november 2017
Krajevne skupnosti
številka 9
Srečanje rodov Grčman in Janežič
21
Bile so solze in bil je smeh Marsikdo se še spominja Karla Grčmana (1908–1998) iz idiličnega zaselka Izirk, ki leži pod izvirom Stiškega potoka. Nekoč sta bila v Izirku dva mlina. Prvega je postavil Karlov oče Franc Grčman. Dokler se je v Izirku mlelo, je bil utrip življenja tam zelo živahen. Prebivalci Leskovca, Sel in Poljan so vsak dan prinašali žito v mlin. Vzhodno od Leskovca leži vas Sela,
gati. Rodilo se jima je sedem otrok. Fantje so bili delavni, dekleta pa zelo čedna in pridna, ter cenjena daleč naokoli. Stična ima samostan, Stiško godbo, Stiški kvartet itd. Včasih je imela tudi gimnazijo v prostorih samostana. Okrog Stične so še danes razmetani prvi ljubezenski poljubi nas, takratnih gimnazijcev in gimnazijk, ki bodo tam ostali za vedno! Stična
Zlata poroka Karla in Ane Grčman 5 km oddaljena od Višnje Gore. Nekoč je po vaseh razsajala kuga. Nekega dne so zaradi nje pomrli vsi Selci, vas je bila prazna in razseljena, od takrat ime Sela. Da bi se za vedno rešili kuge, so zgradili zelo veliko cerkev sv. Jurija. Začetek enega dela rodu Janežič se na Selih začne, ko se v vas priseli Jožef Janežič, rojen leta 1763 v Hrastju pri Šmarje - Sap. Po dveh generacijah se leta 1858 rodi Franc Janežič. Z ženo Franco (roj. Borštnar) sta imela 9 otrok. Ko sta se leta 1934 vzela Karl Grčman (Malnarjev iz Izirka), in Ana Janežič (Mežnarjeva s Sel), na sliki četrta spredaj, sta rodova začela prijateljevati, sodelovati in si poma-
ima tudi Stiški potok, ki izvira nad Izirkom in teče mimo »babjega kolena«, kjer je menda včasih strašilo. Ko preteče manjšo sotesko, pokuka v Stično, obliže nekaj zidov samostana in kot da je pijana od tisočih spominov (tudi mojih) počasi ovinkari proti Ivančni Gorici in naprej v širni svet. Na severni strani Stične se skoraj vsak dan v soncu koplje zaselek Gradišče, ki je priljubljena izletniška točka s cerkvijo sv. Miklavža in Lavričevo kočo, od koder je prekrasen pogled na Stično in še daleč čez. Pred dnevi smo bratranci in sestrične ter naše družine iz rodu Grčman in Janežič prejeli prijazna vabila na srečanje. Dne 10. 9. 2017 se nas je več kot 100 zbralo na jesensko pisanem Gradišču. Takoj na začetku smo v zraku začutili veliko pozitivne energije, začel je pihljati topel vetrič dol s Sel in še toplejši gor iz Izirka. Bile so solze in bil je smeh. Ko se je oglasila glasba, je Gradišče skoraj vzkipelo, zato so odletele vse ptice. Bilo je res veselo: se je objemalo, smejalo, pelo in
Mežnarjevi s Sel
Prizorišče srečanja plesalo, se je šlo razne igre, pokaži kaj znaš, so bile recitacije. Se je tekmovalo in delile nagrade, se je dobro jedlo in pilo, se je pred glavno jedjo pokrižalo in molilo. Otroci in mladina so zaigrali svojo igrico in so sodelovali pri pevskih in plesnih točkah. Vse se je dogajalo pod velikim šotorom. Po stenah je bilo razstavljenih več kot 150 slik, ki smo jih v ta namen prinesli s seboj. Prav gotovo pa je bil najbolj zanimiv prikaz z rodbinskim drevesom Grčman, ki sega nazaj do leta 1671, ko se pojavi ime Caspar Grčman iz Trebnje Gorice pri Krki. Obstaja pa tudi internetna aplikacija Geni. Na ta način se da med seboj povezovati in vedeti, kdo je kdo. Na naše veliko presenečenje so družbo obiskali vsi štirje pevci Stiškega kvarteta in na našo željo zapeli štiri pesmi. Družba se je še bolj razživela. S Stiškim kvartetom sem sodeloval takrat, ko so peli z ansamblom Mi trije. Napisal in uglasbil sem pesmico Me vsak dan rajš ima, ki so jo fantje predstavili na festivalu, sicer pa je zmagala na šestih radijskih postajah (pesem Me vsak dan rajš ima je možno slišati tudi na
