Issuu on Google+

IGRA USTVARJALNOSTI THE CREATIVITY GAME

Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo

URBANISTIト君E, URBANISTIト君O-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE

URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


IGRA USTVARJALNOSTI URBANISTIト君E, URBANISTIト君O-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


THE CREATIVITY GAME URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


kazalo I. PREDGOVOR  Peter Gabrijelčič | Urbanizem kot teorija in praksa?

6

Janez Koželj | DELAVNICE SO NAJBOLJŠA OBLIKA ŠTUDIJA ARHITEKTURE IN URBANIZMA

8

II. RECENZIJA Anton Prosen | Igra ustvarjalnosti: urbanistične, urbanistično-arhitekturne in planerske delavnice

14

Živa Deu | Delavnice – proces učenja in znanstvenega raziskovanja

15

III. VLOGA DELAVNIC PRI PEDAGOŠKEM IN RAZISKOVALNEM DELU Peter Gabrijelčič | DELAVNICE KOT UMETNIŠKA PRAKSA 

18

Alenka Fikfak | DELAVNICE KOT OBLIKA IZKUSTVENEGA UČENJA; RAZISKOVANJE POJMA “TRAJNOSTNI RAZVOJ”

34

Polona Filipič, Primož Hočevar | UČENJE BREZ POUČEVANJA; USPEŠNOST ODPRTIH UČNIH OBLIK POUČEVANJA

48

Alma Zavodnik Lamovšek, Mojca Foški | INTERDISCIPLINARNI PRISTOP K IZVEDBI URBANISTIČNO-PLANERSKIH DELAVNIC

62

Ilka Čerpes | O METODI; URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE DELAVNICE

78

Sonja Ifko | URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE DELAVNICE KOT PRILOŽNOST ZA PREIZKUS IN OPTIMIZACIJO TEORETIČNIH MODELOV

88

Gregor Čok | IZDELAVA VARIANT V OKVIRU URBANISTIČNIH DELAVNIC KOT METODA ZA DOSEGANJE STOPNJE LEGITIMNOSTI PROSTORSKIH REŠITEV

102

Andrej Pogačnik | VPLIVI VARSTVA NARAVE IN OBMOČIJ NARAVNIH NESREČ NA OBLIKOVANJE BODOČIH POKRAJIN V SLOVENIJI

118

Ana Struna Bregar, Tanja Maljevac, Špela Kuhar | KAKO PRI OTROCIH SPODBUDITI ZANIMANJE ZA ARHITEKTURO IN PROSTOR 

128

IV. IZBOR DELAVNIC OD 1990 DO 2012

140

V. Stvarno kazalo

380

4 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


contents I. PREFACE Peter Gabrijelčič | Urbanism as Theory AND Practice?

10

Janez Koželj | Workshops are the Best Method to Study Architecture and Urbanism12

II. REVIEW Anton Prosen | THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

16

Živa Deu | Workshops – process of learning and scientific research

17

III. ROLE OF WORKSHOPS IN teaching AND RESEARCH WORK

20

Peter Gabrijelčič | WORKSHOPS AS ARTISTIC PRACTICE

28

Alenka Fikfak | WORKSHOPS AS A FORM OF EMPIRICAL LEARNING; RESEARCHING THE TERM “SUSTAINABLE DEVELOPMENT” 41 Polona Filipič, Primož Hočevar | LEARNING WITHOUT TEACHING; THE SUCCESS OF OPEN TEACHING METHODS

55

Alma Zavodnik Lamovšek, Mojca Foški | THE ROLE OF THE INTERDISCIPLINARY LEARNING FOR THE URBAN DESIGN AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

70

Ilka Čerpes | ON THE METHOD; URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS

83

Sonja Ifko | URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AS AN OPPORTUNITY TO CHECK AND OPTIMIZE THEORETICAL MODELS 

95

Gregor Čok | CREATION OF VARIANTS WITHIN THE FRAMEWORK OF URBAN DESIGN WORKSHOPS AS A METHOD FOR REACHING A LEVEL OF LEGITIMACY OF SPATIAL SOLUTIONS

110

Andrej Pogačnik | THE ROLE OF LANDSCAPE PROTECTION AND NATURAL HAZARDS IN FORMING FUTURE ADMINISTRATIVE REGIONS IN SLOVENIA

123

Ana Struna Bregar, Tanja Maljevac, Špela Kuhar | HOW TO ENCOURAGE AN INTEREST IN SPACE AND ARCHITECTURE IN CHILDREN

134

IV. SELECTION OF WORKSHOPS FROM 1990 TO 2012

142

V. Index

381 5 contents


I. PREDGOVOR Urbanizem kot teorija in praksa? V Sloveniji smo z ukinitvijo javnih urbanističnih zavodov, ki so nekdaj skrbeli za urejanje prostora v javnem interesu, praktično pokopali tudi urbanistično stroko kot tisto dejavnost, ki mora v imenu družbenega razvoja usklajevati medsebojna razvojna in varovalna navzkrižja in je mesto za iskanje kompleksnih in trajnostnih prostorskih rešitev. V več kot trideset let trajajoči strokovni praznini, katere rezultat je urbani kaos v slovenskem urbanem prostoru, sta bili Fakulteta za arhitekturo in Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani morda edini instituciji, ki sta zaradi svoje etične doktrine poskušali ohraniti kontinuiteto urbanistične misli in prakse kot javnega dobra in ki sta se in se borita za vnovično uveljavitev urbanistične stroke v slovenskem strokovnem in političnem okolju. Ob izostanku formalne stroke smo v ta namen in na željo ter po potrebah številnih občin ter drugih naročnikov organizirali več kot sto različnih planersko-urbanistično arhitekturnih delavnic, s katerimi smo iskali rešitve za zapletene prostorske probleme na najrazličnejših ravneh urejanja prostora, od regionalne, preko urbanistične do arhitekturne. Na delavnicah so poleg stotine študentov sodelovali tudi številni domači in tuji profesorji ter strokovnjaki iz prakse. V razpravo ob izvedbi delavnic so bili vključeni tudi predstavniki lokalnih skupnosti in zainteresirana javnost. Teoretične in praktične izkušnje, pridobljene v okviru izvajanja fakultetnih delavnic, so pomembno prispevale k vsaj neformalnemu razvoju novih strokovnih pristopov s področja planiranja in urbanizma v Sloveniji ter k njihovemu spontanemu uvajanju v proces postopnega oživljanja urbanizma kot teorije in prakse.

V pričujoči monografiji so predstavljeni teoretični in strokovni prispevki članov Katedre za urbanizem Fakultete za arhitekturo in Katedre za prostorsko planiranje Fakultete za gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, ki z večletno kritično distanco presojajo prehojeno pot in dosežene rezultate. Zaradi bogastva akumuliranih strokovnih in znanstvenih izkušenj lahko Monografija pomeni koristno študijsko in raziskovalno gradivo na različnih univerzitetnih in podiplomskih študijih, ki imajo v programih teme s področja arhitekture, urbanizma in planiranja. Predstavljeni so rezultati strokovnega, pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela, ki z ustvarjalnostjo in abstraktnim načinom razmišljanja oblikujejo neprekinjen tok izkustvenega učenja o vrednotah prostora in o procesih, ki potekajo v njem. Ta monografija bo zato koristen pripomoček tako pri pedagoškem kot tudi znanstvenem delu. Začnimo branje z mislijo: Vsak prostor že v sebi skriva odgovor na številna vprašanja, ki si jih zastavljamo ob novih razvojnih potrebah – le skrbno, spoštljivo in pazljivo mu moramo prisluhniti! prof. mag. Peter Gabrijelčič Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: peter.gabrijelcic@fa.uni-lj.si tel.: (01) 2000 714

6 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Človeka ne moreš ničesar naučiti; lahko pa mu pomagaš, da to najde v sebi. - Galileo Galilei –

7 PREDGOVOR


Delavnice so najboljša oblika študija arhitekture in urbanizma

Delavnice so ena od najbolj uspešnih oblik povezovanja teorije s prakso. Na delavnicah se študentje neposredno soočajo s stvarnimi problemi urejanja prostora. Preizkušajo, ali znajo uporabiti pridobljeno znanje in ali obvladajo metode in tehnike. To velja tudi za njihove mentorje, ki so na različnih nalogah prisiljeni preveriti, ali je podano znanje zares uporabno in ali načrtovalske metode, v katere uvajajo študente, vodijo k pričakovanim rezultatom. Delo na delavnicah je torej v vsakem pogledu neprecenljiva pedagoška izkušnja kot tudi nujna vez med študijem, raziskovanjem in aktualnimi problemi v njihovem stvarnem kontekstu. Po drugi strani delo na delavnicah ni povsem vezano na stvarne pogoje, uradne postopke in administrativne omejitve, ki dajejo okvir načrtovalskemu delu in ga pogosto tudi dušijo. Prav tako tudi zamisli in rešitve, ki se pričakujejo od delavnic, niso nujno vezane na izvedbo. Prav v tem odmiku od stvarnosti je tudi smisel dela na delavnicah, da te lahko ustvarijo želeni razvojni presežek. Delavnice so torej organizirana oblika realne utopije, ki se namenoma odmika od stvarnih razmer, da bi se lahko sploh pokazale alternative obstoječemu, vendar ostaja vseskozi tudi v primernem stiku s stvarnimi razmerami, da bi lahko nove zamisli nanje sploh vplivale. Takšno odmikanje in približevanje je najbolj pomembno, če ni odločilno za uspeh načrtovalskih delavnic. Skupna naloga razpisovalcev in mentorjev delavnic je torej te meje odmerjati in jih preizkušati. Čim več svobode dopuščamo študentom,

da na delavnicah neobremenjeno spoznavajo dane razmere in se naje kritično odzivajo, toliko več inovativnih zamisli bodo lahko razvili, toliko več ustvarjalnega napora bodo vložili v svoje predloge konkretnih rešitev. Ustvarjalno razmišljanje je razmišljanje o alternativah. Študentom je takšno razmišljanje blizu, saj še niso obremenjeni z vnaprejšnjimi predstavami, kako določen problem rešiti, saj možnih rešitev še ne poznajo, nimajo tipološkega znanja, jih rutina ne omejuje, ker je pač nimajo. Konstruktivna domišljija je njihova prednost. Tudi sicer se ustvarjalno razmišljanje ne omejuje s preigravanjem in kombiniranjem znanih, standardnih rešitev, ampak si prizadeva probleme na novo premisliti, iz česar lahko nastane nekaj novega in izvirnega. Samo iz prelomnih, tveganih zamisli lahko nastanejo zares nove rešitve. Prav tako je na delavnicah tudi analiza, že zaradi malo razpoložljivega časa in ob sicer intenzivnem delu na terenu, izrazito problemsko usmerjena. To pomeni, da se analitično delo usmerja k tistemu, kar vodi k določenemu predpostavljenemu cilju. Problemsko naravnana analitična metoda navaja študente tudi na konceptualno mišljenje, ki krepi njihovo sposobnost za sintezo. Povezovanje podatkov, opažanj, sprememb in teženj v prostoru na način, ki nakazuje možne rešitve, sili študente, da opisovanje stvarnosti povezujejo z videnjem alternativ obstoječemu. Tako se na delavnicah pogosto dogaja, da analiza danosti, še posebej, ko proučujemo možnosti in omejitve za nameravani poseg, že tudi predpostavlja določeno obliko oziroma

8 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


način rešitve. Prav tako se proces iskanja razvojnih možnosti iz vrednotenja začetnega stanja hitro preusmerja na naslednje faze preobrazbe prostora. Celo obratno, v nekaterih primerih se urbanistična analiza iz predpostavljenega končnega stanja opravi z raziskovanjem pogojev, pod katerimi bi bile različne zamisli izvedljive. Pisanje takšnih razvojnih scenarijev za nazaj je tudi za študente zelo zanimivo in vznemirljivo delo. Razmišljanje na delavnicah v glavnem temelji na sklepanju iz posameznega na splošno, ki vodi k novim spoznanjem o stvarnih razmerah v prostoru in vzpodbuja hitro sklepanje. Sklepanje iz posamičnega na celoto omogoča študentom, da lažje prepoznajo različne vzorce, da razločijo oblike razvojnih zakonitosti, povezujejo vzroke s posledicami, da opazijo tudi prikrite težnje sprememb v prostoru. Načrtovanje je na delavnicah vedno povezano s poenostavljanjem tako, da se študenti lahko osredotočajo samo na določena, najbolj odločilna dejstva razvojnih procesov. Takšen pristop pušča študentom veliko manevrskega prostora za viharjenje možganov, da lahko razvijajo različne zamisli, da se lahko hitreje odločajo, da svoje odločitve sproti preverjajo. Delo na delavnicah je dinamično, vse se odvija hitro in intenzivno, vtisi, odzivanje, sklepanje, odločanje, komuniciranje, učenje, preizkušanje itn. Ker je konkretne rešitve treba poiskati s študenti v omejenem času, morajo mentorji uporabiti nove metode in pogosto tudi neobičajne tehnike načrtovanja, ki najbolj neposredno odgovarjajo posebnostim ali merilu problema. Na ta način se pogosto porajajo čisto nove zamisli in ustvarja novo znanje.

Za študente je še posebej dragocena izkušnja, da lahko na delavnicah pridejo v stik s prebivalci, s politiki, s pomembneži in posebneži, s strokovnjaki in laiki, da se skratka srečajo z različnostjo interesov, pogledov, pričakovanj in idej, ki določajo socialni kontekst določenega prostora. Na ta način se študenti učijo javnega nastopanja in preizkušajo v delu z javnostjo, četudi je ta do njih bolj prizanesljiva in dobrohotna, kot se to dogaja v stvarnosti. Kljub temu morajo študenti svoje zamisli na prepričljiv način predstaviti javnosti, jih čim bolj prepričljivo utemeljiti in ljudem dokazovati upravičenost predlaganih rešitev. Ko študenti na delavnicah preigravajo javno vlogo arhitekta, načrtovalca, pomembno vplivajo tudi na javnost, h kateri se obračajo s svojimi idejami, da ta poskuša razumeti tudi bolj abstraktni nagovor arhitekture in se nanj dejavno odzvati. Urbanistične in arhitekturne delavnice so potemtakem najbolj učinkovita oblika prostorskega izobraževanja in še posebej pristnega zbliževanja javnosti s stroko, kot jo brez predsodkov predstavljajo študenti in njihove zamisli. Kakšen je dejanski rezultat te izkušnje, pa je poseben izziv tudi za njihove mentorje. prof. Janez Koželj Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: janez.kozelj@fa.uni-lj.si tel.: (01) 2000 716

Glavna motivacija za delo na delavnicah izhaja iz občutka koristnosti in prepričanja, da lahko tam razvite ideje dejansko vplivajo na spremembe, da se nekatere od njih lahko tudi uresničijo. Tema delavnic so običajno urbanistične naloge velikega merila ali zahtevni razvojni projekti in sodelujoči študenti se že zaradi tega počutijo, da so pomembni in spoštovani, kar se v praksi redko dogaja. Za njih je pomembna tudi izkušnja skupinskega dela, ki se ji ne morejo izogniti. Tudi če si izberejo nalogo, ki jih posebej motivira, morajo svoje zamisli deliti in usklajevati z drugimi. Delitev dela spodbuja komuniciranje v skupini, še posebej z mentorji, zaradi česar vsakdo laže izrazi svoje mnenje o tem, kaj bi bilo bolj in kaj manj primerno. Delavnice tako potekajo v posebnem vzdušju povezanosti, ki prispeva k oblikovanju skupne odgovornosti za čim boljši rezultat. 9 PREDGOVOR


You can’t teach anybody anything, only make them realise the answers are already inside them. - Galilei –

10 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


I. preface Urbanism as Theory and Practice? By terminating public urbanistic institutes, which had been responsible for spatial management in the public interest, Slovenia practically buried the urbanistic trade, as the one profession that has to coordinate the mutual developmental and protective cross purposes in the name of social development. This profession is also the one to look for complex and sustainable spatial solutions. In the professional void of over thirty years, which resulted in the existing urban chaos in the Slovenian urban space, the Faculty of Architecture and the Faculty of Civil and Geodetic Engineering were perhaps the only institutions which, due to their ethic doctrine, strived to maintain the continuity of urban thought and practice as the public good. These two institutions have fought and continue to fight for the reestablishment of the urbanist profession in Slovenian professional and political arena. In the absence of the formal branch, for this purpose and at the wish of numerous municipalities and other clients, we have organised over a hundred various planning-urbanist architectural workshops. With these workshops, we have searched for solutions to complicated spatial problems at different levels of spatial management - from regional to urbanistic to architectural level. In addition to hundreds of students, numerous domestic and foreign professors and experts of the trade participated in the workshops. During the time the workshops were held, representatives of local communities and the interested public were included in the discussion. The theoretical and practical experience acquired within the framework of holding faculty workshops have had a significant contribution, at least to the informal development of new professional approaches from the field of planning

and urbanism in Slovenia, and their spontaneous introduction into the process of gradual revitalisation of urbanism as theory and practice. The present monograph presents theoretical and expert contributions of members of the Chair of Urbanism at the Faculty of Architecture and the Chair of Spatial Planning at the Faculty of Civil and Geodetic Engineering in Ljubljana, which evaluate the road travelled and the achieved results with several years’ critical distance. Due to the wealth of accumulated professional and scientific experience, the monograph can be useful study and research material for various undergraduate and postgraduate studies whose programmes include topics from the field of architecture, urbanism and planning. It presents the results of professional, educational, and scientific research work, which uses creativity and abstract thought to form a constant current of empirical learning about the values of space and the processes taking place within it. Therefore this monograph will be a useful text for educational as well as science work. Let us begin reading with the following thought: The answers to numerous questions we pose with the rise of new developmental needs are already inherent to the space we only have to listen to it carefully. Prof. Peter GabrijelÄ?iÄ?, M. Sc. University of Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: peter.gabrijelcic@fa.uni-lj.si phone: +386 (1) 2000 714 11 PREFACE


Workshops are the Best Method to Study Architecture and Urbanism

Workshops are among the most successful forms of linking theory and practice. At the workshops, students are faced directly with actual problems of spatial management. There they can test if they are able to use the acquired knowledge, and if they have mastered the methods and techniques. This is also true for their mentors, who are forced to verify, through different tasks, if the knowledge they passed truly is useful, and if the planning methods they teach to their students lead to the expected results. In every aspect, working on workshops is an invaluable teaching experience, as well as the necessary link between the studies, research and current problems in their real context. On the other hand, working at workshops is not completely linked to real conditions, official procedures or administrative limitations, which are the usual framework of planning, and which often stifle it. In addition, the ideas and solutions expected from the workshops are not necessarily related to their execution. And this detachment from the reality is the very essence of holding workshops, so that they could create a developmental surplus. The workshops are therefore an organised form of realistic utopia, which is intentionally moving away from the real situations, in order to show alternatives to the existing situations. However, workshops constantly remain in suitable contact with the real conditions, in order to be influenced by new ideas. This distancing and closing is the most important, if not the decisive factor for the success of planning workshops. The group of people inviting the workshop and the mentors therefore have a common task to draw the lines and

test them. The more freedom the students have at the workshops - to learn about the given conditions without preconceptions and respond to them critically - the more innovative ideas they will be able to develop, and the more creative effort they will invest in their suggestions of concrete solutions. Creative thinking means thinking about alternatives. Students can relate to such thinking, because they have not been burdened by predispositions about solutions for a certain problem, because they are not familiar with the possible solutions, they don’t have the typological knowledge, they are not limited by routine, because they have not yet acquired it. Their advantage is their constructive imagination. Even so, creative thought is not limited by replaying and combining the known, standard solutions; it strives to rethink the problems, and by doing that, create new and original ideas. Truly new solutions can only arise from groundbreaking, risky ideas. Additionally, the analysis at a workshop is highly problem oriented, due to lack of time and relatively intensive field work. This means that the analytical work is focused on what leads to a certain predetermined goal. The problem oriented analytical method trains the students to think conceptually, and that strengthens their ability to synthesize. Making connections between data, observations, changes and trends in space - in a manner which points to possible solutions - forces the students to connect the description of reality with the vision of alternatives to the existing situation. At the workshop, it is thus

12 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


often the case that the analysis of the given status - especially when studying the possibilities and limitations for the planned development - often presupposes a certain form or manner of a solution. The process of searching for development possibilities also quickly redirects from the evaluation of the initial status to the subsequent phases of spatial development. Even reversely - in some cases the urbanistic analysis is made from the presupposed final status by researching conditions which would allow the execution of individual ideas. Writing such development scenarios in reverse is interesting and exciting work for students. At the workshops, the thought process is based predominantly on making conclusions from general to specific, which leads to new knowledge of actual situations in space and stimulates swift conclusion-making process. Making conclusions from individual parts to the whole gives the students the ability to easily recognise different patterns, to distinguish the forms of rules development, to make connections between causes and consequence, and to notice even the subtle trends of changes in space. Workshop planning is always connected with simplifying, so that the students focus only on the specific, the most decisive facts of the development processes. This type of approach leaves the students with a lot of manoeuvre space for brainstorming, so that they may develop different ideas, to make faster choices and to examine their decisions as the go. Work at workshops is dynamic, everything happens fast and intensive - the impressions, the conclusions, the decisions, the communication, the learning, the testing etc. Because of the necessity to find concrete solutions in a limited period of time, together with the students, the mentors have to use new methods and very often unusual planning techniques, which best correspond to the particularities or the scope of the problem. New ideas often originate from this method, and new knowledge is created. The main motivation for participation at workshops arises from the feeling of usefulness and the conviction that the ideas developed there actually affect the changes, and that some of them can come true. The topics of the workshops are often urbanistic tasks of great proportions or demanding development projects, and this makes the involved students feel important and respected, which is rarely the case in everyday practice. Another important experience for the students is the experience of group work, which cannot be avoided. Even when choosing a task which motivates them specially, they have to share and

reconcile their ideas with others. The delegation of work stimulates communication within the group, and especially with the mentor, which makes it possible for every individual to express their opinion about what is more or less appropriate. Therefore, the workshops progress in the unique spirit of connection, which contributes to the formation of common responsibility for a better result. One experience is of a special value to the students, namely, they come in contact with residents, politicians, important people and strange people, professionals and lay people; in short they meet a diversity of interests, aspects, expectations and ideas, which define the social context of a certain space. In this way, the students learn public speaking and test themselves in their work with the public, although this public is more lenient and benevolent to them than the real public. Despite this fact, the students have to present their ideas convincingly to the public, justify them convincingly, and prove the viability of the proposed solutions. As the students at workshops play the public role of an architect, a planner, they have a significant influence on the public, which they turn to with their ideas, making the public understand the more abstract address of the architecture and respond to it. It can be said that urbanistic and architectural workshops are the most effective form of spatial education, and they genuinely bring the public closer to the profession, such as is presented by students and their ideas, without prejudice. And the actual result of this experience is a special challenge for their mentors as well. Prof. Janez Ko탑elj University of Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: janez.kozelj@fa.uni-lj.si phone: + 386 (1) 2000 716

13 PREFACE


II. RECENZIJA Igra ustvarjalnosti: urbanistične, urbanistično-arhitekturne in planerske delavnice Znanstvena monografija z naslovom Igra ustvarjalnosti: urbanistične, urbanistično-arhitekturne in planerske delavnice je pomembno delo na področju celovitega urejanja prostora. Glede na to, da so avtorji prispevkov v monografiji raziskovalci in univerzitetni predavatelji, ki razvijajo področja, vezana na problematiko prostorskega razvoja v Sloveniji, in zaslužni za razvoj te dejavnosti ter uveljavitev slovenskih dosežkov v svetu na področju arhitekture, urbanizma in prostorskega načrtovanja, lahko to delo smatramo kot eno temeljnih del tega znanstvenega in strokovnega področja. V monografiji so obdelane ključne vsebine, ki jih mora planerska, urbanistična in arhitekturna stroka upoštevati pri projektih za prostorski razvoj določenega prostora ali naselja. Avtorji poleg znanstvenih in teoretičnih podlag razvoja posameznih vidikov prostorskega razvoja (njihovo izčrpno poznavanje področij dokazuje veliko število najnovejših citiranih virov) prikazujejo rezultate aktualnih raziskovalno-razvojnih projektov oz. delavnic za rešitev različnih prostorskih in arhitekturnih problemov v slovenskem okolju. To daje tej monografiji še posebno znanstveno in strokovno vrednost ter obenem praktično uporabnost in svojstveno aktualnost, saj gre za preveritev nekaterih znanstvenih ugotovitev na konkretnih primerih.

pridobljene na delavnicah, obenem pa mentorji predstavijo pomembna izhodišča za nadaljnji razvoj tovrstnega pristopa pri reševanju prostorskih in arhitekturnih problemov ter razvoja te dejavnosti na znanstvenih temeljih. Za uporabnike ima še posebno težo razvijanje strokovne terminologije za to znanstveno področje. Tega so se nekateri avtorji v tem delu lotili še posebej resno in strokovno. S to znanstveno monografijo avtorji z bogatimi znanstvenimi referencami in strokovnimi izkušnjami tako doma kot v svetu prispevajo k bogatitvi različnih znanstvenih panog, ki obravnavajo urejanje prostora, ta interdisciplinarnost pa daje delu še posebno vrednost. izr. prof. dr. Anton Prosen Univerza v Ljubljani Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Jamova 2, 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: anton.prosen@fgg.uni-lj.si tel.: (01) 4768 645

Monografija predstavi pomembne interdisciplinarne rezultate,

14 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Delavnice – proces učenja in znanstvenega raziskovanja

Delo s preprostim naslovom Igra ustvarjalnosti – urbanistične, urbanistično-arhitekturne in planerske delavnice sta urednika in tudi avtorja znanstvenih prispevkov v monografiji razdelila na dva dela. V prvem delu z naslovom Vloga delavnic pri pedagoškem in raziskovalnem delu so zvezani v celoto prispevki trinajstih avtorjev. Ti so po vsebini raznoliki, kar nakazujejo že njihovi naslovi, po obravnavi teme pa so izjemno koherentni. Vsi namreč, skozi lastne delovne izkušnje in osebne zaznave in opažanja, odgovorijo na že v naslovu poglavja zastavljeno vprašanje o vlogi posebne delovne metode, povezane z delom na terenu v procesih učenja in znanstvenega raziskovanja.

Po vsebini je monografija, ki sta jo pripravila urednika, izvirna in pomeni dragocen prispevek k naprednejšemu in boljšemu izobraževanju na področju prostora, urbanizma in arhitekture. Rezultat – kritično ovrednotenje dela delavnic in njihova vloga in pomen v oblikovanju slovenske kulture bivanja – je pridobljen z opisno raziskovalno metodo, in sicer s proučevanjem opravljenih del.

V premišljeno odbranih znanstvenih razpravah različnih avtorjev je potrjena teza o pomembni vlogi delavnic, tako v izobraževanju strokovnjakov kot širše laične skupnosti. Slednja namreč odigra pri oblikovanju lastnega bivalnega okolja še posebej pomembno vlogo. Številne druge raziskave namreč kažejo, da so le ozaveščeni prebivalci z dovolj visoko razvito kulturo bivanja kos zahtevni nalogi postopne zaustavitve napredujoče erozije prostora in njegovih naravnih in kulturnih danosti. Poleg tega – tudi v tem delu so si enotni vsi pisci razprav v monografiji – predstavlja na delavnicah opravljeno delo dobro podlago za nadaljevanje poglobljenih študij, in nadalje, rešitve, podane v okviru rezultatov na delavnicah opravljenih del, lahko učinkovito pripomorejo pri zavzemanju stališč novega, sodobnega razvoja.

In prav rezultat, pridobljen in osvetljen skozi prizmo različnih raziskovalcev, je tista srčika monografije, ki jo ocenjujem ne samo kot izviren, ampak predvsem kot pomemben prispevek v procesu urejanja slovenskega prostora. Eroziji naravnih in kulturnih danosti prostora in naraščajoči degradaciji bivalnega okolja se lahko bolj učinkovito kot z zakonskimi mehanizmi zoperstavimo le z znanjem in izobraževanjem.

Knjižno delo kljub paleti piscev odlikuje natančen in razumljiv jezik, slog je jedrnat. Terminologija je poenotena in v podrobnostih plemeniti slovenski znanstveni jezik na svojem področju.

izr. prof. dr. Živa Deu Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: živa.deu@fa.uni-lj.si tel.: (01) 2000 737

V drugem delu monografije je predstavljenih veliko število opravljenih prostorskih, urbanističnih in arhitekturnih delavnic, kot vzor in aplikacija prvega poglavja. 15 RECENZIJA


II. Review The Creativity Game: Urban Design Workshops, UrbanArchitectural Workshops and Spatial Planning Workshops The work with the simple title The Creativity Game: Urban Design Workshops, Urban-Architectural Workshops and Spatial Planning Workshops was divided into two parts by the two editors, who are also among the authors. The first part - the role of workshops in educational and research work - brings together the articles of thirteen authors. As the titles indicate, the contents of these articles vary, but they are very coherent in their treatment of topic. All of them, namely, through their own working experience, personal perception and observations, answer the question posed in the chapter title - the question about the role of special work method related to fieldwork in the process of learning and scientific research. In the carefully selected scientific discussions of different authors, the thesis about the important role of workshops is confirmed for educating professionals and broader lay community. The latter plays an important role in the design of its own living environment. Numerous other research projects show that only informed inhabitants with sufficiently developed culture of living are up to the task of stopping the progressing erosion of the space, and its natural and cultural possibilities. In addition - as the authors of the discourse in the monograph concur - the work performed at the workshop presents a good foundation for future in-depth studies, and furthermore, the solutions, offered within the framework of results of work done at the workshops, can effectively contribute to taking a standpoint of new, modern development. The second part of the monograph presents a large number of performed spatial, urbanistic and architectural workshops as a model and application of the first chapter.

In its contents, the monograph prepared by the two editors is an original and an invaluable contribution to more progressive and better education in the field of space, urbanism and architecture. The result - a critical evaluation of the work done at the workshops and their role and importance for forming the Slovenian culture of living - is obtained through a descriptive research method, namely by studying the completed work. Despite an array of writers, the book is distinguished by precise and comprehensive language and concise writing style. The terminology is unified, and - in details - it enriches the Slovenian scientific language in the field. And this result, acquired and backlit through a prism of different researchers, is the very heart of the monograph, which I value as an original and, more importantly, an important contribution in the process of managing the Slovenian space. We can stand against the erosion of natural and cultural possibilities of space and the increasing degradation of the living environment with knowledge and education, far more effective than with legal mechanisms. Assoc. Prof. Anton Prosen, Ph. D. University of Ljubljana Faculty of Civil and Geodetic Engineering Jamova 2 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: anton.prosen@fgg.uni-lj.si phone: + 386 (1) 4768 645

16 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Workshops - Process of Learning and Scientific Research The work with the simple title The Creativity Game - Urban Design Workshops, Urban-Architectural Workshops and Spatial Planning Workshops was divided into two parts by the two editors, who are also among the authors. The first part - The role of workshops in educational and research work - brings together the articles of thirteen authors. As the titles indicate, the contents of these articles vary, but they are very coherent in their treatment of topic. All of them, namely, through their own working experience, personal perception and observations, answer the question posed in the chapter title - the question about the role of special work method related to fieldwork in the process of learning and scientific research. In the carefully selected scientific discussions of different authors, the thesis about the important role of workshops is confirmed for educating professionals and broader lay community. The latter plays an important role in the design of its own living environment. Numerous other research projects show that only informed inhabitants with sufficiently developed culture of living are up to the task of stopping the progressing erosion of the space, and its natural and cultural possibilities. In addition - as the authors of the discourse in the monograph concur - the work performed at the workshop presents a good foundation for future in-depth studies, and furthermore, the solutions, offered within the framework of results of work done at the workshops, can effectively contribute to taking a standpoint of new, modern development.

The second part of the monograph presents a large number of performed spatial, urbanistic and architectural workshops as a model and application of the first chapter. In its contents, the monograph prepared by the two editors is an original and an invaluable contribution to more progressive and better education in the field of space, urbanism and architecture. The result - a critical evaluation of the work done at the workshops and their role and importance for forming the Slovenian culture of living - is obtained through a descriptive research method, namely by studying the completed work. Despite an array of writers, the book is distinguished by precise and comprehensive language and concise writing style. The terminology is unified, and in details it enriches the Slovenian scientific language in the field. And this result, acquired and backlit through a prism of different researchers, is the very heart of the monograph, which I value as an original and, more importantly, an important contribution in the process of managing the Slovenian space. We can stand against the erosion of natural and cultural possibilities of space and the increasing degradation of the living environment with knowledge and education, far more effective than with legal mechanisms. Assoc. Prof. Živa Deu, Ph. D. University of Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: Şiva.deu@fa.uni-lj.si phone: +386 (1) 2000 737 17 Review


III. VLOGA DELAVNIC PRI PEDAGOŠKEM IN RAZISKOVALNEM DELU

Peter Gabrijelčič

Polona Filipič, Primož Hočevar

Pomembno orodje umetniških praks so med drugim urbanistične in arhitekturne delavnice, kot nekakšno “osvobojeno ozemlje”. Pri oblikovanju nove urbanistične paradigme bo treba ob modernističnem konceptu “manj je več” priznati veljavnost tudi ekološkemu konceptu “več je več”, ki izhaja iz spoznanja, da so kompleksni ekološki sistemi v naravi vitalnejši od enostavnih in se zato bolje prilagajajo razlagam sodobne družbene in prostorske organiziranosti, ki je kompleksna, dinamična in spremenljiva.

Delavnica je odprta učna oblika usmerjenega poučevanja, kjer študent postane del učnega procesa in tudi njegov kritični oblikovalec. Je ciljno usmerjeno poučevanje, ki se odvija preko določenih vsebin in posameznih metodoloških faz k zastavljenim ciljem.

Alenka Fikfak Ustvarjalnost je tesno povezana z izkustvenim načinom učenja, pri čemer je vpletenost v izkušnjo in razmišljanje neprecenljiva vrednost za širjenje in razvoj znanja posameznika, skupine in vseh sodelujočih. Pomembna pa je tudi “izkušnja” sama, z njeno vsebino, izpostavljenim problemom, iskanjem idej, konceptov in vizij, kot tudi potek refleksije ob zaključku in začetku novega procesa. Pri delu na prostorskih delavnicah se ta proces stalno dopolnjuje in prepleta.

Alma Zavodnik Lamovšek, Mojca Foški Pogosto se zdi, da je v naših študijskih programih premalo vsebin, povezanih z interdisciplinarnim pristopom k podajanju in sprejemanju novih znanj s posameznega področja. Z iztekanjem starih študijskih programov se počasi ukinjajo tudi že uveljavljene kakovosti posameznih študijev, ki so v svojih programih sistematično izvajali tudi študij z interdisciplinarnim pristopom.

Ilka Čerpes Delavnice razvrščamo v skupino načrtovanih delavnic pod vodstvom občine, v skupino delavnic, ki proučujejo aktualne probleme in jih izvajajo mentorji na lastno pobudo v najširšem javnem interesu, ter v skupino delavnic, ki jih spodbudijo in vsebinsko določijo konkretne, med seboj tekmujoče razvojne pobude javnih ali zasebnih vlagateljev.

18 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Sonja Ifko

Andrej Pogačnik

Arhitekturne in urbanistične delavnice dajejo možnosti neposrednega povezovanja teorije in prakse. Pomembne so zaradi možnosti preizkušanja različnih teoretičnih modelov, razvitih v znanstvenoraziskovalnem delu. Med delavnicami, ki smo jih izvedli na fakulteti, je bilo tudi nekaj tovrstnih, med njimi skupina, v kateri je bila preizkušena in optimizirana metodologija varovanja območij industrijske arhitekturne dediščine. S tem je izpostavljen še eden od potencialov delavnic, ki ga kot implementacijo znanstvenega dela vse premalokrat izkoristimo v praksi. Pričujoči rezultati so spodbudni in podpirajo še intenzivnejše povezovanje znanstvenega in strokovnega dela pri reševanju prostorskih vprašanj.

Na študentskih delavnicah je treba med strokovnimi podlagami upoštevati najnovejše pojave, težnje in prostorske probleme, ki so relevantni za okolje, v katerem se delavnica odvija. Vprašanja regionalnega konteksta, zavarovana območja narave in izpostavljenosti naravnim nesrečam so prav gotovo okoliščine, ki v temelju vplivajo na načrtovanje prostora.

Gregor Čok Urbanistične delavnice, poleg javnih in vabljenih natečajev ter naročenih unikatnih rešitev, predstavljajo enega od načinov načrtovanja posegov v prostoru. Primerjalno z ostalimi omogočajo transparenten delovni proces, v katerega se lahko v posameznih metodoloških korakih poleg izdelovalcev in naročnikov vključuje tudi lokalna in širša strokovna javnost, nosilci urejanja prostora in drugi akterji, ki lahko konstruktivno ali kritično prispevajo k doseganju želenih ciljev.

Ana Struna Bregar, Tanja Maljevac, Špela Kuhar Razvoj prostorskih vrednot in raven zavedanj o kakovostnem prostoru sta odvisna od primerov oz. izkušenj, s katerimi je človek soočen v zgodnji mladosti, zato je smiselno izobraziti najmlajše generacije, posredno pa tudi širšo javnost za čim bolj uspešno sodelovanje v procesih sprejemanja odločitev v sistemu urejanja prostora. Izobrazba o prostoru dolgoročno vpliva na razvoj prostorske pismenosti, vrednot, vezanih na urejanje prostora, ter splošni okus ljudi. S tem se posredno spreminja tudi urbanistična in grajena struktura.

19 VLOGA DELAVNIC PRI PEDAGOŠKEM IN RAZISKOVALNEM DELU


III. role of workshops in teaching and research work

Peter Gabrijelčič

Polona Filipič, Primož Hočevar

Among other things, urbanistic and architectural workshops are an important instrument of artistic practices, as a kind of “liberated territory”. When constructing a new urbanistic paradigm, the validity of ecological concept “more is more” will have to be recognised, alongside the modernistic concept “less is more”. The ecological concept comes from the realisation that in nature, complex ecological systems are more vital than simple ones, and can therefore adapt more efficiently to the definitions of contemporary social and spatial organisation which is complex, dynamic and variable.

A workshop is an open form of target-oriented teaching, where the student becomes part of the teaching process and critical for its shaping. It is a teaching technique which takes its course through certain contents and individual methodological phases to the designated objectives.

Alenka Fikfak Creativity is tightly connected to empirical method of learning, where the involvement in the experience and reflexion brings a priceless value for broadening and development of knowledge of an individual, group and all participants. But just as important is the “experience” itself, with its contents, the problem exposed, the search for the ideas, concepts and visions, and the course of the reflexion when ending and beginning a new process. Working on spatial workshops, this process is constantly enhanced and intertwined.

Alma Zavodnik Lamovšek, Mojca Foški Very often it seems that our study programmes lack contents connected by interdisciplinary approach for the passing, and accepting new knowledge from individual area. With the old study programmes running out, the established qualities of each of the studies, which systematically used the interdisciplinary study approach in their programmes, are running out as well.

Ilka Čerpes Workshops are sorted into group of planned workshops led by the municipality, group of workshops which study current problems and which are conducted by mentors on their own initiative for the widest public interest, and group of workshops which are instigated and whose contents are defined by specific developmental initiatives of public or private investors, competing with each other.

20 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Sonja Ifko Architecture and urban planning workshops raise the possibilities for indirect links between theory and practice, having relevance because of the possibility of testing different theoretical models developed during scientific research. Among the workshops performed at the Faculty of Architecture there were some such workshops, among others a group testing and optimizing the methodology of conservation of industrial architectural heritage areas. This exposes another potential of the workshops, which is, as the implementation of scientific work, not too often used in practice. The results represented here are encouraging and promote a more intensive link between scientific and professional work in solving spatial problems.

Gregor ÄŒok In addition to public and invited tenders and contracted unique solutions, urbanistic workshops present one of the possible methods of planning development. In comparison to other forms, they open the possibilities for a transparent work process, and at any individual methodological step, manufacturers and contracting authorities can join the process, as well as local and wider professional public, spatial planning stakeholders and other bodies who can constructively or critically contribute to reaching the desired objectives.

Andrej PogaÄ?nik

At student workshops it is necessary to take into account the newest phenomena, trends and spatial problems which are relevant for the environment in which the workshop takes place. The questions of regional context, protected natural environment and exposure to natural disasters are most certainly circumstances which basically influence spatial development.

Ana Struna Bregar, Tanja Maljevac, Ĺ pela Kuhar Development of spatial values and levels of awareness of quality space depend on examples, or rather experience, which a person gains in early youth, and for this reason it is wise to educate the youngest generations, and consequentially the wider public, to guarantee the most successful cooperation in the processes of making decisions within the system of area management. The education about space has a long term effect on the development of spatial literacy, values connected to spatial management, and the taste of general public. And through this, the urbanistic and constructed structure is changed as well.

21 role of workshops in teaching and research work


Peter Gabrijelčič DELAVNICE KOT UMETNIŠKA PRAKSA

IZVLEČEK Današnja kriza, ki ni le finančna ali okoljska, temveč predvsem kriza vrednot zahodne civilizacije, bo brez dvoma pripeljala do temeljitega prevrednotenja vrednot in do večje vzdržnosti in samoomejevanja v našem odnosu do narave. Poiskati bo treba nove razvojne alternative, ne le s pomočjo znanosti in tehnike, pač pa predvsem s pomočjo umetniških praks, ki lahko razvijejo nove zamisli na abstraktnejšem in zato bolj realnem nivoju. Pomembno orodje umetniških praks so med drugim urbanistične in arhitekturne delavnice, kot nekakšno “osvobojeno ozemlje”, kjer v okolju brez administrativnih vezi prihaja do spontanega in demokratičnega dialoga med številnimi javnostmi in strokami in kjer se morda lahko rodijo odrešujoče zamisli za razrešitev še tako zapletenih družbenih kot tudi strokovnih problemov. Pri oblikovanju nove urbanistične paradigme bo treba ob modernističnem konceptu “manj je več” priznati veljavnost tudi ekološkemu konceptu “več je več”, ki izhaja iz spoznanja, da so kompleksni ekološki sistemi v naravi vitalnejši od enostavnih in se zato bolje prilagajajo razlagam sodobne družbene in prostorske organiziranosti, ki je kompleksna, dinamična in spremenljiva. Za obvladovanje takšnih, kompleksnih sistemov pa bo potrebna še večja prisotnost stroke, ne le kot tehnike, temveč tudi kot umetniške poetike.

KLJUČNE BESEDE urbanizem, arhitektura, umetniške prakse, kompleksnost

prof. mag. Peter Gabrijelčič Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: peter.gabrijelcic@fa.uni-lj.si tel.: (01) 2000 714

22 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


1. BODIMO REALISTI – MISLIMO UTOPIČNO Današnja kriza ni le ekonomska in okoljska, temveč predvsem kriza vrednot zahodne civilizacije in njene usmerjenosti v potrošniško in energetsko potratno družbo. Vse bolj postaja očiten razkorak med bogatimi in revnimi. In slednji so v večini. Čeprav si želijo napredka, po poti, ki jo je začrtala zahodna civilizacija, ne gre več naprej. Za to ni dovolj ne energetskih ne ostalih virov, da ne omenimo pretečih podnebnih sprememb. Pobuda za spremembe je zato dolžnost razvitega sveta. Kriza pa se ne rešuje z epohalnimi manifesti, temveč z vsakodnevnim odnosom do stvari in z majhnimi premiki. In v stroki se ta hip dogajajo premiki. Urbanisti in arhitekti iščemo odgovore. Ob tem ne sledimo več le vnaprej zapisanim tipološkim oblikam objektov, z izkušnjami nekega drugega časa in drugačnih družbenih, ekonomskih, socialnih in ne nazadnje podnebnih razmer, ampak želimo izhajati iz vsakokratnega problema. Rešujemo ga vsebinsko, in ne zgolj formalno. To je ključno. Pred arhitekti, urbanisti in planerji bodo velike naloge, kako se obnašati v novih razmerah in kje iskati nove priložnosti in nove oblike, ki bi človeštvu pomagale iz zagate. Prepričani smo, da se odpira široko polje za raziskovanje v arhitekturi in gradbeni ter energetski tehnologiji, odpira se prostor za raziskovanje, ki mora postati osvobojeno današnjih preveč togih spon državne administracije in ki mora znova temeljiti na spontanem prepletu tako kreativnega zanosa mladih kot tudi modrosti in izkušenj njihovih starejših kolegov. Za arhitekte je današnja kriza soočenje s trenutkom resnice. Arhitekti smo v zadnjih desetih letih blagostanja, napuha in stremuštva izgubili strokovno in etično orientacijo, predvsem zaradi investitorjev, ki pogosto niso imeli objektivnih in smiselnih izhodišč pri načrtovanju investicij. Bili smo v vrtiljaku naložbene požrešnosti, ko se ni več spraševalo, za koga in kakšna naj bo hiša, blok ali stanovanje, temveč je bilo pomembno samo število tržno želenih kvadratnih metrov. Kriza pomeni vračanje k temeljem in vprašanjem o bistvu stvari. Morda se spet vračamo v čas, ko se bo delalo počasi, premišljeno in zato trajno. Pri načrtovanju se bo vzpostavilo prednostno vprašanje, kako narediti nekaj varno, dostopno, osončeno, zasebno, zdravo in prijetno ter obenem racionalno in do prostora prizanesljivo. Razvoj človeške družbe teče v obliki neskončne sinusoide, kjer se menjavajo obdobja celovitega, vizionarskega pogleda, ko si v ustvarjalnem zanosu zastavljamo nove cilje in vrednote, z obdobji, ko s pomočjo znanosti in tehnologije te cilje tudi uresničujemo. Kadar so vse vizije izčrpane in so uresničeni vsi cilji, nastopi kriza. Ne toliko eksistenčna kot eksistencialna. Znani ameriški ekonomist je v pogovorni televizijski oddaji na CNN postavil hipotezo, da je današnja kriza predvsem posledica dejstva, da od leta 1960 nismo odkrili ali razvili nič resnično novega. Tržišča so se zasitila s ponavljanjem enakih ali malce izboljšanih artiklov. Avtomobili imajo še vedno štiri kolesa, ljudje smo prišli na Mesec, starostna doba se je dvignila, jumbo jet je še vedno v uporabi, računalniki so zmogljivejši in manjši, internet je dostopen tudi civilni družbi. Uresničeni so bili skoraj vsi cilji in želje, ki jih je sanjala generacija flower power, novih želja in s tem novih potreb pa ni na vidiku. Znanost in tehnika težko sanjarita in razmišljata utopično. Ukvarjata se predvsem s tistim, kar je merljivo in dokazljivo. Ali kadar dobita konkretno nalogo in cilj. Nasprotno so umetniške prakse

osvobojene spon realnosti in, ko razmišljajo utopično, so bližje resnici, kot je to lahko znanost s svojim natančnim, merskim aparatom. Umetnost, v razliko od znanosti, lahko preskakuje sive pege neznanja ali postavlja negotove predpostavke in si zastavlja neuresničljive cilje. In prav o razmerju med znanostjo in umetnostjo bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju naše razprave. Kako torej naprej? V okviru današnjih, zastarelih družbenih in civilizacijskih ciljev in vrednot si tudi na področju tehnike ni mogoče zamisliti nekaj povsem novega. Tehnika je v tem pogledu celo korak pred vizionarji bodočnosti, saj ponuja številne nove tehnične in tehnološke rešitve, ki pa so še vedno zamejene v okvire obstoječih ideologij in zato ne morejo odpraviti bistva današnje krize. Zamisel o povsem novem svetu je zato izziv novim generacijam, ki bodo imele privilegij, da postavijo temelje drugačni bodočnosti. Poslanstvo in hkrati tudi najpomembnejša obveza strok, ki jim je lastno vizionarsko razmišljanje in umetniške prakse, je zato prav oblikovanje alternativnih zamisli o bodočnosti. V današnjem svetu prevladuje predvsem racionalni, faktografski pristop k odkrivanju in reševanju problemov. Zato pogosto nismo sposobni izoblikovati celovitega in fenomenološkega pogleda na dogajanja v prostoru in so naše reakcije praviloma kratkovidne in zapoznele. Vse več ljudi je prepričanih, da je treba poiskati izhod iz protislovij sodobnega sveta v celostnem, holističnem pristopu, v novih nalogah umetnosti, znanosti in tehnologije kot tudi v novem načinu produkcije in potrošnje, v novem načinu življenja in mišljenja, ki bo živelo v skladu z ekološko modrostjo in globlje razumljenimi človeškimi vrednotami. V svoji zavesti bomo naredili korak naprej šele takrat, ko bomo spoznali, da tiste prioritete, ki nam jih ponuja današnji porabniški sistem vrednot, niso absolutne in edine, ampak so nastale na podlagi določenih materialnih interesov, ki se ne ujemajo nujno z našimi koristmi. Le na osnovi tega spoznanja bo mogoče izoblikovati novo družbeno zavest, ki bo kapital prisilila, da vlaga presežno vrednost v takšne investicije, ki so v skladu z najširšimi družbenimi interesi in človeškimi vrednotami. Očitno postaja, da moramo imeti urbanisti in arhitekti pri svojem delu širši filozofski uvid v dialektično razumevanje sveta. Le v tako razširjenem obzorju smo sposobni poiskati celovite in inovativne odgovore na zapletena vprašanja, ki nam jih zastavlja sodobna družba. Kajti filozofija, kot jo razumemo v svoji praksi, je v bistvu orodje za razumevanje sveta, da bi lahko na tej osnovi načrtovali svoja dejanja za prihodnost. In načrtovanje prostorskega razvoja je prav gotovo vizionarska dejavnost, saj verjamemo, da bodo naši izdelki učinkovali na ljudi in družbo v skladu z našimi pričakovanji. V arhitekturi, ki oblikuje svoja ideološka izhodišča na podlagi filozofskih stališč, imamo dvoje korektivnih orodij, ki našo pot usmerjata k cilju. To sta etika in estetika. Z njuno pomočjo beležimo odklon od vnaprej postavljenih norm. Če se naši načrti ne uresničijo, govorimo o krizi. Bodisi kot posledici neučinkovitih orodij ali še pogosteje kot posledici nerazumevanja dialektičnih sprememb v svetu, ki nas obdaja. Vendar je občutenje krize prvo opozorilo na razkorak med stvarnim in umišljenim, je torej znanilec potrebnih sprememb. Kriza pomeni zavedanje problemov in kaže na začetek njihovega razreševanja. 23 DELAVNICE KOT UMETNIŠKA PRAKSA


2. KREATIVNE DELAVNICE KOT ISKANJE IZHODA IZ EKSISTENCIALNE KRIZE Postavil bom trditev, da so prav urbanistične in arhitekturne delavnice priložnost, da z njihovo pomočjo oblikujemo in vzpostavimo novo zavedanje možne bodočnosti. Delavnice so namreč oblika nekonfliktnega, objektivnega ter jasnega komuniciranja med strokovnimi in laičnimi publikami na najrazličnejših nivojih. Od mednarodnega, kjer lahko iščemo odgovore na univerzalna človeška vprašanja, do nacionalnega, regijskega, mestnega in lokalnega, v dialogu z lokalnim prebivalstvom in občinsko upravo. Zaradi univerzalnosti strukture dela in metod so uporabne od nivoja oblikovanja razvojnih vizij do priprave in celo preverjanja delovanja prostorske zakonodaje ter prostorskih načrtov. Delavnice so v laični javnosti razumljene kot način pospešenega iskanja novih, svežih rešitev izbrane problematike s preseganjem uveljavljenih stereotipnih predstav o reševanju problematike. S tudi poetično vizijo in hkrati kakovostno izdelano in na terenu dopolnjeno bazo podatkov preidemo v fazo podajanja smernic in tako zmanjšamo razdaljo med konceptnimi idejami ter realizacijo. Moč dela na terenu, ki ni formalnopravno zahtevano, je večja, kot bi si mislili – samoiniciativnost udeležencev in želja po pridobivanju izkušenj s projektiranjem na lokaciji sta glavni gonilni sili delavnic. Rezultati, ki nastanejo, niso zahtevani, določeni ali vsiljeni. Pripravljeni so na podlagi razumevanja problematike in zavedanja, da samo z dialogom presežemo nasprotja. Z vsako delavnico se kopičijo nove izkušnje in predlogi, ki jih lahko državna uprava ali lokalna stroka vgradita v svoje prostorske dokumente. Po desetletnih izkušnjah ugotavljam, da je velika teža, ki jo mestne uprave, tudi s pomočjo delavnic, namenjajo skrbi za izboljšanje podobe mest, smiselna. Prvič zato, ker urejeno, kvalitetno oblikovano urbano okolje zvišuje splošno produktivnost in ustvarjalnost ljudi, in drugič zato, ker urejen kraj posredno govori o uspešnem poslovanja lokalnih oblasti in tako zvišuje zaupanje domačih in tujih vlagateljev v nove naložbe v prostoru. Urejen prostor in pregledna prostorska politika sta pogoj za trajno ohranitev vrednosti naložb v objekte in naprave, saj zagotavljata dolgoročno stabilnost in kvaliteto urbanih ambientov ter njihovo infrastrukturno urejenost. Kajti prostor je najbolj objektivno ogledalo družbe in družbenih procesov. V njegovi podobi so zgoščeni zapisi preteklosti in sedanjosti, zapisi, ki se v konkretnem fizičnem prostoru prepletajo v značilnem vzorcu, ki ga poimenujemo “identiteta prostora”. Današnji čas je čas pluralizma in oblik sobivanja različnih prostorskih identitetnih vzorcev. Zato temeljijo sodobna moralna izhodišča stroke na potrebi po spoštovanju različnih kultur in subkultur ter na spoštovanju njihovih raznovrstnih prostorskih pričakovanj, kar je usmerjeno v iskanje komplementarnih oblik organizacije prostora oziroma v iskanje novih epistemoloških orodij, s katerimi bo mogoče obvladovati dinamične procese v sodobnih urbanih strukturah. Oblika dela v delavnicah je eden od načinov in orodij za doseganje tega cilja. Arhitektura oblikuje prostor ali bolje rečeno: arhitekturno delo odpira prostor, vendar hkrati ta isti prostor odvzema ljudem in sam sebi. Prav zato moramo ravnati z arhitekturo in s prostorom, ki ga z njo odpiramo in odvzemamo hkrati, skrajno previdno in smotrno. Arhitektura in prostor, ki ga ta odpira, sta del kulturnozgodovinskega spomina. Kulturni razvoj pogosto ne pomeni kontinuitete, pač pa diskontinuiteto. V tem prelomu, v tej ločnici se običajno dogajajo presežki. Kultura, ki ni za

arhitekturo zapisana v prostor, ostaja zgodovinsko nema. Vendar tako, kot so izkušnje celotnih civilizacij zgoščene v delih genialnih posameznikov, tudi prostorsko-arhitekturne izkušnje ostajajo zgoščene le v posameznih spomenikih, zato se moramo spraševati, kaj od starega lahko preživi in kaj mora dati prostor novemu. Razviti moramo dialog, ki je kreativen in spoštljiv do spominskega prostora in življenja hkrati. Prav delavnice, v katerih se goji umetniška praksa k iskanju celovitih rešitev, so morda prava pot k iskanju ustvarjalnega kompromisa med preteklim in bodočim.

3. UMETNIŠKO ISKANJE RESNICE IN MERJENJE UMETNIŠKE KAKOVOSTI Končni cilj vsake umetnosti kot tudi znanosti je iskanje resnice. To je tudi njuno bistveno poslanstvo. Omenili smo, da je le z resničnim poznavanjem sveta mogoče načrtovati uspešno prihodnost človeške civilizacije. Odlična umetniška dela sama po sebi so ob tem le stranski produkt tega iskanja. So nekakšen metaforični jezik, s katerim posredno sporočamo odkritje resnice in postavljamo temelje novi dobi. Seveda je ugotavljanje oziroma merjenje odličnosti v arhitekturi skrajno negotovo početje. Lahko si sicer postavimo vrsto vrednostnih kriterijev in meril, ki pa so silno spremenljivi glede na vsakokratno dobo oziroma glede na kulturno okolje, v katerem jih uporabljamo. Zato je za razumevanje odličnosti v umetnosti, kar arhitektura tudi je, pomembno imeti širši filozofski uvid v dialektično razumevanje sveta. Le v tako razširjenem obzorju smo sposobni ocenjevati in tudi ustvarjati umetniška dela. Pri ocenjevanju arhitekture se na splošno še danes dokaj uspešno poslužujemo treh Vitruvijevih načel (Vitruvius, 2009), ki jim mora odgovarjati vsako kvalitetno arhitekturno delo. To so: ■■ firmitas – trdnost, ■■ utilitas – uporabnost in ■■ venustas – lepota. Medtem ko je za merjenje trdnosti ali uporabnosti neke stavbe ali ureditve mogoče postaviti objektiven vrednostni aparat z natančno določenimi parametri ocenjevanja, se pojem lepote izmika poskusom objektivne izmerljivosti. Ustvarjanje lepote sodi pod domicil umetnosti, pojem lepote same pa pod okrilje estetike kot dela filozofije. Zgodovino zahodne kulture zaznamuje borba med filozofijo (znanostjo) in umetnostjo za prevlado nad razlago resnice. Medtem ko antični filozofi umetnosti niso priznali sposobnosti razlagalca resnice oziroma so trdili, da umetnost kot odsev oziroma senca stvarnega sveta ni sposobna oblikovati spoznanja o resnici kot najvišji vrednoti, pa so hkrati visoko cenili lepoto. Platon sicer le kot pomočnico pri rojstvu dobrote, saj trdi, da je vse, kar je lepo, tudi dobro (to stališče je vsebovano tudi v sodobnem izreku “manj je več“ – je lepše in zato tudi dobro). Aristotel kot Platonov naslednik umetnosti priznava avtonomno vlogo in s tem postavi temelje njeni samostojnosti. Aristotel govori o objektivni in relativni lepoti. Relativna lepota je tista, ki je povezana z dobroto, objektivna pa ona, ki jo je mogoče opaziti na predmetih in jo je opredelil kot zakonitost, simetrijo in omejitev. Ti trije pojmi postanejo norme, merila, ki se jim mora

24 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


podrediti vse, kar hoče veljati za lepo. Pri omejitvi gre za tako imenovano srednjo mero, ki je med preveč in premalo. Simetrija je po Aristotelu tisto načelo, ki združuje mnogo v eno (različna gradiva v stavbo). Simetrija je tako enotnost različnega. Ta pa se hkrati kaže tudi kot zakonitost, kot povezava različnih delov v nerazdružljivo celoto. Še danes velja pravilo, da je neko delo kvalitetno, če mu ne moreš ničesar odvzeti niti dodati, ne da bi prizadel celoto. Zastavlja pa se vprašanje, kako to pravilo upoštevati v pogojih sodobne dinamične družbe, kjer se prostorske zahteve nenehno spreminjajo. Estetika postane filozofska disciplina šele v osemnajstem stoletju. Estetiki, kot nauku o lepem, je dal ime Alexander Baumgarten. Baumgarten (1985) je filozofijo razdelil na dve temeljni disciplini: na logiko kot na znanost o zakonih mišljenja in na estetiko kot na znanost o zakonih čutnega spoznanja. Tako pri logiki kot pri estetiki gre za iskanje resnice, pogosto celo ob istem predmetu. Zaznavanje lepote je posredna pot do resnice: zakaj lepota je slutnja resnice. Vendar je tudi tukaj umetniško iskanje resnice še vedno v deloma podrejenem položaju. Friedrich von Hardenberg, predstavnik nemške romantike, je prvi, ki postavi trditev o primatu umetnosti nad znanostjo v iskanju resnice, ko zapiše: “Pesništvo je prava absolutna resničnost. Bolj, ko je kaj pesniško, bolj je resnično“ (Novalis, 1989). Tako kot je Alberti prvi, ki je v obdobju renesanse opredelil arhitekturo kot umetnost gradnje, kot svobodno umetnost, kot znanje in vedenje, pri katerem snujeta tako zavest in um, in ki ni zgolj ročna spretnost in obrtna dejavnost. S tem arhitekturo razloči in povzdigne nad graditeljstvo, stavbeništvo in stavbarstvo. Za arhitekta opredeli le in zgolj samo tistega, ki zna z zanesljivo in občudovanja vredno metodo ter po pameti zasnovati in izvesti reči, ki zaradi prenosa obremenitev v čvrsto zvezanih in skladno oblikovanih gmotah najustrezneje zadovoljujejo najzahtevnejše človekove potrebe. Ob vseh naštetih stališčih o umetnosti in tudi o arhitekturi kot umetnosti smo še vedno brez odgovora, kaj je v resnici pravo poslanstvo umetnosti. Kaj umetnost izraža in kako to počne? Znameniti ameriški skladatelj, pianist in dirigent Leonard Bernstein (Medmrežje 1) je v svojem predavanju o glasbeni semantiki na Harvardu dejal, da ima glasba, kot umetnost, veliko ekspresivno moč, a da imamo tudi ljudje sposobnost, da se nanjo odzovemo na za umetnika pričakovan način. Glasba izraža svoje sporočilo s pomočjo prispodob skozi metaforični jezik. Izraža občutenja za nekaj, kar se nahaja izza stvarnega in otipljivega. Ob tem je metafora, podobno kot v poeziji, izvor njene izpovedne moči. Metafora je v glasbi, kot povzema Bernstein po Kantu, “Ding an sich“ ali stvar sama po sebi, kot realnost zunaj naše zavestne realnosti, nekakšen zunajzavestni obstoj. Aristotel umešča poezijo na pol poti med realnim in neotipljivim svetom, ko trdi, da se je mogoče prav s pomočjo metafore najbolj približati resnici. Kvint Tulij Ciceron (Morris, 1959) je še odločnejši, saj meni, da ima metafora najtežjo nalogo poimenovati nekaj, kar bi se sicer ne dalo imenovati z besedo, občutenja človekovega notranjega sveta. Če nadaljujemo gornje misli, lahko trdimo, da je naloga arhitekture, kot umetnosti, poleg soustvarjanja vizij tudi prevajanje metaforičnega, neotipljivega sveta v realni svet oblik.

4. URBANIZEM IN ARHITEKTURA KOT UMETNIŠKI – VIZIONARSKI DISCIPLINI Arhitektura in urbanizem sta eni najlepših, a morda tudi najtežjih ustvarjalnih dejavnosti. Zahtevata tehnično in organizacijsko verodostojnost, umetniško moč in tudi naklonjeno okolje. Šele ko se vsi ti pogoji srečajo, so ustvarjene možnosti, da nastane res kvalitetno urbanistično ali arhitekturno delo. Arhitekt in urbanist sta zavezana javnemu interesu. Sta mediatorja, ki s svojim znanjem in pronicljivostjo usklajujeta posamične interese z javnim interesom. Zato pogosto pravimo, da arhitektura ni poklic, temveč poslanstvo. Arhitektura in urbanizem sta nedvomno najkonkretnejše ogledalo družbe. Sta fizična manifestacija njene materialne in duhovne razvitosti, kulture, odnosa do prostora, njenih fobij in privilegijev, tabujev in fetišev. Ničesar, kar se dogaja v družbi, ne moremo prikriti, ne da bi se slej ko prej izdalo in se pojavilo kot materialni odsev v našem urbanem ali krajinskem okolju. Sta torej kakor školjčna lupina, kakor vosek z odtisom podob in sledmi časa. Arhitekt in urbanist sta medij, a tudi mediator, skozi katerega se prevajajo nevidni družbeni odnosi in norme v svet vidnih, otipljivih struktur. Arhitektura in urbanizem sodita s svojo plastovitostjo med najkompleksnejše ustvarjalne poklice. Dejstvo, da lahko predmet njune obravnave biva tudi brez umetniškega naboja le v svetu tehnike in tehnologije, postavlja njuno legitimnost in avtonomnost pogosto pod vprašanje. Ni torej naključje, da arhitektura niti urbanizem kot umetnost nista vključena v mehanizme družbenega normativizma, tako kot druge umetniške discipline, pač pa si morata arhitekt in urbanist svoj status vsakokrat na novo izbojevati in uveljaviti. Arhitektura in urbanizem se priznavata kot umetnost le pri ocenjevanju njunih rezultatov, ne pa tudi pri oblikovanju pogojev za dosego teh rezultatov. “Kulturnost” nekega družbenega okolja sodimo torej tudi po njegovi sposobnosti, da prepozna in izkoristi ustvarjalni naboj arhitektov in urbanistov in jih vključi kot neizčrpno gonilno silo v tirnice družbenega razvoja. Slovenci smo še vedno ujeti v vrtiljak intenzivnega procesa tranzicije, kjer je večina razvojnih predstav usidranih še globoko v preteklih vrednostnih sistemih. Morda tudi zato nismo sposobni videti prihodnosti kot rezultata vseh tistih sprememb, ki se že ta hip odvijajo pred nami. S svojim ozko usmerjenim pogledom jih ne moremo niti ne želimo videti. Tako zoženo zorno polje je izrazito konservativno, saj lahko sodimo le na osnovi preživelih, znanih dejstev. Zato vse, kar se pojavi zunaj našega vrednostnega aparata, obsojamo kot škodljivo in negativno. Kriza stroke se zdi posledica ideološko preživelega pogleda na svet, ki še vedno temelji na statičnih predstavah o hierarhično urejenih odnosih v družbi in prostoru. Nasprotno temu se kaže nova stvarnost kot iskanje individualnosti, kot nekega novega in splošnega etičnega principa. Individualnost postaja merilo sistema, na katerem gradimo pluralistični kulturni model, utemeljen na ekološki etiki kot splošni kulturni in umetniški normi in na izenačenosti vseh možnosti in oblik izražanja. Vse te nove oblike so del nove, kompleksne urbane realnosti. Kompleksnost ni sama sebi namen. Je 25 WORKSHOPS AS ARTISTIC PRACTICE


odgovor na človekove življenjske potrebe. Je torej sredstvo za zadovoljitev teh potreb. Ni samo funkcionalna, temveč tudi emotivna oblika. Zato sega njena pojavnost preko meja “razumsko-racionalnega“ in se dotika več ravnin in globin resničnosti. To je okvir, v katerem nastaja arhitektura in znotraj katerega se oblikuje nova estetika. Kajti danes mesta niso več ekskluzivni kraji urbanosti. Postajajo del novega, širšega in razpršenega urbanega sistema, ki se izmika vsem utečenim pravilom estetskega ocenjevanja. Prav zato moramo razviti nov pogled, ki bo omogočil pluralnost ter sobivanje različnih vrednostnih sistemov. Ob modernističnem konceptu “manj je več“ bo treba priznati veljavnost tudi ekološkemu konceptu “več je več“, ki se bolje prilagaja razlagi sodobne družbene in prostorske stvarnosti, ki je kompleksna, dinamična in spremenljiva. Vendar to ne pomeni poziv k urbanemu kaosu, kakršnemu smo bili priča v Sloveniji v zadnjih desetletjih. Kaosu, ki je posledica procesa liberalizacije slovenske družbe na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in ki je prinesel dvoje novosti. Liberalizacijo pri zaposlovanju mladih arhitektov v svobodnem poklicu z velikim vplivom na razvoj stroke na eni strani in nekritično permisivnost slovenske urbanistične politike, ki je vodila v zaton urbanistične stroke na drugi. V tistem času se je zdelo potrebno ukiniti in ne posodobiti institucije, ki so se postavljale po robu prihajajočemu osvobojenemu kapitalu. Zaradi izostanka žive urbanistične stroke je zastal načrtni razvoj slovenskih mest in njihovih sistemov. V mesta so vdrle marketinške in ruralne prakse prostorskega razvoja. V prihodnje bodo stvari potekale očitno še z večjo naglico. Kompleksnost novih nalog bo zahtevala veliko večjo okretnost mestnih uprav in še večjo liberalizacijo njihove prostorske politike. To pa ne pomeni manjšo, temveč veliko večjo potrebo po stroki in po njeni strokovni podpori. Danes so pred nami pomembne skupne razvojne naloge. Odgovoriti je treba na izzive globalizacije, multikulturnosti in na pretnje, ki jih prinašajo podnebne spremembe. Politika in stroka morata delovati kot usklajena partnerja, saj ju vežejo skupni cilji – težnja h kvalitetno in kulturno urejenemu okolju, kar je ena temeljnih pridobitev sodobne civilizacije. Je vzpodbuda za učinkovitejši razvoj celotne družbe. Zato me skrbi vnovično nerazumevanje slovenske politične elite glede družbene vloge in pomena stroke, ki je še ena redkih na braniku javnega interesa v prostoru in zato trn v peti osamosvojenemu kapitalu. In prav ta kapital, ki si želi danes popolno svobodo pri razpolaganju s prostorom, se bo že jutri spraševal o odgovornosti te iste politike in stroke, ki sta dovolili, da se svoboda tako hitro obrne v nesvobodo povprečnosti.

5. KOMPLEKSNOST KOT NOVA DRUŽBENA REALNOST Še nekaj desetletij nazaj smo živeli v prepričanju, da se vse stvari na svetu dogajajo v skladu z razvojno logiko, ki gradi na temeljih kontinuitete, da se stvari dograjujejo, izboljšujejo kot posledica zgodovinske izkušnje in je treba zato to izkušnjo nenehno vgrajevati v vse pore našega družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja. Danes, ko smo priča telekomunikacijski revoluciji, smo nasprotno prepričani, da so le spremembe tista stalnica v razvoju človeške družbe, ki omogoča njeno dolgoročno preživetje.

Vrtoglava dinamika tehnoloških in družbenih sprememb ter masovna produkcija hitro zastarevajočih predmetov je velikokrat v neskladju s tradicionalnimi vrednotami in normami obnašanja v družbenem in fizičnem prostoru. Te se umikajo bodisi zato, ker so v nasprotju z novo situacijo, ali preprosto zato, ker v novih razmerah sploh niso več pomembne. Nove alternative odnosov v prostoru se nenehno množijo in spreminjajo. Hitrost sprememb je tolikšna, da ne zagotavlja časa, da bi se te utrdile kot nove, “absolutne“ norme in vrednote, ki bi nadomestile stare. Stare obvezujoče norme izginjajo, ker se z vse večjo prostorsko gibljivostjo, povečano ponudbo materialnih in kulturnih dobrin ter olajšano vertikalno in horizontalno družbeno mobilnostjo veča svoboda izbire in z njo vsaj v začetni fazi razvoja občutek svobode kot take. Vendar pa takšen koncept pojmovanja in vrednotenja svobode odgovarja predvsem kapitalistični ekspanziji. Logika oplajanja kapitala veže ljudi v nove intenzivnejše povezave, jih razmešča neodvisno od njihove resnične želje po družbenem in fizičnem prostoru, vse to pa v imenu napredka in ustvarjanja presežne vrednosti za vsako ceno. V takšnih okoliščinah postaja prostor kot ozadje družbenega in osebnega življenja navidezno vse manj in manj pomemben. Vendar pa človeku v pogojih potrošniško usmerjene družbe navzlic množici možnosti na razpolago v resnici ostaja le ena alternativa: nenehno preseganje obstoječega. V sistemu, ki zahteva napredek in potrošnjo za vsako ceno in ki gradi v veri v neomejeno možnost tehnološkega razvoja in na zanikanju kontinuitete s preteklostjo, smo se sicer navidezno rešili okov zgodovinskega in prostorskega determinizma, vendar pa smo po drugi strani “ujeti v bodočnost“, v življenje, iztrgano iz širšega zgodovinskega in prostorskega konteksta, nezmožno dialoga z naravnim in bivalnim okoljem, kar vse razkraja človekovo osebnostno integriteto in ga siromaši. Zgolj z ekonomskimi, večkrat lažnimi ali prirejenimi pokazatelji poskušamo razvrednotiti obstoječe prostorske kvalitete, da bi pripravili prostor za svoje. Tako oropani prostor nima več možnosti, da bi pokazal materialne dokaze o kontinuiteti obstoja neke kulture ali naroda, izgubi stik z identiteto njegovega bivanja, kar postane nevarna oblika dehumanizacije človekovega okolja. Kompleksnost je pogosto temeljna značilnost novih poselitvenih vzorcev, ki tvorijo razpršen, fragmentiran in navidezno nepovezan sistem, v katerem veljajo pravila različnosti, izjemnosti in začasnosti, in ki generirajo raznovrstnost modelov bivanja. Nove, hierarhično neobremenjene strukture delujejo v vse smeri, so odprte za dopolnitve, izpopolnitve in spremembe in so zato navidezno idealen odgovor na potrebe sodobne dinamične družbe. Potreba po fleksibilnosti in reciklaži arhitekturnih in urbanih elementov je sestavni del nove družbene realnosti, ki temelji na individualnosti in fleksibilnosti. Prostor prihodnosti postaja tako polje naključnih, sočasnih, fraktalnih stanj in s tem oblikuje spoznavni okvir novi okoljski in ambientalni občutljivosti. Vendar se popolna svoboda posameznika v razpolaganju s prostorom kaj kmalu sprevrže v svoje nasprotje, v nesvobodo oziroma nesposobnost za izražanje javnega interesa. Zgoraj omenjene spremembe so neizogibni sopotnik sodobnega načina življenja in so posledica globalnih kulturoloških sprememb, ki smo jim priča na prelomu tisočletja. Soočiti se moramo z dejstvom, da je klasična podoba kulturnih krajin, ki je bila vezana na avtarkično ekološko filozofijo, oblika,

26 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


ki vztrajno in nezadržno izginja. Nasilno zadrževanje tega procesa bo povzročilo več družbene škode kot koristi. Najbolj očiten je vdor urbanih oblik življenja na podeželje kot posledica eksplozivnega razvoja informatike. Internet omogoča vračanje dela na domove, zato sta postali geografska lokacija stanovanja in lokacija delovnih mest vse manj pomemben dejavnik celo v mednarodni delitvi dela. Delovna mesta, ki so bila nekoč izrazito vezana na urbana središča, se danes selijo globoko v mestno periferijo, mesta postajajo regionalni urbani sistemi. Novo okolje zahteva uravnotežen soobstoj navidez izključujočih entitet v prostoru, kar vodi v preplet najrazličnejših kultur bivanja. Klasična mesta niso več ekskluzivni kraji urbanosti, temveč postajajo del novega, širšega in razpršenega urbanega sistema. Medtem ko so obsežni mestni predeli izgubili svojo funkcijo in predstavljajo veliko rezervo za mestno reurbanizacijo, se na periferiji mest in mestnem podeželju oblikujejo spontane in navidez kaotične oblike poselitvenih vzorcev, ki so dejavnostno kompleksni, hibridni in se izmikajo vsem utečenim pravilom estetskega ocenjevanja. Če jih bomo želeli objektivno oceniti, bomo morali dopolniti obstoječa epistemološka orodja in omogočiti pluralnost ter sobivanje različnih vrednostnih sistemov.

6. ZAKLJUČNA MISEL V pričujočem prispevku sem želel opozoriti predvsem na pomembno vlogo umetniške komponente v urbanizmu in arhitekturi. Poudariti sem želel, da se bistveni premiki v reševanju kriznih stanj dogajajo predvsem na abstraktni ravni in s pomočjo umetniških praks. V arhitekturi in urbanizmu sta v ta namen splošno uveljavljeni dve orodji, in sicer: natečaji in delavnice. Medtem ko je institucija natečaja bolj pragmatična, vezana na konkretne realizacije in predstavlja sestop strokovnih vedenj iz abstraktnega v realni svet, je funkcija delavnic dosti bolj abstraktna in zato v kontekstu tega zapisa morda še toliko bolj pomembna. Prepričan sem namreč, da bi morala država pri oblikovanju svoje razvojne strategije nameniti več pozornosti tudi temu orodju stroke ter tako omogočiti, da se nove zamisli in priložnosti rojevajo v bolj spontanem in na kratki rok neobvezujočem okolju. Umetniške prakse je treba osvoboditi administrativnih spon državnega aparata ter jim tako omogočiti neobvezujočo ustvarjalno pot v neznano, v iskanje odrešilnih razvojnih alternativ.

LITERATURA IN VIRI Baumgarten, A. G. (1985). Filozofske meditacije o nekim aspektima pesničkog dela / Aleksander Gotlieb Baumgarten ; preveo sa latinskog Aleksandar Loma; predgovor i napomene Milan Damnjanović. Beograd : Beogradski izdavačko-grafički zavod. Medmrežje 1: http://www.youtube.com/watch?v=14VhzlcSuT0 (dne 10. 1. 2011) Morris, C. (ur.) (1959). The great legal philosophers : selected readings in jurisprudence. Philadelphia : University of Pennsylvania Press. Novalis (1989). Filozofski fragmenti / Friedrich Freiherr von Hardenberg – Novalis ; prevedel Vinko Ošlak, Celovški zvon : vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja ISSN: Y500-005X ; 1024-1469.- 7, št. 24 (1989), str. 66–69; št. 25 (1989), str. 47–51. Vitruvius, P. (prevod Košir, F.) (2009). O arhitekturi. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. 27 DELAVNICE KOT UMETNIŠKA PRAKSA


Peter Gabrijelčič WORKSHOPS AS ARTISTIC PRACTICE

ABSTRACT The current crisis, which is not only financial or environmental, but above all a crisis of values of western civilisation, will without doubt lead to a fundamental re-evaluation of contemporary values, and to a greater abstinence and self-restrictions in our relationship to nature. We will have to discover new developmental alternatives, through science and technique, but primarily through aid of artistic practices, which may develop new ideas in a more abstract and hence more realistic level. Important tools of artistic practices are, among others, urbanistic and architectural workshops, which is as a kind of “liberated territory”, an environment free of administrative ties, where a spontaneous and democratic dialogue of public and professional spheres takes place, and where perhaps new liberating ideas may be born, ideas to solve the most complex of social and academic problems. When constructing a new urbanistic paradigm, the validity of ecological concept “more is more” will have to be recognised, alongside the modernistic concept “less is more”. The ecological concept comes from the realisation that in nature, complex ecological systems are more vital than simple ones, and can therefore adapt more efficiently to the definitions of contemporary social and spatial organisation which is complex, dynamic and variable. Managing such complex systems will require a greater presence of discipline, not just as a technique, but as artistic poetry.

KEYWORDS urbanism, architecture, artistic practices, complexity 28 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

Prof. Peter Gabrijelčič, M. Sc. University of Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: peter.gabrijelcic@fa.uni-lj.si phone: +386 (1) 2000 714


1. LET’S BE REALISTS – LET’S THINK UTOPIC THOUGHTS The current crisis is not only financial or environmental, but above all a crisis of values of western civilisation and its orientation into consumer oriented and energy wasteful society. The gap between the rich and the poor is becoming exceedingly evident. And the poor are in the majority. Despite their wish for progress, they cannot continue on the route the western civilisation has charted. There are not enough energy and other resources, not to mention the threatening climate changes. Therefore, the initiative for change is the duty of the developed world. The crisis is not solved by epochal manifests but with daily attitude towards things and small shifts. There are shifts happening in the branch. Urbanists and architects are looking for answers. We no longer simply follow the predetermined typological forms of buildings following the experience of another era and different social, economical and climate conditions, we wish to create solution for each individual problem. We try to solve it by contents, not just formally. This is the key factor. Architects, urbanists and planners will be faced with difficult tasks of establishing how to behave in new situations and where to look for new opportunities and new forms which would help the human kind out of the tight spot. We are convinced that a wide area for research is opening up in architecture, construction and energy technique, space for research is opening űp which must be free of the current administrative restraints and which must once again be based on a spontaneous combination of creative drive of young people, and the wisdom and experience of their older colleagues. In the current crisis the architects have been confronted with a moment of truth. In the past decade of prosperity, vanity and ambition, we, the architects, have lost the professional and ethical sense of direction, primarily because of investors who lacked objectivity and sensible starting point when planning investment. We were caught in a whirlwind of investment gluttony, when nobody asked any more who the houses were for and what the house, apartment building or apartment should look like, the only thing that mattered was the number of marketable square metres. The crisis means returning to the fundamental, and to the questions about the essence of things. Perhaps we are returning to the time, when project will be done slowly, thoughtfully and therefore permanently. When planning, the priority question will once more be, how to create something safe, accessible, sunny, private, healthy and pleasant, and at the same time rational and friendly to the space. The development of human society is an indefinite sinus curve, where periods of wholesome, visionary view, when we set new objectives and new values in the creative zeal, interchange with periods when we reach these objectives with the aid of science and technology. When all the visions are exhausted and all the objectives met, a crisis appears. Not so much the crisis of existing, but more of an existential crisis. In a CNN television talk show, a famous American economist set a hypothesis that today’s crisis is primarily the consequence of a fact that there have not been any truly significant new discoveries or developments since 1960’s the markets have been saturated with a flood of new or slightly improved articles. The cars still drive on four wheels, people have landed on the moon, people live longer, jumbo jets still operate, computers are smaller and more powerful, the internet is available to general public. Almost every objective and

wish of the flower-power generation has been fulfilled, and new wishes bringing new objectives are nowhere to be seen. Science and technology don’t have the ability to dream and imagine utopia. They work with thighs which can be measured and which can be proved. They deal with concrete tasks and objectives. On the other hand the artistic practices are free of bonds of reality, and when they think of utopia, they are closer to the truth than science with its accurate measuring apparatus ever is. Unlike science, art can leap over the grey spots of ignorance, set dubious hypotheses and set unreachable objectives. And the very relationship between science and art is what we will discuss in greater detail as this discussion continues. How to continue, then? Within the framework of current antiquated objectives and values of the society and civilisation it is difficult to come up with something completely new, even in the field of technology. And in this respect, the technology is even a step ahead of the visionaries of the future, because it offers numerous new technical and technological solutions, which are still limited by the frameworks of the existing ideologies and therefore cannot do away with the heart of the current crises. So, the idea of a whole new world is a challenge to the new generations, who will have the privilege to build a foundation of a different future. The mission and at the same time the most important obligation of the branches of professions who are used to visionary thinking and artistic practices is to form alternative ideas for the future. In today’s world the approach to discovering and solving problems is predominantly rational, factual. That is why we are very often not capable of forming a wholesome and phenomenological view of the events in the space and why our reactions are short-sighted and belated as a rule. More and more people are convinced that the exit from the contradictions of the modern world should be sought in a wholesome, holistic approach in new tasks of art, science and technology as well as in new methods of production, consumption, of living and thinking which will follow ecological wisdom and well understood human values. In our conscience, we will only make a step forward when we realise that those priorities which are offered to us by today’s consumer system of values are not absolute and unique, but were born out of certain material interests which do not necessarily match our benefits. Only when we realise that a new social conscience will be formed which will force the capital to invest the surpluses into those investments, which are in accordance with the interests of general social interests and human values. It is becoming obvious that urbanists and architects need to have a better philosophical insight into the dialectic understanding of the world. When we widen our horizon in this way, then we are able to find wholesome and innovative answers to the complicated questions posed by the modern society. Because philosophy, as it is understood in our practice, is basically a tool for understanding the world, and a foundation on which we may plan our actions for the future. And planning spatial development is a visionary activity, because we believe that our product will affect the people and the society in the way we expect them to. In architecture, which forms it ideological starting points based on philosophical starting points, we have two corrective tools which steer our path towards the objective. These ate ethics and aesthetics. With their assistance, we mark the deviation from the predetermined 29 WORKSHOPS AS ARTISTIC PRACTICE


norms. If our plans do not come true, we talk of a crisis. This may be the consequence of inefficient tools or even more often as a consequence of lack of understanding of the dialectic changes in the world around us. The onset of crisis is the first warning of the gap between the real and the imaginary, and therefore a herald of necessary changes. The crisis signals an awareness of the problems and indicates the beginning of the resolving process.

2. CREATIVE WORKSHOPS AS A WAY OF FINDING AN EXIT FROM THE EXISTENTIAL CRISIS I will make a statement that the urbanistic and architectural workshops are the right opportunity to form and set a new awareness of the possible future. Namely, the workshops are a form of communication without conflicts, objective and clear communication between professional and general public on different levels. From international, where we can search for answers to universal questions of mankind, to national, regional, urban and local communication in a dialogue between people and local administration. Sue to the universal structure of work and methods, they are useful on any level, from forming developmental visions to preparation and even for verifying the functionality of spatial legislation and spatial plans. In lay public the workshops are seen as a method of accelerated quest for new fresh ideas for solving problems, by overcoming the existing stereotypical methods of solving problems. With a possibly poetic vision and a quality made database which is added to in the field, we move to the phase of making guidelines and through this we shorten the distance between concept ideas and realisation. The power of fieldwork, which is not required by law, is greater than one would think – the participants’ selfinitiative and desire to gain experience from doing projects on location are the driving forces of the workshops. The results are not demanded, determined or forced. They are prepared based on understanding the problems at hand, and awareness that we only surpass opposites through dialogue. With every workshop new experience and suggestions come forward and state administration or local professionals can integrate them in their spatial planning documents. Based on ten years of experience, a lot of the care the city administrations aim to improve the image of the cities, even with the aid of workshops, is thought out. Firstly, because organised, well designed urban environment enhances general productivity and creativity of the people, and secondly, because an orderly space indirectly speaks of the success of local authorities and therefore increases the domestic and foreign investors’ trust for new investments in the space. An organised area and comprehensive spatial politics are two conditions for maintaining permanent value of investments in various buildings and facilities, because they guarantee long-term stability and quality of urban ambient and their structural neatness. Because space holds the most objective mirror to society and social processes. Its image holds condensed records of the present and the past, records which, in concrete physical space intertwine in a typical pattern which we understand under the term “identity of the space”. Modern time is a time of pluralism and forms of cohabitation of different spatial identity patterns. This is why modern moral starting points of the profession are based on the need to respect different

cultures and subcultures and to respect their various spatial expectations. This focuses on the search for complementary forms of spatial organisation, or rather, search for different epistemological tools, with which it will be possible to control dynamic processes in modern urban structures. Workshops are one of the methods and tools to reach this objective. Architecture shaped the space, or, better still: a work of architecture opens the space, yet at the same time it takes the space from itself and the people. For this reason we have to handle architecture and the space we open with it very carefully and reasonably. Architecture and the space it opens are part of the historic memory. Very often cultural development does not mean continuity, but rather discontinuity. In this break, in this dividing line, is where the great things usually happen. Culture, which is not written in space architecture wise, remains historically silent. However, just as experiences of entire civilisations are condensed in works of genial individuals, there are spatial architectural experiences condensed in individual monuments, so we have to ask ourselves, what of the old can survive and what needs to yield space to new, we have to develop a dialogue which is creative and respectful to the space of memory and life at the same time. And these workshops, where artistic practice for the search of wholesome solutions is nurtured, may be the right path to finding a creative compromise between the past and the future.

3. ARTISTIC SEARCH FOR TRUTH AND MEASURING OF ARTISTIC QUALITY The final objective of every art as well as every science is the search for truth. This is their essential mission. As we have mentioned, one can only plan successful future of human civilisation by really knowing the world. Excellent works of art are, by themselves, a by-product of this search. They are a kind of metaphorical language with which we indirectly convey the discovery of truth and set foundations to a new era. Of course, determining or measuring excellence in architecture is a very precarious act. We can establish a series of value criteria and measurements, but they are highly changeable regarding the respective era or the cultural environment in which we use them in. For this reason it is necessary to have a broader insight into dialectic comprehension of the world in order to understand excellence in art, what architecture certainly is. Only when the horizons are so broadened, we are able to evaluate and create works of art. When evaluating architecture, we generally still successfully implement the three Vitruvius’ principles (Vitruvius, 2009), which every quality architectural work must comply with. These are: ■■ Firmitas – solidity ■■ Utilitas – usefulness and ■■ Venustas – beauty While an objective value apparatus with set evaluating parameters can be set to measure solidity or usefulness of a building or arrangement, the idea of beauty evades attempts to be objectively measured. Creating beauty falls under the domicile of art, while the idea of art itself falls under the cover of aesthetics as a part of philosophy.

30 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Throughout the history of western culture, we have faced the fight between philosophy (science) and art for the prevailing definition of truth. Ancient philosophers never admitted the art was capable of defining truth, or rather, they claimed that art, as a reflection or a shadow of the real world, is incapable of forming the realisation about the truth as the highest value, however, they valued the beauty of art. Plato valued art as help for the birth of beauty, because he claims that everything that is beautiful is also good (this point of view is part of the modern saying less is more – it is more beautiful and therefore good). Aristotle, as Plato’s successor, realises the autonomous role of art, and thus sets the foundations of its independence. Aristotle speaks of objective and relative beauty. Relative beauty is the beauty connected with goodness, and the objective beauty is the one which can be seen on objects and can be determined as regularity, symmetry and limitation. These three terms become norms, criteria which everything that wants to be beautiful has to adhere to. The limitation is about the so called median measure, which is between too much and too little. According to Aristotle, symmetry is the one principle that unites the many into one (many materials into a building). Therefore, symmetry is the unity of the different. At the same time this shows as regularity, as the grouping of various elements into indestructible whole. To this day the rule applies that a body of work is a quality one if you can take nothing from it nor add anything to it without disrupting the whole. But a question is posed, how one can take this rule into account in the conditions of the modern dynamic society, where spatial demands are ever changing. It was not until the eighteenth century that aesthetics became a philosophical discipline. Alexander Baumgarten named Aesthetics as the study of beauty. Baumgarten (1985) divided philosophy into two basic disciplines: logic, as the science of laws of thought, and aesthetics as the science of the laws of sensuous perception. Both logic and aesthetics are about the search for the truth, often for the same object. The perception of beauty is an indirect way to the truth: because beauty is the premonition of truth. But even here the artistic search for truth is still partly in inferior position. Friedrich von Hardenberg, a representative of German romanticism, was the first one to make the statement about the primacy of art over science in the search for truth, when he wrote: “Poetry is the real absolute verity. The more poetic something is, the more truthful it is.” (Novalis 1989) Just as Alberti, in the Renaissance period, was the first person to determine architecture as the art of building, as a free art, as knowledge and awareness, where consciousness and mind plan, and which is not merely a manual skill and trade. Through this, he separates architecture from, and lifts it above masonry and construction. Only those are defined as architects who uses a reliable and admirable methods and his wits to project and perform things which, due to transfer of loads of tightly bound and shapely formed masses are most adequate for satisfying the most demanding human needs. With all the listed viewpoints of art and architecture as art, we still have no answer what the true mission of art is. What does the art express and how does it do it? In his Harvard lecture on music semantics, the famous American composer, pianist and conductor Leonard Bernstein (Internet 1)

said that music, as an art form, has a significant expressive strength, but that people also have the ability to respond to it in the way the artist expect us to. Music conveys its message through metaphors, through language of metaphors. It expresses a sentiment of something that is beyond the real and tangible. Here, much like in poetry, the metaphor is the source of its expressive strength. In music, the metaphor, as Bernstein sums up according to Kant, is “Ding an sich”, the thing in itself, as a reality outside our conscious reality, a kind of extra-conscious existence. Aristotle places poetry half way between the real and intangible world, when he states, that one can come closest to truth trough metaphors. Quintus Tullius Cicero (Morris, 1959) is even more resolved, because he believes that a metaphor has the hardest task naming something that otherwise couldn’t be named, a feeling of a persons inner world. If we elaborate on the previous thought, we may claim that the task of architecture as art is, apart from creating visions, a translation of the metaphorical, intangible word to the real world of forms.

