24
Prenova bivše SDK v novo UGM, Tina Javornik, doc. Vasa J. Perović, UL FA, 2014/2015
SODOBNI MUZEJ Začetek 21. stoletja bo zaznamovan kot zlato obdobje muzejev. Publika je sprejemala odpiranje vedno novih muzejev in širjenje obstoječih institucij z navdušenjem in poveličevanjem, povsem brez zadržkov. Že z muzejskim boomom konec osemdesetih let se je začelo preizpraševanje vloge muzeja v sodobni družbi. Ena najpomembnejši karakteristik sodobnega oz. novega muzeja je fleksibilnost uporabe. Javni prostori, vključno z ogromnimi vhodnimi avlami z raznolikimi funkcijami, avditoriji, muzejske restavracije in trgovine postajajo vse pomembnejši del mestnega prostora. Arhitektura muzeja samega pogosto postane objekt, ki razkazuje avtorjev lastni odnos do arhitekture. Način, na katerega so izražene arhitekturne forme, ki omogočajo vse večjo funkcionalno in reprezentativno kompleksnost sodobnega muzeja, ilustrira razvoj arhitekture in spreminjanje trendov. Vsak od teh trendov izraža določene formalne mehanizme in strategije, pa če je to intervencija na obstoječem objektu, ali pa konstrukcija nove stavbe v specifičnem okolju. Vsaka od opcij zagovarja drugačen pristop k organizaciji notranjega prostora, drugačen pogled na muzeološke kriterije za predstavitev zbirke, drugačen pristop k izkazovanju emblematskih in simboličnih vrednot muzeja, drugačne ideje o odnosu med muzejem in urbanim okoljem, ter drugačne ideje o materializaciji in tehnologiji. Vsi ti trendi so rezultat evolucij formalnih in konceptualnih muzejskih modelov. Naslednja dva opisana trenda v muzejski arhitekturi sta najbolj značilna, najbolj propagirana in sta si tudi najbolj nasprotna: muzej kot organska, edinstvena, monumentalna in specifična forma, ter muzej kot multifunkcionalna škatla, nevtralna, repetitivna in nadgradljiva. Spektakel in integrirana estetska celota Eksplozija novih oblik umetnosti konec 20. stoletja je zahtevala nove odzive od sodobnih muzejskih stavb. Mnogi zvezdniški arhitekti (Koolhaas, Gehry) so začeli ustvarjati v novem arhitektonskem besedišču v želji po zadovoljevanju teh novih zahtev in po identifikaciji arhitekture muzeja in umetnosti v njem v eno estetsko celoto. Nastali objekti, zdaj poimenovani novi muzeji, so novi ne le po starosti, ampak tudi po programski vsebini. Prostor je postal integralni del umetniškega dela. Izraz novi muzej se je vzpostavil leta 1989, po materializaciji konceptov Petra Eisenmana in Franka Gehryja. Wexner Center for the Arts v Ohiu (slika 48) in Vitra Design Museum v Nemčiji (slika 49) sta, čeprav popolnoma različni v stilu, oba primera visoko artikulirane arhitekture, kjer je prezentacija vsebine integralni del muzeja. Ne sledeč klasičnim pravilom kompozicije, je dekonstruktivizem želel ustvariti ikonično arhitekturo in tako pridobiti karakter umetniškega dela. Spektakularni muzeji so pritegnili publiko, izobraženo v umetnosti, kot tudi tisto, izobraženo v arhitekturi. Estetska izkušnja, ki je bila prej pričakovana samo od najbolj izobraženih obiskovalcev, do ostalih pa je imela razstava zgolj didaktičen efekt, je postala bolj liberalna. Pravzaprav je postal muzej instalacija, sredi katere se znajde obiskovalec. Taki muzeji se pravzaprav že bližajo oznaki skulpture. Nove muzejske stavbe izpod rok zgoraj omenjenih arhitektov so bile hitro obtožene, da dominirajo nad umetnostjo, ki jo vsebujejo. Ni mogoče zanikati, da imajo močno prezenco, in
