pokazati, da je kultura ključni aspekt družbenega in družabnega. A zakaj? Zakaj še naprej ustvarjamo in produciramo kot, da se ni nič zgodilo? Zakaj se vračamo k hiperprodukciji, k normalnosti, ki se je že prej za mnoge kazala kot nevzdržna? Kaj vračamo?
Vračamo tukaj uporabljam kot glagol k temu tolikokrat napisanemu nazaj in ne
trdim, da se je v času pandemije kar koli zares ustavilo, je pa na začetku ustavitev mnogih produkcijskih obratov in delov trga spodbudila verjetje, da bi bilo mogoče zarezati v kapitalistični sistem, ki je vzrok neenakosti, sistemskih nasilij, okoljske krize in izkoriščevalskih odnosov, in vsaj delno zamajati avtoritarnost kapitala. A hipni preklic je, kot se zaenkrat zdi, vse samo še bolj spodbudil in intenziviral in hiperprodukcija je spet oz. še vedno uvedena kot nujna realnost/normalnost. Kako pa je zaustavitev javnega življenja zarezala v razumevanje drugega, njegovega telesa in posledično s tem tudi v najbolj živ medij gledališča, v gledališče kot družbeni
4