4. URBANISM AND ARCHITECTURE AS ARTISTIC-VISIONARY DISCIPLINE Architecture and urbanism are two of the most beautiful and at the same time most difficult of creative arts. They require technical and organisational credibility, artistic powers and a favourable environment. Only when all these conditions come together, the possibility exists for a truly quality urbanistic or architectural work. The architect and the urbanist are bound to public interest. They are the mediators who use their knowledge and insight to coordinate individual interests with public interest. For this reason we often say that architecture is a mission not a job. Architecture and urbanism are without doubt the most real mirror of society. They are a physical manifestation of its material and spiritual development, culture, attitude towards space, its phobias and privileges, taboos and fetishes. Nothing what goes on in the society can be covered up, sooner or later it is all revealed and appears as material reflection in our urbane and landscape environment. They are like a seashell, like wax imprinted with images and footprints of our time. An architect and an urbanist are medium and a mediator as well and through them invisible social relations and norms are translated into the world of visible, tangible structures. With their many layers architecture and urbanism are among the most complex professions in the worls. The fact that the subject they treat can reside, even without the artistic charge, only in the world of technique and technology often puts a question mark on their legitimacy and autonomy. It is no coincidence that neither architecture nor urbanism are included into the mechanism of social standardising, similar to other artistic disciplines, but an architect and an urbanist have to fight for their own status and recognition time and time again. Architecture and urbanism are only recognised as art when evaluating their results, not when we are forming conditions to achieve such results. The “level of culture” of a social environment is therefore judged by its capability to recognise and use architects’ and urbanists’ creative charge and include them into the track of social development as inexhaustible driving force. 31 WORKSHOPS AS ARTISTIC PRACTICE


The Slovene people are still trapped on a merry-go-round of an intensive transition process, where most ideas of development are still anchored deep in previous value systems. Perhaps this is the reason we are incapable of envisioning the future as a result of all the changes that are happening in front of our eyes at this moment. With our narrow view we cannot and do not want to see them. This constricted field of vision is extremely conservative, because one can only judge based in outlived, well-known facts. This is why everything that appears outside our value apparatus is judged as harmful and negative. The crisis of the profession seems to be a consequence of an ideologically outlived world, which is still based on static ideas of hierarchically organised relationships in society and space. In contrast to this, the new reality is shown as a search for individuality as a new and general ethical principle. Individuality is becoming a criterion of the system, on which we build the pluralistic cultural model, based on ecological ethics as a general cultural and artistic norm and on equality of all possibilities and forms of expression. Every one of these new forms is a part of new, complex urbane reality. Complexity does not serve its own purpose. It is the answer to human vital necessities. Therefore it is the means to satisfy those necessities. It is not merely a functional, but an emotional form. This is why its presence transcends the borders of “cognitive-rational” and touches a number of levels and depths of reality. This is the framework in which architecture is made and within which new aesthetic is created. Because in this day and age, cities are no longer the exclusive places of the urbane, they are becoming a part of a new, wider, dispersed urbane system which escapes all well run rules of aesthetic evaluation. This is why we need to develop a new aspect, which will enable plurality and cohabitation of diverse value systems. Alongside the modernistic concept “Less is more” the ecological concept “More is more” will have to be recognised, because the ecological concept adapts better to the explanation of modern social and spatial reality which is complex, dynamic and changeable. This, however, does not invite to an urbane chaos, such as we have witnessed in Slovenia in the past decades. The chaos was the consequence of the liberalisation process of Slovenian society in the beginning of the 1980’s and it brought about two novelties. Liberalisation in employing young architects in the free profession with great influence on the development of the profession on one hand and non-critical permissiveness of Slovenian urbanistic policies, which led to the decline of urbanistic profession on the other hand. In that time it seemed necessary to cancel, not modernize, the institutions which opposed the incoming free capital. Due to the absence of living urbanistic profession planned development of Slovene cities and their systems was halted. Marketing and rural practices of spatial development invaded the cities. And it is quite obvious that in the future things will happen at an even greater pace. The complexity of new tasks will require far greater flexibility of city administrations and an even greater liberalisation of their spatial policies. This does not indicate smaller, but much greater need for profession and its professional support. Today we face important common developmental tasks. We have to answer the chal-

lenges of globalisation, multiculturalism and the threats of climate changes. Politics and profession must act as harmonious partners, because they have common objectives – aspiration for quality and culturally organised environment, which is one of the basic gains of modern civilisation. It is an incentive for a more efficient development of the entire society. This is the reason why I am worried because of repeated lack of understanding by Slovenian political elite regarding the social contribution and role of our profession, which is one of the few defending public interest in space and as such a thorn in the side of liberated capital. And this very capital, which today wants complete freedom in managing space, will be wondering tomorrow about the responsibility of the very politics and profession, which allowed the freedom to turn into the servitude of average so quickly.

5. COMPLEXITY AS THE NEW SOCIAL REALITY A few decades ago we lived believing that everything in the world happens in accordance with developmental logic which builds on the foundations of continuity, that things are being completed and improved as a consequence of historic experience and that for that reason this experience needs to be continually implemented into every pore of our social, economic and cultural life. Today, when we are witnesses to a telecommunication revolution we are on the contrary convinced that changes are the only constant in the development of human society which guarantees the long term survival of the society. The whirlwind dynamics of technological and social changes, and mass production of items that quickly become obsolete, are often in discord with traditional values and behavioural norms in the social and physical space. Said values and norms are moving away either because they are in conflict with the new situation or simply because they are not relevant any longer in the new situations. New alternatives of spatial relationships are constantly multiplying and changing. The changes are so rapid that there is no time for the old ones to be established as new, absolute norms and values which could replace the old ones. The old binding norms are disappearing, because the increasing spatial mobility, bigger supply of material and cultural goods, and looser vertical and horizontal social mobility increase the freedom of choice, and with it, at least in the initial phase, the feeling of freedom as such. But such a concept of comprehension and evaluation of freedom suits primarily the capitalist expansion. The logic of enriching the capital binds people into new, more intensive connections, and places them irrespective of their actual wish for social and physical space, all in the name of progress and creating surplus value at any cost. In such circumstances, space as the background of social and personal life becomes seemingly less and less important. But in the conditions of consumer oriented society, despite countless possibilities, in reality we only have one alternative: to continuously surpass the existing. In this system, which demands progress and consumption at any cost, and builds in the faith of unlimited possibilities of technological development and denying continuity with the past, we have seemingly broken free of the shackles of historical and spatial determinism, but on the other hand we are “trapped in the future”, in life taken out of wider historical and spatial context, incapable

32 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


of communicating with natural and living environment. All of this disintegrates a person’s personal integrity and makes him poorer. With economic, often false or edited indicators, we try to devalue the existing spatial qualities, to prepare space for ours. Space that has been robbed in such way looses its ability to show material proof of a culture’s or nation’s continuous existence, it looses contact with the identity of its residence, and this becomes a dangerous form of dehumanisation of human environment. Complexity is often the basic characteristic of new patterns of settlement forming a scattered, fragmented and seemingly unconnected system in which new rules of diversity, exceptionality and temporality apply, and which generate a variety of residential models. New, hierarchically unburdened structures work in every way, they are open for supplementation, complementation and changes and therefore seem to be the perfect answer to the needs of modern dynamic society. The need for flexibility and recycling of architectural and urbane elements is a component of new social reality, which is based on individuality and flexibility. In this way the space of the future is becoming a field of coincidental, simultaneous fractal states and with this it forms a comprehensive frame for a new environmental and ambient sensitivity. But an individual’s complete freedom in disposal of space is soon transmogrified into its direct opposite, to lack of freedom or incapability of its expressing public opinion. The above mentioned changes are inevitable companion of the modern way of life and are the consequence of global cultural changes which we are seeing at the turn of the century. We have to face the fact that the classic image of cultural landscapes, which was bound to autarkic ecological philosophy, is a form which is constantly and unstoppably disappearing. Violent retaining of the process will cause more social damage than benefits. The most obvious invasion is the invasion of urbane forms of life into the countryside as a consequence of explosive development of information science. Internet gives the option of working from home, so geographic location of the residence and location of work place are becoming less important factor, even in international distribution of work. Workplaces which used to be strongly connected to urban centres are nowadays moving further to the outskirts of the city, cities are becoming regional urban systems. The new environment requires a balanced cohabitation of seemingly excluding entities in space, which leads to intertwining of a variety of cultures of living. Classical cities are no longer exclusive places of the urbane, they are turning into a part of new, wider, dispersed urban system. While vast sections of the cities have lost their function and present a huge reserve for city re-urbanisation, spontaneous and seemingly chaotic shapes of settlement patterns have formed on the outskirts of the cities and city countryside. These patterns are complex in their function, they are hybrid and they evade every usual rule of aesthetic evaluation. If we wish to evaluate them objectively, we will have to complete the existing epistemological tools and open the door to plurality and co-habitation of different value systems.

to stress that major movements for solving critical situations happen mainly on an abstract level and through artistic practices. In architecture and urbanism there are two tools used for these two purposes: tenders and workshops. While the institution of a tender is more pragmatic, linked to concrete realisations and presents a descent of professional knowledge from the abstract to the real world, the function of workshops is far more abstract and perhaps even more important in the context of my writing. I am namely convinced that when a country is forming its development strategies, it should pay more attention to this tool of the trade and that give the possibility to have new ideas and opportunities born in more spontaneous and in short term non-obligatory surroundings. The artistic practices have to be freed from the binds of administrative state apparatus, and be given a non-binding creative path into the unknown, into search for redemptive developmental alternatives.

LITERATURE AND SOURCES Baumgarten, A. G. (1985). Filozofske meditacije o nekim aspektima pesničkog dela / Aleksander Gotlieb Baumgarten ; preveo sa latinskog Aleksandar Loma ; predgovor i napomene Milan Damnjanović. Beograd : Beogradski izdavačko-grafički zavod. Internet 1: http://www.youtube.com/watch?v=14VhzlcSuT0 (dne 10. 01. 2011). Morris, C. (ur.) (1959). The great legal philosophers : selected readings in jurisprudence. Philadelphia : University of Pennsylvania Press. Novalis (1989). Filozofski fragmenti / Friedrich Freiherr von Hardenberg - Novalis ; prevedel Vinko Ošlak, Celovški zvon : vseslovenska revija za leposlovje, kritiko, kulturna, družbena in verska vprašanja ISSN: Y500-005X ; 1024-1469.- 7, št.24 (1989), str.66-69; št.25 (1989), pp. 47-51. Vitruvius, P. (prevod Košir, F.) (2009). O arhitekturi. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo.

6. CONCLUSION In the present article I wanted to draw attention above all to the very important role of artistic component in urbanism and architecture. I wanted 33 WORKSHOPS AS ARTISTIC PRACTICE


Alenka Fikfak DELAVNICE KOT OBLIKA IZKUSTVENEGA UČENJA Raziskovanje pojma “trajnostni razvoj”

IZVLEČEK Ustvarjalnost je tesno povezana z izkustvenim načinom učenja, pri čemer je vpletenost v izkušnjo in razmišljanje neprecenljiva vrednost za širjenje in razvoj znanja posameznika, skupine in vseh sodelujočih. Pomembna pa je tudi “izkušnja” sama, z njeno vsebino, izpostavljenim problemom, iskanjem idej, konceptov in vizij, kot tudi potek refleksije ob zaključku in začetku novega procesa. Pri delu na prostorskih delavnicah se ta proces stalno dopolnjuje in prepleta. S študentskimi delavnicami oblikujemo odgovore na konkretna strokovna vprašanja, vzpostavimo dialog med strokami, širimo stike med domačimi in tujimi univerzami, prenašamo znanje tujih ekspertov v domače strokovno okolje in ne nazadnje vzpostavimo trajnejše medsebojne strokovne in osebne vezi ter na tej podlagi oblikujemo skupno kulturno zavest o pomenu urejenega okolja (Gabrijelčič, 2010, str. 151). To so delavnice, ki so se in se še izvajajo na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani kot del učnega procesa. V tem prispevku so opisane izkušnje, ki se nanašajo na raziskovanje, spreminjanje in utrjevanje odnosa razumevanja pojma “trajnostni razvoj”. Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj in odgovorno ravnanje s prostorom je cilj, ki ga prav z izkustvenim učenjem in projektnim delom na delavnicah lahko stalno nadgrajujemo.

KLJUČNE BESEDE izkustveno učenje, projektno učno delo, ustvarjalnost, prostorske delavnice, trajnostni razvoj, značilnosti slovenske poselitve 34 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

doc. dr. Alenka Fikfak Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: alenka.fikfak@fa.uni-lj.si tel.: (01) 2000 775


1. UVOD Šolski sistem nas je izuril za ubogljivost, prilagodljivost, strah pred napakami in kaznimi, linearno in “edino pravilno” razmišljanje …, vse to pa v srži ubija ustvarjalnega duha v človeku (http://humus.si/; Medmrežje 1). V življenju se vsakodnevno srečujemo s problemi, strahom pred odločitvami in možnimi “napakami”, zato je problemsko učenje smiselno uvajati v proces izobraževanja. Seveda pa ni vseeno, kako se ti problemi pojavljajo, kakšen vpliv imajo na nas in kako jih želimo razrešiti. Za prebivalce določenega okolja so pomembni dogodki in spremembe v njihovem naselju in ožji okolici. V mestih se srečujemo s problemi ožjih (starih) mestnih središč, prostorske organizacije mesta, izpostavljenosti infrastrukture in napeljav, komunikacij in podobno. Vendar si nismo vsi enotni, kaj nam predstavlja problem, saj ima ta kljub objektivni presoji na nas v vsaki situaciji večji ali manjši čustveni vpliv. Prav zaradi tega je pomembno, da se, tako kot pri drugih dejavnostih, učimo misliti aktivno s preizkušanjem in različne situacije reševati z ustvarjalnostjo. To je v družbi, in ne le v šoli, smiselno tveganje (Novak, 2004, str. 23), mnogi avtorji pa so mnenja, da le ustvarjalno mišljenje omogoča naš razvoj v “družbi znanja”. Ustvarjalnost je tesno povezana z izkustvenim načinom učenja, pri čemer je pomembna vpletenost posameznika v izkušnjo in razmišljanje. Z njim si posameznik oblikuje vrednote, spretnosti in znanja z vsakodnevnimi delovnimi in socialnimi izkušnjami. Tak način izobraževanja poglablja znanje, če imajo študentje in vsi vpleteni v proces možnost razprave oz. preveritve izkušnje, ki je bila pridobljena s praktičnim delom. Na ta način izkušnja, ki je vključena v učni program in je hkrati lahko uporabljena kot sredstvo za preoblikovanje oz. nadgradnjo samega programa, nenadomestljivo dopolnjuje kompleksna znanja oziroma splošna vedenja.

soma samouravnano in udeleženci samostojno iščejo informacije; bistvena sestavina izkustvenega učenja je brez dvoma medosebna komunikacija, ki zajema razgovor, razmišljanje in delovanje; izkustveno učenje je socialno učenje, saj briše meje med izvajalci in udeleženci, oboji namreč skupaj iščejo rešitev problema (Marentič - Požarnik, 1987). Proces učenja, katerega cilj je vzbuditi izkustveno učenje, se velikokrat nanaša na pretekle izkušnje posameznikov – tako učiteljev kot učencev, te se v skupini znova preverijo, zrcalijo in povezujejo s spoznanji novih udeleženih v nov proces “izkušnje”. Hkrati na sam proces izkušnje vpliva tudi izpostavljeni problem ali iskanje problema in proces načrtovanih aktivnosti, ki naj bi vodil do novih izkušenj. Tovrstna oblika aktivnega učenje oz. učenje z izkustvom vpliva na vpletenost vseh v učni proces: /…/ učiteljeva vloga se spremeni od tistega, ki daje, vse razloži in naredi, v tistega, ki pripravlja pogoje za učenje, usmerja, svetuje, podpira in daje povratne informacije; študent ni le poslušalec in opazovalec, ampak je v središču dogajanja: pred seboj ima jasne cilje, uči se razvijati svoje ideje, zastavljati tehtna vprašanja, preizkušati nove možnosti, sodelovati, nastopati in poslušati druge, presojati kakovost svojega znanja, veščin in dosežkov ter ga izboljševati (Sewchuk, 2005). Za izkustveno učenja je pomembna hkrati “izkušnja” sama kot tudi potek refleksije, opazovanja z razmišljanjem in prenos izkušnje v nov proces razmišljanja. To je mogoče šele tedaj, ko imamo o čem razmišljati, ko lahko svoje misli povežemo s spoznanji, z lastnimi izkušnjami ali pa s prepoznano situacijo nekoga drugega. Takšno razmišljanje povečuje kritično mišljenje in spodbuja učence k razmišljanju o pridobljeni izkušnji po korakih (Sewchuk, 2005): ■■ kaj so se naučili, ■■ kaj je bilo dobro, ■■ kaj je treba izboljšati in

1.1 Izkustveno učenje

■■ kako lahko naslednjič vključijo nove ideje.

Izkustveno učenje je aktivna oblika učenja, ki temelji na vključevanju v delo, izkušnjo, prakso in podobno. Termin izkustveno izobraževanje se uporablja v najrazličnejših kontekstih: za individualno učenje, za učenje v sproščenem okolju in tudi kot tehnika učenja v formalnem in neformalnem izobraževanju (Fekonja, 2009, str. 4; Medmrežje 2). Zanj je značilno, da zahteva vključevanje vseh posameznikovih zmožnosti (spoznavnih, čustvenih, telesnih); da je tesno povezano s konkretno življenjsko situacijo in da je problem, ki ga je treba rešiti, za posameznika osebno pomemben; da zahteva ustrezno učno vzdušje in sproščene odnose brez poudarjene hierarhije; učenje postaja sča-

Za Marentič Požarnikovo (2002) spontano učenje omogoča pridobivanje različnih vrst znanja. Osrednje metode so: simulacije, vaje, skupinska interakcija, igranje vlog, gibanje telesa (Slika1). Oblika spontanega učenja je hkrati tesno povezana s praktičnim delom. Ta praksa vsebuje naslednjih pet stopenj: 1. načrtovanje, 2. odločanje, 3. delovanje, 4. spremljanje informacij ter 5. analizo in vrednotenje informacij (Novak, 2004, str. 14). In prav proces tovrstnega izobraževanja, učenja z “izkušnjo”, poteka preko različnih oblik prostorskih delavnic: urbanističnih, arhitekturnih, planerskih … , ki so vsako leto organizirane na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Izvajajo se v obliki aktivnih učnih metod, ki omogočajo sintezo med poučevanjem, ki poteka na fakulteti, in poučevanjem pri projektnem učnem delu. Na ta način je možno razvijati sposobnosti raziskujočega, samostojnega in inovativnega učenja.

2. URBANISTIČNE DELAVNICE KOT OBLIKA IZKUSTVENEGA UČENJA Svetovne smernice spodbujajo pri izobraževalnih ustanovah potrebo po (Gomezelj Omerzel, Trunk Širca, 2006, str. 167): Slika 1: Študentski delavnici na Fakulteti za arhitekturo - december 2010, marec 2011: elementi, materiali in oblike (slike Žigon V., 2011).

1. vse bolj odprtem učnem okolju, 2. privlačnem sistemu usposabljanja in izobraževanja, ki zagotavlja enake možnosti različnim skupinam prebivalstva, 35 DELAVNICE KOT OBLIKA IZKUSTVENEGA UČENJA Raziskovanje pojma “trajnostni razvoj”


3. doseganju višjih ravni izobrazbe in kvalifikacij ter 4. zagotavljanju znanj in spretnosti ljudi, ki bodo odgovarjali spremenjenim poklicnim zahtevam in zahtevam na trgu dela. S študentskimi delavnicami oblikujemo odgovore na konkretna strokovna vprašanja, vzpostavimo dialog med strokami, širimo stike med domačimi in tujimi univerzami, prenašamo znanje tujih ekspertov v domače strokovno okolje in ne nazadnje vzpostavimo trajnejše medsebojne strokovne in osebne vezi ter na tej podlagi oblikujemo skupno kulturno zavest o pomenu urejenega okolja (Gabrijelčič, 2010, str. 151). Pri delu na prostorskih (arhitekturnih, urbanističnih, planerskih) delavnicah se študentje na interaktiven način naučijo kritičnega odnosa do lastnega dela, ki ga usmerjajo pedagogi s pomočjo strokovnjakov v lokalni skupnosti: kako prepoznati značilnosti prostora in opredeliti probleme ter kako jih s pomočjo teoretičnih in praktičnih znanj razrešiti. Komunikacija med udeleženci poteka vsestransko, vsem je skupni cilj reševanje problema ali pa njegovo iskanje, predvidevanje razvoja dogodkov, dejavnosti in procesov v prostoru. V ta namen se na podlagi zaznanih problemov in želja izoblikujejo različni razvojni scenariji, ki nastanejo s pomočjo strokovne in laične javnosti ter prenosa tujih vzorcev in primerov iz prakse. Izpostavljeni izzivi in problemi predstavljajo temelj za oblikovanje novega spoznanja in nadgradnjo razumevanja prostorskih procesov. Problem je, kako naj učitelj učencu in učenec učitelju, oba s svojim doprinosom refleksije izkustvenega dela, omogočita razširitev spoznanj in interesov. Marentič Požarnikova meni, da je pri tem pomembno, da se načrtuje aktivnosti, ki jih razvijajo in pri tem upoštevajo tudi čustvene potrebe (povzeto po Marentič Požarnik, 2000, str. 285–287). Pri tem je nedvomno pomembna tesna zveza med poučevanjem in učenjem – znanjem, ki obstaja in se razvija v odnosu med učencem in učiteljem. Burnard in Chapman (1990) sta opredelila štiri korake povezovanja praktičnega in teoretičnega izobraževanja, ki jih pri prostorskih delavnicah definiramo kot proces razvijanja izkustvenega dela: 1. Konkretna izkušnja. Predavatelj oz. mentor si prikliče v spomin situacijo, ki jo je doživel v preteklosti, in s pomočjo refleksije izpostavi možne simulacije razvoja ideje pri študentu (skupini). 2. Refleksija izkušnje. Z medsebojnim interaktivnim izmenjavanjem idej in vizij se prepozna in opredeli problem in možnost razvoja koncepta. V procesu refleksije, s pomočjo ostalih, vključenih v proces razvoja ideje, opazuje preizkušanje oz. opredelitev variantnih možnosti. Razmišlja o vzrokih in okoliščinah, ki so vplivale na dano situacijo, in kako bo to vplivalo na proces sprememb v prostoru. 3. Osmišljanje izkušnje. Na tej točki je pomembna abstrakcija, tako ideje, koncepta, vizije oz. osmišljanje problema kot tudi izkušnje učnega procesa (kakšen pomen ima ta situacija za vse vpletene v proces). 4. Praktično eksperimentiranje oz. delovanje na drugačen (nov) način oz. vnovična refleksija. Na tej stopnji vsi vpleteni v proces izkustvenega dela (pedagoškega ali drugačnega) razčlenjujejo izkušnjo z druge perspektive in drugačne situacije. Temu procesu sledi razmišljanje o posledicah, odnosu do prostora, učenja, poučevanja, projektnega dela ... Vsak s svojo

izkušnjo od tukaj znova vpliva na razvoj naslednje izkušnje, ki je z vseh zornih kotov drugačna. Pri delu na prostorskih delavnicah se ta proces stalno dopolnjuje in prepleta, saj se vedno znova srečujemo z drugačnimi situacijami (lokacijami), prostorskimi problemi, ki niso samo fizični, temveč vključujejo odzivnost lokalne skupnosti, z interaktivnostjo drugih vključenih mentorjev pedagogov, študentov, strokovnjakov, uporabnikov prostora, kar nam omogoča /…/, da je mogoče skozi razvojne simulacije prostorskega razvoja preskočiti časovne horizonte in podati vrsto alternativnih rešitev, ki so lahko koristna razvojna vzpodbuda za strokovne rešitve v konkretnem prostoru (Gabrijelčič, 2010, str. 151). V nadaljevanju so opisane izkušnje pri delu na urbanističnih delavnicah, ki so se in se še izvajajo na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani kot del učnega procesa, in raziskovanje spreminjanja oziroma utrjevanje odnosa razumevanja pojma “trajnostni razvoj“. Pri tem smo mnenja, da se je pojem “trajnosti, trajnostnega razvoja, trajnostne urbanizacije in razvoja ruralnih okolij“ ob delu na delavnicah dopolnjeval tako pri pedagoško-raziskovalnem osebju kot pri študentih, ki so bili vključeni v proces izkustvenega učenja na posamezni urbanistični delavnici. Pomembno je, da urbanistične delavnice prepoznavamo kot posebno obliko izkustvenega učenja s projektnim učnim delom. Razprava je v nadaljevanju usmerjena predvsem v raziskovanje postopnega izboljšanja razumevanja pojma “trajnostni razvoj”, kot načina izkustvenega projektnega dela pri urbanističnih delavnicah – ustvarjalen in stalno spreminjajoč se način dela –, ki ga uporabljamo in izvajamo v študijskem procesu.

3. VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ Opredelitev trajnostnega razvoja je več, najbolj preprosta in najbolj nazorna pa je opredelitev Svetovne komisije za okolje in razvoj, ki pravi, da trajnostni razvoj pomeni: “zadovoljiti trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij” (Our Common Future, 1987, str. 43). V desetletjih rastoče okoljske zavesti, kulturne zavesti in številnih javnih diskusij se je izoblikovala vrsta različnih sklopov usmeritev, vsem pa je skupnih šest temeljnih idej, ki jih Jacobs (1999) opredeljuje kot: integracija okolja in ekonomije, skrb za prihodnost, varovanje okolja, medgeneracijska pravičnost, kvaliteta življenja in načelo sodelovanja. V razvoju našega odnosa do trajnostnega razvoja ne gre le za ravnanje družbe in posameznika z odpadki, obnašanje v zavarovanih območjih, rabo pitne vode in drugih naravnih virov, temveč in predvsem za razumevanje procesa urejanja prostora. Bistveni del tega procesa je tudi izobraževanje in ozaveščanje mladih, da bodo pripravljeni na izzive trajnostnega razvoja in urejanja prostora sedaj in v prihodnosti (Zavodnik Lamovšek, Fikfak, 2010, str. 10). Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj in odgovorno ravnanje s prostorom je torej cilj, ki ga lahko dosežemo le z večplastnim pristopom, v katerem se prepletajo cilji spoznavnega, čustveno-motivacijskega, vrednostnega in akcijsko-spretnostnega področja (Marentič Požarnik, 2010). Pri raziskovanju razvoja razumevanja pojma “trajnostni razvoj“ se sprašujemo naslednje: Na kakšen način se simbolika trajnostnega razvoja vpleta

36 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


1998 1999 2002 2003 2003 2005 2006 2007 2008 2008 2008 2009 2010

da da da ne da da ne da da da da da da

VuNč VuNč VuVč NuVč VuVč NuNč NuNč VuNč VuVč NuNč VuVč VuVč NuNč

RO RO FUA OMR FUA OMR OMR RO FUA RO MEGA OMR OMR

četrta druga tretja druga peta tretja druga četrta četrta tretja sedma četrta tretja

da ne ne ne da da ne da da da da da da

celota periferija jedro periferija periferija celota celota periferija celota celota periferija periferija periferija

da ne ne da da da da da da da ne da da

da ne da ne da da ne da da da da da ne

Primerljivo

urbano

Za raziskovanje procesa dela in razumevanje zgoraj izpostavljenih vprašanj je bil pripravljen pregled delavnic izvedenih od leta 1998 do 2010 (glej preglednice 1, 2 in 3). Pri delu posamezne delavnice je sodelovala ena ali več mentorskih skupin Fakultete za arhitekturo, Ljubljana (opisi posameznih delavnic so v III. delu te publikacije).

Ravne na Koroškem Prevalje Portorož Zavrč Nova Gorica Črnomelj Ljubno Slovenj Gradec Brežice Idrija Ljubljana Ptuj Črnomelj

ruralno

■■ Zakaj se delavnice na določenih lokacijah ponavljajo? Slabo izvedena delavnica (če bi bil odgovor slednji, potem nove delavnice ne bi bilo) ali spreminjanje interesa, želja, nove okoliščine ipd. In ne nazadnje: Kateri so tisti dobri predhodni rezultati, ki spodbujajo nadaljevanje tovrstnega načina dela?

Lokacija obravnave na delavnici

■■ Kakšna je vloga interesa – lokalnega, občinskega, regionalnega, nacionalnega, nadnacionalnega (vpetost v projekte EU)? Ali širše zastavljeni interes pomeni večjo vpetost strokovnjakov, večje logistično znanje za izpeljavo dela in vključevanje pomembnejših akterjev ter zmanjševanje vloge študenta in njegovega kreativnega dela ali ravno obratno?

Središče po SPRS (5)

■■ Kakšna je povezava med strokovnostjo delavnice in ZPNačrt-om oz. prostorskim planom občine (oz. OPN-jem in OPPN-jem)? Ali je to za delo na delavnici sploh pomembno?

Najizrazitejša značilnost slovenske poselitve je nesorazmerno veliko število naselij in zaselkov v razmerju do števila prebivalcev in površine države. /…/ v Sloveniji v urbanem omrežju prevladujejo majhna naselja, ki v SPRS (2004) niti niso opredeljena, saj predstavljajo središča lokalnega pomena (Zavodnik Lamovšek, Drobne, Žaucer, 2008, str. 283). Največ izbranih delavnic oz. pobud s strani lokalnih skupnosti je bilo ravno v tej skupini, imajo pa zelo različno opredeljene razvojne možnosti (preglednica 1). Kljub raznolikim opredelitvam pa je vsem enoten odnos: celota / periferija / ruralno / urbano. Pri pregledu podatkov je zanimivo, da interes po izvedbi urbanistične delavnice tudi ne sovpada s stopnjo človekovega poseganja, kot bi bilo pričakovano (preglednica 1, [2]). Ta /…/ je določena glede na nad- oziroma podpovprečni relativni delež kmetijskih, pozidanih oziroma drugih zemljišč glede na slovensko povprečje (MKGP, 2010). Visoka stopnja človekovega poseganja je pripisana območjem z nadpovprečnim deležem pozidanih zemljišč, srednja območjem z nadpovprečnim deležem kmetijskih zemljišč, nizka stopnja človekovega poseganja pa območjem z nadpovprečnim deležem drugih zemljišč. Stopnja središčnega naselja (4)

■■ Urbanistična in arhitekturna delavnica? Kdaj se uporabi prva in kdaj druga? Se lahko prekrivata, dopolnjujeta? Ali urbanistična lahko predstavlja izhodišče za prostorske dokumente, z arhitekturno delavnico pa pomagamo prebivalcem pričarati idejo posega v prostor?

■■ Prehajanje ruralnega prostora v urbani prostor kot posledica funkcijskega razvoja centralnih naselij, poizkus načrtnega razvoja urbanih elementov.

Tipi razvojnih regij v Sloveniji (3)

■■ V katere prostorske dokumente se lahko vključijo rezultati dela na delavnici?

■■ Prenova mesta, stavbnega fonda, centralnih dejavnosti, zgostitev namesto ekstenzivnega širjenja.

Tipologija urbano-ruralnih značilnosti po metodologiji ESPON (2)

■■ Kateri prostorski izziv je tako občutljiv za lokalno skupnost, da je treba v proces prostorskega razvoja vključiti teoretično znanje? In kako lahko koncept/vizija/ideja dopolni možnost izvedljivosti in prakse?

■■ Spremembe strukture urbanega prostora, ki vplivajo na dosedanji razvojni koncept mesta (vplivi uveljavljanja tržnega gospodarstva na gospodarjenje s stavbnimi zemljišči in drugi spremenjeni dejavniki urejanja mesta).

MSVM (1)

■■ Kakšen je namen oziroma pomen delavnice in čemu bodo služili rezultati?

ki predstavljajo izziv dela na delavnicah in so skupne izbranim izvedenim primerom, so naslednje:

Leto izvedbe delavnice

v proces in vsebino delavnice? Ali se to dopolnjuje, izključuje, nadgrajuje? Čigavo znanje se glede na obliko izkustvenega učenja iz delavnice v delavnico nadgrajuje: študentov, mentorjev, strokovnjakov …? Kako se spoprijemamo z razumevanjem pojmov, povezanih s trajnostjo? Na kakšen način se to odraža v procesu izkustvenega dela in na katerih stopnjah je “trajnost“ najbolj prepoznavna? Kako se načela prostorskega razvoja s spodbujanjem trajnostnih vrednot prenašajo v abstrakcijo modelov, konceptov, vizij? Kako se odvija stopnja refleksije ob zaključku delavnice? Ali to podoživljanje izkušnje vpliva na naslednjo izkušnjo in v kakšni obliki? In ne nazadnje, kako se v vsebino delavnice vključujejo prostorska vprašanja, ki so vezana na točno določen problem, ki vpliva na namen dela in način izvajanja oz. reševanja problema. Naj navedemo nekaj ključnih vprašanj, ki se nanašajo na vsebino delavnice in na katera je dobro poznati odgovor pred pričetkom dela, torej na stopnji pred pričetkom aktivnega izkustvenega dela vključenih v delavnico (Fikfak, 2009, str. 43):

in srednje velika mesta. Vir: Zavodnik Lamovšek, Drobne, S., Žaucer, T. (2008). Preglednica 1: Urbanistične delavnice, izvedene med letoma 1998 inA.,2010 / izbor. r.(1) MSVM: Majhna

3.1 Značilnosti slovenske poselitve

Majhna in srednje velika mesta kot ogrodje policentričnega urbanega razvoja. V: Geodetski vestnik, Let. 52, št. 2, str.: 267–289.

Urbanistično/arhitekturne delavnice so usmerjene v iskanje razvojnih konceptov za kvalitetno urejanje prostora (grajenega in naravnega). Teme,

[1](2)MSVM: Majhna intipologija srednje velika mesta.naVir:gostoti Zavodnik Lamovšek,FUA A., Drobne, S., (funkcionalna Žaucer, T. (2008). Urbano-ruralna – osnovana prebivalstva, klasifikaciji [VuVč – razvoja. visoka stopnja urbanega vpliva urbanainobmočja) in rabimesta zemljišč. Vir: ESPON 3.1, 2006: 28–29. Majhna srednje velika kot ogrodje policentričnega urbanega V: Geodetski vestnik, Let. 52, stopnja človekovega poseganja; VuNč – visoka stopnja urbanega vpliva - Nizka stopnja človekovega poseganja; NuVč – št.Visoka 2, str.: 267–289. Nizka stopnja urbanega vpliva - Visoka stopnja človekovega poseganja; NuNč – Nizka stopnja urbanega vpliva - Nizka stopnja človekovega poseganja].

(3) Tipologija razvojnih regij v Sloveniji. Vir: Zavodnik Lamovšek, A. (2007). Regionalno prostorsko planiranje v razvitih informacijskih družbah. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in urbanističnega DELAVNICE KOT OBLIKA UČENJA Raziskovanje pojma “trajnostni razvoj” [MEGA – Metropolitanska območja rasti; FUA – Funkcionalna urbana območja; RO – Ruralna planiranja, Ljubljana. IZKUSTVENEGA območja; OMR – Območja z omejenimi možnostmi razvoja].

(3) Stopnja središčnega naselja. Vir: Ravbar, M. (1993). Kriteriji za opredeljevanje mest v Sloveniji.

37


naravnimi viri in trajnostna raba zemljišč. Okoljski vidiki suburbanizacije. Pojmi : nosilna sposobnost okolja, samoočiščevalna zmogljivost, ekološki odtis, ogljični odtis in vodni odtis.. TRAJNOSTNA POTROŠNJA

Raziskovanje je bilo usmerjeno v iskanje povezav med stopnjo človekovega poseganja prostor (v povezavi z lokalnim interesom), značilnostjo poselitve slovenskega prostora (preplet urbano – ruralno v majhnih in srednje velikih mestih) ter izvajanje izkustvenega dela s poudarkom na rasti zavednosti do trajnostnega razvoja.

4. PREPLET USTVARJALNOSTI, “IZKUŠNJE” IN TEORIJE Glavna podlaga za prepoznavanje tem trajnostnega razvoja so bile Unescove ključne akcijske teme izobraževanja in vzgoje za trajnostni razvoj, ki so (http://www.unesco.org/en/esd/): ■■ enakost med spoloma, ■■ promocija zdravja, ■■ okolje, ■■ razvoj ruralnih okolij, ■■ kulturna raznolikost, ■■ mir in varnost človeštva, ■■ trajnostna urbanizacija in ■■ trajnostna potrošnja. V preglednici 2 je predstavljen, raziskan in ovrednoten postopek oz. način izkustvenega dela posamezne urbanistične delavnice glede na 4 korake, ki se odvijajo pri procesu izvajanja delavnice. Proces je poseben prav pri tem načinu dela, saj se prepleta z ustvarjalnim, projektnim delom, ki hkrati dopolnjuje druge, teoretične učne vsebine. Pri primerjavi lahko opazimo, da se proces “izkušnje“ ni spreminjal glede na čas izvedbe delavnice, temveč je bolj v povezavi z vsebino. Zanimivo je, da je opredelitev problema (odsotnost jasnega problema v prostoru – cilj delavnice je bil iskanje problema oz. projekcija v prihodnost) v povezavi z refleksijo in sklepnim delom. Vendar se pomanjkanje refleksije ob zaključku delavnice prenese v še toliko bolj jasno oblikovanje problema na začetku naslednje delavnice z opredeljeno podobno vsebino dela (problem + prostorska značilnost). V naslednjem koraku je bil ovrednoten proces raziskovanja, razumevanja in prenosa tem izobraževanja za trajnostni razvoj v urbanistične delavnice.

Ravne na Koroškem Prevalje Portorož Zavrč Nova Gorica Črnomelj Ljubno Slovenj Gradec Brežice Idrija Ljubljana Ptuj Črnomelj

1998 1999 2002 2003 2003 2005 2006 2007 2008 2008 2008 2009 2010

POSEBNOSTI

REFLEKSIJA

IV.

SKLEPNI DEL

PREDSTAVITEV

IZVAJANJE

III.

NAČRTOVANJE

VARIACIJE/PREVERITEV

OSNUTEK/SKICIRANJE

II.

POBUDA/IDEJA

PROBLEM

I.

Leto izvedbe delavnice

[2] Urbano-ruralna tipologija – osnovana na gostoti prebivalstva, FUA klasifikaciji (funkcionalna urbana območja) in rabi zemljišč. Vir: ESPON 3.1, 2006: 28–29. (VuVč – visoka stopnja urbanega vpliva – visoka stopnja človekovega poseganja; VuNč – visoka stopnja urbanega vpliva – nizka stopnja človekovega poseganja; NuVč – nizka stopnja urbanega vpliva – visoka stopnja človekovega poseganja; NuNč – nizka stopnja urbanega vpliva – nizka stopnja človekovega poseganja). [3] Tipologija razvojnih regij v Sloveniji. Vir: Zavodnik Lamovšek, A. (2007). Regionalno prostorsko planiranje v razvitih informacijskih družbah. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in urbanističnega planiranja, Ljubljana. (MEGA – metropolitanska območja rasti; FUA – funkcionalna urbana območja; RO – ruralna območja; OMR – območja z omejenimi možnostmi razvoja). [3] Stopnja središčnega naselja. Vir: Ravbar, M. (1993). Kriteriji za opredeljevanje mest v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. [4] SPRS (2004). Ljubljana, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Direktorat za prostor.

3 skupine, 5 mentorjev, 25 štud. 5 skupin, 8 mentorjev, 20 štud. 3 skupine, 6 mentorjev, 25 štud. 3 skupine, 2 mentorja, 6 štud. 2 skupini, 4 mentorji, 15 štud. 1 skupina, 4 mentorji, 5 štud. 1 skupina, 2 mentorja, 4 štud. 4 skupine, 3 mentorji, 15 štud. 4 skupine, 2 mentorja, 25. Štud. 6 skupin, 7 mentorjev, 18 štud. 4 skupine, 8 mentorjev, 30 štud. 5 skupin, 3 mentorji, 30 štud. 1 skupina, 2 mentorja, 5 štud.

Izrazito prisoten del procesa izkušnje manj prisoten del procesa izkušnje ni bil prisoten del procesa izkušnje

Preglednica 2: Proces izkustvenega dela pri izbranih urbanističnih delavnicah. Pomembno je, da se pri izkustvenem delu pri izvajanju delavnic vpleteni učitelji/mentorji ne poslužujejo klasičnega poučevanja terminov, razlage, naštevanja podatkov in posebnosti. Če časovno primerjamo različne teme, opazimo (preglednica 3), da je pri dojemanju posameznih tem velika razlika. Nekatere, kot sta “enakost med spoloma“ ali “mir in varnost človeštva“, težko vrednotimo, saj so vezane na naše družbeno okolje, ki ima sistem zavedanja teh področij do določene mere že v splošnem znanju močno prisoten. “Razvoj ruralnih okolij“ je pri izvajanju delavnic močno prisotna tema, vendar tudi zato, ker se akademsko delo nekaterih mentorjev, vključenih v delavnice, nanaša prav na razvoj tega področja. Pomen te teme trajnostnega izobraževanja se torej stalno in preko vseh delavnic nadgrajuje v smislu ozaveščanja vključenih v delavnice (učencev/ učiteljev). Pomembna tema, s katero so v tesni povezavi urbanistične delavnice, je “trajnostna urbanizacija“. Kajfež Bogataj (2010) opredeljuje trajnostno urbanizacijo kot dolgoročno razvojno perspektivo, ki omogoča in dopušča prepletanje različnih načrtovalskih strategij. Te naj bi bile usmerjene v učinkovitost urbanega sistema pri gospodarjenju virov in zagotavljanju enakopravnega dostopa do njih. Pri tem so pomembni naslednji vidiki, ki jih je treba vključevati v aktivno izkustveno in projektno učenje: trajnostni urbanizem v sodobnem svetu; koncepti in interdisciplinarni pristopi; okoljska etika: od antropocentrizma do ekocentrizma; urbanizem ter upravljanje naravnih virov in trajnostna raba zemljišč; okoljski vidiki suburbanizacije; pojmi: nosilna sposobnost okolja, samoočiščevalna zmogljivost, ekološki odtis, ogljični odtis in vodni odtis (Kajfež Bogataj, 2010). To je tema, katere pomen se vedno bolj utrjuje. V tesni povezavi s trajnostnim urbanizmom je “trajnostna potrošnja“, ki je vpletena v vse ostale teme (mesta potrošnje, mesta blagovnih znamk, značaj človeka, socialno okolje …); tema, ki je sicer že močno prisotna v konceptih revitalizacije, reurbanizacije mestnih jeder (prenova, oživljanje, turizem), vendar se od reševanja te problematike, ki ima poseben socialno-družbeni značaj (človek, socialno okolje, potrošnja …), še odmikamo.

38 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Prehajanje ruralnega v urbanega, prenova in urbanost Prestrukturiranja iz lokalnega v občinsko središče Obalni prostor kot regija, simulacije novih urbanih prost. Širitev s stanovanjsko zazidavo, pomen bivalnega okolja "Mestnost" in oblikovanje sodobne nestrnjene zazidave Regionalni sistem poselitve, prestrukturiranje obstoječega Oživljanje ambientov urbanega prostora, kulturna krajina Sodobne strategije razvijanja javnega prostora hitre ceste Preoblikovanje, dopolnjevanje, dodajanje "mestnosti" Preplet kulturnih, turističnih, tehničnih, tehnoloških dejav. Mesto znanja in neizrabljena kmetijska zemljišča Prepletanje rekreacije, dejavnosti, tehnologije Sodobna arhitektura in razvoj ruralnega okolja 

 

Izrazito prisotna tema izobraževanja "trajnosti"

 

 

 

manj prisotna tema izobraževanja "trajnosti"

 

 

 

ni bila prisotna tema izobraževanja "trajnosti"

Ravne na Koroškem Prevalje Portorož Zavrč Nova Gorica Črnomelj Ljubno Slovenj Gradec Brežice Idrija Ljubljana Ptuj Črnomelj

SINTEZA / povezanost postopek dela : vsebina (trajnost) : prostorska problematika : čas

TRAJNOSTNA POTROŠNJA 

POSEBNOSTI / koncept 

                         

URBANO

TRAJNOSTNA URBANIZACIJA 

                         

PR. 3

RURALNO

MIR IN VARNOST ČLOVEŠTVA 

                         

RAZVOJ RURALNIH OKOLIJ

KULTURNA RAZNOLIKOST 

                         

PR. 2

IV.

RAZVOJ RURALNIH OKOLIJ 

                         

III.

OKOLJE 

                         

II.

PROMOCIJA ZDRAVJA 

                         

I.

ENAKOST MED SPOLOMA 

1998  1999  2002  2003  2003  2005  2006  2007  2008  2008  2008  2009  2010 

Leto izvedbe delavnice

Leto izvedbe delavnice  Ravne na Koroškem  Prevalje  Portorož  Zavrč  Nova Gorica  Črnomelj  Ljubno  Slovenj Gradec  Brežice  Idrija  Ljubljana  Ptuj  Črnomelj    

PR. 1

TRAJNOSTNA URBANIZACIJA

 

POSEBNOSTI glede na preglednico 3 in definirane možne vsebinsko primerljive delavnice / ne glede na leto izvedbe

Preglednic 4: Sinteza

1998 1999 2002 2003 2003 2005 2006 2007 2008 2008 2008 2009 2010

4,1 2,1 4,1 3,1 6,2 7,1 6,1 4,2 7,1 3,2 6,1 6,0

Izrazito prisoten delež

Preglednica 3

Preglednica 3: Spreminjanje razumevanja tem izobraževanja in vzgoje za trajnostni razvoj.

manj prisoten delež

ENAKOST MED SPOLOMA,

ni bil prisoten delež

ZDRAVJA, VPROMOCIJA sintezi vseh raziskovalnih polj, opredeljenih v tem prispevku, lahko trdimo, da se razumevanje temdobrina,  izobraževanja in vzgoje za trajnostni razvoj stalno OKOLJE  Okolje  je  skupna  ki  je  ni  mogoče  izkoriščati  brezplačno  in  neomejeno.  Veda, ki se ukvarja z okoljem je ekologija. Glavne dejavnosti ekologije so usmerjene v varstvo  nadgrajuje in dopolnjuje in je najmočneje izraženo, prepoznano prav v okookolja  oz.  narave  in  združujejo  prizadevanja  ljudi  za  uravnotežen  odnos  do  narave  ter  ljih, ki imajo posebno vlogo v slovenskem poselitvenem sistemu – v manjših naravnih  procesov  in  pojavov,  razumno  rabo  naravnih  virov  in  dobrin  ter  vzdrževanje  innaravnega ravnotežja brez uničujočih posledic za vsa bitja našega planeta.   srednje velikih mestih. Torej lahko trdimo, da se bo tudi pri naslednjih   delavnicah, ki bodo nadaljevale proces prenosa znanja učenec/učitelj, v Okolje lahko obravnavamo kot življenjsko okolje, delovno okolje, družbeno okolje, naravno  povezavi s prostorskimi značilnostmi, pomen trajnosti za vse udeležene v “izokolje, umetno ali antropogeno okolje, lahko pa ga delimo glede na okoljske sestavine, ki so:  kušnjo” ustvarjalnosti, stalno dopolnjeval in tudi spreminjal vlogo in pomen. voda zrak, tla in podtalje, rastline in živali. Vse te sestavine so povezane v ekološke sisteme. 

LITERATURA IN VIRI

5.posveča tudi EU. To so zrak, voda, odpadki in narava.   ZAKLJUČEK  

ESPON 1.1.2 (2005). Urban–rural relations in Europe. Final Report. http://www.espon.eu/mmp/online/website/ content/projects/259/649/index_EN.html. Januar, 2009.

Za  razumevanje  pomena  okolja  pa  so  pomembne  štiri  teme,  katerim  veliko  pozornosti  Med  najpomembnejšimi  človekovimi  vplivi  je  onesnaženje  okolja:  termično  onesnaženje 

“Prostorske delavnice (urbanistične, arhitekturne in planerske) najvoda  odpirajo zraka,  onesnaženje  z  mikroorganizmi,  radioaktivno  onesnaženje,  onesnaženje  s  kemičnimi ali biološkimi odpadki, onesnaženje tal pa tudi vizualno in oblikovno onesnaženje,  nove vizije in izpostavljajo prostorske, prometne in strukturne spremembe (ne nujno samo rešitve), saj je za razumevanje grajenega ali naravnega okolja pomemben prav način razmišljanja in proces dela, ki se ob tovrstnem izkustvenem učenju razvije. Številne ponujene ideje dajejo možnost izbire ustreznih rešitev ob upoštevanju dejstva, da je predhoden dialog mnogo boljša podlaga za odločanje o tem, kaj ljudje rabijo in kako jim to zagotoviti, kot pa ravnanje na pamet in drago učenje na napakah,“ Bojan Sever, župan občine Idrija (Fikfak, 2008, str. 3).

Preglednica 4: Sinteza – izkustveno učenje, sistem poselitve, trajnostni razvoj, delavnice.

Burnard, P., Chapman, C. (1990). Nurse education the way forward. London: Scutari Press, 1990: 37–50, 123–140.

ESPON 3.1 (2006). ESPON Atlas. Mapping the structure of the European territory. Bonn: Bundesamt für Bauwesen und Raumordnung. Fikfak, A. (ur.) (2008). Urbanistično-arhitekturna delavnica Idrija – staro rudarsko mesto. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. Fikfak, A. (2009). Urbanistična delavnica – zbiranje idej, predlogov in rešitev. V: Juvanec, B., Zupančič, D., Brojan, L., Fikfak, A. Oblikovanje prostora: smernice za pripravo in izvedbo arhitekturne in urbanistične delavnice Lenart 2008. 1. natis. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. Gabrijelčič, P. (2010): “Študentske urbanistično-arhitekturne delavnice, Pomembno strokovno orodje pri iskanju prostorskih rešitev za urejanje mestnih jeder“. Dialogi (Maribor), 2010, letn. 46, 7/8, str. 151–168. Gomezelj Omerzel, D., Trunk Širca, N. (2006). Priznavanje znanja, pridobljenega z neformalnim in izkustvenim učenjem. Management 1 (2): 159–173. Dostopno na: http://www.fm–kp.si/zalozba/ISSN/1854– 4231/1_159–173.pdf (18. 1. 2011). Jacobs, M. (1999). Sustainable Development as a contested concept. Fairness and Futurity: Essays on Environmental Sustainability and social Justice. Uredil: Dobson, A. Oxford: Oxford University Press. 39

DELAVNICE KOT OBLIKA IZKUSTVENEGA UČENJA Raziskovanje pojma “trajnostni razvoj”


Kajfež Bogataj, L. (2010). Okoljski vidiki trajnostnega razvoja. Učni načrt. Vloga za pridobitev soglasja k Prvostopenjskemu univerzitetnemu študijskemu programu Urbanizem Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani (akreditacija študijskega programa). Marentič - Požarnik, B. (1987). Nova pota izobraževanja učiteljev. Ljubljana: DZS. Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS. Marentič Požarnik, B. (2010). Kakšno učenje, pouk, metode ... za uspešno uresničevanje ciljev okoljske vzgoje – vzgoje za trajnostni razvoj. Projekt Posodobitev gimnazije – posodobitev učnih načrtov. Operativni program razvoja človeških virov v obdobju 2007–2013, Razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjsko učenje; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja. Ministrstvo za šolstvo in šport. Ljubljana. Evropski socialni sklad. Bruselj. Dostopno prek: http://www.zrss.si/ (28. 7. 2010). Marentič - Požarnik, B., Peklaj, C. (2002). Preverjanje in ocenjevanje za uspešnejši študij (Prispevki k visokošolski didaktiki, 4). Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete. MKGP (2010). Grafični podatki GERK, RABA, HMO za občine, stanje 25. 1. 2010. Pridobljeno 15. 3. 2010 s spletne strani http://rkg.gov.si/GERK/. Novak, B. (2004). Stili poučevanja učiteljev v funkciji učnih in mišljenjskih stilov učencev. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Dostopno na: http://www2.arnes.si/~anthropos/anthropos/2004/1_4/novak_bogomir_stili_ poucevanja.pdf (21. 1. 2011). Ravbar, M. (1993). Kriteriji za opredeljevanje mest v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. Sewchuk, D. H. (2005). Experiential Learning – A theoretical Framework for Perioperative Education. AORN Journal 81 (6): 1311–1318. SPRS (2004). Ljubljana, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Direktorat za prostor. World Commission on Environment and Development (1987). Our Common Future. Oxford University Press, Oxford. Zavodnik Lamovšek, A. (2007). Regionalno prostorsko planiranje v razvitih informacijskih družbah. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in urbanističnega planiranja, Ljubljana. Zavodnik Lamovšek, A., Drobne, S., Žaucer, T. (2008). Majhna in srednje velika mesta kot ogrodje policentričnega urbanega razvoja. V: Geodetski vestnik, let. 52, št. 2, str.: 267–289. Zavodnik Lamovšek, A., Fikfak, A. (2010). Urejanje prostora: vaje za sodelovanje v trajnostnem prostorskem razvoju: informator za učitelje in šole. Priročnik za šole. Inštitut za politike prostora. Ljubljana. Medmrežje 1: Ustvarjalno reševanje problemov. Dostopno na: http://humus.si/ (10. 2. 2011). Medmrežje 2: Fekonja, Z. (2009). Uporaba izkustvenega učenja v zdravstveni negi. Dostopno na: www.zbornica–zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/113D.pdf (20. 1. 2011).

40 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Alenka Fikfak WORKSHOPS AS A FORM OF EMPIRICAL LEARNING Researching the Term “Sustainable Development”

Abstract Creativity is tightly connected to empirical method of learning, where the involvement in the experience and reflexion brings a priceless value for broadening and development of knowledge of an individual, group and all participants. But just as important is the “experience” itself, with its contents, the problem exposed, the search for the ideas, concepts and visions, and the course of the reflexion when ending and beginning a new process. Working on spatial workshops, this process is constantly enhanced and intertwined. With student workshops we form answers for concrete profe­ ssional questions, set up a dialogue between different professions, spread the contacts between domestic and foreign universities, transmit knowledge of foreign experts into our domestic environment, and, last but not least, set up more permanent professional and personal ties and based on this we form a common cultural awareness about the importance of organised environment. (Gabrijelčič, 2010, p. 151). These are workshops which have been and are performed at the Faculty of Architecture in Ljubljana as a part of the study process. In this article the experience relating to research, changing and firming the relationship to understanding the term “sustainable development” are described. Education for sustainable development and responsible treatment of space is the objective we can continuously upgrade through empirical learning and project work on the workshops.

Key words Empirical learning, project studying, creativity, spatial planning workshops, sustainable development, characteristics of settlement in Slovenia

Assist. Prof. Alenka Fikfak, Ph. D. University of Ljubljana Faculty of Architecure Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: alenka.fikfak@fa.uni-lj.si phone: +386 (1) 2000 775 41

WORKSHOPS AS A FORM OF EMPIRICAL LEARNING Researching the Term “Sustainable Development”


1. INTRODUCTION The school system has trained us in obedience, adaptability, fear of mistakes and punishment, linear and “only” true way of thinking … and all of this nips the creative spirit of the person in the bud (http://humus.si/; Internet 1). In our daily life we face problems, decisions, possible “mistakes”, and that is why problem based learning should be introduced into the educational process. It certainly matters, how these problems appear, how they influence us and how we wish to solve them. For the people in a certain environment, events and changes in their neighbourhood and wider area are important. In the cities we come across with problems of narrow (old) city centres, spatial organisation of the city, exposure to infrastructure and utility lines, communications, etc. But we are not unified in defining what the problem is, because despite objective judgement, the problems still has larger or smaller emotional influence on us in each and every situation. This is why it is important that, like for any other activity, we learn to think actively, by trial, and to solve various situations with creativity. In society, not just in school, this is a “sensible risk” (Novak, 2004, p. 23), but many authors are convinced that only creative thinking guarantees our development within the “society of knowledge”. Creativity is tightly connected to empirical methods of learning, where the involvement of an individual in the experience and thinking is important. With this method of learning, an individual forms values, skills and knowledge through daily working and social experience. This manner of education deepens the knowledge when students and all those included in the educational process are given an opportunity to discuss or verify the experience which was obtained through practical work. In this way the experience included in the curriculum, and which can be used as a means to upgrade the curriculum, irreplaceably completes the complex knowledge or general awareness.

1.1 Empirical Learning Empirical learning is an active learning method based on participating in work, experience, practice etc. The term empirical education is used in various contexts: for individual learning, for learning in relaxed circle and as a method of learning in formal and informal education (Fekonja, 2009, p.4; Internet 2). It is typical of this method that it demands involvement of all of the individual’s potentials (cognitive, emotional, physical); that it is closely

Figure 1: Students workshop at the Faculty of Architecture - December 2010, March 2011: elements, materials and form (photo Žigon V., 2011).

connected to the concrete life situation, and that the problem that needs to be solved has some personal significance for the individual; that it requires suitable learning atmosphere and relaxed relationship without expressed hierarchy; in time learning becomes self-regulated and the participants search for information. The basic ingredient of empirical learning is without doubt participants’ communication, which includes conversation, thinking and acting; empirical learning is social learning, because it erases the boundaries between the performers and participants, they both search for the common solution of the problem (Marentič – Požarnik, 1987). The learning process, the objective of which is to stimulate empirical learning very often relies on individuals’ past experiences – the teachers and students alike, these are rechecked in the group, mirrored and connected to the realisations of new people who joined the process of “experience”. At the same time the process of experience is influenced by the presented problem or the search for the problem, along with the process of planned activities which would lead to new experience. This type of active learning or learning through experience influences everyone’s involvement in the learning process: /…/ the teacher’s role changes from the one of teaching, giving, explaining everything and doing, to the one who prepares the conditions for learning, directs, gives advice, supports and gives feedback; the students are not just listeners and observers, they are in the centre of happening: they have clear objectives, they learn to develop their own ideas, ask pertinent questions, explore new possibilities, cooperate, perform, and listen to others, to evaluate the quality of their knowledge, skills and achievements, and improve them (Sewchuk, 2005). For empirical learning the “experience” itself is just as important as the process of the reflexion, observation with thinking and the transmission of experience into a new process of thinking. This is only possible when we have something to think about, when our thoughts can be connected to the recognitions, own experience or with someone else’s recognised situation. This kind of thinking elevates the critical thinking and encourages students to think about the acquired experience in steps (Sewchuk, 2005): ■■ what they learned, ■■ what was good, ■■ what needs to be improved ■■ how new ideas can be implemented next time For Maretič Požarnik (2002), spontaneous learning enables acquiring different types of knowledge. Central methods are: simulation, practice, group interaction, role-playing, movement of body (Figure 1). The form of spontaneous learning is closely connected with practical work. This practice includes the following 5 stages: 1. planning, 2. deciding, 3. performance, 4. following information, 5. information analysis and evaluation (Novak, 2004, p.14). and it is the very process of such education, learning through “experience”, goes through various form of spatial workshops: urbanistic, architectural, planning etc., which are organised every year at the Faculty of Architecture in Ljubljana. They are performed with active learning methods, which enable the synthesis of teaching, which takes place at the Faculty, and teaching in project learning. In this manner the ability of investigating, independent and innovative learning can be developed.

42 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


2. URBAN DESIGN WORKSHOPS AS A FORM OF EMPIRICAL LEARNING World trends encourage educational institutions’ needs for (Gomezelj Omerzel, Trunk Širca, 2006, p. 167): 1. increasingly open learning environment, 2. attractive training and educational system which guarantees equal opportunities for different segments of population, 3. achieving higher level of education and qualification, and 4. guarantee knowledge and skills of people who will be suitable for the new demands of jobs and demands on the job market. With student workshops we form answers to concrete professional questions, set up a dialogue among branches of professions, spread contacts between domestic and foreign universities, transmit knowledge of foreign experts into our domestic environment, and, last but not least, set up more permanent professional and personal ties and based on this we form a common cultural awareness about the importance of organised environment. (Gabrijelčič, 2010, p. 151). Working on spatial (architectural, urbanistic, planning) workshops, students interactively learn to adopt a critical attitude to their work, which is directed by educators with the aid of professionals in the local community: how to recognise the characteristics of space, how to define problems and how to solve them, using theoretical and practical knowledge. The communication between the participants is multilateral, they all share a common objective of solving the problem or searching for it, anticipate the development of the events, activities, and processes in space. For this purpose, based on known expectations and wishes, different development scenarios are formed, which are created using professional and laic public, and application of foreign patterns and practical examples. The exposed challenges and problems present a foundation for the formations of a new realisation and upgrade of understanding spatial processes. The problem is, how can the teacher help the student broaden knowledge and interests and vice versa, each with their own benefit of reflexion of the empirical work. Marentič Požarnik believes that it is important for the activities to be planned, and at the same time take into account the emotional needs (according to Maretič Požarnik, 2000, pp 285-287). Alongside this, the close connection between teaching and learning- knowledge is very important. This connection exists and develops in the relationship between the student and the teacher. Burnard and Chapman (1990) defined the four steps of connecting the practical and theoretical education, which, in the spatial workshops, are defined as a process of developing the following empirical work: 1. Concrete experience. The lecturer or the mentor recalls a past situation and with help of reflexion exposes possible simulations of idea development with the student (group). 2. Reflexion of experience. Through interactive interpersonal exchange of ideas and visions, the problem and the possibility of concept development

are identified and defined. In the process of reflexion, the testing or defining of variation possibilities is observed with the aid of others included in the process of idea development. The causes and circumstances which influenced the given situation are considered, and how all of this will influence the process of changes in space. 3. Giving meaning to experience. At this point abstraction is important, for concept ideas, visions or giving meaning to the problem as well as the learning process experience (what is the significance of the situation for all those involved in the process) 4. Practical experimenting or operating in a different (new) way, or repeated reflexion. In this stage all those involved in the empirical process (pedagogical or other) analyse the experience from a different perspective, a different situation. This process is followed by contemplating consequences, attitude towards space, learning, teaching, project work etc. From here on, everybody again influences the development of the next experience, which is different from every point of view. When working on spatial workshops, this process is constantly improved and weaved, because we are continuously faced with different situations (locations), spatial problems, which are not only physical, but include the reaction of the local community, with interactivity of other participating mentors, students, professionals, users of space,… which gives us the opportunity /…/ to overcome time horizons through developmental simulations of spatial development and to give a number of alternative solutions, which can be a useful developmental stimulation for professional solutions in concrete space. (Gabrijelčič, 2010, p. 151). In the following text there is a description of the experience of the urbanistic workshops, which have been and which are taking place at Faculty of Architecture Ljubljana, as a part of learning process, and the research of changing or affirmation of the understanding of the term “sustainable development”. It is our opinion that the terms of “sustainability, sustainable development, sustainable urbanisation and development of rural regions” have been completed through the work in the workshops, with pedagogical, research staff as well as with the students who were included in the process of empirical learning on individual urbanistic workshop. It is important that we recognise the urbanistic workshops as a special form of empirical learning with project study work. Continuing, the discussion is aimed predominantly at exploring the gradual improvement of understanding the term “sustainable development” as a method of empirical project work in urbanistic workshops – creative and constantly changing method of work – which is used and employed in the study project.

3. EDUCATION AND SCHOOLING FOR SUSTAINABLE DEVELOPMENT There are several definitions of sustainable development, the most simple and illustrative one being the definition of World Commission on Environment and Development, which says that sustainable development means: “to satisfy the current need without endangering the possibilities of satisfying the future generations’ needs.” (Our Common Future, 1987, p. 43). In the decades of growing environmental consciousness, cultural awareness, 43

WORKSHOPS AS A FORM OF EMPIRICAL LEARNING Researching the Term “Sustainable Development”


and numerous public discussions, a series of different bodies of directives has formed, but they all have 6 basic ideas in common, which Jacobs (1999) defines as: integration of environment and economy, environmental care, intergenerational fairness, quality of life and cooperation principle. The development of our attitude towards sustainable development relies on more than just individual’s and society waste management, behaviour in protected areas, use of drinking water and other natural resources, it relies predominantly on understanding the spatial management process. The essential part of this process is also education and awareness of young people, so that they are prepared for the challenges of sustainable development and spatial management, in the present and in the future. (Zavodnik Lamovšek, Fikfak, 2010, p. 10). Education and schooling for sustainable development and responsible management of space is therefore the objective which can only be achieved through a multilayered approach, where the objectives from the cognitive field, emotional-motivational field, value field and action-skill field are woven together (Maretič Požarnik 2010). When researching the development of understanding the term “Sustainable development” we ask ourselves the following: In what manner is the symbolism of sustainable development woven into the process and contents of the workshop? Do they complement, exclude or upgrade each other? Regarding the form of empirical learning, is the knowledge of any of the following upgraded: students, mentors, professionals …? How do we cope with the understanding of the terms connected to “sustainable”? In what way is that reflected of empirical work and on what level is the “sustainability” the most recognisable. How does the stimulation of sustainable values transmit the principles of spatial development into abstraction of models, concepts, visions? At the end of the workshop, how does the reflexion stage develop? Does this reliving have any effect on the future experience and what is this effect? And last but not least, how are the spatial questions related to a specific problem, which influences the purpose of work and the method of solving problems, included in the workshop contents? Let us state some of the key questions, which are pertinent to the workshop content and the answers to which should be familiar to us before beginning work, so on the stage before starting active empirical work included in the workshop (Fikfak, 2009, p. 43): ■■ What is the intention or the significance of the workshop, and what will the results be used for? ■■ Which spatial challenge is so sensitive to the local community that theoretical knowledge needs to be implemented in the process of spatial development? And how can concept / vision / idea complement the possibility of feasibility and practice? ■■ What spatial documents can the results of the work done in the workshop be included in? ■■ Urbanistic and architecture workshop? When to use one and when the other? Can they be overlapping, can they be complementary? Can the urbanistic one be a starting point for spatial documents, and can the architectural one be used to help present the idea of spatial development to the population?

■■ What is the connection between the professional level of the workshop and Spatial Planning Act or Municipal Spatial Planning Act (MSPA) or Municipal Detailed Spatial Planning Act (MDSPA)? Is this even relevant for the work done in the workshop? ■■ What is the function of the interest – local, municipal, regional, national and transnational involvement into EU projects)? Does a broader interest mean more involvement from professionals, more logistic knowledge for implementation of work, involvement of more prominent individual, which would in turn reduce the role of students, or vice versa? ■■ Why are workshops repeated on certain locations? Is it due to a poorly conducted workshop (should this be the answer, there would be no subsequent workshop) or to the changing of interest, wishes, new circumstance etc., and what are those good previous results, which promote such methods of work? To research the work process and understand the above questions, a overview of past workshops from 1998 to 2010 has been prepared (see Tables 1,2 and 3). One or more mentor groups of Faculty of Architecture Ljubljana participated in individual workshop (descriptions of individual workshops can be found in the III part of this publication).

3.1 Characteristics of Slovene Settlement Urbanistic / architecture workshops are focused on finding developmental concepts for quality management of space (built and natural). The topics which present a challenge for work in the workshops and are common to the selected implemented examples are as follows: ■■ Changes of structure of urbane space, which influence the current developmental concept of a city (influence of market economy implementation on managing building land and other altered factors of city urban planning). ■■ Renovation of the city, the bulk of the buildings, central activities, condensing instead of extensive expansion. ■■ The passing of rural space into urbane space as a consequence of functional development of central settlements, an attempt of planned development of urban elements. The most prominent characteristic of Slovene settlement is a disproportionate number of settlements and villages compared to the number of citizen and the area of the country. /…/ in urban network of Slovenia there are predominantly small settlements which are not even defined by SDSS (Spatial Development Strategy of Slovenia, 2004), because they represent the centres of local importance (Zavodnik Lamovšek, Drobne, Žaucer, 2008, p. 283). The majority of chosen workshops or initiatives by local community came from this very group, they have very different defined development options (Table 1). Despite all various definitions they have a common attitude: whole / periphery / rural / urban. When checking data, it is interesting that following the conclusion of urbanistic workshop the interest does not coincide with the expected level of human intervention (Table 1, [2]) This level /…/ is set according to above or below average

44 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


relative part of agricultural land, built and other areas regarding Slovene average (MAFF – Ministry of Agriculture, Forestry and Food, 2010). The high level of human interference is assigned to areas with the above average share of built land, medium level to areas with above average share of agricultural land, and low level of human interventions to areas with above average share of other type of land.

SMSC (1) 

Typology of urban‐rural  characteristics according to the  ESPON (2) methodology  

Types  of development regions  in Slovenia (3) 

Degree of central settlement  (4) 

Centre according to SDSS (5) 

Location dealt with  in the  workshop 

rural 

urbane 

■■ development of rural environment, ■■ cultural diversity,

1998  1999  2002  2003  2003  2005  2006  2007  2008  2008  2008  2009  2010 

yes  yes  yes  yes  yes  yes  yes  yes  yes  yes  yes  yes  yes 

HuLh  HuLh  HuHh  LuHh  HuHh  LuLh  LuLh  HuLh  HuHh  LuLh  HuHh  HuHh  LuLh 

RA  RA  FUA  LDA  FUA  LDA  LDA  RA  FUA  RA  MEGA  LDA  LDA 

fourth  second  third  second  fifth  third  second  fourth  fourth  third  seventh  fourth  third 

yes  no  no  no  yes  yes  no  yes  yes  yes  yes  yes  yes 

whole  outskirts  core  outskirts  outskirts  whole  whole  outskirts  whole  whole  outskirts  outskirts  outskirts 

yes  no  no  yes  yes  yes  yes  yes  yes  yes  no  yes  yes 

yes  no  yes  no  yes  yes  no  yes  yes  yes  yes  yes  no 

■■ sustainable urbanisation, and

The research was aimed into looking for connections between the level of human interference in space (related to the local interest), typical characteristics of settlements in Slovene space (weaving of urbane and rural in small and medium towns) and performing empirical work with a stress on increased awareness of sustained development.

4. WEAVING OF CREATIVITY, “EXPERIENCE” AND THEORY Main basis for identifying the topics of sustainable development were Unesco’s key action topics of education for sustainable development, which are (http://www.unesco.org/en/esd/):

 

Ravne na Koroškem  Prevalje  Portorož  Zavrč  Nova Gorica  Črnomelj  Ljubno  Slovenj Gradec  Brežice  Idrija  Ljubljana  Ptuj  Črnomelj   

1998  1999  2002  2003  2003  2005  2006  2007  2008  2008  2008  2009  2010 

                         

                         

                         

                         

 

Part of experience process notably present

 

 

 

Part of experience process less present 

 

 

 

Part of experience process  not present

III. 

                         

                         

                         

IV. 

                         

REFLECTION 

 

II. 

SPECIFICS 

I. 

CONCLUSION 

[1]SMSC: Small and medium‐sized cities. Source: Zavodnik Lamovšek, A., Drobne, S., Žaucer, T.  (2008). Small and medium sized cities as the framework of policentric urban development. In: 

[1]SMSC: Small and medium-sized cities. Source: Zavodnik Lamovšek, A., Drobne, S., Žaucer, T. (2008). Geodetski vestnik, Let. 52, št. 2, str.: 267–289.   [2] Urbane‐rural typology – based on population density, FUA classification (Functional Urban Areas)   Small and medium sized cities as the framework of policentric urban development. In: Geodetski and use of land. Source: ESPON 3.1, 2006: 28–29. (HuHh – High level of urban influence – High level  vestnik, Let. 52, št. 2, p: 267–289. of human interference; HuLh – High level of urban influence – Low level of human interference; LuHh  [2]– Low level of urban influence – High level of human interference; LuLh – Low level of urban influence  Urbane-rural typology – based on population density, FUA classification (Functional Urban Areas) – Low level of human interference).  and use of land. Source: ESPON 3.1, 2006: 28–29. (HuHh – High level of urban influence – High level [3] Typology of development regions in Slovenia. Source: Zavodnik Lamovšek, A. (2007). Regional  ofspatial planning in developed information societies. Doctor thesis. University of Ljubljana, Faculty of  human interference; HuLh – High level of urban influence – Low level of human interference; LuHh –Civil and Giodetic Engineering, Interdisciplinarypostgraduate studies of spatial and urban planning,  Low level of urban influence – High level of human interference; LuLh – Low level of urban influence Ljubljana. (MEGA – Metropolitan Growth Areas; FUA – Functional Urban Areas; RA – Rural Areas; LDA  –– Limited Development possibilities Area).  Low level of human interference). [3][3] Level of central settlement. Source: Ravbar, M. (1993). Kriteriji za opredeljevanje mest v Sloveniji.  Typology of development regions in Slovenia. Source: Zavodnik Lamovšek, A. (2007). Regional spatial Ljubljana: Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani.   planning in developed information societies. Doctor thesis. University of Ljubljana, Faculty of Civil and [4] SDSS (2004). Ljubljana, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Direktorat za prostor.  Giodetic Engineering, Interdisciplinary postgraduate studies of spatial and urban planning, Ljubljana.      (MEGA – Metropolitan Growth Areas; FUA – Functional Urban Areas; RA – Rural Areas; LDA – Limited Development possibilities Area). [3] Level of central settlement. Source: Ravbar, M. (1993). Kriteriji za opredeljevanje mest v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. [4] SDSS (2004). Ljubljana, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Direktorat za prostor.

PRESENTATION 

  Table 1: Conducted urban design workshops from 1998 and 2010 / selection.

PERFORMANCE 

   

PLANNING 

 

VARIATIONS /  VERIFICATIONS 

     

DRAFT / SKETCHES  

     

INITIATIVE / IDEA 

       

Table 2 presents, researches and evaluates the procedure or method of empirical work at individual urbanistic workshop regarding the 4 steps taking place in the process of holding the workshop. This method of work is what makes the process special, because it is woven with creative, project work, which at the same time complements other, theoretical teaching contexts. When comparing, we can see that the process of “experience” has not changed with regard to the time of workshops, but is more connected to the content. It is interesting that the definition of the problem (absence of a clear problem in a space – the objective of the workshop was to find it or its projection in the future) connected to reflexion and conclusion. But the lack of reflection at the end of the workshop transmits to that much clearer definition of the problem at the beginning of the following workshop with defined similar work contents (problem + spatial characteristics).

PROBLEM 

Comparable 

■■ sustainable consumerism.

Year the workshop was held 

Ravne na Koroškem  Prevalje  Portorož  Zavrč  Nova Gorica  Črnomelj  Ljubno  Slovenj Gradec  Brežice  Idrija  Ljubljana  Ptuj  Črnomelj  

■■ health promotion, ■■ environment,

■■ peace and human security,

Year the workshop was held 

 

■■ gender equality,

  3 groups, 5 mentors, 25 students                        

5 groups, 8 mentors, 20 students 3 groups, 6 mentors, 25 students 3 groups, 2 mentors, 6 students 2 groups, 4 mentors, 15 students 1 group, 4 mentors, 5 students 1 group, 2 mentors, 4 students 4 groups, 3 mentors, 15 students 4 groups, 2 mentors, 25. Students 6 groups, 7 mentors, 18 students 4 groups, 8 mentors, 30 students 5 groups, 3 mentors, 30 students 1 group, 2 mentors, 5 students

Table Process of empirical work with select urbanistic workshops. Table2:2: In the following step the process of research, understanding and transmission of educational subjects for sustainable development to urbanistic workshops was evaluated. It is important that the teachers / mentors involved in empirical work don’t use classical teaching terms or explain or list data and exceptions when conducting workshops. If we compare different topics through time we notice (Table 3) that there is a big difference in understan45

WORKSHOPS AS A FORM OF EMPIRICAL LEARNING Researching the Term “Sustainable Development”


Yeat the workshop was held 

GENDER  EQUALITY 

HEALTH PROMOTION 

ENVIRONMENT 

RDEBELOPMENT OF RURAL  ENVIRONMENTS CULTURAL DIVERSITY 

PEACE AND SAFETY OF  MANKIND SUSTAINABLE URBANISATION 

SUSTAINABLE CONSUMERISM 

 

Ravne na Koroškem  Prevalje  Portorož  Zavrč 

1998  1999  2002  2003 

       

       

       

       

       

       

       

       

Nova Gorica  Črnomelj  Ljubno  Slovenj Gradec  Brežice  Idrija  Ljubljana  Ptuj  Črnomelj    

2003  2005  2006  2007  2008  2008  2008  2009  2010 

                 

                 

                 

                 

                 

                 

                 

                 

 

»sustainability« education topic notably present

 

 

 

»sustainability« education topic less present

 

 

 

»sustainability« education topic not present

SPECIFICS / concept  Transfer of rural into urbane, renovation and urbanity Restructuring from local to municipal centre Coastal space as a region, simul. of new urban spaces Expansion through residential constructions, meaning of residential  environment  »City‐character« and creation of modern, non‐continuous building plan 

Regional settlement system, restructuring of the existing one 

Reviving ambients of urban space, cultural landscape Modern strategies of developing public space of motorway  Re‐modelling, adaptation, adding »city‐character« Intertwining of cultural, tourist, technical, technological factors 

City of knowledge and unused agricultural lands Intertwining of recreation, activities and technology Modern architecture and development of rural environment  

 

DEVELOPMENT  OF RURAL  ENVIRONMENTS 

SUSTAINABLE  URBANOSATION 

                         

                         

                         

                         

                         

 

Share notably present 

 

 

 

Share less present 

 

 

 

Share not present  

                         

                         

           

   

SYNTHESIS / connectivity   Work  procedure: contents   (sustainability) :  Spatial issues: time  

IV. 

                         

TBL. 3 

URBANE 

III. 

1998  1999  2002  2003  2003  2005  2006  2007  2008  2008  2008  2009  2010 

II. 

Ravne na Koroškem  Prevalje  Portorož  Zavrč  Nova Gorica  Črnomelj  Ljubno  Slovenj Gradec  Brežice  Idrija  Ljubljana  Ptuj  Črnomelj  

TBL. 2 

I. 

TBL. 1 

RURAL 

 

SPECIFICS   Regarding table 3  and  defined  possibility of content‐comparable  workshops / regardless of year  

In the synthesis of all the research fields specified in this article we can claim that the comprehension of the education for sustainable development is continuously upgraded and completed and is the most pronouncedly expressed recognition in the very environments which have a special role in the Slovene settlement system – in small and medium cities. So we may state that with the following workshops which will continue the process of student / teacher transmission of knowledge, connected to spatial characteristics, the importance of sustainability for everybody involved in the “experience” of creativity will be continuously complemented and change its Table role and importance. 4: Synthesis

Year the workshop was held 

ding individual topics. Some like: “gender equality” or “peace and human security” are very difficult to be evaluated, because they are related to our social environment, where to some extent the system of awareness of these areas is already present. “Development of rural environment” is a topic which is very present in workshops, but the reason for this is the fact that academic work of some mentors participating in the workshops is related to the development of this very field of interest. The importance of this topic of sustainable development is constantly upgraded through every workshop, in the sense of raising the awareness of its importance for development with those involved (students / teachers). The important topic closely linked to urbanistic workshops is “sustainable urbanisation”. Kajfež Bogataj (2010) defines sustainable urbanisation as a long-term development perspective which enables and allows weaving of different planning strategies. These are supposed to be aimed at urbane system’s efficiency for managing resources and guaranteeing equal access to it. The following aspects, which have to be included in active empirical and project learning, are important: sustainable urbanism in modern world; concepts and interdisciplinary approaches; environmental ethics: from anthropocentric to eco-centric: urbanism and natural resource management and sustainable use of land; environmental aspects of suburbanisation; terms: environments’ support, self-cleaning capability, ecological print, carbon print and water print (Kajfež Bogataj, 2010). This is a topic that is rapidly gaining importance. In close connection to sustainable urbanism is also sustainable consumerism, which is more and more involved in all other topics (points of consumption,, points of trademarks), human character, social environment…), it is also a topic which is already strongly present in concepts of revitalisation, re-urbanisation of city centres (renovation, tourism, bringing new life), but we are still moving away from solving the problems with special welfare-social character (person, social environment, consumerism).

4,1  2,1  4,1  3,1  6,2  7,1    6,1  4,2  7,1  3,2  6,1  6,0 

Table 4: Synthesis – empirical learning, settlement system, sustainable development, workshops.

5. CONCLUSION Spatial workshops (urbanistic, architecture and planning) should open new visions and expose spatial, traffic and structural changes (not necessarily only the solutions), because the manner of thinking and work process, which develop by such empirical learning method, are very important for understanding the constructed or natural environment. “Numerous ideas provided give an option for a suitable choice, taking into account the fact that the preceding dialogue is a much better grounds for deciding what people need than just deciding what to do and learn from your own mistakes at a great cost.” Bojan Sever, Mayor of Idrija Municipality (Fikfak, 2008, p 3)

Table 3

Table 3: Changing the understanding of topics of schooling and education for sustainable development. 46 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


LITERATURE AND SOURCES

SPRS (2004). Ljubljana, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Direktorat za prostor.

Burnard P, Chapman C. (1990). Nurse education the way forward. London: Scutari Press, 1990: 37–50, 123–140.

World of commission onEnvironmenta and development (1987). Our Common Future. Oxford University Press, Oxford.

ESPON 1.1.2 (2005). Urban–rural relations in Europe. Final Report. http://www.espon.eu/mmp/online/website/ content/projects/259/649/index_EN.html. Januar, 2009 ESPON 3.1 (2006). ESPON Atlas. Mapping the structure of the European territory. Bonn: Bundesamt für Bauwesen und Raumordnung. Fikfak, A. (2009). Urbanistična delavnica – zbiranje idej, predlogov in rešitev. V: Juvanec, B., Zupančič, D., Brojan, L., Fikfak, A. Oblikovanje prostora: smernice za pripravo in izvedbo arhitekturne in urbanistične delavnice Lenart 2008. 1. natis. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. Fikfak, A. (ur.) (2008). Urbanistično–arhitekturna delavnica Idrija – staro rudarsko mesto. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. Gabrijelčič, P. (2010): “Študentske urbanistično–arhitekturne delavnice, Pomembno strokovno orodje pri iskanju prostorskih rešitev za urejanje mestnih jeder. Dialogi (Maribor), 2010, letn. 46, 7/8, str. 151–168. Gomezelj Omerzel, D., Trunk Širca, N. (2006). Priznavanje znanja, pridobljenega z neformalnim in izkustvenim učenjem. Management 1 (2): 159–173. Dostopno na: http://www.fm–kp.si/zalozba/ISSN/1854– 4231/1_159–173.pdf (18.01.2011).

Zavodnik Lamovšek, A. (2007). Regionalno prostorsko planiranje v razvitih informacijskih družbah. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in urbanističnega planiranja, Ljubljana. Zavodnik Lamovšek, A., Drobne, S., Žaucer, T. (2008). Majhna in srednje velika mesta kot ogrodje policentričnega urbanega razvoja. V: Geodetski vestnik, Let. 52, št. 2, str.: 267–289. Zavodnik Lamovšek, A., Fikfak, A. (2010). Urejanje prostora: vaje za sodelovanje v trajnostnem prostorskem razvoju: informator za učitelje in šole. Priročnik za šole. Inštitut za politike prostora. Ljubljana Medmrežje 1: Ustvarjalno reševanje problemov. Dostopno na: http://humus.si/ (10.02.2011). Medmrežje 2: Fekonja, Z. (2009). Uporaba izkustvenega učenja v zdravstveni negi. Dostopno na: www.zbornica–zveza.si/dokumenti/kongres_zbn/pdf/113D.pdf (20.01.2011)

Jacobs, M. (1999). Sustainable Development as a contested concept. Fairness and Futurity: Essays on Environmental Sustainability and social Justice. Uredil: Dobson, A. Oxford: Oxford University Press. Kajfež Bogataj, L. (2010). Okoljski vidiki trajnostnega razvoja. Učni načrt. Vloga za pridobitev soglasja k Prvostopenjskemu univerzitetnemu študijskemu programu Urbanizem Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani (akreditacija študijskega programa). Marentič – Požarnik, B. (1987). Nova pota izobraževanja učiteljev. Ljubljana: DZS. Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS. Marentič Požarnik, B. (2010). Kakšno učenje, pouk, metode ... za uspešno uresničevanje ciljev okoljske vzgoje – vzgoje za trajnostni razvoj. Projekt Posodobitev gimnazije – posodobitev učnih načrtov. Operativni program razvoja človeških virov v obdobju 2007–2013, Razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjsko učenje; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja. Ministrstvo za šolstvo in šport. Ljubljana. Evropski socialni sklad. Bruselj. Dostopno prek: http://www.zrss.si/ (28.7.2010). Marentič-Požarnik, B., Peklaj, C. (2002). Preverjanje in ocenjevanje za uspešnejši študij, (Prispevki k visokošolski didaktiki, 4). Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete. MKGP (2010). Grafični podatki GERK, RABA, HMO za občine, stanje 25.1.2010. Pridobljeno 15.3.2010 s spletne strani http://rkg.gov.si/GERK/. Novak, B. (2004). Stili poučevanja učiteljev v funkciji učnih in mišljenjskih stilov učencev. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Dostopno na: http://www2.arnes.si/~anthropos/anthropos/2004/1_4/novak_bogomir_stili_ poucevanja.pdf (21.01.2011). Ravbar, M. (1993). Kriteriji za opredeljevanje mest v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. Sewchuk, D. H. (2005). Experiential Learning – A theoretical Framework for Perioperative Education. AORN Journal 81 (6): 1311–1318. 47 WORKSHOPS AS A FORM OF EMPIRICAL LEARNING Researching the Term “Sustainable Development”


Polona Filipič, Primož Hočevar UČENJE BREZ POUČEVANJA Uspešnost odprtih učnih oblik poučevanja IZVLEČEK Namen prispevka je vrednotenje uspešnosti sodobne oblike poučevanja arhitekture, v obliki delavnice, v primerjavi s tradicionalnimi oblikami podajanja znanja, ki temeljijo predvsem na učenju oziroma pomnjenju množice podatkov, ki se posredujejo, ali preko podane literature ali na vnaprej pripravljenih predavanjih. Pri tradicionalnih učnih procesih prevladuje vloga mentorja kot neposrednega vodje študentov, ki mu sledijo in se mu podrejajo. Delavnica pa je odprta učna oblika usmerjenega poučevanja, kjer študent postane del učnega postopka in tudi njegov kritični oblikovalec. Je ciljno usmerjena učna tehnika, ki se odvija preko določenih vsebin in posameznih metodoloških faz k zastavljenim ciljem. Uspešnost delavnice v smislu razumevanja in snovanja arhitekture v primerjavi s tradicionalnimi oblikami podajanja znanja je bila ovrednotena preko ankete, posredovane študentom različnih letnikov Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Rezultati izkazujejo, da odprt in usmerjen način podajanja znanja omogoča bolj prilagodljiv in individualiziran način učenja, kjer vsak študent lahko izrazi svoje znanje, ustvarjalnost in dosega svoje potenciale z aktivnim vključevanjem v pedagoški proces. Metode poučevanja je treba kombinirati in prilagajati posameznim vsebinam posredovanega znanja, delavnico pa je smiselno uporabiti kot obliko podajanja praktičnih znanj v smislu izkustvenega učenja, kot metodo poučevanja, kjer sta pomembni hitrost in učinkovitost pridobljenega znanja, ter kot odličen motivacijski element poučevanja.

KLJUČNE BESEDE odprta učna oblika, usmerjeno poučevanje, arhitekturno-urbanistična delavnica, projektno učno delo, izkustveno učenje, anketa

asist. mag. Polona Filipič Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: polona.filipic@guest.arnes.si tel.: (01) 2000 716 asist. Primož Hočevar Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: primoz.hocevar@telemach.net tel.: (01) 2000 716

48 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


1. OD VODENJA K USMERJANJU Tradicionalne metode poučevanja temeljijo predvsem na učenju oziroma pomnjenju množice podatkov, ki se posredujejo bodisi preko podane literature ali pa v obliki vnaprej pripravljenih predavanjih, ko se študent lahko usmeri na osvajanje podatkov ali pa svoje misli usmerja drugam. Pri tradicionalnih učnih procesih prevladuje vloga mentorja kot neposrednega vodje študentov, ki mu sledijo in se mu podrejajo. Študentje so pasivni udeleženci, ne upošteva se njihova individualnost, kritični in ustvarjalni dialog povečini ni zagotovljen. V nasprotju s takšnimi metodami poučevanja podajanje znanja v okviru odprtih učnih oblik, t. i. delavnice1 ali na način projektnega učnega dela, “presega okvire tradicionalnega poučevanja, saj se ne omejuje niti vsebinsko niti organizacijsko, pa tudi ne časovno in prostorsko na pogoje, v katerih je organizirano poučevanje“ (Blažič et al., 2002). “V pedagogiko prvi uvede izraz projektni učni proces Charles R. Richards2, ki je kot vodja delovne vzgoje na oddelku za izobraževanje učiteljev Kolumbijske univerze v New Yorku skritiziral učenje po posameznih fazah in se zavzel za celostni pristop k učenju, s seznanjanjem učencev s celotnim postopkom od ideje do finalnega izdelka“ (Blažič et al., 2002). Med obema svetovnima vojnama so to obliko učnega dela širili tudi v Nemčiji in Sovjetski zvezi. Najpomembnejši nemški pedagog – reformator, ki je razvijal pragmatični pristop v vzgojno-izobraževalnem procesu, je bil Georg Kerschensteiner3, ki velja za pobudnika delovne šole. Zasnove projektnega učnega dela v učni proces sta začela uvajati tudi Pavel Petrovič Blonski4 (1884–1941) v knjigi Delovna šola in Anton Semenovič Makarenko5 (1888–1939) v knjigi Pedagoška pesnitev. Makarenka, ki si je prizadeval za uvajanje demokratičnih idej in principov v teorijo in prakso vzgojno-izobraževalnega sistema, uvrščamo med pomembne tvorce projektnega dela kot pedagoškega sredstva v izobraževalnem procesu. “Razvoj projektnega učnega dela v ZDA je v tesni povezavi z gibanjem pragmatizma6, ki pripisuje največjo vzgojno-izobraževalno vrednost praktičnim dejavnostim. Najpomembnejši predstavnik pragmatizma na pedagoškem področju je John Dewey7, ki se v knjigi Demokracija in vzgoja zavzame za praktično usmerjenost pouka. Deweyjevo zamisel o metodi projekta prevzame in razdela William Heard Kilpatrick8 v knjigi The Project Method. Tudi v Sloveniji se pobudniki in zagovorniki delovne šole zavzemajo za vsestranski razvoj osebnosti. Zavzemajo se za sproščen pouk, princip učenčeve aktivnosti in njegovo individualnost“ (Blažič et al., 2002). 1 Delavnica je odprta učna oblika, ki združuje elemente direktnega pedagoškega usmerjanja učnega procesa in elemente samostojnega dela študentov. 2 Charles R. Richards in Henry P. Oneil: Manual Training In The Public Schools (1889) 3 Georg Michael Kerschensteiner (1854–1932) je bil profesor in pedagog – teoretik nemškega rodu, avtor knjige Theorie der Bildungsorganisation (1933). 4 Pavel Petrovič Blonski (1884–1941) je bil ruski psiholog, ki je do leta 1918 živel v Ukrajini. 5 Anton Semenovič Makarenko (1888–1939) je bil pedagog in pisatelj ukrajinskega in ruskega rodu. 6 Pragmatizem je filozofsko gibanje, ki označuje posameznike, ki trdijo, da je ideologija oz. predlog lahko resničen oz. pravilen le, če deluje zadovoljivo, da je pomen predloga nujno iskati znotraj praktičnih posledic njegovega sprejemanja ter naj se nepraktične ideje zavrnejo. 7 John Dewey (1859–1952) je bil ameriški filozof, psiholog in reformator, katerega ideje so imele velik vpliv na izobraževalno in socialno reformo. 8 William Heard Kilpatrick (1871–1965) je bil pedagog ameriškega rodu, učenec, sodelavec in naslednik Johna Deweyja, bil je glavni lik progresivnega izobraževalnega gibanja v prvi polovici 20. stoletja.