YouTube). Srečanje je organizirala posebna ekipa naše srednje generacije, ki je poskrbela za dobro vzdušje. Hvala tudi vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da nam je bilo še lepše. Za ples in razvedrilo so nam igrali - kdo drug kot naši sorodniki. Ugotovili smo, da so naši mladi harmonikarji in drugi instrumentalisti pravi talenti. Marko Okorn iz rodu Grčman, sin Drmožnskega Frenka nam je razložil družinsko drevo, bil je kot pevec kvarteta, kot pevec v duetu z ženo in kot pevec s svojo družino. Jaz pa sem sin Mežnarjevega Naceta (na sliki peti zgoraj), ki je bil ubit leta 1943, ko sem imel komaj 11 mesecev.
Sela so le majhna vas, kraj očeta moj'ga dom. Pa čeprav sem šel od tam, vedno tja se vračal bom, tam je vir domačnosti, ki odjemlje temne dni! Kjer zaveš se korenin, moj'mu srcu drag spomin! Jože Janežič
Naše kašče Domoznanski krožek Univerze ta tretje življenjsko obdobje v Ivančni Gorici je v šolskem letu 2016/2017 proučeval kašče v naši občini. Nekaj najzanimivejših primerkov te ljudske stavbne dediščine predstavljajo v našem glasilu.
Samostanska kašča v Stični
S ceste, ki vodi iz Ivančne Gorice v Stično, od stiškega samostana najprej, zagledamo veliko belo stavbo s številnimi majhnimi okenci. To je samostanska kašča - največja v naši občini. Prav gotovo ima tudi najzanimivejšo zgodbo. Sezidali so jo po prenehanju turških
vpadov. V samostanu je bilo v tistih časih več kot 50 menihov, prihajali so gostje, v kašči je moralo biti žita za sproti in zaloga za slabo letino, ko je samostan pomagal tudi okoliškim ljudem. Poslopje je na vzhodni in zahodni strani vpeto v obzidje in se zato tam naslanja na okrogel stolp. Meri 50 x 12 m in ima tri etaže. V vsaki etaži je niz majhnih oken. Na južni strani
Kašča s severne strani, s samostanskega vrta. Foto p. Branko Petauer
Okenski okvirji so kamnoseško delo. spodnje etaže okna niso originalna, ampak kasneje povečana. Na severni strani je na portalu vklesan latinski napis, ki bi se preveden glasil: »Od prvin svojih izdelkov daj ubogim in tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo in mošt bo prekipeval iz tvojih kadi. Prečastiti gospod Ludvik, 43. stiški opat, v 4. letu svojega vladanja – po odrešnju 1683 – od temeljev postavil.« Kašča je v mirnem času služila izključno shranjevanju žita, zato ji
Enoprostorske etaže so s slopi razdeljene na dve obokani ladji. rečejo tudi žitnica. Med slopi je imela peči za sušenje žita. Žito so po pričevanju v njej sušili še do leta 1974. V vojnih obdobjih pa je dobila tudi drugačne naloge. Tako so v 1. svetovni vojni, ko je samostan nudil zatočišče goriškim bogoslovcem in škofiji, v kašči shranili njiho-
ve pa tudi druge arhive in knjižnice, učne zbirke, cerkvene podobe, kipe in druge umetnine, celo zvonove. Danes so v njej proizvodni obrati: v spodnjih dveh etažah podjetje Sirpak, v zgornji pa kisarna podjetja Sitik. Tatjana Kordiš