#2 Teorija
Tudi pri študiju arhitekture sem mnenja, da brez osebnega izkustva z objektom verjetno ne moremo dobiti tistega celovitega učinka, vsote delov, ki je večja od racionalne računske vsote. Projekti se izdelujejo z namenom čim lepšega prikaza, saj so ostala čutila sekundarnega pomena, čeprav vemo, da je vizualna zaznava le ena iz med petih prostorskih čutil. Način izbora na arhitekturnih natečajih še vedno temelji izključno na vizualnih izkustvih, čeprav smo tehnološko že zdavnaj sposobni računalniško simulirati veliko več. C. Ripley (2005, str. 207) ugotavlja, da v trenutni arhitekturni praksi na zvok gledamo predvsem na dva načina. Prvi, in tudi najbolj pogosti, je povsem tehničen pogled, ki zvok obravnava kot element, ki ga lahko kontroliramo z znanjem akustičnega
inženirstva. To se dogaja v primerih projektiranja prostorov, ki morajo zadostovati določenim akustičnim zahtevam. Dober primer so koncertne dvorane, ki zahtevajo povsem svoje specifične pogoje. Primer iz vsakdanje prakse je naprimer soočanje z določili varstva pred hrupom. Za drugi pogled pa lahko rečemo, da je metaforičen arhitektura je zamrznjena glasba, kot jo imenuje Friderich Schelling. V praksi bi to tipično pomenilo, da za ustvarjanje arhitekturne forme uporabimo glasbeno strukturo. Ta način je manj pogost v uporabi, najdemo pa ga npr. v okenskih vzorcih samostana La Tourette, ki jih je za slavnega Lecorbusierja oblikoval njegov učenec in skladatelj Iannis Xenakis.
“Arhitektura je zamrznjena glasba.”
IANNIS XENAKIS - okna samostana La Tourette (vir: https://kibomkun.files.wordpress.com/2011/08/couventdelatourette_07.jpg)
UNIVERZA V LJUBLJANI | FAKULTETA ZA ARHITEKTURO | VREDNOTENJE ZVOKA V PROSTORU NA PRIMERU IDEJNE ZASNOVE AGROKULTURNEGA PARKA V LOGATCU | AVTOR JURE MIHEVC | MENTORICA DOC.DR. ALENKA FIKFAK | LETO VPISA 2006-07 |
LJUBLJANA 2016
11