V prispevku obravnavamo tip arhitekturnih/urbanističnih delavnic (v nadaljevanju delavnice), kjer v sproščenem ozračju z enakopravnim položajem in v medsebojnem spoštovanju vseh udeležencev izobraževalnega procesa “poteka dvosmerna simetrična komunikacija med mentorjem, ki je kot nosilec učnega procesa v vlogah zbiralca, organizatorja, raziskovalca, pobudnika, konstruktorja, … in študentom kot usmerjevalcem učnega procesa v vlogah opazovalca, svetovalca, diagnostika, pobudnika, organizatorja, posrednika, povezovalca itd.“ (Blažič et al., 2002). Učne oblike, predavanja, demonstracija, delo z literaturo in podobno, ki se po večini uporabljajo pri tradicionalnih metodah poučevanja, so namenjene predvsem slušateljem z vidnim9 in slušnim10 stilom. Arhitektura je v najširšem pomenu razpeta med umetnostjo in znanostjo o načrtovanju gradenj na različnih nivojih, od urbanizma, krajinske arhitekture prek stavbarstva do oblikovanja pohištva in industrijskega oblikovanja, in posega tudi v mnoga druga področja, kot so matematika, umetnost, tehnologija, družboslovje, politika, obrt itd. Kot izpoveduje najstarejši zapis De architectura latinskega avtorja Vitruvija, je arhitektura zasnovana na skladnosti in ravnotežju treh načel: lepote (venustas), trdnosti (firmitas) in koristnosti (utilitas) (Vitruvius, 1914). Zatorej je pri razumevanju in snovanju arhitekture poleg zaznave bistvena pravzaprav tudi izkušnja, ki seveda najbolj določa ravno tisti segment slušateljev, ki jih označuje gibalni11 stil učenja. “Učenje, ki je po definiciji razmeroma trajna sprememba v dejavnosti in osebnosti, je namreč posledica izkušenj“ (medmrežje 1). Rezultati uspešnega učenja so navade, spretnosti in znanje.12 Pri klasičnem podajanju znanja gre za osvajanje gotovega znanja, navad in spretnosti, kjer je “znanje merljiv produkt, skupek objektivno ugotovljenih dejstev, podatkov, zakonitosti, ki jih učitelj prenaša na učence v razmeroma nespremenjeni obliki, kot ga je sprejel“. Osebna izkušnja učencev pa je “razmeroma nepomembna“ (Marentič Požarnik, 1992). “Na kvaliteto učnega uspeha in pomnjenje informacij poleg vrste fizičnih, fizioloških in socialnih dejavnikov vplivajo tudi psihološki dejavniki, sposobnosti, osebnostno-čustveni dejavniki, motivacija ter učne tehnike kot splošen način sprejemanja in predelovanja informacij. Sposobnosti posameznega študenta so le možnosti za učenje, motivacija pa je pogoj, da se te možnosti razvijejo. Stopnja motivacije in raven aspiracij pa sta odvisni tudi in predvsem od spodbudnih in učinkovitih učnih oblik“ (medmrežje 1). Postavlja se torej vprašanje, kakšne so sodobne oblike uspešnega poučevanja arhitekture in urbanizma, ki ne pomenijo zgolj podajanja znanja oz informacij, ampak negujejo pomen raziskave, izkušnje in eksperimenta. Vnaprej pripravljeni odgovori in razlage namreč pogosto zavirajo pot aktivnemu iskanju in preizkušanju, utemeljevanju in kritičnemu vrednotenju. Za uspešno vključevanje študenta arhitekture v javno strokovno življenje 9 “Učenci z vidnim stilom si informacije bolje zapomnijo po vidni poti” (Žagar, 2009). 10 “Za učence s slušnim stilom je najbolje, če informacije slišijo” (Žagar, 2009). 11 “Učenci, pri katerih prevladuje gibalni stil, pa si snov najbolje zapomnijo, če jo praktično preizkusijo /…/” (Žagar, 2009). 12 “Navade so vzorci vedenja, ki se razvijejo s ponavljanjem neke dejavnosti in se izvajajo avtomatizirano. Spretnosti so kompleksne aktivnosti, ki jih izvajamo tekoče in se jih naučimo z načrtno vajo in treningom. Znanje so vse informacije, ki jih ima posameznik, in se kaže v razumevanju, uporabi, presojanju informacij” (medmrežje 1).

49 UČENJE BREZ POUČEVANJA Uspešnost odprtih učnih oblik poučevanja


je pomembno, da si pridobi realne prostorske izkušnje, poglobi in razširi svoje teoretično znanje, razvije ustvarjalne sposobnosti, izraža kreativnost, je učinkovit, se navaja na medsebojno sodelovanje, samostojno prihaja do določenih spoznanj, se uči iskati in uporabljati različne vire informacij in podobno. Pridobivanje naštetih veščin pa je v času izobraževalnega obdobja odvisno predvsem od strokovne in metodične usposobljenosti mentorja, jasnosti zastavljenih pedagoških ciljev in ustreznosti učnih oblik, torej od načina dela in posredovanja znanja. V pričujočem prispevku skušamo izpostaviti trditev, da je bolj uspešno podajanje arhitekturnega znanja, ko je študent že predhodno poučen o določeni tematiki in ga predavatelj tako le usmerja k želenemu cilju v okviru ciljno orientirane, odprte učne oblike dela – delavnice.

2. DELAVNICA – CILJNO USMERJENA UČNA OBLIKA Delavnica se odvija in poteka znotraj določenih vsebin in organizacijskih oblik, preko posameznih metodoloških faz k zastavljenim ciljem. Faze poteka arhitekturne delavnice lahko primerjamo s fazami poteka projektnega dela, ki so po “Freyu razčlenjene na sedem faz. Od teh je pet glavnih in si sledijo po določenem zaporedju, ostali dve pa sta vmesni in dopolnilni (usklajevalna in usmerjevalna faza) in se izvajata po potrebi“ (Blažič et al., 2002): 1. Pobuda: mentor predstavi prostorsko problematiko, opiše cilje, poda seznam predvidenih delovnih pripomočkov, določi trajanje, obliko dela ter velikost delovnih skupin in zaporedje posameznih usmerjenih dejavnosti. Študentje se seznanijo z obravnavano tematiko, ko predhodno pripravijo krajše raziskovalne naloge v okviru podane teme. 2. Skiciranje osnutka: izdelava analiz problemskega območja, ki se v obsegu in količini prilagaja glede na podano temo in velikost območja. Študentje izdelajo usmeritve za nadaljnje delo. 3. Načrtovanje: podana problematika dobi svojo podobo šele v fazi načrtovanja. Vsaka skupina ali posameznik izdela prikaz prostorskih omejitev in potencialov območja, ki so osnova za oblikovanje prostorskega koncepta in nadaljnjo fazo izvedbe delavnice. 4. Izvedba: izdelava projekta. V najprej se izvede volumetrični preizkus območja po zastavljenem prostorskem konceptu. V nadaljevanju se izdela vse potrebne prikaze in risbe glede na zahteve posamezne problematike. Izdelava projekta poteka v različnih organizacijskih oblikah, ki se po potrebi fleksibilno prepletajo med seboj. Ta faza se lahko prekine z eno ali več vmesnimi oziroma dopolnilnimi fazami, torej z usmerjevalno in usklajevalno fazo. Usklajevalna faza ima predvsem povezovalno funkcijo in je priporočljiva predvsem pri velikih projektih, ki trajajo dlje časa z namenom, da se ohrani pregled nad potekom dela. Usmerjevalna faza pa je pomembna za razčlembo problemov. Usklajevalna in usmerjevalna faza potekata po principu “zastavljanja ustreznih vprašanj“ s strani mentorja. Ciljno postavljanje usmerjenih vprašanj študente spodbuja k razmišljanju in uporabi do sedaj pridobljenega znanja z namenom oblikovati ustrezen odgovor, ki pomeni korak bližje k rešitvi. 5. Zaključek: vrednotenje predlaganih rešitev. Bistveno pri načrtovanju in izvedbi vsake delavnice je, da se projekt konča z izdelkom, risbami, 3D-

-predstavitvami, maketo, knjigo. Zaključek lahko dopolnjuje sistematično vrednotenje rešitev, ko se rezultati primerjajo z začetno pobudo in zastavljenimi cilji.

3. PRIMERJAVA TREH OBLIK PODAJANJA ZNANJA Uspešnost delavnice v smislu razumevanja in snovanja arhitekture v primerjavi s tradicionalnimi oblikami podajanja znanja, s predavanji in posredovano literaturo je ovrednotena preko ankete, ki so jo izpolnili študentke in študenti različnih študijskih letnikov znotraj seminarske skupine Projektiranje in kompozicija, na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani.13 Vprašalnik sestoji iz 16 vprašanj, pri katerih študentje izbirajo med vnaprej pripravljenimi odgovori, poleg tega pa morajo, kot potrditev razumevanja vprašanja, svoj odgovor tudi obrazložiti. Nekatera vprašanja se med seboj dopolnjujejo v smislu preveritve odgovorov, nekatera izključujejo v smislu navzkrižnega preverjanja, nekatera so namenjena zgolj poglobitvi in razmišljanju anketiranca o temi celotnega vprašalnika, nekatera pa so namenjena pedagogom, pripravljavcem ankete kot napotek pri pripravi in izvedbi pedagoških dejavnosti v prihodnje. Vprašanja lahko razdelimo na sledeče sklope: 1. sklop vprašanj predstavlja uvod v anketo s podatki anketiranca in splošni oceni izvajanja pouka. Namen je pridobiti osnovne statistične podatke ter seznaniti anketiranca o temi ankete (osnovni podatki in vpr. št. 1). 2. sklop vprašanj na različne načine ugotavlja, kakšen način podajanja znanja študente motivira za samostojno in ustvarjalno delo ter aktivno sodelovanje pri pouku (vpr. št. 2, 3, 4). 3. sklop vprašanj raziskuje, kateri načini podajanja znanja omogočajo lažje, hitrejše in trajnejše doseganje in ohranjanje zahtevanega nivoja znanja (vpr. št. 6, 7, 8, 9, 10, 13). 4. sklop vprašanj se nanaša na količino dela pedagoga, ki je po mnenju anketirancev potrebna pri izvajanju posameznega načina podajanja znanja (vpr. št. 11, 14). Pri vprašanjih drugega, tretjega in četrtega sklopa anketiranci izbirajo med tremi enakimi odgovori o obliki oziroma načinu podajanja znanja: a) s posredovanjem literature, gradivom in navodili, b) s predavanji in primeri, c) z delavnico. 5. sklop vprašanj se nanaša na način podajanja znanja. Anketiranci izbirajo med dvema možnima odgovoroma, ki predstavljata različna pristopa pri posredovanju ali pridobivanju znanj ali načinu dela pri poučevanju arhitekture (vpr. št. 5, 12, 15, 16). 13 Anketa je bila izvedena v obliki anonimnega vprašalnika z naslovom Evalvacijski vprašalnik za oceno načinov podajanja znanj pri poučevanju arhitekture. Na vprašalnik je odgovorilo 29 študentov, od tega 19 študentk in 10 študentov. Vprašalnik je izpolnilo 8 študentov II. letnika, 10 študentov III. letnika in 11 študentov IV. letnika študija na Fakulteti za arhitekturo, Univerza v Ljubljani.

50 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


4. REZULTATI Pregled izpolnjenih anket izkazuje, da se rezultati v nekaterih sklopih oziroma vprašanjih med seboj bistveno razlikujejo glede na letnik študija, medtem ko spol ali splošna ocena izvajanja pouka ne vplivata na vsebino odgovorov št. 2–16. Rezultati uvodnega sklopa kažejo, da je večina anketirancev ocenila izvajanje pouka kot zelo dobro in da se struktura spola slušateljev kljub nekoliko slabši zastopanosti moškega spola anketirancev v II. letniku proti koncu študija izenačuje. Rezultati 2. sklopa kažejo, da je delavnica tisti način podajanja znanja, ki študente najbolj motivira – pribl. 70 % odgovorov, preostala dva načina pa sta enakomerno zastopana. Glede na letnike izstopa III. letnik, kjer je večina študentov izbrala v prid delavnici, II. letnik se po strukturi odgovorov najbolje približa povprečju, medtem ko rezultati v IV. letniku kažejo na izenačenost pomena samostojnega dela in delavnice (rezultat lahko posplošimo na pribl. 40 %), manj pa na predavanje s primeri, ki dosega povprečno 20 %. Rezultati 3. sklopa dajejo v segmentu o načinih pridobivanja teoretičnih in praktičnih znanj pričakovane rezultate, saj je večina anketiranih v vseh letnikih (93 %) označila delavnico kot preferenčni način pridobivanja praktičnih znanj, medtem ko se delež pridobivanja teoretičnih znanj spreminja glede na letnik. V II. letniku je večina anketirancev izbrala kot preferenčni način pridobivanje teoretičnih znanj z literaturo, gradivom in navodili, v zaključnem letniku pa je delež izrazito na strani načina predavanja s primeri. Pri načinu podajanja znanja s področja prostorske problematike sta izrazito izenačena predavanje in delavnica. Rezultati II. letnika so zopet najbliže povprečju, medtem ko so rezultati III. in IV. letnika izrazito različni, in sicer je razmerje predavanje proti delavnici v III. letniku 20 : 80 in v IV. letniku 70 : 30. Pri izbiri načina za lažje in trajnejše pridobivanje znanja sta bili postavljeni dve navzkrižni vprašanji (št. 6 in 10), katerih rezultat je nasproten. V prvem primeru anketiranci dajejo prednost delavnici, v drugem pa načinu s posredovano literaturo in gradivi. Rezultati izkazujejo, da je za lažje in trajnejše pridobivanje znanja pomemben individualni vložek – prispevek študenta. To najprej pomeni poglobljen individualni študij ter intenzivno individualno delo na konkretnem primeru. Glede hitrosti pridobivanja znanj je rezultat izrazito izenačen v vseh letnikih, s 74 % v prid delavnice. Rezultati 4. sklopa kažejo na to, da ob predavanjih s primeri anketiranci potrebujejo bistveno manj individualnega ali skupinskega dela s pedagogi (korektur) kot v preostalih dveh primerih. Rezultat III. letnika pa se razlikuje od rezultatov II. in IV. letnika, kjer je izražena večja potreba po korekturah v primeru posredovanja literature, gradiv in navodil. Vprašanje o zahtevani pripravljenosti pedagoga postavlja na prvo mesto (52 %) predavanja s primeri, na drugo pa z 41 % delavnico. Takšen izid je rezultat izrazitega prevladovanja odgovora B (predavanje s primeri) v IV. letniku. V preostalih dveh letnikih je rezultat izenačen z nekolikšno prednostjo delavnice.

EVALVACIJSKI VPRAŠALNIK ZA OCENO NAČINA PODAJANJA ZNANJ PRI POUČEVANJU ARHITEKTURE 1. Splošna ocena izvajanja pouka pri predmetih PIK in Delavnica 1 in 2. slabo

zadovoljivo

dobro

zelo dobro

odlično

Pojasnite svojo oceno:_________________________________________________________________________________ 2. Kateri od navedenih načinov podajanja znanj vam v večji meri omogoča izraziti vašo ustvarjalnost? Pojasnite zakaj. a) posredovanje literature, gradiv in navodil

Zakaj?

b) predavanje s primeri

_____________________________________________

c) delavnica

_____________________________________________

3. Pri katerem načinu podajanja znanj ste aktivnejši oziroma bolj animirani? Pojasnite zakaj. a) posredovanje literature, gradiv in navodil

Zakaj?

b) predavanje s primeri

_____________________________________________

c) delavnica

_____________________________________________

4. Pri katerem načinu podajanja znanj lažje oblikujete lastne rešitve? Pojasnite zakaj. a) posredovanje literature, gradiv in navodil

Zakaj?

b) predavanje s primeri

_____________________________________________

c) delavnica

_____________________________________________

5. Kakšen način podajanja znanj se vam zdi primernejši? Pojasnite zakaj. a) usmerjanje (cilj ni natančno določen)

Zakaj?

b) vodenje (cilj in postopki so natančno določeni)

_____________________________________________

6. Pri katerem načinu podajanja znanj lažje in trajneje osvojite zahtevano znanje? Pojasnite zakaj. a) posredovanje literature, gradiv in navodil

Zakaj?

b) predavanje s primeri

_____________________________________________

c) delavnica

_____________________________________________

7. Pri katerem načinu podajanja znanj lažje osvojite teoretična znanja? Pojasnite zakaj. a) posredovanje literature, gradiv in navodil b) predavanje s primeri c) delavnica

Zakaj?

Priloga 1: Evalvacijski vprašalnik za oceno podajanja_____________________________________________ znanj pri poučevanju arhitekture. _____________________________________________

Rezultati 5. sklopa nakazujejo način preferenčnega podajanja znanja. 97 % anketirancev je izbralo način usmerjanja kot primernejši, pri tem pa je način izvajanja korekture (individualne – skupinske) enakomerno zastopan. Rezultati kažejo, da študentje višjih letnikov študija raje posegajo po samostojnem iskanju informacij, medtem ko je delež izbranih odgovorov za tak način študija v nižjih letnikih nizek. V povprečju vseh letnikov nekoliko prevladuje samostojno iskanje informacij in znanj. Pri načinu oziroma trajanju podajanja znanj večina anketirancev daje prednost intenzivnejšemu podajanju znanj v krajših časovnih intervalih, torej delavniškemu načinu dela. Tak rezultat je izrazitejši v začetku študija in se v zaključnem letniku skoraj izenači s strnjeno, neprekinjeno obliko podajanja znanja. 51 UČENJE BREZ POUČEVANJA Uspešnost odprtih učnih oblik poučevanja


Preglednica 1: Preglednica z rezultati ankete.

5. DELAVNICA – USPEŠNA OBLIKA POUČEVANJA ARHITEKTURE Splošna človekova lastnost je ustvarjalnost. Rezultati izkazujejo, da je znotraj delavnic v največji meri omogočeno izražanje ustvarjalnosti. Delo v arhitekturnih delavnicah temelji na načelih ustvarjalne vzgoje, saj se, kot navaja Blažič et al. (2002) “/…/, upoštevajo individualnost, predznanje, delovne navade posameznega študenta, omogočajo samostojnost in individualiziran pristop k reševanju problemov, učenje z osebno izkušnjo preko nalog z aktivnim ukvarjanjem s predmeti, ponazarjanje teme in problema z različnih zornih kotov, vključevanje v različne konkretne izkušnje, načelo avtonomnega izvajanja in nadzora aktivnosti /…/“. Zelo pomemben vidik delavnice je študentova aktivnost, ko prihaja do izmenjave med okoljem in notranjim doživljajskim svetom študenta. Rezultati ankete izkazujejo, da aktivnost sproža večjo motivacijo pri študentih v primerjavi z drugimi oblikami podajanja arhitekturnega znanja. V prid naši tezi navaja svoje ugotovitve tudi Novak (1990), tj. da se učenec intenzivneje uči, če je proces učenja povezan z doživljanjem, ki ga sproži učenčeva motorična in senzorična aktivnost. Blažič et al. (2002) predlaga, naj se prisluhne in upošteva že razvite interese študentov in prek aktivnega vključevanja v delo zavestno omogoča študentom odkrivanje in razvijanje novih interesov in sposobnosti.

Delavnica se v raziskavi izkazuje kot bolj priljubljen način podajanja arhitekturnega znanja, saj se študente v pedagoškem procesu delavnice le usmerja, in ne vodi k doseganju ciljev. Na ta način se omogoča bolj prilagodljivo in individualizirano učenje, kjer vsak študent lahko izrazi svoje znanje in dosega svoje potenciale. Delo znotraj delavnice gradi na odnosu med usmerjanjem in raziskovanjem, kjer učenje in poučevanje pomenita iskanje in razvoj raznolikosti kot vodilne vrednote, kar je v nasprotju s klasičnim podajanjem znanja, ki lahko poraja enoumje in spregleda individualnost. Posameznikova potreba po usmerjanju in ne vodenju je pomemben argument, ki govori proti tradicionalnim oblikam podajanja znanja v smislu predavanj in posredovanja literature. Zelo pomemben rezultat v prid delavnic je tudi pomen učenja z izkušnjo. Teme delavnic so namreč praviloma vezane na posege v realen prostor, s čimer študent razvija večjo strokovno odgovornost in razumevanje prostorske problematike. Delovanje v realnem okolju pomeni učenje z izkušnjo, študent preizkuša snov v praksi tudi z igro vlog. Izkušnja, trdi John Dewey (1916), pa je kriterij pravilnosti mišljenja, metoda projekta pomeni metodo človekovega in družbenega spreminjanja prek pedagoške dejavnosti. Pomen metod izkustvenega učenja poudarja tudi Marentič Požarnik (2000), ki navaja, da tradicionalne učne metode, kot so predavanje, demonstracija, delo s tekstom, zajemajo le en del kroga izkustvenega učenja.

52 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

 


Običajno poudarjajo pridobivanje sistematičnega abstraktnega znanja kot najvišji cilj, medtem ko so celovito doživljanje in osebne izkušnje učencev le sredstvo za dosego tega cilja. Metode izkustvenega učenja pa izzivajo, upoštevajo in utrjujejo posameznikove izkušnje, tako čutne kot čustvene, kot bistveno sestavino učenja. Po podatkih raziskave Zavoda Republike Slovenije za šolstvo si s pomočjo izkušnje in posredovanja zapomnimo pribl. 90 % informacij, pribl. 50 % informacij si zapomnimo, če jih vidimo in slišimo, pribl. 30 % informacij, če jih le vidimo, pribl. 20 % informacij, če jih le slišimo, in pribl. 10 % informacij, če jih preberemo. Za razliko od tradicionalnih oblik poučevanja skupno načrtovanje dela znotraj delavnice spodbuja udeležence k sodelovanju. Študentje se učijo različnih oblik medsebojnega komuniciranja, odgovornosti, sožitja in podobno. Praviloma se delavnica izvaja multidisciplinarno, kar pomeni večjo povezanost veščin in znanj. Tudi s časovnega vidika se delavniško delo ne omejuje zgolj na predvidene ure, izvaja se v krajših časovnih intervalih, a bolj intenzivno, kar se sodeč po rezultatih ankete izkazuje kot bolj ustrezen način podajanja arhitekturnega znanja. V zelo kratkem času namreč študentje ponudijo različne možne rešitve iste problematike, saj se, kot navaja Novak (1990), učenec intenzivneje uči, če je proces učenja povezan z doživljanjem, ki ga sproži učenčeva motorična in senzorična aktivnost. Bligh (1971) je v svojem delu povzel rezultate 91 študij, ki so primerjale relativno učinkovitost predavanj z razpravo ali usmerjenim samostojnim študijem. Predavanja so se izkazala za enako učinkovita kot druge metode, kadar gre za učenje informacij; so pa razmeroma manj učinkovita, kadar gre za cilje spodbujanja razmišljanja in spreminjanja stališč ter zbujanje interesa za predmet. Seveda je uspešnost podajanja znanja odvisna tudi od strokovne in metodične usposobljenosti pedagoga. Frontalna oblika poučevanja je za mnoge pedagoge edina metoda, ki jo izvajajo, saj imajo na predavanju vso kontrolo nad potekom v svojih rokah. Pri skupinskem delu, vodenju razprav ali delavnicah se ne ve vnaprej, kaj se bo dogajalo, kakšne ideje bodo prinesli študentje, kakšni bodo rezultati, kakšno bo njihovo znanje in podobno. Ker ostaja pedagog, v smislu uresničevanja postavljenih ciljev in nalog, še vedno najodgovornejši za uspešno poučevanje, so zato pedagogi morebiti manj pripravljeni uvajati nove metode v izobraževalni proces.

6. ZAKLJUČEK Izsledki raziskave izkazujejo, da je bolj zaželeno in uspešno podajanje arhitekturnega znanja, ko je študent že predhodno poučen o določeni tematiki in ga predavatelj k zastavljenemu cilju le usmerja. Na ta način se tradicionalno vodeno poučevanje preoblikuje v usmerjeno demokratično poučevanje, kjer študent postane del učnega postopka in tudi njegov kritični oblikovalec, s čimer se, sodeč po rezultatih, prispeva k bolj uspešnemu razumevanju in snovanju arhitekture. Pri geslu “učenje brez poučevanja“ gre pravzaprav za težnjo, da bi se poudarek prenesel od neposrednega k raznim oblikam posrednega poučevanja arhitekture, ki je bolj usmerjeno v kakovostno učenje in njegove

rezultate. Značilno za delo v delavnici je namreč, da povezuje in združuje umsko in telesno delo, mišljenje in aktivnosti, šolo in življenje, teorijo in prakso, kar brez dvoma izboljšuje učne dosežke posameznih študentov. Rezultati ankete jasno izkazujejo smiselno uravnoteženje uporabe različnih metod in oblik poučevanja v skladu z zastavljenimi cilji, potrebami študentov, družbeno in prostorsko situacijo in podobno. Prav tako je dobro oblike in načine poučevanja kombinirati in prilagajati aktualni problemski tematiki in predmetnim vsebinam. Zato je nujno frontalno obliko v določenih okoliščinah dopolniti ali nadomestiti z drugimi oblikami. To seveda pedagoga postavlja pred zahtevnejšo nalogo, v kateri mora obvladati in premišljeno uvajati širši metodični repertoar kot le prenašanje znanja na študente. Cilj seveda ni v nadvladi učenja nad poučevanjem, ampak v tesnejši povezavi med obema. Delavnico je namreč smiselno integrirati v pedagoški proces kot obliko posredovanja praktičnih znanj z izkušnjo, ko je pomembna hitrost in učinkovitost pridobljenega znanja, in kot odličen motivacijski element poučevanja arhitekture. Bistvo učenja je v doseganju izkušnje, ki jo taoisti imenujejo: najdi pot, stopi na pot, hodi po poti, postani pot.

VIRI IN LITERATURA Blažič, M., Bogovič, A., Macur, A., Mešiček, M., Petrovič, A. (2002). Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani. Seminarska naloga: Projektno učno delo. Bligh, D. A. (1971). What‘s the Use of Lectures? Exeter: Briar House. Dewey, J. (1916). Democracy and Education: An introduction to the philosophy of education. New York: The Free press. Marentič Požarnik, B. (1992). Izkustveno učenje – modna muha, skupek tehnik ali alternativni model pomembnega učenja? Sodobna pedagogika, 43, št. 1–2. Marentič Požarnik, B. (2005). Spreminjanje paradigme poučevanja in učenja ter njunega odnosa – eden temeljnih izzivov sodobnega izobraževanja. Sodobna pedagogika, 56/122, št. 1. Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS. Novak, H. (1990). Projektno učno delo. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Šilih, G. (1961). Očrt splošne didaktike. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Pedagoška enciklopedija (1989). Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika. Vitruvius (1914). The Ten Books on Architecture, translated by Morris Hicky Morgan; Cambridge (Mass.): Harvard University Press. Žagar, D. (2009). Psihologija za učitelje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Center za pedagoško izobraževanje. Žužej, V. (1991). Projektno delo. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

VIRI Medmrežje 1: [URL: http://www2.arnes.si/~jcurk/UCENJE/povzetki.html], 09. 2. 2011 Medmrežje 2: Tvedte, J., Ove Lysne, S.: Learning without teaching, Use of ICT-based Models in Teacher Training [URL: http://www.icte.org/T01_Library/T01_134.PDF], 13. 1. 2011 Medmrežje 3: Psychology of school learning, Views of the learner, Edited by William M. Bart, Martin R. Wong; MMS Information Corporation, New York, 1974 [URL: http://www.google.com/books?hl=sl&lr=&id=qWX6tJmT6gC&oi=fnd&pg=PA38&dq=learning+without+teaching&ots=NbDmVOIbWn&sig=HwKjXGo3RegCjMK 53 UČENJE BREZ POUČEVANJA Uspešnost odprtih učnih oblik poučevanja


8HX8U59iuhO8#v=onepage&q=learning%20without%20teaching&f=false], 27. 1. 2011 Medmrežje 4: Emergent Understanding: Learning without Teaching, from SystemsWiki [URL:http://www. systemswiki.org/index.php?title=Emergent_Understanding:_Learning_without_Teaching], 10. 2. 2011 Medmrežje 5: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Gradivo za seminar, ki ga izvajajo multiplikatorji za gospodinjstvo: Aktivne oblike in metode dela pri pouku gospodinjstva. [URL: http://www.zrss.si/ppt/ GOS_multilpikatorji-2006.ppt#256,1,Aktivne oblike in metode dela pri pouku gospodinjstva], 12. 2. 2011

54 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Polona Filipič, Primož Hočevar LEARNING WITHOUT TEACHING The Success of Open Teaching Methods ABSTRACT The point of discussion is the evaluation of the success of modern methods of teaching architecture, in the form of a workshop in comparison to traditional methods of passing knowledge, which are predominantly based on studying or rather memorising numerous data which is passed through assigned literature or in pre-prepared lectures. In traditional teaching methods the role of mentor is predominantly the role of an indirect leader of students, who follow and obey the teacher. The workshop, however, is an open method of directed teaching when the student becomes part of the teaching procedure and is its critical designer. It is a target oriented teaching method which, through certain contents and individual methodological phases, leads to the set objectives. When talking about understanding and planning architecture, the success of an architectural workshop compared to the traditional teaching methods, was evaluated through a questionnaire answered by students in different years at Faculty of Architecture, Ljubljana. The results show that an open and direct method of teaching opens a possibility for a more flexible and individualised method of learning, where every student may express their knowledge and creativity, and reach their potentials through active involvement in the pedagogical process. Teaching methods need to be combined and adapted to individual contents of knowledge and it is sensible to use the workshop as a form of practical knowledge transmission in the sense of empirical learning as a method of teaching where speed and efficiency of acquired knowledge are important, and as an excellent motivational element of teaching.

KLJUČNE BESEDE open learning method, focused teaching, architectural workshop, project study work, empirical learning, questionnaire

Assist. Polona Filipič, M. Sc. University of Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: polona.filipic@guest.arnes.si phone: (01) 2000 716 Assist. Primož Hočevar University of Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: primoz.hocevar@telemach.net phone: (01) 2000 716 55 LEARNING WITHOUT TEACHING The Success of Open Teaching Methods


1. FROM LEADING TO GUIDING Traditional teaching methods are based predominantly on studying or memorising a large quantity of data, which is transmitted through required literature or through pre-prepared lectures, when students may focus on learning data or just let their mind wander. In traditional teaching methods the role of mentor is predominantly the role of an indirect leader of students, who follow and obey the teacher. Students are passive participants, their individuality is not taken into account and critical, creative dialogue is not guaranteed. The communication within the subject and the lecture room is predominantly verbal. In contrast to these teaching methods, the teaching within open forms of learning, i.e. workshops1 or such a method of project studying ‘surpasses the framework of traditional teaching, because it is not limited, neither by contents, nor by time or space to the conditions in which the teaching is organised’ (Blažič et al, 2002). The term project study process is introduced into pedagogy by Charles R. Richards2, who, in his role as head of work education at the Office of teacher education of Columbia University in New York, criticised teaching by phases and supported wholesome approach to teaching, and informing students of the entire process, from the idea to the final product.’ (Blažič et al, 2002) Between the two world wars, this method of learning and teaching was spread throughout Germany and Soviet Union. The most important German educator – reformer, who developed pragmatic approach in the education process – was Georg Kerschensteiner3, who is one of the initiators of labour school. The basic designs of project study work was initially introduced into learning process by Pavel Petrovich Blonsky4 (1884 - 1941) in his volume “The Labour School “ and Anton Semenovych Makarenko5 (1888 - 1939) in his book “Pedagogical poem “. Makarenko, who was trying to introduce democratic ideas and principles in the theory and practice of educational process, is among the important creators of project work as a pedagogic means in the education process. ‘The development of project study work is closely connected to the pragmatism movement6, which assigns the greatest educational value to pragmatic activities. The most important representative of pragmatism in the area of education is John Dewey7, who in his book “Democracy and Education” supports the idea of practical lessons. Dewey’s idea of the project method 1 2 3 4 5 6 7

A workshop is an open form of studying which combines the elements of direct pedagogical orientation of study process and elements of students’ independent work. Charles R. Richards in Henry P. Oneil: ‘Manual Training In The Public Schools’ (1889) Georg Michael Kerschensteiner (1854 – 1932) was a professor and a educator – a German theoretician, author of: ‘Theorie der Bildungsorganisation’ (1933). Pavel Petrovich Blonsky (1884-1941) was a Russian psychologist who lived in Ukraine until 1918.. Anton Semenovych Makarenko (1888 – 1939) was an educator and a writer of Ukrainian and Russian descent. Pragmatism is a philosophical movement which determines individuals who claim that ideology or a proposition can be realistic or correct only if it works to peoples’satisfaction and that the meaning of an idea or a proposition lies in its observable practical consequences and that impractical ideas should be rejected. John Dewey (1859 – 1952) was an American philosopher, psychologist and reformer whose ideas heavily influenced educational and social reform.

is adopted and elaborated by William Heard Kilpatrick8 in his book “The Project Method”. Also in Slovenia, the initiators and supporters of labour chool support universal personal development. They support for relaxed lectures, principle of students’ activity and their individuality’. (Blažič et al, 2002) In this article we deal with a type of architectural workshops, where, in a relaxed atmosphere in equal positions and in mutual respect of all the participants of the education process, 'a two-way symmetric communication between a mentor, who is the education provider as a collector, organiser, researcher, initiator, constructor… and the student as a pointer of study process in the role of observer, advisor, diagnostician, initiator, organiser, mediator, liaison etc.' (Blažič et al, 2002) Study forms, lectures, demonstration, work with literature etc., which are mainly used with traditional teaching methods which are intended for students with visual9 and auditory10 style. Architecture, in the widest sense of the word, is stretched between art and science about planning constructions on different levels, from urbanism, landscaping through buildings, to furniture design and industrial design and reaches into many other fields, such as mathematics, arts, technology, social science, politics, trade etc. As written in the oldest record, ‘De Architectura’ by Latin author Vitruvius, architecture is based on the harmony and balance of three principles; beauty (venustas), firmness (firmitas) and usefulness (utilitas). (Vitruvius, 1914) Therefore, for understanding and planning architecture, next to the perception, experience is essential and it is the experience which is the strongest in the segment of audience, which is marked by kinaesthetic11 learning style. ‘Learning, which is by definition a relatively permanent change in activity and personality, is namely a result of experience.’ (internet 1) results of successful learning are habits, skills and knowledge.12 Classical teaching is about acquiring set knowledge, skills and habits, where ‘knowledge is a measurable product an agglomerate of objectively established facts, data, laws which the teachers transmit to their students in relatively the same form they receive them.’ The students’ personal experience is ‘relatively unimportant’. (Marentič Požarnik, 1992) ‘The quality of learning success and recollection of information is under the influence of numerous physical, physiological and social factors as well as psychological factors, skills, personal emotional factors, motivation and study techniques as a general method of accepting and processing the information. The abilities of individual student are just possibilities for learning, and motivation is the condition for these possibilities to develop. 8

William Heard Kilpatrick (1871 – 1965) was an educator of American descent, student, co-worker and follower of John Dewey, and he was the leading character of progressive education movement in the 1st half of the 20th century. 9 ‘Students with visual style remember data better through visual manner.’ (Žagar, 2009) 10 ‘For students with auditory style it is best if they hear the information.’ (Žagar, 2009). 11 ‘Students, who are predominantly kinaesthetic, remember the study material better if they try it in praxis /…/’. (Žagar, 2009) 12 'Habits are behaviour patterns which develop through repetition of an activity and are performed automatically. The skills are complex activities performed fluently and are learnt through planned exercise and training. Knowledge are all information an individual holds, and it is shown in understanding, use, judgement of information (internet 1)

56 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


However, the motivation level and the aspiration level depend on, to a great extent, from stimulating and efficient learning methods.’ (internet 1) So a question arises, what are the modern forms of successful teaching of architecture and urbanism, which mean more than just transmission of knowledge or information and nurture the importance of research, experience and experiment. Answers and explanations prepared in advance very often block the way to active search and testing, substantiating and critical evaluation. For students of architecture to be successfully included in public professional life, it is important that they acquire real spatial experience, deepen and expand their theoretical knowledge, develop their creative abilities, express creativity, are efficient, adapt to cooperation with others, independently reach certain awareness, learn how to find and use various sources of information etc. During the time of study, acquiring of these numerous skills depends primarily on professional and methodical skills of the mentor, clearly set pedagogical objectives and suitability of study forms, so, on the manner of work and transmission of knowledge. In this research we are trying to present the statement, that architectural knowledge is more efficiently transmitted when students are previously familiar with a certain topic and the lecturer then just guides them to the desired objective within a objective oriented, open form of learning– architectural workshop.

2. WORKSHOP – OBJECTIVE ORIENTED FORM OF LEARNING Architectural workshop takes place within certain contents and forms of organisation, through individual methodological phases to the set objectives. The phases of an architectural workshop can be compared to phases of project work which, according to Frey is divided into seven phases. Five of these are main phases and follow each other in set order, while the other two are intermittent and supplementary (phases of reconciliation and orientation) and are performed if needed. (Blažič et al, 2002).: Initiative: mentor presents the spatial problem, describes the objectives, lists the expected work equipment, sets the duration and form of work and the size of workgroups and the sequence of individual guided activities. The students get acquainted with the problems in question, when they prepare short research papers for the selected topics Drafting an outline: Preparing analyses of the problem area, the size and quantity of which is adapted depending on the topic and the size of the area. Students create directions for further work. Planning: The problems at hand first get their full shape in the planning phase. Each group or individual creates a display of spatial limitations and potentials of the area, which are the basis for forming spatial concept and further phases of the workshop realisation. Realisation: Project execution. As a rule, at the beginning a volumetric test of the area for the planned space concept is performed. As the workshop progresses, all the necessary presentations and drawings in accordance with needs of individual problem are prepared. The project execution has

EVALUATION SURVEY ASSESSING THE METHODS OF TEACHING ARCHITECTURE 1. Overall assessment of teaching in courses Design Studio and Workshops 1 and 2. poor

satisfactory

good

very good

excellent

Please elaborate:_________________________________________________________________________________ 2. Which of the following teaching methods allows you to express your creativity the most? Please elaborate. a) suggested reference literature, materials and instructions

Why?

b) lectures with examples

_____________________________________________

c) workshop

____________________________________________

3. In which teaching method do you find yourself more active and/or more animated? Please elaborate. a) suggested reference literature, materials and

Why?

instructions

_____________________________________________

b) lectures with examples

_____________________________________________

c) workshop

_____________________________________________

4. Which teaching method enables you to build your own solutions more easily? Please elaborate. a) suggested reference literature, materials and

Why?

instructions

_____________________________________________

b) lectures with examples

_____________________________________________

c) workshop

_____________________________________________

5. What teaching method seems more effective to you? Please elaborate. a) guidance (the goal is not specific)

Why?

b) direction (the goal and procedures are well-defined)

_____________________________________________

6. Which teaching method enables you to obtain the required knowledge more easily and with a more lasting effect? Please elaborate. a) suggested reference literature, materials and

Why?

instructions

_____________________________________________

b) lectures with examples

_____________________________________________

c) workshop

_____________________________________________

Supplement 1: Evaluation Questionnaire

7. Which teaching method enables you to obtain theoretical knowledgefor more easily?the Passing of Knowledge Grading Please elaborate. a) suggested reference literature, materials and

Why?

While Teaching Architecture.

many different organisational forms, which can be flexibly intertwined if _____________________________________________ instructions needed. This phase can be interrupted with one or more intermediate or _____________________________________________ b) lectures with examples supplemental phases, namely with the directing and coordinating phase. _____________________________________________ c) workshop The coordinating phase has a connecting function and is recommended especially for large projects which last a long time, with the purpose to maintain an overview of the work done. The directing phase is important for analysis of the problem through discussion or otherwise. The directing and coordinating phase follow the principle of ‘the mentor asking the right questions’. The purposeful asking of directed questions stimulates the students to think and use the previously acquired knowledge for the purpose of forming a suitable answer, which is a step closer to the solution. The conclusion phase: evaluating the suggested solutions. The essential point in planning and executing a workshop is that a project is completed by a 57 LEARNING WITHOUT TEACHING The Success of Open Teaching Methods


product – drawings, 3D presentations, model, book. The conclusion phase is complemented by a systematic evaluation of solutions, when the results are compared to the initial offer and set objectives. The success of architecture workshop in the sense of understanding and creating architecture as compared to traditional teaching methods – lectures and literature given – is evaluated through a questionnaire answered by the students of different years in the seminar group Projecting and Composition at Faculty of Architecture, University of Ljubljana.13 The questionnaire is composed of 16 questions, where the students choose from pre-prepared answers, and additionally they have to elaborate on their answers to show they understood the question. Wishing to obtain useful results, some questions complete one another for the purpose of answer verification, some mutually exclusive, for the purpose of cross examination, some are only intended to stimulate the person answering to deepen the thinking about the questionnaire as a whole and some are intended for educators, creators of survey, as a guideline for preparing and conducting future pedagogical activities. Questions can be divided into the following groups: 1 group of questions: introductory questionnaire questions about general information of the person answering and a general evaluation of the classes. The purpose is to gather basic statistical data and inform the person answering of the questionnaire topic. (Basic data and question number 1) st

2nd group of questions: uses different methods to ascertain the teaching methods which motivate students for individual and creative work and active participations in classes. (q. 2, 3, 4) 3rd group of questions: researches the teaching methods which enable easier, faster and more permanent achievement and retaining the required level of knowledge (q. 6, 7, 8, 9, 10, 13) 4th group of questions: relates to the quality of educators work, which is, according to the opinion of the people asked, necessary for individual method of passing knowledge. (q. 11, 14) Answering questions of second, third and fourth group requires that the person chooses between three equal answers about the form or method of passing knowledge: a) through assigning literature, materials and instructions; b) with lectures and examples and c) with a workshop. 5th group of questions: relates to different methods of passing knowledge. The person answering chooses between two possible answers, which represent two different approaches for passing or acquiring knowledge or methods of work while teaching architecture. (q. 5, 12, 15, 16) 13 The survey was conducted in the form of an anonymous questionnaire titled “Evaluation Questionnaire for Grading the Passing of Knowledge While Teaching Architecture”. 29 students answered the questionnaire, of those 19 female and 10 male students. The questionnaire was answered by eight 2nd year students, ten 3rd year students and eleven 4th year students of Faculty of Architecture at University of Ljubljana.

4. RESULTS A review of all the answered questionnaires shows that the results of some groups or questions greatly vary depending on the year of the study, while gender or general evaluation of conducting classes do not influence the answers numbers 2 to 16. The results of the initial group show that most of the people answering evaluated conducting of classes as very good and that the gender structure evens out towards the end of the studies, even though there are a few less male students answering the questionnaire in the second year. The result of the 2nd group show that the workshop is the one method of teaching which motivates the students the most – in about 70% of the answers – and the other two methods are equally represented. Regarding the years, the 3rd year stands out the most, because most students favoured the workshop, the structure of the 2nd year answer approach the average the most, while 4th year answers show the equal importance of independent work and workshops (the result can be generalised to about 40%) and less so of lectures with examples, which amount to about 20 %. The results of the 3rd group yield expected results in the segment of acquiring theoretical and practical knowledge, because most of the people surveyed (93%) from all years of study marked the workshops as the preferential method of acquiring practical knowledge, while the share of acquiring theoretical knowledge varies depending on the year. In 2nd year most student participating in the survey chose literature, materials and instructions as preferential method of acquiring technical knowledge, however in the final year the share is decidedly on the side of lecturing with examples. For teaching the subject of spatial problems lecturing and workshop are distinctively equal. Once again 2nd year’s answers were most average, while 3rd and 4th year results are distinctively varied and the ratio of lecture vs. workshop is 20:80 in 3rd year and 70:30 in 4th year. When choosing a method for easier and more lasting acquisition of knowledge two cross-referencing questions were set (numbers 6 and 10) the result of which is opposite. In the first case the people answering prefer the workshop and in the second the methods prefer the method with given literature and materials. The results show that easier and lasting acquisition is an important individual input – student’s contribution; this primarily means in depth individual studies and intensive individual work on a concrete case. Regarding the speed of acquiring the knowledge, the result is distinctly equal in all years, with 74 % in favour of the workshop. Results of the 4th group show that a lot less individual or group work with an educator (corrections) is needed in case of learning through lectures with examples than in the other two cases. 3rd year result differs from 2nd and 4th year results, where a higher necessity for corrections is expressed in case of giving literature, materials and instructions.

58 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


total share III.

total share IV.

total share

F

a

b

c

a

7M 1 2 3 4 5 6 8

4 B C F 4 C F 3 C F 4 C F 4 B F 4A F 5 C F 5 C 1 7 4,13 1 2 6 13% 88% 11% 22% 67%

3M 4M 7M 1 2 5 6 8 9 10

F F F F F F F

3 7 30% 70%

2 3 5 6 7 9 1 4 8 10 11

average -

M M M M M M

5 3 4 3 4 3 5 4 4 4 3,9

4 5 3 4 4 4 F 5 F 4 F 4 F 5 F 4 6 5 4,18 55% 45%

B

B

B

C C C C C C C C C

B

A A

A B C C C

a

b

C C C C

B

C C C C C C C C C

a

C C C C

A A A A A A A A

C C C

b

a

A

C C C C C C C

B B B A A

c

C C

a

A A A A A

b

a

b

C

A

C C

A

C

A B

C C

A A A A A A A A A A

B A

C C C C

A A

A

B

C C

8% 17% 76% 21% 13% 66%

A A A A A A A A A A A

B

B

C C C C C C C C C

A A A A A A

c

B

B

C

A A A

C B

C C C

A A

C

C C C C C

B C

B

B 11 1 3 2 5 2 8 1 0 92% 8% 30% 20% 50% 18% 73% 9% 0%

1 9%

97% 3% 19% 26% 55% 45% 49% 6% 0%

7%

The questions about the required educator’s preparations put lectures with examples in first place, with 52% and workshop in 2nd place with 41 %. This outcome is the result of answer B – lectures with examples – being the predominant answer in 4th year. In the other two years the results are almost equal, the workshop having a bit of advantage. 5th group results indicate the preferential teaching method. 97% of the students questioned chose the directing method as the most appropriate and the method of making corrections (individual – group) is equally represented. The results show that students of higher classes prefer individual searching for information while the percentage of answers chosen for this type of studying was lower in lower classes. On average individual search for information and knowledge is a bit more dominant. Looking at methods or duration of teaching most people asked prefer more intensive teaching in shorter intervals – so a working-day type of work. This result is more explicit in the beginning of the studies and is almost equal to condensed, continuous form of teaching in the final year.

5. WORKSHOP – A SUCCESSFUL FORM OF TEACHING ARCHITECTURE Creativity is a general human ability. Results show that creative expression can best be expressed within workshops. Work in architectural workshops is

b

B B B B

C C C C

a

b

A

C

A A A A A

C C C C C C C

A A A A

c

a

C

A A

C

A

b

C C C C C

B B B B B B

C

B

B

A A

C

A A A A A A A A A A

A A

B B

a

C C

A A A

b

a

b

B

B A -

c

a

C C C C C

C

C C C C C

C

A A A

B

C

B

C C

A A A A A A

C C C C C C C

A A A

B B B B B B B

1 8 3 7 8% 67% 30% 70% B

A C

A A A A

A

B

B

B

B B B

c

C C C C

question 16

a

b

a

b

A

B B

A

B B B B B B B

A

C

B B B B B

0 4 5 2 7 1 7 0% 44% 56% 22% 78% 13% 88% C

A

B B B B

C C C C

A A A A A A A A A

B A A B B B B

A A

B B B B B B B

1 2 10 1 4 5 9 5 4 7 8% 15% 77% 10% 40% 50% 64% 36% 36% 64% C C

B

B B B

C C C C C C C C C C

b

question 15

question 14

question 13

question 12 c

C B A A C 0 3 4 2 2 6 2 2 1 6 0% 33% 50% 25% 25% 75% 25% 22% 11% 67%

7 0 4 4 6 88% 0% 50% 50% 67%

B B

question 11

question 10 c

0 10 0 2 8 6 2 6 3 0% 100% 0% 20% 80% 43% 14% 43% 25%

B B

B B B B B

C C C C C C

C C C C C C C C C C

B

1 2 9 6 4 1 0 8% 17% 75% 55% 36% 9% 0%

a

C

B B

B B

question 9

question 8 c

B

B C C 0 1 7 8 0 2 4 4 5 3 0 0 1 0% 13% 88% 100% 0% 20% 40% 40% 63% 38% 0% 0% 13%

A B B C A 4 3 4 3 2 8 4 2 6 36% 27% 36% 23% 15% 62% 33% 17% 50% 31% 20% 49%

for all Table 1: Table with results of the survey. years 32% 68% 4,07 16% 20% 64%

b

question 7

question 6

question 5 c

0 1 9 3 1 6 10 0 0% 10% 90% 30% 10% 60% 100% 0%

C B B B

c

C C 0 2 6 0% 25% 75%

0 1 9 0% 10% 90%

A A

b

question 4

question 3

question 2

overall assessment

SEX

year, No. M II.

B B

C C C C

A

B B B B B B B B

C

A A A A A A A A A

B B

B

B

A A A A

B B

B C 10 0 7 3 10 91% 0% 70% 30% 71%

C B A A B 1 3 7 1 2 6 6 7% 21% 70% 10% 20% 50% 50%

C 0 2 7 0% 22% 78%

C B B 1 8 2 9 3 4 5 9% 73% 18% 75% 25% 44% 56%

93% 0% 47% 53% 60%

7% 33% 48% 14% 37% 52% 48% 10% 16% 74%

6% 52% 41% 54% 46% 31% 69%

based on the principles of creative education, because, according to Blažič (et al, 2002) ‘/…/ they take into account the individuality, prior knowledge, individual student’s work habits, they make individuality, individual approach to problem solving, learning by a personal experience through task for active involvement in the subject, illustrating the topic and problem from various angles, participating in different concrete experiences, principles of autonomous performance and control of activity /…/’ A very important aspect of the workshop is the student’s activity, when an interchange between the environment and student’s internal world of experience. The survey results show that, compared to other forms of passing architectural knowledge, the activity triggers bigger motivation in students. To support our thesis, Novak (1990) states that the student learns more intensively if the learning process is connected to experiencing triggered by the student’s motor and sensor activity. Blažič (et al, 2002) suggests we listen to and take into account the students’ pre-developed interests, and, through active involvement into work, consciously enables students to discover and develop new interests and abilities. In the research, the workshop proves to be the most popular method of passing architectural knowledge, because in the pedagogical process of a workshop, the students are only guided, not led, to achieving objectives. In this way a more adaptable and individualised learning is possible, where every student can express his knowledge and reaches his potential. Working within 59 LEARNING WITHOUT TEACHING The Success of Open Teaching Methods


a workshop builds on the relationship between directing and research, where teaching and learning mean search and development of diversity as the leading value, which opposes the classical teaching method, which can give birth to single mindedness and overlook creativity. The individual’s need for guidance and not leadership is an important argument which speaks against traditional teaching methods such as lectures and passing literature. A very important result speaking for the workshops is also the importance of learning through experience. The topics of workshops are namely mostly related to development in real space, through which a student develops higher professional responsibility and understanding of spatial problems. Working in real environment means learning through experience, through role-play the student tests the material in practice. John Dewey (1916) claims that the experience is the criterion of the regularity of the thought, the method of the project means the method of human and social change through pedagogical activity. The importance of the methods of empirical learning are also stressed by Marentič Požarnik (2000), who states that traditional teaching methods such as lecturing, demonstrating, working with text include only a portion of empirical learning. They usually stress acquiring systematic abstract knowledge as the highest objective, while wholesome experience and student’s personal experience are only the means to an end. The empirical learning methods challenge, consider and confirm an individual’s experience, sensual as well as emotional, as a basic component of learning. According to a survey by the Slovenian National Education Institute, we remember approx. 90% of information through experience and passing, approx. 50% of information if we see and hear them, 30% of information if we only see them, approx. 20% of information if we only hear them and approx. 10% of information if we read them. Unlike traditional teaching methods, group planning of work within the workshop stimulates the participants’ cooperation. The students learn different forms of mutual communication, responsibility, harmony etc. As a rule the workshop is performed multidisciplinary, which means a greater connection of skill and knowledge. Even from the temporal aspect the work in the workshops in no longer limited only to planned lessons, it is performed in shorter intervals but more intensively which, according to the results of the survey, proved more suitable way of passing architectural knowledge. In a very short time students offer different possible solutions of the same problem, because, according to Novak (1990) the student learns more intensively if the learning process is connected to experience which is triggered by students’ motor and sensory activity. In his work, Bligh (1971) summed up the results of 91 studies, which compared relative efficiency of lectures with discussion or directed individual studies. The lectures have proven to be just as efficient as other methods, when learning information, but they are rather less efficient when the objective is stimulating thinking and changing points of view and increasing interest for a subject.

plete control of the procedures. With group work, leading discussion or workshops, one does not know in advance what is going to happen, what ideas the students will bring, what the results will be, what their knowledge will be, etc. Because the educator – as far as completing the set objectives and tasks go – remains the most responsible for successful teaching, the educators might perhaps be less inclined to implement new methods into the teaching process.

6. CONCLUSION The results of the survey show that the teaching and learning architecture is more desired and more successful when the student is previously informed about a specific topic, and the lecturer only directs the student to the desired objective. In this way the traditional, guided teaching transforms into democratic teaching, where the student becomes part of the teaching procedure and its critical designer, which – according to the results – contributes to more successful understanding and creating of architecture. The motto “learning without teaching” is actually about the tendency to transmit the importance from direct to various different forms of indirect teaching of architecture, which is aimed more at the qualitative learning and its results. It is very typical for work in a workshop that it connects and unites mental and physical work, thought and activities, school and life, theory and practice, which without doubt improves the learning achievements of individual students. The results of the survey clearly show the importance of a sensible balance of the use of different methods and forms of teaching in accordance to the set objectives, students’ needs, social and spatial situation, etc. It is also very advisable to combine and adapt the methods and forms of teaching to the actual problem topics and subject contents. This is why, in certain circumstances, it is necessary to supplement the frontal teaching method or – in the context of the desire for quality learning – replace it with others. For the educators this presents a more demanding task, one where they must master and thoughtfully implement a wider repertoire of methods, not just simply transmit knowledge to students. The objective is not for learning to dominate teaching, but in a closer connection of the two. It is namely sensible to integrate the workshop in the teaching process as a form of transmitting practical knowledge with experience, when the speed and efficiency of the acquired knowledge count, and as a great motivational element of teaching architecture. In this sense the present survey should be elaborated and performed within certain expert areas of the university. The essence of learning is achieving experience, which the Taoists call: find the path, step on the path, walk the path, be the path.

Of course the success of passing knowledge depends on the expert and methodological qualifications of the educator as well. The frontal teaching method, lectures, is the only method they use, because they have com60 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


SOURCES AND LITERATURE Blažič, M., Bogovič, A., Macur, A., Mešiček, M., Petrovič, A., (2002). Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani. Seminarska naloga: Projektno učno delo. Bligh, D. A. (1971). What's the Use of Lectures? Exeter: Briar House. Dewey, J. (1916). Democracy and Education: An introduction to the philosophy of education. New York: The Free press. Marentič Požarnik, B. (1992). Izkustveno učenje – modna muha, skupek tehnik ali alternativni model pomembnega učenja? Sodobna pedagogika, 43, št. 1–2. Marentič Požarnik, B. (2005). Spreminjanje paradigme poučevanja in učenja ter njunega odnosa – eden temeljnih izzivov sodobnega izobraževanja. Sodobna pedagogika, 56/122, št. 1. Marentič Požarnik, B. (2000). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS. Novak, H. (1990). Projektno učno delo. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Šilih, G. (1961). Očrt splošne didaktike. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Pedagoška enciklopedija (1989). Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika. Vitruvius (1914). The Ten Books on Architecture, translated by Morris Hicky Morgan; Cambridge (Mass.): Harvard University Press. Žagar, D. (2009). Psihologija za učitelje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Center za pedagoško izobraževanje. Žužej, V. (1991). Projektno delo. Ljubljana: Zavod Rs za šolstvo.

SOURCES internet 1: [URL: http://www2.arnes.si/~jcurk/UCENJE/povzetki.html], 09.02.2011 internet 2: Tvedte, J., Ove Lysne, S.: Learning without teaching, Use of ICT-based Models in Teacher Training[URL: http://www.icte.org/T01_Library/T01_134.PDF], 13.01.2011 internet 3: Psychology of school learning, Views of the learner, Edited by William M. Bart, Martin R. Wong; MMS Information Corporation, New York, 1974[URL: http://www.google.com/books?hl=sl&lr=&id=qWX6tJmT6gC&oi=fnd&pg=PA38&dq=learning+without+teaching&ots=NbDmVOIbWn&sig=HwKjXGo3RegCjMK 8HX8U59iuhO8#v=onepage&q=learning%20without%20teaching&f=false], 27.01.2011 internet 4: Emergent Understanding: Learning without Teaching, from SystemsWiki[URL:http://www. systemswiki.org/index.php?title=Emergent_Understanding:_Learning_without_Teaching], 10.02.2011 internet 5: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Gradivo za seminar, ki ga izvajajo multiplikatorji za gospodinjstvo: Aktivne oblike in metode dela pri pouku gospodinjstva.[URL: http://www.zrss.si/ppt/ GOS_multilpikatorji-2006.ppt#256,1,Aktivne oblike in metode dela pri pouku gospodinjstva], 12.02.2011

61 LEARNING WITHOUT TEACHING The Success of Open Teaching Methods


Alma Zavodnik Lamovšek, Mojca Foški INTERDISCIPLINARNI PRISTOP K IZVEDBI URBANISTIČNO-PLANERSKIH DELAVNIC

IZVLEČEK Pogosto se zdi, da je v naših študijskih programih premalo vsebin, povezanih z interdisciplinarnim pristopom k načinu podajanja in sprejemanja novih znanj s posameznega področja. Uvajanje novih študijskih programov, ki so nastali kot posledica Bolonjske deklaracije (1999), je žal slovenski visokošolski prostor zaprlo v okvire posameznih fakultet in s tem interdisciplinarni pristop k študiju ohranilo bolj ali manj le na deklarativni ravni. Tako se z iztekanjem starih študijskih programov počasi ukinjajo tudi že uveljavljene kakovosti posameznih študijev, ki so v svojih programih sistematično izvajali tudi študij z interdisciplinarnim pristopom. V tem prispevku želiva opisati izkušnje z uporabo interdisciplinarnega pristopa k študiju (IPŠ) v okviru predmeta Seminar prostorskega planiranja v četrtem letniku študija Geodezije na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Razprava je usmerjena predvsem v namen in cilje IPŠ, na kakšen način ga uporabljamo in izvajamo v študijskem procesu, kakšni so pričakovani rezultati in ovire, ki se pri tem pojavljajo. V zaključku je še enkrat poudarjen pomen interdisciplinarnega pristopa k reševanju prepoznanih vprašanj urejanja prostora ter skladnega prostorskega razvoja.

KLJUČNE BESEDE interdisciplinarni študij, urbanistično-planerske delavnice, projektno delo, učenje za prenos znanja

doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek Univerza v Ljubljani Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Jamova 2, SI-100 Ljubljana e-pošta: alma.zavodnik@fgg.uni-lj.si tel.: (01) 4768 642 viš. pred. mag. Mojca Foški Univerza v Ljubljani Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Jamova 2, SI-100 Ljubljana e-pošta: mojca.foski@fgg.uni-lj.si tel.: (01) 4768 529

62 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


1. UVOD Pogosto se zdi, da je v naših študijskih programih premalo vsebin, povezanih z interdisciplinarnim pristopom k načinu podajanja in sprejemanja novih znanj s posameznega področja. Uvajanje novih študijskih programov, ki so nastali kot posledica Bolonjske deklaracije (1999), je žal slovenski visokošolski prostor zaprlo v okvire posameznih fakultet in s tem interdisciplinarni pristop k študiju ohranilo bolj ali manj le na deklarativni ravni. Tako se z iztekanjem starih študijskih programov počasi ukinjajo tudi že uveljavljene kakovosti posameznih študijev, ki so v svojih programih sistematično izvajali tudi študij z interdisciplinarnim pristopom. Med izrazito interdisciplinarne vsebine, ki so takšne že po svoji naravi, sodi tudi urejanje prostora in z njim povezano prostorsko planiranje. Gre za področje dela, ki ima v svoj koncept vgrajeno paradigmo trajnostnega razvoja in je zato tudi eno najbolj primernih za interdisciplinarni pristop k študiju (v nadaljevanju IPŠ). Vsebine trajnostnega razvoja, urejanja prostora ter prostorskega planiranja so namreč tesno povezane z znanji in veščinami številnih strok in področij, ki se bolj ali manj neposredno ukvarjajo s prostorom. Področja, katerih glavno zanimanje je prostor, njegove značilnosti in razvoj, so predvsem prostorsko planiranje, arhitektura, krajinska arhitektura, geografija, geologija, gradbeništvo (statik, prometni inženir, komunalni inženir, inženirji vodarstva …) in geodezija. Številne druge stroke se s prostorom ukvarjajo bolj posredno. Le del njihove dejavnosti se namreč neposredno dotika konkretnih prostorskih ureditev. Takšna področja se na eni strani ukvarjajo z naravnimi potenciali prostora (npr. varstvo in urejanje voda, kmetijskih in gozdnih zemljišč, varstvo kulturne dediščine in naravnih vrednot), na drugi pa z njegovim zgodovinskim razvojem in družbeno ekonomskimi spremembami (sociologija, demografija, ekonomija in druge) (prim.: Zavodnik Lamovšek, Fikfak 2010). Že v tako kratkem opisu so naštete številne in raznolike dejavnosti ter stroke, ki so vsaka na svoj način povezane z urejanjem prostora. Zato je še toliko bolj pomembno, da se med seboj tudi dobro poznajo in razumejo. Interdisciplinarni študij je v tem primeru ena izmed najbolj ustreznih oblik za pridobivanje široko odprte izobrazbe, ki bodočim strokovnjakom lahko omogoči, da bodo s svojim znanjem in zavestnim delom pripomogli k bolj trajnostno urejenemu prostoru. K izvajanju IPŠ pripomoremo tudi pedagogi, ki študente usmerjamo k spoznavanju različnih področij in njihovega dela, še posebej k pridobivanju znanj in veščin interdisciplinarnega dela. Na razpolago je dovolj metodoloških pristopov in različnih orodij, s pomočjo katerih študente seznanjamo z vsebinami urejanja prostora in trajnostnega prostorskega razvoja na eni strani ter z interdisciplinarnimi pristopi k reševanju prepoznanih prostorskih problemov. Iz množice ciljev, ki si jih postavlja stroka, je mogoče izluščiti tiste, ki so navezani na temeljna spoznanja o trajnostnem razvoju ter odgovornem ravnanju s prostorom, ter z njimi seznaniti tudi študente – bodoče strokovnjake na področju prostorskega planiranja (Zavodnik Lamovšek, Fikfak 2010):

■■ spoznati pomen trajnostnega prostorskega razvoja in urejanja prostora, ■■ razumeti soodvisnost treh vidikov trajnostnega prostorskega razvoja: okoljskega, ekonomskega in socialnega, ■■ spodbuditi zavedanje o pomenu preudarne rabe prostora ter krepiti odgovornost pri ravnanju s prostorom, ■■ spremljati naravne in družbene pojave ter se kritično in odgovorno opredeljevati glede škodljivih vplivov v prostoru in okolju, ■■ pridobiti veščine različnih načinov opazovanja in vrednotenja sprememb v prostoru (tako v odnosu do naravnega kot grajenega prostora), ■■ prepoznati prostorske vire in možnosti za njihovo sonaravno rabo ter razumeti vzroke in posledice človekovega poseganja v prostor, ■■ zavedati se vplivov človekovih dejavnosti na trajnostni prostorski razvoj, ■■ sprejemati pozitivne odločitve o ukrepih, ki vodijo k izboljšanju kakovosti življenja k dolgoročni okoljski, gospodarski in družbeni blaginji, ■■ uporabljati primeren način komunikacije pri reševanju problemov, organizaciji dela in izvajanju posameznih nalog. Za podajanje znanj s področja trajnostnega prostorskega razvoja je torej treba uporabljati metode, ki omogočajo povezovanje znanj z raznih področij. Razvijati je treba mrežno oziroma sistemsko mišljenje, ki se opira na poznavanje celote, njenih notranjih povezav in součinkovanja ter epistemoloških spoznanj kot tudi kritičnega mišljenja, metakognitivnih14 veščin in poglobljenega razumevanja odnosov med vidiki posameznih znanstvenih in strokovnih področij (Ivanitskaya, Clark, Montgomery, Primeau, 2002 in Medmrežje 4), pri čemer je treba uporabljati metode, kot so (slika 1; prim.: Marentič Požarnik, 2010): ■■ skupinsko delo študentov, posebej sodelovalno učenje, ■■ interaktivni pouk, ki vključuje dialoge, razprave, diskusije in debate, ■■ razprave v obliki za in proti, “možganske nevihte” ter “akvarij”, ■■ projektno učno delo, ■■ igre vlog in simulacije, ■■ participativne igre, ■■ neposredne izkušnje z aktivnimi obiski različnih območij in prostorov (tudi Richardson in Friend, 2006), ■■ izvajanje študija v povezavi z različnimi okolji in socialnimi skupinami (sosedi, lokalna skupnost, podjetja, razna društva in organizacije) ter v povezavi fakultet z drugimi visokimi šolami (tudi v mednarodnem merilu), ■■ uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). V nadaljevanju so opisane izkušnje z uporabo IPŠ v okviru predmeta Seminar prostorskega planiranja v četrtem letniku študija Geodezije na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Razprava je usmerjena predvsem v namen in cilje IPŠ, na kakšen način ga uporabljamo in izvajamo v študijskem procesu ter kakšni so pričakovani rezultati in ovire, ki se pri tem pojavljajo. 14 Metakognitivnost je opredeljena kot znanje o tem, kdaj in kako uporabiti posamezno strategijo za učenje ali reševanje problemov (Flavell, 1979; Brown, 1978 v: Veenman, Van Hout-Wolters, Afflerbach 2006).

63 INTERDISCIPLINARNI PRISTOP K IZVEDBI URBANISTIČNO-PLANERSKIH DELAVNIC


Slika 1: Skupinsko delo in sodelovalno učenje sta med najbolj učinkovitimi oblikami izvajanja IPŠ (fotografija: arhiv Zavodnik Lamovšek).

2. NAMEN IN CILJ IZVAJANJA URBANISTIČNO-PLANERSKIH DELAVNIC S POMOČJO INTERDISCIPLINARNEGA PRISTOPA K ŠTUDIJU Z izvajanjem študijskega programa s pomočjo urbanistično-planerskih delavnic želimo študentom omogočiti poglobljen vpogled v obravnavano problematiko urbanističnega in/ali prostorskega planiranja in jim hkrati omogočiti tudi predstavo o bodočem delu na izbranem znanstvenem ali strokovnem področju, predvsem pa pokazati na (prim.: Verhage, Maier, 2008): ■■ prepletenost prostorskega planiranja z drugimi področji, ki se s prostorom ukvarjajo na podoben način (npr. arhitektura, krajinska arhitektura, geografija) ali imajo nanj vpliv zaradi svoje dejavnosti (npr. kmetijstvo, varstvo vodnih virov, naravnih in drugih območij), ■■ potrebo po sodelovanju in povezovanju med različnimi strokami, ■■ možnost interdisciplinarnega raziskovanja prostorskih vprašanj, s katerimi se sicer posamično ukvarjajo različne stroke, ■■ načine upravljanja prostora od strogo normiranih in administrativnih do bolj mehkih oblik, kot so pogajanje, mediacija in moderiranje, ■■ trajnostni pristop in ■■ enkratnost prostorskih potencialov in lokacije. Z vidika pedagoškega procesa je cilj izvajanj teh delavnic študentom približati interdisciplinarni pristop k študiju in kasnejšemu profesionalnemu delu s pomočjo pristopov in metod, ki so omenjeni že uvodoma. Izvajanje študijskega programa s pomočjo IPŠ tako (slika 2; prim.: Paris, 2008, Medmrežje 1): ■■ spodbuja pridobivanje znanj in veščin z vidika različnih strok, ki vstopajo v proces prostorskega planiranja, ter dovoljuje bolj poglobljeno raziskovanje posamezne teme oz problema znotraj posameznega predmeta in v povezavi z drugimi strokami, ■■ uvaja projektno delo na konkretnih prostorskih vprašanjih, ki prihajajo iz

Slika 2: Panelna razprava, na kateri študentje spoznavajo znanja in veščine z vidika posameznih strok, ki vstopajo v proces prostorskega planiranja (fotografija: arhiv Zavodnik Lamovšek). prakse oziroma direktno od uporabnikov (npr. občinska uprava, turistično društvo, civilna iniciativa) in niso le teoretično zastavljene naloge, ■■ spodbuja kritično mišljenje, tako da študentom pomaga pri: –– boljšem razumevanju osnovnih idej in spoznavanja različnih poti dela znotraj posameznega predmeta in v prepletanju z drugimi strokovnimi in znanstvenimi področji, –– pridobivanju ustreznega znanja in veščin, ki so potrebne za raziskovanje posamezne teme ali problema, –– zbiranju informacij in idej iz različnih predmetov in strokovnih področij, spoznavanju alternativnih poti in načinov za reševanje posameznega problema, predvidevanju rezultatov, ki jih morajo znati tudi razložiti. Na ta način študentje pridobijo tudi realno izkušnjo dela v praksi, ki ga zaključijo z oddanim elaboratom, v katerem celovito obdelajo obravnavano tematiko ter skušajo prikazati tudi sintezne ugotovitve in možne rešitve obravnavanega problema.

3. INTERDISCIPLINARNI PRISTOP K IZVEDBI DELAVNIC Študentske prostorsko-urbanistične delavnice na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo (v nadaljevanju UL FGG) potekajo na dodiplomski stopnji izobraževalnega procesa neprekinjeno od leta 1998 dalje. Občasno so se izvajale tudi na podiplomski stopnji, kjer pa se je prednost dajala seminarski obliki dela. Ne glede na to je bil v obeh primerih močno poudarjen IPŠ, tako s samim načinom dela kot tudi z vsebinskimi povezavami med različnimi strokovnimi področji. V teku let smo razvijali interdisciplinarni projektni pristop, ki študente vodi od spoznavanja teoretičnih izhodišč posameznega problema, preko analitičnega in sinteznega dela do pridobivanja neposrednih izkušenj za delo v praksi. Vse delavnice so namreč temeljile na sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, običajno občinami, lahko pa tudi s turističnimi organizacijami ali regionalnimi razvojnimi agencijami

64 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Leto izvedbe  delavnice 

Naročnik

Lokacija delavnice

Naslov delavnice

Sodelujoče institucije  

Raven obravnave (merilo)

Glavni vsebinski poudarek

2000/2001 

Občina  Podčetrtek 

Podčetrtek in okolica  (predvsem podeželje v  občini Podčetrtek) 

Oblikovanje meril in pogojev za  razvoj podeželskega prostora v  občini Podčetrtek 

UL Fakulteta za arhitekturo 

Občinska raven   (M: 1 : 25.000) 

Obravnava posameznih  naselij (M 1 : 5.000) 

Oblikovanje meril in pogojev za urejanje  podeželskega prostora s poudarkom na  razpršeni poselitvi  

Most na Soči,  Tolmin,  Lucijino jezero  

Ureditev naselja Most na Soči  ter njegova povezava s širšim  prostorom Severnoprimorske  regije 

UL, Filozofska fakulteta, Oddelek  za geografijo 

Občinska raven   (M: 1 : 10. 000) 

Ureditev in prenova naselja Most na Soči v  povezavi z Lucijinim jezerom in Tolminom 

Obravnava naselja  (M 1 : 5.000) 

Umestitev in  pomen Tolmina in Mosta na Soči v  Severnogoriški regiji 

2002/2003 

Občina  Tolmin 

2003/2004 

Občina  Trebnje 

Šentrupert na  Dolenjskem 

Ureditev trškega naselja  Šentrupert na Dolenjskem 

UL, Fakulteta za arhitekturo 

Obravnava naselja  (M 1 : 1.000 do 1 : 5.000) 

‐ ureditev trškega naselja Šentrupert na  Dolenjskem s poudarkom na prenovi,  dopolnjevanju, reorganizaciji in zaokroževanju  grajenih struktur 

2004/2005 

Občina  Bloke 

Bloke, Bloško jezero

Ureditev turistično‐ rekreacijskega območja ob  Bloškem jezeru 

UL, Filozofska fakulteta, Oddelek  za geografijo 

Obravnava Bloškega jezera  (M 1 : 1.000 do 1 : 5.000) 

‐ Usmeritve za ureditev Bloškega jezera kot  izhodišča razvoja rekreacijskih dejavnosti na  Blokah 

2005/2006 

Občina  Domžale 

Centralna naselja v  občini Domžale  

Urejanje centralnih naselij v  občini Domžale  

UL, Biotehniška fakulteta,  Oddelek za krajinsko arhitekturo  UL, Filozofska fakulteta, Oddelek  za geografijo 

Obravnava posameznih  naselij  (M 1 : 1. 000 do 1 : 5.000) 

‐ Oblikovanje konceptov in zasnov urejanja naselij  Radomlje, Preserje, Rova, Dob, Krtina, Ihan  (Preloge), Dragomelj  

2007/2008 

Občina  Radovljica 

Radovljica, Lesce  

Urejanje obcestnega prostora  med novozgrajeno avtocesto  in naseljema Radovljica in  Lesce 

UL, Fakulteta za arhitekturo 

Obravnava naselij Lesce in  Radovljica  (M 1 : 1.000 do 1 : 5.000) 

‐ razvoj poselitve, prometa, zelenih površin,  turizma in rekreacije ter razmestitev dejavnosti v  naseljih Lesce in Radovljica ob izgradnji avtoceste  Ljubljana‐Jesenice 

2007/2008 

Občina  Idrija 

Idrija 

Prenova starega mestnega  jedra Idrije 

UL, Fakulteta za arhitekturo 

mesto Idrija  (M 1 : 5.000 do 1 : 10.000) 

‐ vrednotenje mestnega prostora, izdelava  prostorskih analiz in konceptov razvoja Idrije 

2008/2009 

Občina  Bovec 

Bovec in okolica 

Turizem in rekreacija v občini  Bovec s poudarkom na  prometnih ureditvah in  povezovanju kolesarskih ter  pešpoti 

Oton Čopi, absolvent krajinske  arhitekture na Biotehniški  fakulteti UL 

Predeli občine Bovec  (M 1 : 1.000, 1 : 5.000) 

Občinska raven 

(M 1 : 10.000)  

‐ Predlog ureditev posameznih predelov širšega in  ožjega območja Bovca (ureditev prometa v centru  Bovca, parkiranje za potrebe raftanja na Soči,  parkirišče pod slapom Boka,…) 

Urejanje primestnih naselij v  Mestni občini Murska Sobota 

/

Primestna naselja Murske  Sobote  (M 1 : 1.000 do 1 : 5.000) 

‐ Oblikovanje konceptov in zasnov urejanja naselij  Bakovci, Krog, Rakičan, Černelavci, Polana in  Pušča (Romsko naselje) 

UL, Fakulteta za arhitekturo,   UL, Biotehniška fakulteta,  Oddelek za krajinsko arhitekturo 

Obravnavana naselja  (M 1 : 5000) 

‐ Oblikovanje koncepta razvoja Straže kot  občinskega središča  ‐ Razvoj konceptov  zelenih površin ob reki 

2008/2009 

Občina  Murska  Sobota 

Murska Sobota in  naselja v občini Murska  Sobota 

2010/2011 

Občina  Straža 

Straža, Vavta 

Preglednica 1: Vsebinski pregled izvedenih delavnic med letoma 2000 in 20011. (preglednica 1). Izhajajoč iz konkretnih prostorskih problemov v konkretnem prostoru so se vedno znova oblikovale projektne naloge, katerim je bil prilagojen tudi organizacijski in metodološki pristop k njihovemu reševanju.

     

          Na delavnicah so praviloma sodelovali študentje različnih strok: geodezi-  je, geografije, arhitekture, gradbeništva, smer komunalno inženirstvo, in  krajinske arhitekture. Glede na zastopanost strok na posamezni delavnici  so bile oblikovane interdisciplinarne skupine, v katerih so bile zastopane  vse sodelujoče stroke (slika 3). Število sodelujočih strok je običajno odvi-  sno od problematike, ki se obravnava v okviru delavnice.     Delavnice so vedno organizirane tako, da delo v prvi fazi poteka kot ne-   kajdnevno delo na terenu, kjer se študentje srečajo z delavci državnih in 

3.1 Organizacijski pristop

lokalnih institucij, s strokovnjaki iz prakse ter lokalnim prebivalstvom. Na ta način dobijo kar se da vsestranski vpogled v obravnavano problemati-

SODELUJOČE STROKE arhitektura 

geografija 

gradbeništvo   

krajinska arhitektura 

geodezija 

INTERDISCIPLINARNE DELOVNE / PROJEKTNE SKUPINE 

SKUPINA A:  arhitekt  gradbenik  geodet  kraj. arhitekt  geograf 

SKUPINA B:  arhitekt  gradbenik  geodet  kraj. arhitekt  geograf 

SKUPINA C:  arhitekt  gradbenik  geodet  kraj. arhitekt  geograf 

SKUPINA …:  arhitekt  gradbenik  geodet  kraj. arhitekt  geograf 

Slika 3: Primer oblikovanja interdisciplinarnih delovnih skupin, ki jih sestavljajo študentje različnih sodelujočih strokovnih področij. 65 INTERDISCIPLINARNI PRISTOP K IZVEDBI URBANISTIČNO-PLANERSKIH DELAVNIC


Slika 4: Spoznavanje obravnavane prostorske problematike z neposrednim terenskim delom (fotografija: arhiv Zavodnik Lamovšek).

Slika 6: Zadovoljstvo in sproščenost ob zaključku delavnice (fotografija: arhiv Zavodnik Lamovšek).

ko ter se seznanijo s stanjem socialnega in ekonomskega okolja na obravnavanem območju. Hkrati je to dobra priložnost za natančen ogled terena in izdelavo prvih analiz, sinteznih ugotovitev in predlogov za rešitev danih problemov ali umeščanje posameznih posegov v prostor (slika 4).

Organizacija dela na tak način se vedno izkaže kot zelo učinkovita. Ob koncu vsake delavnice se izvede tudi krajši razgovor sodelujočih mentorjev in študentov, na katerem študenti sami ocenijo svoje delo in delo mentorjev na delavnici. Zaključki takšnih razgovorov služijo kot izhodišča za pripravo naslednjih delavnic in izboljšanje dela s prihodnjimi generacijami študentov. Njihova ocena je običajno pozitivna glede nove izkušnje z delom v interdisciplinarni skupini na praktičnem projektu, hkrati pa tudi deloma negativna glede spoznavanja velikega števila različnih vidikov in pogledov na isti problem, ki pa niso vedno dovolj poglobljeni. O tem in drugih težavah IPŠ je podana razprava v nadaljevanju prispevka, tukaj pa lahko ugotovimo, da IPŠ temelji na zbiranju izkušenj in rezultatov, ki med seboj povezujejo vsebine različnih strok. Ob tem lahko študentje hkrati spoznavajo pomembnost posameznega (njemu drugega) strokovnega področja ter občutijo izziv ob izkušnjah s študijem v heterogenih skupinah. Praviloma gre tudi za prijetno in sproščeno druženje (slika 6).

Po zaključenem terenskem delu se aktivnosti nadaljujejo v standardnem študijskem okolju na fakulteti, kjer je na razpolago tudi ustrezna programska oprema. S pomočjo mentorjev študenti izdelajo končni rezultat delavnice ter svoja analitična opažanja, ideje in koncepte prikažejo na ustrezen način na kartah in načrtih ter izdelajo sintezno poročilo projekta. V zaključku vsake delavnice študentje pripravijo tudi razstavo, na kateri rezultate svojega dela javno predstavijo v lokalnem okolju (slika 5).

Koncept IPŠ, ki temelji na podajanju veščin iz različnih strokovnih perspektiv, omogoča razumevanje posameznih vsebin, ki se nanašajo na vprašanja urejanja in razvoja v prostoru. IPŠ nudi tudi prednosti in priložnosti za delo z različnimi strokovnjaki iz državne in lokalne uprave, prakse ter lokalnih skupnosti. Z organizacijskega vidika IPŠ študentom nudi številne izkušnje (prim.: Medmrežje 3): ■■ sodelovanja pri celovitem zaključenem projektu, ■■ načrtovanja projektne naloge okrog jasno opredeljenih ciljev in namenov, ■■ pri spoznavanju različnih strok, ki sodelujejo v procesu prostorskega načrtovanja, ■■ v osvajanju veščin in znanj ter razumevanju obravnavanih vsebin, Slika 5: Zaključna javna predstavitev rezultatov urbanistično-planerske delavnice v lokalnem okolju (fotografija: arhiv Zavodnik Lamovšek).

■■ študija v mešanih, interdisciplinarnih skupinah. Organizacija študija v obliki delavnic vsebuje tudi prostor za študij preko

66 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


meja predvidenih študijskih vsebin, tako da lahko študenti sami povezujejo številna polja učenja. IPŠ sooblikuje enega od štirih pomembnih kontekstov (Medmrežje 3): ■■ življenja in etike fakultete kot skupnosti, ■■ področja in vsebine posameznih predmetov znotraj študijskega programa, ■■ interdisciplinarnosti in ■■ priložnosti za osebnostni razvoj. Vsi štirje konteksti so pomembni, saj pri študentih razvijajo potenciale za uspešno nadaljnje raziskovalno in strokovno delo, osebnostni razvoj, učinkovito sodelovanje in državljansko odgovornost. Hkrati način dela s pomočjo IPŠ omogoča tudi pedagogom, da izvedejo povezavo med učenjem in raziskovanjem ter predpisane vsebine predstavijo jasno in relevantno, npr. s pomočjo odgovorov na raziskovalna vprašanja, raziskovanjem izpostavljenih tematik, reševanjem problemov ali izdelavo kompletnih projektov. Temelj takšne organizacije delavnic ni tekmovalnost med skupinami, temveč njihovo medsebojno sodelovanje ter spoznavanje osnovne terminologije in metodoloških pristopov različnih strok in znanstvenih področij.

3.2 Metodološki pristop Izbor metodološkega pristopa je odvisen od vsakokratne izpostavljene tematike urbanistično-planerske delavnice ter od sodelujočih strok, ki tvorijo interdisciplinarno sestavljene delovne skupine. Pri tem sta možna dva širše uveljavljena pristopa, ki pa se v praksi pogosto prekrivata (Medmrežje 2). Učenje za podporo zavesti in razumevanja povezav in razlik med posameznimi vsebinami in področji, ki jih proučujemo. Gre za način dela s pomočjo znanja in veščin, razmišljanja in utemeljevanja z vidika različnih strokovnih področij, ki so vključena v trenutni študijski proces. Uporaba IPŠ za raziskovanje posameznih tem in vsebin, podanih prostorskih problemov in za izdelavo celovitih projektov. To se lahko doseže v kontekstu, ki je realen in relevanten tako za študente kot za fakulteto in lokalno skupnost. Pri izvajanju urbanistično-planerskih delavnic v okviru Seminarja prostorskega planiranja na UL FGG uporabljamo predvsem drugi metodološki pristop IPŠ, ki temelji na projektnem delu. Kljub izrazito izpostavljenemu IPŠ je temeljno vodilo Seminarja prostorskega planiranja vendarle izobraževanje študentov v bodoče strokovnjake prostorskega planiranja, ki bodo uspešni na področju svojega delovanja. V podrobnejšem metodološkem pristopu zato kot osnovo uporabljamo že uveljavljeno kartografsko metodo, ki je na eni strani podprta s terenskim delom, na drugi pa z najsodobnejšimi GIS-orodji. Izbrani pristop podpiramo še z metodami in tehnikami drugih strokovnih področij, kot so ankete, statistične obdelave podatkov, modeliranje in simulacije, metoda cost-benefit, presoja vplivov na okolje, metoda scenarijev in drugo. Kot poseben del metodološkega pristopa uporabljamo vključevanje različnih javnosti, ki je najprej preizkušeno znotraj interdisciplinarnih delovnih

skupin, nato pa tudi s pomočjo izvajanja anket, razgovorov s prebivalci na terenu, predstavniki javnih institucij in gospodarstva ter s pomočjo organizacije javnih predstavitev rezultatov delavnic. Na ta način se pri študentih razvija razumevanje prostorskega planiranja kot stalnega procesa, katerega nujni del je tudi sodelovanje javnosti. Posebej je treba poudariti, da je izbor metodološkega pristopa povezan tudi ali predvsem s podano ravnjo in merilom (podrobnostjo) obravnavanega prostorskega problema. Razpon rešitev tako lahko sega od regionalne prostorske zasnove za določeno območje v merilu 1 : 50.000 ali 1 : 25.000 do podrobnih urbanističnih rešitev v merilih 1 : 1000.

4. IZKUŠNJE: PRIČAKOVANI REZULTATI IN OVIRE V tem poglavju so izkušnje z izvedenih urbanistično-planerskih delavnic osvetljene predvsem s pedagoškega in raziskovalnega vidika. V prvem delu so prikazane prednosti in pričakovani rezultati IPŠ, v drugem pa tudi njegove slabosti in ovire, ki se običajno pojavijo, ko želimo določeno snov podati bolj poglobljeno.

4.1 Pričakovani rezultati Prednosti IPŠ lahko razdelimo na dva sklopa. Prvi se nanaša na izvajanje pedagoškega procesa, ki v okviru enega predmeta združi predavatelje s področja prostorskega planiranja, arhitekture, krajinske arhitekture, geografije, geodezije, gradbeništva in druge. Kot navajata tudi Rowntree (1982) in Baloche s sodelavci (1996), je IPŠ opredeljen kot tisti, ki združuje eno ali več različnih strok tako, da se med njimi ustvari medsebojna interakcija, hkrati pa s svojimi spoznanji stroke vplivajo druga na drugo. Na ta način hkrati podajajo vsaka svoj in hkrati skupen pogled na obravnavano snov. Številne šole v ZDA (Viterbo, 2007) imajo tak način pedagoškega procesa že vgrajen v svoje kurikule na različnih študijskih programih. Drugi sklop je povezan s cilji pedagoškega dela, ki želi študentom približati posamezen predmet z vidika različnih strok. Med pričakovane rezultate IPŠ lahko uvrstimo (prim.: Ackerman, 1989, Ackerman, Parkins, 1989, Field, Lee, Field, 1994, v: Ivanitskaja, Clark, Montgomery, Primeau, 2002): ■■ razvoj fleksibilnega in kritičnega mišljenja, ■■ sposobnost izvajati analogije in primerjave med različnimi vidiki obravnavanega predmeta, ■■ razumevanje posamezne stroke in njenih omejitev, ■■ sposobnost oceniti vrednost pridobljenega znanja, ■■ pridobitev različnih veščin pomnjenja, spoznavanja in učenja, ■■ sposobnost proaktivnega in samostojnega razmišljanja, ■■ sposobnost povezovanja navidezno različnih vsebin in kontekstov, ■■ sposobnost prepoznavanja nejasnosti in paradoksov, ■■ povečati obseg razumevanja posameznega problema z različnih zornih kotov, ■■ sposobnost integracije posameznih vsebin in izdelave sinteznih zaključkov, 67 INTERDISCIPLINARNI PRISTOP K IZVEDBI URBANISTIČNO-PLANERSKIH DELAVNIC


■■ razviti kreativnost in nekonvencionalen način mišljenja, ■■ razviti čut za uravnoteženost med subjektivnim in objektivnim mišljenjem in drugo. Takšne rezultate IPŠ dosegamo s povezanim podajanjem teoretičnih znanj, različnih metodoloških pristopov in orodij za analitično izvajanje projektov ter interpretacijo rezultatov.

