22
KLASJE | Ivančna Gorica,
Šolstvo - Podlistek
september 2011
Mednarodna fizikalna olimpijada – Bangkok 2011 Od 10. do 18. julija je v Bangkoku na Tajskem potekala 42. mednarodna fizikalna olimpijada. Slovenijo sta skupaj z dvema dijakoma iz Gimnazije Bežigrad in dijakom iz Šolskega centra Velenje zastopala tudi dijaka Srednje šole Josipa Jurčiča – Mitja Zidar in Marko Ljubotina. Potrebno je povedati, da se na regijskih tekmovanjih v znanju fizike vsako leto pomeri okoli 900 srednješolcev. 125 najboljših se uvrsti na državno tekmovanje, prvih deset v državnem merilu pa se nato pomeri na izbirnem tekmovanju za fizikalno olimpijado. Pet tistih, ki imajo najboljši seštevek točk iz državnega in izbirnega tekmovanja, se praviloma udeleži mednarodne olimpijade. Dva meseca po tekmovanju sta se Mitja in Marko, bodoča študenta fizike, oglasila na šoli. O vtisih, rezultatih in seveda tudi zanimivostih, ki sta jih doživela na Tajskem, se je z njima pogovarjala njuna mentorica, profesorica fizike Maruša Potokar. Katera je vajina prva misel, ko se spomnita na Tajsko in na fizikalno olimpijado? Mitja: Vroče. Bilo je zelo vroče – zunaj namreč, prostori pa vsi zelo klimatizirani. Mesto Bangkok je zares ogromno, trinivojske avtoceste, stavbe, ki so med seboj povezane, mostovi … Marko: Pa veliko ljudi, dobra hrana. Čeprav se po nekaj dneh malo naveličaš teh njihovih sladko-kislih kombinacij. Kako pa je potekalo tekmovanje? Mitja: Tekmovanje je bilo sestavljeno iz dveh delov. Najprej se rešuje tri teoretične naloge, za katere smo imeli pet ur časa. Naloge smo reševali v slovenščini.
Potem smo imeli prost dan in ogled mesta z vodičem, ki je bil dodeljen naši ekipi. Marko: No, potem pa smo se preizkusili še v praktičnem delu tekmovanja, za katerega smo na mizo dobili škatlo z raznimi pripomočki in navodili za izvedbo eksperimentov. Tudi tu smo imeli na voljo pet ur. Potem so mentorji naloge, ki smo jih reševali, prevedli, jih ocenili in razglasili rezultate. Slovenija je domov prinesla eno bronasto medaljo, dobil jo je dijak bežigrajske gimnazije Pavel Kos, ostali štirje pa ste prejeli priznanja. Kako sta vidva zadovoljna z rezultati? Mitja: Lahko bi bilo bolje … Treba je vedeti, da se naša Slovenija ne more primerjati s sto in večmilijonskimi državami. Za nas in tudi zame so bili rezultati postranskega pomena, bolj mi je bilo pomembno spoznavanje nove dežele in njenih ljudi. Marko: Če pa bi se še malo bolj pripravljala … Neposredno smo se na olimpijado pripravljali samo en teden, morda bi morali imeti intenzivne priprave vse leto. Kako pa je bilo sicer z glavnimi nagradami in prvimi mesti na letošnji fizikalni olimpijadi? Mitja: Večina zlatih medalj je ostala v Aziji. Prvi Evropejec je bil na 18. mestu. Marko: Zelo veliko pa je bilo Kitajcev, tudi v drugih ekipah.
PD Šentvid pri Stični vabi na
13. tek po Lavričevi poti, ki bo 25. septembra 2011 s pričetkom ob 10.30 uri, na Gradišču nad Šentvidom in Stično. DOLŽINA PROGE: 10 km
Pa če zdaj pogledamo še malo v prihodnost, kje se vidita čez 7 let? Mitja: Nekje v matematični fiziki. Marko: V iskanju odgovorov ne vse možne »zakaje« bi bil rad nekje, kjer bi me za to iskanje dobro plačali. Na koncu pa še vprašanje, kako se zdaj, ko sta maturirala (mimogrede – Mitja je bil letošnji zlati maturant), spominjata časov na Srednji šoli Josipa Jurčiča? Mitja: Bilo je fino. Šola blizu doma, malica dobra … Stopnica na poti do cilja. Pa nepozabna druženja s sošolci, s katerimi smo se res dobro razumeli. To so po moje spomini, ki bodo ostali za zmeraj. Marko: Nikoli mi ni bilo žal, da sem se vpisal in šolal na Srednji šoli Josipa Jurčiča. Veliko smo skupaj doživeli.