da pozornost vlečejo nase, medtem ko se morajo umetniška dela, ki jih vsebujejo, boriti proti za pozornost. Zdi se, da avtorji novih muzejev pogosto spregledajo prvotni razlog za obstoj muzeja: predstavljanje umetniških del v scenografiji idealnih svetlobnih, prostorskih in klimatskih pogojev. Ideja enakovredne prezence arhitekture in umetnosti v poskusu ustvarjanja ene integrirane estetske celote gre krivo pot. Pogosto mora umetnost tekmovati s svojim razstavnim prostorom in je degradirana zgolj na element dekoracije. Namesto integrirane estetske celote so muzeji velikokrat postali polje kreativnega boja med arhitekti in umetniki. Obstoječa trenja med umetnostjo in arhitekturo niso reprezentativna samo za bitko med egom umetnika in arhitekta, temveč tudi reflektirajo historično zapleten in nejasen odnos med umetnostjo in arhitekturo. Ponovno odkrivanje nevtralnega prostora Začetek in razvoj novega muzeja ni umiril dolgotrajnega nezadovoljstva umetnikov in kuratorjev. Nasprotno, nezadovoljstvo je raslo in pogosto povzročilo uporabo alternativnih prostorov, kot so zapuščeni industrijski kompleksi in tovarne ter prazna skladišča, za prirejanje umetnostnih razstav. Ljudje iz umetniških krogov so govorili, da je vse, kar potrebujejo, čist, nevtralen prostor, ki ne bo tekmoval z umetnostjo, čeprav so se tako borili proti njemu. S to razvijajočo se arhitekturo in pospešenim zaporedjem menjave trendov je nastala velika sprememba. Med mnogimi drugimi se je razvil še en trend, minimalizem. Prihod tega trenda v vsakodnevno arhitekturo je še posebej vplival na muzejsko arhitekturo. Očitno je zadržanost v minimalizmu najboljši odgovor na umetnost. Novi generaciji muzejev je usojeno, da ponovno služi umetnosti, kar izraža izjemno požrtvovalnost, ki jo lahko arhitektura pokaže umetnosti. V muzejski arhitekturi obstaja veliko primerov preprostega neo ali poznega modernizma, ki se v nasprotju z postmodernizmom in dekonstruktivizmom vzdržijo nepotrebnih atitudov. Majhen zasebni muzej v Muenchenu, Goetz Sammlung, arhitektov Herzog&De Meuron (slika 50 in 51) je emblem take pozicije. Arhitekt Peter Zumthor je sledil podobnim idejam, čeprav na svoj način. Ti škatlasti muzeji skušajo biti za razstavljeno umetnost popolnoma demokratično izhodišče. Ta tip arhitekture je pogosto opisan kot nevtralen v obliki, zgodovinskih asociacijah in odnosu do umetnosti. Zdelo se je, da bi ta nevtralnost lahko zadovoljila pričakovanja muzejskih strokovnjakov. Je minimalizem res nevtralen? Ampak do leta 1976, ko je bila izdala publikacija Inside the White Cube Briana O’Dohertyja, je mit nevtralne bele kocke že izgubljal svojo mistično kvaliteto, kajti stavba ima vedno določene aspiracije, ki so morda še večje, če zatrjuje, da jih nima. Izjemne zasnove Alvara Size, Tadaa Anda, Herzog & De Meuron, Eduarda Souto de Moura, Petra Zumthorja, Gigon & Guyer so postali strogo kontrolirani in hkrati ambiciozni mehanizmi. Njihovi rigidni estetski zakoni so neizogibno pripeljali do idiosinkratskih, celo vsiljivih tlorisov, ki so bili včasih v konfliktu z zahtevami, ki naj bi jih izpolnjevati. Minimalizem sam po sebi ni prinesel primernih ali naravnih rezultatov in nevtralni beli prostor velikokrat ni bil zadovoljiv. Generirana iz estetskih idealov modernizma, se je nevtralnost spet pokazala za iluzijo. Čisti, beli prostor perfektno