4.2 Ovire Čeprav v splošnem IPŠ ocenjujemo kot dober pristop k pedagoškemu delu in izvajanju izobraževalnega procesa, se je treba zavedati tudi njegovih slabosti. Uspešno izvajanje IPŠ ni odvisno le od zgoraj predstavljenih ciljev in metod dela, temveč tudi od epistemoloških in proceduralnih težav, ki se pojavijo prav zaradi interdisciplinarnega pristopa (Viterbo, 2007). V nadaljevanju so navedene najpogostejše težave in ovire, ki so se pojavile pri izvajanju urbanistično-planerskih delavnic na UL FGG. Težava v komunikaciji med posameznimi člani interdisciplinarno sestavljenih delovnih oziroma projektnih skupin. Težava se pojavi predvsem v začetni fazi izvajanja IPŠ, nato pa s spoznavanjem dela sodelujočih strok počasi izgine. Tu je treba posebej izpostaviti različno strokovno izrazje, ki povzroča med študenti različnih strok začetno medsebojno nerazumevanje. Težava v komunikaciji se pojavlja tudi kot zadrega pri različnih oblikah dela, kot sta odprta razprava, predstavljanje sinteznih ugotovitev in podobno. Naslednja ovira je v vprašanju, ali je IPŠ preveč kompleksen ali preveč poenostavljen. Zaradi sodelovanja različnih strok je poglobljen študij posameznega vidika onemogočen, zato lahko IPŠ očitamo tudi preveliko poenostavljanje. Hkrati pa prav številni vidiki obravnavanega teme lahko povzročijo preveliko kompleksnost, ki vodi v nepreglednost podane snovi. Kot zadnjo naj omeniva še težave z relativiziranjem metodoloških pristopov različnih strok. Teoretične in praktične razlage, metode za reševanje problema, ki so podane z vidika različnih strok, so si v nekaterih primerih med seboj tudi navidezno nasprotne ali celo paradoksalne. Za študente je morda najtežje sprejeti prav dejstvo, da so lahko vsi ti različni pristopi in koncepti med seboj enakovredni.

5. ZAKLJUČEK V zaključku želiva poudariti izreden pomen in pozitivne učinke, ki jih ima IPŠ pri izvajanju pedagoškega procesa pri predmetih, povezanih z urejanjem prostora in trajnostnim prostorskim razvojem. Dolgoletne izkušnje kažejo, da je za študente IPŠ dragocena izkušnja, ki jih ne uči le trenutne snovi, temveč jih pripravlja tudi na kasnejše delo v praksi, ne glede na to, ali se zaposlijo v občinski ali državni upravi, zasebnem podjetju ali pa se posvetijo nadaljnjemu študiju in raziskovalnemu delu. Ob tem ugotavljava, da koncept IPŠ ne pomeni le različnih pogledov na reševanje istega prostorskega vprašanja, temveč tudi učenje za sodelovanje, razumevanje, prenos znanja in iskanje boljših rešitev, ki se porajajo v sintezi med različnimi strokami in njihovimi pristopi.

Priložnosti IPŠ so tako podobne tistim, ki jih nudijo tudi drugi visokokakovostni in učinkoviti pristopi k učenju (Building the Curriculum 4): ■■ študenti morajo biti motivirani in vključeni, tako da izražajo radovedno razpoloženje, ■■ študenti razvijajo zaupanje v predložene izzive tako v praktičnem kot teoretičnem smislu, ■■ študij je neposredno povezan z izkušnjami realnega življenja, ■■ študentje delajo individualno in v sodelovanju z drugimi. Pri tem je zelo pomembno, da vsi študentje dobijo ustrezno priložnost za razvoj svojih miselnih veščin, kar je mogoče le z uvajanjem IPŠ v kurikule ustreznih študijskih programov in s prilagajanjem obstoječih institucionalnih okvirov za stroke, ki so po svojem značaju izrazito interdisciplinarne.

LITERATURA IN VIRI Baloche, L., Hynes, J. L., Berger, H. A. 1996: Moving toward the integration of professional and general education. Action in Teacher Education, 18. 1–9. Bolonjska deklaracija. 1999: Deklaracija o izvajanju visokega šolstva v EU, ki so jo podpisali ministri odgovorni za visoko šolstvo. Bologna. Building the Curriculum 4; Dostopno na: www.ltscotland.org.uk (12. 10. 2010). Flavell, 1979; Brown, 1978 v: Veenman, Van Hout-Wolters, Afflerbach 2006: Metacognition and learning: conceptual and methodological considerations. Metacognition Learning (2006) 1: 3–14. DOI 10.1007/s11409-006-6893-0. Springer. Dostopno na: http://www.csuchico.edu/~nschwartz/Veenman%20 Metacognition.pdf. (10. 1. 2011). Interdisciplinary learning. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Interdisciplinary (10. 1. 2011). Ivanitskaya, l., Clark, D., Montgomery, G., Primeau, R. 2002: Interdisciplinary Learning: Process and Outcomes. Innovative Higher Education, Vol. 27, No. 2, Winter 2002. Dostopno na: https://www.umaine.edu/ sustainabilitysolutions/faculty_resources/pdfs/Ivanitskaya.pdf (10. 1. 2011). Marentič Požarnik, B. 2010. Kakšno učenje, pouk, metode ... za uspešno uresničevanje ciljev okoljske vzgoje – vzgoje za trajnostni razvoj. Projekt Posodobitev gimnazije – posodobitev učnih načrtov. Operativni program razvoja človeških virov v obdobju 2007–2013, Razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjsko učenje; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja. Ministrstvo za šolstvo in šport. Ljubljana. Evropski socialni sklad. Bruselj. Dostopno prek: http://www.zrss.si/ (28. 7. 2010). Paris, D. 2008: APERAU perspective: A twenty years experience in quality assessment of planning curricula in France. V: Geppert, A., Verhage, R. (urednika): Towards an European recognition for the planning profession. Proceedings of the second meeting of AESOP Heads of Schools held at the Arenber Castle, Leuven, Belgium. Planning Education. No. 1. Dostopno na www.aesop-planning.com (20. 11. 2010). Rowntree, D. 1982: A dictionary of education. Totowa, NJ: Barnes & Noble Books. Richardson, V. in Friend, A. 2006. How Places Work. Commission for Architecture and the Built Environment. Dostopno prek: http://www.cabe.org.uk/education/about (27. 7. 2010).

68 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Veenman, M. V. J., Van Hout-Wolters, B. H. A. M., Afflerbach, P. 2006. Metacognition and learning: conceptual and methodological considerations. Metacognition Learning (2006) 1: 3–14. DOI 10.1007/s11409-006-6893-0. Springer. Dostopno na: http://www.csuchico.edu/~nschwartz/Veenman%20 Metacognition.pdf (10. 1. 2011). Verhage, R., Maier, K. 2008: Report from the working groups. V: Geppert, A., Verhage, R. (urednika): Towards an European recognition for the Planning profession. Proceedings of the second meeting of AESOP Heads of Schools held at the Arenber Castle, Leuven, Belgium. Planning Education. No. 1. Dostopno na www.aesopplanning.com (20. 11. 2010). Viterbo, P. 2007: History of Science as Interdisciplinary Education in American Colleges: Its Origins, Advantages, and Pitfals. Journal of Research Practice. Volume 3, Issue 2, Article M16. AU Press. Canada. Dostopno na http:// jrp.icaap.org/index.php/jrp/article/view/116/96 (16. 10. 2010). Zavodnik Lamovšek, A., Fikfak, A. 2010: Urejanje prostora: vaje za sodelovanje v trajnostnem prostorskem razvoju: informator za učitelje in šole. Priročnik za šole. Inštitut za politike prostora. Ljubljana. Medmrežje 1: http://www.ltscotland.org.uk/ (dostopno 20. 12. 2010). Medmrežje 2: http://www.ltscotland.org.uk/learningteachingandassessment/learningacrossthecurriculum/ interdisciplinarylearning/about/what.asp (dostopno 9. 10. 2010). Medmrežje 3: http://www.qualityresearchinternational.com/glossary/interdisciplinary.htm (dostopno 20. 12. 2010). Medmrežje 4: http://en.wikipedia.org/wiki/Interdisciplinary (dostopno 2. 12. 2010).

69 INTERDISCIPLINARNI PRISTOP K IZVEDBI URBANISTIČNO-PLANERSKIH DELAVNIC


Alma Zavodnik Lamovšek, Mojca Foški THE ROLE OF THE INTERDISCIPLINARY LEARNING FOR THE URBAN DESIGN AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS ABSTRACT It often seems that our study programmes have not enough contents connected to interdisciplinary approach to the methods of transmitting and receiving new knowledge from individual fields. The implementation of new study programmes, which were created as a consequence of the Bologna Declaration (1999), unfortunately closed off the Slovenian university space to the frames of individual faculties and thus kept the interactive studies at a predominantly declarative level. As the old programmes run their course, the acclaimed qualities of individual studies, which systematically implemented interdisciplinary study approach, are being cancelled. In this article we wish to describe the experience of using interdisciplinary studying approach (ISA) within the framework of the course Seminar of Spatial Planning in fourth year of Geodetic Engineering studies at Faculty of Civil and Geodetic Engineering at University of Ljubljana. The discussion is intended mostly for the purposes and objectives of IAS, how we can use it and perform it in study processes, what are the expected results and obstacles which one comes across in the process. In the conclusion, the importance of interdisciplinary approach to solving identified problems of spatial management and according spatial development.

Key words interdisciplinary learning, urban and planning workshops, project work, learning for transmission of knowledge

Assist. Prof. Alma Zavodnik Lamovšek, Ph. D. University of Ljubljana Faculty of Civil and Geodetic Engineering Jamova 2, SI-100 Ljubljana e-mail: alma. zavodnik@fgg.uni-lj.si phone: +386 (1) 4768 642 Mojca Foški, M. Sc. University of Ljubljana Faculty of Civil and Geodetic Engineering Jamova 2, SI-100 Ljubljana e-mail: mojca.foski@fgg.uni-lj.si phone: +386 (1) 4768 529

70 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


■■ See the importance of spatial development and spatial management;

1. INTRODUCTION It often seems that our study programmes have not enough contents connected to interdisciplinary approach to the methods of transmitting and receiving new knowledge from individual fields. The implementation of new study programmes, which were created as a consequence of the Bologna Declaration (1999), unfortunately closed off the Slovenian university space to the frames of individual faculties and thus kept the interactive studies at a predominantly declarative level. As the old programmes run their course, the acclaimed qualities of individual studies, which systematically implemented interdisciplinary study approach, are being cancelled. One of the exceptionally interdisciplinary contents, which are such by their nature, is also the space management and spatial planning connected to it. This is the field of work which has the paradigm of sustainable development ingrained in its concept, and is for this reason one of the most suitable for interdisciplinary study approach (henceforth ISA). The contents of sustainable development, spatial management and spatial planning are namely closely connected to the knowledge and skills of numerous fields and areas, which are more or less closely connected with space. The areas with space, its characteristics and development, as the main interest, are mostly spatial planning, architecture, landscaping architecture, geography, geology, civil engineering (a static, a civil engineer, a municipal engineer, water management engineer...) and geodesy. Several other professions deal with space more indirectly. Only part of their activity is indirectly concerned with concrete spatial arrangements. On one hand these areas are concerned with natural potentials of space (for example water protection and regulation, protection and regulation of farming and woodland area, protection of cultural heritage and natural values), and on the other hand with its historical developments and socially-economic changes (sociology, demography, economy and others). (cf.: Zavodnik Lamovšek, Fikfak 2010). Even this short description lists numerous and various activities of the profession, which are connected to spatial arrangements each in its own way. This is the reason why it is even more important for them to know each other and to interact. In this case the interdisciplinary studies are one of the most appropriate forms to acquire an open education, which can give the future experts the possibility, to use their knowledge and conscious work to contribute to a more sustainably arranged space. The performance of ISA is aided by educators who direct the students towards learning about different areas and their work, especially towards accumulating knowledge and skills of interdisciplinary work. There are sufficient methodological approaches and various tools available, which help us teach students about the contents of spatial arrangements on one hand and interdisciplinary approaches to solving identifies spatial problems. Out of a multitude of objectives the experts set themselves, one can find those that are connected to the basic cognition of sustainable development and responsible management of space, and introduce them to the students – future experts in the field of spatial planning (Zavodnik Lamovšek, Fikfak 2010):

■■ To understand the co-dependence of the three aspects of sustainable spatial development: environmental, economic and social; ■■ To stimulate the awareness of the importance of prudent use of space and strengthen the responsibility of spatial management; ■■ To follow natural and social phenomena and to critically and responsibly take a position regarding the harmful influences in space and environ­ ment; ■■ Gain skills of different methods of observation and evaluation of changes in space (in relation to natural and built space); ■■ To recognise spatial resources and possibilities for their environmentally friendly use, and to understand the cause and consequence of man's development of space; ■■ To be aware of the influence of human activity on sustainable spatial development, accept positive decisions on measures which lead to improvement of life and to long-term environmental, economic and social welfare; ■■ Use a suitable communication method for problem solving, organisation of work and performing individual tasks. For transmitting knowledge from the field of sustainable spatial development, methods have to be used which make it possible to connect knowledge from different fields. Network or system thinking needs to be developed, which is based on the knowledge of the whole, its internal connections and correlations and epistemological knowledge, as well as critical thinking, metacognitive14 skills and in depth understanding of the relationship between the aspects of individual science and expert fields (Ivanitskaya, Clark, Montgomery, Primeau 2002 and Internet 4), where methods such as (picture 1; cf.: Marentič Požarnik 2010): ■■ Student group work, especially co-operative learning; ■■ Interactive classes which include dialogue, discussions and debates; ■■ Discussions in form of ‘for and against’, “brainstorming” and “aquarium”; ■■ Project study work; ■■ Role-play and simulation; ■■ Participative games; ■■ Indirect experience with active visits to different areas and spaces (also Richardson and Friend 2006), ■■ Conducting studies in connection with different environment and social groups (neighbours, local community, businesses, various associations and organisations etc.) and in connection of faculties with other graduate schools (even internationally); ■■ Use of information communication technology (ICT). In the following text the experience of using ISA are described within a fra14 Metacognitivity is described as knowledge of when and how to use individual learning

or problem solving strategy (Flavell, 1979; Brown, 1978 V: Veenman, Van Hout-Wolters, Afflerbach 2006).

71 THE ROLE OF THE INTERDISCIPLINARY LEARNING FOR THE URBAN DESIGN AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Figure 1: Group work and cooperative studies are among more effective forms of conducting ISA (photo: archive Zavodnik Lamovšek) mework of the course Seminar of Spatial Planning in fourth year of Geodetic Engineering studies at Faculty of Civil and Geodetic Engineering at University of Ljubljana. The discussion is intended mostly for the purposes and objectives of IAS, how we can use it and perform it in study processes, what are the expected results and obstacles which one comes across in the process.

2. INTENTION AND OBJECTIVE OF HOLDING URBANISTIC PLANNING WORKSHOPS USING INTERDISCIPLINARY STUDY APPROACH Through this study course we wish to use the help of urbanistic planning workshops we wish to give students an in-depth insight into problems of urbanistic and/or spatial planning and at the same time give them an idea about their future work in the chosen scientific or expert field, and above all point to (cf.: Verhage, Maier 2008): ■■ Interconnection of spatial planning with other areas which deal with space in similar way (e.g. architecture, landscaping, geography) or influence it because of their activity (e.g. agriculture, protection of water resources, natural and other environment); ■■ Need to cooperate and connect with other fields of expertise; ■■ A possibility of interdisciplinary research of spatial questions, which can be individually dealt with by different professions; ■■ Ways of managing space, from strictly regulated and administrative to softer forms, such ans negotiation, mediation, facilitation; ■■ Sustainable approach; and ■■ Unique nature of spatial potential and location. From the education process point of view, the objective of holding these workshops is to bring interdisciplinary approach to studying and their later work closer to students, through the use of initially mentioned approaches and methods. The conducting of study programme using ISA thus (picture 2; cf.: Paris 2008, Internet 1):

Figure 2: Panel discussion on which students learn the knowledge and skills from the point of view of individual professions which enter the process of spatial planning (photo: archive Zavodnik Lamovšek) ■■ Stimulates acquiring skills from the point of view of different professions which enter the process of spatial planning and allows for an in-depth research of an individual topic or problem within the individual subject and in connection with other expert fields; ■■ Introduces project work to concrete spatial questions which arise from practice or directly from users ( e.g. municipal administration, tourist society, civil initiative) and are not just theoretically set tasks; ■■ Stimulates critical thinking so that it helps students to: ■■ better understand basic ideas and learning about different ways of working within an individual subject and when entwined with other expert and science fields; ■■ Acquire better knowledge and skills which are needed to research individual topic or problem; ■■ Gather information and ideas from different subjects and expert fields, learning about alternative ways and methods for solving individual problems, anticipating results, which they have to know how to explain. This way the students receive a real experience of work in practice, which they conclude with a submitted study, which thoroughly deals with the subject in question and tries to show synthetic findings and possible solutions to the problem in question.

3. INTERDISCIPLINARY APPROACH TO THE PERFORMANCE OF WORKSHOPS Student spatial urbanistic workshops at University of Ljubljana, Faculty of Civil and Geodetic Engineering have been taking place on graduate level of education continuously since 1998. They were occasionally also performed at the postgraduate level, where the priority was the seminar form of work. Regardless, in both cases ISA was strongly stressed in both cases, be it in the work methods or the connections of contents of various professional areas.

72 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


The year of the workshop

Client

Workshop location

Workshop title

Participating institutions

Level of treatment (scale)

Main content stress

2000/2001

Podčetrtek municipality

Podčetrtek and surroundings (predominantly countryside in Podčetrtek municipality)

Forming criteria and conditions for development of rural space in Podčetrtek municipality

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; UL, Faculty of Architecture

Municipal level (M: 1 : 25.000)

Designing criteria for managing rural space with a stress on dispersed settlement

Treatment of individual settlements (M 1 : 5.000)

Most na Soči, Tolmin, Lucijino lake

Management of town Most na Soči and its connection with the greater North Primorska region

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; UL, Faculty of Arts, Geography department

Municipal level (M: 1 : 10. 000)

Management and renovation of town Most na Soči in connection with Lucijino Lake and Tolmin

Settlements treated (M 1 : 5.000)

Placement and importance of Tolmin and Most na Soči in North Gorica region.

2002/2003

Tolmin municipality

2003/2004

Trebnje municipality

Šentrupert na Dolenjskem

Management of the small town Šentrupert na Dolenjskem

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; UL, Faculty of Architecture

Settlements treated (M 1 : 1.000, 1 : 5.000)

‐ Managing the small town Šentrupert na Dolenjskem with the focus on renovation, addition, reorganisation and rounding of buildings

2004/2005

Bloke municipality

Bloke, Bloško lake

Management of touristrecreation area at Bloško lake

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; UL, Faculty of Arts, Geography department

Treated: Bloško lake (M 1 : 1.000, 1 : 5.000)

‐ Directions for management of Bloško Lake as the starting points for development of recreation facilities in Bloke.

2005/2006

Domžale municipality

Central settlements In Domžale municipality

Management of central towns in Domžale municipality

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; UL, Biotechnical Faculty, Landscaping department; UL, Faculty of Arts, Geography department

Treatment of individual settlements (M 1 : 1. 000, 1 : 5.000)

‐ Designing concepts and ideas for management of towns Radomlje, Preserje, Rova, Dob, Krtina, Ihan (Preloge), Dragomelj

2007/2008

Radovljica municipality

Radovljica, Lesce

Management of the space along the road between the new motorway and the towns of Radovljica and Lesce

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; UL, Faculty of Architecture

Settlements treated: Lesce and Radovljica (M 1 : 1.000, 1 : 5.000)

‐ Development of settlement, traffic, green areas, tourism and recreation and dispersal of facilities in the towns of Lesce and Radovljica along the Ljubljana-Jesenice motorway under construction.

2007/2008

Idrija municipality

Idrija

Renovation of the old and new city centre of Idrija

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; UL, Faculty of Architecture

the city of Idrija (M 1 : 5.000, 1 : 10.000)

‐ evaluation of the town centre, preparing spatial analysis and concepts of development of Idria

2008/2009

Bovec municipality

Bovec and surrounding area

Tourism and recreation in Bovec municipality, with a stress on traffic arrangements and connecting cycle lanes and footpaths.

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; Oton Čopi, candidate for graduation in landscaping architecture at Biotechnical Faculty, UL

parts of Bovec municipality (M 1 : 1.000, 1 : 5.000)

Municipal level (M1 : 10.000)

‐ Proposition of development of individual areas of broader and immediate area of Bovec ( traffic management in the centre of Bovec, parking near Soča for white water rafting purposes, parking under Boka waterfall, etc.

2008/2009

Murska Sobota municipality

Murska Sobota and settlements in Murska Sobota municipality

Management of suburban settlements in Murska Sobota city municipality.

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering

Suburbs of Murska Sobota (M 1 : 1.000, 1 : 5.000)

‐ Forming concepts and basics for development of the settlements Bakovci, Krog, Rakičan, Černelavci, Polana and Pušča (Roma settlement)

2009/2010

Straža municipality

Straža , Vavta vas, Rumanja vas

Ureditev jedra naselja Straža v kontekstu razvoja celotne občine

UL, Faculty of Civil and Geodetic Engineering; UL, Faculty of Architecture UL, Biotechnical Faculty, Landscaping department

Settlements treated: Straža, Vavta vas, Rumanja vas (M 1 1 : 5.000)

‐ Oblikovanje koncepta razvoja Straže kot občinskega središča ‐ Razvoj konceptov zelenih površin ob reki

Table 1: Contents   overview of workshops performed from 2000 to 2009  

 

      architecture 

During these past years we have developed the interdisciplinary project approach, which guides students from learning the theoretical starting points of an individual problem through   analytical and synthetic part to gaining valuable indirect   experience for practical work. All our workshops were namely   based on cooperation with local communities, usually municipalities,   but also with tourist organisations or regional development agencies (chart   1). Based on concrete spatial problems in concrete space, project tasks   were continuously formed, and the organisational and methodological   approach was adapted to the solving of the tasks.

        The participants at workshops are usually students of different courses:   geodesy, geography, architecture, civil engineering, communal engi  neering and landscaping. Depending on the number of participants   from each profession at individual workshop, interdisciplinary groups

3.1 Organisational Approach

were formed in which all the participating professions were represented

PARTICIPATING PROFESSIONS geography 

civil    enengineering

landscape architecture

geodesy 

INTERDISCIPLINARY WORK / PROJECT GROUPS

GROUP A:  architect  civil engineer  geodesist  landscape arch.  geographer 

GROUP B:  architect  civil engineer  geodesist  landscape arch.  geographer 

GROUP C:  architect  civil engineer  geodesist  landscape arch.  geographer 

GROUP …:  architect  civil engineer  geodesist  landscape arch.  geographer 

Figure 3: An example of formation of interdisciplinary work groups composed of students from various professional fields which cooperated. 73

UČENJEFOR BREZ POUČEVANJA Uspešnost odprtihPLANNING učnih oblikWORKSHOPS poučevanja THE ROLE OF THE INTERDISCIPLINARY LEARNING THE URBAN DESIGN AND SPATIAL


Figure 4: Learning the spatial problem at hand by direct field work (Photo: archive Zavodnik Lamovšek).

Figure 6: Content and at ease at the end of the workshop (photo: archive Zavodnik Lamovšek).

(picture 3). The number of professions participating usually depends on the topic dealt within the workshop.

After the completed field work, the activities continue in a standard study environment at the faculty, where the software needed is available. With the help of the mentors, the students create the final result of the workshop and suitably present their analytical observations, ideas and concepts on maps and plans and prepare a synthetic report of the project. At the end of each workshop, the students prepare an exhibition, where they show the results of their work in local environment (picture 5).

The workshops are always organised so that the first stage of work means a few days’ work in the field, where students meet workers from government and local institutions, with experts from the field and local people. In this way they get a multilateral insight into the problem at hand and learn about the state of social and economic environment in the area dealt with. At the same time, this is a good opportunity for a detailed inspection of the terrain and creation of first analysis, synthetic findings and suggestions for the solution of the problems presented or placing individual spatial developments (picture 4)

Figure 5: Final public presentation of results of the urbanistic planning workshop in local environment (photo: archive Zavodnik Lamovšek).

This type of organising work always proves to be very efficient. At the end of every workshop a short discussion of participating mentors and students is held, where the students themselves evaluate their work and their mentor’s work at the workshop. The conclusions of such discussions serve as starting points for the preparation of following workshops and improvement of work with students of following generations. Their evaluation is usually positive, regarding the new experience with work on an interdisciplinary project, but at the same time partially negative, because they learn about a multitude of aspects and approaches to the same problem, and those are not always deep enough. These and other problems of ISA are discussed in the article below, but here we can establish that ISA is based on collecting experience and results which interconnect a lot of different expert fields. At the same time students can learn about the importance of an individual (not one’s own) expert field and feel the challenge of experience of studying in heterogeneous groups. As a rule this is also nice and relaxed socialising (picture 6). The ISA concept, which is based on passing of skills from various professional aspects, makes it possible to understand individual contents which relate to the questions of arrangements and development in space. ISA offers priorities and opportunities to work with different experts from the state and local administration, practice and local communities. From an organisational aspect, the IPS offers students numerous experiences of (cf: Internet 3):

74 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


■■ Cooperating at a wholesome concluded project; ■■ Planning a project task around clearly states objectives and intentions; ■■ Learning about different professions which cooperate in the process of spatial planning; ■■ Learning skills and knowledge and understanding of the contents discussed; ■■ Studying in mixed, interdisciplinary groups. Organising studying in form of workshops also includes space for studying across the borders of expected study contents, so that the students can connect many fields of learning on their own. ISA is one of the four important contexts (internet 3): ■■ Life and ethics of faculty as a union, ■■ Areas and contents of individual subjects within the study programme, ■■ interdisciplinarity, ■■ Opportunity for personal growth. All four contexts are important, because they develop potentials for successful future research and expert work, personal growth, efficient cooperation and civil responsibility. At the same time, working with ISA gives the educators a possibility to make a connection between learning and research and present the designated contents in a clear and relevant manner, for example with answers to research questions, research of set themes, problem solving and preparing complete projects. The foundation of such an organisation of workshops is not competitiveness between groups, but rather their cooperation and learning about basic terminology and methodological approaches of different professions and science areas.

3.2 Methodological Approach The choice of methodological approach depends on the each topic exposed in the urbanistic planning and the professions participating, which form interdisciplinary composed work groups. In this case two wider popular approaches are possible, which often overlap in practice (Internet 2). Learning for support of conscience and understanding connections and differences between individual contents and fields we study. This is a method of work which is aided by skills, thinking and justification from the viewpoint of different professional areas which are included in the current study process. Use of ISA for research of individual topics and contents, presented spatial problems and for preparing wholesome problems. This can be achieved in context which is real and relevant, for students and school and local community alike. When holding urbanistic planning workshop in the framework of Seminar of spatial planning at Faculty of Civil and Geodetic Engineering at Uni-

versity of Ljubljana, we predominantly use the second methodological approach ISA, which is based on project work. Despite distinctively exposed ISA, the basic guideline of Spatial Planning Seminar is still education of students for future experts in spatial planning, who are successful in their field of work. The detailed methodological approach therefore uses the established cartographic method which is supported by field work on one hand and with the most contemporary GIS tools on the other. The selected approach is then supported by methods and techniques of other expert fields, such as surveys, statistical data analysis, modelling and simulations, cost-benefit method, environmental effect examination, scenario method, etc. As a special part of methodological approach, we also include different publics, which is in advance tested within interdisciplinary work groups, and then through help of surveys, canvassing the area and interviewing representatives of public institutions and businesses, and also through organising public presentations of workshop results. In this way the students develop an understanding of spatial planning as a constant process, the necessary part of which is also public’s participation. It needs to be specially stressed that the choice of methodological approach is also connected to or especially with the given level and scope (details) of the discussed spatial problem. The array of solutions can therefore stretch from regional spatial design for a certain area in scale 1 : 50.000 or 1: 25.000 to detailed urbanistic solution in the scale 1 : 1000.

4. EXPERIENCE: EXPECTED RESULTS AND OBSTACLES This chapter looks at the experience from the previous urbanistic planning workshops predominantly from the educational and research point of view. The first part shows the advantages and expected results of ISA, the second part also shows its disadvantages and obstacles which usually appear when we wish to teach a certain subject in greater depth.

4.1 Expected Results The advantages of ISA can be divided into two segments. The first one relates to the performance of the educational process, which unites lecturers from different areas of spatial planning, architecture, landscaping, geography, geodesy, civil engineering and others. As Rowntree (1982) and Baloche with co-workers (1996) also state, ISA is defined as the one who unites one or more different professions so that interaction is set between them, but at the same time they affect each other with their cognitions. Many schools in USA (Viterbo 2007) have this way of educational process implemented in their curriculums in different study programmes. The other segment is connected to the objectives of pedagogical work, which wishes to bring individual object from the viewpoint of different professions closer to students. Among the expected results of ISA we can include (cf.: Ackerman 1989, Ackerman, Parkins, 1989, Field, Lee, Field 1994, In: Ivanitskaja, Clark, Montgomery, Primeau 2002): ■■ Development of flexible and critical thought, 75

INTERDISCIPLINARNI PRISTOP K IZVEDBI DELAVNIC THE ROLE OF THE INTERDISCIPLINARY LEARNING FOR THE URBAN DESIGNURBANISTIČNO-PLANERSKIH AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


■■ The capability to perform analogy and comparison between different aspects of the subject dealt with, ■■ Understanding of individual profession and its limitations, ■■ Capability to evaluate the value of the knowledge gained, ■■ Acquiring different skills of cognition, comprehension and learning, ■■ Capability of proactive and individual thinking, ■■ Capability to connect seemingly different contents and contexts, ■■ Capability to recognise vagueness and paradox, ■■ Increase the scope of understanding of individual problem through various aspects, ■■ Capability to integrate individual contents and create synthetic conclusions, ■■ Develop creativity and unconventional method of thinking, ■■ Develop a sense of balance between the subjective and objective thinking etc. Such ISA results are achieved through connected transmission of theoretical knowledge, different methodological approaches and tools for analytical project implementation and result interpretation.

4.2 OBSTACLES Even though ISA is generally evaluated as a good approach to pedagogical work and execution of education process, we also have to be aware of its disadvantages, successful implementation of ISA does not depend only on the above stated objectives and methods of work, but also of epistemological and procedural difficulties which appear exactly because of interdisciplinary approach (Viterbo 2007). The following part lists the most common problems and obstacles which appeared when holding urbanistic planning workshops at Faculty of Civil and Geodetic Engineering at University of Ljubljana. The communication problem between individual members of interdisciplinarily composed members of work or project groups. The problem appears mainly in the initial phase of implementing ISA and then gradually dissipates through learning about the work of cooperating professions. Different professional terminology has to be mentioned here, since it causes initial misunderstanding between students of different professions. The communication problem also poses a predicament for different work methods, such as open discussion, presenting synthetic findings, etc. The next obstacle is the question, whether ISA is too complex or too simplified. Due to cooperation of different professions the in-depth studies of individual aspects are not possible, so ISA can be reproached for being too simplistic. But at the same time the many aspects of the subject at hand can cause too big complexity which can cause the subject matter to be unclear. And as last, let us mention the problem with relativism of methodological approach of different professions. Theoretic and practical explanations,

problem solving methods presented from the aspect of different profession, can appear to be virtually opposite or even paradoxical. It is perhaps the hardest for students to accept the fact that all those different approaches and concepts can be equal.

5. CONCLUSION In the conclusion we would like to stress the extreme importance and positive effects ISA has on performing the pedagogical process for courses connected with spatial planning and sustainable spatial development. Long standing experience shows that ISA is a valuable experience for students, it not only teaches them current subject matter, but also prepares them for future practical work, regardless if they find employment in municipal or state administration, a private company or they focus on further studies and research work. Considering all of this, we have ascertained that the ISA concept is not just a selection of different aspect of solvin the same spatial problem, but also learning for cooperation, understanding, transmission of knowledge and searching for better solutions, which arise from the synthesis of different professions and their approaches. The ISA opportunities are therefore similar to those offered by other highly quality and efficient approaches to studying (Building the Curriculum 4): ■■ Students have to be motivated and engaged, so that they express curious mood, ■■ Students develop trust in the presented challenges, practically and theoretically, ■■ Study is directly connected to real life experience, ■■ Students work individually and in cooperation with others. Concerning this, it is very important that all the students receive a suitable opportunity to develop their mental skills, which is only possible by introducing ISA to the curriculums of suitable study programmes and adapting the existing institutional framework for professions which are explicitly interdisciplinary in their nature.

LITERATURE AND SOURCES Baloche, L., Hynes, J. L., Berger, H. A. 1996: Moving toward the integration of proffesional and general education. Action in Teacher Education, 18. 1-9. Bolonjska deklaracija. 1999: Deklaracija o izvajanju visokega šolstva v EU, ki so jo podpisali ministri odgovorni za visoko šolstvo. Bologna. Buildnig the Curriculum 4; Dostopno na: www.ltscotland.org.uk (12.10.2010). Flavell, 1979; Brown, 1978 V: Veenman, Van Hout-Wolters, Afflerbach 2006: Metacognition and learning: conceptual and methodological considerations. Metacognition Learning (2006) 1: 3–14. DOI 10.1007/s11409-006-6893-0. Springer. Dostopno na: http://www.csuchico.edu/~nschwartz/Veenman%20 Metacognition.pdf (10.01 2011).

76 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Interdisciplinary learning. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Interdisciplinary (10.01.2011). Ivanitskaya, l., Clark, D., Montgomery, G., Primeau, R. 2002: Interdisciplinary Learning: Process and Outcomes. Innovative Higher Education, Vol. 27, No. 2, Winter 2002. Dostopno na: https://www.umaine.edu/ sustainabilitysolutions/faculty_resources/pdfs/Ivanitskaya.pdf (10.01.2011) Marentič Požarnik, B. 2010. Kakšno učenje, pouk, metode ... za uspešno uresničevanje ciljev okoljske vzgoje –vzgoje za trajnostni razvoj. Projekt Posodobitev gimnazije – posodobitev učnih načrtov. Operativni program razvoja človeških virov v obdobju 2007-2013, Razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenjsko učenje; prednostne usmeritve: Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistemov izobraževanja in usposabljanja. Ministrstvo za šolstvo in šport. Ljubljana. Evropski socialni sklad. Bruselj. Dostopno prek: http://www.zrss.si/ (28.7.2010). Paris, D. 2008: APERAU perspective: A twenty years experience in quality assessment of Planning curricula in France. V: Geppert, A., Verhage, R. (urednika): Towards an European recognition for teh Planning profession. Proceedings of the second meeting of AESOP Heads of Schools held at the Arenber Castle, Leuven, Belgium. Planning Education. No. 1. Dostopno na www.aesop-planning.com (20.11.2010). Rowntree, D. 1982: A dictionary of education. Totowa, NJ: Barnes & Noble Books. Richardson, V. in Friend, A.. 2006. How Places Work. Commission for Architecture and the Built Environment. Dostopno prek: http://www.cabe.org.uk/education/about (27.7.2010). Veenman, M. V. J., Van Hout-Wolters, B. H. A. M., Afflerbach, P. 2006. Metacognition and learning: conceptual and methodological considerations. Metacognition Learning (2006) 1: 3–14. DOI 10.1007/s11409-006-6893-0. Springer. Dostopno na: http://www.csuchico.edu/~nschwartz/Veenman%20 Metacognition.pdf (10.01 2011). Verhage, R., Maier, K. 2008: Report from the working groups. V: Geppert, A., Verhage, R. (urednika): Towards an European recognition for teh Planning profession. Proceedings of the second meeting of AESOP Heads of Schools held at the Arenber Castle, Leuven, Belgium. Planning Education. No. 1. Dostopno na www.aesopplanning.com (20.11.2010). Viterbo, P. 2007: History of Science as Interdisciplinary Education in American Colleges: Its Origins, Advantages, and Pitfals. Journal of Research Practice. Volume 3, Issue 2, Article M16. AU Press. Canada.Dostopno na http:// jrp.icaap.org/index.php/jrp/article/view/116/96 (16.10.2010). Zavodnik Lamovšek, A., Fikfak, A. 2010: Urejanje prostora: vaje za sodelovanje v trajnostnem prostorskem razvoju: informator za učitelje in šole. Priročnik za šole. Inštitut za politike prostora. Ljubljana. Internet 1: http://www.ltscotland.org.uk/ (dostopno 20.12.2010). Internet 2: http://www.ltscotland.org.uk/learningteachingandassessment/learningacrossthecurriculum/ interdisciplinarylearning/about/what.asp (dostopno 09.10.2010). Internet 3: http://www.qualityresearchinternational.com/glossary/interdisciplinary.htm (dostopno 20.12.2010). Internet 4: http://en.wikipedia.org/wiki/Interdisciplinary (dostopno 02.12.2010).

77 THE ROLE OF THE INTERDISCIPLINARY LEARNING FOR THE URBAN AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Ilka Čerpes O METODI Urbanistično-arhitekturne delavnice

IZVLEČEK Delavnice so metoda raziskovanja in poučevanja arhitekture. Podpirajo za arhitekturo značilno povezovanje teorije in prakse. So laboratorijska raziskovanja skupine mentorjev in študentov, namenjena izboljšanju procesa gradnje in predmetov arhitekture, ki pri študentih hkrati razvijajo ustrezne kompetence na področju čustveno-motivacijskih zmožnosti, psihomotoričnih spretnosti in ustvarjalnosti. Delavnice razvrščamo v skupino načrtovanih delavnic pod vodstvom občine, v skupino delavnic, ki proučujejo aktualne probleme in jih izvajajo mentorji na lastno pobudo v najširšem javnem interesu, ter v skupino delavnic, ki jih spodbudijo in vsebinsko določijo konkretne, med seboj tekmujoče razvojne pobude javnih ali zasebnih vlagateljev.

KLJUČNE BESEDE arhitektura, urbanizem, poučevanje, raziskovanje, metoda 78 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

doc. dr. Ilka Čerpes Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: ilka.cerpes@fa.uni-lj.si tel.: (01) 2000 716


1. UVOD Ko me je urednica Alenka Fikfak povabila k pisanju prispevka za publikacijo o delavnicah Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, me je hkrati postavila pred vprašanje o metodi in naravi mojega pristopa k učenju arhitekturnega ustvarjanja na fakulteti. Dalj kot sem razmišljala o zadani temi, bolj sem ugotavljala, da poučujem intuitivno, na podlagi ponavljanja vzorcev mojih učiteljev. V časovni stiski, ki je posledica obilice obveznosti na fakulteti, in hkratni skrbi za individualni razvoj v projektantski praksi, sem odlagala temeljito teoretsko refleksijo s tega področja in tudi Alenkino vabilo me sprva ni pritegnilo. Čez čas sem ugotovila, da bi razmislek o metodah poučevanja gotovo dobrodejno vplival na učinke dela s študenti. Ob tem sem tudi pomislila, da bi bilo koristno deliti svoja spoznanja in izkušnje z drugimi pedagogi, s tem obogatiti njihove pristope in hkrati lastne izpostaviti kritiki.

1.1 Arhitektura je samosvoja disciplina Razpravo o metodah učenja arhitekture je nemogoče voditi, ne da bi uvodoma pojasnili temeljne značilnosti arhitekture kot samosvoje tehnične, znanstvene in umetniške discipline ter naravo raziskovalnega ter pedagoškega dela na univerzi. V naši razpravi o delavnicah razumemo arhitekturo v njenem najširšem pomenu, torej kot proces načrtovanja in gradnje v prostoru, ne glede na merilo in obsežnost posega, zato uporabljamo izraz arhitektura tudi za načrte, ki oblikujejo prostor v večjih, urbanističnih merilih. Arhitektura je samosvoja disciplina, ker je usmerjena v spoznavanje ustroja stvarnosti in v izumljanje načinov za njegovo spreminjanje. Raziskovanje arhitekture je proučevanje predmetov arhitekture, procesa načrtovanja in gradnje z znanstvenimi metodami (Hanroth v Belderbos, 2005, str. 130). Če jo primerjamo z drugimi znanostmi, ugotovimo, da se od njih bistveno razlikuje, saj ne išče odgovorov na vprašanje, kako deluje stvarnost, niti ne kopiči vedenja o sami sebi. Cilj raziskovanja v arhitekturi je ugotoviti, kako bolje načrtovati in voditi proces gradnje v prostoru (Glanvill v Balderbos, 2005, str. 121). Pri tem arhitektura ustvarja nove oblike prostora, ki so nujno tudi sporočilne in odražajo arhitektov vrednostno opredeljen odnos do družbene stvarnosti. Spremembe fizičnega ustroja prostora sprožijo tudi spremembe v ustroju družbe, zato arhitektura vsebuje tudi vedenja, potrebna znanja in veščine za prepoznavanje in uravnavanje družbenih procesov, ki jih sproža gradnja.

1.2 Arhitektura je proces gradnje prostora Teoretska vedenja, praktična znanja ter tehnične veščine s področja arhitekture so osmišljeni le v procesu gradnje, ki jih preverja, akumulira in razvija. Za disciplino značilna neločljivost procesa postavljanja hipotez v obliki arhitekturnih zasnov in njihovega preizkušanja z gradnjo je za učitelje študentov arhitekture poseben izziv, ki ga ni mogoče obvladati z metodami poučevanja drugih znanstvenih disciplin ali umetniških praks niti z uvelja-

Slika 1: Povezovanja prakse in teorije v arhitekturi ustvarja vmesni prostor povezav kot polje inovacij in porajanja novega vedenja o predmetih arhitekture, procesu načrtovanja in procesu gradnje. Modelni prikaz je konkretni primer procesa povezovanja teorije in prakse za področje prometne infrastrukture. V zgornjem pasu so prikazani teoretski pristopi (teorije, pojmi, primerjalne analize, sinteza); v spodnjem pasu so prikazani postopki iz projektne prakse (idejna zasnova, operacionalizacija idejne zasnove, koordinacija tehničnih znanj z inženirji drugih strok, izvedbeni projekt) (Hanroth v Belderbos, 2005, str. 131). vljenimi pristopi pedagoške znanosti. Prav tako je s tovrstnim raziskovanjem arhitekture nemogoče zadovoljiti kriterije in normative, ki jih druge discipline znotraj prostora klasične evropske univerze zastavljajo kot merilo znanstvenosti raziskovalnega dela, saj hkratna raziskovanja prakse in teorije niso zaželena, v nekaterih primerih so celo prepovedana (na primer psihologija in psihiatrija). V arhitekturi pa je povezovanje obeh ravni nujni pogoj za porajanje novega vedenja, ki se kopiči prav v polju dinamičnih interakcij med prakso in teorijo. Raziskovanje je kontinuiran proces pretoka informacij med obema ravnema v obliki povratnih zank, ki ga ni mogoče omejiti v določenem časovnem intervalu niti sistematično razdeliti na sestavne dele niti tem delom določiti hierarhično zaporedje, kar bi bilo vse nujno potrebno za običajne metode znanstvenega raziskovanja in univerzitetnega poučevanja.

2. STROKOVNE IN SPLOŠNE KOMPETENCE ARHITEKTOV Če k nezdružljivosti univerzitetne raziskovalne doktrine in arhitekturi lastnega izvornega načina porajanja novega vedenja dodamo še razsežnosti umetniške prakse, se vprašanje izbora ustrezne metode poučevanja za doseganje učnih ciljev in s tem razvijanja ustreznih kompetenc pri študentih arhitekture še bolj zaplete. Po Požarnik (2002) so splošni učni cilji razdeljeni v tri skupine: v razvijanje čustveno-motivacijskih dejavnikov, v učenje psihomotoričnih spretnosti in 79 O METODI; Urbanistično-arhitekturne DELAVNICE


razvoj spoznavno-kognitivnih spoznavno-kognitivnih sposobnosti sposobnosti študenta. študenta. Med med prve prve uvrščamo uvrščamo vv razvoj zavzetost, profesionalno etičnost, odgovornost; med druge profesionalzavzetost, profesionalno etičnost, odgovornost; med druge profesionalne spretnosti, spretnosti, komunikacijske komunikacijske in in sodelovalne sodelovalne sposobnosti; sposobnosti; ter ter med med tretje tretje ne ustvarjalnost. ta je opredeljena kot sposobnost iskanja novih povezav med ustvarjalnost. Ta je opredeljena kot sposobnost iskanja novih povezav med analiziranimi dejstvi na podlagi poznavanja temeljnih teorij in končno kot analiziranimi dejstvi na podlagi poznavanja temeljnih teorij in končno kot sposobnost uporabe uporabe ugotovitev ugotovitev pri pri reševanju reševanju konkretnih konkretnih problemov. problemov. Iz iz sposobnost narave posameznih posameznih učnih učnih ciljev ciljev lahko lahko povzamemo, povzamemo, da da klasične klasične oblike oblike fronfronnarave talnega podajanja informacij (predavanja) in standardizirana demonstracija talnega podajanja informacij (predavanja) in standardizirana demonstracija prenosa na na abstraktni abstraktni primer primer zunaj zunaj stvarnega stvarnega družbenega družbenega konteksta konteksta (vaje) (vaje) prenosa podpirajo le manjši delež splošnih učnih ciljev. najpomembnejši učni cilji, podpirajo le manjši delež splošnih učnih ciljev. Najpomembnejši učni cilji, povezani z ustvarjalnostjo, so v primeru klasičnega poučevanja omejeni povezani z ustvarjalnostjo, so v primeru klasičnega poučevanja omejeni predvsem na na osvajanje osvajanje informacij informacij oo disciplinarnih disciplinarnih teorijah teorijah in in pojmih. pojmih. Ker ker je je predvsem sposobnost ustvarjanja novih povezav med analiziranimi dejstvi in njihova sposobnost ustvarjanja novih povezav med analiziranimi dejstvi in njihova uporaba vv konkretnem konkretnem kontekstu kontekstu ključna ključna kompetenca kompetenca ss področja področja arhitekarhitekuporaba turnega raziskovanja in procesa gradnje, je ob klasičnih pristopih poučevaturnega raziskovanja in procesa gradnje, je ob klasičnih pristopih poučevanja na na univerzi univerzi treba treba razviti razviti tudi tudi alternativne alternativne pristope pristope kk poučevanju, poučevanju, ki ki bolje bolje nja zadovoljujejo specifične specifične potrebe potrebe arhitekture. arhitekture. zadovoljujejo tem namenom namenom na na Fakulteti Fakulteti za za arhitekturo arhitekturo Univerze Univerze vv Ljubljani Ljubljani že že dalj dalj časa časa Ss tem v sodelovanju z nekaterimi uveljavljenimi šolami arhitekture po evropi razviv sodelovanju z nekaterimi uveljavljenimi šolami arhitekture po Evropi razvijamo metodo metodo učenja učenja ss pomočjo pomočjo arhitekturno-urbanističnih delavnic. delavnic.1515 UČNI CILJI arhitekturno-urbanističnih jamo UČNI CILJI ČUSTVENO MOTIVACIJSKI ČUSTVENO MOTIVACIJSKI STALIŠČA INTERESI STALIŠČA ZAVZETOST INTERESI ODGOVORNOST ZAVZETOST POKLICNI ETOS ODGOVORNOST POKLICNI ETOS

PSIHOMOTORIČNE SPRETNOSTII PSIHOMOTORIČNE SPRETNOSTII PROFESIONALNE SPRETNOSTI KOMUNIKACIJSKE PROFESIONALNE SPRETNOSTI SPRETNOSTI ZMOŽNOSTI KOMUNIKACIJSKE SODELOVANJA SPRETNOSTI ZMOŽNOSTI SODELOVANJA

SPOZNAVNI /KOGNITIVNI/ SPOZNAVNI /KOGNITIVNI/

USTVARJALNOST VREDNOTENJE po zunanjih in notranjih kriterijih in SINTEZA: nove, ustvarjalne povezave USTVARJALNOST VREDNOTENJE po zunanjih in notranjih kriterijih in ANALIZA : besedil, rešitev, postopkov SINTEZA: nove, ustvarjalne povezave UPORABA : reševanje in nalog ANALIZA : besedil, problemov rešitev, postopkov RAZUMEVANJE : spreminjanje, predvidevanje, UPORABA: reševanje problemov in nalog povezovanje ZNANJE : terminov, :pojmov, zakonitosti, teorij RAZUMEVANJE spreminjanje, predvidevanje, povezovanje

MODEL SPLOŠNIH UČNIH CILJEV (Požarnik, 2002)

ZNANJE: terminov, pojmov, zakonitosti, teorij

MODEL SPLOŠNIH UČNIH CILJEV (Požarnik, 2002) Slika Splošniučni učnicilji cilji(Marentič - Požarnik, (Marentič - Požarnik,2002). 2002). Slika 2:2:Splošni

3. DELAVNICE DELAVNICE KOT KOT METODA METODA UČENJA UČENJA IN IN RAZISKOVANJA RAZISKOVANJA 3. ARHITEKTURE ARHITEKTURE tema delavnic delavnic so so stvarni stvarni problemi problemi iz iz konkretnih konkretnih družbenih družbenih in in fizičnih fizičnih okolij, okolij, Tema ki jih jih običajno običajno posredujejo posredujejo investitorji, investitorji, lokalne lokalne strokovne strokovne službe službe ss področja področja ki urejanja prostora prostora ali ali uporabniki uporabniki prostora prostora iz iz splošne splošne javnosti. javnosti. Predmeti Predmeti delavdelavurejanja nic so torej izjemno kompleksni strokovni problemi, ki obsegajo vse vidike nic so torej izjemno kompleksni strokovni problemi, ki obsegajo vse vidike splošnih učnih učnih ciljev ciljev in in so so hkrati hkrati tudi tudi raziskovalni raziskovalni izziv izziv za za mentorja mentorja zz vidika vidika splošnih 15 Podatki Podatkioosodelovanju sodelovanjusosorazvidni razvidniizizpreglednega preglednegadela delamonografije monografijeooizvedenih izvedenihdelavnicah delavnicahna naFakulteti Fakultetizaza 15 arhitekturovvLjubljani. Ljubljani. arhitekturo

vsebine problema, problema, metode metode obravnave obravnave in in uporabnosti uporabnosti znanih znanih teorij. teorij. Ker ker je je vsebine predmet delavnic konkretni in stvarni problem, je delavnica tudi del procesa predmet delavnic konkretni in stvarni problem, je delavnica tudi del procesa gradnje, saj saj vv razmerju razmerju do do pobudnika pobudnika prevzema prevzema vlogo vlogo predprojekta, predprojekta, ss katekategradnje, rim preverja in vrednoti možnosti in omejitve za uresničitev svoje zamisli. rim preverja in vrednoti možnosti in omejitve za uresničitev svoje zamisli. Delavnice so so oblika oblika poučevanja poučevanja vv skupini skupini pod pod vodstvom vodstvom mentorja. mentorja. So so oblika oblika Delavnice pedagoškega in raziskovalnega dela, ki simulira proces snovanja, načrtopedagoškega in raziskovalnega dela, ki simulira proces snovanja, načrtovanja in in gradnje gradnje arhitekture arhitekture vv hibridni hibridni organizacijski organizacijski obliki obliki laboratorija laboratorija in in vanja projektivnega biroja. mentor je hkrati raziskovalec, ki opredeli raziskovalni projektivnega biroja. Mentor je hkrati raziskovalec, ki opredeli raziskovalni problem, metodo, metodo, načrtuje, načrtuje, vodi, vodi, koordinira koordinira in in analizira analizira eksperiment, eksperiment, ter ter problem, pedagog, ki s pedagoškimi metodami približa študentom potrebna znanja, pedagog, ki s pedagoškimi metodami približa študentom potrebna znanja, veščine in in vedenje vedenje za za izvajanje izvajanje in in vrednotenje vrednotenje eksperimenta. eksperimenta. Ob ob tem tem so so veščine vsi neprestano izpostavljeni vplivom iz okolja zunaj univerze, ki jim v osebi vsi neprestano izpostavljeni vplivom iz okolja zunaj univerze, ki jim v osebi naročnika delavnice delavnice in in splošne splošne javnosti javnosti med med izvajanjem izvajanjem eksperimenta eksperimenta naročnika posreduje povratne informacije o sprejemljivosti hipotez in izsledkov izsledkov za za posreduje povratne informacije o sprejemljivosti hipotez in stvarno lokalno okolje. bistveni rezultat delavnic torej ni načrt za konkretni stvarno lokalno okolje. Bistveni rezultat delavnic torej ni načrt za konkretni poseg vv prostor, prostor, temveč temveč interaktivni interaktivni proces proces učenja učenja in in raziskovanja raziskovanja zunaj zunaj dodoposeg sega tržnih mehanizmov. omogoča razvoj temeljnih disciplinarnih vedenj sega tržnih mehanizmov. Omogoča razvoj temeljnih disciplinarnih vedenj in znanj znanj ter ter gradnjo gradnjo ustreznih ustreznih kompetenc kompetenc pri pri študentih. študentih. Ker ker izdelki izdelki delavnic delavnic in oblikujejo načrtovane načrtovane razvojne razvojne težnje težnje vv predstavljive predstavljive prostorske prostorske oblike, oblike, oblikujejo omogočajo tudi tudi strokovno strokovno bolj bolj argumentirano argumentirano odločanje odločanje oo primernosti primernosti omogočajo posameznih alternativnih razvojnih modelov v stvarnih lokalnih okoljih. posameznih alternativnih razvojnih modelov v stvarnih lokalnih okoljih.

3.1 Vrste Vrste delavnic delavnic 3.1 razpon arhitekturnih, arhitekturnih, urbanističnih urbanističnih in in splošnih splošnih razvojnih razvojnih problemov, problemov, ki ki jih jih Razpon z delavnicami obravnavamo, je zelo širok. sega od vprašanj regionalnega z delavnicami obravnavamo, je zelo širok. Sega od vprašanj regionalnega razvoja do do detajlnega detajlnega oblikovanja oblikovanja načrtovanih načrtovanih prostorskih prostorskih oblik. oblik. Izbira izbira teme teme razvoja delavnice je je odvisna odvisna od od izbire izbire učnih učnih ciljev, ciljev, ki ki naj naj bi bi jih jih dosegli dosegli študenti, študenti, in in od od delavnice aktualnosti strokovnega problema, ki motivira mentorja za raziskovalno delo. aktualnosti strokovnega problema, ki motivira mentorja za raziskovalno delo. Po ciljih ciljih razvrščamo razvrščamo delavnice delavnice vv tri tri skupine: skupine: Po Načrtovane in in vodene vodene delavnice, delavnice, ki ki jih jih organizirajo organizirajo in in izvajajo izvajajo občinske občinske Načrtovane strokovne službe za urejanje prostora. tovrstne delavnice so izvedene na lolostrokovne službe za urejanje prostora. Tovrstne delavnice so izvedene na kalni ravni v času priprave urbanističnih načrtov in so sestavni del posebnih kalni ravni v času priprave urbanističnih načrtov in so sestavni del posebnih strokovnih podlag. podlag. Izvajajo izvajajo se se vv strokovnih strokovnih skupinah, skupinah, ki ki predlagajo predlagajo alternaalternastrokovnih tivne rešitve rešitve za za zadani zadani problem. problem. Primeri Primeri načrtovanih načrtovanih delavnic delavnic na na ravni ravni občiobčitivne ne so najpogostejši in so predstavljeni v preglednem delu publikacije. med ne so najpogostejši in so predstavljeni v preglednem delu publikacije. Med pomembnejše za razvoj stroke sodijo delavnice, ki jih je v letih 2000–2004 pomembnejše za razvoj stroke sodijo delavnice, ki jih je v letih 2000–2004 organizirala Mestna mestna občina občina Maribor maribor pod pod vodstvom vodstvom vodje vodje mestnega mestnega načrta načrta organizirala arhitekta Uroša Lobnika, saj so bile načrtovane in uporabljene neposredno arhitekta Uroša Lobnika, saj so bile načrtovane in uporabljene neposredno za določanje določanje vsebin vsebin mestnega mestnega načrta načrta vv vseh vseh razvojno razvojno nedoločenih nedoločenih mestnih mestnih za območjih. območjih. drugo skupino skupino sodijo sodijo delavnice, delavnice, ki ki jih jih vv celoti celoti načrtujemo načrtujemo in in vsebinsko vsebinsko VV drugo opredelimo mentorji. izdelujemo jih zaradi razširjenosti in zaostrenosti doopredelimo mentorji. Izdelujemo jih zaradi razširjenosti in zaostrenosti določenega tipa razvojnega problema, ki ni podprt z vlagateljskimi pobudami. ločenega tipa razvojnega problema, ki ni podprt z vlagateljskimi pobudami. Proučevanje in in predlaganje predlaganje rešitev rešitev je je vv splošnem splošnem javnem javnem interesu. interesu. Proučevanje Leta 2004 2004 smo smo ss študenti študenti četrtega četrtega letnika letnika izvedli izvedli delavnico delavnico vv kraju kraju Šmartno Šmartno Leta pri Litiji, Litiji, ki ki je je ena ena najmanjših najmanjših in in najrevnejših najrevnejših občin občin vv Sloveniji. sloveniji. Prostor Prostor občine občine pri

80 80 THE CREATIVITY CREATIVITY GAME: GAME: URBAN URBAN DESIGN DESIGN WORKSHOPS, WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS WORKSHOPS AND AND SPATIAL SPATIAL PLANNING PLANNING WORKSHOPS WORKSHOPS THE


je obremenjen s številnimi zapletenimi okoljskimi problemi (opuščeni kamnolomi, nerazvito cestno omrežje, odlagališča strupenih odpadkov), ki so jih v preteklosti ustvarili zunanji dejavniki zaradi nenadzorovanega črpanja naravnih virov. Majhna in za dobičkonosne investicije ne preveč privlačna občina je šibko opremljena s strokovnjaki in finančnimi viri za spopadanje z izjemno zahtevnimi razvojnimi problemi. Občinski urbanist arhitekt Peter Lovšin, ki je v tistem času izdeloval občinski urbanistični načrt, je naletel na izrazito pomanjkljive strokovne podlage, s katerimi ni bilo mogoče predlagati ustreznih razvojnih vizij. Na njegovo pobudo smo v okviru priprav na izdelavo občinskega prostorskega načrta v okviru Fakultete za arhitekturo izvedli urbanistično delavnico. Cilj delavnice je bil izdelati oblikovne in vsebinske variantne predloge prostorskega razvoja, ki bi bile podlaga za odločanje v občinskemu svetu predvsem pri vprašanjih sanacije degradiranega okolja, umeščanju novih dejavnosti in urejanju prometne ter druge infrastrukture v občinskem središču, kraju Šmartno. Na ravni mentorjev smo opredelili problem in hipotezo, kar je bilo – ob pomanjkanju sredstev za temeljne raziskave prostorskih in drugih danosti – strokovno zapleteno vprašanje predvsem z metodičnega vidika, saj običajnega protokola za pridobivanje strokovnih podlag ni bilo mogoče uporabiti. Nadomestili smo ga z usmerjenim intervjujem župana in temeljitim evidentiranjem danosti na terenu. Na ta način smo pridobili verno sliko stanja v danem trenutku. Po opravljeni strokovni analizi pridobljenih informacij z uveljavljenimi metodami in tehnikami urbanističnega načrtovanja, ki so jo izvedli študenti, smo mentorji opredelili razvojne probleme in postavili hipotezo za razvojno strategijo občine in središčnega kraja. Hipoteza je temeljila na preprostem in splošnem strokovnem stališču o nujnosti uveljavljanja načel trajnostnega razvoja na lokalni ravni. Enostavna in splošna hipoteza je bila v danih razmerah razvojno zavrtega območja brez zadostnih človeških virov z obilico najtežjih okoljskih problemov nujni pogoj za izvedljivosti predlaganih posegov v prostor. S tem izhodiščem so študenti v manjših delovnih skupinah izdelali različne načrte za možne vsebinske in oblikovne intervencije, ki so operacionalizirale hipotetično zastavljeno razvojno strategijo. Zaključek delavnice je bil namenjen urjenju študentov v tehnikah obdelave in načrtov za namene komunikacije z javnostmi, ki so ga uspešno zaključili s predstavitvijo svojih izdelkov na seji občinskega sveta Šmartno pri Litiji. Svetniki so rezultate delavnice sprejeli naklonjeno. Študentske predloge so vgradili v prostorske dokumente kot dolgoročno vodilno misel, ki usmerja proces graditve kraja proti ciljem trajnostnega razvoja. V tretjo skupino delavnic razvrščamo delavnice, ki jih izvajamo na pobudo zasebnih in javnih razvojnikov, ki za ovrednotenje različnih tekmujočih zamisli iščejo opredmetene predstave njihovih učinkov v prostoru. Ponazarja jih delavnica Bohinj, kjer smo naleteli na izjemno kakovostne prostorske danosti, s tem povezan izjemen interes za vlaganja v razvoj kraja in neobvladljiv obseg podatkovnih baz o lastnostih in danostih v prostoru. Tudi to delavnico smo pripravili na pobudo občinskega urbanista arhitekta Branka Rozmana. Izvajali smo jo med letoma 2007 in 2009.

Kakovostne, z zakonom zaščitene naravne danosti in kulturno-zgodovinski pomen Bohinja so terjali kompleksni interdisciplinarni pristop k snovanju kakršnih koli sprememb v prostoru, zato smo delavnico zasnovali predvsem kot raziskavo že obstoječih strokovnih podlag, različnih strokovnih zamisli o razvoju kraja in vizij krajanov. V tem okviru smo ob podpori občinskega urbanista najprej izvedli dvodnevni seminar. Udeležili so se ga arhitekti in urbanisti, ki so bili ali so dejavni v območju Bohinja, krajani in lokalni strokovnjaki za razvoj turizma ter kmetijstva. Informacije o splošnih razvojnih problemih in težnjah smo dopolnili s posebnim znanjem o sodobnih doktrinah gospodarjenja v prostoru alpskih jezer, ki smo ga mentorji skupaj s študenti pridobili na kongresu evropskih biologov in ekologov. Na podlagi prve faze delavnice smo mentorji skupaj z arhitekti in urbanisti, ki so sodelovali v uvodnih razpravah, opredelili okvirna izhodišča in omejitve za načrtovanje, ki so podpirali najprej varstveni vidik zaščitenih naravnih in kulturnih vrednot in nato izražene težnje lokalnih strokovnjakov in prebivalstva k trajnostno naravnanemu turizmu. Študenti so v okviru zastavljenih smernic s standardnimi tehnikami urbanističnega in arhitekturnega načrtovanja izdelali analizo razvojnih teženj v prostoru. Končno so v obliki urbanističnega in arhitekturnega načrta predlagali posege v prometno infrastrukturo za izboljšanje trajnostne mobilnosti v prostoru celotne občine, izdelali so shemo funkcionalno ustreznejše in naravi prijaznejšega omrežja dejavnosti, ki je usmerjena v aktiviranje jeder obstoječih naselij, ter poiskali primerne lokacije za novogradnje znotraj obstoječih meja naselij. Opredelili so tudi lokacije degradiranih območij in zanje predlagali ustrezne razvojne strategije s ciljem zamejiti nebrzdano razprševanje zidave v neposredni bližini jezerske obale, ob reki Savi, na kmetijskih zemljiščih in v zaščitenih gozdovih Triglavskega narodnega parka. Rezultate delavnice smo predstavili prebivalcem Bohinja in občinskemu svetu. Mentorji smo posredovali ugotovitve in predloge delavnice strokovni javnosti, ki je proces gradnje, ki ga je sprožila delavnica, prenesla iz raziskovalnega v izvedbeno polje. Različni projektanti po izbiri lokalne skupnosti so prevzeli osnovne zamisli delavnice in jih prenesli v strokovne projekte. V procesu izdelave so občinski prostorski načrt, projekt ureditev kolesarskih poti, projekt za prometno ureditev, projekt za arhitekturno prenovo središča v Bohinjski Bistrici in projekt za arhitekturno prenovo osrednje vstopne točke k jezeru v Ribčevem Lazu. Primerjava delavnic Šmartno pri Litiji in Bohinj nazorno kaže, da je vsaka delavnica nov izziv za mentorja z vidika iskanja možnih poti in predlogov za posege v prostor. Tudi pedagoški pristop je vsakič usklajen z okoliščinami in zahtevami za doseganje ustreznih učnih ciljev, zato se v okviru delavnic porajajo inovacije, nova znanja in vedenja na obeh področjih. Delavnica v Šmartnem je bila osredotočena na zapolnjevanje praznega polja zamisli o razvojnih vizijah kraja, ki so ga študenti polnili na podlagi spoznavanja temeljnih disciplinarnih teorij in njihovega prenosa v konkretni prostor. Namenjena je bila celotnemu letniku študentov, ki je preko dela v delavnici pridobil temeljne kompetence s področja urbanističnega načrtovanja. Delavnica v Bohinju je bila nasprotno usmerjena v polje tekmujočih in prekrivajočih zamisli, ki jih je bilo treba razvrstiti po primernosti in usmeriti k smiselnemu cilju na podlagi strokovnih kriterijev. Študenti so se urili v temeljni načrtovalski kompetenci ustvarjanja novih povezav na podlagi vrednotenja stanja in razvojnih procesov v prostoru s pomočjo notranjih in zunanjih kri81 O METODI; Urbanistično-arhitekturne DELAVNICE


terijev. Delavnica je bila namenjena študentom zaključnega letnika študija arhitekture, za katere smo mentorji predpostavljali, da so dobro seznanjeni s temeljnim znanjem strokovnih teorij in pojmov ter da obvladujejo profesionalne spretnosti, zato je bil učni cilj delavnice postavljen predvsem v smeri krepitve zavzetosti, odgovornosti in profesionalne etike.

4. ZAKLJUČEK Delavnice so disciplinarno koristen in pedagoško učinkovit način dela s študenti arhitekture, ker v enovitem pedagoškem procesu združujejo h gradnji usmerjen proces raziskovanja in načrtovanja sprememb v ustroju stvarnosti, kar je temeljna in specifična značilnost arhitekture kot samosvoje discipline. Mentorji in študenti s pomočjo delavnic pridobivajo nova znanja in izkušnje. Hkrati z novimi spoznanji, ki jih generirajo iz proučevanja posamičnih primerov, dograjujejo telo temeljnega disciplinarnega vedenja o arhitekturi. Končno so rezultati delavnic nesebično darilo zakladnici zamisli o prostoru in njegovih možnih preobrazbah. Pri tem je za kakovostne izide delavnic pomembno zavestno vzpostaviti in vzdrževati ločnico med raziskovanjem in načrtovalsko prakso in s tem omogočiti potrebni odmik za kritično presojo rezultatov dela na obeh področjih. V nasprotnem primeru delavnice kot oblika poučevanja in raziskovanja arhitekture izgubijo svoj smisel.

LITERATURA Belderbos, M., Verbeke, J. (2005). The Unthinkable Doctorate, Hogeschool voor Wetenschap und Kunst-School of Architecture Sint Lucas, Brussels. Marentič - Požarnik, B., Peklaj, C. (2002). Preverjanje in ocenjevanje za uspešnejši študij (Prispevki k visokošolski didaktiki, 4). Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete.

82 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Ilka ÄŒerpes ON THE METHOD Urban-Architectural Workshop

ABSTRACT Workshops are a method of studying and teaching architecture. They support the connection of theory and practice, typical for architecture. They are laboratory research of a group of mentors and students, aimed at improving the process of construction and architectural subjects, which at the same time develop suitable competences in the fields of emotional and motivational skills, psychomotor skills and creativity. Workshops are classified into the group of planned workshops, led by the municipality, the group of workshop studying current problems and are held by mentors on their own incentive for the greater public benefit, and the group of workshops which are stimulated by and the content of which is defined by concrete competing developmental incentives of public or private investors.

Key words architecture, urban design, teaching, research, method

Assist. Prof. Ilka ÄŒerpes, Ph. D. University of Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: ilka.cerpes@fa.uni-lj.si phone: +386 (1) 2000 716 83 ON THE METHOD; Urban-Architectural Workshop


1. INTRODUCTION When the editor Alenka Fikfak invited me to write an article for the publication about workshops held by the Faculty of Architecture, University of Ljubljana, she made me contemplate the method and nature of my approach to teaching architecture at the faculty. And the longer I thought about the topic, the more I realised that I was teaching intuitively, repeating the patterns of my teachers. Being pressed for time, because of my many obligations at the faculty, and at the same time trying to keep developing individually in architectural practice, I kept postponing a thorough theoretical reflexion of this area, and at first I was not keen to accept Alenka’s invitation. In time I realised that a reflection of the teaching methods would most certainly have a beneficial influence on the effects of working with students. I also thought that it would be useful to share my realisations and experience with other educators and through this enrich their approaches and expose my own to criticism.

1.1 Architecture is a Unique Discipline The discussion on methods of teaching architecture cannot be held without initially explaining the fundamental characteristics of architecture as a unique technical, scientific and artistic discipline and the nature of research and educational work at the university. In our discussion about workshops we understand architecture in its widest sense of the word, so as a process of planning and building in a space, regardless of the scope and size of the development, so we use the term architecture also for plans which shape space on larger urban design scale. Architecture is a unique discipline, because it focuses on learning about the structure of reality and inventing ways to change it. The research of architecture is a study of the subjects of architecture, the planning process and building through science methods (Hanroth in Belderbos, 2005, p 130). If we compare it to other sciences, we discover that it is essentially different from them, because it does not search for answers to the question how reality works, and it does not accumulate the knowledge about itself. The objective of research in architecture is to establish, how to better plan and lead the construction process in space (Glanvill in Balderbos, 2005, p 121). While doing this, architecture creates new shapes of space, which necessarily make a statement and reflect the architect’s value-determined relationship to the social reality. The changes of the physical structure of space are also set off by changes in the structure of society, so the architecture also includes the knowledge and skills to recognise and regulate social processes which are triggered by building.

1.2 Architecture is a Process of Building Space In architecture, theoretical, practical knowledge and technical skills come to life in the process of building, when the knowledge and skills ares checked,

Figure 1: Connecting practices and theory in architecture creates medial space of connections as a field of innovations and creating of new knowledge about the subject of architecture, planning process and building process. The model display is a concrete example of the process of connecting theory and practice in the field of traffic infrastructure. In the upper part procedures of project practice are shown (theories, terms, comparative analysis, synthesis); and the lower part shows the procedures from the project practice (basic idea, the operating of the basic idea, coordination of technical knowledge with engineers from other practices, the project to be done. (Hanroth in Belderbos, 2005, p 131). accumulated and developed. The inseparability of the process of setting hypotheses in the form of architectural design and their testing through building, typical for this discipline, is a special challenge for teachers of students of architecture, one which cannot be controlled by the method of teaching other science disciplines or artistic practices and neither with renowned approaches of teaching science. And through this kind of research into architecture, it is impossible to satisfy the criteria and norms other disciplines within the scope of the traditional European university set as a measure of how scientific the research work is, because it is not desired to research practice and theory simultaneously, and it is even forbidden in some cases (for example psychology and psychiatry). However in architecture, connecting the two levels is a necessary condition to give birth to new knowledge, which is accumulated in the field of dynamic interactions between theory and practice. Research is a continuous process of information flow between the two levels in the shape of return loops, and it cannot be limited in a set time interval or systematically divided to components and neither can hierarchical order be set to those parts, all of which would be necessary for the usual methods of scientific research and teaching at university.

2. EXPERT AND GENERAL COMPETENCES OF ARCHITECTS When we add the dimension of artistic practice to the incompatibility of research doctrine and original creating of new knowledge in architecture, this further complicates the question of the choice of the adequate teaching

84 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


A MODEL OF GENERAL LEARNING OBJECTIVES

method to reach the study objectives and the development of suitable competencies in architecture students. According to Požarnik (2002), general study objectives are divided into three groups: development of emotional and motivational factors, learning of psychomotor skills and in the development of student’s cognition and cognitive skills. The first group consists of zeal, professional ethics, responsibility; the second of professional skills, communication and cooperation skills; and the third is creativity. This is defined as the ability to search for new connections between analysed facts, the ability which is based on the knowledge of basic theories and finally as the ability to use the findings to solve concrete problems. From the nature of individual study objectives, we can sum up that the traditional forms of frontal transmission of information (lectures) and standardised demonstration of transfer to an abstract example outside the social context (practical classes) support only a minor part of general study objectives. In case of traditional teaching, the most important study objectives connected to creativity are limited predominantly to obtaining information about disciplinary theories and definitions. Because the capability of creating new connections between the analysed facts and their use in concrete context is the key competency in the field of architectural research and the building process, it is necessary to develop alternative approaches to teaching, alongside the traditional teaching methods at the university, since the alternative approaches better satisfy architecture’s specific needs. For this purpose Faculty of Architecture at the University of Ljubljana – in cooperation with some renown European schools of architecture – has been developing a teaching method using the architecture and urban design workshops.15

3. WORKSHOPS AS A METHOD OF LEARNING AND RESEARCHING ARCHITECTURE Workshop topics are factual problems from concrete social and physical environment, usually put forward by investors, local professional services from the field of space arrangements or users of space from general public. The topics of workshops are therefore exceptionally complex expert problems which encompass all the aspects of general learning objectives and are at the same time research challenges for the mentor from the perspective of the problem contents, methods of dealing with and use of known theories. Because the subject matter of a workshop is concrete and factual problem, the workshop is one of the processes of building, because, in its relationship to the initiator it takes on the role of pre-project, with which it checks and evaluates the possibilities and limitations for realising their idea. Workshops are a form of group studying under menthor’s guidance. They are a form of educational and research work which simulates the process of creation, planning and building architecture in a hybrid organisational form of laboratory and a project bureau. The menthor is at the same time a researcher, who defines the research problem, method, he plans, leads, co-or15 Co-operation information can be seen from the monograph's overview section of workshops held at the Faculty of Architecture in Ljubljana.

LEARNING OBJECTIVES

PSYCHOMOTOR SKILLS

EMOTIONAL MOTIVATIONAL

COGNITIVE

POSITIONS

EXPERT SKILLS

CREATIVITY is

INTERESTS

COMMUNICATION SKILLS

EVALUATION based on external and internal criteria and SYNTHESIS: new, creative connections

DETERMINATION RESPONSIBILITY

ABILITY TO COOPERATE

PROFESSIONAL ETHOS

ANALYSIS OF: texts, solutions, procedures

USE: solving problems and tasks COMPREHENSION: changing, anticipating, connecting

Figure 2: General learning objectives (Marentič-Požarnik, 2002). 

KNOWLEDGE OF: terms, ideas, rules, theories

dinates and analyses the experiment and an educator who uses teaching methods to bring the necessary knowledge for performing and evaluating the experiment. And at the same time, everybody is constantly exposed to the influences of the environment outside the university, which – as the client and general public - gives them feedback on acceptability of hypothesis and findings for real local environment during the course of experiment. Therefore, the essential result of the workshops is not a plan for a concrete spatial development, but an interactive learning and research process outside the reach of marketing mechanisms. It makes possible the development of basic disciplinary knowledge and experience, and building the suitable competencies for students. Because the products from the workshops form the planned developmental tendencies into visual spatial form, they enable an expertly more argumented decision about how appropriate individual alternative developmental models in real local environments are.

3.1 Types of Workshops The scope of architectural, urban design and general developmental problems dealt with in the workshops is wide. It ranges from the questions of regional development to detailed design of planned spatial forms. The choice of workshop topic depends on study objectives the students should meet and the currency of professional problems motivating the mentors for research. According to their objectives we separate them into three groups: Planned and guided workshops, organised and performed by municipal professional spatial planning services. These types of services are performed on a local level during the time of urbanistic design preparation, and are a component of special professional bases. They are performed in 85 ON THE METHOD; Urban-Architectural Workshop


expert groups which suggest alternative solutions for the problem at hand. Examples of planned workshops on municipal level are most common, and are presented in Part IV of this publication. Among the most important for the development of profession are workshops which were organised by the Maribor Municipality between 2000 and 2004 under the guidance of the head of city plan, architect Uroš Lobnik, because they were planned and used directly for defining the contents of the city plan in all developmentally undefined city areas. The second group consists of workshops which are entirely planned and the contents of which are defined by mentors. They are made because of a widely spread and acute developmental problem of a certain type, which is not supported by investors' initiatives. The research and suggested solution are in common public interest. In 2004, the fourth year students and I conducted a workshop in Šmartno pri Litiji, in one of the smallest and the poorest municipalities in Slovenia. The area of municipality is burdened with complicated environmental problems (abandoned quarries, undeveloped road infrastructure, toxic waste disposal), which were created in the past because of uncontrolled use of natural resources. The small municipality, which is not attractive for profitable investments, has very few experts and financial sources to fight the incredibly demanding developmental problems. Municipal urban designer, architect Peter Lovšin, who was working on municipal urban plan, came across an alarmingly deficient professional grounds and it was impossible to suggest suitable visions for demanding developmental visions. At his initiative we held an urban design workshop in the framework of the Faculty of Architecture, as part of preparations for making the municipal spatial plan The workshop objective was to create spatial development proposals, varied by design and contents, which would be the basis for decisions made by the Municipal Council, mainly as an answer to the question of remediation of degraded environment, placement of new operations and managing trafic and other infrastructure in the municipal centre, town of Šmartno. On the level of mentors we defined the problem and hypothesis, which was a professionally complex problem from methodological point of view, because it was impossible to use the common protocol to obtain professional bases, due to insufficient funds for basic research of spatial and other facilities. This was replaced by interviewing the mayor and thorough recording of the situation in the field. In this way we obtained a credible picture of that moment. After performing an expert analysis of the information gathered with the established methods and techniques of urban planning done by the students, the mentors defined developmental problems and set a hypothesis for the developmental strategy of the municipality and its central town. The hypothesis was based on a simple and general professional position of the necessity of implementing the principles of sustainable development on the local level. A simple and general hypothesis was a necessary condition for the feasibility of spatial developments, given the conditions of a developmentally challenged area without sufficient human resources with an abundance of environmental problems. From this starting point, the students, working in small groups, created different plans for pos-

sible conceptual and design interventions which made the hypothetically stated development strategy operational. The conclusion of the workshop was intended to train students in the techniques of processing and plans for the purposes of public relations, which was successfully concluded by a presentation of their projects at the Šmartno pri Litiji Municipal Council meeting. The members of the council were favourably disposed towards the results of the workshop. Students' suggestions were implemented in spatial documents as a longterm leading idea which guides the process of building in the town in line with sustainable development. The third group of workshops are performed following the initiative of private and public developers, who look for tangible presentation of spatial effects to evaluate various competing ideas. They are represented by the Bohinj workshop, where we came across spatial facilities of high quality, a connected, exceptional interest for investments into development of the town and an unmanageable scope of databases about the characteristics and facilities of space.This workshop was prepared on the initiative of the municipal urban designer, architect Branko Rozman. It was held between 2007 and 2009. Quality natural resources, protected by law, and the culturally-historic importance of Bohinj, required a complex interdisciplinary approach to planning any changes in space, so the workshop was planned predominantly as a research of the existing expert groundwork, different expert ideas for the development of the town and visions of residents. Within this framework, we initially conducted a two-day seminar with the support of the local urban designer. Architects and urbanists who work in the area ob Bohinj, residents, and local experts for development of tourism and agriculture attended the seminar. The information about general development problems and tendencies were completed with special knowledge of contemporary doctrines in managing the space of alpine lakes, which the mentors and students acquired at the congress of European biologists and ecologists. Based on phase one of the workshop, the mentors, together with architects and urban planners who participated in initial discussions, defined the indicative starting points and planning limitations, which supported firstly the protective aspect for the protected natural and cultural values, and secondly the expressed tendencies of local experts and residents towards sustainable tourism. Within the designated guidelines, the students made an analysis of developmental tendencies in the space, using standard techniques of urban and architectural planning. In the end they presented an urban and architectural plan of suggested development of traffic infrastructure for improvement of sustainable mobility within the entire municipality, they made a scheme of functionally more appropriate network of nature friendly activities, which focuses on activating the cores of the existing settlements, they found suitable locations for new constructions within boundaries of the existing settlements. They also defined the locations of degraded areas and suggested suitable development strategies for the areas, with an objective of limiting the unbridled spreading of constructions in the vicinity of the lake shore, along the Sava River, on agricultural areas and in the protected forests of the Triglav National Park. The results of the workshops were presented to the residents of Bohinj and the Municipal Council. The menthors presented the findings and workshop

86 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


suggestions to expert public, which transferred the building process triggered by the workshop from the research into execution. Following the selections of local community, different architects took over the basic ideas of the workshop and translated them into professional projects. The following projects are in pre­­-process of realisation; municipal spatial plan, cycling route layout project, traffic regulation project, project for architectural renovation of the centre of Bohinjska Bistrica and project for architectural renovation of the central lake area entry point in Ribičev Laz.

LITERATURE Belderbos, M., Verbeke, J. (2005). The Unthinkable Doctorate, Hogeschool voor Wetenschap und Kunst-School of Architecture Sint Lucas, Brussels. Marentič-Požarnik, B., Peklaj, C. (2002). Preverjanje in ocenjevanje za uspešnejši študij, (Prispevki k visokošolski didaktiki, 4). Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete.

A comparison of Bohinj and Šmartno pri Litiji workshops clearly shows, that every workshop is a new challenge for a mentor from the aspect of finding possible ways and suggestions for spatial development. Even the pedagogical approach is coordinated to individual circumstances and requirements to achieve adequate study objectives, so workshops always lead to innovations and new knowledge in both fields. The Šmartno workshop was focused on filling an empty field of visions for the development of the town, a field which the students filled based on learning about basic disciplinary theories and their transfer into concrete space. The workshop was for all the students of one year, who, while working in the workshops, acquired basic competencies in the field of urbanistic planning. Quite the contrary, Bohinj workshop was aimed at the field of competing and rival ideas, which needed to be sorted according to appropriateness and directed into sensible objectives, based on expert criteria. Students were training in basic planning competency of creating new connections, based on evaluating current conditions and developmental processes in space, aided by internal and external criteria. The workshop was intended for students of final year of architecture, for those the mentors supposed were well versed in basic knowledge of expert theories and terms, and who mastered professional skills, therefore the learning objective of the workshop was predominantly aimed at building dedication, responsibility and proffesional ethics.

4. CONCLUSION Workshops are a disciplinary useful and pedagogicaly efficient work method for students of architecture, because they use a uniform pedagogical process combined with a bulding oriented research and change planning process in the structure of reality, which is the fundamental and specific characteristic of architecture as a unique discipline. Through workshops, mentors and students acquire new knowledge and experience. At the same time with new knowledge, generated from studying individual examples, they build on the core of essential architectural knowledge. And at the end, the workshop results are a selfless gift to the vault of ideas about space and its possible transformations. At the same time – to achieve quality workshop results – it is necessary to consciously set and mantain the divide between research and planning practice, and thus enable the neccesary distance for critical evaluation of work results in both areas. Otherwise workshops loose their purpose as a form of teaching and research of architecture.

87 ON THE METHOD; Urban-Architectural Workshop


Sonja Ifko URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE DELAVNICE KOT PRILOŽNOST ZA PREIZKUS IN OPTIMIZACIJO TEORETIČNIH MODELOV IZVLEČEK Preplet arhitekturne teorije in prakse je ključni element razvoja stroke. Eden izmed najučinkovitejših pristopov, ki poveže oba pola in zaradi narave dela omogoča neposredno preverjanje različnih pristopov, so arhitekturne delavnice. Hkrati pa predstavljajo pomemben in neposreden odziv na konkretna razvojna vprašanja in omogočajo sodelovanje ne le stroke in naročnika, ampak tudi zainteresirane javnosti, ki je vedno pomembnejši dejavnik pri sprejemanju določenih rešitev in razvojnih usmeritev v prostoru. Prav ohranjanje in interpretacija kulturne dediščine sta temi, ki postajata v kontekstu razvoja prostora vedno pomembnejši in zahtevata inovativne pristope varstva ter vključevanja dediščine v sodobne družbene in gospodarske tokove. Novejše kategorije dediščine, ki se šele uveljavljajo, dajejo možnosti za razvoj in uveljavljanje sodobnih varstvenih trendov in posledično njihovo razširjanje tudi na področje ostalih varstvenih kategorij, kjer so razširjeni še bolj tradicionalni pristopi dela. Prispevek obravnava pristope vzporednega prepletanja teorije in prakse ter njunega dialektičnega razvoja skozi aplikacije, ki so nastale v okviru treh arhitekturnih delavnic. V njem so predstavljene značilnosti nadgradnje in optimizacije teoretičnega modela, razvitega za analizo in vrednotenje območij industrijske arhitekturne dediščine, ter konkretni projekti varovanja in interpretacije dediščine, ki so nastali na osnovi aplikacije razvite metodologije.

KLJUČNE BESEDE aplikacija varstvene metodologije, varovanje dediščine, terensko delo, interpretacija dediščine 88 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

doc. dr. Sonja Ifko Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: sonja.ifko@fa.uni-lj.si tel.: (01) 2000 760


1. ARHITEKTURNO-URBANISTIČNA DELAVNICA KOT OBLIKA DELA Vedno intenzivnejši razvojni tempo narekuje neposredno in hitro odzivnost na aktualno problematiko tudi na področju upravljanja in oblikovanja prostora. Prav arhitekturne delavnice so tista oblika dela, ki najučinkoviteje poveže vse dejavnike razvoja in zaradi narave dela omogoča predstavitev variantnih rešitev, ki najhitreje preverjajo različna izhodišča in s tem pripravijo podlago za nadaljnje učinkovito projektno delo. Javne predstavitve rezultatov omogočajo neposreden odziv uporabnikov ter vseh zainteresiranih za izvedbe različnih prostorskih posegov, od prostorsko-načrtovalskih vizij do arhitekturnih posegov ali pristopov varovanja kulturne dediščine. Našteto potrjuje tudi intenzivno naraščanje števila delavnic v zadnjih letih v našem prostoru.

1.1 Namen delavnic Ko opredeljujemo namen organiziranja arhitekturnih in urbanističnih delavnic, gre praviloma za dvoje izhodišč. To sta preizkus različnih razvojnih idej, ki jih naročniki želijo variantno preveriti, in uveljavljanje ter preizkušanje novosti tako s področja novih teoretičnih in praktičnih znanj kot uvajanja novorazvitih materialov ali metod dela. V prvem sklopu gre praviloma za predstavitev različnih razvojnih idej naročnikom, javnosti, uporabnikom ali lastnikom, skratka tistim, ki določena območja upravljajo in usmerjajo njihov razvoj. Ta skupina delavnic v našem prostoru predstavlja glavnino in je praviloma vezana na pripravo občinskih prostorskih aktov, kjer se v fazi priprav preverjajo različni razvojni koncepti ali konkretni predlogi za zasnovo prostorskih dokumentov ali arhitekturnih realizacij. Naslednja skupina delavnic predstavlja tiste, ki so zasnovane z namenom preizkusa novih teoretičnih in praktičnih znanj v projektantski praksi – novih materialov, tehnologij, metod načrtovanja ali varstvenih postopkov, ki jih praksa šele uvaja. V tem kontekstu predstavljajo arhitekturne delavnice pomemben vir izobraževanja za strokovno pa tudi laično javnost. Prav uveljavljanje novega znanja – metodologije za raziskovanje in vrednotenje območij industrijske arhitekturne dediščine je področje, ki sem ga sama preizkušala na treh delavnicah in ga nameravam v prispevku predstaviti. Vse so bile zasnovane z namenom predstavitve pomena dediščine opuščenih industrijskih območij in celostne izpostavitve njenih razvojnih potencialov, katerih pomemben del je tradicija znanja, dela ter ne nazadnje tudi arhitekturna zgodovina. Vse to namreč omogoča izpostavitev vsebin za odgovornejši razvoj teh območij v prihodnosti. Gre za reševanje problematike, ki izpostavlja odnos do specifične varstvene kategorije, saj ta še vedno ostaja na samem robu varstvenih prizadevanj.

1.2 Arhitekturna delavnica kot metoda dela Ko analiziramo metodološke pristope dela na arhitekturnih in urbanističnih delavnicah, se kot primerjalni koncept dela kaže eksperimentalna metoda raziskovalnega dela. Delavnica predstavlja poizkus, rekli bi lahko, da gre za

poustvaritev idealnih pogojev eksperimenta/projekta. Čeprav je glede na eksperimentalno metodo dela pri procesu dela na delavnici treba poudariti, da učinke eksperimenta/projekta težko primerjalno neodvisno vrednotimo. Vedno večja uporaba sodobnih predstavitvenih metod in 3D-simulacij nam po drugi strani omogoča, da relativno dobro predstavimo učinke različnih prostorskih posegov, sprememb itd. ter tako simuliramo rezultate različnih posegov v prostoru ter jih tudi primerjalno vrednotimo. Slednje je žal pri zasnovi delavnic praviloma izpuščeno in rezultate na različne načine le predstavljamo javnosti ter beležimo odzive predvsem na javnih predstavitvah, objavah v medijih in podobno. Prav to je morda še ena od stopenj razvoja delavnic, ki bi ji v prihodnje veljalo posvetiti več časa, saj bi s podrobnejšo in bolj poglobljeno analizo rezultatov lahko učinkoviteje usmerjali razvoj nadaljnjih faz projektov, ki sledijo arhitekturnim delavnicam. Potrditev umestnosti primerljivosti metode dela na delavnicah in eksperimentalne metode v okviru družboslovnega raziskovanja potrjujejo navedbe Toša in Hafner - Finka (Toš, Hafner - Fink, 1998), da je eksperimentalna metoda v okviru družboslovnega raziskovanja v veliki meri utemeljena prav skozi izvedbo t. i. “aktivističnega eksperimenta” utopičnih socialistov Charlesa Fourierja in Roberta Owna. Z izvedbo – izgradnjo svojih socialistično-utopističnih projektov sta namreč dokazovala svojevrstne koncepte urejanja odnosov med ljudmi v meščanski družbi. Nedvomno pa oba primera prav skozi izvedbo projektov kažeta neposredno povezavo uveljavljanja razvojnih potencialov in novih teorij skozi nadzorovan potek dela, kjer se ugotovitve eksperimenta/projekta uporabljajo za razvoj in optimizacijo naslednjih. Ta kratek teoretični diskurz pokaže potenciale, ki jih delavnice kot preizkusi novega razvojno nudijo. Omogočajo namreč, da skozi eksperiment (simuliran v projektu) preverjamo in optimiziramo rezultate pred nadaljnjimi razvojnimi fazami tako znotraj raziskovalnega kot projektnega dela. Slednja kombinacija je še posebej zanimiva, saj omogoča tudi dvojno preverjanje raziskovalnega dela in hkrati skozi aplikacijo kaže rezultate dela v projektni fazi – eksperimentu, ta pa je še dodatno preverjan skozi predstavitve strokovnjakom in javnosti, česar se v praksi razmeroma redko poslužujemo.

