|idejna zasnova revitalizacije in dopolnitve industrijskih objektov za namen kulturno-umetniškega centra na Lofotskih otokih|
Norveška pokrajina je divja, impresivna, mogočna, a obenem tako preprosta in iskrena. Letni časi in svetloba jo prikazujejo v mnogih različnih odtenkih, delujejo kot filter, ki ustvarja razpoloženja in nanjo barva različna čustva. V njej se počutimo mogočne in žive, a to le zato, ker njene lastnosti preslikamo nase. Danes smo navajeni, da lahko nadzorujemo, da mi postavljamo pravila. A ne tu. Tukaj se hitro zavemo svoje krhkosti in minljivosti. Narava te na vsakem koraku opominja, da si popolnoma nepomemben. Sezone se bodo izmenjevale, življenjski krog se bo vrtel, sneg bo pozimi objel zemljo in vsako poletje bodo ptice prekrile nebo - če obstajaš ali ne. Lahko si le njen del, kar pomeni, da deluješ znotraj določenih zakonov. To je edino, kar ti zagotovi preživetje. Če deluješ proti, ne deluješ dolgo.
Dovre, foto: Aleš Novak
SVERRE FEHN misli o odnosu med arhitekturo in Norveško pokrajino:
Trollstigen, foto: Eva Taučar
“Jaz delujem dokaj racionalno. Prostor, odnos hiše do pokrajine, mi pomenita veliko. V realnosti, stati tam na terenu, človek nima veliko več, kot doumeti povezavo z drugim kot pokrajino. Intelektualni svet sreča pokrajino in v tem dvoboju je rojena lepota. Na tej točki ne smeš biti sentimentalen; to je trenutek, ko je potrebno narediti nered iz pokrajine. Bolj ko si natančen, bolj neusmiljeno lahko rešiš to srečanje, močnejše postane poudarjanje narave, bolj intenzivno tvoja arhitekturna pripoved prihaja v pogled.” (Fehn, 1990, str. 12-17)
8
Bymarka, foto: Eva Taučar