START IN CILJ: na Gradišču nad Šentvidom in Stično (519 m) Tek je speljan po kolovozih in gozdnih poteh. Tekači bodo razdeljeni v 11 moških in 5 ženskih kategorij. Startnina je 8 evrov za odrasle, 5 evrov za otroke in 4 evre za pohodnike. Prvi trije v vsaki kategoriji prejmejo pokale. Tek bo potekal v okviru akcije Slovenije teče – olimpijski teki 2011 in Teki Dolenjske 2011 za pokal Dolenjskega lista. Vsak udeleženec prejme spominsko darilo in topel obrok. OTROŠKI TEKI: Na krajših krožnih progah na vrhu Gradišča in 3 km dolga krožna proga za manj pripravljene rekreativce. Prvi trije v vsaki kategoriji prejmejo medalje. 330 m (1 manjši krog) DEČKI 2003 in mlajši 660 m (2 manjša kroga) DEČKI 2002–2000 1 km (3 manjši krogi) DEČKI 1999–1995 3 km (3 veliki krogi) DEČKI 1994 in starejši
DEKLICE 2003 in mlajše DEKLICE 2001–2000 DEKLICE 1999–1995 DEKLICE 1994 in starejše
Informacije: 041 454 097 (Maks Jerin)
7. del Na Lavričevo pobudo so lovci leta 1956 zgradili lovsko kočo v Bojanskem. Lavrič je priskrbel dovoljenje za postavitev. Kočo so postavili iz kosov stare razstavljene kašče, pripeljane iz vasi Gabrovčec. Več svojih prijateljev, obrtnikov iz Ljubljane, sicer nelovcev, je Lavrič navdušil, da so se združili v družbo prijateljev lovskih koč in denarno podprli gradnjo. Lavrič se je zavzemal tudi za lovski turizem in je za prve lovske turiste, predvsem iz Avstrije in Nemčije, skrbel in jih vodil prav on. Jeseni 1956 je bil Lavrič pobudnik tudi za gradnjo koče na 610 metrov visokem Felič vrhu (tudi Velič vrh ali Blečji vrh). Koča, ki so jo prav tako zgradili iz razstavljene kašče, je bila namenjena tudi turistom in izletnikom. Najprej se je imenovala Lovska koča na Govejku, nato pa so jo pre-
imenovali v Lectov grad. Danes je v zasebni lasti. »Ob zadnjem skupnem lovu na srečanju šentviških lovcev v lovski koči na Govejku so možje, polni šegavosti in vedrine, sklenili, da bodo imenovali novi dom Lectov grad. To ime je znano po Kozakovi povesti 'Lectov grad'.« Pravzaprav so šentviški lovci prevzeli ime po resnično živečem Hostnem Matevžku iz Šentpavla, »ki si je postavil kočo iz lesa in protja ter jo obložil z ilovico. Ko se je ta zemeljski oklep posušil, je dobil prav tako barvo, kakor bi bila njegova kočura narejena iz sladkega medenega kruhka, ki so ga včasih izdelovali vsi podeželski lectarji. Zato je dobila kočica Hostnega Matevžka zasmehljiv priimek 'Lectov grad', zdaj pa so si hudomušni šentviški lovci, da bi ohranili spomin na stare čase, preimenovali svojo najnovejšo kočo za Lectov grad na Govejku.« (Jubi-
Lavrič pred Lectovim gradom, (last arhiv LD Šentvid pri Stični)
ke organizirali od sredine 60. let do 1976, po letu 1977 pa so jih preselili v Dolino pod Kalom – Cukarco. Leta 1987 je Planinsko društvo Šentvid pri Stični na občnem zboru sklenilo, da od Avto-moto društva prevzame propadajočo kočo na Gradišču in jo obnovi kot turistično in planinsko točko. Odprli so jo 1. maja 1990 in jo poimenovali Lavričeva koča. Člani PD so leta 1997 uredili in po Lavriču poimenovali tudi dobrih sedemnajst kilometrov dolgo planinsko pešpot. Pohod po Lavričevi poti je organiziran vsako tretjo nedeljo v oktobru. Na vsej dolžini markirana, z napisnimi tablami in smerokazi označena planinska pot oziroma steza vodi ob nekdanji Lavričevi tovarni, danes podjetju Iskra TELA, mimo Velikih Češnjic proti Malemu Kalu in skozi hribovski zaselek Cerovec do Lectovega gradu. Nadaljuje se mimo vasi Debeče in čez Pristavo vse do Gradišča. Vsako zadnjo nedeljo v septembru od leta 1999 dalje poteka tudi tek po Lavričevi poti. Breda Zupančič
Lavričeva koča na Gradišču, (na spletni strani PZS) lejni zbornik Lovske družine Šentvid je bilo ustanovljeno 1946 v Ivančni pri Stični 1946–1996, 1996, Šentvid Gorici kot Avto-moto grupa. Eden pri Stični, Lovska družina. 59.) od ustanoviteljev AMD in Združenja Josip Lavrič je bil leta 1957 odliko- šoferjev in avtomehanikov Ivančna van z znakom za lovske zasluge. Iz Gorica je bil znani Šentvidčan Jože hvaležnosti za požrtvovalno delo pri Krištof, ki pa je bil aktiven tudi v šentgradnji in organizaciji lovske družine viškem turističnem društvu. Prvo so mu ob obletnici njegove smrti, 25. progo za motokros so člani AMD avgusta 1968, odkrili tudi spominsko speljali prav na Gradišče, kjer so dirobeležje na vhodni steni koče na BoViri: Planinska zveza Slovenije: Lavričeva koča na Gradišču. [online]. [Citirano 26. janskem. nov. 2010]. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.pzs.si/index.php?koca_ Josip Lavrič je dal zgraditi lovsko id=154&stran=seznam_koc kočo tudi na južni strani hriba GradiJože Prosen (ur.), avgust 1996: Jubilejni zbornik Lovske družine Šentvid pri Stični: 1946– šče (519 m) nad Šentvidom. Kasneje 1996. Šentvid pri Stični: Lovska družina. Izvor slikovnega gradiva: je bilo zemljišče s kočo delno v lasti Arhiv Lovske družine Šentvid pri Stični, zanj Janko Benac. šentviške lovske družine, delno pa Spletna stran Planinske zveze Slovenije: Lavričeva koča na Gradišču. [online] šentviškega Turistično-olepševalnega Arhiv Tehniškega muzeja Slovenije, Ljubljana, donacija dr. Ane Ravnik. Last: foto arhiv Brede Zupančič, Velike Češnjice, Šentvid pri Stični. društva. Zatem je vso posest preInformatorji: Janko Benac, Ivančna Gorica, Milka Hrovat, Miroslav Krašovec, oba Šentvzelo Avto-moto društvo Šentvid, ki vid pri Stični.