2. METODOLOGIJA VARSTVA INDUSTRIJSKE ARHITEKTURNE DEDIŠČINE Leta 2003 sem končala večletno raziskavo evidentiranja in vrednotenja kompleksov industrijske arhitekturne dediščine v Sloveniji in jo v okviru doktorske disertacije zaključila z zasnovo metodologije za analizo in vrednotenje območij industrijske dediščine (Ifko, 2003). Tako je nastal model, s pomočjo katerega se ugotavljajo značilnosti in vrednote dediščine posameznih industrijskih območij ter na osnovi njih pripravijo projekti konkretnih varstvenih in razvojnih posegov. Metodologija je bila teoretično aplicirana na konkretnem primeru območja tovarne Talum v Kidričevem. Pozneje pa optimizirana skozi delo treh arhitekturnih in urbanističnih delavnic, in sicer Opuščeno industrijsko območje – razvojni potencial mesta (Ravne, 2002–3), DeKlavnica (Ljubljana, 2004–5) in Klasirnica (Velenje, 2007). Ob tem pa so na ljubljanski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS) 89

URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE DELAVNICE KOT PRILOŽNOST ZA PREIZKUS IN OPTIMIZACIJO TEORETIČNIH MODELOV


s to metodologijo opravili tudi vrednotenje območij Tobačne tovarne in Tovarne Rog. Sodelovanje s konservatorji je dalo pomembne potrditve o njeni ustreznosti in izpostavilo posamezne elemente optimizacije predvsem pri zasnovi navodil za njeno implementacijo.

2.1 Značilnosti metodologije Metodologija je bila zasnovana na osnovi vzorca, ki je zajemal primere vseh značilnih razvojnih obdobij od najzgodnejše protoindustrije do socialistične faze povojne intenzivne industrializacije dvajsetega stoletja. Analiza razvojnih značilnosti preučevanega vzorca je izpostavila specifičnosti industrijske arhitekture, ki so osnova za zasnovo metodologije. A ob splošnih merilih vrednotenja arhitekturne dediščine za tipološko skupino industrijske arhitekturne dediščine uporablja prilagojen sistem vrednotenja, ki temelji na obravnavi industrijskega kompleksa kot osnovne enote industrijske dediščine. Vsak kompleks je obravnavan znotraj treh osnovnih kategorij njegove pojavnosti, in sicer kot prostorska, ekonomska in kulturno-varstvena kategorija.

2.2 Sistem vrednotenja Zasnovana metodologija temelji na interdisciplinarnem sistemu raziskovanja, ki zahteva tudi tako zasnovano raziskovalno skupino. Ker se znotraj metodologije osredotočamo predvsem na stavbno-konstrukcijske in prostorsko-urbanistične značilnosti, bodo te natančneje predstavljene in se delo na optimizaciji metodologije skozi praktične primere v glavnini nanje tudi nanaša. Arhitekturno industrijsko dediščino oziroma industrijski kompleks kot osnovno analitično enoto raziskujemo kot prostorsko in stavbno kategorijo na treh nivojih kot: 1. mikrourbanistično vrednoto v kompleksu kot temeljni organizacijski enoti, 2. prostorsko-krajinsko vrednoto v odnosu do okolja v urbanističnem oziroma krajinskem merilu, 3. arhitekturno vrednoto z analizo posameznih objektov in struktur, ki izpostavijo stavbnooblikovne in konstrukcijske značilnosti.

Kot kulturno-varstveno kategorijo definirajo industrijsko dediščino najbolj celostno naslednje skupine značilnosti: zgodovinsko-pričevalne, tehnološke in tehnične, stavbno-konstrukcijske in urbanistično-prostorske. Zgodovinsko-pričevalne značilnosti Spremembe v načinu produkcije so posredno in neposredno vplivale prav na vse nivoje življenja zadnjih 150 let. Zato je za celostno obravnavo zelo pomembno raziskati vplive industrijske dediščine znotraj konteksta zgodovinskih, družbenih, gospodarskih, političnih, socialnih in kulturnih dogodkov. Tehnološke in tehnične značilnosti Industrializacija je posledica spremembe produkcijskih odnosov, ki jih je pogojeval razvoj novih strojev in naprav. Prav razvoj strojne opreme, izumi, naprave, patenti in seveda izdelki so tisti del industrijske dediščine, ki najbolj neposredno kaže industrijski razvoj. Stavbno-konstrukcijske značilnosti Arhitekturno (tako funkcionalno kot konstrukcijsko-oblikovno) gre za razvoj stavbnega tipa, katerega nastanek in razvoj so narekovale spremembe v načinu produkcije in s tem v razvoju novih materialov in konstrukcij. Zato je stavbna dediščina dragoceno pričevalo razvoja konstrukcijskih principov in njihovega uvajanja v našem prostoru. Prostorsko-urbanistične značilnosti Industrializacija je z vidika prostorske dediščine pomembna zaradi uvajanja novih prostorskih kategorij in razmerij. Poudariti je treba, da ne gre vedno za pozitivne spremembe, ampak za posege, ki so sestavni del razvoja prostora določenega obdobja, so del prostorske dediščine in jih je kot take treba celostno obravnavati in ovrednotiti ter varovati v tistih potezah, ki so za pričevalnost določenega obdobja pomembne.

Slika 1: Shema industrijskega kompleksa kot osnovne enote analize in vrednotenja industrijske arhitekturne dediščine. A. Vrednotenje značilnosti industrijskega kompleksa kot mikrourbanistične vrednote se izvaja s pomočjo naslednjih kriterijev: ■■ Kriterij izbora mikrolokacije ■■ Kriterij funkcionalnosti zasnove ■■ Kriterij organiziranosti kompleksa ■■ Kriterij celovitosti kompleksa ■■ Kriterij urbanistične kompozicije

90 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 3: Velika povezovalna dvorana Ljubljanske mestne klavnice kaže odprtost in fleksibilnost industrijske arhitekturne dediščine, kar je njena pomembna razvojna prednost (foto: Jernej Hočevar).

Slika 2: Notranjost krčilne kovačnice na Ravnah kaže kompleksnost območij opuščene industrije (foto: Sonja Ifko).

B. Vrednotenje značilnosti kompleksa kot prostorsko-urbanistične vrednote je dvostopenjsko, poteka pa s pomočjo naslednjih kriterijev: Prva stopnja – vrednotenje vseh kompleksov ■■ Pojavnost v prostoru, krajini ■■ Kriterij okoljevarstvene primernosti Druga stopnja – vrednotenje kompleksov, ki sooblikujejo industrijsko krajino ■■ Kriterij vplivanja na strukturne značilnosti industrijske krajine ■■ Kriterij vplivanja na razvoj elementov industrijske krajine C. Vrednotenje posameznih objektov in struktur z vidika arhitekturnih značilnosti ■■ poteka s pomočjo naslednjih kriterijev: ■■ Kriterij odnos oblika–funkcija ■■ Kriterij tehnološke inovativnosti ■■ Kriterij inovativnosti pri oblikovanju detajlov ■■ Kriterij virtuoznosti pri projektiranju konstrukcij ■■ Kriterij zasnove arhitekturne kompozicije Vsi kriteriji so v navodilih natančneje opredeljeni, kar pa je v prispevku zaradi preobsežnosti izpuščeno. Rezultati vrednotenja so izhodišče za določitev varstvenih posegov in skupaj z rezultati prostorsko-razvojnega in ekonomskega obravnavanja posameznih kompleksov predstavljajo izhodišče za zasnovo vseh nadaljnjih posegov. Projektno delo tako postane preizkus, in sicer gre na eni strani za preveritev potencialov prostora dediščine, razvojnih vizij in realizacije varstvenih ukrepov za zaščito dediščine ter v primerih obravnavanih delavnic še za preveritev metodologije raziskovanja

Slika 4: Obsežnost kompleksa (11.000 m2) je temeljna značilnost Klasirnice v Velenju, ki narekuje proces njene revitalizacije (foto: Rok Poles).

in vrednotenja dediščine teh območij. Slednje je bilo zame kot raziskovalko še posebej pomembno, saj je prav preizkus v različnih okoljih in razmerah prenove pomagal uspešno modificirati metodologijo, jo optimizirati in prilagoditi do končne zasnove, ki je skozi procese preverjanj v praksi nastajala.

3. TRI DELAVNICE – PRIMERJALNA ANALIZA IN APLIKACIJA METODOLOGIJE Ker so temeljne značilnosti vseh obravnavanih delavnic predstavljene v katalogu monografije, bo predstavitev v nadaljevanju osredotočena predvsem na tiste parametre, ki primerjalno najučinkoviteje predstavijo aplikacije vzporednega preverjanja novorazvite metodologije vrednotenja dediščine in razvojno-varstvenih projektnih rešitev.

3.1 Zasnova delavnic Vse delavnice so bile po obsegu relativno majhne, vendar v analitičnoraziskovalnem delu zasnovane interdisciplinarno. Delavnica na Ravnah je imela uvodni seminar, kjer so strokovnjaki s posameznih področij osvetlili temeljne razvojne značilnosti železarstva in stavbnega kompleksa železarne, sledilo je tridnevno delo študentskih skupin na Ravnah in prva javna predstavitev rezultatov dela. Delo se je nadaljevalo v okviru seminarskega dela na fakulteti. To se je zaključilo z javno predstavitvijo rezultatov delavnic na razstavah in vzpostavitvijo internetne strani projekta. Delavnica DeKlavnica je kot analitično izhodišče uporabila Konservatorski program (Adamič et al., 2005), ki ga je pripravila interdisciplinarna skupina strokovnjakov. Vrednotenje prostorsko-urbanističnih in stavbno-arhitekturnih značilnosti pa je bilo opravljeno na osnovi obravnavane metodologije (Ifko, 2003). Rezultati vrednotenja so bili izhodišče za projektno aplikacijo na delavnici. Programska zasnova je sledila osnovni želji naročnika – na območju zgraditi trgovinski center. S projekti, nastalimi na delavnici, smo 91

URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE DELAVNICE KOT PRILOŽNOST ZA PREIZKUS IN OPTIMIZACIJO TEORETIČNIH MODELOV


dokazali možnost izvedbe tako predvidenega trgovinskega centra kot dodatnega programa tako kulturne kot komercialne vsebine. Predvideno idejo gradnje trgovinskega centra na osrednjem delu kompleksa je zamenjala postavitev vzdolž Poljanske ceste, s čimer je bila omogočena ohranitev najpomembnejšega dela kompleksa. Predlogi so bili zasnovani variantno kot izhodišče za pogovore z naročnikom, ki pa se kljub številnim strokovnim pobudam žal ni bil pripravljen odreči prvotnim načrtom rušitve.

Slika 5: Delo na terenu v improvizirani učilnici delavnice na Ravnah (foto: Sonja Ifko).

V projektu v Velenju je bilo delo osredotočeno na preverbo dveh vsebinskih programov revitalizacijske metodologije, zasnovane v projektu INDPIK (Črnič et al., 2006). Tudi analitično varstvena faza na osnovi prej predstavljene metodologije je bila speljana skozi omenjeni projekt, ki ga je v okviru programa Interreg IIIA vodila občina Velenje. Oba izbrana vsebinska programa sta bila na delavnici predvsem natančno programsko razdelana in prostorsko oblikovno preverjana. Delo se je začelo z ogledom in predstavitvijo območja študentskim skupinam, te so delo nadaljevale na fakulteti in se v nadaljevanju usmerile v oblikovno-prezentacijsko zasnovo, ki je bila za naročnika pomembna kot izhodišče za pogovore s potencialnimi vlagatelji pri zasnovi javno-privatnega partnerstva za realizacijo projekta. Obe programski varianti sta se skozi delavnico izkazali kot primerni in izvedljivi, njuna realizacija pa odvisna predvsem od interesov bodočih partnerjev za revitalizacijo.

3.2 Preverjanje raziskovalne metodologije in proces njene optimizacije Kronologija poteka delavnic kaže poleg optimizacije zasnovane metodologije tudi pot njenega uveljavljanja. Medtem ko je bila metodologija v času delavnice na Ravnah še v svojem nastajanju in je bila njena aplikacija uporabljena na začetku delavnice kot ogrodje analitične predstavitve, je bila tako v primeru vrednotenja značilnosti kompleksa Ljubljanske mestne klavnice kot Klasirnice v Velenju izhodišče za podrobno analizo in vrednotenje vseh pomembnih razvojnih vidikov. V velenjskem primeru je bila celo nadgrajena s teoretičnim programskim modelom, zasnovanim v več variantah (Černič et al., 2006), kar je pokazalo možnost njene nadgradnje v kontekstu podajanja celovitejših razvojno naravnanih modelov revitalizacij. Slika 6: Pomemben segment raziskovalno-projektnega dela so prostorski modeli, ki neposredno predstavljajo rezultate aplikacij.

Slika 7: Predstavitev rezultatov delavnice na internetnem portalu.

Rezultati preverjanja na prvi delavnici so pokazali pomen jasno začrtanih meril vrednotenja, ki je bilo tukaj še nepopolno teoretično razvito in je pripeljalo do posameznih dilem, ki pa so bile rešene med samim potekom delavnice. Analitični del so pripravili različni strokovnjaki, ki so izpostavili najpomembnejše razvojne značilnosti za vsako od obravnavanih področij: za zgodovinsko-pričevalne, prostorsko-urbanistične, stavbno-konstrukcijske in tehnološke značilnosti obravnavanega kompleksa in železarske tradicije Koroške tako, da je bil kompleks obravnavan v širšem razvojnem kontekstu. V naslednji fazi se je kot zelo pomembno izkazalo tudi natančno oblikovanje opisov meril za vse kriterije vrednotenja. Še posebej se je vrednotenje osredotočilo na stavbno-konstrukcijske ter prostorsko-urbanistične značilnosti. Ker sem vrednotenje opravljala sama, se v tej fazi še ni dokončno izkazala ustreznost oziroma jasnost samih navodil tako za analizo kot vrednotenje, saj so bila ta oblikovana sproti in ob pomoči neposrednih informacij ob samem izvajanju, ko sem sama popolnoma razumela njihov cilj in namen. Ta problematika oziroma potrditev uspešno predstavljenih navodil se je veliko uspešneje reševala v naslednjem vrednotenju, ko so metodologijo uporabljali drugi uporabniki. Pri vrednotenju kompleksa Ljubljanske mestne klavnice se je namreč pokazalo, kje prihaja do nejasnosti pri razumevanju kriterijev in njihovih opisov in na kakšen način najbolj učinkovito pripraviti evidenčno-analitične kartone.

92 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Vrednotenje kompleksa Klasirnice v Velenju je prav tako opravljal neodvisen strokovnjak (Poles, 2006), kar je znova pripeljalo do preverjanja jasnosti zasnove in navodil, ki pa so bila v tej fazi že optimizirana in je bilo vrednotenje izvedeno brez dodatnih dopolnjevanj metodologije. Treba je povedati, da je prav preizkušanje metodologije s strani različnih strokovnjakov pomembno prispevalo k njeni optimizaciji.

3.3 Predstavitev rezultatov delavnic in odziv javnosti Rezultati delavnic, ki so bile prvenstveno usmerjene k predstavitvi konkretnih projektnih rešitev, so bili v vseh treh delavnicah predstavljeni večplastno z namenom, da zajamejo čim širšo publiko, ne le neposredne naročnike. Tako so bile vse predstavljene na javnih predstavitvah, razstavah – pred, med ali po delavnici –, na samostojnih spletnih portalih in v publikacijah. Pomemben skupni cilj vseh je bila namreč popularizacija industrijske arhitekturne dediščine v slovenskem prostoru, saj je prav zavedanje o pomenu in razvojni vlogi dediščine ključnega pomena za njeno čim bolj celovito varovanje. Delavnica na Ravnah je vzpodbudila veliko aktivnosti, vezanih neposredno na zaščito obravnavanega območja. Območje je najprej Železarna predala v upravljanje občini, nato je bilo leta 2005 zaščiteno kot spomenik lokalnega pomena. Razstava rezultatov delavnice je bila predstavljena na muzejskem sejmu, v Tehniškem muzeju Slovenije in v muzeju na Ravnah. Predstavitev rezultatov na internetu in zgoščenki je prispevala k promociji projekta revitalizacije celotnega zavarovanega območja, ki je postal razvojna prioriteta občine na področju kulturno-muzejske dejavnosti. Pripravljeni so bili prvi natančnejši projekti prenove krčilne kovačnice, v letu 2010 pa je bil izdelan konservatorski načrt za celotno območje ter projekti za prenovo laboratorija in stanovanjskega objekta – personala. Del prenovitvenih posegov za revitalizacijo stare kovačnice kot osrednjega muzejskega objekta je bil prav tako izveden. Rečemo lahko, da se projekt, ki je svoje potenciale pokazal skozi delavnico, sicer počasi, vendar uspešno razvija in pričakovati je njegovo implementacijo, ki bo pokazala značilnosti preudarnega in minimalnega poseganja v strukturo dediščine industrializacije in bo lahko tudi primerjalno izhodišče za ostale pretežno veliko bolj agresivne prenove industrijske dediščine, ki smo jim priča v našem prostoru. A to je že druga zgodba. Delavnica DeKlavnica je bila zastavljena, da bi investitorja, tudi s pomočjo javnih predstavitev in odzivov, prepričala o pomenu ohranjanja najvitalnejšega dela klavničnega kompleksa. Razstava, organizirana v Spomeniškovarstvenem centru ZVKDS, je bila dobro medijsko pokrita in njeni rezultati predstavljeni tudi na zgoščenki. Velika strokovna podpora in odpiranje polemike o varovanju industrijske dediščine v širšem prostoru je odpiralo možnosti za ohranitev kompleksa. Žal pa odločilnih ni prepričalo: takratno vodstvo ZVKDS je celo ustanovilo vzporedno komisijo, ki je potrdila umestnost porušitve, ne le ogroženih hal, ampak tudi ostalega zavarovanega dela kompleksa, in lastniku naložila, da v armiranem betonu znova pozida del kompleksa vodnega stolpa. Nastala je rešitev, ki stroki nikakor ne more biti v ponos, vsekakor pa ji je lahko v poduk.

Slika 8: Otvoritev razstave delavnice De<K>lavnica je bila povod za začetek širše strokovne razprave o potencialih industrijske dediščine v Ljubljani (foto: Marija Režek Kambič). Delavnica Klasirnica je dosegla manjšo odmevnost kot obe prej obravnavani in je ostala predstavljena bolj ali manj v okvirjih šaleškega prostora, čeprav je bila predstavljena tudi na spletu. Preizkusi projektnih modelov so bili predstavljeni potencialnim naročnikom, vendar zaradi velikega finančnega zalogaja in začetka krize projekt stoji. Novo upanja zanj se je kazalo v vključitvi v projekt Evropska prestolnica kulture, vendar je bil zaradi obsega investicije projekt znova izločen. Pomen projekta je predvsem v predstavitvi potencialov prostora objektov najnovejše dediščine, nastal je namreč v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

4. SKLEP Če povzamemo, lahko rečemo, da so vse delavnice prispevale k varstvu industrijske arhitekturne dediščine, razvoju znanja o njej in da so jo uspešno promovirale. Odziv javnosti je bil v vseh primerih pozitiven in vzpodbuden. Lokalno je namreč zaznati veliko stopnjo identifikacije z dosežki nedavne zgodovine in prav to je priložnost, ki jo moramo v iskanju podpore dediščini izkoristiti. Hkrati je izvedba delavnic prinesla tudi širjenje strokovne podpore problematiki in postopno vedno intenzivnejše reševanje vprašanj v zvezi z varstvom tega segmenta dediščine. Veča se tudi število delavnic (Gabrijelčič, Fikfak, 2008), ki se ukvarjajo z revitalizacijo opuščene industrije, in s tem uveljavljanjem dediščine, ki je sestavni del mnogih opuščenih industrijskih območij. Pregled obravnavanih delavnic v kontekstu preverjanja teoretičnih modelov pokaže velike možnosti. Izkaže se, da je aplikacija skozi praktični model delavnice veliko primernejša kot teoretična aplikacija, v kateri simuliramo vse vključujoče dejavnike, saj gre za realnost prakse, ki skozi delo pokaže različne naključne vplive, ki jih modeli ne morejo predvideti. Gre za možnosti, ko lahko teoretični model preoblikujemo in optimiziramo na osnovi neposrednih vplivov na varstveni proces, kar je z vidika razisko93

URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE DELAVNICE KOT PRILOŽNOST ZA PREIZKUS IN OPTIMIZACIJO TEORETIČNIH MODELOV


vanja izjemnega pomena. Zato lahko rečem, da so delavnice pomembna priložnost za optimizacijo in preverjanje teoretičnega na polju arhitekture in urbanizma in jih je v tem smislu treba čim učinkoviteje uporabljati. Izkaže se namreč, da tovrsten pristop pripelje tudi do učinkovitejših praktičnih projektnih rešitev.

VIRI IN LITERATURA Adamič, T., Pergovnik, D., Ifko, S., Vesel Kopač, I., Režek, M., Brate, T., Ježovnik, M. (2005). Konservatorski program za spremembo namembnosti območja kulturne dediščine EŠD 15576 Ljubljana – Mestna klavnica. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Črnič, A., Dobrila, P. T., Ifko, S., Kardum, S., Koprivšek, N., Krpan, J. V., Ojsteršek, A. (2006). Modeli revitalizacije objektov industrijske kulturne dediščine, idejna študija. Velenje: Mestna občina. Fikfak, A., Gabrijelčič, P. (2008). Idrija – staro rudarsko mesto. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. Ifko, S., Adamič, T., Pergovnik, D. (2005). De<K>lavnica : revitalizacija opuščenega industrijskega območja : predstavitev rezultatov arhitekturne delavnice. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Ljubljana. Ifko, S., Damjanović, D., Gačnik, A., Poles, R. (2005). Analiza kulturnovarstvenih značilnosti obravnavanih objektov in območij : končno poročilo I : projekt Indu.pik. Modeli revitalizacije objektov industrijske kulturne dediščine. Ljubljana, Mestna občina Velenje. Ifko, S. (2005). Povzetek kulturnorazvojnih značilnosti in opredelitev potencialov objektov industrijske dediščine obravnavanih v projektu : projekt Indu.pik. Modeli revitalizacije objektov industrijske kulturne dediščine. Ljubljana, Mestna občina Velenje. Ifko, S. (ur.), Košir, F. (ur.) (2003). Opuščeno industrijsko območje – razvojni potencial mesta, Zbornik prispevkov problemske konference in predstavitev predlogov za varovanje območja železarske dediščine. Ravne na Koroškem, Občina. Ifko, S. (2003). Varstvo industrijske arhitekturne dediščine v Sloveniji, doktorska disertacija. Ljubljana. Ifko, S. (2005). Metodologija za analizo in ovrednotenje dediščine industrijskih kompleksov obravnavanih v okviru projekta Indu.pik. Ljubljana, Mestna občina Velenje. Ifko, S. (2007). Delavnica Klasirnica Velenje. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo, Velenje, Mestna občina. Toš, N., Hafner - Fink, M. (1998). Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.

94 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Sonja Ifko URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AS AN OPPORTUNITY TO CHECK AND OPTIMIZE THEORETICAL MODELS ABSTRACT The intertwining of architectural theory and practice is the key element of the development of the profession. Due to the nature of work, which connects the two poles of work and makes it possible to directly verify different approaches, architectural workshops are among the most efficient approaches. At the same time they represent the direct response to concrete developmental questions and enable direct cooperation of the profession and the client, as well as the interested public, which is an increasingly important factor when making certain decisions and agreeing on developmental trends in space. And the preservation and interpretation of cultural inheritance are the very topics the importance of which increases in the context of the development of space. These topics demand innovative preservation approach and involvement of heritage in modern social and economic currents. The newer categories of heritage, which are only now finding their place, give an opportunity for development and implementation of modern preservation trends and consequentially their spreading into the areas of other preservation categories, where more traditional approaches to work are present. The article deals with approaches of parallel intertwining of theory and practice and their dialectic development through applications which were created through three architectural workshops. It presents the characteristics of upgrade and optimisation of the theoretical model, developed for analysis and evaluation of the areas of industrial architectural heritage and concrete projects of heritage protection and interpretation, which were created based on application of developed methodology.

KEY WORDS application of protection methodology, heritage preservation, field work, heritage interpretation

Assist. Prof. Sonja Ifko, Ph. D. University of Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: sonja.ifko@fa.uni-lj.si phone: +386 (1) 2000 760 95

URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AS AN OPPORTUNITY TO CHECK AND OPTIMIZE THEORETICAL MODELS


1. URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOP AS A FORM OF WORK An increasingly intensive development tempo dictates a direct and fast response to actual problems in the field of spatial management and design. And the architectural workshops are the very form of work which most effectively links all the development factors, and - due to the nature of work - makes it possible to present a variety of solutions which are the fastest way to verify starting points and thus prepare the groundwork for future effective project work. Public presentations of the workshops enable a direct response of users and all those interested in various spatial development projects or cultural heritage preservation projects. The above mentioned facts are also confirmed by intensive increase of number of workshops in our area in the recent years.

1.1 Purpose of Workshops While defining the purpose of organising architectural and urbanist workshops, we usually consider two starting points. These are a test of different development ideas, for which the clients wish to check variably, and implementation and testing of novelties from the field of theoretical and practical knowledge as introduction of new materials and methods of work. In the first set is about presenting different developmental ideas to the clients, public, users or owners, to all of those who manage certain areas and direct their development. In our arena, this group of workshops presents the majority of and is as a rule linked to the preparation of municipal spatial acts, where different developmental concepts or concrete suggestions for designing spatial documents or architectural realisation are verified in this phase. The next group of workshops presents those which are organised with the intention of testing new theoretical and practical knowledge in practical project engineering work – new materials, technologies, planning methods or preservation procedures, which are only now starting to be implemented in practice. In this context architectural workshops present an important source of education for professional and general public. And it is the implementing of the new knowledge - the methodology for research and evaluation of areas of industrial architectural heritage is the area of introducing new knowledge and research - which I myself have tried working on at three different workshops and which will be presented in this article. They were all designed with the intention to present the importance of the inheritance of abandoned industrial areas and the wholesome exposure of their developmental potentials. The tradition of knowledge and work is an important part of those potentials, and last, but not least, it is architectural history. All of this makes it possible to expose the contents for a more responsible development of those areas in the future. This is problem solution exposes the attitude towards specific preservation category, because it remains at the very periphery of preservation efforts.

1.2 Architectural Workshop as a Method of Work When analysing methodological principles of work in architectural and

urbanist workshops, experimental method of research work is shown as comparable concept. The workshop is an experiment, we could say that it is a re-creation of ideal condition of an experiment/project. Nevertheless, regarding the experimental method, it has to be stresses that the effects of experiment/project cannot be easily independently comparatively evaluated. On the other hand, the more common use of modern presentation methods and 3D-simulations makes it possible to present the effects of various spatial development, changes, etc. relatively well and thus simulate the desired results of various spatial developments and comparatively evaluate them. Unfortunately, the latter stage is skipped in workshops, and the results are only presented to the public in different ways, an only the responses in public presentation, media references and similar are recorded. And this may well be another level of workshop development which should earn greater consideration in the future, because - through such detailed and in depth analysis – we could more effectively direct the development of project phases following the architectural workshops. The viability of method comparability in workshops and experimental method in the scope of social research are confirmed by Toš and Hafner Fink (Toš, Hafner - Fink, 1998), stating that the experimental method within the social research is in greater part substantiated through performance of the so called “activist experiment” by Charles Fourier and Robert Owen, Utopic socialists. By performing – constructing their social-utopic projects, Fourier and Owen proved their unique concepts of inter human relationship management of people in bourgeois society. Without doubt, both examples – through project performance – point to a direct connection of implementing developmental potential and new theories through controlled work process, where the findings of experiment/project are used for the development and optimisation of the future ones. This short theoretical discourse shows the developmental potential offered by workshops as tests of the new. Through experiments (simulated in a project), they enable the verification and optimisation of results prior to future development phases, within the research as well as project work. The latter combination is especially interesting, because it enables the double verification of research work, and at the same time –through application – shows the results of work in project phase – experiment which is additionally verified through presentations to experts and the public, which is rarely used in practice.

2. METHODOLOGY FOR PRESERVATION OF INDUSTRIAL ARCHITECTURAL HERITAGE In 2003, I completed a multiannual research of evidencing and evaluating of complexes of industrial architectural heritage in Slovenia, and concluded it – in the framework of my doctor’s thesis – by designing the methodology for analysis and evaluation of areas of industrial heritage (Ifko, 2003). This formed a model, which helps to determine the characteristics and values of heritage of individual industrial areas and based on those, projects for concrete preservation and developmental projects are prepared. The methodo-

96 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


logy was theoretically applied on the concrete example of the Talum factory in Kidričevo, and before and after that the methodology was optimised through work on concrete developments within the three architectural and urban workshops: Abandoned industrial area – developmental potential of the city (Ravne, 2002-3), DeKlavnica (Ljubljana, 2004–5) and Klasirnica (Velenje, 2007). Alongside these projects, the Ljubljana unit of Institute for the Protection of Cultural Heritage of Slovenia (IPCHS) used this methodology to evaluate the areas of Tobačna factory and Rog factory. The cooperation with conservators was important for its confirmation of its suitability and it exposed individual elements of optimisation, especially for formulating instructions for its performance.

2.1 Methodology Characteristics Methodology was formed based on a pattern which included examples of all the typical developmental eras, from the earliest proto-industry to the socialist phase of post-war intensive industrialisation of the twentieth century. The analysis of the development characteristics of the pattern studied exposes the specifics of industrial architecture, which are the basics for the formation of methodology which, in addition to general criteria for evaluating cultural heritage, uses a unified evaluation system for evaluating the typological group of industrial architectural heritage. It is based on the treatment of industrial complex as the basic unit of architectural heritage. Each complex is treated within three basic categories of its incidence that is as spatial and economic category and as the category of culture preservation. The industrial heritage is the most wholesomely defined as the category of cultural preservation by the following common characteristics: historically-narrative, technical and technological, building-construction and urbanely-spatial.

velopment of which was dictated by the changes in the production method, and with this, changes in the development of new materials and constructions. For these reasons, the building heritage is a valuable testament of the construction principle development, and their implementation in our space. Spatial – urban characteristics From the aspect of spatial heritage, the industrialisation is important because of introduction of new spatial categories and ratio. It needs to be stressed that the changes are not always positive, but for the development which is a component part of the spatial development in a certain era, the changes are part of spatial heritage and they have to be dealt with as such in a wholesome way, evaluated and protected in those characteristics that are important for the narrative of a certain era.

2.2 Evaluation System The designed methodology is based on interdisciplinary resarch system which demands a research group with the same design. Within the methodology we mainly focus on building-construction and spatial-urban characteristics, therefore these will be presented in more detail, and mainly, they are the focus of work for optimisation of methodology through practical examples. Architectural industrial heritage or industrial complex as the basic analytical unit is researched as spatial and building category on three levels as: 1. micro urban value in a complex as a basic organisation unit; 2. spatial-landscape value in relationship to the environment in urban or landscape measure; 3. architectural value with analysis of individual buildings and structures which expose the characteristics of building design and construction.

Historically-narrative characteristics The changes in the production methods had a direct and indirect effect on every level of life in the past one hundred and fifty years. This is why – for a wholesome treatment – it is very important to research the influence of industrial heritage within the context of historic, social, economic, political, welfare and cultural events.

Industrial buildings, structures

DissecƟon into individual elements and their analysis

Technological and technical characteristics

Industrial complex

Analysis of the complex as a complete producƟon design unit

Industrial landscape

Analysis of the method of connecƟng complexes and their inuence in space

The industrialisation is a consequence of the changes of production relationships which were conditioned by the development of new machines and equipment. The development of machines, inventions, patents, and of course the products, are those parts of industrial heritage, which most directly point to the industrial development. Building – construction characteristics Architecturally (from functional as well as construction-design point of view) we are dealing with the development of a building type, the creation and de-

Figure 1: Scheme of industrial complex as a basic unit of analysis and evaluation of industrial architectural heritage. 97

URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AS AN OPPORTUNITY TO CHECK AND OPTIMIZE THEORETICAL MODELS


Figure 2: The insides of reduction smithery in Ravne points to the complexity of the areas of abandoned industries. (Photo: Sonja Ifko).

Figure 3: The grand linking hall of Ljubljana city abattoir points to the openness and flexibility of industrial architectural heritage, which is its important developmental advantage. (Photo: Jernej Hočevar).

Figure 4: The vastness of the complex (11,000 m2) is the basic characteristic of Klasirnica (coal sorting facility) in Velenje, and it dictates the process of its revitalisation. (Photo: Rok Poles).

A. Evaluation of the characteristics of industrial complex as a micro-urban value ■■ Is performed through the following criteria:

■■ Criterion of virtuosity while projecting constructions

■■ Criterion of micro location selection

In the instructions, all the criteria are defined in detail, which is skipped in the article due to their size. The evaluation results are the starting point for defining preservation activities, and together with the results of spatial development and economic treatment of individual complexes, they present the starting point for the design of all future development. Thus the future becomes the test, in one hand the verification of potentials of heritage space, developmental visions and realisation of protection measures for heritage preservation, and – in cases of the treated workshops – a verification of the research methodology and heritage evaluation in the areas. For me, as a researcher, the latter was especially important, because the test in different environments and conditions of renovation helped to successfully modify the methodology, optimise it and adapt it to the final design, which was created through the processes of testing in practice.

■■ Criterion of design functionality ■■ Criterion of complex organisation ■■ Criterion of complex integrity ■■ Criterion of urban composition B. Evaluation of complex characteristics as spatial urban value It is a two-stage process, taking place with the help of the following criteria: Stage one – evaluation of all complexes ■■ Incidence in space and landscape ■■ Criterion of environmental suitability Stage two – evaluation of complexes which co-design the industrial landscape ■■ Criterion of influencing the structural characteristics of an industrial landscape ■■ Criterion of influencing the elements of industrial landscape C. Evaluation of individual objects and structures from the aspects of architectural characteristics ■■ Takes place through the following criteria: ■■ Criterion of shape-function relationship ■■ Criterion of technological innovation ■■ Criterion of innovation while designing details

■■ Criterion of designing architectural composition

3. THREE WORKSHOPS – COMPARATIVE ANALYSIS AND METHODOLOGY APPLICATION Because the basic characteristics of all the workshops treated are presented in the monograph catalogue, the presentation will focus on those parameters which comparatively most efficiently present the application of parallel verification of the newly developed methodology of heritage evaluation and development-protection project solutions.

3.1 Workshop Design Based on their size, the workshops are all relatively small, but they were designed interdisciplinary in the analytically-research part. The Ravne workshop had an initial seminar, where the experts from individual fields

98 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


shed some light on the basic developmental characteristics of ironwork industry and ironworks building complex, followed by three days of students’ group work in Ravne and the first public presentation of work results. The work continued within the framework of seminar work on the faculty. This work concluded with a public presentation of workshop results and setting up an internet project site. For the analytical starting point the DeKlavnica (Abattoir) workshop used the Conservation programme (Adamič et al., 2005) prepared by an interdisciplinary group of experts. The evaluation of spatial-urban and building-architectural characteristics was performed on the basis of the treated methodology (Ifko, 2003). The evaluation results were the starting point for project application in the workshop. The programme design followed the client’s basic wish – to construct a shopping centre. With the projects created in the workshop we proved the possibility of creating the above mentioned shopping centre as well as the additional programme of cultural and commercial contents. The original idea of building a shopping centre in the central part of the complex was replaced by the placement along the Poljanska street, which made it possible to preserve the most important part of the complex. The suggestions were designed as a possible starting point for discussion with the owner, who refused to abandon the initial demolishing plans, despite numerous initial demolition plans. Work on the Velenje project was focused on the verification of the two contents programmes of methodology revitalisation, as designed in the INDPIK project (Črnič et al., 2006). The analytical preservation phase on the basis of the previously presented methodology was conducted through the above mentioned project , held by Velenje municipality within the Interreg IIIA programme. In the workshop, the two selected content programmes were mainly carefully structured and verified in terms of space and design. The work started with a tour and a presentation of the area to the student groups, which in turn continued their work at the faculty and as the workshop continued, focused on the design-presentation idea, which was an important starting point for the client. The client used the starting point for negotiations with potential investors when designing a public-private partnership for the project realisation. Through the workshop, both programme options were proven as suitable and feasible, and their realisation is dependent predominantly on the interests of future revitalisation partners.

Figure 5: Field work in an improvised workshop classroom in Ravne. (Photo: Sonja Ifko).

Figure 6: An important segment of research-project work is spatial models which directly show the application results.

3.2 Verifying the Research Methodology and the Process of its Optimisation In addition to the designed methodology, the chronology of the workshop process also shows the path of its implementation. While in the time of Ravne workshop, the methodology was still in the creation phase and its application was used at the beginning of the workshop as the skeleton for the analytical presentation, it was used as the starting point for detailed analysis and evaluation of all important developmental aspects in the case of Ljubljana town abattoir as well as the Velenje Klasirnica. In the Velenje case, it was even awarded with a theoretical programme model designed in several varieties (Černič et al., 2006), which showed the possibility of its upgrade in the context of giving more wholesome, developmentally oriented revitalisation models. The results of the first workshop test showed the importance of clearly established evaluation criteria, which were at the time theoretically incompletely developed and let to some dilemmas which were resolved during the course of the workshop. The analytical part was prepared by various experts who exposed the most important developmental characteristics of each of areas treated: for historical-narrative, spatial-ur-

Figure 7: Presentation of the workshop on the web portal.

99 URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AS AN OPPORTUNITY TO CHECK AND OPTIMIZE THEORETICAL MODELS


tions – before, during or after the workshop – at independent web portals and in publications. The important common goal of all the workshops was to popularise the industrial architectural heritage in Slovene space, because the awareness of the developmental role of heritage is of key importance for its wholesome preservation.

Figure 8: The opening of the exhibition of the De<K>lavnica workshop was the initiative for the beginning of a much broader expert discussion of the Ljubljana industrial heritage potential. (Photo: Marija Režek Kambič). ban, building-construction and technological characteristics of the complex treated, and of the ironworks history of Koroška region. Thus the complex was dealt with in a wider developmental context. In the following phase, a precise formation of description of al evaluation criteria proved as very important. The evaluation was especially focused on building-construction and spatial-urban characteristics. Because I performed the evaluation personally, the suitability or the clarity of the instructions for the analysis and evaluation was not completely proven in that phase, because instructions were formed along the way and with aid of direct information while performing them, and when I completely understood their purpose and goal. The problems or verification of the successfully presented instructions was solved much more successfully during the next evaluation, when the methodology was used by other users. While evaluating the complex of Ljubljana town abattoir, it became evident where the unclear sections regarding the understanding of criteria and descriptions lay and the most efficient way to prepare evidence-analytical charts. The evaluation of the Velenje Klasirnica complex was also completed by an independent expert (Poles, 2006), which again brought to the verification of the design and instruction clarity, but the instructions were already optimised in that phase and the evaluation was performed without additional methodology update. It needs to be said that the testing of the methodology by different experts contributed significantly to its optimisation.

3.3 Presentation of Workshop Results and Public Response In all three workshops, the results, which were primarily aimed at the presentation of concrete project solutions, were presented in a complex manner, with the intention to cover the widest possible area, not only the client directly. Therefore they were all presented in public presentations, exhibi-

The Ravne workshop stimulated a lot of activities related directly to the protection of the area treated. The Ironworks first relinquished the managing of the area to the municipality and in 2005 it was protected as a monument of local significance. The exhibition of workshop results was presented at the museum fair, at Technical Museum of Slovenia and in Ravne museum. The presentation of the results on the internet and a compact disc contributed to the promotion of the project for the revitalisation of the entire protected area, which became the developmental priority of the municipality in the field of cultural-museum activity. The first detailed projects of the reduction smithery renovation were prepared, and in 2010 a conservation plan was made for the entire area along with projects for the renovation of laboratory and the residential building - staff quarters. A part of renovation procedures for the development of old smithery as the central part of the museum object was performed as well. It can be said that the project which proved its potentials through the workshop is developing slowly yet successfully and it can be expected that it will be implemented, which will show the characteristics of prudent and minimal intervention in the structure of the industrialisation heritage and which can be a comparative starting point for other, potentially more aggressive renovations of industrial heritage which we witness in our arena. But this is another story. The Deklavnica workshop was set in a way which would convince the investor – also through public presentations and responses – of the importance of preserving the most important part of the abattoir complex. The exhibition organised in the Monument Preservation Centre in IPCH Slovenia had excellent media coverage and its results were presented on a compact disk as well. But the great professional support and an opening of the polemic about the preservation of the industrial heritage protection in the greater arena opened the possibility for the preservation of the complex. Unfortunately it did not convince the key people: the then management of IPCHS even formed a parallel commission which confirmed the validity of the demolition, not only of the endangered halls, but also the remaining protected part of the complex and it imposed the owner with the task, to rebuild a part of the water tower complex in reinforced concrete. The profession cannot be proud of the solution created, but it can certainly take its lesson from it. The Klasirnica workshop had a smaller response than the previous two, and it remained presented within the Šaleška valley area, even though it was presented online. The tests of project models were presented to potential clients, but due to the substantial financial burden and the onset of the financial crisis, the project is at a standstill. There was new hope for the project when it entered the European Capital of Culture project, but it was excluded again due to the scope of the investment. The importance of the project lies mainly in the presentation of spatial potential of the objects of newer heritage, because it was formed in the 1980s.

100 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


4. CONCLUSION

SOURCES AND LITERATURE

To sum up, we can say that all the workshops contributed to the preservation of industrial architectural heritage, development of knowledge about it, and its successful promotion. The public response was positive and stimulating in all cases. Locally, a high degree of identification with the achievements of recent history can be noted, and we have to take advantage of this opportunity when searching for support to the heritage. At the same time, the conduction of the workshops brought about an increasing amount of professional support for the problem, and gradually a more intensive problem solution for the questions connected to the protection of this segment of the heritage. The number of workshops which deal with the revitalisation of abandoned industry is also increasing (Gabrijelčič, Fikfak, 2008), and thus the heritage which is a part of many abandoned industrial areas can gain importance.

Adamič, T., Pergovnik, D., Ifko, S., Vesel Kopač, I., Režek, M., Brate, T., Ježovnik, M. (2005). Konservatorski program za spremembo namembnosti območja kulturne dediščine EŠD 15576 Ljubljana – Mestna klavnica. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

The overview of the workshops shows great opportunities in the context of analysis of application possibilities and verifying theoretical models. It is proven that application through practical workshop model is far more efficient as a theoretical application in which we simulate all the including factors, this is the reality of practice which shows various coincidental influences that cannot be anticipated by models. We are dealing with an opportunity where the theoretical model can be reshaped and optimised based on the direct influence on the preservation process, which is of crucial importance from the point of view or research. For this reason I can say that the workshops are an important opportunity for optimisation and verification of the theory in the field of architecture and urbanism, and they have to be used as efficiently as possible. It is namely obvious, that such approach brings about more efficient practical project solutions.

Črnič, A., Dobrila, P. T., Ifko, S., Kardum, S., Koprivšek, N., Krpan, J. V., Ojsteršek, A. (2006). Modeli revitalizacije objektov industrijske kulturne dediščine, idejna študija. Velenje: Mestna občina. Fikfak, A., Gabrijelčič, P. (2008). Idrija – staro rudarsko mesto. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo. Ifko, S., Adamič, T., Pergovnik, D. (2005). De<K>lavnica : revitalizacija opuščenega industrijskega območja : predstavitev rezultatov arhitekturne delavnice. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Ljubljana. Ifko, S., Damjanović, D., Gačnik, A., Poles, R. (2005). Analiza kulturnovarstvenih značilnosti obravnavanih objektov in območij : končno poročilo I : projekt Indu.pik. Modeli revitalizacije objektov industrijske kulturne dediščine. Ljubljana, Mestna občina Velenje. Ifko, S. (2005). Povzetek kulturnorazvojnih značilnosti in opredelitev potencialov objektov industrijske dediščine obravnavanih v projektu : projekt Indu.pik. Modeli revitalizacije objektov industrijske kulturne dediščine. Ljubljana, Mestna občina Velenje. Ifko, S. (ur.), Košir, F. (ur.) (2003). Opuščeno industrijsko območje – razvojni potencial mesta, Zbornik prispevkov problemske konference in predstavitev predlogov za varovanje območja železarske dediščine. Ravne na Koroškem, Občina. Ifko, S. (2003). Varstvo industrijske arhitekturne dediščine v Sloveniji, doktorska disertacija. Ljubljana. Ifko, S. (2005). Metodologija za analizo in ovrednotenje dediščine industrijskih kompleksov obravnavanih v okviru projekta Indu.pik. Ljubljana, Mestna občina Velenje. Ifko, S. (2007). Delavnica Klasirnica Velenje. Ljubljana, Fakulteta za arhitekturo, Velenje, Mestna občina. Toš, N., Hafner – Fink, M. (1998). Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.

101 URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AS AN OPPORTUNITY TO CHECK AND OPTIMIZE THEORETICAL MODELS


Gregor Čok IZDELAVA VARIANT V OKVIRU URBANISTIČNIH DELAVNIC KOT METODA ZA DOSEGANJE STOPNJE LEGITIMNOSTI PROSTORSKIH REŠITEV IZVLEČEK Pri načrtovanju posegov v prostoru se pogosto izpostavljajo vprašanja o njihovi vsebini, obliki in obsegu. Vsak poseg povzroča različne učinke, ki pozitivno ali negativno vplivajo na obstoječo lokacijo in njeno vplivno okolje. V tem smislu se upravičeno sprašujemo, kdaj je določena prostorska rešitev “legitimna”, torej sprejemljiva za širši spekter vidikov, ki jih predstavljajo javni interes, stroka in lokalno prebivalstvo. Od ustreznosti prostorske rešitve je namreč odvisna tudi širša strokovna in javna podpora za njeno fizično realizacijo. Urbanistične delavnice, poleg javnih in vabljenih natečajev ter naročenih unikatnih rešitev, predstavljajo enega od načinov načrtovanja posegov v prostoru. Primerjalno z ostalimi omogočajo transparenten delovni proces, v katerega se lahko v posameznih metodoloških korakih poleg izdelovalcev in naročnikov vključujejo tudi lokalna in širša strokovna javnost, nosilci urejanja prostora in drugi akterji, ki lahko konstruktivno ali kritično prispevajo k doseganju želenih ciljev. Med njihove ključne rezultate sodi predvsem oblikovanje variant, s katerimi se opredelijo prednosti in slabosti posamezne rešitve. V prispevku je predstavljen proces izdelave variantnih rešitev, kot metode “mehkega načrtovanja” in utemeljevanja določenega prostorskega posega. Pri tem so pomembni posamezni elementi prostorske rešitve, ki morajo biti med avtorskimi skupinami izdelani v primerljivem obsegu.

KLJUČNE BESEDE variantne rešitve, posegi v prostoru, legitimnost, delavnica kot metodologija, sodelovanje javnosti 102 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

asist. dr. Gregor Čok Univerza v Ljubljani Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-pošta: gregor.cok@gmail.com tel.: (01) 2000 775


1. UVOD Pobuda za izvedbo urbanistične delavnice v večini primerov temelji na ugotovitvi, da je za določen “večji ali poseben” poseg v prostoru treba zagotovi ustrezno stopnjo “legitimnosti” prostorske rešitve, ki mora biti sprejemljiva v širšem družbenem smislu, predvsem z vidikov stroke, javnega interesa in naročnikov. Pri načrtovanju konkretnega posega se v lokalnem okolju in med investitorji vedno vzpostavijo številne razvojne vizije in potencialne fizične rešitve, katerih zagovorniki praviloma nimajo potrebnih strokovnih, numeričnih in drugih relevantnih argumentov za njihovo utemeljitev. V tem okviru predstavlja urbanistična delavnica z ustaljeno prakso oblikovanja variantnih rešitev ustrezno “mehko” metodo načrtovanja, ki zagotavlja neobremenjen pristop do določenega prostorskega vprašanja, saj sodelujoči študentje in mentorji pri seznanitvi s predmetom obravnave načeloma niso vezani na obstoječe sugestije in lokacijske omejitve. Skozi analitično razkrivanje programskih in lokacijskih karakteristik ter strokovnih vprašanj, ki so vezana na dejanski projekt, avtorji oblikujejo lastna stališča do danega prostora in potencialnih urbanističnih oziroma arhitekturnih rešitev. Rezultati delavnic načeloma niso izdelani v tako natančnem merilu, da bi na njih izvajali poznano analitično metodo ponder ocena, so pa izoblikovani do podrobnosti merila, ki ponazarja ključne razlike med posameznimi variantami. Njihova prednost je predvsem v upoštevanju širine konteksta, v katerem nastajajo. Delavnice v mnogih primerih opredelijo praktično nepredstavljive rešitve in ponujajo konceptne razvojne vizije, ki z generalno preveritvijo (zazidalni preizkusi) podajo zadostne urbanistične indikatorje za njihovo medsebojno primerjavo. Urbanistične delavnice se po namenu delijo v dve skupini. Lahko so vizionarske ali eksperimentalne in tako usmerjene v opredelitev potencialnih možnosti določene lokacije, nasprotno pa so lahko konkretne z namenom oblikovanja variantnih rešitev za poznano programsko in lokacijsko situacijo.

1.1 Opredelitev problema

že v fazi izdelave in končno v fazi javne razprave tudi dokazovanje posameznih prednosti in slabosti predvidenega posega (Zakon o prostorskem načrtovanju, 2007). Načini pridobivanja prostorskih rešitev so poleg delavnic še javni in vabljeni natečaji (Pravilnik o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev prostorskih ureditev in objektov, 2004) ter naročene unikatne rešitve. Razlika med rešitvijo, ki je izdelana v “kompleksnem procesu delavnice”, in t. i. “ad hoc” rešitvijo, ki je kot unikat izdelana po naročilu naročnika v okviru ožje projektne skupine in na podlagi formalnih projektnih pogojev, se izraža predvsem v obsegu sodelujočih akterjev, številu variantnih elaboratov in načinu predstavitve prostorskih dilem, na katerih temeljijo rešitve. Primerjalno z javnim natečajem so delavnice v prednosti predvsem s “transparentnostjo delovnega procesa”, v katerega se v posameznih metodoloških korakih lahko vključuje tudi širša javnost in drugi nosilci urejanja prostora (pri natečajih se javnost in nosilci urejanja prostora lahko vključujejo zgolj pri pripravi projektne naloge ali kot posamezni člani ocenjevalne komisije). Očitna pomanjkljivost delavnice pa se v tej primerjavi izraža v omejenem številu avtorskih skupin, ki se variantno ukvarjajo z enakim problemom, in v odsotnosti posebne ekspertne komisije, ki bi ocenjevala posamezne elaborate. Osnovni problem doseganja stopnje “legitimnosti” prostorske rešitve je torej v procesu njenega oblikovanja, ki mora vključevati zadostno širino izhodišč, pričakovanj in strokovne etike, ter v procesu izbora izbrane rešitve, kjer morajo prevladati kriteriji stroke in javnega interesa. Odločitev o potencialni varianti mora biti zato utemeljena z več vidikov, ki predstavljajo okvir za sprejemljivost in posledično podporo določeni realizaciji. Pri tej odločitvi so ključna predvsem naslednja vprašanja: 1. Kako oblikovati in utemeljiti sintezo med vsemi izhodišči, omejitvami in pričakovanji? 2. Kako opredeliti “optimalno rešitev” med potencialnimi variantami? 3. S katerimi strokovnimi argumenti izbrani rešitvi zagotoviti ustrezno podporo med tistimi akterji, ki dejansko odločajo o posegih v prostoru (t. i. decision makers)?

V fazi naznanitve javnosti o nameri za določeno gradnjo se s strani lokalnega okolja upravičeno vzpostavijo praktična vprašanja o racionalnosti, dejanskih potrebah, ustreznosti oblik, potencialnih vplivih na okolje in drugih dilemah, na katere mora smiselno odgovoriti predlagana končna rešitev. Proces pridobivanja ustrezne rešitve mora zato zagotoviti celostno obravnavo dane problematike, kar poleg izhodišč investitorjev vključuje tudi upoštevanje vseh ostalih pričakovanj in pogojev vpletenih akterjev, in tako onemogočati favoriziranje enostranskih namer, ki vodijo v neželene realizacije v prostoru.

1.2 Delovna hipoteza

Organizatorji delavnic so zato prvenstveno nosilci javnih funkcij, ki želijo zlasti za javne ali večje prostorske projekte pridobiti ustrezne strokovne rešitve in potrebno javno podporo za njihovo realizacijo. V tem okviru ima izdelava variantnih rešitev v okviru delavnic poseben pomen, saj omogoča

Poseg v prostoru tako v smislu “širše sprejemljivosti” določajo trije ključni vidiki, in sicer: ■■ vidik javnega interesa, ki je izražen skozi smernice nosilcev urejanja prostora in dotične javnosti,

Metodologija oblikovanja variantnih rešitev omogoča njihovo dejansko medsebojno primerljivost v vseh segmentih vrednotenja. Skozi proces primerjave se zagotavlja transparenten nabor prednosti in slabosti, ki omogoča natančno presojo in sintezno oceno o optimalni rešitvi. S tem postopkom lahko dosežemo določeno stopnjo legitimnosti prostorske rešitve.

2. METODOLOŠKA IZHODIŠČA

103 IZDELAVA VARIANT V OKVIRU URBANISTIČNIH DELAVNIC KOT METODA ZA DOSEGANJE STOPNJE LEGITIMNOSTI PROSTORSKIH REŠITEV


■■ vidik stroke, ki mora zagotoviti ustrezno sintezno rešitev, skladno z ustaljenimi načeli in strokovno etiko, ■■ vidik investitorja, ki pričakuje realizacijo svojih namer. V tem prepletu mora biti stroka ključni koordinator interesov in hkrati izdelovalec sinteze pričakovanj in potreb, ki so izražene v danih izhodiščih. Žal pa se v minulem obdobju v Sloveniji upravičeno sprašujemo o njeni dejanski avtonomnosti, saj številne realizacije v prostoru zrcalijo pristranskost izdelovalcev prostorskih aktov in izvedbenih projektov. Urbanistične delavnice predstavljajo v tem smislu relativno neobremenjen metodološki proces, ki prav zaradi svoje transparentnosti otežuje favoriziranje enostranskih interesov.

povezave, sinergija itd.) ■■ C: javni interes: smernice nosilcev urejanja prostora, skozi katere je opredeljen javni interes Enotnost izhodišč in s tem ustreznost rezultatov dosežemo z oblikovanjem celovite projektne naloge, v kateri poleg začetnih izhodišč opredelimo tudi metodologijo sprotnega preverjanja rezultatov ter merila vrednotenja variantnih rešitev oz. metodo, po kateri se bodo oblikovala. S tem dosežemo objektivnost, in ne sprotnega prilagajanja kriterijev naročnikovim željam. Za doseganje ustrezne primerjave morajo variantne rešitve temeljiti na enakih izhodiščih, razlikujejo pa se lahko v njihovi interpretaciji, in sicer z variabilnostjo pomena posameznega izhodišča. V fazi vrednotenja se soočajo posamezni elementi, pri čemer so ključne naslednje kategorije: konceptna zasnova in zasnova prometne ureditve, urbanistična zasnova, arhitekturna zasnova, zasnova javnih odprtih in javnih zelenih površin. Oblikovanje variantnih rešitev predstavlja skozi primerjalno analizo ustrezen način oziroma metodo za dokazovanje upoštevanja vseh navedenih izhodišč. Pri vrednotenju posameznih “elementov primerjave” pa se soočamo z vprašanji meril in kriterijev, ki morajo opredeliti prioritete v dani prostorski situaciji.

Preglednica 1: Preko ustrezne strokovne rešitve je treba zagotavljati javni interes v prostoru in hkrati omogočiti realizacijo investicije. Urbanistične delavnice predstavljajo specifično, “mehko” metodo načrtovanja, ki upošteva ustrezno širino konteksta.

2.1 Analitičen pristop in pomen oblikovanja variantnih rešitev Analitična opredelitev problema, potencialnih programskih in posledično urbanističnih oziroma arhitekturnih rešitev je v procesu delavnice zagotovljena z izvedbo ustreznih metodoloških korakov in z obravnavo enakega problema v večjem številu delovnih skupin. V tem smislu gre za več rešitev istega problema, in sicer do merila, ki omogoča njihovo medsebojno primerjavo. Prav izdelava variantnih rešitev za posamezno prostorsko situacijo omogoča strokovno in širšo javno razpravo o realnih karakteristikah določene rešitve, saj se na ta način pridobijo posamezni urbanistični indikatorji, numerični podatki in oblikovne zasnove, ki omogočajo njihovo ustrezno medsebojno primerjavo.

2.2 Izhodišča za oblikovanje variantnih rešitev Glede na vsebino delavnice se vsakič znova oblikuje ustrezna metoda dela, ki omogoča oblikovanje variant na podlagi vhodnih izhodišč. Programska izhodišča so lahko podana s strani naročnika, v primeru raziskovalne delavnice pa so ugotovljena skozi analitično preverjanje lokacijskih potencialov, omejitev in drugih prostorskih vzdržnosti. Dodatna izhodišča so podana s strani nosilcev urejanja prostora in javnosti, ki sodeluje v delovnem procesu: ■■ A: naročnik: programska in prostorska izhodišča (nabor in obseg programov, fizični gabariti itd.) ■■ B: lokalno okolje: zahteve glede učinkov oz. vplivov na okolje (vplivi,

Preglednica 2: Ocena, da je določena prostorska rešitev “legitimna”, mora biti utemeljena skozi transparenten in kompleksen načrtovalski proces.

2.3 Merila in kriteriji za vrednotenje posameznih elementov in celote Merila in kriterije lahko v principu delimo v dve skupini: ■■ A: strokovna merila in kriteriji (programska, oblikovna, tehnična, ekonomska, družbena, merila prostorske politike, merila upoštevanja javnega interesa itd.), ■■ B: percepcija lokalnega okolja (individualne in kolektivne vizije, zahteve, pričakovanja, itd.), ki oblikuje nepredvidljiv nabor meril in kriterijev. V prvo skupino sodi nabor natančnih, racionalnih, v naprej opredeljenih meril in kriterijev, ki natančno opredeljujejo prioritete pri vrednotenju posameznih elementov variantne rešitve. V drugo skupino sodijo nepredvidljive reakcije javnosti, ki ob soočanju s potencialnimi rešitvami večkrat reagira

104 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


iracionalno oziroma emocionalno. V takšnih reakcijah se oblikuje dodaten nabor meril in kriterijev, ki lahko usodno vplivajo na oceno sprejemljivosti določene rešitve, zlasti v primeru, ko gre (ne glede na racionalne utemeljitve) za kolektivno zavračanje ali sprejemanje določene rešitve. Tudi v tem smislu predstavlja “paleta izdelanih variantnih rešitev” priložnost za racionalne diskusije in dejansko primerjavo. Variantne rešitve se lahko izdelujejo skozi celoten proces delavnice ali fazno, pri čemer se v prvi fazi preveri različne koncepte, v drugi fazi pa se na podlagi izbranega koncepta izoblikuje podrobnejša prostorska zasnova. Potrebe pri oblikovanju variantnih rešitev so še posebej izražene pri načrtovanju urbanizacije ali točkovnega posega na še nepozidanih zemljiščih.

Delavnice dosežejo svoj namen takrat, ko se diskusija o problemu in rešitvi razširi z ožje delovne skupine izdelovalcev in spremljevalcev na širši krog sogovornikov in se tako vzpostavi potrebna javna razprava. Pri določenih projektih se diskusija lahko celo internacionalizira. S tem namenom je pri organizaciji delavnice treba javnost načrtno vključevati v posamezne delovne korake, zagotavljati ustrezno promocijo, obveščanje in jasno predstavitev rezultatov. Delovni proces mora v tem smislu vključevati vsaj naslednje korake: Korak 1: Predhodna seznanitev javnosti o nameri po organizaciji urbanistične delavnice: ■■ opredelitev problema, terminskega plana, lokacije izvajanja delavnice, navedba avtorskih skupin itd. ■■ poziv javnosti k sodelovanju, navedba načina zbiranja predlogov in pobud (objava v medijih) Korak 2: Zbiranje podatkov in terensko delo: ■■ izdelovalci delavnice opravljajo terenski ogled, intervjuje in podobno in sproti obveščajo javnost o delavnici Korak 3: vmesna seznanitev o poteku dela na delavnici: ■■ predstavitev izhodišč in vmesnih rezultatov ■■ vmesna diskusija, ki opredeli ugotovljene probleme ■■ vmesni odziv javnosti, vnovično sprejemanje pripomb in predlogov

Preglednica 3: Podrobno izdelane variantne rešitve omogočajo primerjavo posameznih lastnosti in sintezno oceno, ki je utemeljena skozi transparenten ocenjevalni proces.

3. REZULTATI – DISKUSIJA Urbanistične delavnice so po obsegu in vsebini zelo različne, vedno pa se z njihovo pomočjo išče konkretne rešitve za neko lokacijo ali potencialne možnosti lokacije v širšem programskem spektru. V tem okviru vsebine delavnic variirajo od zasnove nove urbanizacije odprtega prostora (npr. oblikovanja nove stanovanjske soseske, tehnološkega parka, trgovskega centra ipd.), preko sanacije in reurbanizacije obstoječih poselitvenih območij ali celih naselij, do parcialnih rešitev, pri katerih se s pomočjo delavnice išče zgolj ustrezno arhitekturno ali oblikovno rešitev za določen objekt ali prostor. Pri urbanističnih delavnicah je posebej pomembno dejstvo, da gre v številnih primerih za oblikovanje vizije pozidave obstoječih prostih površin, kar lahko vzpodbudi špekulativne interese lastnikov obravnavanih zemljišč. V tem smislu morajo delavnice ohraniti realen okvir prostorskih posegov. Rešitve morajo biti kljub akademski oziroma kreativni svobodi v določeni meri verodostojne, sicer se z njimi lahko doseže nasproten učinek. Z načrtno špekulativno interpretacijo rezultatov se lahko celo zlorabi “institut delavnice” za legalizacijo neželenih interesov. Da se doseže pozitiven učinek delavnice, je potreben metodološki pristop, ki zagotavlja transparentno in kritično spremljanje celotnega načrtovalskega procesa.

Korak 4: variantne rešitve: ■■ izdelava številnih potencialnih rešitev z namenom doseganja ustrezne “širine” javne diskusije ■■ opredelitev prostorskih elementov variantnih rešitev, ki so predmet primerjave in diskusije (koncept, urbanistična zasnova itd.) Korak 5: rezultati in diskusija: ■■ končna predstavitev rezultatov ■■ odziv strokovne in širše javnosti ■■ diskusija, ki vodi v izbor končne rešitve Korak 6: odločitve ■■ sprejemanje odločitev (na podlagi diskusije) Posamezni koraki se vsebinsko in časovno prilagajajo dani situaciji, v vsakem primeru pa so pobude in stališča javnosti nepogrešljiva komponenta pri doseganju legitimnosti prostorskih rešitev, ki se izdelajo v okviru delavnic.

3.1 Opredelitev elementov prostorske rešitve na primeru pozidave odprtega prostora V nadaljevanju so na primeru načrtovanja nove stanovanjske soseske v odprtem, še ne pozidanem prostoru, predstavljeni ključni elementi prostorske rešitve. Njihova analitična opredelitev in dejanska zasnova je v posamezni 105

IZDELAVA VARIANT V OKVIRU URBANISTIČNIH DELAVNIC KOT METODA ZA DOSEGANJE STOPNJE LEGITIMNOSTI PROSTORSKIH REŠITEV


3.2 Koncept

V tem okviru govorimo o: konceptu napajanja, tranzita in sistemu mirujočega prometa; o mrežni zasnovi, o zankanju ali sistemu enosmernih cest; o primarni in sekundarni mreži; o centralni napajalni in prečnih dovoznih oseh; o modifikaciji obstoječih križišč, krožišč ipd.

Konceptna zasnova predstavlja osnovno idejo, na kateri temelji rešitev določenega prostorskega vprašanja. V tem smislu predstavlja ključni strukturni motiv, s katerim so podane bistvene smernice za funkcionalno ogrodje urbanistične, arhitekturne in prometne rešitve.

■■ Primer: pri zasnovi prometne ureditve je zelo pomembno zagotavljanje funkcionalno učinkovitega sistema, ki omogoča dostopanje do posameznih objektov, notranjo pretočnost, prometno varnost in neškodljivo navezovanje na obstoječe zunanje prometne tokove.

V vsaki konceptni zasnovi se različno izraža razmerje med bivalnimi pogoji, ki jih vzpostavlja določena pozidava, urbanističnimi indikatorji (kvote pozidanih, odprtih, zelenih površin itd.) in vplivom prostorskega posega na obodni in širši gravitacijski prostor.

■■ S posamezno variantno rešitvijo se utemeljuje: interno učinkovitost prometnega napajanja in mirujočega prometa, vpliv novih tokov na obstoječi prometni režim v vplivnem območju, racionalnost dolžine oziroma obsega potrebnih prometnih površin ipd.

Proces oblikovanja ustreznega koncepta mora pri avtorju že v izhodišču intuitivno vključevati predstavo o končni podobi rešitve, kot sintezi posameznih elementov v funkcionalno in oblikovno zaključeno celoto.

3.4 Urbanistična zasnova

variantni rešitvi pomembna zaradi doseganja ustrezne primerjave in posledično vzpostavljanja želene diskusije.

■■ Primer: pri načrtovanju urbanizacije prostih zemljišč se na podlagi programskih izhodišč in prostorskih danosti oblikujejo različni koncepti, ki zagotavljajo funkcionalnost celote pri umeščanju posameznih prostorskih sestavin. V tem okviru govorimo o: konceptu centralne osi; konceptu karejev; konceptu mrežne ali mozaične členitve območja; o sferični ali ortogonalni oziroma o centralni ali longitudinalni zasnovi ipd. Posledice uporabe različnih konceptov se v prostoru zrcalijo tudi v večji ali manjši vizualni izpostavljenosti novih objektov, v poenostavitvi ali zapletu širšega prometnega režima, v nadgradnji ali degradaciji ambientalnih kvalitet obodnega prostora ipd. ■■ S posamezno variantno rešitvijo se utemeljuje: ustreznost koncepta, ki mora v največji meri zagotoviti izvedbo pozidave, s katero se doseže ustrezne oziroma želene bivalne pogoje, ustrezno kvoto grajene strukture, učinkovito prometno napajanje ter zasnovo javnih in zelenih javnih površin. Z izdelavo variantnih rešitev z različnimi konceptnimi zasnovami se lahko dejansko primerja in vrednoti njihove medsebojne razlike. Na javni razgrnitvi se na podlagi podrobne razlage posameznega projekta lahko pridobi številna dodatna mnenja in poglede, ki pripomorejo k odločitvi o optimalnem konceptu.

3.3 Zasnova prometne ureditve Odločitvi o konceptu sledi vzporedno z oblikovanjem urbanistične zasnove tudi oblikovanje glavnih prometnih napajalnih poti, ki generalno členijo območje obravnave na osnovne enote ali kareje. S tem se zagotovi osnovno napajalno ogrodje, na katerega se navezuje podrobnejša mreža dostopnih prometnih in peš povezav. Prometna ureditev je vedno vezana na širši prostor, s katerega se omogoča dostop do nove prostorske ureditvene enote, zato je pri dimenzioniranju prometnic treba upoštevati številne zunanje predpostavke in pogoje.

Na podlagi izbranega koncepta in zastavljenih osnovnih strukturnih in napajalnih osi območja sledi oblikovanje urbanistične zasnove celote in/ ali njenih posameznih karejev. Pri večjih območjih govorimo o pretežnem in parcialnem “vzorcu pozidave”, ki izhaja iz določene programske sheme. Urbanistična zasnova določa režim in obseg umeščanja objektov ter njihovo obliko z okvirno podanimi gabariti. ■■ Primer: pri načrtovanju pozidave stanovanjske soseske se z različnimi vzorci ustvari različne prostorske situacije. Posamezne kompozicije objektov (v nizu, mreži, liniji itd.) oblikujejo raznolike ambientalne pejsaže, določajo orientacijo objektov in druge elemente, ki vplivajo na bivalne značilnosti območja. V tem okviru govorimo o: mrežno-mozaični strukturi; strukturi odprtih atrijev; strukturi lamelnih nizov; o nizki strnjeni ali večetažni pozidavi; o točkovni, lamelni ali kompleksni strukturi ipd. ■■ S posamezno variantno rešitvijo se dokazuje: racionalnost posega z vidika doseganja želenih urbanističnih indikatorjev, percepcijski značaj soseske oziroma novoustvarjenega prostora, prednosti bivalnih pogojev z vidika velikosti, orientacije in osvetlitve bivalnih enot, razporeditev funkcij v okviru celote, dostopanja do posameznih objektov ipd.

3.5 Arhitekturna zasnova Skladno z namenom delavnice je arhitektura predvidenih objektov izoblikovana v ustrezno podrobnem merilu. Če gre prvenstveno za urbanistično delavnico, je arhitektura opredeljena predvsem informativno, v smislu vizualizacije celostne podobe ali posameznih objektov. V primeru arhitekturno-urbanistične delavnice pa je tudi arhitektura izoblikovana v merilu, ki podrobneje prezentira značaj in funkcionalno organizacijo posameznih objektov ali površin. Arhitekturna zasnova funkcionalno in oblikovno zrcali vsebino grajene strukture. V tem smislu sledi urbanistični zasnovi in z ustreznim oblikov-

106 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


nim nagovorom vzpostavlja arhitekturno kompozicijo in kuliso grajenega niza ali posameznega objekta. Arhitekturna zasnova določa funkcionalno organizacijo posameznega objekta, njegovo strukturno členitev, statično zasnovo, materiale in fasadni plašč. Določa zasnovo in podobo interierja, eksterierja in drugih volumenskih situacij, ki so predmet organizacije in oblikovanja. Z arhitekturo objektov se opredeli odnos med novim in obstoječim, vzpostavi se ambientalne karakteristike zunanjega pejsaža. ■■ Primer: pri načrtovanju arhitekturne zasnove stanovanjske soseske se z različnimi arhitekturnimi nagovori izoblikuje različen značaj objektov in soseske kot celote. V zasnovi se določa funkcijo in oblikovno zasnovo posameznih arhitekturnih elementov. V tem okviru govorimo o: lamelah, stolpičih, vilablokih ipd.; o ortogonalni ali sferični arhitekturi, o njenih materialih; ali o introvertirani ali ekstrovertirani arhitekturi; o odprtem, zaprtem ali transparentnem fasadnem pasu; o strehah, atrijih, etažah ipd. ■■ S posamezno variantno rešitvijo se dokazuje: oblikovni in organizacijski značaj posameznih objektov in celote; njihovo racionalnost, sodobnost, funkcionalnost, ekonomičnost, energetsko učinkovitost ipd.; vrednoti se odnos nove arhitekture do obstoječega prostora.

3.6 Zasnova odprtih javnih in zelenih javnih površin Zunanje površine so v okviru stanovanjske soseske kategorizirane glede na svojo pojavnost, obseg, funkcijo, materialno strukturo in obliko. Njihova zasnova sledi urbanistični zasnovi celote in s svojo odprtostjo dopolnjuje vertikalno grajeno strukturo s potrebnimi premori, vizurami in z vzpostavljanjem zelenih otokov.

posameznih prednostih in slabostih. Na ta način se lahko opredeli njihova hierarhična razvrstitev: od tiste, ki najbolj ustreza opredeljenim merilom in kriterijem, do tiste, ki jim ustreza najmanj. V tem smislu lahko govorimo o “legitimnosti rešitve”, ki je izdelana in utemeljena s transparentno metodo.

4. Referenčni primer urbanizacije prostora z izvedbo variantnih rešitev V naslednjem poglavju je predstavljen referenčni primer urbanistične delavnice, ki je bila namenjena oblikovanju razvojnega scenarija naselja Radlje ob Dravi po izgradnji južne obvoznice. Gre za obsežna zemljišča med obstoječim robom naselja in bodočo traso obvoznice, ki predstavljajo potencial za pozidavo s stanovanjskimi, poslovnimi, servisnimi, proizvodnimi, skladiščnimi in drugimi programi. Pobudo za organizacijo urbanistične delavnice je podala občinska uprava, ki se po začetku postopkov za gradnjo obvoznice sooča s številnimi vprašanji prebivalcev in potencialnih investitorjev glede možnosti uporabe obravnavanega prostora. Glede na obseg in spekter potencialnih programov je bilo v začetni fazi delavnice treba opredeliti smiselna razvojna izhodišča, saj bo predvidena širitev naselja bistveno spremenila njegovo obstoječo funkcionalno in oblikovno strukturo. Z metodo variantnih zazidalnih preizkusov je bilo treba predstaviti potencialne možnosti posameznih zemljišč, njihove značilnosti in predvideno faznost razvoja v širšem prostorskem merilu. Delavnica je metodološko potekala po naslednjih ključnih korakih: 1: Promocija delavnice: obvestilo o nameri, poziv javnosti k oddaji pobud in predlogov

V tem okviru govorimo o: javnih, poljavnih ali internih površinah; o zelenih, grajenih oziroma tlakovanih površinah; o strukturi, materialih in urbani opremi; o igralih, igriščih, sprehajališčih; o pejsažih, ambientih ipd.

2: Seznanitev s potenciali v prostoru, seznanitev s potrebami prebivalcev (izvedena je bila obširna anketa med občani)

■■ Primer: načrtovanje odprtih javnih in zelenih javnih površin ima znotraj stanovanjske soseske pomembno vlogo pri vzpostavljanju “humanega” bivalnega okolja. Od občutka svobode gibanja, varnosti, občutka prisotnosti zelenega znotraj grajenega in ostalih kvalitet zunanjega prostora je namreč odvisno razpoloženje prebivalcev, ki je pri načrtovanju soseske ključni cilj urbanističnega in arhitekturnega načrtovanja.

4: Delitev območja v delovne sklope, oblikovanje delovnih skupin

■■ S posamezno variantno rešitvijo se dokazuje: delež odprtega prostora v odnosu do objektov; njegovo alokacijo, funkcijo, teksturo, medsebojno povezanost, učinkovitost sistema zelenih površin v funkcionalni organizaciji celotne soseske, notranjo pretočnost soseske, povezave z zunanjim prostorom ipd.

S pomočjo ankete o potrebah in razvojnih vizijah naselja smo izdelovalci delavnice prejeli številne pobude občanov, ki so ponazarjale njihove trenutne in dolgoročne potrebe, predloge za posamezne ureditve in pričakovanja po ureditvi aktualnih prostorskih vprašanj. Anketa je bila ustrezno medijsko promovirana, javnost se je poleg izpolnjevanja vprašalnikov lahko vključevala v proces dela tudi prek spletnega foruma in drugih medijev. Na podlagi teh izhodišč so nastale posamezne ureditve javnih površin in urbanistične zasnove večjih odprtih karejev. Variantne rešitve so pripomogle k razumevanju prostorskih potencialov, odprla pa so se tudi številna nova vprašanja glede sinergije, ki jo bo povzročila širitev naselja.

3.7 Izdelava variant Z izdelanimi variantnimi rešitvami, ki analitično vsebujejo vse predstavljene elemente, se lahko izvede ustrezna primerjalna analiza oziroma diskusija o

3: Vzpostavitev javne diskusije 5: Inkubacija, nadaljevanje diskusije, opredelitev generalnega koncepta razvoja naselja 6: Delo po skupinah, variantne programske in prostorske rešitve 7: Rezultati

107 IZDELAVA VARIANT V OKVIRU URBANISTIČNIH DELAVNIC KOT METODA ZA DOSEGANJE STOPNJE LEGITIMNOSTI PROSTORSKIH REŠITEV


Slika 1: Delavnica Radlje ob Dravi: s predvideno gradnjo južne obvoznice se bodo sprostile obsežne površine, ki predstavljajo potencial za novo urbanizacijo. V okviru delavnice se je s pomočjo variantnih rešitev izdelalo zazidalne preizkuse za posamezne kareje (Črešnik et al., 2009).

Preglednica 4: Delavnica Radlje ob Dravi: z oblikovanjem variantnih rešitev za poslovno cono so bili podani odgovori na številna vprašanja lokalnega prebivalstva in bodočih investitorjev o lokacijskih in programskih potencialih obravnavanih zemljišč (Črešnik et al., 2009).

Preglednica 5: Delavnica Radlje ob Dravi: variantne rešitve za gradnjo nove stanovanjske soseske so z namenom vzpostavitve konstruktivne diskusije opredelile potrebne urbanistične indikatorje, arhitekturo objektov in predvidene povezave z mejnim prostorom (Črešnik et al., 2009).

108 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


4.1 Rezultati delavnice

VIRI IN LITERATURA

V nadaljevanju je predstavljena zasnova urbanizacije v karejih z oznakami A, B, C in D, na katerih se je variantno preverjalo umeščanje večjih gospodarskih objektov, v karejih E in F pa možnost pozidave s stanovanjskimi objekti. Na podlagi analize stanja v prostoru, obstoječih potreb naselja, potencialne velikosti zemljišč, predvidenega prometnega napajanja in drugih dejavnikov je bilo treba oblikovati ustrezno urbanistično zasnovo, ki bo smiselno integrirana v obstoječi rob naselja in s svojim volumnom ne bo negativno presegla obstoječega merila grajene strukture. Z izdelanimi variantnimi rešitvami je bilo mogoče utemeljevati lastnosti posameznih predlogov in vrednotiti učinke in povezave z obstoječim urbanim tkivom.

Črešnik, M., Ledinek, T., Pajnik, M., Petrovčič, Š., Smolič, B., Turjak, O. (2009). Arhitekturno urbanistična delavnica Radlje po obvoznici. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. Pravilnik o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev prostorskih ureditev in objektov. Uradni list RS, 7. 10. 2004, št. 108, 12910. Zakon o prostorskem načrtovanju. Uradni list RS, 13. 4. 2007, št. 33, 4585.

4.2 Zaključki delavnice Na podlagi predstavitve rezultatov se je v javnosti izoblikovala podoba o dejanskem obsegu predvidene urbanizacije, o njeni potencialni obliki in sinergijskih učinkih, ki jih lahko pričakujemo (npr. povečanje števila prebivalcev, povečanje števila delovnih mest, povečanje internega prometa itd.). Odzivi so bili različni. Poleg odobravanj posameznih predlogov so se nasprotno vzpostavili tudi pomisleki glede potreb po tako obsežni širitvi. Prav s pomočjo variantnih rešitev smo dokazali opcije in posledice razvoja na posameznih zemljiščih. Med ključne uspehe delavnice štejemo predlog, da naj se vsi nadaljnji posegi v okviru naselja izvajajo skladno z temeljnim razvojnih scenarijem, ki je bil izdelan kot sinteza vseh delovnih skupin in vključuje ustrezno faznost notranje in zunanje širitve naselja skladno z dejanskimi potrebami v določeni časovni sekvenci. Predlog razvojnega scenarija je občinska uprava sprejela kot izhodišča pri pripravi novih prostorskih izvedbenih dokumentov.

5. SKLEP V okviru urbanistične delavnice je s pomočjo variantnih rešitev in drugih metodoloških korakov mogoče oblikovati prostorske rešitve, ki so v določeni meri legitimne. Delavnica ima pred ostalimi načini načrtovanja dve ključni prednosti, in sicer transparentnost delovnega procesa, v katerega se lahko vključuje širši krog akterjev, in relativno nepovezanost avtorskih skupin z omejevalnimi principi trga in lokalnih decision makerjev. Delavnice imajo privilegij, da lahko “ohranijo” abstrakten nivo vizionarskega razmišljanja, so praktično neomejene v kreativnosti in finančno neodvisne od naročnikov in njihovih zahtev. Ti pogoji omogočajo neobremenjeno strokovno delo, ki pa mora zaradi lastne kredibilnosti kljub ustvarjalni svobodi ostati znotraj realnih okvirov oziroma znotraj načelno izvedljivih predlogov.

109 IZDELAVA VARIANT V OKVIRU URBANISTIČNIH DELAVNIC KOT METODA ZA DOSEGANJE STOPNJE LEGITIMNOSTI PROSTORSKIH REŠITEV


Gregor Čok CREATION OF VARIANTS WITHIN THE FRAMEWORK OF URBAN DESIGN WORKSHOPS AS A METHOD FOR REACHING A LEVEL OF LEGITIMACY OF SPATIAL SOLUTIONS Abstract When planning development in a certain area, questions about its contents, shape and scope are often put to front. Every development has different effects which have positive or negative impact on the existing location and its area of influence. In this sense we are right to wonder when a certain solution is “legitimate”, therefore acceptable for a wider array of aspects represented by public interest, profession and local inhabitants. The broader professional and public support for the physical realisation of the spatial solution depends on the suitability of the solution. Urban design workshops, apart from public and invited tenders, and ordered unique solutions, present one of the methods of planning spatial development. In comparison to other methods, they enable a transparent working process and, in addition to including producers and clients, they also include local and broader professional public, the representatives of spatial development, and other participants who can constructively or critically contribute to the common goals. The predominant part of the key results is the formation of variants with which the advantages and disadvantages of individual solutions are defined. This article presents the process of creating variant solutions as a method of “soft planning” and substantiation of a certain spatial development. Here, the elements of spatial solution are important and they have to be created in comparable scope in the groups of authors.

Key words variant solutions, spatial development, legitimacy, workshop as methodo­ logy, public co-operation 110 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS

Assist. Gregor Čok, Ph. D. University in Ljubljana Faculty of Architecture Zoisova 12, SI-1000 Ljubljana e-mail: gregor.cok@gmail.com phone: +386 (1) 2000 775


1. INTRODUCTION The initiative to hold an urban workshop mainly comes from the fact that an adequate level of “legitimacy” of spatial solution has to be guaranteed for “a larger or special” spatial development, and the solution has to be acceptable in broader social sense, especially from the viewpoint of profession, public interest and clients. When planning a concrete development, numerous development visions and potential physical solutions are considered in the local environment and by the investors, and the advocates of those visions and solutions usually do not have the necessary professional, numeric and other relevant arguments for their substantiation. Within this framework, an urban workshop, with its practice of forming variant solutions, presents a suitable “soft” planning method which guarantees an unbiased approach to a certain spatial question, because when learning about the topic of the treatment, the participating students and mentors are usually not linked to the existing suggestions and location limitations. Through the analytical discovery of programme and location characteristics, and professional questions linked to the actual problem, authors form their personal positions towards the set space and potential urban or architectural solutions. As a rule, workshop results are not created in such an accurate scale, that the known analytical method Ponder-ocean could be performed on them, but they are detailed to a scale, which shows key differences between individual variants. Their advantage is predominantly in the broadness of the context they are created in. In many examples, workshops define the practically unimaginable solutions and offer conceptual development visions which – through general verification (building tests) offer sufficient urban indicators for their mutual comparison. According to their purpose, urban workshops are divided in two groups. They can be visionary or experimental and as such aimed at defining potential possibilities of a certain location, or quite the contrary, they can be concrete, with the intention of forming variant solutions for the known programme and location situation.

1.1 Problem Definition In the phase of informing the public of the intention of a certain construction, the local environment justifiably poses the practical questions of rationality, actual needs, suitability of form, potential environmental impact and other dilemmas which have to be answered by the proposed final solution. The process of acquiring suitable solution must therefore guarantee a wholesome treatment of the given problems, which – in addition to the investors’ starting points – includes the consideration of all other expectations and conditions of the operators involved, and thus block favouritism of one-sided intentions which lead to unwanted solutions in space. For that reason, the workshop organisers are predominantly holders of public functions, who wish to obtain suitable professional solutions and the necessary public support for their realisation, especially for larger public or

spatial projects. Within this framework, the creation of variant solutions in the workshops holds a special meaning, because it makes it possible to prove individual advantages and disadvantages of the planned development, first in the creation phase and finally in the phase of public discussion (Spatial Planning Act, 2007) In addition to the workshops, other methods of obtaining spatial solutions are open competitions and invited tenders (Rules on open competitions for selecting the professionally most adequate solutions for spatial arrangements and buildings, 2004) and ordered unique solutions. The difference between the solution created in “the complex workshop process” and the so called “ad hoc” solution, which is created in the immediate project group, uniquely to the clients order and on the basis of formal project conditions, is mainly expressed in the scope of participating operators, number of variant elaborates and the presentation methods of spatial dilemmas, which the solutions are based on. Compared to the open competition, the advantage of the workshops lies mainly in the “work process transparency”, which may include broader public in certain methodological steps along with other operators of spatial management. (In competitions, the public and the operators are included only in the project task preparation or as individual members of evaluation committee.) The evident shortcoming of the workshop is expressed only by the limited number of author groups, which by variant deal with the same problem in the absence of an expert committee which evaluates individual elaborates. The basic problem of achieving the “legitimacy” of the spatial solution therefore lies in the process of its design, which must include a sufficient breadth of starting points, expectations and professional ethics, and in the process of the selection of the chosen solution, where the criteria of profession and public interest must prevail. The decision on the potential variety must therefore be established from several aspects which present the framework for acceptability and consequential support to certain realisation. The following are the key question when making such a decision: 1. How to shape and justify the synthesis of all the starting points, limitations and expectations? 2. How to define the “optimal solution” among the potential variants? 3. What professional arguments to use to guarantee the chosen solution will be suitably supported by the operators who actually make the decisions on spatial development (the so called decision makers)?

1.2 Working Hypothesis The methodology of variant solution design enables their actual mutual comparison in all the evaluation segments. Through the comparison process, a transparent set of advantages and disadvantages is guaranteed, and it enables an accurate judgement and synthesis evaluation for an optimal solution. Through this process we may achieve a certain degree of legitimacy of the spatial solution. 111

CREATION OF VARIANTS WITHIN THE FRAMEWORK OF URBAN DESIGN WORKSHOPS AS A METHOD FOR REACHING A LEVEL OF LEGITIMACY OF SPATIAL SOLUTIONS


2. METHODOLOGICAL STARTING POINTS

2.2 Starting Points for the Design of Variant Solutions

In the sense of “broader acceptability”, the spatial development is determined by three key aspects, namely: ■■ from the public interest aspect, which is expressed through the guidelines of spatial management operators and the interested public;

Regarding the workshop content, a suitable work method, which enables the formation of variants based on initial starting points, is created each time. The programme starting points can be given by the client, or, in the case of research workshop, they can be ascertained through analytical verification of local potential, restrictions and other spatial limitations. Additional starting points are given by the spatial management operators and the interested public who co-operates in the work process: ■■ A: client: programme and spatial starting points (selection and scope of programmes, physical dimensions etc.)

■■ from the aspect of profession, which has to guarantee a suitable synthesis solution, consistent with the established principles and professional ethics; ■■ from the aspect of the investor, who expects his intentions to be realised. In this combination the profession has to be the key co-ordinator of interests and at the same time the creator of the synthesis of expectations and needs as expressed in the starting points given. Unfortunately, in the past era in Slovenia, we are justified to question its actual authonomity, because numerous realisations in space mirror the bias of the creators of spatial acts and the performed projects. In this sense the urban workshops represent a relatively unbiased methodological process which, due to its transparency, makes it difficult to favour one-sided interests.  

       

 PUBLIC INTEREST   

DEVELOPMENT IN SPACE 

PROFESSIONAL ETHICS     ↔                          PRINCIPLES                         ↔         INVESTOR'S INTEREST   

‐ a set of demands and expectations         ‐ solution argued by the profession         ‐needs and expectations          of the investor    and decision making process                 ‐guaranteeing investor's intention           ‐ cooperation and decision            making process   

  ‐ including the public in the creative         ‐ guaranteeing public interest 

Table 1:

Table 1: Through a suitable professional solution, the public interest in the space has to be guaranteed and at the same time the realisation of the investment has to be enabled. Urban workshops present the specific, ”soft” planning method, which takes into account the breadth of the context.

■■ B: local environment: demands regarding the effect or influence on the environment (influence, connections, synergy, etc.) ■■ C: public interest: guidelines of spatial management operators’ guidelines which define public interest. The unity of the starting points and with it the result suitability are achieved by designing a wholesome project task, which defines the starting points as well as the methodology of continuous result verification and measures of evaluating variant solutions or the method with which they will be formed. In this way we achieve objectivity and not continuous adaptation of criteria to the client’s wishes.  

DEVELOPMENT IN SPACE  To achieve suitable comparison, solutions have to be based on the same   starting points, but they may vary in their interpretation, that is, through     variability of the importance of an individual starting point. In the evaluati  on phase individual elements are confronted, and the following categories PROFESSIONAL ETHICS  are the key: concept   ↔    design and the design of traffic arrangement, urban  PUBLIC INTEREST                        PRINCIPLES                         ↔         INVESTOR'S INTEREST    open and public green areas.   design, and architectural design of public ‐ a set of demands and expectations         ‐ solution argued by the profession         ‐needs and expectations  ‐ including the public in the creative         ‐ guaranteeing public interest          of the investor 

  Through comparative analysis, the design of variant solutions represents a   and decision making process                 ‐guaranteeing investor's intention           ‐ cooperation and decision            making process  suitable manner or method for proving all the stated starting points. When   evaluating individual “comparison elements” we are faced with questions of Table 1: measures and criteria which have to define the priorities in a certain spatial situation.

 

 

 

ACCEPTABILITY – LEGITIMACY OF SPATIAL SOLUTION 

2.1 Analytic Approach and the Importance of Forming Variant   Solutions STANDARDS AND CRITERIA ‐ PRIORITIES 

 

ACCEPTABILITY – LEGITIMACY OF SPATIAL SOLUTION 

 

 

STANDARDS AND CRITERIA ‐ PRIORITIES 

 

The analytical definition of the problem, potential programme and consequentially urbanist or architectural solutions is guaranteed in the wor    kshop process by performing suitable methodological and by treating STARTING POINTS    ↔       VARIANT SOLUTIONS  ↔    stepsCONSEQUENCES    same problem in a larger number of work groups. In this sense we are the ‐ transparency of consideration            ‐ synthesis                                ‐ selection of effects   dealing with multiple solutions to a single problem and this to a scale which ‐ share of consideration        ‐ set of characteristics            ‐ evaluation of effects  enables their mutual comparison. And the very creation of variant solutions Table 2: The evaluation that a certain spatial solution is “legitimate” has to be defined through a for an individual spatial transparent and complex planningsituation process. enables a professional and broader public  discussion about the real characteristics of a certain solution, because individual urbanist indicators, numeric data and design ideas are obtained this way.

