Geografska širina 02 - junij 2018

Page 5

Utrinki Terenske vaje: Geografija Evrope Terenske vaje pri Geogra�iji Evrope so v akademskem letu 2017-2018 vodile le proti Balkanu. Poln avtobus, celih sedem dni, 3.000 km poti, sedem držav in 11 mejnih prehodov in mesojeda prehranska strategija je kratek rezime razgibanega dogajanja med 13. in 20. majem 2018. Regionalna geogra�ija je pri tem zgolj pragmatični okvir, v katerega gredo vse geografske vsebine, ki jih je še mogoče spraviti v uporabno časovno-krajevno kombinacijo in pri tem izpostavijo doživljajski učinek, ki jih popotnik, v tem primeru študent-ka doživi s prečkanjem zelo raznolikih pokrajin. Izkušnja z določeno pokrajino in poglobljeno spoznavanje njenih vsebin so preizkus geografskega znanja. Dodajati je enostavno, preverjati težje, uporabiti zelo zahtevno. Teren- in s tem mislim tudi na tega bolj ekskurzijskega tipa nudi obilo priložnosti prav za nadgradnjo stroke. Očividec mora v pokrajini premagati trenutni čustveni odziv, presojati racionalno. Videno, slišano in spoznano mora vstaviti v mozaik svojega vedenja o stvareh. Terenske vaje so se pričele v nedeljo 13. maja pozno zvečer z odhodom z Barjanske ceste; v zadnjih letih skoraj standardizirano mesto odhoda na teren. Nočna vožnja ni nudila prav veliko geografske impresije. Nadaljevanje je bilo bolj angažirano: delta Neretve in malo kontemplacije v romarskem Medjugorju bi načeloma moralo biti dober uvod k etnično razdeljenem Mostarju. Mesto je

In spet je most, še starejši (foto: J. Zupančič)

zbudilo zanimanje zaradi kričečih razlik med hrvaškim in bošnjaškim bregom; slednjega označuje tipična orientalska zasnova ter sloviti most

čez Neretvo. Nehote je postala »akter« naše poti državna meja pri Metkoviću, prek katere po novem ne spuščajo turističnih avtobusov; ti morajo na avtocesto. Po skoraj tisoč kilometrih (ali tretjini poti) smo prečkali Popovo polje, veliko kraško oazo nizke Vzhodne Hercegovine in prispeli v Nikšič. Črnogorsko glavno mesto Podgorica ne ponuja posebnega urbanega prestiža, čeprav živi v njeni konurbaciji tretjina prebivalstva države. Po malem se je prizor ponovil ob morju; Sutomore je bilo bolj kot ne gradbišče, z nekaj skoraj pregovornega balkanskega kaosa. Zaobšli smo Bar in Ulcinj in prispeli v Albanijo. Scena na meji je bila tipična (kot še večkrat na poti): površen, a zamuden pregled listin in jemanje skromne podkupnine je pač klasika mejne folkloristike. Albanija je presenetila z veliko dinamiko prostorskih sprememb. Povsem pozidana severnoalbanska riviera je prepričljiv indikator izjemnega kapitalskega pritiska na ozko obalno cono. Bunkerje, tako značilno ornamentiko albanske kulturne pokrajine še manj kot desetletje nazaj, so že precej pospravili. Zdaj se bohotijo steklene vile, reklamni panoji in z avtomobili natlačene ceste. In avtoceste, ki jih pospešeno gradijo. Tirana, glavno mesto, je zaradi velikega priselitvenega pritiska (mesto ima že nad pol milijona prebivalcev), naglo se razvijajoča betonska džungla. V jedro se zgrinjajo tuja podjetja in mesto sili s stolpnicami v višino. V središču se mu pozna načrtna monumentalnost, nacionalna ikonogra�ija sili v ospredje, urbani rob zasedajo velika nakupovalna središča. Pospešena gradnja avtocest daje vtis hitre modernizacije in ekonomskega napredka. Albanija se razvija v obalnem »ipsilonu« med Skadrom, Dračem in Valono (obalni pas) in ima svoje ključno vozlišče v urbano natlačeni Tiranski aglomeraciji. Ta grški znak ne seže proti Grčiji, pač pa prek metalurškega Elbasana proti Korči in Ohridu. Ostalo (dobra polovica) je gorata periferija, nesporna žrtev hitrega in komaj kaj načrtovanega regionalnega razvoja.

Za geografa odlična izkušnja, za domačine dolgoročno veliko breme. Ohrid je s svojim jezerom ter čudovito večerno panoramo nanj s pobočja Galičice navdušil tudi najbolj leno geografsko dušo, razočaral pa s skromno urejenostjo te izjemne zgodovinske lokacije. Marsikoga je presentil Gostivar, po velikosti kot naš Kranj, v katerem je bilo sredi dneva težko najti kaj hrane. Bil je čas muslimanskega posta in ljudje se tega tam dosledno držijo;

Simboli na mestnem trgu v Tirani (foto: J. Zupančič).

k ortodoksnem razumevanju verskih temeljev je pričala tudi prevlada zakritih žensk. Skopje je mesto presenečenj. Najprej in neposredno se je to izkazalo v hotelu (v tej petzvezdnični tvorbi smo edinokrat na naši poti morali zamenjati dve sobi, ker sta bili osupljivo, tj. nevzdržno zanemarjeni). Lociran na skoraj elitni poziciji ima v sosedstvu dva romska sluma, onstran pa se košati mesto spomenikov in poskusov arhitekturne preobrazbe par excellence. Projekt Skopje 2014 je skoraj končan, monumentalizacija je impozantna in v velikem nasprotju s kockasto dediščino socialistične dobe ter urbanimi eksperimenti popotresne obnove. Pot na Kosovo je vodila po neki čudni obvoznici, kjer se je avtobus skoraj zagozdil zaradi ošabne vožnje dveh kosovskih kamionarjev v gorskem selišču. Na, pa smo bili ob eno uro. Kosovo je dežela silnih razlik. Multietnično koncepcijo, ki je Ahtisaariju predstavljala ključ do miru v regiji, demantirajo Srbi v enklavah. Dvojezični napisi so samo na (nekaterih) prometnih znakih ter nekaj uradnih ustanovah. Drugod je albanščina prepričljivo prevladala. Nov pojav je vzpon turške ekonom-

5


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.