 

 

 

STARTING POINTS 

 

 

↔       VARIANT SOLUTIONS  ↔ 

  ‐ transparency of consideration           ‐ share of consideration     

 ‐ synthesis                         ‐ set of characteristics   

 

CONSEQUENCES 

        ‐ selection of effects           ‐ evaluation of effects 

Table 2: The evaluation that a certain spatial solution is “legitimate” has to be defined through a transparent and complex planning process.   Table 2: the evaluation that a certain spatial solution is “legitimate” must be substantiated through a

transparent and complex planning process.

112 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


2.3 Standards and Criteria for Evaluating Individual Elements and the Whole In principle, standards and criteria can be divided into two groups: ■■ A: professional standards and criteria (programme, design, technical, economical, social, standards of spatial policy, standards of public interest consideration, etc.) ■■ B: perception of the local environment (individual and collective visions, demands, expectations, etc.) which form an unpredictable selection of standards and criteria. The first group consists of a selection of exact, rational, pre-defined standards and criteria, which accurately define priorities for evaluation of individual elements of variant solution. The second group consists of unpredictable public reactions, because the public often reacts irrationally or emotionally when faced with a certain solution. Through those reactions an additional selection of standards and criteria is formed, one that may have a fatal influence on the evaluation of the acceptability of a certain solution, especially in the case when (disregarding of rational solutions) one is dealing with collective refusal or acceptance of a certain solution. And in this sense, a “palette of formed variant solutions” presents an opportunity for rational discussions and actual comparison. Variant solutions can be formed throughout the entire workshop process or as a phrase, where different concepts are verified in the initial phase and in the second phase a detailed spatial design is formed based on the selected concept. The needs for creating variant solutions are especially expressed when designing urbanisation or point development on land that was previously not built on.   Methodology:    CREATING VARIANTS  Intention:        DEFINING THE OPTIMUM SOLUTION      SUBSTANTIATION OF → PARTIAL CHARACTERISTICS                                              INDIVIDUAL SOLUTIONS          From the point of view of:         

       ‐ acceptability for space                 ‐ technical rationalities                 ‐ acceptability for local environment                  ‐ acceptability for the investor 

 

  Goal: LEGITIMACY OF THE CHOSEN SOLUTION     

  ARGUMENTATION OF → EXPERTISE OF SOLUTION  

 Means:  ‐ argumentation of the concept design  ‐ argumentation of the urbanist design  ‐ argumentation of the architectural design  ‐ argumentation of the public area system  ‐ argumentation of the traffic design, etc. 

  ARGUMENTATION → TAKING PUBLIC INTEREST INTO  ACCOUNT  GUARANTEEING → SUPPORT FOR SPATIAL  DEVELOPMENT 

Table 3: Detailed variant solutions enable comparison of individual characteristics and a synthetic evaluation which is substantiated a transparent evaluation Table 3: variant solutions createdthrough in detail make it possible to process. compare individual characteristics, and  

a synthetic evaluation which is substantiated through a transparent evaluation process.  

a location potential in the broader spectrum. Within this framework the work­ shop contents vary from the design of the new urbanisation of open space (e.g. design of a new residential neighbourhood, technological park, shopping centre) to recovery and re-urbanisation of existing settlement zones or whole towns, to partial solutions where the workshop merely assists in finding a suitable architectural or design solution for a certain structure or space. In urban workshops, one fact is very important – on numerous cases they are about creating a vision for the development of existing free areas, which may stimulate the land owners’ speculative interest. In this sense, the workshops have to preserve a realistic framework of spatial development. Despite academic of creative freedom, the solutions have to be credible to an extent; otherwise they can have an opposite effect. “The institute of the workshop” can even be abused for legalisation of unwanted interests through intentional speculative result interpretation. For a workshop to have a positive effect, a methodological approach is needed, an approach which guarantees transparent and critical control of the entire planning process. The purpose of the workshops is reached when the discussion about a problem and solution spreads from the immediate work group of the creators and companions to a broader circle of discussion partners, and thus establishes the necessary public discussion. For certain projects the discussion can even be international. For this purpose, when organising workshops, the public has to be intentionally included in individual work steps, suitable promotion has to be guaranteed along with a clear presentation of the results. The work process has to include at least the following steps: Step 1: Preliminary public introduction of the intention to organise an urban workshop: ■■ the definition of the problem, time plan, workshop location, the listing of author groups, etc. ■■ invitation for the co-operation of the public, stating the method of collecting suggestions and initiatives (a notification in the media). Step 2: Collecting information and field work: ■■ workshop creators tour the area, conduct interviews etc., and continuously inform the public about the workshop. Step 3: intermediate information about the workshop progress: ■■ introduction of starting points and intermediate results, ■■ intermediate discussion defining the established problems, ■■ intermediate public response, accepting comments and suggestions. Step 4: variant solutions: ■■ creating numerous potential solutions with the intention of achieving a suitable “breadth” of public discussion,

3. RESULTS - DISCUSSION

■■ defining spatial elements of variant solutions, which are the topic of comparison and discussion (urban design concept etc.).

According to their contents and scope, urban workshops greatly differ one from another, but with their help, concrete solutions are found for a location or

Step 5: results and discussion: ■■ final result presentation,

 

 

113 CREATION OF VARIANTS WITHIN THE FRAMEWORK OF URBAN DESIGN WORKSHOPS AS A METHOD FOR REACHING A LEVEL OF LEGITIMACY OF SPATIAL SOLUTIONS


■■ expert and broader public response, ■■ discussion leading to the selection of final solution. Step 6: decisions ■■ - making decisions (based on a discussion). Individual steps are adapted to the given situation by contents and time, however, public initiatives and positions are an invaluable component for achieving legitimacy of spatial solutions which are constructed in the workshops.

3.1 The Definition of the Elements of Spatial Solution for the Example of Developing an Open Space The key elements of a spatial solution for an example of planning new residential neighbourhood on an open, previously not developed land, are presented below. Their analytical definition and actual design are important in each individual variant solution, for reaching the suitable comparison and consequentially starting the desired discussion.

3.2 Concept The concept design presents the basic idea which the solution of a certain spatial question is based on. In this sense it presents a key structural motive which gives the key guidelines for a functional framework of urban, architectural and traffic solution. Each concept design expresses differently the proportion between living conditions set by a certain building type, urban indicators (quota of developed, open and green areas, etc) and the influence of the spatial development on the periphery and wider gravitational space. At the very starting point, the process of designing a suitable complex has to intuitively include the author's idea of the image of the final solution as a synthesis of individual elements in a functional and designed complete unit. ■■ Example: when planning the urbanisation of free land, different concepts are formed based on the programme starting points and spatial possibilities, and these concepts guarantee the functionality of the whole when placing individual spatial ingredients. Within this framework we talk about: the concept of the central axis; quadrant concept (concept karee); concept of web or mosaic breakdown of the area; the spherical, or orthogonal, or central, or longitudinal design, etc. The consequences of different use of concepts are also illustrated in space by greater or lesser visual exposal of the objects, in the simplification or complication of the broader traffic regime, in the upgrade or degradation of ambient qualities of peripheral space, etc. ■■ The individual variant solution establishes: the concept suitability which - to the greatest possible measure – has to guarantee the construction

which achieves suitable or desired living conditions, suitable quota of built structures, efficient traffic flow and a design of public and green public areas. By preparing variant solutions with different concept designs, their mutual differences can be actually compared and evaluated. At the public display, based on a detailed explanation of each project, numerous additional opinions and views can be obtained, and those help to decide on the optimal concept.

3.3 Traffic Arrangement Design The decision of the concept is followed by the design of urban idea parallel to the design of main traffic supply routes which in general breakdown the treated area to basic units or quadrants (karee's). This guarantees the basic supply framework which the detailed network of streets and paths connects to. The traffic arrangements are always linked to the broader area from which access to the new spatial design unit is available; therefore numerous external conditions have to be considered when dimensioning main traffic routes. In this framework we talk: about the concept of supply, transit and stationary traffic; about the net concept, about looping or a one-way-street system; about the primary and secondary network, about central supply axis and cross access axis, about the modification of existing crossroads, roundabouts, etc. ■■ Example: when designing traffic arrangement it is very important to guarantee a functionally efficient system which enables access to individual structures, internal flow, traffic safety and harmless connection to the existing external traffic flow. ■■ The individual variant solution substantiates the following: internal efficiency of the traffic supply and standing traffic, the influence of new traffic flow on the existing traffic regime in the influence area, rationality of the length and scope of the necessary new traffic areas etc.

3.4 Urban Design Based on the selected concept and the planned basic structural and supply axis of the area, the formation of urban design of the whole and/or individual quarters follows. With greater areas we talk of main and partial “building pattern” which arises from a certain programme scheme. The urban design defines the regime and scope of placing structures and their form through the basic measures. ■■ Example: when planning a development of residential neighbourhood, different patterns create different spatial situations. Individual structure compositions (in a set, net, line, etc.) form various ambient landscapes, define structure orientation and other elements influencing residential characteristics of the area. Within this framework we talk about: net mosaic structure; structure of open atriums, structure of lamella sets; low condensed or multi levelled constructions; about point, lamella or complex structure, etc.

114 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


■■ the individual variant solution substantiates: the rationality of the development from the aspect of the desired urbanist indicators, perception character of the neighbourhood or a newly-created space, advantage of residential conditions from the aspect of size, orientation and lighting of residential units, function distribution within the whole, access to individual structures, etc.

■■ Example: the planning of open public and public green areas has an important role within the residential neighbourhood for setting up “humane” living environment. From the feeling of the freedom of movement, security, feeling of the green being present in the built, and other qualities of the external space influence the mood of the residents, which is the key goal of urban and architectural design when planning the neighbourhood.

3.5 Architectural Design

■■ The individual variant solution establishes: the share of open space in its relation to the structures; its location, function, texture, mutual connection, efficiency of the green area system in the overall functional organisation of the neighbourhood, internal flow of the neighbourhood, connection to the outside space, etc.

In accordance with the workshop purpose, the architecture of the proposed structures is designed in the suitably detailed scale. If this is primarily an urbanist workshop, the architecture is defined more informatively, in the sense of the visualisation of the wholesome image or individual structures. If the workshop is urban-architectural, the architecture is created in the scale which presents the character and functional organisation of individual objects or areas. Architectural design reflects the function and design of the built structure. In this sense it follows the urban design, and through suitable design language sets up the architectural composition and the backdrop of built structure, its structural breakdown, static design, materials and the facade coat. It defines the design and image of the interior, exterior and other volume situations, which are the subject of organisation and design. Through the architecture of structures the relationship between the new and the existing is defined, and ambient characteristics of the exterior landscape are set up. ■■ Example: when planning the architectural design of the residential neighbourhood, different architectural approaches form different character of structures and the neighbourhood itself. The design defines the function and visual design of individual architectural elements. Within this framework we talk: about lamellas, towers, apartment villas, etc; about orthogonal or spherical architecture and its materials; about introvert or extrovert architecture; about open, closed or transparent facade belt; roofs, atriums, levels etc. ■■ The individual variant solution substantiates: design and organisational character of individual structures and the whole; their rationality, contemporary character, functionality, economic character, energy efficiency etc.; the attitude of the new architecture towards the existing space is evaluated.

3.6 Design of Public and Green Public Areas Within the residential neighbourhood, the exterior areas are categorised according to their incidence, scope, function, material structure and shape. Their design follows the urban design of the whole, and with its openness completes the vertically constructed structure with the necessary pauses, sights and setting of green islands. In this framework we talk of: public, semi-public or internal areas; green, built or paved areas; structure, materials and urban equipment; playground equipment, playgrounds, walkways; landscape, ambient, etc.

3.7 Creating Variants With the created variant solutions, which analytically include all the presentation elements, the suitable comparative analysis and a discussion on individual advantages and disadvantages can be performed. This way their hierarchical classification can be determined from the solution which suits the defined standards and criteria most to the one that suits them least. In this sense we can talk about the “legitimacy of the solution” which is created and substantiated by a transparent method.

4. Referential Example of Spatial Urbanisation by Performing Variant Solutions The following chapter presents the reference example for the urbanist workshop, which was aimed at designing the development scenario of Radlje ob Dravi following the construction of the southern ring road. These are large lands between the existing edge of the settlement and the future track of the ring road, which presents a potential for the development with residential, business, service, production, warehousing and other programmes. The initiative for the organisation of the urban workshop was given by the municipal administration, which is facing numerous questions of residents and potential investors regarding the potential use of the space in question. Considering the size and spectre of potential programmes, it was necessary to define the sensible starting points for development in the initial phase of the workshop, because the proposed expansion of the settlement will significantly change its existing functional and design structure. Through the method of variant building tests, it was necessary to present the potential possibility of individual plots of land, their characteristics and the anticipated phases of development on a broader spatial scale. Methodologically, the workshop took place according to the following key steps: 1: Workshop promotion: notification of intention, invitation for the public to submit initiatives and suggestions; 2: Familiarisation with spatial potential, familiarisation with the needs of residents (a survey was conducted among the residents); 115

CREATION OF VARIANTS WITHIN THE FRAMEWORK OF URBAN DESIGN WORKSHOPS AS A METHOD FOR REACHING A LEVEL OF LEGITIMACY OF SPATIAL SOLUTIONS


Figure 1: Radlje ob Dravi workshop: The planned construction of the south ring road released large areas which present a potential for new urbanisation. Within the framework of the workshops, building tests for individual quarters were made with the use of variant solutions (Črešnik et al., 2009).

 

  Quarters: A, B, C, D – BUSINESS, PRODUCTION, TRADE PROGRAMME    Variant 1  – atrium concept 

Variant 2   – mosaic concept 

 

Quarters: E,F – RESIDENTIAL BUILDINGS    Variant 1   ‐ net mosaic concept 

Variant 3   – console concept 

 

 

Variant 2   – atrium concept 

Variant 3   – line concept 

Variant 4   – lamella concept 

 

   

 

   

   

   

  PREDOMINANTLY  TRADE AND BUSINESS  STRUCTURES    When placing trade and business structures  vast numbers parking spaces need to be  guaranteed, which enable the most rational  supply to one or several structures or a  building’s individual wings which have  different programmes. The solution can be  found in the design of mirrored three‐ pronged U‐shaped buildings as semi‐ opened atriums with common central  drive. This type of construction is optimum  for larger shopping centres which include  distribution internal warehousing and own  offices. The basic disadvantage is the  uniformity of the design, which can form an  unwanted constructed barrier at the new  edge of the settlement. 

 

    FLEXIBLE MOSAIC CONCEPT    Regarding the unpredictable nature of the  purpose and tempo of building, the  planning of economic zones needs to  guarantee suitable flexibility of the  construction, which enables the placement  of various buildings and programmes in an  undefined period of time. With this  purpose it is designed as a mosaic  structure, which can be built in phases in  accordance to current needs. Its advantage  is also in guaranteeing the necessary  transverse vistas and partial organisation of  parking spaces.    

MULTIFUNCTIONAL HYBRID STRUCTURES    The console concept presents a synthesis of  a larger (production or warehousing  building) and separate smaller (business)  segments within one constructed complex.  Regarding the situation in space, we are  talking about optimum building plan, which  uses the hybrid structuring to enable  placement of different programmes. From  the aspect of creating the architectural  design, dimensions and providing spatial  vistas through structures, this solution has  numerous advantages.    

 

Table 4: Workshop Radlje ob Dravi: The created variant solutions for the business zone provided Table 4: Radlje Dravi workshop: forming variant solutions for the business answers answers for the ob numerous questions ofBylocal residents and future investors, regarding thezone, programme potentials treated land (Črešnik et 2009). were givenoftothenumerous questions ofal., local residents and future investors about the location and   programme potential of the lands treated (Črešnik et al., 2009).  

Detached family house 

Urbanist indicators:    ‐ built area:  14690 m2  ‐ Fz:  0,29  ‐ Fi:  0,3  ‐ no. of structures:  30  ‐ size of construction site:   400 ‐ 450 m2  ‐ ground floor:  100 m2, 150 m2 

Terraced house 

Urbanist indicators:   ‐ built area:  16504 m2  ‐ Fz: 0,35  ‐ Fi:  0,3  ‐ no. of structures:  27  ‐ size of construction site:   280 ‐ 560 m2  ‐ ground floor: 160 m2, 240 m2 

Rows of terraced houses 

Urbanist indicators:   ‐ built area:  14338 m2  ‐ Fz:  0,17  ‐ Fi:  0,26  ‐ no. of structures:  24  ‐ size of construction site:   350 m2  ‐ ground floor:  104 m2 

Multi‐apartment lamellas  

Urbanist indicators:    ‐ built area:  15234 m2  ‐ Fz:  0,28  ‐ Fi:  0,56  ‐ no. of structures:  6 (56 units)     

Table 5: Radlje Workshop Radlje ob Dravi: the intention of establishing a constructive discussion, Table 5: ob Dravi workshop: ForWith the purpose of constructive discussion, variant solutions for the variant solutions for the construction of the new residential neighbourhood established the necessary construction of a newarchitecture residential neighbourhood necessaryconnections urbanist indicators, urbanistic indicators, of constructionsdefined and thethe anticipated with the archimarginal space et al., 2009). tecture(Črešnik of the structures and the proposed connections to the border area (Črešnik et al., 2009).  

116 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


3: Starting a public discussion; 4: Dividing the area in work sets, formation of work groups;

certain time sequence. The suggestion of the development scenario was accepted by the municipal administration as the starting point for the preparation of new spatial development documents.

5: Incubation, continued discussion, defining the general concept of settlement development;

5. CONCLUSION

6: Work in groups, variant programme and spatial solutions; 7: Results. Through the survey about the needs and development visions of the settlement, the workshop creators received numerous residents' initiatives, which illustrated their momentary and long term needs, suggestions of individual development and anticipations for arranging current spatial questions. The survey was suitably promoted by media, and in addition to completing the survey, the public could get involved in the work process through a web forum and other media. Based on these starting points individual arrangements for the development of public area were made along with urban design of larger open quadrants. The variant solutions contributed to the comprehension of spatial potentials, numerous new questions were opened regarding the synergy the expansion of the settlement will cause.

4.1 Workshop Results The following passage presents the design for the urbanisation of the quadrants marked A, B, C and D where the placement of larger economic structures was checked by variants, and in quadrants marked E and F, a possibility of building residential structures. Based on the situation analysis, the existing needs of the settlement, potential size of the land, expected traffic supply and other factors, it was necessary to form a suitable urban design, which will be sensibly integrated in the existing periphery of the settlement and the volume of which will not negatively exceed the existing scale of the built structure. With the produced variant solutions it was possible to substantiate the characteristics of individual suggestions and evaluate the effects connected to the existing urban fibre.

In the framework of an urban design workshop it is possible to form somewhat legitimate spatial solutions with the help of variant solutions and other methodological steps. The workshop has two key advantages form the other planning methods, namely the transparency of the work process into which a broader circle of operators can be included, and author groups which are relatively disconnected from the limiting principles of the market and local decision makers. The workshops have the privilege of “maintaining” the abstract level of visionary thought, their creativity is practically unlimited, and they are financially independent from the clients and their demands. These conditions enable unburdened professional work, one which must – for the sake of its own credibility despite the creative freedom – remain within the framework of reality and suggestions that are possible in principle.

SOURCES AND LITERATURE Črešnik, M., Ledinek, T., Pajnik, M., Petrovčič, Š., Smolič, B., Turjak, O. (2009). Arhitekturno urbanistična delavnica Radlje po obvoznici. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. Pravilnik o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev prostorskih ureditev in objektov. Uradni list RS, 07. 10. 2004, št. 108, 12910. Zakon o prostorskem načrtovanju. Uradni list RS, 13. 04. 2007, št. 33, 4585.

4.2 Workshop Conclusions Based on a successful presentation of results, the public formed an image of the actual scope of the envisaged urbanisation, its potential shape and the expected synergy effects (for example, an increase in the number of inhabitants, an increase in the number of jobs, an increase of the internal traffic, etc.) responses varied. In addition to approval of individual suggestions, on the other hand there were also second thoughts about the necessity of such a huge expansion. And with the help of variant solutions we proved the options and consequence of development on individual parts of the land. One of the key pieces of success of the workshop is the suggestion that all future development in the settlement should be performed in accordance with the basic development scenario, which was made as a synthesis of all the work groups and it includes the suitable phases of the internal and external expansion of the settlement in accordance with actual needs in a 117 CREATION OF VARIANTS WITHIN THE FRAMEWORK OF URBAN DESIGN WORKSHOPS AS A METHOD FOR REACHING A LEVEL OF LEGITIMACY OF SPATIAL SOLUTIONS


Andrej Pogačnik VPLIVI VARSTVA NARAVE IN OBMOČIJ NARAVNIH NESREČ NA OBLIKOVANJE BODOČIH POKRAJIN V SLOVENIJI

POVZETEK Na študentskih delavnicah je treba med strokovnimi podlagami upoštevati najnovejše pojave, težnje in prostorske probleme, ki se nanašajo na okolje, v katerem se delavnica odvija. Vprašanja regionalnega konteksta, območja zaščitene narave in izpostavljenost naravnim nesrečam so prav gotovo okoliščine, ki v temelju vplivajo na načrtovanje prostora. Ena od takšnih podlag za delavnice je raziskava, predstavljena v tem prispevku. Udeležencem delavnic daje za zadevni prostor podatkovne in kartografske podlage o prebivalcih in prostorih, ki so znotraj območij Natura 2000 ter znotraj poplavnih območij, območij zemeljskih plazov, viharjev ter velike potresne nevarnosti. Specifični raziskovalni prispevek projekta, ki je bil del Ciljnega raziskovalnega programa, je analiza vplivov varovanja narave in nevarnosti naravnih nesreč na bodoči regionalni razvoj. Pri tem so bili preizkušeni modeli delitve Slovenije na 3, 6, 9, 12 in 14 regij ter ugotovljeni deleži površin in prebivalcev, ki živijo v območjih omejitev. Čim manjše so regije, večje so razlike med njimi glede vpliva območij omejitev, ki lahko obsegajo od 10 % do 90 % ozemlja ali prebivalstva. Večje regije (3 ali 6) pa bolj enakomerno razporejajo območja omejitev (med 30 in 70 % prebivalcev ali ozemlja). Zato so glede na bodočo razdelitev Slovenije na pokrajine boljše večje ozemeljske celote in s tem manjše število pokrajin.

KLJUČNE BESEDE prostorsko načrtovanje, pokrajine, načrtovanje za primer naravnih nesreč, Slovenija

prof. dr. Andrej Pogačnik Univerza v Ljubljani Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Jamova 2, SI-1000 Ljubljana e-pošta: andrej.pogacnik@fgg.uni-lj.si tel.: (01) 4250 687

118 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


1. UVOD V zadnjih letih sta dva pojava pri poseganju v prostor postala vse pomembnejša. Prvi je pojav zaščite krajine. Drugi je izpostavljenost naravnim nesrečam. Številne države so administrativno zaščitile velik delež svojih pokrajin, recimo sredozemsko, alpsko, obalno (obale Atlantskega oceana in Baltskega morja) krajino, jezera, močvirja, sipine in podobno. Direktiva EU, ki ščiti naravne krajine in habitate ptic (tako imenovana Natura 2000), je osnova za mrežo zaščitenih zemljišč na vseh ozemljih držav članic. Velikost območij Nature 2000 pokriva od 5 do 15–16 % državnega ozemlja. V tem pogledu je Slovenija unikatna. Skoraj 36 % svoje površine je razglasila za območje Natura 2000. To dejstvo pa v številnih pokrajinah predstavlja resno oviro za prostorski razvoj. Vse večja zaskrbljenost zaradi naravnih nesreč, ki jih povzročajo podnebne spremembe, je drugi faktor, ki vpliva na prostorski razvoj. Večina držav je na svojih območjih že ugotovila, kolikšen je obseg in stopnja tveganj za naravne nesreče. Te analize pokrivajo tveganja, kot so na primer suša, poplave, gozdni požari, zemeljski plazovi, nevihte, visoka vročina in podobno. Pomen obeh prostorskih pojavov sproža vprašanje o njunem vplivu na prostorsko načrtovanje. Brez dvoma v veliki meri vplivata na prihodnjo lokacijo stanovanjskih zgradb, industrije, rekreativnih območij, na razvoj poljedelstva, gozdarstva. Širše pa vplivata tudi na regionalno načrtovanje in sicer se prostorski načrtovalci posvečajo geografski določitvi prihodnjih pokrajin, ki bi morale kar najbolj upoštevati vse prej navedene vplive. Tema tukaj predstavljene raziskave je regionalizacija države Slovenije. V Sloveniji iz različnih razlogov še vedno ni uvedena pokrajinska raven, ki bi pokrivala javno upravo, upravljanje in načrtovanje. Sta le državna raven in raven 210 občin. Zato je nujno, da se oblikuje raven pokrajin (na ravni NUTS 3). Iz te zahteve pa izhaja vprašanje velikosti in razmejitve prihodnjih pokrajin, kar bo posledično tudi določilo število prihodnjih pokrajin. Do zdaj so se v Sloveniji najpogosteje obravnavale delitve ozemlja na 3, 6, 8, 12 ali 14 pokrajin. Različne evaluacije teh pokrajinskih modelov so do zdaj v veliki meri temeljile na policentričnem konceptu pokrajinskih urbanih centrov, na dostopnosti, vprašanjih regionalne kohezije, gospodarskih in družbenih utemeljitvah in tako naprej. Natura 2000 in tveganje za naravne nesreče sta dandanes prav tako pomembna vplivna faktorja pri določanju velikosti pokrajin. Raziskava temelji na hipotezi, da morajo biti nove pokrajine homogeno delujoče in razumne, kar se tiče načrtovanja na zaščitenih (Natura 2000) in ogroženih območij. Če bo cilj dosežen, bo raziskava lahko nov dosežek pri regionalnem načrtovanju.

2. DELOVNA HIPOTEZA Cilj te raziskave je optimalna regionalizacija državnega ozemlja Slovenije ob upoštevanju zaščitenih območij: z razumnim modelom novih pokrajin bo

“breme” Nature 2000 in območij naravnega tveganja enakomerno porazdeljeno. Pokrajine bodo laže finančno podpirale upravljanje ogroženih zaščitenih ozemelj. Večje pokrajine bi imele precej podoben delež območij in prebivalstva, ki bi živel na območju znotraj Nature 2000 in na ogroženih območjih. Manjše kot bi bile pokrajine, večje bi bile razlike in z njimi neenakosti. Večje pokrajine so boljše alternative za cilje zaščite narave in izzive podnebnih sprememb. V predstavljeni raziskavi so preučene alternative pokrajinske delitve države Slovenije. Hipoteza predvideva, da bi pravilna razdelitev državnega ozemlja na pokrajine zmanjšala pokrajinske neenakosti. Velikost in meje pokrajin bi vključevale relativno majhen delež prebivalstva, ki živi na območju Natura 2000 in ogroženih območjih. Na ta način bi lahko pokrajina učinkoviteje zmanjševala in odpravljala škodo. Prizadet bi bil manjši odstotek prebivalstva pokrajine in sredstva pokrajine bi razmere po škodah lahko hitreje in uspešneje sanirala. Podnebne spremembe bodo neizogibno vplivale na prebivalce pokrajin. Da je negativni vpliv čim manjši, mora biti določeno, katero prebivalstvo je izpostavljeno naravnim nesrečam. To je najlaže izračunati tako, da se ugotovi, koliko prebivalcev živi na območjih, kjer se dogajajo naravne nesreče. Uporabili smo najmanjše statistične enote na ravni bivanja (ljudje, ki živijo v hiši, ki je geokodirana) in meje naravnih nesreč v merilu 1 : 5000. Lahko sklepamo, da se bodo na obstoječih ogroženih območjih v prihodnosti nesreče dogajale pogosteje in bolj intenzivno. Brez dvoma se bodo pojavila tudi popolnoma nova območja tveganja – z le malo ali nič povezave z že označenimi območji. Na primer območja, ki jih ogrožajo suše, nevihte, dvigajoča se gladina morja itd. V raziskavi niso napovedana nova ogrožena območja, uporabljeni so bili le trenutni podatki o nevarnih območjih.

3. RAZISKOVALNE METODE IN REZULTATI 3.1 Vpliv naravne dediščine na določanje prihodnjih pokrajin Območja naravne dediščine pokrivajo 36 % slovenskega ozemlja. Največji del je vključen v evropski projekt zaščitenih območij Natura 2000. Država Slovenija je tako razglasila skupno največ območij Natura 2000. Slovaška, Finska, Portugalska in druge vodilne države imajo teh območij manj kot 15 %, medtem ko jih ima večina držav v Evropski uniji manj kot 10 %. Absolutni minimum, ki ga predpisuje Unija, je pet odstotkov. Zaščitena območja zunaj projekta Natura 2000 so ekološko pomembna območja in območja drugih naravnih vrednot, kar v primeru Slovenije pomeni le majhen dodaten delež zaščitenih območij. Zaščitena območja na ozemlju države niso enakomerno porazdeljena. Največji del ozemlja pokrivajo na območju Alp, Krasa, morske obale, rečnih dolin, velikih gozdov in nekaterih močvirij. V številnih primerih vključujejo tudi del kmetijskih površin, čeprav so kriteriji za tako zaščito vprašljivi. Za namen te raziskave je pomembneje preučiti število ljudi, ki živijo v zaščitenih območjih, kot upravičevati zaščito. Posebnost Slovenije je, da so območja zaščitene narave pogosto tudi gosto 119

VPLIVI VARSTVA NARAVE IN OBMOČIJ NARAVNIH NESREČ NA OBLIKOVANJE BODOČIH POKRAJIN V SLOVENIJI


poseljena. Strokovnjaki, ki so določali zaščitena območja, niso upoštevali dejstva, da bo veliko ljudi prikrajšanih in da bodo imele številne pokrajine resne razvojne težave. Ekologi so s svojo izjemno zaščitniško filozofijo preprosto prevladali nad vsemi drugimi potrebami v prostoru – kmetijstvom, hidroelektrarnami, stanovanjskimi naselji, prometnim omrežjem itd. Morda je ta fenomen dediščina komunistične dobe, ko so bili lastnina zemljišč in drugi bistveni interesi posameznikov prezrti. V državah zahodne Evrope območja Nature 2000 večinoma pokrivajo nenaseljena območja. V ZDA je ta “običajni zakon” še bolj očiten. V tej pionirski državi pri ohranjanju narave, na primer, so naravni parki divjina in stalni naseljenci prej izjema kot pravilo. Bližina naravnih območij pa je lahko za prebivalce držav in pokrajin tudi prednost (Evropska komisija, 2008). V Sloveniji na območjih zaščitene narave živi 332.608 ljudi, kar predstavlja 17 % celotnega prebivalstva (v času izdelave raziskave 1.991.552). Zaščitena območja domnevno omejujejo razvojne možnosti pokrajin in prebivalstva. Čeprav lepo okolje, v katerem ljudje živijo, kot tudi nekatere možnosti za trajnostno kmetijstvo, zeleni turizem in podobno lahko prinesejo nekatere ugodnosti, pomanjkljivosti močno pretehtajo. Ljudje navadno vsakodnevno migrirajo iz zaščitenih območij v urbana središča in slej ko prej temu sledijo trajne selitve. Omejitve pri kmetijstvu, gozdarstvu, industriji in rudarjenju imajo za posledico izgubo gospodarskih možnosti. Privlačnost in dostopnost sta zmanjšani. Še več, zaraščanje pašnikov in opuščanje vasi pomeni izgubo kulturne krajine. Če vzamemo delitev Slovenije na tri pokrajine (na ravni NUTS3), bodo območja zaščitene narave pokrivala med 4,4 % in 7,3 % ozemlja pokrajine (od 3.029 km2 do 5.195 km2). V pokrajinah bi na zaščitenih območjih živelo med 84.001 in 134.968 ljudi. Največji delež ljudi živi na tako imenovanem ekološko pomembnem območju (območja Nature 2000 so vedno del tega). Razlika med pokrajinami glede na prebivalce, ki živijo v prej omenjenih pokrajinah, je v razponu od 2 % do 6 % vsega prebivalstva v pokrajini. Delitev Slovenije na šest pokrajin (na ravni pokrajin NUTS3) – ki je politično še izvedljiva, kaže večje razlike v deležu površine pokrajine, na zaščitenih območjih. Razpon je od 9 do 33 %. Razpon odstotkov prebivalstva, ki živi v območju Nature 2000 in v ekološko pomembnih območjih, je od 2 do 6 % vsega prebivalstva pokrajine, kar da enak rezultat kot prejšnja pokrajinska razdelitev. Slika 1 kaže zaščitena območja v odnosu na morebitnih 6 prihodnjih pokrajin. Tretji model pa povzema delitev Slovenije v 12 pokrajin NUTS4. Te pokrajine so enake statističnim pokrajinskim enotam, ki se uporabljajo pri statistiki EUROSTAT in za potrebe študij ESPON. V tem primeru so pokrajine zelo majhne in razlike med njimi se glede deleža zaščitenih območij zelo povečajo. Na zaščitenih območjih živi med 5 % (minimum) in 87 % (maksimum) vse populacije v pokrajini. Če podatke podrobneje analiziramo, je razpon prebivalstva, ki živi v ekološko pomembnih območjih, od 1 do 50 %. V primerjavi s prejšnjo pokrajinsko delitvijo je delež prebivalstva, ki živi v območju Natura 2000, med 1 in 7 % prebivalcev Slovenije, kar se bistveno ne razlikuje od prejšnjih modelov.

Slika 1: Območje zaščitene narave, prikazano na mejah prihodnjih pokrajin.

3.2 Vpliv naravnih nevarnosti pri določanju prihodnjih pokrajin Država Slovenija je v primerjavi z drugimi državi srednje Evrope bolj ali manj enako izpostavljena naravnim nesrečam. Razlika je le v tem, da so zaradi tektonskih geomorfoloških, hidroloških, podnebnih in rastlinskih značilnosti vrste naravnih nesreč, ki jim je izpostavljena Slovenija, zelo raznolike. Deli Slovenije imajo tveganje značilno za alpska gorovja, drugi tveganje značilno za sredozemske pokrajine, nekateri tveganje značilno za panonske ravnice, podobno kot v srednji in vzhodni Evropi. Poleg tega pa se tektonske plošče Afrike in Srednje Evrope združijo v alpskih delih Slovenije, ker pomeni večje seizmično tveganje. Podnebna meja med toplejšim sredozemskim podnebjem in hladnejšim celinskim podnebjem se razteza od severozahodnih do jugovzhodnih delov države. V tem območju pogosto prihaja do nevihtnega vremena, ki povzroča lokalne poplave, zemeljske plazove, viharje in podobno. Gozdni požari, visoke temperature in suha območja so najznačilnejši za priobalno regijo. V vzhodnem delu so določeni predeli zelo izpostavljeni suši. Zemeljski plazovi so najpogostejši v Alpah in drugih goratih predelih zahodne Slovenije. Poplave so najbolj verjetne na ravnicah in v dolinah severne, srednje in vzhodne Slovenije. Še posebej nevarni pa so predeli, kjer se posamezne nevarnosti srečajo in združijo. To je v primeru gričevnatih pokrajin in ravnic v vzhodnem delu – to je na robu Panonske kotline. Naslednji zemljevid (slika 2) prikazuje območja, izpostavljena določenim naravnim tveganjem. Na osnovi statističnih podatkov (prebivalstvo, ki živi v najmanjših statističnih enotah – bivališčih, ki so geokodirana1 in hkrati povezana z izpostav-ljenimi območji) je bilo izračunano, da na ogroženih območjih živi 749.574 ljudi, kar predstavlja 38 % vsega prebivalstva. Ti ljudje živijo na 10.472 km2 nevarnih območij, kar je 52 % celotne površine države. V večini se naselja nahajajo 1

Tako imenovani centroid poštne hišne številke; ta geokodirani položaj določa posameznikov stalni naslov.

120 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


na manj ogroženih predelih. Izpostavljenost različnim vrstam nesreč je v razponu od nekaj tisoč do 100.000 ljudi v pokrajinah, kar predstavljajo do petine prebivalstva. Izpostavljenost suši in gozdnim požarom je največja na območju krasa, kjer prevladuje primorsko podnebje. Pojava zemeljskih plazov in poplav sta prav tako povezana. Najpogostejša tovrstna ogroženost je na ravnicah Slovenije, v bližini meje z Madžarsko. Potresi so pogosti v alpskih predelih vzdolž meje z Italijo, v bližini Karnijskih Alp. Tako severoza-

Slika 3: Območja zaščitene narave in naravnega tveganja so prikazana skupaj z mejami prihodnjih pokrajin.

Slika 2: Območja tveganja naravnih nesreč so prikazana skupaj z mejami prihodnjih pokrajin. hod Slovenije obenem ogroža tveganje zemeljskih plazov, poplav, neviht in tektonskih aktivnosti. To je najbolj ogroženo območje v državi. Pri modelu majhnih pokrajin (12) so nekatere (na skrajnih severovzhodnih in jugozahodnih delih Slovenije) v veliki meri izpostavljene naravnim nesrečam, v modelu velikih pokrajin (3) pa je “breme” naravnega tveganja veliko bolj enakomerno porazdeljeno.

4. KONČNI REZULTATI V tej raziskavi smo v enaki meri upoštevali območja zaščitene narave in nevarna območja, saj ta skupaj predstavljajo šibko točko prihodnjih regij: večji kot je v pokrajini delež območij z zaščiteno naravo in nevarnih območij, večji je delež prebivalstva, ki v njih živi, in slabši bo položaj za prihodnji razvoj pokrajine. Oba pojava – območja zaščitene narave in naravnih nevarnosti – sta tesno povezana. Čudovita gorska krajina Alp je zaščitena kot naravna dediščina in hkrati izpostavljena nevihtam, poplavam, zemeljskim in snežnim plazovom. Večina rečnih dolin v Sloveniji je vključena v Naturo 2000 in izpostavljena poplavam. Gozdnate kraške pokrajine v bližini morja, zaščitene zaradi številnih speleoloških pojavov, pa so hkrati izpostavljene sušam in gozdnim požarom. V zadnjem koraku raziskave smo združili rezultate obeh delnih raziskav. Pre-

učili smo pokrajinsko delitev Slovenije ob upoštevanju prebivalstva in površin v obeh kategorijah – zaščitenih površinah narave in ogroženih površinah zaradi naravnih ujm. Območja omejene rasti pokrivajo 15.531 km2 površja države, kar predstavlja kar 77 % celotnega površja. Kar se tiče prebivalstva, 912.318 ljudi živi na območju z različnimi omejitvami (46 % celotnega prebivalstva). V primeru treh regij je velikost območij z omejeno rastjo med 70 in 94 % (!) ozemlja pokrajine. Delež prebivalstva pokrajine na teh območjih je od 37 do 93 %. V primeru 14 regij pa so te razlike, kar se tiče ozemlja, od 49 % do 100 % in od 10 % do 100 %, kar se tiče prebivalstva. Z drugimi besedami, v najbolj prikrajšanih pokrajinah je celotno (100 %) ozemlje in vsi prebivalci pokrajine razvojno omejeno ali ogroženo. Manjšim pokrajinam je skupno večje število omejitev za prihodnji razvoj zaradi ohranjevanja narave in naravnih tveganj. V primeru večjih pokrajin pa so v tem pogledu razlike manjše. Delni rezultati raziskave kažejo, da daje model treh slovenskih pokrajin na ravni NUTS3 najboljše rezultate glede enakomerne porazdelitve zaščitenih območij glede na površino in prebivalstvo, kar potrjuje uvodno hipotezo. Še enkrat ponavljam, da je dokazano, da so v večjih regijah zaščitena in ogrožena območja bolj enakomerno porazdeljena. V manjših pokrajinah pa so te razlike neproporcionalne. V nekaterih regijah velikost Nature 2000 ali območij možnih naravnih nesreč to pomeni veliko šibko točko pri razvoju. Druge pokrajine pa imajo korist od relativno majhnega deleža zaščitenih ali ogroženih površin. Na kratko, delitev na tri pokrajine je s tega stališča najboljša. Šest pokrajin je druga najboljša rešitev, sledijo pa razdelitve na osem, 12 ali 14 pokrajin. Slika 3 prikazuje območja z omejeno rastjo v odnosu do šestih možnih pokrajin. Na kratko, prihodnje pokrajine morajo enakomerno “porazdeliti” količino zaščitenih in ogroženih območij. 121

VPLIVI VARSTVA NARAVE IN OBMOČIJ NARAVNIH NESREČ NA OBLIKOVANJE BODOČIH POKRAJIN V SLOVENIJI


5. ZAKLJUČEK Velikost in delitev območij zaščitene narave ali krajine in ogroženih območij je pri prostorskem načrtovanju pomembna spremenljivka. Pomeni slabost in grožnjo za razvoj pokrajine in njeno konkurenčnost. Čeprav nekateri avtorji (in celo uradni dokumenti) navajajo, da imajo pokrajine zaščitene narave potencial za razvoj (turizem, rekreacija na prostem), pa mi mislimo drugače. Zaščitena območja sprožajo trajno emigracijo zaradi slabše dostopnosti in pomanjkanja storitev ter delovnih mest. Kmetje prenehajo obdelovati zemljo, kar povzroči večje tveganje za zemeljske plazove, erozijo, slabšo dostopnost za gasilce ali druge intervencije v primeru naravnih nesreč. Država kot celota ali pokrajina mora finančno pokriti izgubo prihodka ali stroške škode, ki so jo povzročile naravne nesreče. Večje pokrajine težave manj razvitih delov rešujejo lažje kot manjše pokrajine. V raziskavi je dokazano, da večje pokrajine lažje izničijo neenakosti, ki jih povzročajo zaščitena in ogrožena območja. Cilj ozemeljske kohezije lahko dosežejo lažje in hitreje. V državah Evropske unije je splošni trend povečevanje pokrajin. Ta trend se zdi pozitiven glede odpornosti na naravne nesreče, ki jih povzročajo podnebne spremembe. Ne glede na to pa imajo tudi manjše pokrajine nekaj pozitivnih učinkov: prebivalci v veliki pokrajini se s pokrajino ne identificirajo toliko kot prebivalci v manjših, tradicionalnih prostorih pokrajine. Specifični odzivi na določena tveganja so lahko v manjših pokrajinah učinkovitejši kot v velikih. Čeprav je v postopkih določanja velikosti pokrajin veliko vplivnih dejavnikov, je eden izmed njih prav gotovo izpostavljenost naravnim nesrečam, drugi pa območja zaščitene narave. Pomen obeh dejavnikov je vse večji. Če naj dosežemo cilje ekološkega ravnotežja, biotske raznolikosti, policentričnosti in razvoja z majhnim ogljikovim odtisom in ozemeljsko kohezijo, morajo območja naravnih nesreč in Nature 2000 pri delitvi države na pokrajine igrati pomembno vlogo.

LITERATURA Commission of EU, 2008. Green Paper on Territorial Cohesion, COM 2008, 616 Final, Brussels, str. 16. Elliott, C., Udovč, A (2005). Nature Conservation and Spatial Planning in Slovenia: Continuity in Transition. Land Use Policy 22, str. 265–276. Gal, Z. (ed.) (2001). The Role of Regions in the Enlarging European Union. Centre for Regional Studies of Hungarian Academy of Sciences, Pecs, Hungary. Republic of Slovenia (2005). The Law for Promoting Equal Regional Development. Official Paper št. 93, 21. 10. 2005. Interreg III b CADSES, Joint Technical Secretariat (2006). Project Book 2000–2006, Protecting and Developing Natural Heritage, str. 109–115 and Promoting Risk Management and Prevention of Disasters, str. 135–142. Dresden.

122 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Andrej Pogačnik THE ROLE OF LANDSCAPE PROTECTION AND NATURAL HAZARDS IN FORMING FUTURE ADMINISTRATIVE REGIONS IN SLOVENIA ABSTRACT Student workshops have to include the newest research results which are relevant for specific territorial unit. The impacts of Natura 2000 and of the hazardous sites are of growing importance. The results of the research which is described here offer to students the data about the limitations which are based on Natura 2000, exposure to landslides, floods, storms and earthquakes. More in depth, the contents of the research are as follows: In this research the impact of limitations in spatial development on future regions in Slovenia were examined. The field of the protection of nature and the exposure to natural risks were taken into account as major limitations. First, models of the regional subdivision of Slovenia into 3, 6, 9, 12, and 14 (NUTS 3) regional units were analyzed regarding Natura 2000 spaces and other areas of landscape protection. Second, those same regional units were analyzed with regard to the areas of natural risks. Third, both limitations were gathered and analyzed. As the areas of various limitations cover between, roughly 30 and 60 percent of territory respectively, in larger regions the areas of protections and risks were more equally distributed (20 – 40%). In smaller regions spaces with limited growth the impact could reach between 60 – 100% of all territories. The results prove that larger regional units (3 – 6 units) are a better response to the demands of preservations and risks.

KEY WORDS spatial planning, regions, Natura 2000, disaster planning, Slovenia

Prof. Andrej Pogačnik, Ph. D. University of Ljubljana Faculty of Civil and Geodetic Engineering Jamova 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: andrej.pogacnik@fgg.uni-lj.si phone: +386 (1) 4768 646 123

THE ROLE OF LANDSCAPE PROTECTION AND NATURAL HAZARDS IN FORMING FUTURE ADMINISTRATIVE REGIONS IN SLOVENIA


1. INTRODUCTION Two phenomena in spatial development have shown growing importance in recent years. The first is the phenomenon of landscape protection. Second is the exposure to natural disasters. Many countries have administratively protected a large percentage of its territory such as Alpine, Mediterranean, coastal (Atlantic, Baltic coasts) landscapes, lakes, marshlands, dunes, and others. The EU directives which protect natural habitats and bird species (so-called Natura 2000) has been the foundation of a network of protected lands throughout the territory of its member states. The sizes of Natura 2000 sites differ from between 5 to 15 – 16% of state territory. The state of Slovenia is unique in this respect. It declared around 36% of its state surface as part of Natura 2000. This fact presents serious obstacles for spatial development in many areas. The emerging concern for natural disasters caused by climatic changes is the second influencing factor for spatial development. Most countries have determined the size and degree of natural risks within its territory. These analyses cover different types of risks such as drought, floods, forest fires, landslides, storms, extreme heat, and so on. The growing importance of both spatial phenomena raises the question of its impact on spatial planning. With no doubt they affect, to a large extent, the future location of housing, industry, leisure areas, the development of agriculture, forestry, just to name a few. On a broader scale they have an impact on regional planning, as well. This research is focused on the geographical determination of the future regions, which should be the most appropriate response to the impacts cited above. The research theme examines the case of the state of Slovenia. In Slovenia the regional level which would cover public administration, governance and planning has not been introduced yet for different reasons. There is only the state level and the level of 210 local communities. Therefore it is urgent to form a regional level (on NUTS 3 level). The question that rises from this issue is the size and delimitation of future regions which result into a number of future regions. The models that have been examined most often in Slovenia are the subdivisions of its territory into 3, 6, 8, 12, or 14 regions. Different evaluations of these regional models have so far been based to the largest extent on the polycentric concept of regional urban centers, on accessibility, questions of regional cohesion, economic, social viewpoints, and so on. Natura 2000 and risks of natural disasters are nowadays an equally important influencing factor – when the size of regions is in question. This research is based on the hypothesis that new regions have to be homogenous, functional, and reasonable for planning regarding protected (Natura 2000) and at-risk spaces, too. If this goal is achieved the research might be a new achievement in regional planning.

2. RESEARCH HYPOTHESIS The goal of this research is the optimal regionalization of Slovenian state territory, regarding protected spaces: with a reasonable model of new regi-

ons the “burden” of Natura 2000 and the areas of natural risks will be equally distributed. Regions would be able to financially support the management of protected sites. Larger regions would have a relatively similar percentage of areas and population living within Natura 2000 and at-risk areas. The smaller the regions, the greater the differences would be and, thus, the inequality. Larger regions are a better alternative relating to the goals of the protection of nature, and to the challenges of climatic changes. In the research presented here, the alternatives of the regional subdivision of the state of Slovenia were examined. The hypothesis assumes that the proper regional subdivision of the state territory would minimize regional inequalities. The size and borders of regions should encompass a relatively small percentage of population that lives in Natura 2000 and in hazardous sites. In this way the region could diminish and abolish the damages more efficiently. A smaller percentage of the population of the region would be affected and regional funds could improve the situation quicker and more successfully. Climatic changes will, inevitably, affect the population of the regions. The population exposed to natural disasters has to be defined so as to minimize the negative impacts. The simplest way to do this is to calculate the inhabitants that live inside the existing areas where natural hazards occur. The smallest statistical units on the level of a dwelling (people that live in a house, which is geocoded) and the borders of natural hazards on the scale of 1: 5,000 were used. It can be assumed that future disasters will happen within the existing at-risk sites more frequently and more intensively. There is no doubt that completely new areas of risks will appear – with weak or no relations with the sites that are already defined, such as areas affected by drought, storms, rising of the sea-level, etc. In this research new sites of natural risks were not predicted, and current data that covers hazardous sites was used.

3. RESEARCH METHODOLOGY AND RESULTS 3.1 The Impact of Natural Heritage in Defining The Future Regions Natural heritage covers over 36% of Slovenian territory. The largest portion of it is the part of the European Natura 2000 protected areas. The state of Slovenia, thus, has defined the largest percentage of Natura 2000 sites. Slovakia, Finland, Portugal, and other leading states regarding the protection of nature have less than 15% of protected sites, while most countries in the EU have less than 10%. The absolute minimum - as prescribed by EU - is five percent. Protected sites outside Natura 2000 are the areas of ecological importance and areas if other natural values, which add little to the number of protected sites in the case of Slovenia. Protected sites are not equally distributed in the state territory. They cover the largest portion of Alpine districts, Carstic lands, sea coast, river valleys, large forests, and some marshlands. In many cases they encompass some agricultural land, too, though the criteria for such protection are questionable. For the purpose of this research it is more important to investigate the number of people that live in protec-

124 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


ted areas than the justification of the protection. It is a Slovenian peculiarity that areas of natural protection are often densely populated. Experts who have defined the protected areas have disregarded the fact that many people will be deprived and many regions will have serious developmental problems. Ecologists simply imposed their extreme protective philosophy above all other needs for activities in space, such as agriculture, hydroelectric plants, housing, traffic networks, etc. Perhaps this phenomenon is the heritage of the communist era when land property and other vital interests of individuals were disregarded. In western European countries Natura 2000 sites cover largely inhabited lands. In USA this “common law” is even more obvious. The natural parks in the USA, for instance, are wilderness and permanent settlers are the exception, rather than the rule. Proximity to natural areas, however, could be regarded as an advantage of states and regions (Commission of EU, 2008). In Slovenia 332,608 people live within all sites subject to natural protection, and which represent 17% of the total population (1,991,552). The assumption is that protected areas limit the developmental possibilities of the regions and of the population. Though some benefit might result from an attractive environment in which people live, and from the possibilities for sustainable farming, green tourism, and the like, – the disadvantages outweigh the advantages. People tend to migrate daily from protected sites to urban centers and permanent immigrations follow sooner or later. Limitations in agriculture, forestry, industry, and mining result in the loss of economic potential. Attractiveness and accessibility are aggravated. Even more, forestation of pastures and abandoned villages mean the loss of cultural landscapes. In the model off small (12) regions many of them on the south of Slovenia are predominantly covered by various areas of protection. In the model of large (3) regions protected areas are more equally distributed. Assuming the subdivision of Slovenia in three regions (on the level of “NUTS 3”) the areas of the protected nature covers between 44% and 73% of regional territory (from 3,029 km2 up to 5,195 km2) Two regions show 14% of the population living within protected sites, and one region shows 33% (between 84,001 and 134,968 people). The largest proportions of people live in so-called areas of ecological importance (areas of Natura 2000 are always part of it). The difference between regions regarding population living in areas previously described ranges from 2 to 6% of all regional population.

Figure 1: Areas of the protection of nature shown on the borders of six future regions.

used in EUROSTAT statistics, and for the needs of ESPON studies. In this case regions are very small and the differences among them regarding its protected lands sharply increase. Within the protected sites live between 5% (minimum) and 87% (maximum) of all population in the region! If we analyze the data in more detail there is a range from 1 to 50% of the population that live in areas of ecological importance. Compared with the previous regionalization, the range of population that live in Natura 2000 is between 1 and 7% of all Slovenian inhabitants, which does not differ much from previous models. Smaller regions share much more limitations for future development due to nature preservation. In the case of larger regions the differences in this respect are smaller. The partial research result shows that the model of three “NUTS 3” Slovenian regions yields the best results regarding the equal distribution of the protected sites in relation to the surface and population, which proves the initial hypothesis.

3.2 The Impact of Natural Hazards in Defining the Future Regions

In Figure 1 the protected areas of Slovenia are shown in relation to six possible future regions.

The state of Slovenia is more or less equally exposed to natural disasters compared to other states of Central Europe. What makes it different is the wide range of various types of natural risks, which is due to its geomorphologic, hydrological, geologic, climatic, and vegetation types. Parts of Slovenia share typical risks of Alpine mountains, some the risks of Mediterranean lands, some the risks of the Pannonian flatlands, like in Middle– and Eastern Europe. Moreover, the African and Central European tectonic plates come together in the Alpine parts of Slovenia; which means a high degree of seismic risks.

The third model assumes the subdivision of Slovenia into 12 “NUTS 4” regions. These regions are equal to the statistical regional units which are

The climatic border between the warmer Mediterranean climate and the colder continental one stretches from the northwestern to the southeastern

The division of Slovenia into six regions (on the level of “NUTS 3” regions) which is very feasible, shows larger differences regarding the percentage of regional population that live in protected sites. The range is between 9 and 33%. The range of the percentage of population living within Natura 2000 and the sites of ecological importance is from 2 to 6% of all regional population which yields the same result as in the previous regional subdivision.

125 THE ROLE OF LANDSCAPE PROTECTION AND NATURAL HAZARDS IN FORMING FUTURE ADMINISTRATIVE REGIONS IN SLOVENIA


parts of the country. Within this strip stormy weather appears often, causing local floods, landslides, gale-force winds, and so on. On the following map (figure 2) the areas exposed to particular national hazards are shown. Forest fires together with extreme heat, and dry areas are most frequent in coastal regions. In eastern parts certain areas are extremely exposed to drought. Landslides are most frequent in Alpine and other mountainous areas of western Slovenia. Floods are likely in the flatland and valleys of north-, middle- and eastern- Slovenia. The lands where various types of risk meet and combine are especially dangerous. This is the case of hilly landscapes and flatlands of eastern parts – which is the edge of Pannonian basin.

4. FINAL RESULTS In this research we have equally taken into account the areas of natural protection together with hazardous areas because they represent a clear weakness for future regions: the larger the percentage of the area of nature protection and of hazardous sites in the region, the larger the percentage of population that lives within them, the worse the situation would be for the future development of the region.

Figure 3: Areas of nature protection and of natural hazards are shown together with the borders of future regions.

Figure 2: Hazardous areas shown together with the borders of six future regions. On the basis of statistical data (population living within smallest statistical units – dwellings that are geocoded,1 and the same time related to the exposed sites) the number of people in hazardous areas was calculated. 749,574 people live within hazardous areas, which represents 38% of the total population. These people live within 10,472 km2 of hazardous area, which is 52% of the total state surface. Generally, settlements are situated in less at-risk areas. Exposure of various types range from a few thousand up to 100,000 in a particular region which represents up to 5% of the population. Exposure to drought and forest fires is in correlation in the Carstic areas where a marine climate prevails. Exposure to landslides and floods is in correlation, too. It is most frequent in the flatlands of Slovenia close to the Hungarian border. Earthquakes are frequent in the Alpine parts along the Italian border close to Carnian alpine range. Thus, northwestern Slovenia shares the hazards of landslides, floods, storms, and tectonic activities at the same time. It is the most at-risk subregion in the state.16 1

So-called statistical evidence of postal house number; this geocoded position defines the permanent adress of the induvidual.

Both phenomena – sites of natural protection and sites of natural hazards yield a substantial correlation. Beautiful Alpine mountain landscapes are protected as a natural heritage and exposed to stormy weather, floods, landslides, and avalanches – at the same time. Most river valleys in Slovenia are included into Natura 2000 protected sites and are also exposed to floods. Forested Carstic landscapes close to the sea are protected because of many speleological phenomena and exposed to droughts and forest fires as well. In the final step of this research both partial research results have been united. The regional subdivision of Slovenia has been observed regarding the population and the surfaces within both categories – protected and at-risk lands. Areas of limited growth cover 155,310 km2 of the state territory which is 77% of the total. Regarding the population, 912,318 people live within territories of various limitations (46% of total population). In case of three regions the size of the spaces of limited growth range from 70 to 94% (!) of regional territory. The percentage of regional population within same sites is between 37 and 93%. In the case of 12 regions the differences range from 49% to 100%, regarding the surface and between 10% and 100% regarding the population. In other words, in the most underprivileged region the total (100%) of the surface and regional population are within some sort of limitation or danger. Again, it was proven that in larger regions protected and at-risk lands are more equally distributed. In smaller regions, however, differences are disproportional. In some regions the size of Natura 2000 or

126 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


the sites of possible natural disasters means a substantial development weakness. Other regions benefit with relatively small proportion of the protected or at-risk lands. In shorts, subdivision into three regions is the best, regarding this particular viewpoint. Six regions are the second best solution and regionalization in 12 regions follow. In short, future regions must equally “distribute” the amount of protected sites and those of natural hazards.

5. CONCLUSIONS The size and distribution of the areas of nature or landscape protection and natural hazards is an important variable in spatial planning. It means a weakness and threat for regional development and competitiveness. Though some authors (or even official documents) quote that the areas of nature protection are development potential (tourism, open-air recreation) we think the opposite. Protected sites cause permanent emigration due to worse accessibility and absence of services and workplaces. Farmers give up land cultivation which causes more exposure to landslides, water erosion, worse accessibility for firemen or other interventions in case of natural hazards. The state as a whole or a region has to finance the loss of income or the costs of damages caused by natural disasters. Larger regions solve the problems of its less developed parts more easily than smaller ones. In the research that is presented it was proven that larger regions diminish the inequalities caused by protected and at-risk spaces. They could achieve the goals of territorial cohesion easier and quicker.

REFERENCES Commission of EU, 2008. Green Paper on Territorial Cohesion, COM 2008, 616 Final, Brussels, p. 16. Elliott, C., Udovč, A (2005). Nature Conservation and Spatial Planning in Slovenia: Continuity in Transition. Land Use Policy 22, pp. 265–276. Gal, Z. (ed.) (2001). The Role of Regions in the Enlarging European Union. Centre for Regional Studies of Hungarian Academy of Sciences, Pecs, Hungary. Republic of Slovenia (2005). The Law for Promoting Equal Regional Development. Official Paper no. 93, 21.10.2005. Interreg III b CADSES, Joint Technical Secretariat (2006). Project Book 2000 – 2006, Protecting and Developing Natural Heritage, pp. 109–115 and Promoting Risk Management and Prevention of Disasters, pp. 135–142. Dresden.

In EU countries there is the general trend of enlarging the regions. This trend seems to be positive regarding its resistance to natural hazards caused by climatic changes. However there are also opposite effects: people in large regions identify themselves with their region less than in smaller, traditional regional spaces. The specific responses to certain risks might in smaller regions be more effective than in larger ones. Though there are many influencing factors in the process of determination the size of the regions its exposure to natural hazards is one of them, together with the areas of nature protection. The importance of both impacts is growing. If the goals of ecological balance, biodiversity, polycentric and low-carbon development, territorial cohesion, are to be achieved the lands of natural hazards and of Natura 2000 have to play an important role in the regional subdivision of the states.

127 THE ROLE OF LANDSCAPE PROTECTION AND NATURAL HAZARDS IN FORMING FUTURE ADMINISTRATIVE REGIONS IN SLOVENIA


Ana Struna Bregar, Tanja Maljevac, Špela Kuhar KAKO PRI OTROCIH SPODBUDITI ZANIMANJE ZA ARHITEKTURO IN PROSTOR

IZVLEČEK Razvoj prostorskih vrednot in raven zavedanj o kakovostnem prostoru sta odvisna od primerov oz. izkušenj, s katerimi je človek soočen v zgodnji mladosti, zato je najmlajše generacije, posredno pa tudi širšo javnost smiselno izobraziti za čim bolj uspešno sodelovanje v procesih sprejemanja odločitev v sistemu urejanja prostora. Izobrazba o prostoru dolgoročno vpliva na razvoj prostorske pismenosti, vrednot, vezanih na urejanje prostora, ter splošni okus ljudi. S tem se posredno spreminja tudi urbanistična in grajena struktura. Ozaveščeni ljudje zahtevajo bolj kakovostno grajeno okolje. Izobraževanje o okolju, arhitekturi in prostoru ter trajnostnem razvoju od osemdesetih let naprej večina evropskih držav razvija in širi na različne načine. Izobraževanje o arhitekturi in prostoru postaja vedno pomembnejši inštrument prostorskih politik. Leta 1999 je Svetovna zveza arhitektov na pobudo posameznih držav ustanovila delovno skupino Arhitektura in otroci (AIO), ki združuje države z enakimi cilji na področju izobraževanja o arhitekturi in prostoru. V Sloveniji deluje skupina Arhitektura in otroci pri Zbornici za arhitekturo in prostor od leta 2009. Ena pomembnejših dejavnosti skupine je organizacija delavnic Igriva arhitektura, ki so osnova za pripravo priročnika, ki bo pomagal pedagogom pri njihovem delu z otroki na področju vzgoje o prostoru in arhitekturi.

KLJUČNE BESEDE arhitektura in otroci, izobraževanje o arhitekturi in prostoru, delavnice, učenje preko izkušnje, prostorska pismenost, kvaliteta bivalnega okolja, nagrada Zlata kocka

Ana Struna Bregar Zbornica za arhitekturo in prostor Hiša arhitekture Vegova 8, SI-1000 Ljubljana e-pošta: ana.strunabregar@zaps.si tel.: 041 395 577 Tanja Maljevac Zbornica za arhitekturo in prostor Arhitektura in otroci Vegova 8, SI-1000 Ljubljana e-pošta: maljevac.tanja2@gmail.com tel.: 041 341 125 Špela Kuhar Zbornica za arhitekturo in prostor Arhitektura in otroci Vegova 8, SI-1000 Ljubljana e-pošta: spela.kuhar@guest.arnes.si tel.: 040 418 675

128 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


1. UVOD

2. ZAČETKI IZOBRAŽEVANJA OTROK O ARHITEKTURI IN PROSTORU

Strokovna arhitekturna javnost že dalj časa opozarja na nizek nivo prostorske pismenosti ter urejanja prostora in izpostavlja potrebo po uvajanju izobraževanja o urejanju prostora in arhitekturi že v zgodnja otroška leta. Današnji otroci so bodoči udeleženci v urejanju prostora skozi vrsto različnih vlog, od zakonodajalskih, načrtovalskih, investitorskih ter drugih načinov sodelovanja javnosti v procesih odločanja. Njihova sposobnost sprejemanja kvalitetnih odločitev bo odvisna od znanja, izkušenj in sposobnosti, ki jih bodo dobili v času izobraževanja.

V začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele resne polemike o izobraževanju o arhitekturi in prostoru znotraj že prej uveljavljenih področij okoljske izobrazbe. Vsi so izhajali iz tega, da ima arhitektura visoko kulturno, družbeno in ekonomsko vrednost. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je to področje postajalo pomembno v vse več državah, ki so ga začele opredeljevati v nacionalnih arhitekturnih politikah. Države so poudarjale, da grajeno okolje predstavlja okvire za naše aktivnosti in dobro počutje. Razumevanje arhitekture sodi med splošno izobrazbo. Arhitektura in z njo povezane dejavnosti predstavljajo tudi velik del gospodarskega sektorja in pomemben politični instrument.

Visoko kakovost prostorske kulture po eni strani določajo pravni okvir ter strokovnjaki, po drugi strani pa kakovostno prakso določajo tudi navade, raba prostora in vrednote celotne družbe. To je razlog, zakaj so se pozivu za izobraževanje o grajenem okolju Svetovne zveze arhitektov (UIA) ter Združenih narodov preko že iztekajočega Desetletja izobraževanja za trajnostni razvoj (2005–2014) odzvale mnoge države v Evropi in Združenih državah Amerike z vključitvijo vsebin v izobraževalne programe osnovnih in srednjih šol. Kot je zapisano tudi v smernicah UIA za izobraževanje o grajenem okolju (Built Environment Education Guidelines), izobraževanje o prostorskih tematikah in vrednotah temelji na predpostavki, da odgovornost za ravnanje v prostoru prevzemamo tako posamezniki kot celotna družba. To je mogoče le, če smo o teh vsebinah dobro poučeni. Raziskave potrjujejo, da je razvoj prostorskih vrednot in raven zavedanj o kakovostnem prostoru odvisen od primerov oz. izkušenj, s katerimi je človek soočen v zgodnji mladosti, zato je smiselno najmlajše generacije izobraziti že v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, posredno pa tudi širšo javnost za čim bolj uspešno sodelovanje v procesih sprejemanja odločitev v sistemu urejanja prostora in o razvoju na sploh. Glede na to, da otroci vsakodnevno veliko časa preživijo v šolskem okolju, bi to moralo biti nosilec družbenih vrednot in zglednega oblikovanja. Če otroci zrastejo v kvalitetnem okolju, ki se ga naučijo spoštovati, se bodo zanj prizadevali tudi v odraslosti. Na podlagi zgoraj napisnega smo oblikovali ključna sporočila AIO: ■■ Slovenski prostor je tako pomemben kot slovenski jezik (Resolucija o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011). ■■ Arhitektura predstavlja eno izmed najbolj neposrednih izkušenj v našem življenju. ■■ Vsi ljudje, ne samo arhitekti, oblikujemo okolje in okolje oblikuje nas. ■■ Namen seznanjanja otrok o prostoru in vlogi arhitekture ni v vzgajanju arhitektov ali arhitektk. ■■ Preko takšnega tipa izobraževanja poudarjamo kakovosten način poseganja v prostor. ■■ Izobrazba o prostoru dolgoročno vpliva na razvoj prostorske pismenosti, vrednot, vezanih na urejanje prostora, ter splošni okus ljudi. S tem se posredno spreminja tudi urbanistična in grajena struktura, saj ozaveščeni ljudje zahtevajo bolj kakovostno grajeno okolje.

Izobraževanje o okolju (EE – environmental education), trajnostnem razvoju (ESD – education for sustainable development), prostorskem planiranju in oblikovanju že vrsto let predstavlja pomembna področja pri delovanju in raziskovanju različnih organizacij, fundacij in mednarodnih mrež. Te se ukvarjajo z dvigovanjem zavesti in kvalitete oblikovanega okolja na različnih nivojih, od strategij, politik, raziskav do svetovalnih funkcij in izobraževanj učiteljev. Na mednarodnem nivoju se znanja širijo z delovanjem različnih programov in mrež šol, kot so Comenius – European Cooperation on School Education (del programa SOCRATES), ENSI – Environment and Schools Initiatives v sodelovanju z UNESCO pod okriljem Združenih narodov preko Desetletja izobraževanja za trajnostni razvoj in UNECE-jeve strategije izobraževanja za trajnostni razvoj, SEED – School Development through Environmental Education, SEEP – Developing Sustaining and Evaluating Sustainable Practice in European Primary Schools ter pri nas množično razširjene mreže Ekošol. Leta 1999 je Svetovna zveza arhitektov, ki združuje nacionalne arhitekturne zbornice, na pobudo posameznih držav ustanovila delovno skupino Arhitektura in otroci (Architecture and Children), ki združuje države z enakimi cilji na področju izobraževanja o arhitekturi in prostoru. Hkrati zveza predstavlja mrežo informacij. Leta 2008 je v prenovljeni verziji UIA izdala Smernice za izobraževanje o grajenem okolju, ki bi jih lahko uporabljali pedagoški kadri pri učenju. Na področju dvigovanja kvalitete javnih objektov in odprtih prostorov je najaktivnejša Anglija, ki z različnimi organizacijami opozarja na prostorsko problematiko. Velik doprinos na področju izobraževanja o prostoru je v dvanajstih letih dala, letos marca ukinjena institucija, CABE – Commission for Architecture and the Built Environment, ki je iz nevladne organizacije prerasla v državno svetovalno telo za arhitekturo, urbani dizajn, javni prostor ter vključevanje javnosti v prostorske postopke. Rezultate svojega dela in raziskav še naprej širijo s številnimi publikacijami in programi, kot je npr. Creative Spaces, s katerim spodbujajo študente k razmišljanju o dizajnu in načrtovalskem procesu šol. Kot primer aktivnega vključevanja v oblikovanje prostorskih politik in zakonodaje moramo omeniti še RTPI – Royal town planning institute, kot najvidnejšo organizacijo na področju izobraževanja v odprtem prostoru pa Learning Through Landscapes, ki deluje od leta 1990. Ta sodeluje z angleškim Oddelkom za izobraževanje, da bi omogočila koristno uporabo okolice šole za različne načine učenja. Preko neposrednega dela z otroki pri oblikovanju, upravljanju in rabi prostora, izdaje publikacij 129 KAKO PRI OTROCIH SPODBUDITI ZANIMANJE ZA ARHITEKTURO IN PROSTOR


ter sodelovanja z državnimi agencijami prispeva h kakovostnejšim ureditvam ter uporabi odprtega prostora šol v izobraževalnem procesu. Med najaktivnejšimi državami na področju izobraževanja o arhitekturi pa je še vedno Finska. Finsko vrednotenje arhitekture je vzorno v več pogledih. Finci skušajo že trideset let z različnimi aktivnostmi doseči, da bi vsem državljanom, ne glede na starost, status ali izobrazbo, približali principe urejanja prostora. Finska vlada je v arhitekturni politiki opredelila konkretne cilje delovanja različnih javnih ustanov z namenom razvoja kvalitetne arhitekture ter poudarila tako pravice kot dolžnosti vseh državljanov pri skrbi za urejanje prostora in postavila zahtevo po izboljšanju informiranosti in izobraževanja o arhitekturi. Splošno izobraževanje o arhitekturi razumejo kot zelo pomemben instrument arhitekturnih politik, saj so odločitve za kvalitetne lokalne in državne gradnje eden najpomembnejših pokazateljev dobrega vodenja z dolgoročnimi učinki. Zanimivost irskega šolskega programa je prehodno leto z neopredeljenim učnim programom, ki nastopi na koncu osnovne šole. Arhitekturni program, ki ga je razvil Irski kraljevi inštitut za arhitekturo, se je izkazal kot zelo primeren za petnajst- in šestnajstletnike, vključene v t. i. Transition Year. Leta 1997 so izdali obsežno publikacijo z naslovom Oblikovanje prostora (Shaping Space), ki služi kot pripomoček učiteljem. Rezultat pozitivnih izkušenj prehodnega leta je poučevanje posameznih sklopov iz publikacije tako na osnovnih kot srednjih šolah ter nadgradnja pedagoškega znanja učiteljev. V Avstriji izobraževanje o arhitekturi vodi arhitekturni center na Dunaju. Ta ponuja različne programe za vrtce, šole, družine in odrasle, pogosto v obliki delavnic ali ekskurzij. Financiranje centra je podprto tudi s trženjem nekaterih programov in dogodkov, npr. praznovanjem otroških rojstnih dni, ter sponzorskimi sredstvi podjetij, kot so Lepo in Baumax. V Nemčiji se je izobraževanje o arhitekturi začelo z enim samim projektom pred petnajstimi leti in se je do danes razvilo v širše nacionalno gibanje, ki ga vodi arhitekturna zbornica. Kljub različnim programom in delavnicam na nacionalni in lokalni ravni jim programa o arhitekturi v šolski kurikulum še ni uspelo vpeljati. Zanimive so njihove vsakoletne pobude za dvig splošne osveščenosti o umetnosti in kulturi, na primer zvezna iniciativa Otroci na Olimp (nem. Kinder zum Olymp), ki povezuje šolske in kulturne institucije. Dežele v sodelovanju z banko Deutsche Bank Stiftung v različnih kategorijah celo finančno nagrajujejo najboljše projekte. Tudi na Hrvaškem se kažejo težnje po tem, da bi program Arhitektura in otroci uvedli v nacionalni predšolski in šolski program. Aktivnosti podpirajo tri ministrstva: Ministrstvo za znanost, Ministrstvo za okolje, prostor ter Ministrstvo za kulturo in mesto Zagreb. Partner pri projektu je tudi Fakulteta za arhitekturo v Zagrebu. Aprila 2009 so v Zagrebu organizirali svetovni kongres z naslovom Hura arhitektura. Poleg predstavitve aktivnosti različnih arhitektov s celega sveta so izpostavili predvsem dejstvo, da je za uvajanje novega programa, ki je nujno potreben, zelo pomembno tudi izobraževanje pedagoškega kadra z novimi vsebinami. V Sloveniji se je vključevanje arhitekturnih in prostorskih tematik v izobraževanje začelo z mednarodno konferenco Arhitektura v šoli: izobraževanje za trajnosti razvoj leta 1995. Tu se je porodila tudi ideja za projekt Park

prijateljstva v OŠ Cirila Kosmača v Piranu, kot poskus vključevanja otrok v proces načrtovanja, urejanja in vzdrževanja šolske okolice skozi različne učilnice na prostem, ki vsebujejo ključne pripomočke za raziskovalno in eksperimentalno delo, kot so rastlinska čistilna naprava, sončna ura, robinzonsko igrišče, prostor za igranje različnih starih lokalnih iger, zgodovina Pirana v reliefu, lokalna poezija in proza, ujeta v oblikovanju zidov, in podobno. V Ljubljani je leta 2000, na primeru šole Jožeta Moškriča, potekala druga faza eksperimentalne študije Odprti prostori ob šolah, ki se je ukvarjala z načrtovanjem zunanjega prostora šole z metodo participacije v okviru pouka in interesnih dejavnosti šole. Projekt Urbanističnega inštituta Zunanji prostori osnovnih in srednjih šol v Novi Gorici v letu 2001/2002 je problematiko zunanjih prostorov izobraževalnih institucij združil v štiri zaključena območja in zanje naredil karte predlogov, želja in usmeritev (Šuklje Erjavec, 2001). Slovenija je bila poleg Grčije, Italije, Črne gore in Poljske v obdobju 2005–2007 vključena v projekt R.A.V.E. space – raising awareness of values of space through the process of education, financiran s programa INTERREG III B CADSES. Ta je preko analize prostorskih tematik znotraj učnih načrtov ter različnih izobraževalnih praks oblikoval strategijo za prostorsko izobraževanje in dvig vrednot, vezanih na prostor in trajnostni razvoj skozi formalno in neformalno izobrazbo. Šole naj bi se uporabljale kot središča za vključevanje širše skupnosti ter za ozaveščanje o pomembnosti sodelovanja javnosti v procesih odločanja. Program spodbuja nove načine razmišljanja o trajnostnem razvoju skozi spretnosti, ki gojijo sodelovanje, razumevanje in vključevanje. Velik doprinos projekta pa so tudi predlogi za izvedbeni nivo, ki zajemajo metodologije in didaktične pripomočke, preizkušene na delu z učitelji. Strategija, razvita znotraj nacionalnega projekta, ima zaradi svoje širine in večplastnosti potencial krovne izobraževalne strategije znotraj prostorskih politik.

3. PROGRAM ARHITEKTURA IN OTROCI V SLOVENIJI V Sloveniji so znanja o arhitekturi in prostoru opredeljena v učnih načrtih različnih predmetov, a se podajajo na raznovrstne načine, ki so velikokrat pomanjkljivi, zastareli ali pa nezanimivi za otroke. Zaradi boljše povezanosti in informiranosti o izobraževanju otrok o arhitekturi, ki se izvaja preko formalnih in neformalnih institucij, smo se leta 2009 odločili po vzoru tujih držav pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije ustanoviti novo delovno skupino Arhitektura in otroci, ki se ukvarja z izobraževanjem otrok o arhitekturi. Želja skupine je bila, da bi povezala različne partnerje, ki že delujejo na tem področju ali pa imajo na tem področju interes delovanja. Pregledali smo različne programe iz tujine. Zlasti iz Smernic za izobraževanje o grajenem prostoru, ki jih je izdala UIA, smo ugotovili, da je največji problem pri podajanju arhitekturnih in prostorskih vsebin otrokom v ne dovolj izobraženih pedagoških kadrih na tem področju. Zato smo si postavili sledeče cilje: ■■ približati tematiko pedagoškemu kadru, ■■ arhitekte povezati s šolami, da imajo otroci čim bolj neposredno učno izkušnjo, ter ■■ pripraviti dobro učno gradivo. Ob začetku delovanja slovenske skupine Arhitektura in otroci na Svetovni dan Habitata 2009 smo kot primer dobre prakse na področju izobraževanja

130 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


otrok o arhitekturi v Slovenijo povabili francoskega arhitekta Laurenta Tardieuja, ki je bil sedem let vodja otroških arhitekturnih delavnic in pedagog v arhitekturnem centru Arc en Rêve v mestu Bordeaux. Njegove pomembne ugotovitve pri delu z otroki na področju arhitekture in prostora, ki jih je predstavil na posebnem predavanju, so nam pomagale tudi pri snovanju našega programa Arhitektura in otroci ter delavnic Igriva arhitektura. Otroci znanje pridobivajo celostno skozi delo in igro, če se jim le nudi dovolj zanimivo izkušnja ter planirano in strukturirano okolje z delovnim instrumentarijem/didaktičnimi pripomočki. Otrok gradi svojo znanje in osebnost ob neposredni izkušnji, v odnosu s prostorom, stvarmi in drugimi ljudmi. Njihovo dojemanje sveta je v vsakem trenutku celovito. Z neverjetno hitrostjo so zmožni črpati iz izkušnje, povezovati različna znanja, spontano uporabljati arhitekturno terminologijo ter snovati odgovore, vezane na različna vprašanja, povezana z arhitekturo in prostorom. Preko dela z različnimi materiali, oblikovanja prostorskih rešitev in pogovora razumejo bistvene prostorske zakonitosti. “Učitelji” se v delavnicah velikokrat izkažejo le kot mediatorji znanja, saj je prostor glavni faktor učenja, otroci pa aktivni raziskovalci. Otroci potrebujejo izkušnjo tega, da v arhitekturi včasih ne obstaja pravilni odgovor, ampak mnoštvo različnih pogledov in potreb, bodisi posameznikov ali različnih uporabniških skupin. Različne variante je treba znati primerjati med seboj in tudi ovrednotiti. Da bi dobili izkušnjo oblikovanja skupne rešitve, je zelo pomembno delo v skupinah, ki se odvija znotraj delavnic. Enodnevna delavnica ima tako lahko trajnejši vpliv kot celoletno nabiranje znanja skozi frontalni pouk.

znanja. Tak koncept delovanja v Svetovni zvezi arhitektov, ki zajema tako širok krog vključenih ljudi, je edinstven v svetu. Opazili smo, da če vsakega arhitekta prosimo za pripravo ene delavnice, ta vanjo vloži veliko kreativne energije in premisleka. Tako poskrbimo za raznolikost in osebno noto delavnic, ki se ne ponavljajo. Tudi otroci so navdušeni nad pestrostjo idej. Delavnice sedaj začenjamo analizirati. Opažamo, da jih lahko delimo na določene vsebinske sklope: urbanizem, arhitektura, oblikovanje interjerja, oblikovanje krajine, industrijsko oblikovanje. Večinoma so ponovljive in se jih lahko prenaša v različna okolja. Možno pa jih je tudi nadgrajevati med učnim letom in učnim programom. Zahtevnost delavnic se ne glede na vsebino lahko prilagaja različnim starostim otrok. Rezultati seveda odražajo dojemanje določenih problemov ali izzivov glede na starost otrok. V letu 2010 smo po celi Sloveniji izvedli več kot 50 delavnic, ki so jih vodili priznani slovenski arhitekti. Tako je bilo v aktivnost vključenih okoli 900 otrok, starih med 4 in 18 let. Prve delavnice v kulturnih in izobraževalnih institucijah smo pripravili v šolskem letu 2009/10 v sodelovanju z Mestnim muzejem. Sledile so delavnice v Hiši arhitekture, delavnice v sklopu počitniškega varstva v Pionirskem domu, delavnice v sklopu 21. pohištvenega sejma v Ljubljani, v Umetnostni galeriji Maribor, v UP ZRS Koper, v KC Janez Trdina v Novem mestu in v Zavodu Otok v Kostanjevici na Krki. V prvi polovici leta 2011 imamo v načrtu izpeljati 45 delavnic v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Novi Gorici, Novem Mestu, Kostanjevici na Krki, Radovljici, Kranju, Škofji Loki, Kranjski gori, Jesenicah in Mojstrani. Pripravljena je tudi zgibanka z opisi omenjenih delavnic. Naš cilj je širiti mrežo krajev, v katerih bi se odvijale delavnice. Delavnice, ki jih pripravljamo v kulturnih in izobraževalnih institucijah, so brezplačne, ker želimo, da bi bile dostopne vsakomur.

Otrok na delavnicah ne želimo vzgojiti v male arhitekte, želimo jim le približati arhitekturo kot dejstvo, ki nas v življenju spremlja na vsakem koraku, in jim podajati različne poglede na arhitekturo. Želimo jih seznaniti z možnostjo dejavnega vključevanja v prostorsko problematiko. Otroci, ki so izobraženi v arhitekturi, bodo kritični in kot odrasli dejavni člani odločanja o prostorski problematiki ter ozaveščeni naročniki bodočih stavb.

Za šole in vrtce se pripravlja individualne programe, vezane na želje in zahteve posamezne institucije. Te delavnice pa so plačljive. Za tovrstne delavnice potekajo dogovori s študenti arhitekture, da bi izvajali delavnice po Sloveniji, tako da bi bilo treba za študente, ki jih zanima delo z otroki, tudi na fakulteti posveti več pozornosti tovrstnemu izobraževanju.

V arhitekturi obstajajo pravila in ta pravila otroci navadno na delavnicah spoznavajo in odkrivajo sami. Otrokom na delavnicah nikoli ne govorimo o arhitekturi. Preko aktivnosti in opazovanja začnejo sami govoriti in razmišljati o arhitekturi, hišah, mestih, stanovanju, prostorih, pohištvu, strukturah, lokacijah ...

Želja delovne skupine Arhitektura in otroci je, da bi se prizadevanja na področju vzgoje otrok o prostoru in arhitekturi razvila v gibanje, ki bi zajelo vse institucije, povezane z vzgojo otok. Ne nazadnje razumevanje arhitekture sodi tudi v splošno izobrazbo, arhitektura pa ima tudi visoko kulturno, družbeno in ekonomsko vrednost.

4. ARHITEKTURNE DELAVNICE “IGRIVA ARHITEKTURA”

Arhitekturne delavnice je v dobrem letu vodilo več kot 63 arhitektov in drugih strokovnjakov (Medmrežje 1): Robert Potokar (Ravnikar Potokar Arhitekturni biro), Špela Leskovic in Aleš Košak (AKSL Arhitekti), Tina Gregorič in Aljoša Dekleva (dekleva gregorič arhitekti), Maruša Zorec (Arrea), Katja Žlajpah in Aleš Žnidaršič (multiPlan arhitekti), Lena in Tomaž Krušec (Ark arhitektura Krušec), Miha Dešman, Eva Fischer Pirkmajer, Kristina Dešman (DANS arhitekti), Jana Kocbek in Davor Katušić (Produkcija 004), Maja Ivanič in Tanja Barle, Maša Cvetko in Alenka Korenjak (Prostorož), Marjan Zupanc, Kaja Lipnik Vehovar in Arne Vehovar, Karin Košak, Barbara Prinčič, Špela Hudnik in Peter Vezjak (monochrome arhitekti), Maja Vardjan in Matija Bevk, Katjuša Kranjc in Rok Kuhar,

Skupina Arhitektura in otroci pripravlja delavnice za vse starostne skupine, otroke v vrtcih, osnovnošolce in srednješolce v vzgojno-varstvenih ustanovah in drugih kulturnih in izobraževalnih institucijah po Sloveniji. Delavnice so osnova za pripravo priročnika, ki bo pomagal pedagogom pri njihovem delu z otroki na področju vzgoje o prostoru in arhitekturi. Naš koncept dela pri organizaciji delavnic je, da bi vsak arhitekt daroval eno delavnico otrokom in bi tako sklenili krog prejemanja in posredovanja

131 KAKO PRI OTROCIH SPODBUDITI ZANIMANJE ZA ARHITEKTURO IN PROSTOR


Almira Sadar in Jurij Sadar, Lenka Kavčič in Andrej Pohleven, Mateja Panter, Renske Svetlin, Manica Klenovšek Musil in Mateja Pocajt Katrašnik, Helena T. Eržen, Boštjan Bugarič in Erik Stojanovič Kocjančič (DAO – Društvo arhitektov Obale), Lado Jakša, Alenka Vidrgar in Mojca Smerdu, Vuk Ćosić, Matej Andraž Vogrinčič, Ana Struna Bregar, Špela Kuhar, Živa Deu, Tanja Maljavec, Petra Vetrelj Nared, Mojca Sekulič Fo, Špela Kryžanowski, Alenka Kramer in Zala Likavec (Ravnikar Potokar arhitekturni biro), Nataša Mrkonjič (Sadar Vuga Arhitekti), Polona Filipič in Peter Šenk (Studio Stratum), Barbara in Igor Šubic

4.1 Poučevanje skozi sodelovanje v delavnicah Poučevanje v prostoru preko izkušnje in participacije v delavnicah je obrat od pomnjenja podatkov in reproduciranja znanja k učenju preko izkušnje. Določene vsebine, še bolj pa vrednote, ki so nanje vezane, lahko človek osvoji le preko konkretne interakcije s prostorom in grajenim materialom. Sem spada učenje o značilnostih prostora, strukturi in orientaciji, preoblikovanju narave, negativnih posegih v prostor in njihovih posledicah optimalne umestitve programov v prostor ter oblikovanje odnosa do prostora, občutka odgovornosti za sooblikovanje oziroma vzdrževanje kvalitetnega bivalnega okolja, ohranjanja kulturne krajine ter razvoja občutka za estetiko ipd. Zgoraj naštetemu prispevajo mala izkustva v vsakodnevnem življenju, na primer pri opazovanja prostora in značilnosti arhitekture preko tipologije, materialov, barv, struktur, odnosa med starim in novim, uporabnosti, na poti v šolo. Otroci imajo v okolici svojega doma in v svojem mestu na vsakem koraku mnoštvo tematik in le opozoriti jih je treba, da začnejo prostor okrog sebe opazovati in razmišljati o privlačnih in neprivlačnih prostorih, prometni problematiki, odnosih med javnimi in zasebnimi prostori (ograje, meje itd.), prostorskih konfliktih v javnih parkih, trgih, objektih in konec koncev tudi njihovih soseskah. Znotraj delavnic se vsaka tema obravnava celostno in z več vidikov (grajeno okolje, kvaliteta življenja, okolje, zdravje, socialni vidik, trajnostni razvoj, zgodovina ...). Zaradi uporabnosti znanja in razvoja vrednot pa je obravnavano temo treba povezati z življenjsko izkušnjo o procesih, aktivnostih in prostorskih potrebah. Šele z izkušnjo pride do spremembe percepcije, ki pripomore k odkrivanju vseh tem, vezanih na arhitekturo. Pri prenosu v šolski sistem to predpostavlja nujnost medpredmetnega povezovanja in interdisciplinarnih projektov.

dviga osveščenosti o pomenu prostora uvedemo kar letne nacionalne nagrade Zlata kocka. Tako je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije v partnerstvu z Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za šolstvo in šport, Ministrstvom za okolje in prostor, Zavodom RS za šolstvo, Muzejem za arhitekturo in oblikovanje ter Fakulteto za arhitekturo oktobra 2010 objavila javni natečaj za pridobitev projektov za izobraževanje otrok in mladostnikov o arhitekturi in grajenem okolju. Za nagrade so se lahko potegovali vzgojno-izobraževalni zavodi, druge ustanove, posamezniki in mediji. Večina 22 prispelih projektov je vezanih na kategorijo vzgojno-izobraževalnih zavodov (13 projektov iz šestih vrtcev, dva projekta iz treh osnovnih šol in en projekt iz enega zavoda). Ostale kategorije predstavljajo le tretjino projektov, in sicer tri v kategoriji ustanove, en projekt med tiskanimi mediji in prav tako avdiovizualnimi mediji. Žirijo so sestavljali strokovnjaki s področja arhitekture in šolstva doc. Miha Dešman, doc. Lenka Kavčič, prodekanja za umetniško dejavnost, Visoka šola za dizajn v Ljubljani, prof. dr. Ana Kučan, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, in Nina Ostan, Zavod RS za šolstvo.

4.2 Nacionalne nagrade zlata kocka in mednarodne nagrade golden cubes

Prispele projekte, kljub maloštevilnemu odzivu, ki ga lahko deloma pripišemo neuveljavljenosti nagrade, saj se je letos podeljevanje organiziralo prvič, lahko vzamemo kot delno odslikavo že dalj časa opazovanega stanja izobraževanja o arhitekturi in prostoru na Slovenskem, podanega v mnenju žirije. “Prispeli projekti so se na različne načine lotevali zahtevne tematike, predvsem v okviru prostorskega opismenjevanja in seznanjanja z arhitekturo. Žirija je nagradila tiste projekte, ki spodbujajo ustvarjalno igro in z njo pomagajo otrokom razviti odnos do prostora. Iskala je predvsem projekte, ki presegajo mejo med deklarativnim in konkretnim – projekte s konkretnimi rezultati, ki so ponovljivi in jih je mogoče nadaljevati ter končno vključiti v kurikul. Kljub raznovrstnosti in kakovosti prispelih predstavitev žirija pogreša kritično naravnanost, tako, ki bi pri otrocih spodbujala kritični pristop in umevanje posledic njihovih dejanj, razumevanje prostora kot povezane celote in vzgibov, ki pogojujejo potrebe po spremembah v okolju. Kritičnosti manjka tudi nagrajenim projektom. Žirija ugotavlja, da se projekti premalo ukvarjajo s konkretnimi problemi življenjskega okolja in urejanja prostora. Ne zastavljajo si problemskih vprašanj oziroma otroke premalokrat soočijo s problemi in jih posledično tudi premalo usmerjajo k iskanju odgovorov, zlasti na način, pri katerem bi otroci uvideli raznovrstnost medsebojnih interesov in jih vsaj skušali usklajevati, se dogovoriti in s tem razvijati odgovornost za svoj odnos do okolja in svoje obnašanje v prostoru oziroma ravnanje z njim. Žirija je še opazila, da so projekti velikokrat povezani z umetniškimi praksami, bolj zaradi umetniških praks samih, ne toliko zaradi tega, da bi razvijali sposobnost razumevanja in ustvarjanja likovnih odnosov. Zaradi naštetega je nagradila tiste projekte, ki se trudijo spodbujati razmišljanje o prostoru in razvoj odgovornega odnosa do okolja ter se kljub prevladujoči informativni naravnanosti uspešno izognejo pokroviteljskemu pristopu.“

Leta 2010 je Svetovna zveza arhitektov prvič razpisala natečaj za nagrade Golden Cubes za tiste, ki za otroke pripravljajo programe in projekte s področja arhitekture in grajenega okolja. Nacionalne skupine so pozvali, da v predlaganih kategorijah izberejo nominacije in jih posredujejo na Svetovno zvezo arhitektov. V Sloveniji smo se odločili, da z namenom

Nagrado v kategoriji vzgojno-izobraževalni zavodi sta prejela dva projekta, in sicer Vrtec Trnovo, za razvojno-inovacijski projekt Arhitektura, urbanizem, krajinska arhitektura in hortikultura v trnovskem modelu temeljnega učenja in Osnovna šola Antona Šibelja – Stjenka Komen in Osnovna šola Dutovlje, za projekt Po Fabianijevih poteh, Bienalni natečaj prostorskega

Delavnice vključujejo različne didaktične metode, od metod praktičnega dela in spretnosti, problemskega prijema, metod projektnega dela, timskega dela, študije primerov, akcijskega načrtovanja, konstruktivizma, ogledov in ekskurzij ter terenskega dela. Znotraj ene delavnice lahko pride tudi do sočasne uporabe različnih metod.

132 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


oblikovanja. Nagrado v kategoriji ustanove je prejelo Kulturno-umetniško društvo C3 za projekt Javno mesto – Public city. Nagrado za tiskani medij je prejela Založba Rokus Klett d.o.o. za otroško slikanico “Kje pa ti živiš?“

5. ZAKLJUČEK “Želim, da bi moji otroci razumeli svet, pa ne le zato, ker je svet zanimiv in ker je človeški um vedoželjen. Želim, da svet razumejo zato, da bodo imeli izhodišče, da ga tudi izboljšajo.” (Howard Gardner, psiholog in strokovnjak za izobraževanje, vir: International Union of Architects, 2008).

LITERATURA IN VIRI International Union of Architects (2008). Built Environment Education Guidelines. Pridobljeno na: http://www. uiabee.riai.ie/downloads/uia_bee_en.pdf (jan. 2010). Medmrežje 1: http://www.arhitektura inotroci.si (jan. 2010).

Delovna skupina Arhitektura in otroci Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije Vodji projekta: Špela Kuhar, univ. dipl. ing. arh., Ana Struna Bregar, univ. dipl. ing. arh. Strokovni odbor: Polona Filipič, univ. dipl. ing. arh., Lenka Kavčič, univ. dipl. ing. arh., Tanja Maljevac, univ. dipl. ing. kraj. arh., Barbara Viki Šubic, univ. dipl. ing. arh. Fotografi: Bojan Mijatovič, Matevž Paternoster, Žiga Rebolj www.arhitekturainotroci.si

133 KAKO PRI OTROCIH SPODBUDITI ZANIMANJE ZA ARHITEKTURO IN PROSTOR


Ana Struna Bregar, Tanja Maljevac, Ĺ pela Kuhar How to encourage AN interest IN space and architecture in children ABSTRACT The development of spatial values and the level of awareness of a quality space depend on the experience a person is faced with in early youth. Therefore it is sensible to educate already the very young, and along with them also the general public, to be able to take part in the decision-making processes regarding the design of space in the future as successfully as possible. Such education has long-term effects on the development of spatial literacy, values related to the design of space and the general taste of the public. Moreover, it indirectly helps change the urban and built structure, as awareness results in a demand for a higher quality built environment. Education about the environment, architecture, space and sustainable development has been developed and promoted in several different ways by the majority of European countries since the 1980s. Since then, this has been a subject of increasing importance as an instrument of environmental policies. In 1999 the International Union of Architects (UIA) established a work programme named Architecture and Children at the initiative of a few individual countries. The programme connects countries that share similar educational objectives in the field of architecture and the environment. A subsidiary group to the work group Architecture and Children has been operating in Slovenia under the patronage of the Chamber of Architecture and Environmental Planning of Slovenia since 2009. One of the key tasks of this group is the organization of workshops under the title of Architecture and Games, which form the basis for the creation of a handbook, intended to help the teachers with their work regarding the topics of space and architecture.

KEYWORDS architecture and children, education about environment and space, workshops, learning through experience, space literacy, the quality of living space, Golden Cubes award

Ana Struna Bregar Chamber of Architecture and Environmental Planning of Slovenia House of Architecture Vegova 8, SI-1000 Ljubljana e-mail: ana.strunabregar@zaps.si phone: +386 (41) 395 577 Tanja Maljevac Chamber of Architecture and Environmental Planning of Slovenia Architecture and Children Vegova 8, SI-1000 Ljubljana e-mail: maljevac.tanja2@gmail.com phone: +386 (41) 341 125 Ĺ pela Kuhar Chamber of Architecture and Environmental Planning of Slovenia Architecture and Children Vegova 8, SI-1000 Ljubljana e-mail: spela.kuhar@guest.arnes.si phone: +386 (40) 418 675

134 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


1. INTRODUCTION The professional architectural public has long been warning about the low level of space literacy and spatial design as well as emphasizing the need for the introduction of education in this field at an early age. The children of today are the future participants in environmental design through a number of different roles all the way from legislative, engineering, to investing and other ways of public participation in the decision-making processes. Their ability to make quality decisions will depend on the knowledge, experience and abilities gained through education. The level of spatial culture is determined on the one hand by the legal framework and the experts and on the other by habits regarding the use of space as well as the values of the society as a whole. This is the reason why many countries in Europe and the United States responded to the UIA and United Nations call for education about the built environment during the Decade of Education for Sustainable Development (2005-2014) - a programme now about to expire - with the inclusion of the contents into the educational programmes of elementary and secondary schools. As also expressed in the UIA Built Environment Education Guidelines, the education of themes related to the environment and values is based on the presupposition that every individual as well as the society as a whole should assume responsibility for our activities in the environment. This is possible only if we are well instructed on these topics. Research confirms that the development of environmental values and the level of awareness about the quality of living space depend on the examples, or rather the experience with which an individual is faced in early youth. Therefore it is reasonable to educate the young already in kindergartens as well as in elementary and secondary schools to be able to cooperate as successfully as possible in the decision-making processes regarding the system of space design and development in general. By educating the young, we also indirectly educate the general public. Considering the fact that children spend a lot of time in the school environment each day, this should be the vehicle for conveying social values and exemplary design. If children are brought up in a quality environment, which they also learn to respect, they will endeavour to preserve and create it also in their adulthood. Based on all of the above, we have formulated a few key points for the Slovenian Architecture and Children programme: ■■ The spaces of Slovenia are of equal importance to the Slovenian language. (National Programme for Culture 2008-2011) ■■ Architecture forms a part of the most direct experiences in our lives. ■■ All people, not just architects, form our environment and our environment forms us. ■■ The purpose of familiarizing children with the environment and the role of architecture is not to raise architects. ■■ Through this type of education we emphasize the quality of intervention in the environment. ■■ Education related to the environment has a long-term effect on the development of spatial literacy

2. THE BEGINNINGS OF ARCHITECTURAL AND ENVIRONMENTAL EDUCATION OF CHILDREN In the early 1980s, serious controversies began to emerge over architecture and space education among the previously established areas of environmental knowledge. Its defenders based their arguments on the high cultural, social and economic value of architecture. Later, in the 1990s, this area of knowledge began to gain importance in an increasing number of countries, which started to incorporate it into their national architectural policies. The governments emphasized that built environments represent the framework of our activity and wellbeing. Understanding architecture also forms part of a general education and represents a major part of the economic sector as well as an important political instrument. Environmental education, education about sustainable development, environmental planning and design have represented important areas of work and research for different organizations, foundations and international networks for many years now. Their main concern is to raise awareness about and the quality of the designed environment at several levels, starting from strategies, moving past policies and research, all the way to counselling functions and teacher training. At international level, knowledge is spread by different programmes and school networks, such as Comenius European Cooperation on School Education (a part of the SOCRATES programme), ENSI – Environment and Schools Initiatives in cooperation with UNESCO and under the patronage of the United Nations with the Decade of Education for Sustainable Development and UNECE Sustainable Development Education strategy, SEED – School Development Through Environmental Education, SEEP – Developing Sustaining and Evaluating Sustainable Practice in European Primary Schools, and in Slovenia through a strongly expanded network of Eco schools. In 1999 the International Union of Architects, which acts as an umbrella for national professional organizations, established at the initiative of individual countries a work group called Architecture and Children. The group brings together countries with communal goals in spatial and architectural education. At the same time the union represents a network of information. In 2008 the UIA issued a revised edition of the Built Environment Education Guidelines, which the teachers could use for support in their work. As far as raising the quality of public infrastructure and open spaces is concerned, the most active country is England, which through different organizations tries to direct attention to the issues related to space. A great contribution to education about space was made by CABE – the Commission for Architecture and Built Environment, an institution that functioned for twelve years and was abolished last year. The commission grew from a non-governmental organization into a national counselling body for architecture, urban design, public space and the inclusion of the public inenvironmental procedures. The results of its work continue to spread through numerous publications and programmes, such as Creative Spaces, which encourages students to think about design and the design process of erecting a school. As an example of active cooperation in the design of spatial policies and 135

How to encourage AN interest IN space and architecture in children


legislation, special emphasis must be placed on the RTPI – The Royal Town Planning Institute, and Learning Through Landscapes as the most prominent organization in education about open spaces, which has been active since 1990. The latter cooperates with the Department of Education to enable quality use of school grounds for different ways of learning. Through direct work with children in the field of design and the management and use of space, as well as in publications, editing and cooperation of schools with national agencies, this contributes to a higher-quality arrangement and use of school open spaces in the educational process.

Croatia, too, endeavours to implement the Architecture and Children programme in school curricula. The activities of the programme are supported by three ministries: the Ministry of Science, Ministry of the Environment, the Ministry of Culture and the Municipality of Zagreb. One of the partners in the project is also the Faculty of Architecture of Zagreb. In April 2009 Zagreb hosted a world congress named “Hooray Architecture”. Apart from presentations by various architects from around the world, the primary aim of the congress was to emphasize that the education of teachers is the key factor in establishing a new programme that Croatia urgently needs.

Remaining among the most active countries in this field of education is Finland. The Finnish valuation of architecture is exemplary in more ways than one. The Finns have endeavoured to familiarize all citizens, regardless of their age, social status or education, with the principles of spatial design by means of various activities for the past thirty years. The government of Finland has devised concrete objectives for the activities of diverse public institutions with the intention of architectural quality development, emphasized the rights as well as the obligations of all citizens regarding spactial design, and set a requirement for the improvement of information and education about architecture. The government sees the general knowledge of architecture as a very important instrument of architectural policies, since the decisions about the quality of local and national building, in its opinion, depend on good leadership with long-term effects.

Slovenia began including themes related to architecture and space into education in 1995 with the international conference on Architecture in Schools: Education for Sustainable Development. It was there that the idea for a project named “Friendship Park” at the Elementary School Ciril Kosmač of Piran was born, as an attempt to introduce children to the process of arrangement and maintenance of school grounds through different outdoor workshops. The workshops included key accessories for research and experimental work, such as a constructed wetland, a solar clock, a Robinson Crusoe playground, a place for playing various traditional games, the history of Piran as a relief, local poetry and prose captured in the design of the walls, etc.

An interesting detail of the Irish school system is a transitional year without a specified study programme that completes elementary schooling. The Architecture Programme, devised by the Irish Royal Institute for Architecture, has turned out to be very appropriate for young people of fifteen and sixteen. In 1997 the institute published an extensive publication entitled “Shaping Space”, intended to serve as a support for teachers. Positive experience from the transitional year resulted in the injection of individual sections of the publication into the elementary and secondary school curricula and the improvement of teachers’ pedagogical knowledge. Austria’s architecture education is led by the architectural centre in Vienna. It offers different programmes for kindergartens, schools, families and grown-ups, often in the form of workshops or excursions. The centre’s financing is also supported by marketing certain programmes and events, for instance birthday celebrations, and by sponsorship of major companies such as Lepo and Baumax. Germany started its architectural education with a single project fifteen years ago, which evolved over time into a widespread national movement, led by the Chamber of Architecture. Despite the variety and multitude of programmes and workshops at national and local level, school curricula still lack architectural content. Of interest are their annual initiatives to raise general awareness about art and culture, as for example the federal initiative “Children to Olympus” (Kinder zum Olymp), that links educational and cultural institutions. States cooperating with Deutsche Bank Stiftung in different categories even offer financial rewards for outstanding projects.

In 2000 the second phase of the experimental study called “Open Spaces of the School Grounds” took place at Jože Moškrič School in Ljubljana, which studied the design of outdoor school grounds by participating in the educational process and the extracurricular activities. In the meantime, the project Outdoor School Grounds of Elementary and Secondary Schools in Nova Gorica by the Urban Planning Institute of the Republic of Slovenia, carried out between 2001 and 2002, grouped the issues of outdoor spaces of educational institutions into four different problem areas and devised maps of proposals, wishes and directions for their solution. (Šuklje Erjavec, 2001) In addition to the abovementioned projects and programmes, Slovenia was, along with Greece, Italy, Montenegro and Poland, included in a project called R.A.V.E. Space – Raising Awareness of Values of Space through the Process of Education between 2005 and 2007, financed by the INTERREG III B CADSES programme. This project devised a strategy for education about space and to raise the importance of values related to space and sustainable development in formal and informal education by means of an analysis of space-related themes in the curricula and other educational practices. According to the programme, schools should be used as centres for including the wider public and raising awareness of the importance of public participation in the decision-making processes regarding space. R.A.V.E Space encourages innovative ways of thinking about sustainable development through the skills of cooperation, comprehension and integration. A major contribution of the project were also a few suggestions for the level of realization, which comprised methodologies and didactic materials tested by the teachers. The strategy developed within the national project has, due to its breadth and variety of facets, the potential to become the cover educational strategy of the national space policies.

136 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


The intention of these workshops is not to raise young architects, but to familiarize children with architecture as a reality, observable in day-to-day life, providing them with different views on it. We wish to present them with the existence of the possibility of their active involvement with the polemic of space. Children educated in architecture will become critical adults and active participants in deciding on the issues of their environment and informed contracting entities of infrastructure in the future. Moreover, on the basis of early development of knowledge about space and architecture, we can expect the future students of architecture to be better equipped for the career they have chosen.

3. ARCHITECTURE AND CHILDREN PROGRAMME IN SLOVENIA A knowledge of space and architecture is found in the school curricula of various subjects, but transmitted in ways that are often deficient, old-fashioned or uninteresting for children. To improve interaction and the dissemination of information regarding the education of architectural themes provided through formal and non-formal institutions, the Chamber of Architecture and Environmental Planning of Slovenia decided in 2009, according to the example of foreign countries, to establish a work group called “Architecture and Children”, which would deal with the education of children about architecture. The aim of the group was to connect different partners, either already working in the field or having an interest for it. To establish a basis for such work, we have examined different foreign programmes. The Built Environment Educational Guidelines of the UIA, in particular, have provided us with the conclusion that the key to the problem of education in Slovenia lies in the poor education of teachers on the subject. Therefore we have set ourselves the following objectives: ■■ To familiarize teachers with the subject,

There is a set of rules in architecture that children usually learn by themselves during the course of the workshops. Architecture is never discussed directly with the children. The conversation about architecture, houses, towns, apartment, rooms, furniture, structures, locations, etc. emerges naturally as a consequence of the activities and observations.

4. PLAYFUL ARCHITECTURE WORKSHOPS

■■ To connect architects with schools, in this way providing as direct an experience as possible for the children. ■■ To prepare high-quality didactic material. The Slovenian work group started its work on World Habitat Day in 2009 and commemorated this day with a conference by Laurent Tardieu, a French architect, leader of architecture workshops for children and teachers at the architectural centre Arc en Rêve in Bordeaux, as an example of good practice. His important findings on the education of children about architecture and space have helped us in many ways with the creation of our programme and the Playful Architecture workshops. Children acquire knowledge mainly through action and play, provided that the experience and planned, structured environment with instruments for work/didactic tools feel interesting enough. A child builds his or her knowledge and personality through direct experience, in contact with space, objects and people. A child’s perception of the world is wholesome every time. Children are able to learn from experience with unbelievable speed, draw relations between different bits of information, use architectural terminology spontaneously and form answers to different questions related to architecture and space. Through work with different materials, solution shaping and conversation they come to understand the fundamental laws that govern space. The teachers in the workshops often turn out to be simple mediators of knowledge, since space is the main factor of learning and the children are active researchers of it. Children need to experience that in architecture sometimes not only one answer is correct, but that there is rather a multitude of different views and needs, stemming from individuals or various groups of users that one should learn to compare and also evaluate. In acquiring the competence of finding a common solution, the key factor is group work, a frequent method of learning in workshops. A one-day workshop can have a much greater influence than all-year direct teaching.

The Architecture and Children work group prepares workshops for all age groups: children in pre-school, elementary school and secondary school students, as well as other cultural and educational institutions throughout Slovenia. The workshops form the material for the preparation of a manual, intended to help teachers with the education of children about space and architecture. Our concept of organizing the workshops is that each individual architect donates a workshop to the children, thus concluding the circle of giving and receiving knowledge. A concept that includes so many people is unique to the entire UIA. We noticed that if architects are asked to perform a single workshop, each one dedicates a lot of thought and creative energy to its preparation. This way we provide diversity and personal note to the workshops, which are never the same. The children are also enthusiastic about the wealth of ideas. Now that the workshops have been subject to analysis, we have noticed that they can be divided into certain thematic categories: urbanism, architecture, interior design, landscape design and industrial design. Furthermore, it is also possible to upgrade them during the year and the study programme. The difficulty level of the workshops, regardless of their content, can be adapted to different ages. The results then, of course, reflect the understanding of certain problems or challenges according to the age of the participants. In 2010, over 50 workshops were performed throughout Slovenia and led by renowned Slovenian architects. Thus about 900 children aged 4 to 18 were included in the activity. The first workshops in cultural and educational institutions were prepared in the school year 2009-2010 in collaboration with the City Museum. Subsequent venues were the House of Architecture, the vacation child care centre in Pionirski Dom, at the 21st Ljubljana Furniture fair, in the Art gallery Maribor, at the University of Primorska Science and Research Centre, Cultural Centre Janez Trdina Novo Mesto and Otok Development Institute in 137

How to encourage AN interest IN space and architecture in children


Kostanjevica na Krki. The first half of 2011 saw the organization of 45 workshops in Ljubljana, Maribor, Koper, Nova Gorica, Novo Mesto, Kostanjevica na Krki, Radovljica, Kranj, Škofja Loka, Kranjska Gora, Jesenice and Mojstrana. We also prepared a leaflet with descriptions of the workshops. Our goal is to expand the network of locations for the workshops. These events are free, as we would like anyone interested to be able to attend. We design special programmes for schools and pre-schools, according to the requests and demands of the institution in question. Unlike the workshops mentioned above,, these workshops are not free. We are still discussing the options to organize them all over Slovenia with the help of students of architecture and feel that more attention should be directed to teacher training in the Faculty. The working group on Architecture and Children would like to see efforts in the field of education about space and architecture evolve into a movement that could spread to all institutions related to child education. Nonetheless, understanding architecture also forms part of general education, as architecture is a discipline of high cultural, social and economic value. The workshops were led by over 63 architects and other experts within a period of slightly over a year. (Internet 1): Robert Potokar (Ravnikar Potokar Architecture Office), Špela Leskovic in Aleš Košak (AKSL Architects), Tina Gregorič in Aljoša Dekleva (Dekleva Gregorič Architects), Maruša Zorec (Arrea), Katja Žlajpah in Aleš Žnidaršič (MultiPlan Architects), Lena in Tomaž Krušec (Ark Architecture Krušec), Miha Dešman, Eva Fischer Pirkmajer, Kristina Dešman (DANS Architects), Jana Kocbek in Davor (Katušić Production 004), Maja Ivanič in Tanja Barle, Maša Cvetko in Alenka Korenjak (Prostorož), Marjan Zupanc, Kaja Lipnik Vehovar in Arne Vehovar, Karin Košak, Barbara Prinčič, Špela Hudnik in Peter Vezjak (Monochrome Architects), Maja Vardjan in Matija Bevk, Katjuša Kranjc in Rok Kuhar, Almira Sadar in Jurij Sadar, Lenka Kavčič in Andrej Pohleven, Mateja Panter, Renske Svetlin, Manica Klenovšek Musil in Mateja Pocajt Katrašnik, Helena T. Eržen, Boštjan Bugarič in Erik Stojanovič Kocjančič (DAO – Architects of the Coast Society), Lado Jakša, Alenka Vidrgar in Mojca Smerdu, Vuk Ćosić, Matej Andraž Vogrinčič, Ana Struna Bregar, Špela Kuhar, Živa Deu, Tanja Maljavec, Petra Vetrelj Nared, Mojca Sekulič Fo, Špela Kryžanowski, Alenka Kramer in Zala Likavec (Ravnikar Potokar Architecture Office), Nataša Mrkonjič (Sadar Vuga Architects), Polona Filipič in Peter Šenk (Studio Stratum), Barbara in Igor Šubic.

5. TEACHING IN WORKSHOPS Teaching through experience and cooperation is a move away from memorizing data and its reproduction to learning through experience. Certain content, and especially the values related to them, can be learned only through concrete interaction with space and built material. This includes learning about the characteristics of space, structure and orientation; reshaping nature, negative interference with space and its consequences; the optimal implementation of programmes into space; building an attitude towards space, a feeling of responsibility for the design and maintenance of a high-quality living space; preserving the cultural landscape and development of aesthetics, etc. Minor everyday life experiences contribute to

learning about the aforementioned, such as observing space and the characteristics of architecture through typology, materials, colours, structures, relationships between the old and the new and usefulness, for example on the way to school. Children have a multitude of topics at their disposal at every step, both at home and around town, to which their attention must merely be drawn; they will then simultaneously start observing and thinking about attractive and unattractive spaces, problems related to traffic, relationships between public and private spaces (fences, hedges), spatial conflicts in public parks, squares, objects and their neighbourhoods, etc. In the workshops, each topic is dealt with comprehensively and from various points of view (built environment, quality of life, environment, health, social views, sustainable development, history, etc..) In order for the children to be able to use the knowledge and develop the desired values, the topic dealt with should be related to a life experience of the processes, activities and needs. Only by experience does a change of perception occur, which helps with the future discovery of everything related to architecture. Its transfer to the educational system presents the need for cross-curricular exercise and interdisciplinary projects. The workshops include different didactic methods, from practical work and skills, confronting problems, project work, team work, study of examples, action planning, constructivism, tours and excursions as well as field work. Several methods can be used simultaneously within the scope of a single workshop.

6. NATIONAL AND INTERNATIONAL GOLDEN CUBE AWARDS In 2010, for the first time, the International Union of Architects organized a public tender for the Golden Cubes awards presented to people and organizations working in the development of programmes and projects for children concerning architecture and the built environment. National work groups were asked to select the nominees in the suggested categories and forward them to the UIA. To raise awareness of the importance of space, Slovenia decided to establish a national variant of the awards. Therefore the Chamber of Architecture of Slovenia, in partnership with the Ministry of Culture, Ministry of Education, Science, Culture and Sport, Ministry of Environment and Spatial Planning, National Education Institute, Museum of Architecture and Design and the Faculty of Architecture wrote out a tender in October 2010 to encourage projects related to the education of children and young adults about architecture and the built environment. Educational and other institutions, individuals and the media could compete for the awards. The majority of the 22 projects that applied fell into the category of educational institutions (thirteen projects from six pre-schools, two from three elementary schools, and one from other institutions). Other categories presented only a third of the projects, concretely three in the category of establishments, one in printed media and likewise one in audio-visual media. The jury was formed by experts in the field of architecture and education, i.e. assist. prof. Miha Dešman, assist. prof. Lenka Kavčič, vice-dean for artistic activity at the Academy of Design Ljubljana, Prof. Dr. Ana Kučan, Department of Landscape Architecture of the Biotechnical Faculty, and Nina Ostran, National Education Institute.

138 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


The presented submissions, although small in number, probably due to the lack of recognition of the prize, could be considered as a partial reflection of the state of education about architecture and space in Slovenia, which was emphasized also in the final conclusion of the jury: “The projects that were submitted for the competition dealt with the demanding problem of architecture and space in different ways, mostly in the field of promoting space literacy and familiarization with architecture. The jury awarded the projects that encouraged creative play, thus helping children develop an attitude towards space. We were searching for projects that would cross the boundary between the declarative and the concrete, projects with concrete results that could be performed more than once, continued, and finally included into the curriculum. Despite the variety and good quality of the presentations, the jury would like to have seen more critical orientation, the kind that would encourage a critical approach in children and make them understand the consequences of their actions, understanding space as a whole made up of several interrelated parts and the motives that condition the needs for change in the environment. Even the prize-winning projects lack critical attitude. The jury found that the projects did not deal with the concrete problems of living space and space design to a satisfactory degree. In addition, they did not address problem questions, or rather they presented children with too few problems, and consequently also did not encourage them to search for answers as frequently as they could, especially in a manner that would present the children with the diversity of their interests and at least make them try to negotiate and settle on a solution, thus taking responsibility for their attitude towards the environment and their behaviour towards it. The jury also noticed that the projects were frequently associated with artistic practice, but rather for the sake of the practices than for the sake of developing the ability to understand and create artistic relations. Due to all of the above, the jury awarded prizes to those projects that endeavoured to encourage the contemplation of space and the development of a responsible attitude towards the environment and, last but not least, successfully avoided a patronizing approach despite a prevalent informative orientation.”

SOURCES AND BIBLIOGRAPHY International Union of Architects, “Built Environment Educational Guidelines.” 2008. Web. January 2010 <http:// www.uiabee.riai.ie/downloads/uia_bee_en.pdf> Internet 1: http://www.arhitekturainotroci.si (January 2010)

Work Group on Architecture and Children Chamber of Architecture and Environmental Planning of Slovenia Project leaders: Špela Kuhar, Bachelor of Architecture, Ana Struna Bregar, Bachelor of Architecture Remaining project team: Polona Filipič, Bachelor of Architecture, Lenka Kavčič, Bachelor of Architecture, Tanja Maljevac, Bachelor of Landscape Architecture, Barbara Viki Šubic, Bachelor of Architecture Photographers: Bojan Mijatovič, Matevž Paternoster, Žiga Rebolj www.arhitekturainotroci.si

Translation: Jelka Mohorič Proofread by: Optimus lingua

In the category of educational institutions, the award went to two projects, namely the development and innovation project by Trnovo Pre-School called “Architecture, urbanism, landscape architecture and horticulture in the Trnovo model of fundamental learning” and the project “Following in the Steps of Maks Fabiani”, the Biennial Tender of Space Design by Anton Šibelj-Stjenka Komen Elementary School in collaboration with Dutovlje Elementary School. Considered the best among the establishments was the Cultural and Artistic Society C3 with the project “Public City”, while among the printed media the Cubes went to Rokus Klett Publishing for the children’s book “Where Do You Live?”.

7. CONCLUSION “I want my children to understand the world, but not just because the world is fascinating˝and the human mind is curious. I want them to understand it so that they will be positioned to make it a better place.” Howard Gardner, Psychologist and Educator. Source: International Union of Architects, 2008. 139 How to encourage AN interest IN space and architecture in children


IV. IZBOR DELAVNIC OD 1990 DO 2012

V tem delu so predstavljene prostorske delavnice (urbanistične, arhitekturne, planerske), od leta 1990 do 2012, in sicer s strani mentorjev in ostalih vključenih članov Katedre za urbanizem Fakultete za arhitekturo, Ljubljana in Katedre za prostorsko planiranje Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, Ljubljana.

razprave, ki se pravzaprav šele začenja.” Matjaž Zanoškar, župan Mestne občine Slovenj Gradec [v: Zanoškar, M., Fras, J., Gabrijelčič, P., Fikfak, A., Čerpes, I., Zanoškar, M. (2007). Urbanistična delavnica 3. razvojna os v prostoru mesta Slovenj Gradec. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo].

“Tudi urbanistične delavnice, ki so obdelovale tako mesto Idrija kot celoto kot tudi nekaj posameznih lokacij znotraj mesta, so bile organizirane z namenom iskanja rešitev, da bi ta cilj dosegli. Odločitev zanje se je izkazala kot dobra, saj je bil zanje izražen velik interes. Skozi mnenja, ki so se na njih izmenjavala, rešitve, ki so bile ponujene, in možnosti njihove izvedbe so bile podane potrebe tega prostora ter različna videnja njihove uresničitve. Številne ponujene ideje dajejo možnost izbire ustreznih rešitev ob upoštevanju dejstva, da je predhoden dialog mnogo boljša podlaga za odločanje o tem, kaj ljudje rabijo in kako jim to zagotoviti, kot pa ravnanje na pamet in drago učenje na napakah.” Bojan Sever, župan občine Idrija [v: Fikfak, A. (ur.) (2008). Urbanistično-arhitekturna delavnica Idrija – staro rudarsko mesto. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo].

“Rezultati delavnice nam ponujajo sveže poglede in pretehtano strokovno argumentacijo za nadaljnje odločanje o vrstah in načinu dograditve občutljivega mestnega prostora in njegove funkcionalne prilagoditve velikemu krožišču nove državne ceste. Kot strokovne podlage bodo predstavljali dragoceno gradivo in pomoč pri izdelavi izvedbenih prostorskih načrtov, ki jih na vplivnem območju obdelave predvideva mestna občina Nova Gorica v prostorskih sestavinah srednjeročnega plana. V svojih strateških sestavinah bodo uporabni kot dobrodošla strokovna podlaga za pripravo urbanistične zasnove mesta.” Niko Jurca, načelnik Oddelka za okolje in prostor Mestne občine Nova Gorica [v: Arhitekturna delavnica Nova Gorica (2003). Nova Gorica: Mestna občina; Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo].

“Urbanistična delavnica je le eden od prispevkov Mestne občine Slovenj Gradec, da se na podlagi preliminarnih variantnih predlogov poteka hitre ceste s strani države občanom prikažejo spremembe njihovega občinskega središče v bližnji prihodnosti. Menim, da lahko neobremenjena razmišljanja, ki jih tovrstne delavnice prinašajo, prispevajo h kvaliteti javne

“Kulturna dediščina – obsežen mozaik, sestavljen iz množice raznorodnih, raznovrstnih in raznobarvnih kamenčkov, je ena od postulatov, ki človeka osmišlja, mu kaže tisto, ‘kar je bilo’, in, v kolikor se strinjamo s sintagmo, da se zgodovina ponavlja, opozarja na to, ‘kar bo’. Kot sestavni del človekovega zgodovinskega spomina je eden od elementov, ki loči človeka od ostalih

140 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


živih bitij. Varstvo kulturne dediščine tako ni samo varovanje najdragocenejših biserov ali kaprica nekaterih eksotičnih posameznikov z nenavadnimi konjički, ampak dejavnost, ki je sestavni del človeka kot socialnega, razmišljujočega bitja. Proces nastajanja vsega, kar skupno imenujemo kulturna dediščina, je dolgotrajen in odvisen od množice različnih zunanjih in notranjih dejavnikov. Njen nastanek je neločljivo navezan na prostor in čas ter značaj njenih ustvarjalcev in kot taka je ena glavnih nosilcev in označevalcev narodove identitete in nepogrešljiv generator njenega razvoja in obstanka.

lahko ga pa bistveno upočasnimo in vpletemo posamezne dele dediščine v novonastajajoče strukture. V veliko zadovoljstvo nam je bilo sodelovanje s Fakulteto za arhitekturo in upamo, da bodo taka in podobne oblike skupnega dela postale običajne.” Boris Vičič, vodja območne enote Ljubljana ZVKDS, 2010.

Ustvarjalec vsega tega duhovnega in materialnega bogastva pa si, paradoksalno, jemlje pravico, da to bogastvo ne le do konca izrabi, ampak ga v imenu t. i. napredka tudi uničuje. Ne moremo reči, ali smo Slovenci bolj ali manj podvrženi zanikanju in uničevanju svoje tradicije kot drugi narodi, nedvomno pa je čas, da se skrajno odgovorno zavemo njenega propadanja in dokončnega izginjanja. Naše poslanstvo je, da vsaj nekaj odlomkov narodove dediščine – v tem primeru industrijske arhitekture – tudi ohranimo zanamcem. Kljub izjemnim možnostim, ki jih ponuja moderna tehnologija, je originalni predmet še vedno osnovni element dediščine in vir za proučevanje. Jasno je, da neizprosnega tiktakanja k dokončnemu propadu ne moremo zaustaviti, 141 IZBOR DELAVNIC OD 1990 DO 2012


IV. SELECTION OF WORKSHOPS FROM 1990 TO 2012

This part presents spatial workshops (architectural, urban, planning), from 1990 – 2012, as seen by mentors and other participating members of the Chair of Urbanism at the Faculty of Architecture, Ljubljana and the Chair for Spatial planning at the Faculty of Civil Engineering and Geodesy, Ljubljana. “The urbanist workshops in which were dealing with the town of Idrija as a whole and some individual locations within the town were organised with the intention of finding solutions to reach the goal. The decision to hold the workshops proved to be a sound one, since they raised a lot of interest. The needs of that space and various aspects of possible solutions were given through the exchange of ideas, offered solutions, and the possibilities of their implementation. Numerous provided ideas offer a choice of suitable solutions while taking into account the fact that the preliminary dialogue is indeed a suitable base for deciding what people need and how to provide it rather than acting without taking them into account and learning by making expensive mistakes.” Bojan Sever, mayor of Idrija municipality [in: Fikfak, A. (ur.) (2008). Urbanistično-arhitekturna delavnica Idrija – staro rudarsko mesto. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo]. “Urbanistic workshop is only one of the contributions of Slovenj Gradec town municipality to present to the residents – with the aid of variant suggestions of the motorway line – the expected changes of their municipal centre in near future. I believe that

unburdened contemplations, arising from such workshops, contribute to the quality of public debate, which is actually only beginning.” Matjaž Zanoškar, mayor of Slovenj Gradec town municipality [in: Zanoškar, M., Fras, J., Gabrijelčič, P., Fikfak, A., Čerpes, I., Zanoškar, M. (2007). Urbanistična delavnica 3. razvojna os v prostoru mesta Slovenj Gradec. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo] “The workshop results offer a fresh perspective and carefully weighted professional argumentation for future decision making process about the types and methods of additional development of the delicate town space and its functional adaptation to a large roundabout of the new state road. As professional foundation these results will be a valuable resource and help with creating development spatial plans which are proposed by the Nova Gorica municipality in its medium-term spatial plan elements for the influential treatment area. In its strategic components they will be useful as a welcome professional foundation for the preparation of urban city design.” Niko Jurca, Head of the Department for the Environment and Space of the Nova Gorica town municipality [in: Arhitekturna delavnica Nova Gorica (2003). Nova Gorica: Mestna občina; Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo] “Cultural heritage – a vast mosaic consisting of a mass of tiles of varied origin, type and colour – is one of the postulates which brings sense to mankind, shows them “what was” and, if

142 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


we agree with the syntagm that history keeps repeating itself, it warns against what “will be”. As a component part of man’s historical memory, it is one of the elements that distinguish men from other living creatures. Preservation of cultural heritage is not merely preservation of the most valuable pearls, or a whim of some exotic individuals with unusual hobbies, but rather an activity which is an inherent part of a person as a social, thinking being. The process of creating everything we name with the common name cultural heritage is a long-time process, and it depends on a number of various external and internal factors. Its creation is inseparably connected to space and time, and the character of its creators, and as such, it is one of the main holders and markers of the national identity, and an indispensable generator of its development and existence.

Despite exceptional possibilities offered by modern technology, the original object is still the basic element of heritage and a source of study. It is clear that the relentlessly ticking clock of final decay cannot be stopped, but it can be considerably slowed down and individual parts of heritage can be entwined into the new created structures. It was great satisfaction to us to cooperate with the Faculty of Architecture, and we hope that such and similar forms of common work will become normal.” Boris Vičič, head of Ljubljana regional unit of IPCHS, 2010.

The creator of all that is spiritual and material riches does, however paradoxically, take the right not only to use these riches completely, but to destroy them in the name of so called progress. We cannot say that the Slovenians are prone to destroying our own tradition more or less than other nations, but without doubt, it is time that we become very responsibly aware of its decay and final disappearance. It is our mission to preserve at least some segments of nation’s heritage – in this case of industrial architecture – for posterity. 143 SELECTION OF WORKSHOPS FROM 1990 TO 2012


Mednarodni študentski raziskovalni tabor 1988–1989 Student's Research Camp 1988–1989 Revitalizacija širšega podeželskega prostora Nove Gorice Revitalization of the Gorica Carst Country Side Nova Gorica, okolica

1988/1989

Tip delavnice Type of workshop mladinski raziskovalni tabor, urbanistično-arhitekturna delavnica/mednarodna MENTORJI MENTORS prof. dr. Ana Barbič, prof. mag. Peter Gabrijelčič, dr. Goran Božovič, prof. dr. Peter Fister, Anatol Ginelli, Thomas Jocher, prof. dr. Fedja Košir, prof. Sima Miljković, prof. Marjan Ocvirk, prof. dr. Milan Prodanovič, doc. dr. Milorad Ribar, Tomaš Valena, Ervin Josef Wenzel, prof. Judith Bing, prof. dr. Alfons Dworsky, prof. J. Brook Harrington, prof. dr. Rajmond Rehnicer ŠTUDENTJE STUDENTS iz različnih vključenih fakultet: Ljubljana, Beograd, München, Gradec, Urbino, Tbilisi itd. SODELUJOČI PARTICIPANTS prof. dr. Ivan Gams, prof. Vladimir B. Mušič, Nataša Šumi, dr. Božidar Slapšak, Garth Massey, različni strokovnjaki Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Nova Gorica ORGANIZATOR ORGANISATION dr. Franci Stare, MRS Ljubljana; Stanko Brumec, Antonija Štucin, prof. mag. Peter Gabrijelčič, FAGG VTOZD Arhitektura SPONZOR SPONSOR A Banka d.d. Ljubljana, Petrol – Trgovina R.O. GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services GABRIJELČIČ, Peter. Zaključno poročilo in ocena delovnih rezultatov mednarodnega študentskega raziskovalnega tabora 1988 - revitalizacija širšega podeželskega prostora Nove Gorice : poročilo = report 1988/89. V: LAH, Ljubo (ur.). Revitalization of the Gorica country side : students' research camp : report 1988/89. Ljubljana: FAGG, VTOZD Arhitektura, 1990, str. 7-14. [COBISS.SI-ID 1240196] LAH, Ljubo (ur.). Revitalization of the Gorica country side : students' research camp : report 1988/89. Ljubljana: FAGG, VTOZD Arhitektura, 1990. 1 zv. (loč. pag.), ilustr. [COBISS.SI-ID 30152961] GABRIJELČIČ, Peter. Študentske urbanistično-arhitekturne delavnice : pomembno strokovno orodje pri iskanju prostorskih rešitev za urejanje mestnih jeder. Dialogi (Maribor), 2010, letn. 46, [št.] 7/8, str. 151-168, ilustr. [COBISS.SI-ID 2521988]

144 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


KRATKA VSEBINA

Pod naslovom “Revitalizacija širšega podeželskega prostora Nove Gorice” sta bili v letih 1988 in 199 organizirani dve delavnici. V okviru obeh delavnic smo ovrgli zmotno uveljavljeno mnenje, da v Sloveniji ruralnega prostora, kot posebne prostorske in družbene kategorije, ni več, oziroma da je ta kategorija postala ob pospešenem procesu deagrarizacije in izenačevanja vasi in mesta že nepomembna. Ugotavljali smo, da bo “ruralno” kot posebna oblika prostorske in kulturne organiziranosti obstajalo, dokler bodo obstajali delovni procesi, vezani na zemljo in njeno biološko produkcijo, oziroma dokler bo obstajala v teh dejavnostih tesnejša produktivna vez človeka z njegovim naravnim okoljem. Seveda se bo “ruralno” pojavljalo v bodočih pogojih tudi v povsem novih oblikah. Bodisi samostojno ali prepleteno z urbanim vzorcem, vendar pa s svojo prisotnostjo in različnostjo vedno kot bistven prispevek k oblikovanju celovitega kulturnega mozaika.

Slika 1: Revitalizacija Goriškega Krasa.

Opozorili smo na potrebnost kompleksnega pristopa glede na raznovrstnost in plastovitost problemov, ki jih je mogoče razrešiti le s temeljitim poznavanjem celovitega ozadja pojavov. Ob tem lahko stroke preskočijo časovne horizonte in opravijo delo, za katero so potrebna stoletja naravne selekcije, da je prišlo na podlagi pozitivne izkušnje do določenih kvalitetnih tipskih rešitev in norm. Težišče raziskovalnega dela je bilo usmerjeno v razvoj metode za celovito urejanje ruralnega prostora. Opredelili smo nekaj metodoloških korakov, ki so postali stalnica pri vseh nadaljnjih tovrstnih raziskavah.

ABSTRACT

The common title “Revitalisation of broader Nova Gorica countryside” covers two workshops organised in 1988 and 1989 respectively. Within the framework of both workshops we dispensed with the mistaken notion that in Slovenia, rural space as a spatial and social category no longer exist, or that this category became irrelevant during the escalated process of degradation and uniformity of village and town. The focus of the research work is aimed at the development of a method for wholesome development of rural space. We have defined some methodological steps, which have become a constant in all the following similar researches.

Slika 2: Udeleženci delavnice.

145 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Mladi Halozam

The Young for Haloze

Žetale

1990

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP mladinski raziskovalni tabor, urbanistično-arhitekturna delavnica/ slovenska MENTORJI MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, izr. prof. dr. Anton Prosen ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo: Alenka Fikfak, Alma Zavodnik, Tomo Globočnik, Irena Vrabič SODELUJOČI PARTICIPANTS občina Ptuj: Stane Napast, Martin Golob; Zavod za spomeniško varstvo Maribor: Jelka Skalicky; studio NOV‘NA za razvoj podeželje, Ravne na Koroškem; KS Žetale, Lea Kralj, Ivan Kolar, Jože Krivec, Marija Praznik ORGANIZATOR ORGANISATION studio NOV‘NA za razvoj podeželje, Ravne na Koroškem NAROČNIK CLIENT Raziskovalna skupnost Ptuj DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 30. 6. 1990 v prostorih Osnovna šola Žetale GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services FIKFAK, Alenka, ZAVODNIK LAMOVŠEK, Alma, GLOBOČNIK, Tomo. Mladinski raziskovalni tabor Mladi Halozam, Haloze 90 : delavnica je potekala od 25. 6. do 30. 6. 1990 v Žetalah : poročilo. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo; Ravne na Koroškem: Novna, Studio podeželja, 1990. 34, [10] str., ilustr. [COBISS.SI-ID 1181572]

146 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


KRATKA VSEBINA

Haloze se marsikomu vidijo kot neobetavna, zaostala in v svoje probleme obrnjena dežela. Cilj prenove vasi Žetale je načrtno usmerjanje njenega razvoja, tako tehnično kot oblikovno. Izpostavljeni cilji so bili naslednji: formiranje lokalnega oskrbnega centra in krepitev oskrbne vloge, izboljšanje pogojev za bivanje in pridobivanje novih zemljišč, boljši pogoji vlaganja in intenzifikacija kmetovanja, širitev obrti, izboljšanje prometne strukture, izboljšanje podobe naselja z ozelenitvijo, varstvom naravnih in kulturnih spomenikov, zgostitev objektov, izboljšanje površin, namenjenih za prosti čas in razvedrilo … V okviru delavnice je skupina študentov preverila obstoječe tipske projekte za gradnjo stanovanjskih in gospodarskih objektov v Halozah. Omenjeni projekti so bili izbrani z natečajem, ki ga je izvedla občinska služba za urbanizem in gradbeništvo po dogovoru z NOV›NO. Člani skupine so oblikovali tudi dve novi tipski rešitvi: kmečko hišo s spremljajočimi objekti in podeželsko vilo, namenjeno nekmečkemu prebivalstvu na podeželju.

Slika 3: Nastajanje idej na enotedenski delavnici v Halozah.­

Delo na delavnici je bilo razdeljeno v več sklopov: ■■ naravnogeografska opredelitev Haloz, ime Haloze, ■■ tipologija in razvoj kmečkih naselij v Halozah, ■■ tipologija in razvoj kmečke hiše v Halozah, ■■ aplikacija modela na primeru naselja Žetale, ■■ tipologija kmečke hiše, lega domačije, razmerja med poslopji in njen odnos do naravnega okolja, ■■ tipološka analiza kmečke domačije z blok diagramom kmetije in ■■ razvoj in prenova vasi Žetale.

ABSTRACT

Many people see Haloze as an unpromising, backward region, focused on its own problems. The goal of the renovation of Žetale village is to systematically direct its development, from the technical and design point of view. Within the framework of the workshop, a group of students verified the existing typological projects for building residential and commercial structures in Haloze. The members of the group formed two new typological solutions: a farmhouse with the accompanying structures and rural villa intended for non-farming residents of the countryside. 147 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Kozjansko '90

Kozjansko '90

Kozjansko

1990

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP študentski raziskovalni tabor/mednarodni MENTORJI MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, dr. Goran Božovič, prof. Marjan Ocvirk, prof. dr. Milan Prodanovič, doc. dr. Milorad Ribar, prof. dr. Rajmond Rehnicer, prof. dr. Alfons Dworsky, prof. dr. Peter Breiting, Elizabeta Kasapova, Jakob Oberpriller, prof. Janez Suhadolc, prof. dr. Eva Vaništa Lazarević ŠTUDENTJE STUDENTS iz različnih vključenih fakultet: Ljubljana, Beograd, München, Gradec, Urbino, Tbilisi itd. SODELUJOČI PARTICIPANTS strokovnjaki Spominskega parka Trebče, strokovnjaki Občinske skupščine Šmarje pri Jelšah ORGANIZATOR ORGANISATION prof. mag. Peter Gabrijelčič, FAGG VTOZD Arhitektura SPONZOR SPONSOR Petrol – Trgovina R.O., Ljubljana; Gradis, Ljubljana; Mestni komite za promet in zveze, Ljubljana; Komite za izobraževalno, raziskovalno dejavnost, enota za raziskovanje, Ljubljana; Republiški komite za vzgojo in izobraževanje – odbor za mladinske tabore, Ljubljana DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION julij 1990, razstava in javna predstavitev rezultatov delavnice na gradu Podsreda GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak, prof. mag. Peter Gabrijelčič

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

GABRIJELČIČ, Peter. Študentske urbanistično-arhitekturne delavnice : pomembno strokovno orodje pri iskanju prostorskih rešitev za urejanje mestnih jeder. Dialogi (Maribor), 2010, letn. 46, [št.] 7/8, str. 151-168, ilustr. [COBISS.SI-ID 252 1988]

148 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Revitalizacijo Kozjanskega smo zastavili kot strategijo oblikovanja enakomerno porazdeljenih razvojnih jeder, ki bodo postala gibalo razvoja celotnega območja. Geslo našega projekta je bilo: “ljudi postaviti na prvo mesto”. Od centrov se bo razprostrla pahljača spremljajočih dejavnosti, ki bodo ekonomska spodbuda ter motivacijski element razvoja. Kot prvo akcijo, ki je bila uspešno uresničena, smo izbrali revitalizacijo naselja Podsreda. Naloga je bila izrazito interdisciplinarna, zato smo poleg mentorjev – arhitektov povabili k sodelovanju tudi strokovnjake drugih strok in predstavnike lokalnih skupnosti in strokovnih služb. Naloga je potekala v nenehnem kontaktu s prebivalci naselja. Naselje smo raziskali sočasno po indikativni in deduktivni metodi ter posamezne faze sprotno preverjali na nivoju interesov krajanov in na občinskem nivoju. Poleg neposrednega rezultata, to je revitalizacijskega načrta naselja Podsreda, smo na delavnici uresničili tudi troje akademskih ciljev: 1. Motivirali smo bodoče raziskovalce za reševanje zahtevnejših in kompleksnejših družbenih nalog ob razvijanju dialektične analize in kritičnega pristopa k sinteznim rešitvam. 2. Uvajali smo v interdisciplinarno delo ob skupni kompleksni strokovni nalogi in razvijali oblike medsebojnega sodelovanja in oblikovanja tudi prijateljskih vezi med bodočimi strokovnjaki različnih strok iz različnih kulturnih okolij. 3. Praktično smo preizkusili teoretične modele na konkretni nalogi ter soočili različne metodološke pristope posameznih šol.

ABSTRACT

Slika 4: Revitalizacija Kozjanskega – porazdelitev razvojnih jeder in spremljajočih dejavnosti, ki bodo ekonomska vzpodbuda ter motivacijski element razvoja.

The revitalisation of Kozjansko was planned as a strategy of development of evenly distributed developmental cores, which will become the drivers of the development of the entire area. The slogan of our project was “putting people first”. Accompanying activities will radiate from the centre out, and these will be an economic stimulation for a motivational element of development. As the first successfully completed action was the revitalisation of Podsreda settlement. Beside the direct result, the revitalisation of Podsreda settlement, three academic objectives were met at the workshop. 149 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Prostorska ureditev obalnega območja Spatial Development of the Coastal Area Slovenska obala

1992/1993

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP planerska delavnica/slovenska DELOVNA SKUPINA WORKING GROUP prof. mag. Peter Gabrijelčič, Peter Pahor, doc. dr. Mojca Šašek Divjak, izr. prof. Aleš Prinčič, doc. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo SODELUJOČI PARTICIPANTS UL, FGG – Katedra za prostorsko planiranje, Urbanistični inštitut RS, avtorska skupina Dešman – Kranjc – Pirkmajer, Investbiro Koper, skupina “Odprti krog”, UL BF – Katedra za krajinsko arhitekturo, Histria Gea Tua ORGANIZATOR ORGANISATION Miha Kos, Ministrstvo za okolje in prostor – Zavod RS za prostorsko planiranje, IS Skupnost obalnih občin, Občina Izola, občina Koper, Občina Piran NAROČNIK CLIENT Ministrstvo za okolje in prostor ter Skupnost obalnih občin GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak 150 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 5: Tipologija kulturne krajine obalnega območja in primeri strukturiranja novih zazidav v posamezna poselitvena jedra.

VSEBINA

Scenarij prostorskega razvoja slovenske obale gradi na možnostih intenzivnejše poselitve obalnega zaledja. V ta namen smo raziskali in razvili poselitvene vzorce in njihove alternative, izpeljave. Poselitveni vzorec v agrarnem zaledju obale je rezultat reliefnih in geoloških značilnosti flišnatega gričevja kot tudi socialnega in ekonomskega položaja njenih prebivalcev. Razpad tradicionalnega produkcijskega sistema in agrarnega pejsaža se kaže v intenzivnem zaraščanju kulturnih teras in poljskih površin kot tudi v praznjenju tradicionalnih vaških naselbin. V tako izpraznjen prostor se še vedno nadaljuje vnos enodružinske gradnje nekmečkega prebivalstva, ki išče predvsem možnosti za lažjo

rešitev svojih stanovanjskih problemov. Za razliko od starih vasi, ki so prostorsko berljive in kjer je jasen odnos med objektom in celoto ter objektom in stavbno parcelo, se v novih delih naselij pojavlja le monotoni vzorec objektov, postavljenih na sredino parcele. Objekti se gradijo bodisi kot novogradnje, nadomestne gradnje ali kot plombe na vrtovih starih hiš; so po volumnu večji od obstoječe stare strukture in se v materialih ravnajo predvsem po ponudbi na trgu z glavnim kriterijem cenenosti. Na ta način se rušijo tradicionalna prostorska razmerja, ki grobo posegajo v značilno atmosfero vaških ambientov. Celotno agrarno zaledje obale se lahko v bližnji prihodnosti razvije v kvalitetno bivalno okolje. V ta namen bo treba izoblikovati nove, alternativne oblike poselitve. Nove oblike

naj izhajajo iz usmeritev stalnic v prostoru: relief, klima, vegetacija, komunikacijski sistemi, pogoji ekološkega sistema, vendar pa naj hkrati iščejo odgovore na vprašanja sodobne organizacije funkcij, tehnologijo izvedbe, materiale, organiziranje bivalne kulture in podobno.

ABSTRACT

The scenario of spatial development of Slovene coast builds on the possibilities of intensifying the settlement of the coastal hinterland. For this purpose, we researched and developed settlement patterns and their alternative, variations. The settlement pattern in the agrarian coastal hinterland is the result of relief and geological characteristics of the flysch hills, as well as social and economic status of its residents. 151

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Prestrukturiranje degradiranega urbanega Restructuring of the Degraded območja v Florisdorfu na Dunaju Urban Area in Florisdorf in Vienna Dunaj

1993

Tip delavnice Type of workshop urbanistična delavnica/mednarodna MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, prof. dr. Aleš Vodopivec ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Tomaž Maechtig, Urša Vrhunc, Vasa Perović SODELUJOČI izr. prof. mag. Tadej Glažar, arhitekt Slavko Škulj DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION januar 2011, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services Stadteinfälle : 14 internationale Projekte für Wien = City invasions : 14 international projects for Vienna : [3. Wiener Architekturseminar, Wien - Werkstatt, 4. Wiener Architekturseminar, Architektur-Zentrum Wien] / [Herausgegeber] Architektur Zentrum Wien ; [Übersetzungen Martina Bauer ... [et al.]], Basel ; Boston ; Berlin : Birkhäuser, 1994, 3-7643-5110-1 (Basel) 0-8176-5110-1 (Boston) [COBISS.SI-ID 785796]

152 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

A. OPREDELITEV DEGRADIRANEGA URBANEGA OBMOČJA (DUO) Tip DUO opuščeno območje železnice, siva cona Oblike DUO Območje je izgubilo svoje nekdanje funkcije tovornega železniškega terminala. Prostor ob eni od glavnih mestnih vpadnic zasedajo prehodne funkcije pasivne in spontane rabe. Obsežno vozlišče, kjer prehaja mestna avtocesta na raven mestne ceste, opuščeni prostor postaje in nedostopna enklava vrtičkov onemogočajo reaktiviranje in razvoj območja v bližini velike stanovanjske soseske Karl-Seitz-Hof. Velikost DUO 28,5 ha Strukturna lega v mestu predmestje, Iinearni pas DUO v zaledju mestne vpadnice

Slika 6: Prestrukturiranje degradiranega urbanega območja (duo).

B. VRSTE SANACIJ ■■ Zasnova celostne sanacije zaokroženega območja DUO mešanih kategorij; ■■ Nova raba območja: preplet in kombinacija mešanih funkcij: stanovanje, stanovanje– delo, poslovne dejavnosti, trgovski program, kulturni in izobraževalni center, servisi, rekreacija; ■■ Strukturna sanacija: preobrazba železniške sive cone v gosto, integrirano urbano strukturo: metropolitanski urbani pol s funkcijami mestnega centra in vrtno mesto, uskladitev prostorskih meril; ■■ Krajinska sanacija: postopna preobrazba zaprtega območja vrtičkov v javne zelene površine; ■■ Ekološka sanacija: protihrupna zazidava proti hitri mestni cesti, umirjanje hitrega tranzitnega prometa.

ABSTRACT

The area has lost its previous function of cargo rail terminal. The space along one of the main radial roads into the city is occupied by transitional functions of passive and spontaneous use. Through the workshop, several possible renovations for the area are suggested.

153 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Gradec – letališče. Konec mesta? Mostovi v prihodnost Graz Airport. The End of the City? Bridges to the Future Graz

1993

Tip delavnice Type of workshop urbanistična delavnica/mednarodna MENTOR MENTOR prof. Janez Koželj ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Anastazija Korsič, Špela Kuhar, Tomaž Mächtig, Tamara Veljić, Boštjan Vuga ORGANIZATOR ORGANISATION TU-Graz NAROČNIK CLIENT TU-Graz GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 154 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

ANALIZA NA KONCU 20. STOLETJA ■■ Čas kot arhitekturni artefakt in nelinearna komponenta razvoja kot poglavitna značilnost sodobnega projektiranja. ■■ Edina konstanta, ki ostaja, je konstanta prostora (locus) in njegovega duha (genius). To naj bo osnova za kakršne koli posege v prostor. ■■ Arhitekt naj ne deluje le kot določevalec, predvsem mora znati prebrati in razumeti prostor in nato delovati kot usmerjevalec razvoja, z globalno naravnanim, in ne strogo usmerjenim razmišljanjem. Tukaj najdemo ključ do nedoločnosti odgovora glede boljše komunikacije in razmerja med arhitekti in uporabniki: v tem neopredeljenem, praznem prostoru uporabniki lahko prispevajo k svojemu življenjskemu okolju. PROJEKT NA KONCU 20. STOLETJA Namesto da bi ponudili končno rešitev, kako delovati »zgoraj« v mestu in »spodaj« na obrobju, smo skušali oblikovati smernice, ki bi spodbujale možne spremembe v določenem prostoru. Glede na razlike in analogije med mestom in njegovim obrobjem (periferijo) smo predlagali dva projekta, ki sta v svoji strukturi in programu zelo kompleksna. Mestno mrežo smo vzeli za mestno matriko in naravo (prazen prostor) za obrobno (periferno) matriko in to obravnavali kot poglavitno kakovost vsakega od obeh prostorov. Najprej smo napolnili sivo območje (kar sejemski prostor prav gotovo je) in nadaljevali od že obstoječe mestne strukture »zgoraj« ter orisali novo strukturo »spodaj«, na obrobju. Zato je projekt za mesto bolj določen, projekt za periferijo pa manj. Oba sta neke vrste generatorja, ki delujeta kot podpora razvoju prostora. Oba predstavljata večnamensko nadgradnjo, glede na kontekst lokacije. Obema je skupna podobna predstavitev, saj danes ne moremo več govoriti o »pravem« mestu in »pravem« obrobju. Razlike med njima se zmanjšujejo. LOKACIJA MESTA Sejemsko območje Gradca ni integrirano v obrobje mesta in je v uporabi le 10 % leta. To

Slika 7: Letališče Gradec – kontrapunkt mestnosti. je siva cona znotraj mesta, v primerjavi s cono najvišje koncentracije (dogodki, ljudje, promet) v času sejemskih dogodkov. Predlagamo, da bi bilo sejemsko območje Gradca fraktal mesta znotraj mesta. LOKACIJA PERIFERIJE Predlagamo, da letališče Gradec (Flughafen Karlsdorf) postane destinacija sama po sebi, izredni kontrapunkt mestu Gradec, kjer se vpliv mesta razteza do svojih meja; to je prostor dogodkov, izmenjav in zamenjav, nov urbani segment, kot posledica dejstva, da samo letališče tam že obstaja.

ABSTRACT

THE PROJECT AT THE END OF THE 20th CENTURY Rather than offering you a final solution of what to do “up” in the city and “down” across the periphery, we have been working on directives which would provide impulses for the possible

alteration of the recommended location. Based on the distinction and the analogy between the city and the periphery, we propose two projects which are very complex in their structure and programme. We have taken the grid as a city matrix and nature (empty space) as a peripheral matrix, as the main quality of each location. We have filled the grey zone (as the Fair is surely supposed to be) and have proceeded from the already existing city structure “up” and featuring the new one “down” across the periphery. Therefore, the city project is more definitive and the peripheral one less. Both of them are a sort of generators, capable of actively participating in the development of place. Both of them are multipurpose superstructures depending on the context of their location. Both of them have a similar presentation, since nowadays it is presupposed that there is no “straight” city and no “straight” periphery. The differences between the two are diminishing. 155

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Urbopark – regionalna planerska delavnica Urbopark – Regional Planning Workshop in Posavje Region v Posavju – B3 razvoj in urejanje podeželskih naselij – B3 Development and Arrangement of Rural Settlements Posavska regija

1996

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP planerska delavnica/slovenska DELOVNA SKUPINA WORKING GROUP prof. mag. Peter Gabrijelčič, doc. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek SODELUJOČI PARTICIPANTS Jelka Hudoklin, Aleš Bizjak, Maja Malavaševič-Divjak, Marjan Ravbar, Alenka Kocuvan-Polutnik in drugi ORGANIZATOR ORGANISATION Ministrstvo za okolje in prostor – Urad RS za prostorsko planiranje, Občina Brežice, Občina Krško, Občina Sevnica NAROČNIK CLIENT Ministrstvo za okolje in prostor – Urad RS za prostorsko planiranje, Občina Brežice, Občina Krško, Občina Sevnica

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

GABRIJELČIČ, Peter, FIKFAK, Alenka, ZAVODNIK LAMOVŠEK, Alma. Regionalna planerska delavnica v Posavju. B3, Razvoj in urejanje podeželskih naselij. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 1996. [15] f., graf. pril. [COBISS.SI-ID 376929]

DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION Zaključek dela in predstavitev posameznih skupin je bil v Avditoriju Portorož, oktobra 2002, kjer je bila organizirana tudi razstava delavnice.

KOCUVAN-POLUTNIK, Alenka, RAVBAR, Marjan. Regionalna planerska delavnica Posavja : povzetek prispevkov izvajalcev delavnice in usmeritve za regionalni prostorski razvoj in urbanistično načrtovanje ter za nekatere vidike varstva okolja. Celje : Razvojni center Planiranje, 1996. 70 str., XIV f. pril. : tabele ; 30 cm [COBISS.SI-ID 10702389]

GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek

HUDOKLIN, Jelka, BIZJAK, Aleš, MALAVAŠEVIČ-DIVJAK, Maja. Sanacije razvrednotenih območij v Posavju : regionalna planerska delavnica v Posavju. Novo mesto, Ljubljana, Krško : [s.n.], 1996. 26 f., pril. : ilustr. ; 30 cm [COBISS.SI-ID 1149281]

156 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 8: : Koncept razvoja Posavske regije.

VSEBINA

Na nivoju nacionalnega konteksta je pomembno: odpiranje v Evropo ob pogojih ohranjanja nacionalne identitete; oblikovanje urbane strukture Slovenije kot enotnega slovenskega somestja na obeh oseh prometnega križa; vzpostavljanje ravnotežja z večjimi evropskimi centri; urbanizacija slovenske krajine – Slovenija kot krajinsko-urbani park, kot enotni prostor “vrtnega mesta”; izboljšanje kvalifikacije strukture podeželskega prebivalstva – dejavnostna transformacija podeželja, kmetovanje kot samooskrbna in ljubiteljska ter naravovarstvena dejavnost. Urbopark – koncept območja Posavske regije. Ob konceptu velikih metropolitanskih centrov se sočasno pojavlja koncept o oblikovanju “difuzne krajine”, to je redistribucije v ruralno zaledje, kar naj bi omogočile nove telekomunikacijske

tehnologije. Z novimi oblikami tehnologij in načinom dela bo mogoče bolje kot sedaj obvladovati probleme dvojne zaposlitve kmetov oziroma omogočiti avtohtonemu prebivalstvu vrsto novih urbanih oblik zaposlitve in dejavnosti, ki niso več nujno vezane na mestna naselja. V tem okviru se bo razvila nova dinamična urbana struktura, v kateri ne bo le stabilnih centrov, pač pa se bodo hkrati na novo vzpostavljala nova območja intenzitete in upadanja. Model poselitve določa tudi model ureditve posameznega naselja tako, da ima naselje s svojo specifično lego v prostoru odmerjeno tudi obliko elementov, ki se prepletajo v večji ali manjši meri: nove urbane strukture, strnjeni kompleksi kmetijskih zemljišč, preobrazba vasi v stanovanjsko-proizvodna naselja vrtnega tipa, ohranjanje razpršene poselitve kot oblike postopne preobrazbe v krajinski park kot izravnalno ekološko območje

tradicionalnega kulturno-krajinskega vzorca ... transformacija podeželja v novo obliko urbano-ruralnega kontinuuma.

ABSTRACT

Urbopark – the concept of the area of Posavje region. Parallel with the concept of great metropolitan centres, a concept of creating “diffuse countryside” appears, this meaning the redistribution in the rural hinterland, which would be enabled by new telecommunication technologies. With the new forms of technologies and methods of work, it will be possible to manage the problem of the double employment of farmers or make it possible that the local residents will have access to numerous urban employment forms and activities, which are no longer necessarily connected to urban settlements. 157

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Problemi in vizije slovenske Obale Problems and Visions of the Slovenian Coast Koper

1996

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP planerska delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, izr. prof. Tadej Glažar ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Matej Bartol, Polona Filipič, Petra Gaber, Mateja Kaudek, Jana Kocbek, Urša Komac, Andrej Mlakar, Manca Plazar, Božo Rozman, Martina Tomšič SODELUJOČI PARTICIPANTS Fakultete za arhitekturo iz 20 evropskih držav ORGANIZATOR ORGANISATION Fakulteta za arhitekturo v Rotterdamu, Fakulteta za arhitekturo v Carigradu in Fakulteta za arhitekturo v Berlinu DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION potujoča razstava po državah udeleženkah (Carigrad, Berlin ...); november 1997 na Piranskih dnevih arhitekture; december 1997, razstava del mednarodne študentske delavnice, Koper GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

FILIPIČ, Polona, KOCBEK, Jana. Slovenski prispevek k projektu evropskih obal (Coast Wise Europe), Revitalizacija in reurbanizacija obalnega pasu mesta. Annales : anali za istrske in mediteranske študije : = annali di Studi istriani e mediterranei : = annals for Istrian and Mediterranean studies, Series historia et sociologia ISSN: 1408-5348.- Let. 8, št. 12 (1998), str. 205, ISSN 1408-5348 [COBISS.SI-ID 5419569] KOŽELJ, Janez. Slovenski prispevek k projektu evropskih obal (Coast Wise Europe). Annales : anali za istrske in mediteranske študije : = annali di Studi istriani e mediterranei : = annals for Istrian and Mediterranean studies, Series historia et sociologia ISSN: 1408-5348.- Let. 8, št. 12 (1998), str. 202-203, ISSN 1408-5348 [COBISS.SI-ID 5418801] WEILLER, Christiaan (ed.). Coast wise Europe : architecture, coast, tourism : [catalogue]. Rotterdam : The Rotterdam Academy of Architecture, 1997, [COBISS.SI-ID 105022720]

158 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Specifična identiteta obale, njeni potencialni viri in njene meje rasti razvoja so kompleksen in spreminjajoč problem, ki je razumljen kot problemsko usmerjen prikaz vseh pomembnejših problemov obale in kaže na alternativne rešitve. Analitični pregled glavnih problemov je povezan z geografskim fenomenom slovenske Obale, ki se nanaša na majhen delež obale s kratko obalno črto nasproti celotni površini državnega teritorija. Posledica omejenosti tega ambientalno občutljivega prostora je intenzivna urbanizacija neposredne obalne črte in gosta razraščenost predmestij. Načrtovalska metoda in strategija ter izbor relevantnih tem izhajajo iz specifičnosti problema, danosti in teženj lokalnih razmer. V tem kontekstu se turizem obravnava kot problem v sovisnosti z vsemi drugimi razvojnimi dejavniki v prostoru. Cilj naloge je razviti zasnovo regionalne prerazporeditve razvojnih težišč iz Obale v globino mediteranskega zaledja, razširiti pas gravitacije, ki lahko “podaljša” kratko obalno črto, podati novo definicijo obalne črte in obalnega pasu, vzpostaviti prečne povezave glede na pasovni vzorec, ki omogoča razvoj urbanizacije v zaledju, ohranjati raznovrstnost značilne entitete krajine, ohraniti odprto naravno kultivirano krajino, zagovarjati prakso fragmentiranega načrtovanja, predlagati koncepte prestrukturiranja in renaturalizacije obalne regije, zagotoviti skladnost kontinuirane urbane razpršenosti z vzorcem zapuščenega kmetijskega gospodarstva ter podpreti pojav integracije mesta in krajine. Novo ravnovesje bo odpravilo neskladja v prostoru in zagotovilo boljše upravljanje ambientalno občutljivega območja slovenske Obale.

Slika 9: Vodnega parka Ankaran.

ABSTRACT

The analytical inspection of the main problems is connected to the geographical phenomena of the Slovenian coast, relating to the small part of the coast, with the short shoreline in comparison to the entire territory of the country. The consequence of the limits of this ambient sensitive space is the intensive urbanisation of the immediate shoreline, and dense proliferation of suburbs. The planning method, strategy, and selection of relevant topics arise from the specifics of the problem, possibilities and tendencies of local situation. The goal of the task is to set up a new balance, which will eliminate the disharmony of the space, and guarantee better management of the delicate environment of the Slovenian coast.

Slika 10: Vodni park Bonifika. 159 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Predlog reurbanizacije mesta Rogaška Slatina

The Suggestion of the Re-urbanisation of the Town of Rogaška Slatina

Rogaška Slatina

1996

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/mednarodna MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, izr. prof. Tadej Glažar ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Mateja Clemente, Igor Dragišič, Mateja Kaudek, Danijela Kure, Urban Mrdavšič, Irena Ostojić, Sandi Pirš ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Rogaška Slatina NAROČNIK CLIENT Občina Rogaška Slatina DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 1996, Občina Rogaška Slatina GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 160 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Rogaška Slatina je naselje, ki kot celota nima razpoznavne identitete. Staro jedro, stanovanjska soseska, zdravilišče in steklarna se razvijajo drug mimo drugega samostojno in po lastni razvojni logiki. Rogaška Slatina se je postopoma razvila v tipično razpršeno mesto, čeprav so bili za razvoj kraja ključni posegi v prostor izpeljani načrtovano. Namen delavnice je bil ponuditi kraju vodilno zamisel, po kateri bi se mesto lahko postopoma dograjevalo in dopolnjevalo v tvorno sozvočje z razporeditvijo mestotvornih in mestoslužnih dejavnosti ter prepletenostjo programov zdravilišča s preostalimi proizvodnimi, storitvenimi, centralnimi in bivalnimi funkcijami v naselju. Oblikoval naj bi se urejen, povezan in razvejan javni prostor ter prehodi in navezave na okoliški krajinski sistem. Na osnovi analitične metode oblikovanja podob stanja in nastajajočih sprememb, interpretacije in vrednotenja sprememb so bile izdelane razvojne strategije, ki temeljijo na preurejanju obstoječega, dopolnitvah in popravkih, ustvarjanju novih polov kot atraktorjev, na razvoju občinskega središča kot zdraviliško-turističnega mesta s somestji brez prevladujoče dejavnosti. Razvojna strategija je usmerjena v premik težišča z novim polom: južni turistični, zabavno-kopališki center, v razvoj povezovalne strukture s preureditvami javnega prostora, mestnimi vrtovi in parki, v zapolnitev vrzeli in sprostitev prehodov ter v zavarovanje naravnega zaledja in krajinskih znamenitosti. Načrtovani posegi nakazujejo razvoj linearnega centra povezanih polov z nastankom dveh novih težišč, občinskega središča in kopališča, meander povezav, ki ga določajo pešaške poti in prehodi, ter parkovne ureditve kot prepoznaven krajinski element.

Slika 11: Predlog reurbanizacije mesta Rogaška Slatina.

ABSTRACT

Rogaška Slatina is a settlement, which gradually developed into a typically dispersed town, which does not have a recognisable identity as a whole. The purpose of the workshop was to offer the town a guideline, which would lead to gradual additional development and updating to a constructive harmony of activities which form and serve the town. The development strategy is aimed at changing the focal point with a new pole: the southern tourist entertainment centre, development of connecting structure with reorganisation of public space, town gardens and parks, filling the gap and freeing the passages, and protection of natural hinterland and the landmarks of the landscape. 161 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Povezava dveh trgov v Veroni – 4 mostovi Connecting Two Squares in Verona – 4ponti Verona, Italija

1996

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/mednarodna MENTOR MENTOR prof. Janez Koželj ŠTUDENTA STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Tilen Grgič, Janez Roš DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 1997, Verona GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 162 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Most v Veroni je del javnega prostora, kakršna sta ulica ali trg. S svojo lokacijo zaseda privilegiran mestni prostor tik nad vodo in je kot tak stalno prizorišče dogodkov. Njegova funkcija ni le v tem, da omogoča prehajanje, temveč tudi v ustvarjanju prostorske navezave mesta z vodo in s tem doživljanje nove, drugačne mestne podobe. Vitalnost starega mestnega jedra ohranjajo izpovednost zgodovine in spremljajoči dogodki. Verona se je razvijala in širila vzdolž reke, ki je bila dolgo izolirana od mestnega tkiva. Novi most predstavlja možnost povezave mesta z reko. Peš most v obliki povezanih ploščadi povezuje dve pomembni vozlišči na obeh bregovih reke, trg Bra Molinari in trg Fra Giovanni. Prvo vozlišče ohranja in nadaljuje merilo urbanosti, drugo pa predstavlja naravni ambient znotraj mesta. Most ne ponuja najkrajše možne poti čez reko, sestavljajo ga štiri ploščadi oziroma lamele, ki so zamaknjene v smeri rečnega toka, s čimer most ponuja edinstvena doživetja in doživljanje reke, odpira atraktivne poglede ter združuje ljudi z vodo. Sprehod preko podaljšanega mestnega prostora nad vodo postane sam po sebi edinstven dogodek.

ABSTRACT

A bridge in Verona is a part of public space, just as a street or a square, its function is not only in the fact that it enables the passage over the water, but also creates the spatial connection of the city with the water. The footbridge connects two important hubs on both banks of the river – the urban hub of Bra Molinari square and the green hub of Fra Giovanni square. The bridge consists of four platforms or lamellas, which are indented in the direction of the flow of the river, and thus the bridge offers a unique experience, opens attractive vistas, and unites people with water.

Slika 12: Povezava dveh trgov v Veroni – 4 mostovi.

163 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Posebne strokovne podlage prostorsko Special Expert Groundwork of Spatial Management ureditvenih pogojev za območje naselja Grosuplje Conditions for the Grosuplje Built-up Area Grosuplje

1996/97

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP planerska delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, izr. prof. mag. Tadej Glažar ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Matija Bevk, Iša Godina, Katja Komljanec, Božo Rozman, Mateja Svet, Gašper Zalar ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo NAROČNIK CLIENT Občina Grosuplje DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 1997, Kulturni dom Grosuplje GRADIVO PRIPRAVILE MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 164 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Slika 13: Razvojni diagrami naselja Grosuplje.

V okviru delavnice je bila izdelana celostna analiza Grosuplja s poudarkom na podrobnejši obdelavi posameznih interesnih območij, med katerimi so tudi zahodni dostop v mesto – R 331, zeleni pas ob Grosupeljščici – vodna pot in pas ob železniški progi in postaja. Prvi korak pri nastajanju regulacijskega načrta za Grosuplje je bilo analitično delo. Celovita podoba o naselju je bila razbrana iz več skupin analiz, ki obravnavajo predvsem fizične lastnosti prostora. Ugotavljale so se kvalitete naravnega prostora, kateri so ključni problemi naselja in kje so njegove neizkoriščene možnosti in kvalitetne prvine. Iskali so se samo tisti prostori v mestu, ki bi jih bilo treba najprej urediti in iz njih uravnavati nadaljnje popravke in spremembe obstoječega.

Izsledki analiz prikazujejo tri podobe mestnega prostora, ki se med seboj prepletajo. Izražene so v pasovih, ki so se razvili ob glavnih mestnih žilah: pas vzdolž glavne ceste, pas vzdolž železnice in zeleni pas vzdolž Grosupeljščice. Ti trije pasovi sestavljajo organizacijsko ogrodje naselja in predstavljajo težišče njegovega razvoja. To so prostorske vezi, ki lahko povežejo mesto v smiselno urejeno in prepoznavno celoto. Pri tem strategija urejanja temelji na notranjem mestnem razvoju in majhnih ter postopnih posegih, ki upoštevajo logiko celote: ■■ utrjevanje kvalitetnih struktur, stavb in ureditev javnega prostora, odprtega zelenega prostora in kulturne krajine, ■■ zapolnjevanje vrzeli, ■■ zaokroževanje robov, ■■ zgostitve centra in polov, ■■ sanacija in reaktiviranje razvrednotenih območij,

Slika 14: Zelena poteza vzdolž Grosupeljščice.

■■ ureditev zapuščenih in nikogaršnjih zelenih površin.

ABSTRACT

A first step towards the design of the Grosuplje regulation plan is analytical work. An overall image of the town was acquired from a group of analyses dealing primarily with the physical features of space. Qualities of the natural space were identified, as well as the key problems of the settlement, its unexplored potentials and quality elements. Only

the places in need of immediate solutions were sought, which would provide the basis for further upgrades and changes of the existing state. The findings show three images of the town space, which intertwine. They are expressed as belts that developed along the main town axes: the belt along

the main road, the belt along the railway, and the green belt along the Grosupeljščica stream. These three belts make up the organization framework of the built-up area, representing the focus of its development. The planning strategy is thereby based on inner town development and small, stepwise activities. 165

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Mediteranska krajina

Mediterranean Landscape

Ankaran

1997

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/slovenska MENTOR MENTOR prof. mag. Peter Gabrijelčič ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Andrej Mrcina, Alen Mladinov, Vid Možina, Artur Olaj, Gašper Mrak, Nada Šerbelj ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak, prof. mag. Peter Gabrijelčič 166 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Koncept z naslovom Mediteranska krajina gradi rešitev na enem samem tipološkem vzorcu ozke apartmajske lamele, ki omogoča neprekinjene poglede, usmerjene proti morju. Posamezne apartmajske enote se nizajo kot trakaste strukture, ki ležijo pravokotno na padec terena in s svojim prepletom ustvarjajo vrsto atrijev, ki se prepletajo znotraj grajene strukture kot “prsti roke”, vse od ceste proti robu obalnega klifa. Predlagana grajena struktura je kot široka, enovita preproga, razgrnjena po večjem delu območja, namenjenega za apartmajsko gradnjo. Struktura brez izrazitih vertikalnih dominantnih poudarkov ali posebnih urbanih znakov. V sredini območja (kjer je že obstoječ dostop do morja) se nahaja širši zeleni trak, ki je namenjen mediteranskemu parku. Predlagana prostorska struktura apartmajskega naselja je nevtralna, skoraj minimalistična. Edine kompozicijske poudarke ustvarjajo vertikale dreves, ki segajo visoko nad grajenimi paviljonskimi objekti. Na ta način se ustvari nova referenčna ravnina krajinskega prostora. Koncept gradi na želji po popolni bivalni in ambientalni enakovrednosti apartmajskih enot. Vsaki apartmajski enoti, ne glede na njeno velikost, pripada zeleni atrij. Omogočena pa je tudi možnost medsebojnega povezovanja posameznih enot v večje oz. v organizacijo manjših privatnih območij. Ob plaži se uredijo dodatne površine, namenjene dopolnitvi kopalnega programa in rekreaciji, namenjeni predvsem otrokom.

Slika 15: Fotomontaža in maketa, modeli ter razne abstrakcije so pripomoček pri ustvarjanju želene vizije.

ABSTRACT

The concept titled “Mediterranean Landscape” builds a solution on a single typological sample of a narrow apartment lamella, which enables an undisturbed view towards the sea. Individual apartment units are stringed as ribbon structures positioned perpendicularly to the drop of the terrain and with their entwining, they create a number of atriums, which intertwine within the built structure as “fingers of a hand” stretching from the road towards the edge of the coastal cliff.

167 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Prostorska ureditev vzhodnega dela Novega mesta Spatial Development of the East Part of Novo Mesto Novo mesto

1997

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/slovenska MENTOR MENTOR prof. mag. Peter Gabrijelčič ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Tomaž Slak, Grega Bizjak, Elizabeta Hostnik ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič NAROČNIK CLIENT Mestna občina Novo mesto GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY asist. dr. Tomaž Slak, doc. dr. Alenka Fikfak 168 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Razpisovalec urbanistične delavnice je želel pridobiti strokovne sugestije o možnih oblikah prostorskega razvoja vzhodnega dela Novega mesta z ozirom na povečane urbane pritiske, ki jih pričakuje predvsem zaradi izgradnje novega vzhodnega avtocestnega priključka oziroma glede na izjemne pejsažne in ekološke kvalitete tega danes relativno praznega vzhodnega obrobja mesta. Predlog temelji na analizi najširših razvojnih izhodišč, s katero smo želeli opredeliti globalne razvojne trende v merilu evropskih razsežnosti, katerih zametke lahko zaznamo tudi v ožjem študijskem območju. Območju namenjamo funkcijo agronomsko-razvojnega univerzitetnega centra z eksperimentalnimi agrarnimi površinami v atrakciji z rezidenčnimi programi in mestotvornimi funkcijami v območju obstoječe obvozne ceste. V območju novega avtocestnega priključka predlagamo izgradnjo kompleksne servisno-trgovske poslovne cone kot točke internacionalne pobude na avtocestnem omrežju. S predpostavko, da se pozidavi vzhodnega dela mesta dolgoročno ne bo mogoče izogniti, smo prostor matričili z linijami posebnih ugodnosti, na katere se bo po naših pričakovanjih spontano nalagala urbana struktura. Linije potekajo od geometričnega vrtišča mestnega loka na skrajnem zahodnem delu območja vzporedno z rečnim tokom, tako da puščajo odprte vedutne poglede proti staremu mestnemu jedru z izrazito dominanto, cerkvijo Sv. Nikolaja (Kapitelj), hkrati pa so v prečni smeri ohranjeni vsi ekološki in prometni koridorji.

Slika 16: Koncept urejanja novomeškega širšega prostora: Jin-Jang.

ABSTRACT

The organiser of the urban workshop wanted to obtain professional suggestions for the possible forms of spatial development of the eastern part of Novo mesto, with the increased urban pressures expected due to the construction of the new eastern motorway ramp or regarding the new landscape and ecological quality of this currently relatively empty east outskirt of the town. In the area of the new motorway ramp we suggest a construction of a complex service-trade-enterprise zone as the point of international initiative at the motorway network.

169 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Delavnica “Ptujska cesta”

“Ptujska Street” Workshop

Maribor

1997/1998

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP Urbanistična delavnica/slovenska MENTOR MENTOR prof. mag. Peter Gabrijelčič ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Mojca Gregorski, Andreja Repše, Lara Rojac, Barbara Sorč SODELUJOČI PARTICIPANTS doc. Miha Dešman, Katarina Pirkmajer Dešman, Eva Fišer, Ira Zorko, prof. dr. Vilibald Premzl s sodelavci ORGANIZATOR ORGANISATION ZUM Maribor: doc. Uroš Lobnik in Majda Medvešček

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

GREGORSKI, Mojca, REPŠE, Andreja, ROJAC, Lara, SORČ, Barbara. Delavnica - Ptujska cesta. AB, Arhit. bilt., 1999, letn. 29, št. 143/144, str. 93, ilustr. [COBISS.SI-ID 21679365]

NAROČNIK CLIENT Sklad stavbnih zemljišč mesta Maribor

GABRIJELČIČ, Peter, GREGORSKI, Mojca. Ptujska cesta 1997/1998: strokovna urbanistična delavnica. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 2002, [Št.] 2, str. 80-83, ilustr. [COBISS.SI-ID 1557380]

DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION predstavitev z razstavo pripravljenega gradiva 26. 3. 1999.

GREGORSKI, Mojca. Infrastrukturno ogrodje - urbani gradnik: urbanistično-arhitekturni predlog ureditve Ptujske ceste v Mariboru : diplomska naloga. Ljubljana: [M. Lenart], 2000. ilustr. [COBISS.SI-ID 964228]

GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY asist. Mojca Gregorski

LOBNIK, Uroš, PODLIPNIK, Andreja. Živeti s Ptujsko: urbanistična delavnica Tezno : Večer (Marib.). [Tiskana izd.], 10. mar. 1998, leto 54, str. 17. [COBISS.SI-ID 5788438]

170 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 17: Razvoj koncepta ureditve Ptujske ceste v Mariboru.

VSEBINA

Namen naloge je bila organizacija za pripravo urbanistično idejnih programskih zasnov ureditve območja vpadnice, ki bi se lahko uporabile za izdelavo novih prostorskih ureditvenih pogojev obravnavanih con. Območje zaradi zaključevanja razvojnih procesov, predvsem v smislu opredelitve urbanega prostora za prebivalce Tezna in oblikovalskih parametrov za zasnovo mestne vpadnice, v merilu mesta predstavlja eno najpomembnejših razvojnih površin. Zaradi ekstenzivnosti razvoja so ostale v cestnem koridorju Ptujske ceste še obsežne nepozidane površine, ki predstavljajo danes enega redkih prostorskih potencialov, namenjenih razvoju novih mestotvornih programov. V novem

kompleksnem urbanem vzorcu Teznega oblikujemo prostor Ptujske ceste tako, da s svojo prisotnostjo ne preglasijo nove plastovite urbane strukture niti ne oblikujejo v prostoru izrazitih meja. Tudi novo oblikovani prostorski vzorec, tako kot je to historični, je sedimentni, plastovit in dvoumen. V njem bo linearna poteza vpadnice sočasno sestavni del večjega števila parcialnih kompozicijskih potez, kar bo omogočalo doživljanje posameznega območja skozi raznolike plasti prostora. Takšno fraktalno stanje prostorske strukture in zmožnost njenega dojemanja skozi različne plasti (layerje) nedvomno presega mehanicistični ali organični koncept členitve mesta v posamezne funkcionalno in socialno-upravno zaključene

dele, ter ponuja poliinteraktivni vzorec, ki se mnogo bolje prilagaja izzivom sodobne družbe.

ABSTRACT

The treated area – the eastern part of the city, south of the Drava River – is urbanely the most neglected. The purpose of the task was to organise and prepare a draft for urban programme ideas of arranging the area of the incoming motorway. The draft could be used for creation of new spatial arrangement conditions of the treated zones. On the scale of the city, the area presents one of the most important development areas, due to the completion of development processes, especially in the sense of defining urban space for the residents of Tezno, and design parameters for the idea of the radial road. 171

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Okvir mesta – prestrukturiranje kompleksa The Framework of the City – Restructuring Tvt Boris Kidrič, območje med Cesto na poljanah of the Tvt Complex Boris Kidrič, the Area Between in Valvazorjevo ulico, Maribor Studenci Road on Poljane and Valvasor Street, Maribor Studenci Maribor

1997/1998

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanističo-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, doc. dr. Ilka Čerpes ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Niki Bonetti, Urša Jazbinšek, Renata Jozič, Jana Rozman, Urban Mrdavšič, Sonja Točaj SODELUJOČI PARTICIPANTS prof. Vojteh Ravnikar, izr. prof. Maruša Zorec, E. Jalšovec, W. Nussmueller, H. Riess, Miha Dešman, Katarina Dešman, Eva Fišer, Aleš Vrhovec, Vanja Gregorc, Saša A. Ostan, Ira Zorko, Janko Rožič, Nataša Pavlin, Ž. Okorn, J. Kočica ORGANIZATOR ORGANISATION Mestna občina Maribor: doc. Uroš Lobnik NAROČNIK CLIENT Mestna občina Maribor, Ministrstvo za okolje in prostor RS DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 1998, Hotel Turist GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

ŠMID, Andrej.Studenci - torišče urbanističnih vizij : seminarji in delavnice konec minulega tedna v Mariboru. Večer ISSN: 0350-4972.- Leto 53 (18. nov. 1997), str. 18, [COBISS.SI-ID 10692104]

172 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Predlog preureditve območja nekdanjih železniških delavnic v Studencih je celovita in v prihodnost odprta predstava, ki izhaja iz stvarnosti in je k njej usmerjena. V tem smislu podpira celo vrsto razvojnih pobud in prostorskih možnosti, ki so bile s podrobno analizo danosti in razvojnih teženj odkrite v prostoru. Iz celostne predstave razvita zasnova poskuša v obliki posameznih projektov vzpodbuditi h konsenzu, brez katerega se tako obsežne mestne sive cone ne da postopoma preoblikovati v vitalen del mestnega organizma. Predlagana urbanistična zasnova poskuša v predelu vzpostaviti odprt, vsem dostopen, povezan in raznolik prostorski mozaik. Ogrodje tega je omrežje cest in odprtih prostorov, ki predstavljajo javni prostor, ki zagotavlja povezanost ter javno kvaliteto med posameznimi projekti. V to omrežje so vgrajene večje in manjše stavbe z opredeljenimi sklopi novih programov, ki soustvarjajo v danes pasivnem predelu pravo malo mesto prihodnosti. V preurejenem predelu se srečujejo različne mestne zgradbe, ki jim ustrezajo tudi primerna prostorska merila in višine stavb. To so regionalno merilo velikomestnih stavb vzdolž zahodne obvoznice, mestno merilo stavb ob glavnih ulicah, predmestno merilo nižje večstanovanjske in enodružinske zidave. Vsakemu merilu pripada svoj arhitekturni izraz in primerna ureditev odprtega prostora. Izvedbo predlagane zasnove se da voditi od spodaj navzgor po načelu malih korakov in delnih posegov, ki se med seboj uravnavajo po zakonih, ki soustvarjajo celoto. Nezahtevne ureditve javnega prostora in prvine odprte krajine so pri tem odločilno strateško izhodišče.

Slika 18: Predlog preureditve območja nekdanjih železniških delavnic v Studencih.

ABSTRACT

The proposed urban design of the rearrangement of the past ironworks workshops in Studenci attempts to set up an open, publicly accessible, connected and diverse spatial mosaic. The framework of this is a network of roads and open spaces which present public space. Smaller and larger structures are built into this network, structures with defined sets of new programmes co-creating a small town of the future in the currently passive area. The realisation of the suggested idea can be led from bottom up, based on the principle of small steps and partial developments, mutually regulated by the laws helping create a wholesome unit. 173 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Urban Exchanger – Pescara Interporto Urban Exchanger – Pescara Interporto Pescara, Italija

1998

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/mednarodna MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, doc. dr. Alenka Fikfak ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Mojca Gregorski, Primož Ocvirk, Aleš Rotar, Gašper Demšar SODELUJOČI PARTICIPANTS Studio Opera Architetti Asociati: arch. Augusto Capone, arch. Gianfranco Scatigna; UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. Janez Koželj, prof. dr. Aleš Vodopivec ORGANIZATOR ORGANISATION Università G. D’Annunzio, Facoltà di Architettura v Pescari GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY asist. Mojca Gregorski, doc. dr. Alenka Fikfak

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

OCVIRK, Primož. Interporto Pescara - urbani generator: diplomska naloga. Ljubljana: [P. Ocvirk], 1998. ilustr. [COBISS.SI-ID 555396]

174 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

V procesu evropske integracije se v evropskem prostoru vzpostavlja novo komunikacijsko ogrodje hitrih železnic in cest s sistemom internacionalnih razvojni inkubatorjev in transportnih izmenjevalcev (“exchangers”), ki bodo pogosto pod nadzorom multinacionalnih družb. Nova struktura bo energetsko in komunikacijsko racionalnejša in bo v neposredni konkurenci z lokalnimi ekonomskimi in transportnimi sistemi. Omenjene konflikte lahko pričakujemo tudi ob izgradnji novega Interporta v Pescari, ki bo kot velik “mastodont” prekinil ekološke, transportne in socialne tokove v dolini reke Pescare. V bližnjih naseljih in lokalnih skupnostih bo zgolj tehnokratski pristop k izgradnji novega giganta nedvomno občutno poslabšal ekonomske in bivalne razmere prebivalcev. Prepričani smo, da mora postati Interporto generator razvoja na več nivojih družbene in prostorske strukture. Območje Interporta oblikuje kompleksna in fleksibilna urbana struktura, na katero ne moremo vplivati z instrumenti klasičnega urbanega načrtovanja. Zato prepuščamo notranje programsko, tehnološko in volumensko oblikovanje programa Interporta času kot četrti planski kategoriji. Pejsažno-korekcijsko ogrodje sestavlja: 1. tehnološka mreža (“technological grid”) – konstrukcijsko ogrodje, postavljeno na velikih razponih, 2. topografska maska (“topography masque”) – konstrukcijska krovna mreža, preko katere je razvita urbana mreža, 3. urbana mreža kot mreža večjih ali manjših urbanih zgostitev, ki jih horizontalno povezuje omrežje medsebojnih reakcij, 4. omrežje medsebojnih reakcij (“network interaction”), 5. v vertikalni smeri so možne povezave s konektorji – “connection links”, ki povezujejo javne in interne programe Interporta in 6. krajinska umetnost – “land art” kot zadnji layer, ki predstavlja plast vizualne zaznave celotnega fenomena. Interporto tako ni več samo skupek naključno postavljenih objektov, temveč zapletena urbano-krajinska struktura, ki jo zaznavamo kot del urbane krajine, ki oblikuje poseben prostor – “landspace”. Stavbe in tehnološke strukture, ki opredeljujejo “landspace”, lahko zaznamo kot tkanino krajinskih in topografskih pojavov, je nekakšen “urbani predpražnik” s kompleksnimi in raznolikimi programi in funkcijami, pretočen

Slika 19: Vizija razvojnega inkubatorja – urban exchanger.

tako v horizontalni kot tudi v vertikalni smeri: “urban exchanger” v dolini Pescare.

ABSTRACT

In the European space, during the process of European integration, a new communication framework of fast railways and roads is set up, including a system of international development incubators and transport exchangers, which are very often under supervision of multinational corporations. The mentioned conflicts can also be expected when the new Interporto built in Pescara

will – like a giant “mastodon” – break the ecological, transport and social currents in the Pescara River valley. The vision for the future should follow the idea: Interporto, as a part of urban landscape shaping a special space – “Landspace” – will be transient in horizontal and in vertical direction: “urban exchanger” in the Pecara River valley.

175 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Interporto pretovorni terminal pri Pescari v Abrucih, Italija

Interporto Reloading Terminal Near Pescara in Abruzzo, Italy

Mannopello, Italija

1998

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP planerska delavnica/mednarodna MENTOR MENTOR prof. Janez Koželj ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Jaka Bežan, Boštjan Kikelj, Lauro Komloš, Špela Rogel SODELUJOČI PARTICIPANTS Studio Opera Architetti Asociati: arch. Augusto Capone, arch. Gianfranco Scatigna; UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič, prof. dr. Aleš Vodopivec ORGANIZATOR ORGANISATION Università G. D’Annunzio, Facoltà di Architettura v Pescari GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 176 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 20: Interporto – logistični terminal v dolini reke Pescara.

VSEBINA

Umestitev logističnega terminala v dolini reke Pescara naj ne okrni podobe podeželske kulturne krajine, ampak se poveže z infrastrukturno krajino velikega merila in ohrani naravni sistem. Spremljajoči programi sicer za javnost nedostopnih dejavnosti naj vsaj del zaprtega in nadzorovanega območja terminala povežejo z okoliškim naseljem Manopello in mestom Pescara. Logistični terminal je sestavljen iz zaprtih in odprtih sistemov. Zaprtega tvorijo skladiščno pretovorna cona tovornjak–vlak in tovornjak–tovornjak, medtem ko odprti sistem predstavljajo servisni programi terminala, remiza, servisne delavnice, motel in restavracija, katerim dodajamo novo železniško postajo, trgovsko cono in športno-rekreacijski center. S prilagojeno zasnovo naj postane terminal dejavnik postopne preobrazbe odprtega prostora ob reki v obliki, ki bo zmanjšala nasprotje med grobim infrastrukturnim objektom in romantično podeželsko krajino. Z alternativno zasnovo je površina terminala zmanjšana za polovico. Njegova razpotegnjena struktura je razvita vzporedno z avtocesto in priključena njenemu koridorju tako, da ohrani krajinsko strukturo neokrnjeno in s členitvijo

terminala v vzporedne pasove omili učinek sorazmerno velikega posega v dolini. Upravna stavba terminala z motelom in diskontno trgovino blaga v pretovarjanju se navezujejo na naselje in oblikujejo vozlišče, ki postane nova orientacijska točka v krajini na sekvenci potovanja med Rimom in Pescaro.

ABSTRACT

The placement of the logistic terminal in the Pescara River valley should not disrupt the image of the rural cultural landscape, but should connect to the infrastructural landscape of great scale and preserve the natural system. The logistic terminal is composed of closed and open systems. With the adapted idea, the terminal should become a factor of gradual transformation of the open space along the river. Its elongated structure is developed parallel to the motorway and connected to its corridor so that it maintains the landscape structure undisturbed, and by dividing the terminal into parallel belts, it softens the effect of proportionally big development in the valley. The administrative-trading hub with the motel becomes a new orientation point in the landscape, on the sequence of travelling between Rome and Pescara. 177 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Ureditev mestnega središča Ravne na Koroškem Development of Ravne na Koroškem Town Centre Ravne na Koroškem

1998

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, doc. dr. Alenka Fikfak ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo SODELUJOČI PARTICIPANTS UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. dr. France Rihtar, doc. dr. Darko Likar, doc. dr. Tomaž Novljan; Občina Ravne na Koroškem: župan g. Maksimiljan Večko, Uroš Reiter; mag. Tomislav Šibenik, Bojan Pavlinič, Peter Gorjanc, Jožko Fras ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič, doc. dr. Alenka Fikfak in Občina Ravne na Koroškem: Uroš Reiter NAROČNIK CLIENT Občina Ravne na Koroškem in RS, Ministrstvo za okolje in prostor DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION grad Ravne na Koroškem, prostori Knjižnice GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

FIKFAK, Alenka. Urbanistična delavnica Ravne na Koroškem, 1998 in njeno nadaljevanje .... Urbani izziv, 1999, let. 10, št. 1, str. 76-88. [COBISS.SI-ID 1470403] FIKFAK, Alenka. Ravne na Koroškem 1998: urbanistična delavnica. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 2002, [Št.] 2, str. 84-87, ilustr. [COBISS.SI-ID 1410180], VEČKO, Maksimiljan, ODER, Karla, FIKFAK, Alenka, OSOJNIK, Miroslav, REITER, Uroš. Ravne na Koroškem : 750 let prve pisne omembe: 1248-750-1998. Ravne na Koroškem; Prevalje: Občina, 1998. 127 str., ilustr. [COBISS.SI-ID 42891777] GABRIJELČIČ, Peter, FIKFAK, Alenka. Urbanistična delavnica Ureditev mestnega središča Ravne na Koroškem : Ravne, mesto na križpotju: predstavitev teoretične zasnove vseh delovnih skupin. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo; Ravne na Koroškem: Občina, 1998. loč. pag., grafični prikazi. [COBISS.SI-ID 1181316] GABRIJELČIČ, Peter, FIKFAK, Alenka, RIHTAR, France, LIKAR, Darko, NOVLJAN, Tomaž, PAVLINIČ, Bojan, GORJANC, Peter, ŠIBENIK, Tomislav, FRAS, Jožko. Ureditev mestnega središča Ravne na Koroškem: urbanistična delavnica : končno poročilo. [Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 1998]. loč. pag., ilustr. [COBISS.SI-ID 1036420] MUŽINA, Urška. Zasnova lahkih stanovanjskih objektov na strmem pobočju: diplomska naloga. Ljubljana: [U. Mužina], 1999. ilustr. [COBISS.SI-ID 912260]

178 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

V okviru delavnice so delovne skupine iskale odgovore na tri teme: spremembe strukture urbanega prostora, ki so vplivale na dotedanji razvojni koncept mesta (vplivi uveljavljanja tržnega gospodarstva na gospodarjenje s stavbnimi zemljišči in drugi spremenjeni dejavniki urejanja mesta); prenova mesta, stavbnega fonda, centralnih dejavnosti, zgostitev namesto ekstenzivnega širjenja; prehajanje ruralnega prostora v urbanega kot posledica funkcijskega razvoja centralnih naselij, poizkus načrtnega razvoja urbanih elementov. Mesto Ravne je sestavljeno iz raznolikih morfoloških in programskih enot, ki se bodo z razvojem preoblikovale v še kompleksnejše vzorce pod vplivom vsebinskih preobrazb. Za mesto je predvidena revitalizacija v smislu dopolnitve obstoječe strukture s fleksibilno vsebino in programom, kar vpliva na zvišanje bivalne kulture v mestu. Staro mestno jedro predstavlja dominantno percepcijsko točko, vrtišče kraja, ki je pomembno predvsem za prebivalce mesta. Tudi v prihodnje bo to fizični in percepcijski center “žariščna točka” v mestu. Predvidena je bila revitalizacija obstoječe strukture z dopolnitvijo programske vsebine ter nujno povezovanje in odpiranje te strukture z ostalimi morfološkimi enotami (Železarna, stanovanjska območja ...). Železarna Ravne “ni več izolirana struktura”, temveč prostor dogajanja in privabljanja stalnih prebivalcev in obiskovalcev. Stanovanjska gradnja v bližnjem zaledju nove kompleksne urbane strukture naj bi se v prihodnosti zgoščevala, z revitalizacijo in novogradnjo znotraj območij posameznih obstoječih stanovanjskih struktur (različnih morfoloških enot): Javornik, Čečovje, Šance, Dobja vas … z vnašanjem javnih programov v obliki dopolnilnih dejavnosti na lokalnem nivoju.

Slika 21: V okviru delavnice so delovne skupine iskale odgovore na tri teme: spremembe strukture urbanega prostora, ki so vplivale na dotedanji razvojni koncept mesta; prenova mesta, stavbnega fonda, centralnih dejavnosti, zgostitev namesto ekstenzivnega širjenja; prehajanje ruralnega prostora v urbanega kot posledica funkcijskega razvoja centralnih naselij, poizkus načrtnega razvoja urbanih elementov.

ABSTRACT

Within the workshop framework, workgroups were looking for answers to three topics: changes of the structure of urban space, which influenced the town’s hitherto development concept (influences of establishing market economy on the management of land and other changed factors of spatial arrangements); renovation of the town, the building fond, central activities, condensing instead of extensive dispersion; and the transition of rural space into urban space as a consequence of functional development of central settlements, an attempt of planned development of urban elements. 179 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Senovo – renovacija degradiranega urbanega prostora Senovo - a Renovation of Degraded Urban Space Senovo

1998

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/mednarodna MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, doc. dr. Alenka Fikfak ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Gašper Mrak, Jaka Fon, Urška Mužina SODELUJOČI PARTICIPANTS Arhitektonski fakultet Zagreb: doc. dr. Sonja Jurković; Topos&Acer, skupina lokalnih urbanistov: dr. Liljana Jankovič, Jelka Hudoklin in Igor Merlin ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Krško, Ivanka Kraljić; Ministrstvo RS za okolje in prostor – Urad RS za prostorsko planiranje, Miha Kos; Savaprojekt NAROČNIK CLIENT Občina Krško, Ministrstvo RS za okolje in prostor – Urad RS za prostorsko planiranje DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION september 1998, razstava in okrogla miza v prostorih osnovne šole Senovo GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services FIKFAK, Alenka. Senovo 1998: urbanistična delavnica. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 2002, [Št.] 2, str. 92. [COBISS.SI-ID 1410692] MUŽINA, Urška, FON, Jaka, MRAK, Gašper. Renovacija degradiranega urbanega prostora: tehnološko-programska reorganizacija Senovega: urbanistična delavnica Senovo. [Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 1998?]. [23] f., ilustr. [COBISS.SI-ID 1034884]

180 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 22: Tehnološka os, ki bi delovala v navezavi na rudnik in železniško traso ter bi nadgradila, oživila že obstoječe objekte in programe.

VSEBINA

Posavje je kot vzhodni del bodočega slovenskega somestja in preddverje zagrebške metropolitanske regije pomembna, še neizkoriščena tranzitna točka in transportni koridor v kontekstu EU. Predstavlja vrata v mednarodno transportno omrežje, tehnološki in poslovni park v mednarodnem komunikacijskem okolju ter velik razvojni potencial za usmerjanje v podjetništvo, ki bo presegalo okvire regionalnih trgov. Namen delavnice je bil v raziskovanju degradiranega območja opuščenih rudniških obratov Rudnika z možnostjo vključevanja v urbano sredino z določitvijo novih dejavnosti. Delo je bilo osredotočeno na naslednje točke: povezovanje posameznih lokacij, ki so bile namenjene funkcioniranju rudnika s centrom mesta, v prometnem kot v funkcionalnem

smislu; oblikovanje središča trga; določitev možnih dejavnosti v centralnem prostoru; prikaz vključitve rudniških objektov in naprav v različne namene. Prostorska struktura Senovega ima izrazit linearni značaj, kar je treba upoštevati pri reorganizacija prostora. Pomembno vlogo pri tem ima ohranjanje in oblikovanje prečnih zelenih pasov; ohranjati je treba stik mesta z vodotoki in njihovo obrečno vegetacijo. Te krajinske poteze naj bi v prihodnosti postale ogrodje sistema zelenih površin v središču. V spomin na rudniške čase in na naravne danosti okolice Senovega bi se v prostoru izoblikovala t. i. tehnološka os, ki bi delovala v navezavi na rudnik in železniško traso ter bi nadgradila, oživila že obstoječe objekte in programe. Hrbtenica druge prostorske linije pa bi postala cesta, na katero so navezuje razvoj in

širjenje Senovega. Končni cilj in izhodišča, ki naj bi jih podala delavnica, so bili vključeni v strokovne usmeritve in idejne zasnove za izdelavo prostorskih izvedbenih načrtov za posamezna območja (ureditveni načrt).

ABSTRACT

The purpose of the workshop was to research the degraded area of abandoned mine facilities of Rudnik (the Mine), with a possibility of including them into the urban centre by assigning new activities to it: connecting individual locations, which were intended for the mine operations, with the centre of the city in traffic and functional sense; designing the centre of the square; defining positive activities in the central space; a display of inclusion of mining facilities and machines for different purposes. 181

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Urbanistična delavnica Ajdovščina Ajdovščina Urban Design Workshop Ajdovščina

1998

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, izr. prof. Tadej Glažar ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Andrej Blažon, Helena Eržen, Nataša Marš, Jernej Vidmar ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Ajdovščina DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 1998, razstava in predstavitev delavnice v Pilonovi galeriji Ajdovščina GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

RENER, Tatjana (ur.). Ajdovščina 2000 [fotografije Primož Brecelj]. Ajdovščina : Pilonova galerija, 1998 (Nova Gorica : Grafika Soča), 23 str. : ilustr. ; 33 cm, Arhitekturni zvezek ISSN: 1408-2101 [COBISS.SI-ID 7468706]

182 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 23: Izdelani predlogi ureditev Lavričevega trga, območja Lokavščka in Hublja ter območja med predvideno obvoznico in avtocesto.

VSEBINA

Izdelani predlogi ureditev Lavričevega trga, območja Lokavščka in Hublja ter območja med predvideno obvoznico in avtocesto so bistveni členi v zgradbi mesta Ajdovščina, saj opredeljujejo njegove robove in določajo njegovo osredje. Z obvodno potezo in medcestnim pasom se vzpostavlja koordinatni križ, ki daje razvoju kraja novo razsežnost in regionalno merilo. Preko križa se kraj spet poveže s svojim naravnim zaledjem in širšo regijo. Strugo hudournika, ki danes deli strnjeno mesto od razpršenega mesta, in novi cesti, ki bosta zarisali izrazito mejo med mestom in krajino, se da urediti v povezovalno tkivo, kjer se stikajo in prepletajo različni ambienti in merila prostora. Obogati naj se tudi glavni trg mesta, kjer se da na novo ovrednotiti prisotne kulturne plasti in dodati manjkajoče, za kraj značilne

arhitekturne prvine. S skromnimi preureditvami in dopolnitvami obstoječega javnega prostora vzdolž potoka izoblikujemo sosledje prizorišč za razne priložnosti, katerih glavni motiv je prisotnost vode. V drugo smer se v prostor do avtoceste lahko preselijo tiste dejavnosti, ki so prerasle svojo okolico in postale funkcionalna motnja v kraju. Tukaj lahko brez ovir zaživijo množična prizorišča skupaj s komunalnimi službami in mestnimi vrtovi, večnamenske površine za šport in rekreacijo s prometnimi površinami in servisi. To je razvojni prostor izmenjav med krajem in regijo za vse, ki mesto obiščejo. V obeh potezah se ustvarja sožitje neposrednih stikov med obstoječimi ali novimi grajenimi strukturami z zelenim prostorom, kjer prevladuje odprt in nepredvidljiv krajinski element.

ABSTRACT

The created suggestions of the arrangement of Lavrič square, the area of Lokavšček and Hubelj, and the areas between the proposed ring-road and the motorway are essential building blocks in the construction of the city, because they line its perimeters and define its central part. With the ring and the area between the roads, a coordinate crossroad is set, giving a new measurement and regional scale to the development of the town. With modest rearrangements and additions to the existing public space along the creek, we create a sequence of venues for various occasions. The main square of the town is enriched as well. All the businesses, which became a functional disturbance in the town, will be moved to the space adjacent to the motorway. Both actions result in a harmony between the existing or newly built structures and the green areas. 183

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Ureditev Lavričevega trga

Lavrič Square Development

Ajdovščina

1999

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, Miloš Ebner ŠTUDENTJE STUDENTS skupina študentov UL, Fakultete za arhitekturo ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Ajdovščina NAROČNIK CLIENT Občina Ajdovščina GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

RENER, Tatjana (ur.). Ajdovščina 2000 [fotografije Primož Brecelj]. Ajdovščina : Pilonova galerija, 1998 (Nova Gorica : Grafika Soča), 23 str. : ilustr. ; 33 cm, Arhitekturni zvezek ISSN: 1408-2101 [COBISS.SI-ID 7468706]

184 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Mesto Ajdovščina ima pomembno vlogo vsaj na dveh referenčnih nivojih. Prvič, leži na kraju slovenskega avtocestnega križa in je tako neposredni gradnik nove slovenske urbane strukture, in drugič, leži na novi prometni, gospodarski in kulturni osi Kijev–Barcelona, ki bo pomemben mobilizator in gradnik nove evropske prostorske integracije. Mesto Ajdovščina naj v prihodnosti nadgradi svojo lokalno identiteto s tem, da ohranja svojo svetovno prepoznano zgodovinsko izročilo kot tudi historične urbane ambiente, med katere sodi tudi mestno jedro z osrednjim trgom. Koncept ureditve trga temelji na izgradnji velike podzemne garažne površine, organizirane pod nivojem trga, ki bo omogočila izločitev prometa iz osrednjega ambienta trga. Trg bo z novimi tehničnimi in ambientalnimi ureditvami postal nekakšna kulturna dvorana na prostem. V mestnem in regionalnem merilu bo to pomemben urbani prostor z vsakodnevnimi funkcijami, kot so: tržnica, knjižni sejem, rožni trg, lokalne prireditve itd., v nacionalnem merilu pa javni prostor, kjer se bodo zaradi mile klime lahko odvijale kulturne manifestacije skoraj vse leto. Trg je “točka spektakla”, arena skoncentriranih dogodkov, prostor socializacijskega koncentrata … Socializacija in društveno udejstvovanje pomeni videti in biti viden, dotakniti se in biti dotaknjen – kvaliteten javni prostor je prostor voajerizma in navidezne intimnosti, prostor zapletenih, a vendar vsaj delno predvidljivih gibanj, prostor rituala. Trg kot scena, dogodek, tehnologija. Trg kot informacijska tehnologija.

Slika 24: Ureditev Lavričevega trga v Ajdovščini, maketa, ideja, vizija.

ABSTRACT

In the future, Ajdovščina town should upgrade its local identity by maintaining its worldwide recognisable historical tradition, as well as historical urban ambient, one of which is the town centre with the central square. The concept of the arrangement of the square is based on the construction of a large subterranean garage area, organised below the level of the square, which will enable the traffic to be eliminated from the central ambient of the square. With the new technical and ambient arrangements, the square will become a kind of an open-air cultural hall.

185 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Maribor vzhod: Pobrežje–Brezje Maribor East: Pobrežje - Brezje Maribor

1998/1999

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP Urbanistično–arhitekturna delavnica/slovenska MENTOR MENTOR prof. mag. Peter Gabrijelčič ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Peter Borko, Mojca Gregorski, Vid Možina, Petra Ostanek SODELUJOČI PARTICIPANTS UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. Vojteh Ravnikar, izr. prof. Maruša Zorec; doc. Miha Dešman, Katarina Pirkmajer Dešman, Eva Fišer, Aleš Vrhovec; Andreja Podlipnik, doc. Uroš Lobnik s sodelavci; UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. Janez Koželj, doc. dr. Ilka Čerpes; skupina Odprti krog: Aleksander Ostan, Ira Zorko, Janko Rožič, Damjana Zaviršek, Nataša Pavlin, Primož Slanič, Robert Hosnik, Olga Urbanc-Berčič, Elizabeta Gregori; Bogdan Reichenberg s sodelavci ORGANIZATOR ORGANISATION Društvo arhitektov Maribor, doc. Uroš Lobnik NAROČNIK CLIENT RS, Ministrstvo za okolje in prostor, Mestna Občina Maribor – Zavod za prostorsko načrtovanje DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION predstavitev z razstavo pripravljenega gradiva 26. 3. 1999. GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY asist. Mojca Gregorski

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

BORKO, Peter, GREGORSKI, Mojca, MOŽINA, Vid, OSTANEK, Petra. Urbanistično-arhitekturna delavnica Maribor vzhod, Ljubljana, Maribor 1998/99. [Ljubljana]: [Fakulteta za arhitekturo], [1998?]. [18 f.], ilustr. [COBISS.SI-ID 1238404] LOBNIK, Uroš. Maribor-vzhod: urbanistično-arhitekturna delavnica : nova urbanistična zasnova mesta Maribor poudarja pomen in razvojno priložnost mesta na desnem breku Drave .... Večer (Marib.). [Tiskana izd.], 15. dec. 1998, leto 54, str. 20. [COBISS.SI-ID 5809430] LOBNIK, Uroš. Bojler na novi mariborski avtocesti : predstavitev projekta urbanistično arhitekturne delavnice Maribor-Vzhod: vizija aktiviranja prostorskih potencialov mariborske periferije na območju avtoceste. Večer (Marib.). [Tiskana izd.], 25. maja 1999, leto 55, str. 21. [COBISS.SI-ID 5760534]

186 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Območje obravnave – vzhodni del mesta, južno od reke Drave – je urbano najbolj zapostavljeno in predstavlja enega najmanj izoblikovanih mestnih predelov. V minulih desetletjih se je mesto na desnem bregu intenzivno razvijalo proti jugu in delno zahodu, zato je bil prostorski razvoj obravnavanega območja zelo zapostavljen (slaba infrastruktura). Z novonačrtovano mestno vpadnico na vzhodnem robu se za območje odpirajo nove razvojne možnosti. Urbanistična delavnica je poskušala nakazati prednosti, potrditi globalne usmeritve urbanistične zasnove in na njihovi podlagi pripraviti podrobnejše usmeritve za nadaljnji razvoj zapostavljenega predela mesta. Gradnja nove avtoceste na vzhodnem robu mariborske periferije bo povzročila nov radikalen preskok mesta, saj obravnavano območje predstavlja stično točko med avtocesto kot internacionalnim prostorom in lokalnimi dejavnostmi mesta Maribor. Urbanistično ogrodje novega mestnega organizma tvori telo avtoceste z omrežjem sekundarnih in terciarnih prometnih komunikacij. Med cestami so predvidene dinamične površine za lociranje najrazličnejših programov. Sprva je novi center namenjen le voznikom in lokalnim prebivalcem, oblikujejo se manjši lokalni centri z individualno pozidavo, ki nudi športno-rekreacijske, kulturne dejavnosti in upravno-administrativne dejavnosti. Prostor ob in na avtocesti namreč z mednarodnega vidika predstavlja velik manevrski prostor z izjemnimi prometnimi in infrastrukturnimi možnostmi: omogoča najhitrejši in enostaven dostop mednarodnega kapitala do prostorov za trgovsko-sejemske in tudi proizvodne dejavnosti. Omenjena prostorska vizija rešuje predhodno stanje v evoluciji novih urbanih vzorcev, ki jih bo sčasoma verjetno nadomestila trajnejša konkretizacija prostorskih arhitekturnih predstav.

ABSTRACT

The treated area - east part of the town, south of Drava River –is urbanely the most neglected and it presents one of the least formed town areas. With the newly planned road leading into the city from the east, there are consequentially new development possibilities opening up. The urbanist workshop strived to show the advantages, affirm global directions of the urban design, and, based on those directions, prepare more detailed directives for the continuous development of the neglected part of town.

Slika 25: Z novonačrtovano mestno vpadnico na vzhodnem robu se za območje odpirajo nove razvojne možnosti.

187 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Pescara – La Città Tangenziale

Pescara – La Città Tangenziale

Pescara, Italija

1999

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/mednarodna MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, doc. dr. Alenka Fikfak ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Mojca Gregorski, Gašper Mrak, Vesna Vraničar SODELUJOČI PARTICIPANTS delavnica je potekala pod strokovnim vodstvom profesorjev iz Università di Chieti, Facoltà di Architettura v Pescari: prof. R. Mascarucci, L. Pignatti, C. Pozzi in M. Cicchitti; v raziskovalno delo vključene naslednje univerze: Univerza v Ljubljani (Slovenija), Universidad de Montevideo (Urugvaj), University of Waterloo (Kanada), Univerzità di Chieti (Italija); predstavniki univerz: P. Gabrijelčič, R. Haldenby, F.N. Mazzeo, M. Otero, C. Andriani, L. Angeletti, C. Aymonino, G. Barbieri, A. Clementi, G. D'Ardia, P. Desideri, F. Garofalo, L. Micara, L. Pignatti, C. Pozzi, A. Purini ORGANIZATOR ORGANISATION Università G. D’Annunzio, Facoltà di Architettura v Pescari

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION organiziran seminar 5.–8. 10. 1999 na Università G. D’Annunzio, Facoltà di Architettura v Pescari

GABRIJELČIČ, Peter, FIKFAK, Alenka. Pescara 1999: V. mednarodna delavnica. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 2002, [Št.] 2, str. 123-124. [COBISS.SI-ID 1410948]

GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak, asist. Mojca Gregorski

BIZJAK, Grega. Urbani park v Pescari: diplomska naloga. Ljubljana: [G. Bizjak], 2001. ilustr. [COBISS.SI-ID 1084292]

Pescara : la città tangenziale: titolo del grupo. Pescara: Facoltà di architettura; [Ljubljana]: [Fakulteta za arhitekturo], 1999. [8] f., ilustr. [COBISS.SI-ID 1181828]

188 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Povabljene skupine so sodelovale v okviru V. mednarodnega seminarja projektiranja: Lineare transversale – Infrastrutture, Attraversamenti e Territori a Pescara e Montesilvano, kjer je bilo delo usmerjeno v iskanje urbanistično-idejnih zasnov s poudarkom na infrastrukturnih, prostorskih silnicah ter pretoku, vplivu teh elementov v širši prostor. V okviru delavnice se je skupina predstavnikov Univerze v Ljubljani, Fakultete za arhitekturo osredotočila na problem prekinitve prostorskih silnic in povezav ob stari železniški progi. Ta je služila kot nova hrbtenica turističnega dogajanja in oživitve notranje strukture mesta. Mesto se pojavlja kot neprekinjena obmorska linearna struktura, brez poudarkov in povezav v širše zaledje. Neprekinjeno območje predstavlja priložnost za nov način dojemanja in doživljanja urbanega prostora. Koncept razvoja je slonel na iskanju nove oblike prostorskega reda, sodobnega ravnotežja v urbanih strukturah z dodajanjem novega programa, ki naj bi hkrati deloval samostojno in bil vključen kot povezovalni člen v obstoječo strukturo. Na tej osnovi naj bi se v prostoru oblikovale nove povezave med posameznimi, še ločenimi območji. Koridor železnice bi hkrati dobil novo prostorsko vlogo, in sicer vlogo organizatorja dopolnitve dejavnosti linearnega dogajanja na obalnem območju. S tem bi se doživljanje prostora razširilo iz prvega priobalnega območja v notranjost strukture mesta. V ta namen bi praznine urbanega prostora ob železnici nudile možnost doživljajskega prostora z nadgradnjo minimalnih sodobnih struktur, z organizacijo v linearni urbani park.

Slika 26: Pescara – La Città Tangenziale.

ABSTRACT

The invited groups cooperated in the framework of the 5th international seminar of project design: Linneare transversale – Infrastructure Attraversamenti e Territori a Pescata e Montesilvano, where the work was aimed at finding urban ideas with a stress on infrastructural and spatial lines, and at the flow and influence of these elements on the broader space. Within the workshop framework, the group of representatives of the University of Ljubljana, Faculty of Architecture focused on the problem of cutting the spatial lines and connections along the old railway line. This served as the new backbone of the tourist events and revitalisation of the internal structure of the town. 189 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Urbanistična zasnova naselij Komenda, Križ in Moste Urban Design of Settlements Komenda, Križ and Moste Komenda, Križ, Moste

1999

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/slovenska MENTOR MENTOR prof. Janez Koželj ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Andrej Blažon, Niki Bonetti, Helena Eržen, Jana Rozman SODELUJOČI PARTICIPANTS izr. prof. dr. Lučka Momirski Ažman; Helena Kovač; Geoplan d.o.o., Kamnik; Jure Megušar, API Ljubljana; Evgen Čargo, LUZ ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Komenda NAROČNIK CLIENT Občina Komenda GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 190 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 27: Zasnova naselij Komenda, Križ in Moste.

VSEBINA

Za občino Komenda sta značilna razpršena vzorca zidave in dejavnosti. Predlagana zasnova temelji na scenariju zmernega razvoja občine, ki je uravnovešena kombinacija tržno-liberalnega in socialno-ekološkega scenarija. Takšna usmeritev varuje še ohranjene prvine prvobitne zgradbe in hkrati spodbuja z izboljšano prometno dostopnostjo in razpoložljivimi zemljišči sožitje obstoječih dejavnosti. Najpomembnejša opredelitev je varovanje prostih površin zelenega sistema v osredju naselij in na prehodih skozi gosteje pozidana območja. Razvojne površine so zagotovljene znotraj naselij, nova zidava se usmerja prvenstveno v zapolnjevanje vrzeli in zaokrožanje robov obstoječe pozidave. Nove prometne izpopolnitve povečujejo

dostopnost v krajih in do okoliških znamenitosti. Doživljajski prostor je raz��irjen z omrežjem krožnih in tematskih turističnih poti, kolesarskih in popotniških poti. Novo nastaja predvsem s preureditvami in dopolnitvami obstoječega tkiva glede na prioritete potreb in razpoložljive potenciale prostora po načelu “čim manj”. Posamezne gruče hiš sorodne tipologije predstavljajo planske enote projektno usklajenih posegov v prostor, kjer se povezujejo krajinski in grajeni elementi v raznovrstne ambiente. Z gručasto organizacijo se lahko razpršeno zgradbo naselja in krajine preoblikuje v sistem razpršene koncentracije in z zgostitvami v gručah bistveno poveča racionalno rabo zazidalnih površin, ne da bi se pri tem izgubile prednosti danes prevladujoče prostostoječe zidave na mreži.

ABSTRACT

Dispersed pattern of construction and activities is typical of Komenda municipality. The proposed design is based on a scenario of moderate development of the municipality. Such directive protects the preserved elements of original construction, and at the same time it stimulates the coexistence of the existing enterprises by improved traffic accessibility and available lands. The development areas are guaranteed within the settlements; new constructions are predominantly aimed at filling the gaps and rounding the edges of the existing buildings. The new is created predominantly by re-arranging and adding to the existing structures, with regard to the priorities of the needs and the available spatial potentials.

191 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Park ob mestni magistrali

The Park along the Main Road

Rogaška Slatina

1999

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/mednarodna MENTOR MENTOR prof. Janez Koželj ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Urša Podlipnik, Tadeja Šepec ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Rogaška Slatina NAROČNIK CLIENT Občina Rogaška Slatina GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 192 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 28: Park ob mestni magistrali.

VSEBINA

Naloga delavnice je ureditev parka med spodnjim gozdnim robom in mestno magistralo z minimalnimi posegi. Načrtovalska predpostavka sloni na naslednjih korakih: z minimalnimi posegi se postopno izboljša obstoječe stanje z diskretnim dooblikovanjem reliefa; v zasebno območje na skrajnem vhodu mesta se ne posega; sanira se obvodna vegetacija; sprehajališče pod drevoredom ob mestni magistrali se poveže s krožno potjo skozi park; odstrani se moteče prodajno skladišče; ambient gostinskega vrta Sonce se opremi,

kegljišče se sanira in oživi program; podaljša se območje zgornjega sprehajališča, ki ga tvorijo pasovi gozdnega in parkovno oblikovanega roba; uredi se pas posebej tlakovane pešpoti; uredi se pas enosmerne zanke in trak parkirišč pod drevesi; ohrani se zanka enosmerne ceste za dostop k zdravstvenemu domu, h gostišču in zgornjemu parkirišču. Možne poti do stvarnih rešitev se izpeljejo na način minimalnih rekonstrukcij in delnih preureditev, rušitve motečih objektov in preoblikovanjem neustreznih ureditev ter s preureditvijo zanemarjenih in razvrednotenih delov.

ABSTRACT

The task of the workshop is to organise the park between the top edge of the forest and the town main road with minimal interventions. The planning assumption is based on the following possible ways to obtain real solutions, which are performed by the methods of minimum reconstructions and partial renovations, demolition of disturbing structures and reconstruction of inappropriate arrangements and by rearranging neglected and devaluated parts.

193 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Prestrukturiranje območja vojašnice v Slovenski Bistrici Restructuring of the Slovenska Bistrica Barracks Area Slovenska Bistrica

1999

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/slovenska MENTOR MENTOR prof. Janez Koželj ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Tina Verk, Matej Kainz, Davorin Počivašek, Uršula Oitzl, Neža Saje, Filip Vilč, Lea Kregar, Miha Završnik, Alenka Korenjak, Polona Curk SODELUJOČI PARTICIPANTS doc. Janko Zadravec, Nande Korpnik ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Slovenska Bistrica, ZUM NAROČNIK CLIENT Občina Slovenska Bistrica in Ministrstvo za okolje in prostor DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 2000, razstava na Bistriškem gradu GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 194 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Slovensko Bistrico obravnavamo v načelu kot odprto, krajinsko mesto, ki omogoča prost pretok zelenega sistema, sestavljenega iz različnih mestnih krajin. Slovenska Bistrica je značilen primer razpršenega mesta s preobiljem odprtega prostora v vseh značilnih predelih mesta: industrijska cona, stanovanjska soseska, enodružinska zidava, staro mestno jedro, ki jih členijo presledki kmetijskih površin. Predlog temelji na izbranih analizah, ki so bile usmerjene k prepoznavanju značilnosti geneze mesta in tistih razvojnih nasprotij, ki bi se jih dalo uravnovesiti s prestrukturiranjem območja vojašnice. Zasnova prestrukturiranja sorazmerno obsežnega degradiranega območja vojašnice (DUO) zahteva povezano vodenje in usklajeno izvajanje posameznih korakov po celovito razdelanem sanacijskem načrtu, ki ga lahko obvlada za to posebej usposobljena razvojna agencija v sodelovanju z občinsko upravo. V predlogu sta obdelani dve varianti, ki se razlikujeta v glavnem po strukturiranosti mreže: v prvi je razdelana zasnova preureditve območja v vzporednih pasovih, ki povezujejo sorodno rabo oziroma kombinacije sorodnih dejavnosti s sorodno stavbno tipologijo po načelu povezovanja istovrstnosti. Območje je zasnovano namesto predvidene preobširne cone centralnih dejavnosti kot zaokrožena mestna četrt mešanih funkcij po modelu mesta v malem. Četrt se členi na morfološke enote, ki jih tvorijo raznovrstni agregati zgradb in pripadajočih odprtih prostorov. Ulice in različno veliki prostori v meandriranem obodu oziroma v notranjosti stavbnih otokov so zamišljeni v funkciji večnamenske, aktivne javne površina. Kombinacija različnih oblik in sestojev mestnega zelenja po vseh ulicah, odmikih in vrzelih med objekti nadomešča izločanje večje strnjene zelene površine v območju.

Slika 29: Prestrukturiranje območja vojašnice v Slovenski Bistrici.

ABSTRACT

Slovenska Bistrica is a typical example of a dispersed town with an abundance of open space in all typical areas of the town. The idea of the restructuring a relatively large degraded area of the army barracks demands connected leadership and synchronised performance of individual steps according to a wholesomely planned revitalisation plan. In the proposition, two variants were dealt with, which mainly vary by the structure of the network. Instead of the planned overly extensive zone of central activities, the area is planned as a rounded town quarter of mixed functions following the small-scale town model. 195 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Urbanistična delavnica Prevalje Polje Prevalje-Polje Urban Design Workshop Prevalje

1999

Tip delavnice TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTOR MENTOR doc. dr. Alenka Fikfak ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Jana Braniselj, Jaka Fon, Artur Olaj, Gašper Mrak SODELUJOČI PARTICIPANTS skupina KKK&P: Urška Komac; skupina Kučina&Studen: Matej Kučina; skupina Peterkoč&Zupan: Jože Peterkoč; skupina Odprti krog: Sašo A. Ostan ORGANIZATOR ORGANISATION Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje: Miha Kos; Občina Prevalje: Borut Bončina NAROČNIK CLIENT Občina Prevalje in Ministrstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION avgust 1999, oktober 1999, delo sodelujočih skupin je bilo predstavljeno v dveh delih, z organizirano javno predstavitvijo, razstavo in okroglo mizo

FIKFAK, Alenka. Prevalje Polje 1999 : urbanistična delavnica. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 2002, [Št.] 2, str. 124. [COBISS.SI-ID 1411204]

GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak

BRANISELJ, Jana, FON, Jaka, MRAK, Gašper, OLAJ, Artur. Urbanistična delavnica Prevalje-Polje. [Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, 1999]. 2 zv. (loč. pag.), ilustr. [COBISS.SI-ID 1035396]

196 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Tematika dela je bila arhitektonsko-krajinska zasnova ureditve območja Polje, ki predstavlja vstopni del v mesto Prevalje: sanacija neizkoriščenega urbanega prostora kot razvojnega potenciala za ureditve dela naselja v smeri prestrukturiranja iz lokalnega v občinsko središče ob hkratnem urejanju javnih površin v mestu. Obravnavi prostor je bil razdeljen na tri osnovne enote oz. tri raznolike teme urejanja: spremembe strukture urbanega prostora, ki vplivajo na dosedanji razvojni koncept mesta (vplivi uveljavljanja tržnega gospodarstva na gospodarjenje stavbnih zemljišč; prenova mesta ter prostorsko definiranje centralnih dejavnosti, zgostitev urbane strukture namesto ekstenzivnega širjenja; prehajanje ruralnega prostora v urbanega kot posledica funkcijskega razvoja centralnih naselij, poizkus načrtnega razvoja urbanih elementov). Za mesto Prevalje je predvidena revitalizacija v smislu dopolnitve obstoječe strukture s fleksibilno vsebino in programom, kar vpliva na zvišanje bivalne kulture v mestu. Revitalizacija v smislu tega, da tudi izgrajena struktura ne ostaja vsebinsko enostransko usmerjena, temveč se dopušča raznolikost. Lokacija Polje je v tej osi pomemben povezovalni člen, današnje “mesto praznine”, ki ga moramo vključiti v mestotvornost in mu hkrati pustiti njegovo vlogo prostega prostora. Pomembna lokacija, ki jo moramo obvarovati pred preveliko eksploatacijo za pozidavo (preveč gosta zazidava, ki ne dopušča praznin in pretočnosti prostora). Kot točka srečevanja in komuniciranja sodobnega človeka: nova razsežnost in smer, povezovanje s sosednjimi mestnimi območji, kar omogoča formiranje nove predstave in orientacije območja v mestni sliki.

Slika 30: Prevalje Polje: raziskovanje konceptov na maketi.

ABSTRACT

The topic of the work was the architecturallandscape design for the development of the “Polje” area, which presents the entrance point to the town of Prevalje. It was aimed at the rehabilitation of unutilised urban area as a developmental potential for organising a part of the settlement for restructuring it from a local to a municipal centre, and at the same time organise the public areas in the town. The treated space was distributed into three basic units or three different topics of arrangement. 197 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Podčetrtek 2000

Podčetrtek 2000

Podčetrtek

2000

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP Urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, asist. dr. Gregor Čok ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Luka Klemenc, Jasmina Merič, Jaka Napotnik, Barbara Oblak, Andreja Ravljen, Andrej Ukmar, Špela Uršič SODELUJOČI PARTICIPANTS UL, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: doc. dr. Alma Zavodnik, viš. pred. Mojca Foški; Občina Podčetrtek, Oddelek za gospodarske, komunalne dejavnosti in prostor ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič NAROČNIK CLIENT Občina Podčetrtek DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION razstava in javna predstavitev v osnovni šoli Podčetrtek, december 2000 GRADIVO PRIPRAVIL MATERIALS PREPARED BY asist. dr. Gregor Čok

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

GABRIJELČIČ, Peter, ČOK, Gregor, KLEMENC, Luka, MERIČ, Jasmina, NAPOTNIK, Jaka, OBLAK, Barbara, RAVLJEN, Andreja, UKMAR, Andrej, URŠIČ, Špela. Urbanistična delavnica Podčetrtek, Podčetrtek, december 2000 : seminar prof. P. Gabrijelčič. [Ljubljana]: [Fakulteta za arhitekturo], [2000]. [21] f., [2] f. pril., ilustr. [COBISS.SI-ID 1175428]

198 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Podčetrtek postaja s svojim historičnim trškim jedrom in novejšim zdraviliškim centrom funkcionalno in percepcijsko središče obsoteljske krajine. Kraj bo v prihodnosti zaradi predvidenih razvojnih ciljev zdravilišča krepil svoj pomen ter bo skupaj z Rogaško Slatino in drugimi lokalnimi centri zagotavljal bogato zdraviliško in turistično ponudbo v širšem prostorskem merilu. V tem okviru predlagamo, da se v ravninskem delu ob Sotli oblikuje povezovalna peš promenada, ki bo združevala lokacijo novega vodnega parka, območje zdravilišča in atomske vasi s predvidenim novim regionalnim oskrbnim centrom. Center kot poslovno in trgovsko središče bo umeščen na izteku naselja Podčetrtek v soteljsko dolino. Takšna promenada bo predstavljala novo programsko in doživljajsko os in bo pomembna pridobitev za turistično ponudbo naselja. Istočasno bo os tudi nova linijska identiteta širšega prostora. Stavbna struktura novega centra je organizirana tako, da dopušča postopno obojestransko izgradnjo ob promenadni osi. Na ta način se tudi zagotovi ustrezno prometno napajanje novega kompleksa preko obstoječe in nove obvozne ceste. Parkiranje se organizira v obliki obširnih ozelenjenih parkirnih površin. Z izgradnjo nove obvozne ceste ob železnici se sprosti dosedanje križišče pred naseljem, katerega površina se nameni oblikovanju osrednjega javnega prostora. Predlagane rešitve imajo regionalni značaj tudi v arhitekturnem nagovoru, saj presegajo historične lokalne vzorce ter dajejo prostoru novo merilo. S svojo pojavnostjo ne konkurirajo obstoječi stavbni dediščini, ki ostaja ustrezno distancirana in tako ohranja svoj avtentični ambient.

Slika 31: Center kot poslovno in trgovsko središče.

ABSTRACT

Podčetrtek, with its historic market square, and modernised health and spa resort, has become a functional and perception centre of the region surrounding the Sotla River. Due to planned developmental aims of the resort, the town will gain in importance, and it will provide a bountiful offer of health, spa and tourism facilities in wider area, together with Rogaška Slatina and other local centres. Within the planned development we suggest a connecting promenade to be designed in the flat part of land along the Sotla River, connecting the location of the new “aqualand”, the spa area, and the “atomska” village with the planned new regional supply centre. 199 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Oblikovanje meril in pogojev za razvoj Measures and Conditions for Spatial podeželskega prostora v občini Podčetrtek Development in the Municipality of Podčetrtek Podčetrtek

2000/2001

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek, viš. pred. mag. Mojca Foški ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo; IV. letnik Univerzitetnega študija geodezije, smer prostorska informatika, predmet seminar prostorskega planiranja, IV. letnik Univerzitetnega študija gradbeništva, smer komunalno gospodarstvo, predmet načrtovanje naselij SODELUJOČI PARTICIPANTS UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič, asist. dr. Gregor Čok; Občina Podčetrtek, Oddelek za gospodarske, komunalne dejavnosti in prostor ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič; Občina Podčetrtek NAROČNIK CLIENT Občina Podčetrtek DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION marec 2001, razstava in javna predstavitev izvedena v Osnovni šoli Podčetrtek GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY viš. pred. mag. Mojca Foški, doc. dr. Alma Zavodnik Lamovšek

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

ZAVODNIK LAMOVŠEK, Alma, FOŠKI, Mojca. Vsebinska izhodišča za urejanje podeželskega prostora občine Podčetrtek : arhitekturno urbanistična delavnica Podčetrtek, oktober-november 2000. Ljubljana: UL, Fakulteta za arhitekturo: UL, Fakulteta za gradbeništvo, 2000. 49 f., pril., ilustr. [COBISS.SI-ID 5124705] POGAČNIK, Andrej, PROSEN, Anton, ZAVODNIK LAMOVŠEK, Alma, FOŠKI, Mojca, ŽAUCER, Tadej. Oblikovanje meril in pogojev za razvoj podeželskega prostora v občini Podčetrtek = Design of Criteria and Conditions for Development of Rural Areas in Municipality Podčetrtek : udeležba na razstavi Retrospektiva planerskih vizija urbanista, 1995-2005, 14. međunarodni salon urbanizma, Niš, 8. november 2005 : študentske delavnice 2000-2005. Niš, 2005. [COBISS.SI-ID 3160929]

200 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Občina Podčetrtek leži ob meji s Hrvaško, na območju razgibanega terena s pestrim vegetacijskim pokrovom, v katerem se prepletajo njive, gozdovi in vinogradi. Občina ima izrazito podeželski značaj, v katerem glede na naravne danosti prostora prevladuje razpršena poselitev, z vsemi svojimi slabostmi in prednostmi. Oblikovanje meril in pogojev za urejanje podeželskega prostora je izhajalo iz opravljene analize, identifikacije problemov in oblikovanja ciljev prostorskega razvoja. Tako je bil najprej oblikovan predlog koncepta prostorskega urejanja celotne občine, pri čemer smo izhajali iz obstoječega stanja prostora, enakovredne dostopnosti do dobrin javnega pomena za vse prebivalce občine, varčne in smotrne rabe prostora in možnosti čezmejnega sodelovanja. Sledili so konkretni primeri prostorskih rešitev za tipična območja strnjenih naselij v dolinskih območjih, slemenske pozidave, zidanic in samotnih kmetij ter mešanih struktur omenjenih oblik pozidave v gričevnatem svetu. Merila in pogoji so bili oblikovani ločeno za vsako tipično območje pozidave s podajanjem osnovnih značilnosti objektov, lege v prostoru (na parceli in v odnosu do sosednjih objektov), vključenost v poselitveni vzorec, ureditev dostopnosti itd. Kljub vnašanju novih dejavnosti in programov v naselja, nenehnim spremembam, izhajajoč iz družbenih, ekonomskih in socialnih pogojev, je bilo osnovno vodilo ohraniti tipični poselitveni vzorec in ga z umeščanjem novih objektov in dejavnosti dodatno krepiti ter tako ohraniti razpoznavnost in identiteto. Posebej občutljivi sta območji slemenske pozidave in območje zidanic, kjer so pritiski na spremembe prostora in spremembe namembnosti objektov veliki.

ABSTRACT

The main topic of the urban and planning workshop was to propose the measures and conditions for the further spatial development in the municipality of Podčetrtek. In Podčetrtek the ridge-top houses, farms, and vineyard cottages prevail, placed on the south side of hills. Many of them have transformed into houses or weekend houses and this trend still continues. Therefore, the main goal of spatial development was the preserving of the landscape identity and the revitalization of typical settlement patterns.

Slika 32: Zasnova podeželskega prostora v občini Podčetrtek  kot podlaga za oblikovanje meril in kriterijev posameznih naselij. 201 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Ptuj 2000: Reka naredi človeka Ptuj 2000: The River Makes a Man Ptuj

2000

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, asist. Mojca Gregorski ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Sergeja Brdnik, Peter Borko, Gašper Mrak, Miha Zelenik SODELUJOČI PARTICIPANTS UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. Miloš Florijančič, mag. Matej Blekoš ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič NAROČNIK CLIENT Mestna občina Ptuj GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY asist. Mojca Gregorski

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

GABRIJELČIČ, Peter, GREGORSKI, Mojca. Delavnica Ptuj 2000: reka naredi človeka, 2000. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 2002, [Št.] 2, str. 127. [COBISS.SI-ID 1587332]

202 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 33: Ureditev obrečnega prostora mesta Ptuj z zaledjem.

VSEBINA

Namen naloge je bila ureditev neizoblikovanega obrečnega prostora Ptuja z zaledjem (južni breg Drave), prvotne lokacije nastanka mesta Ptuja. Poleg urbanistične ureditve naj bi se izdelal tudi predlog umestitve nove športne dvorane ter predlagale programske smernice za revitalizacijo območja. Tema naloge je bila preprečitev fizične in mentalne prisotnosti reke kot ostrega roba med grajenim in zelenim (oz. med različnimi morfološkimi enotami), ki razdvaja prostor med prebivalstvo na tisto znotraj in ono zunaj te meje. Poseben pomen je s tem dobila nova obravnava parkirnih površin (“parkirni park”), ureditve s turističnim in hotelskim programom, nakupovalne cone ter linearni zeleni pas, ki jih

med seboj povezuje. V obravnavanem obrečnem prostoru z zaledjem prepoznavamo kvalitetne naravne in prostorske potenciale, ki pa jih preglašajo privatni interesi. Ugotavljamo, da je treba določena območja izpostaviti ter jih oblikovati glede na vnaprej premišljena ter nastavljena urbanistična in arhitekturna načela. Ob reki se nizajo prostori s spreminjajočim se značajem: od krajinskega do urbanega značaja, z vsemi vmesnimi odtenki. Obstoječi “patchwork” žitnih polj ter travnatih površin velikega merila (prostor med toplicami in mostom za pešce) prehaja preko novo zasnovanega “parkirnega parka” do območja dvorane, kjer prevzema urbano geometrijo strogih, urejenih linij. Ritmiziranje prostorskih elementov od makro

k mikro merilu vzpostavi odnose med kulturno krajino in urbaniziranim prostorom, pri čemer mora slediti specifiki percepcije, ki jo opredeljuje historično ter vedutno pomembna silhueta Ptuja.

ABSTRACT

The purpose of the task was to arrange the undeveloped river area of Ptuj with the hinterland (south bank of the River Drava), the original location of the town Ptuj. In addition to the urban development, a proposition of the placement of the new sports hall and guidelines for the revitalisation of the area should be made. A special attention was given to the new treatment of parking places (“parking park”), arrangement of tourist and hotel programmes, shopping zone, and linear green belt connecting the former. 203

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Maribor Pobrežje – mestno pokopališče Maribor Pobrežje – Cemetery Maribor

2000

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, doc. dr. Ilka Čerpes ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Matevž Klanjšek, Filip Vilč, Mojca Žerjav SODELUJOČI PARTICIPANTS doc. Uroš Lobnik ORGANIZATOR ORGANISATION Mestna občina Maribor, doc. Uroš Lobnik NAROČNIK CLIENT Mestna občina Maribor GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 204 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Širše območje pokopališča je obravnavano kot značilna mestna četrt, ki jo sestavljajo tri različne morfološke enote. V ustroju mesta je to poteza, ki povezuje Stražunski gozd z Dravo. Preurejanje pokopališča je zamišljeno kot del urejanja celotne četrti, saj se lahko le na ta način v območju vzpostavi primerne pogoje za prerazporeditev rab in nov razvoj dejavnosti brez osnovnih funkcionalnih motenj. Vodilna zamisel je vzpostavitev odprte prostorske strukture kot strateške površine, ki je prožna in prilagodljiva skozi čas. Severni otok je zasnovan v obliki stavbnega otoka z nesklenjeno obodno zidavo, ki omogoča prehod odprte krajine proti Dravi. Južni otok se uredi v treh programskih pasovih mesta v malem: poslovni pas, pas stanovanjskih hiš ter pas rekreacijskih in zelenih površin. Osrednji otok pa tvorita obe, na novo povezani pokopališči, sakralni center in robovi, ki so na gosto zasajeni z visokimi drevesi. Pokopališče obdajajo štiri parkirišča pod drevesi ob obeh glavnih in dveh stranskih vhodih. Pokopališka aleja povezuje glavna vhoda na zahodni in vzhodni strani pokopališča. Zahodni vhod je urejen kot pokopališki in vzhodni kot sakralni center. Vodilna arhitekturna tema pri zasnovi pokopališkega objekta je dvogovor med zidom, plavajočo streho in prostorom med njima, ki ustvarja različne svetlobne učinke. Sakralni center je zasnovan kot park različnih ploskev, vesin in zelenih zaslonov. Gaj visokoraslih dreves daje okvir arhitekturi.

Slika 34: Preureditev območja pokopališča - Maribor Pobrežje.

ABSTRACT

The broader cemetery area is treated as a typical town quarter, which consists of three different morphological units. The main idea was to establish an open spatial structure as a strategic area, which is flexible and adaptable through time. The northern island is designed like a building island with an open surrounding wall, the southern island is organised in three programme belts in the sense of a small town, the central island is formed by both newly connected cemeteries, a sacral centre and densely planted green edges.

205 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Osredinjanje kraja – Miklavž na Dravskem polju Centralising the Town – Miklavž na Dravskem polju Miklavž na Dravskem polju

2000

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, doc. dr. Ilka Čerpes ŠTUDENTJE STUDENTS študentje UL, Fakultete za arhitekturo in Biotehniške fakultete, Oddelek za krajinsko arhitekturo: Cristina Chersi, Mojca Ekart, Nina Komac, Nataša Mrkonjič, Pia Pavlin, Špela Štern ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Miklavž na Dravskem polju; Ministrstvo za okolje in prostor; doc. Uroš Lobnik NAROČNIK CLIENT Občina Miklavž na Dravskem polju, Ministrstvo za okolje in prostor GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 206 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 35: Osredinjanje kraja – Miklavž na Dravskem polju.

VSEBINA

Miklavž na Dravskem polju nima izoblikovanega središča, osrednja hrbtenica kraja je državna cesta, ki fizično in funkcionalno ločuje kraj. S premišljenim razporejanjem novih posegov in vgrajevanjem posameznih programskih jeder na strateške točke je mogoče v manjših korakih prestrukturirati celotno naselje. Kombinirana gruča in omrežje javnega prostora sta bistveni prvini novega prostorskega reda. Z gručasto organizacijo prostora se individualnost prenaša s posamične hiše na skupino hiš, kraj tako ohranja značaj in podobo podeželskega mesta, vendar na višji ravni urejenosti in kompleksnosti vzorca. Z vzpostavljanjem omrežja odprtih prostorov pa je trajno zagotovljena povezanost in prehodnost krajinskega sistema, ki ga tvorijo

mozaiki različno velikih krajinskih območij in povezovalni koridorji. Skupine stavb različnih velikosti in gostote so strnjene v posamezne otoke, razporejene v odprti krajini, ki praviloma preprečuje njihovo zraščanje. Obvozna cesta se izvede po predvideni trasi skozi ravninski gozd. Nova ureditev izboljša prometno dostopnost in povezanost v naselju ter omogoči dostop do morebitne zidave v zaledju obvozne ceste. Neizkoriščena zemljišča se pozidajo in pomenijo točkovno programsko zgostitev, ki dopolnjuje obstoječe dejavnosti in učinkuje v povezavi z ulično ureditvijo kot linearni poslovni center kraja. Strateška lega središča družbenih dejavnosti je v območju, kjer so prehodi med novim naseljem, starovaškim jedrom in krajinskim parkom. Območje opuščene gramoznice se uredi z minimalnim

preoblikovanjem reliefa v rekreacijsko krajino v obliki večnamenskega parka.

ABSTRACT

Miklavž na Dravskem polju does not have a formed centre, the central backbone of the town is the state road, which physically and functionally divides the town. With a premeditated distribution of new developments and including individual programme cores at strategic points, it is possible to restructure the entire town in small steps. The combined cluster and the network of public space are key elements of the new spatial order, with group organisation of the space the character and the image of the rural town is maintained. By establishing a network of open spaces, a connection and transitiveness of landscape system is permanently guaranteed. 207

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Razvoj naselja Vodice

Re-development of Vodice

Vodice

2000

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, doc. dr. Ilka Čerpes ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Polona Curk, Ana Čeligoj, Matej Kainz, Miha Završnik ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Vodice, Peter Lovšin, spec. urb. NAROČNIK CLIENT Občina Vodice GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 208 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Vodice so satelitsko naselje mesta Ljubljane, ki je nastalo na območju nekdaj sorazmerno razvitih manjših kmetij. Staro mestno jedro z upravnim in trgovskim središčem predstavlja en pol naselja, skupek kmečkih poslopij in novo nastajajoča obrtna cona na vzhodu pa drugega. Naselje se nekontrolirano in razpršeno širi navzven, znotraj naselja pa ostajajo prazni nepozidani prostori, primerni za nove ureditve. Pereč problem predstavlja tudi neustrezno rešena prometna zasnova, saj ves tranzitni promet, ki se s kamniškega navezuje na gorenjsko avtocesto, poteka skozi staro mestno jedro naselja. Oblikovanje meril in pogojev za urejanje naselja je izhajalo iz opravljenih analiz, identifikacije problemov in oblikovanja izhodišč prostorskega razvoja. Koncept je narekoval opredelitev programske zasnove ter vzpostavitev organizirane zgoščene zazidave individualnih atrijskih hiš z vsemi kvalitetami samostojne stanovanjske hiše. Predlaganih je pet stanovanjskih tipov ploščic strnjene atrijske gradnje, ki so postavljeni ob rob proste površine in ohranjajo pretočnost zelenih koridorjev. Oblikovan je bil tudi predlog nove obvoznice, ki prometno sprostiti staro mestno jedro in nudi nove možnosti razvoja z navezavo poslovnih dejavnosti na predlog novega športnega parka. Revitalizacija industrijskih površin v športno-rekreativna območja pa naselju ponuja novo obliko trženja svoje identitete.

ABSTRACT

Slika 36: Razvoj naselja Vodice.

Vodice is a satellite residential area of Ljubljana with dispersed settlement and empty undeveloped areas in the centre of the settlement and inadequately solved traffic design. The concept required a definition of programme idea and establishment of densely constructed atrium houses with maintaining the flow of green corridors. A suggestion of the new ringroad was formed, to reduce the traffic load of the old town centre. The revitalisation of industrial areas into sport-recreation areas offers the settlement a new form of marketing its identity.

209 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


HYDROCITY – navigacija - komunikacija HYDROCITY - Navigation - Communication Srednji Jadran, Nacionalni park Kornati, Hrvaška

2000

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP Urbanistično-arhitekturna delavnica/mednarodna MENTORJI MENTORS asist. dr. Špela Hudnik, prof. Carlo Terpolilli, prof. Carmen Adriani ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Nika Grabar, Petra Hudobivnik, Tjaša Koglot, Andraž Kožar, Karmen Tomažič, Jan Trošt, Anuša Trunkelj, Špela Uršič SODELUJOČI PARTICIPANTS Jelena Zanchi – Fakulteta za gradbeništvo, Oddeleke za arhitekturo, Split, mag. Mitja Pavliha, – Urbanistični inštitut RS, Ljubljana, Borut Čičin Šajn – Mare Nostrum Croatiicum, Opatija, Dan Lenart – Nuvolari&Lenard Naval Design, Zerman, prof. dr. Stanko Piplovič – Filozofska fakulteta, Zadar, Aleš A. Smrekar – Inštitut za geografijo, Ljubljana, Latica Tomašič – Ministrstvo za kulturo, Oddelek za konservatorstvo, Split, Mirjana Kos-Nalis – Filozofska fakulteta, Zadar ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: asist. dr. Špela Hudnik NAROČNIK CLIENT UL, Fakulteta za arhitekturo DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 30. 11.–17. 12. 2000, 5. Festival Internazionale di Architettura in video: il futuro e la città, Firence GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY asist. dr. Špela Hudnik

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

HUDNIK, Špela. The mobile city-mobile architecture : summary. V: Hydrocity : international workshop 2000 : 6.5.-12.5.2000, Middle Adriatic - Cornati Islands - Croatia. [Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo], 2000, str. 1. [COBISS.SI-ID 1143172] Hydro-city (Slovene exhibition), Natura e Artificio : il caso Kornati : [video and poster presentation]. Firenze: 5. Festival Internazionale di Architettura in video : il futuro e la città, 30.11. - 17.12. 2000. [COBISS.SI-ID 2446362]

210 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

S prehodom na satelitski navigacijski sistem se je potreba po fizičnih objektih – svetilnikih zmanjšala. Zato so ti postali izziv za nove programe in za začetek razvoja nove urbane mreže, ki generira rast novih urbanih struktur na vodi in nove komunikacije. Projekt Hydrocity se ukvarja z občutljivostjo prostora Nacionalnega parka Kornati in njegovih povezav z okoliškimi otoki ter zaledjem, ki od pobudnikov razvoja zahteva usmerjen in nadzorovan razvojni program. Gre za prostor transporta in transmigracijskih omrežij, ki se polni in prazni glede na različna časovna obdobja. Ortogonalna mreža se po vertikali in horizontali razdeli v tri sektorje: urbani sektor, prehodni sektor in naravni sektor. HYDROCITY razvije koncept, v katerem se izoblikuje mreža, ki se radialno iz centra (otok Kornat) širi po prostoru – HYDRO sektor – in kjer se vzpostavi servisni del (Kornati z zaledjem) – CITY sektor. Med tema dvema območjema se vzpostavi HYDRORING – kjer vstopamo v strogo varovan zaprt sistem naravnega parka HYDRO sektor preko treh vstopnih terminalov. V samem notranjem območju se pojavijo nove oblike transportnih sistemov in transportnih enot, ki se gibajo po vodni gladini in pod njo. Transportne enote so razdeljene v tri vrste: ■■ javna celica 1 (deluje v območju CITY: HYDRO sektorja; nadzorovano gibanje na vodi)

Slika 37: Projekt Hydrocity.

■■ javna celica 2 (deluje znotraj območja HYDRO sektorja; nadzorovano gibanje na vodi in pod vodo) ■■ individualne celice (delujejo znotraj območja HYDRO sektorja; prosto gibanje na vodi in pod vodo). To je večkulturni prostor, namenjen turistom in avanturistom, raziskovalcem in lokalnemu prebivalstvu. Tak sistem je možno multiplicirati v komplesna globalna omrežja, ki so odzivna, prilagodljiva in odprta za spremembe. Urbanizacija otokov in obale sovpada s sočasnim razvojem nove urbane paradigme, ki gradi na individualnosti in naglem tehnološkem razvoju ter na spremembah socialnih, ekonomskih, informacijskih in infrastrukturnih tokov. Cilj in namen mednarodne delavnice sta bila z interdisciplinarnim pristopom oblikovati nove usmeritve in kriterije za urbanizacijo prostora na vodi – arhitekturo, infrastrukturo in komunikacijo.

ABSTRACT

The transition to satellite navigation systems has diminished the need for physical objects, such as lighthouses. They have become a challenge for new programs and new urban networks, generating the growth of new urban structures on water and new communications. The Hydrocity projects takes on the sensitive space of the Kornati National Park and its connections with the neighbouring islands and the hinterland, which require a directed and controlled development plan to be provided by the

initiators of development. It develops a new secured transport network and three forms of transport cells. The urbanisation of the islands and the coast coincides with the development of the new urban paradigm, by building on the individuality and rapid technological development, and on changes of social, economic, information and infrastructure flows. The goal and purpose of the international workshop were to design new guidelines and criteria for urbanisation of aquatic space: architecture, infrastructure and communication. 211

IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


“Kranj” – programsko-urbanistična “Kranj” – Programme and Urban Design zasnova povezave mestnega središča s Planino of Connecting the Town Centre with Planina Kranj

2001

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistično–arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, asist. Mojca Gregorski ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Janja Orel, Barbara Rakovec, Katja Rustja, Dušan Borak, Katja Lavriša SODELUJOČI PARTICIPANTS UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. Miloš. Florijančič, mag. Matej Blenkuš, prof. Vojteh Ravnikar, izr. prof. Maruša Zorec ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. mag. Peter Gabrijelčič NAROČNIK CLIENT Občina Kranj GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY asist. Mojca Gregorski

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

GABRIJELČIČ, Peter, GREGORSKI, Mojca. Delavnica Kranj 2001 : programsko-urbanistična zasnova povezave mestnega središča s Planino in idejna rešitev mostu. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 2002, [Št.] 2, str. 126. [COBISS.SI-ID 1586820]

212 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 38: Variantne rešitve za urejanje območja Save.

VSEBINA

Tema obravnave se je osredotočila na velik prostorski potencial, ki ga mestnemu razvoju nudi obravnavano območje Save. S predlagano novo mostno povezavo, ki jo obravnavamo kot objekt nad reko (z vstavljenimi programi) smo vzpostavili učinkovito programsko in funkcionalno povezavo med bregovoma, hkrati pa ohranili nepozidanost dela prostora ne levem bregu Kokre, kjer se odpira vedutni pogled na panoramo starega mesta. Delo na delavnici je bilo usmerjeno v iskanje urbanistično-arhitekturnih rešitev, ki bi programsko in funkcionalno povezale oba bregova Kokre, hkrati pa ohranile kvalitete

zelenih sistemov ter vedutnih pogledov. Tako smo kanjon Kokre aktivirali kot pomemben element mestnega zelenega sistema. Vse predlagane variante gradijo na mostni povezavi za motorni promet kot izhodiščnem dejstvu, čeprav se načeloma zavzemamo, da bi bilo za kvaliteto mestnega ambienta koristneje zgraditi le dve novi brvi za pešce, ki bi povezali Planino s centrom mesta in z reurbaniziranim območjem stare Save, oziroma obratno, povezati mestno središče z novim parkom ob naselju Huje. V vseh štirih variantah smo opustili rondo na omenjenem območju novega parka, saj se je z več vidikov izkazal kot nepotreben oziroma neutemeljen.

ABSTRACT

The topic of the treatment focused on the great spatial potential, which the treated area of Sava offers to the development of the town. With the new proposed bridge connection, which is treated as a structure over the river (with inserted programmes), we established an efficient and functional connection between the two banks, but at the same time maintain the undeveloped part of the space on the left bank of Kokra, where a vedute view is opened on the old city landscape. The Kokra canyon was activated as an important part of the town's green system.

213 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Mozaik v mestu Spilimbergo Mosaic in the Town of Spilimbergo Spilimbergo (Barbeano, Tauriano, Istrago, Vacile)

2001

TIP DELAVNICE TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJI MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, asist. Mojca Gregorski, izr. prof. mag. Aleš Prinčič ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo SODELUJOČI PARTICIPANTS Scuola mosaicisti del Friuli, Spilimbergo, Italia; Arch.Ado Furlan, ing. Enrico Artini ORGANIZATOR ORGANISATION Scuola mosaicisti del Friuli, Spilimbergo, Italia NAROČNIK CLIENT Comune di Spilimbergo DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION organizirana javna predstavitev z razpravo ter razstava v mestu Spilimbergo, 2001 GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY asist. Mojca Gregorski

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

GABRIJELČIČ, Peter, GREGORSKI, Mojca. Mozaik v mestu, Spilimbergo : studio generale per l‘inserimento architettonico del mosaico nel contesto storico della città di Spilimbergo : mednarodna delavnica 2001. AR, Arhit. razisk. (Tisk. izd.). [Tiskana izd.], 2002, [Št.] 2, str. 129. [COBISS.SI-ID 1588868]

214 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Cilj skupnega sodelovanja obeh šol je bila izdelava predlogov za nov mestni načrt ter izdelava projektov za ureditve vseh pomembnejših javnih prostorov mesta ter okoliških vasi. Delavnica obravnava mozaik na način, ko njegova uporaba in prezentacija presežeta ozko razmišljanje o dvodimenzionalni površini, ki naj bi služila pri sooblikovanju identitete mesta ter poudarila in utrdila pomen Šole za mozaike, skozi katero je mesto prepoznavno v svetovnem merilu. Hkrati pa naj bi celostna ureditev mesta ter okoliških vasi povezala območje v prepoznavno celoto. Delavnica je potekala v dveh sklopih: prvi sklop je obravnaval uporabo, tehniko, način dela z mozaikom ter reinterpretacijo njegove uporabe v mestnem prostoru, drugi sklop pa je zaobjel odnos mozaika v mestu kot urbanem tkivu ter ga vključil v projekte prenove v javnem prostoru. Delavnica se je osredotočila na pomen reaktiviranja in ureditve javnih prostorov, identifikacije in prepoznavnosti mesta kot “mesta mozaikov”, na način, ko je presežena zgolj likovna uporaba mozaika (prepoznava kvalitet materiala: zvočna zavesa, globinska plastovitost, barvni kameleon, elastični tlak ...).

Slika 39: Ureditev javnih površin, primer, vizija.

ABSTRACT

The workshop focused on the importance of reactivating and arranging public spaces, identification and recognisability of the town as the town of mosaics in the way which surpasses the use of mosaic as merely art. (Recognition of qualities of the mateiral: sound barrier, the depth layering, colour cameleon, elastic flooring, etc). The goal of common cooperation of both schools was to prepare suggestions for the new town plan and to create projects for developing all the public spaces of the town and the surrounding villages. 215 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Urbana regeneracija območja Stare cinkarne v Celju Urban Regeneration of the Old Zinc Factory Area in Celje Celje

2001

Tip delavnice TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. Janez Koželj, doc. dr. Ilka Čerpes ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Živa Ljubec, Blaž Rupar, Blaž Zajc, Maša Cvetko, Blaž Vegelj, Niki Motoh, David Majcen SODELUJOČI PARTICIPANTS Nande Korpnik ORGANIZATOR ORGANISATION Mestna občina Celje, Oddelek za okolje in prostor NAROČNIK CLIENT Mestna občina Celje GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 216 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Območje stare cinkarne naj bi se postopoma preobrazilo v živahno mestno četrt z jasno prepoznavno identiteto. V načrtovanju urbanistične zasnove so bile najprej upoštevane značilnosti območja, in to: ■■ oblika lijaka,

Slika 40: Preobrazbaobmočja stare cinkarne v Celju.

■■ smeri robov, ■■ smeri in izteki omrežja okoliških cest, ■■ smeri zazidave in ■■ ostaline industrijske arhitekture. Pas ob Voglajni preoblikujemo v ogrlico tematskih parkov, ki se začenja na sotočju s Savinjo in izteka od sotočja s Hudinjo proti severozahodu v odprto krajino (Trnovlje). Tukaj s premišljenim nasipavanjem zemljine na določenih mestih oblikujemo valovito krajino, ki poleg nove rabe upošteva tudi hidrološke razmere. Svoj prostor lahko tukaj najdejo tudi rekreacijske dejavnosti za katere drugje ni primerne lokacije. Zelene površine ob reki so tudi dopolnilo sorazmerno gosti stanovanjski zazidavi v območju. Z mešanjem dejavnosti, prometno dostopnostjo in navezavo na zeleni sistem mesta bo postalo območje mesto v malem, kar je ena od ključnih predpostavk trajnostnega razvoja. Na to predpostavko vežemo odprto strukturo njegove prostorske organizacije, ki nudi pogoje za postopno preobrazbo in stalno odprto možnost za nove ureditve območja v času. Programi so podani v prostorski obliki le kot predstavitev ene od možnosti: to je torej le predstava, ki naj promovira osnovne zamisli z namenom, da sproža dejavno, pozitivno razmišljanje, ki naj vodi k preseganju obstoječega stanja.

ABSTRACT

The area of the old cinkarna should be gradually transformed into a vivacious town quarter with clearly identifiable identity. The belt at Voglajna is transformed into a necklace of thematic parks which begins at the confluence with Savinja and ends from the confluence with Hudinja towards the open landscape (Trnovlje). By mixing activities, traffic availability and connection to the green system of the town, this area will become a small scale town, which is one of the key predispositions of sustainable development.

217 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Ureditev mestnega jedra Črnomlja Renewal of Črnomelj Historic Core Črnomelj

2001

Tip delavnice Type of workshop urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTOR MENTOR prof. Janez Koželj ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Uršič Uroš, Mateja Gregorič, Tina Jelenc, Andrej Ukmar; Katarina Arsekič SODELUJOČI izr. prof. dr. Lučka Ažman Momirski, Odprti krog, dr. Liljana Jankovič, Andreja Zapušek Koder ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Črnomelj NAROČNIK CLIENT Občina Črnomelj, Urad RS za prostorsko planiranje DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION december 2001, Črnomeljski grad GRADIVO PRIPRAVILI MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 218 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Predlagana zasnova prestrukturiranja mestnega jedra izhaja iz predpostavke o součinkovanju mešane rabe in gentrifikacije. Z mešano rabo se zmanjšujejo število in razdalje nujnih voženj v mestu in zagotavlja primerna stopnja urbanosti v območju, kot jo poraja prepletenost in pestrost različnih funkcij ter socialne strukture. Prav tako se na ta način ohranja delež aktivnega prebivalstva v mestnem jedru. V programskem smislu se opredeljujemo za dejansko edino stvarno možnost revitalizacije mestnega jedra v smeri dopolnjevanja upravnega središča z mestnim turizmom, ki poleg specifičnih storitev vključuje tudi stalno prireditveno prizorišče kulturno-etnološkega žanra. Predlog se strateško usmerja v urejanje dveh težišč mestnega jedra, severno in južno, ki določata celotno strukturo območja. Severno, upravno težišče ostaja glavna dostopna točka in simbolno središče kraja. Na tem mestu predlagamo preoblikovanje sorazmerno prostornega javnega prostora v enovit večnamenski trg. Z novim, poenotenim tlakovanjem v obliki mestne preproge in drugo ulično opremo postane trg dejavna površina, uporabna tako za parkiranje kot za posedanje, tako za oglede kot za večje prireditve. Na južnem delu se z vzidavami in ureditvami javnega prostora izoblikuje novo težišče mestnega jedra. Za razliko od severnega dela je tukaj ambient nepovezan in zanemarjen, merilo postaja vaško. Ta prostor obravnavamo kot razvojni pol mestnega jedra, kamor je mogoče usmerjati programe, ki odgovarjajo razvojnim potrebam. Osredje južnega težišča je na novo urejen trg, v njegovem zaledju pa so locirani manjši hotelski penzion, na utrdbah mešana stavba s stanovanjskim krilom in poslovnim delom, vogalna stanovanjska hiša z galerijo, knjižnico in manjšo dvorano ter pod javnim parkiriščem garažna hiša z uvozom na spodnji cesti. Ti programi so smiselna dopolnitev muzejske četrti ob cerkvi sv. Duha na drugi strani južnega obrobja mestnega jedra.

Slika 41: Prestrukturiranje mestnega jedra Črnomlja.

ABSTRACT

The restructuring suggestion is strategically aimed into forming two focal points of the town centre, the southern and the northern point, which define the entire structure of the area. The northern - administrative - centre remains the access point and the symbol centre of the town. Here we suggest the redesign of the relatively spacious public space into a unified multi-purpose square, which shall become an active area, used for parking as well as for sitting down, for sightseeing and for bigger events. In the south part, building additions and development of public space shall form a new focal point of the town centre, and this should become a development pole of the town centre, to where programmes which correspond to developmental needs can be directed. 219 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Prenova večstanovanjskega organiziranega The Renovation of Organised območja na Rakovniku Apartment Area at Rakovnik Ljubljana

2001/2002

Tip delavnice TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTORJI MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, doc. dr. Alenka Fikfak, doc. dr. Tomaž Novljan, izr. prof. dr. Martina Zbašnik Senegačnik, izr. prof. dr. Tadeja Zupančič ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Irena Gantar, Vanja Gortnar, Petra Hudobivnik, Nika Kremžar, Miha Novina, Karel Šrot, Alenka Uršič, Jure Vanič, Vid Vidovič SODELUJOČI PARTICIPANTS Trimo Trebnje: Jože Drčar, mag. Tomaž Habič; City Studio: Cirila Vrevc; UL, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo: doc. dr. Živa Kristl ORGANIZATOR ORGANISATION UL, Fakulteta za arhitekturo: doc. dr. Alenka Fikfak, izr. prof. dr. Martina Zbašnik Senegačnik NAROČNIK CLIENT delavnica je potekala v okviru raziskovalne naloge: Povojne stanovanjske soseske v Sloveniji: metodologija vrednotenja in prenove DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 20. 5.–27. 5. 2002, galerija prizidka Fakultete za arhitekturo GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak

COBISS Slovene Co-operative Online Bibliographic system and services

FIKFAK, Alenka (ur.), ZBAŠNIK-SENEGAČNIK, Martina (ur.). Prenova povojnih stanovanjskih sosesk : [večstanovanjsko območje na Rakovniku]. V Ljubljani: Fakulteta za arhitekturo, 2002. 49 str., ilustr. ISBN 961-6160-40-0. [COBISS.SI-ID 120346112] NOVINA, Miha. Prenova večstanovanjskega organiziranega območja na Rakovniku (II). Gradbenik : revija za gradnjo, sanacije in gradbene materiale ISSN: 1408-1725.Letn. 6, [Št.] 7/8 (2002), str. 12-13 HUDOBIVNIK, Petra, ŠROT, Karel, URŠIČ, Alenka, VANIČ, Jure. Prenova večstanovanjskega organiziranega območja na Rakovniku / Petra Hudobivnik ... [et al.]. Gradbenik : revija za gradnjo, sanacije in gradbene materiale ISSN: 1408-1725.- Letn. 6, št. 6 (jun. 2002), str. 56-57

220 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Povojne organizirano grajene večstanovanjske soseske so pomenile velik preobrat v utečeni urbani kulturi bivanja. Danes jih pogosto vrednotimo posplošeno, kot preživelo, “asocialno” obliko, ki človeku ne omogoča prostorsko fleksibilnega načina bivanja in dela. Vendar jih ne moremo enostavno zbrisati, porušiti, saj večini stanovalcev še vedno pomenijo edini način bivanja in imajo poleg slabosti tudi številne prednosti. Sprašujemo se, kako in na kakšen način naj bi te soseske prenovili oz. jih revitalizirali, posodobili in s tem današnjim in bodočim prebivalcem izboljšali bivalni standard ter zaprta stanovanjska območja širše povezali z mestom. Organizirano večstanovanjsko območje Rakovnik je tipičen primer delavskega stanovanjskega območja, kakršna so do šestdesetih let zrasla takorekoč v vseh industrijskih mestih v Sloveniji. Gre za stanovanjsko gradnjo, ki tako s tehnološkega kot z estetskega vidika ne dohaja več današnjih zahtev bivalne kulture. Naloga Prenova organiziranega večstanovanjskega območja Rakovnik v Ljubljani je bila usmerjena v projektivni preizkus na dveh nivojih: ■■ prenovo urbanega parterja v urejeno, prijetno okolje, namenjeno človeku in njegovim dejavnostim zunaj stanovanja (ureditev prometnega omrežja in celotne infrastrukture, ureditev zunanjih površin v obliki parkovnih urbanih prostorov kot “dnevne sobe soseske” …), ter ■■ prenovo objektov z vsemi tehnično-tehnološkimi izboljšavami, ki upoštevajo sodobne trende v tehnologiji gradnje, ekološke smernice in tudi zakonodajo na tem področju (energetska bilanca zgradb, protipotresna varnost …) in nudijo ugodno in varno bivanje. Naloga je bila zasnovana kot študentska delavnica, v okviru katere je bil narejen modelni preizkus prenove na izbrani lokaciji. Rezultat omogoča objektivnejšo presojo o smiselnosti prenove stanovanjskih sosesk in lahko služi kot izhodišče za vzpostavitev kriterijev pri prenovi podobnih organiziranih večstanovanjskih območij v Sloveniji.

ABSTRACT

The post war neighbourhoods of apartment complexes meant a turnaround in the continuing urban culture of living. Today we often evaluate them generalised, as outlived, “asocial” form, which does not give the people the opportunity to enjoy a spatially flexible life and work. The task was designed as a student workshop, with a model experiment of renovation on the selected location performed in its framework. The result enables a more objective judgement of the sense of residential neighbourhood renovation and it can serve as a starting point for establishing criteria when renovating similar organised apartment residential areas in Slovenia.

Slika 42: Zasnova ureditve in primer prenove objekta.

221 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Urbanistična delavnica Portorož 2002 Portorož 2002 Urbanist Workshop Portorož

2002

Tip delavnice TYPE OF WORKSHOP urbanistična delavnica/slovenska MENTORJA MENTORS prof. mag. Peter Gabrijelčič, doc. dr. Alenka Fikfak ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Sergeja Brdnik, Petra Vrunč, Sara Božič, Jaka Fon, Barbara Oblak SODELUJOČI PARTICIPANTS UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. Miloš Florijančič, doc. Mitja Zorc, prof. Vojteh Ravnikar, izr. prof. Maruša Zorec ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Piran: županja Vojka Štular, Boris Kočevar; UL, Fakulteta za arhitekturo: prof. Vojteh Ravnikar NAROČNIK CLIENT Občina Piran DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION oktober 2002, predstavitev in razstava v Avditoriju Portorož GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Alenka Fikfak 222 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

S to delavnico je lokalna skupnost želela pridobiti čim več neobremenjenih študentskih stališč za izdelavo prostorsko-idejne zasnovo turistično najbolj razvite občine v Sloveniji. Delo je potekalo kot dvodnevni seminar v Portorožu – Piranu s predavanji lokalnih predstavnikov in predstavnikov hotelov Portoroža. Izoblikovanje konceptov delovnih skupin in izdelava predstavitvenega gradiva je bila razdeljena na različna področja obdelave: obalni prostor kot regija, analiza obalnega pasu in strategija prostorskih posegov, simulacije novih urbanih prostorov. Izpostavljena je bila misel “obalni prostor kot regija”, kar je bilo nadaljevanje planerske delavnice “Prostorska ureditev obalnega območja” iz leta 1993. V okviru delovne skupine, ki je obravnavala Portorož, je bila izpostavljena linearna členitev na programske pasove, ki naj se v prihodnosti začnejo strukturno prepletati: pas individualne poselitve, obalni pas, hotelski pas, parter dogajanja – povezovalni člen in glavna orientacijska točka v prostoru pa naj postane ploščad, ki vse te elemente povezuje z vertikalo. Kot nadgradnja temu se v prostor nadaljujejo posamezne lokacije, ki naj dobijo novo vrednost z reorganizacijo s sodobnimi programi: ureditev območja opuščene tovarne Salvetti, skladišča soli, Lucija z novim rekreacijskim območjem. Vse skupaj v enotno strukturo povezuje parkovna ureditev s sistemom zelenih površin. Senca, vedute, počivališča, kolesarske in pešpoti ter igra so značilnosti parka oziroma “bivanja v zelenem”.

ABSTRACT

With this workshop, the local community wanted to obtain as many unbiased student opinions as possible, to create a spatial – idea design for the most developed tourist municipality in Slovenia. The design of workgroup concepts and creation of the presentation materials was divided into different treatment areas: coastal area as a region, analysis of coastal area and the strategy of spatial development, simulation of new urban spaces.

Slika 43: Koncept ureditve prvega obalnega pasu.

223 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Stanovanjska soseska Kampolin v Luciji Kampolin Residential Area in Lucija Piran

2002

Tip delavnice TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTOR MENTOR prof. Janez Koželj ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Ana Bernik, Smiljan Buzeti, Dimitrij Cocelj, Peter Grošelj, Jurica Hajdarović, Jure Kozin, Tina Marn, Nina Polajnar, Jernej Šipoš ORGANIZATOR ORGANISATION Občina Piran, Oddelek za okolje in prostor NAROČNIK CLIENT Občina Piran DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 2002, v prostorih Krajevne skupnosti GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY prof. Janez Koželj, asist. mag. Polona Filipič, asist. Primož Hočevar 224 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


VSEBINA

Območje, ki obsega 12 ha, je predvideno za gradnjo neprofitnih in socialnih stanovanj, ki naj bodo kvalitetna in cenovno ugodna. V območju zazidave je predvidena izgradnja povezovalne slemenske ceste Valeta–Lucija, ki naj bi služila tudi za napajanje soseske. Delovno izhodišče delavnice je temeljilo na načelu o prilagoditvi novega obstoječemu ob spoštovanju stvarnih razmer v prostoru. Nova zazidava naj čim manj spremeni izoblikovanost reliefa in čim bolj ohrani kvalitetne prvine obstoječega okolja. Nova soseska naj koristi bližino obstoječih centralnih dejavnosti in se naveže na nastavke cestnih povezav. Analitična priprava je obsegala terensko delo, sistematično branje prostora, tolmačenje prostorskih podatkov in prevajanje ugotovitev v kompleksno prostorsko informacijo. Načrtovanje se je nadaljevalo s sintezo analitičnih ugotovitev in programskih predpostavk v strukturno zasnovo območja ter se zaključilo z organizacijo grajenih struktur: cestne mreže, mreže stavb in odprtih prostorov. Temu je sledila še študija tipologije stanovanjskih stavb in preveritev zasnove naselja na modelu. Zasnova naselja je nastavljena tako, da se lahko uresniči deloma oziroma v različnih fazah, lahko se tudi zgosti ali razredči, vendar v vsakem primeru ohranja značilen, sredozemski značaj in kvaliteto okolja. Območje je izoblikovano kot značilna mešana krajina, v kateri se v mozaiku izmenjujejo grajene (pozidane) in kulturne (obdelane) terase. Podoba naselja je glede na podobno pozidavo bolj zrahljana in se sklada s tradicionalno logiko stopnjevanja zidave iz urbanizirane doline proti slemenom. Naslanja se na terase in relief, ki jih organizacija naselja povzema. Javni prostor vzdolžnih ulic in prečnih pešpoti med terasami dopolnjujejo bogato zasajene proste površine med nesklenjenimi nizi stavb. Stanovanjski vrtovi so prostor povezovanja med javnimi in zasebnimi interesi v naselju.

Slika 44: Stanovanjska soseska Kampolin v Luciji.

ABSTRACT

The area in the size of 12 ha is planned for buildin rentcontrolled and welfare apartments, which should be quality and have a fair price. The working starting point of the workshop was based on the principle of adapting the new to the existing, while respecting the actual situation in the space. The area is formed as a typical mixed landscape with alternating built and cultural (developed) terraces. Regarding the similar building type, the image of the settlement is even looser and it is in accordance with the traditional logic of gradual building from urbanised valley towards the hills. It leans on the terraces and the relief which are copied by the organisation of the settlement. 225 IGRA USTVARJALNOSTI: URBANISTIČNE, URBANISTIČNO-ARHITEKTURNE IN PLANERSKE DELAVNICE


Območje med Hrušico in Golovcem The Area Between Hrušica and kot del Ljubljanske regije Golovec as a Part of Ljubljana Region Ljubljana

2002/2003

Tip delavnice TYPE OF WORKSHOP urbanistično-arhitekturna delavnica/slovenska MENTOR MENTOR doc. dr. Ilka Čerpes ŠTUDENTJE STUDENTS UL, Fakulteta za arhitekturo: Tjaša Koglot, Martina Lipicer, Špela Uršič, Jurica Hajdarović, Leon Cügut ORGANIZATOR ORGANISATION doc. dr. Ilka Čerpes NAROČNIK CLIENT pobuda mentorice DATUM IN KRAJ RAZSTAVE DATE AND LOCATION OF EXHIBITION 2004, okrogla miza Društva arhitektov Ljubljane o novem prostorskem planu Ljubljane, Cankarjev dom, Ljubljana GRADIVO PRIPRAVILA MATERIALS PREPARED BY doc. dr. Ilka Čerpes 226 THE CREATIVITY GAME: URBAN DESIGN WORKSHOPS, URBAN-ARCHITECTURAL WORKSHOPS AND SPATIAL PLANNING WORKSHOPS


Slika 45: Možnosti in omejitve za razvoj: velika Ljubljana.

VSEBINA

V času prvih priprav posebnih strokovnih podlag za novi mestni načrt Ljubljane so potekale številne strokovne polemike o ustreznih metodah prikazovanja dolgoročnejših in prostorsko obsežnih posegov v prostor. V nasprotju z uveljavljenim tipo-morfološkim pristopom prikazovanja načrtovanih oblik je delavnica Območje med Hrušico in Golovcem kot del Ljubljanske regije raziskovala možnosti fleksibilnega za spremembe odprtega pristopa

k na