maj 2017
31
številka 4
V jeku 1. svetovne vojne
Paberkovanje vedno redkejših sledi iz tega časa Pred sto tremi leti se je vojna prevesila že v drugo polovico, a ji tedaj ni bilo videti konca. V vojskujočih se državah je bilo vse več pomanjkanja, po vaseh pa so bile redke hiše, v katerih ni bilo mater, žena, sester ali hčera, ki ne bi nosile žalnih oblačil za padlim domačim. Naše paberkovanje kajpak ni sistematično, ker ne sledi kronologiji dogajanja. Objavimo, kar zasledimo v domačem okrožju; morda bo kdo kasneje iz tega in drugih virov sestavil natančnejšo podobo o razmerah v tem času.
Višnja Gora pred prvo svetovno vojno, verjetno leta 1912. Mesto kaže praznično podobo, meščani pa vedro razpoloženje in primerno blagostanje. Iz foto arhiva F. Godeše. Višnja Gora med prvo svetovno vojno, leta 1917. Mesto kaže žalostno podobo. Vojska zbira za vojaške potrebe. Pri ljudeh čutimo skrb in poparjenost. Iz foto arhiva S. Rusa. Pehar je naredil Franc Lunder iz Starega apna. Veščine se je naučil v času vojnega ujetništva v Rusiji. Bil je tako dobro narejen, da je držal vodo, kar sem tudi preizkusil.
Hudomušnice Personalni: »Ste poročeni?« Iskalec dela: »Ne, samski sem.« Personalni: Potem pa ne bo nič s službo; pri nas jemljemo samo take, ki so navajeni ubogati!«
Prej in slej
Radivoj Miklavčič Hujski Nekoč je sonce vstajalo svetlobo mi razdajalo. Sedaj mi daje le toplino, svetlobe niti za rezino. Nekoč so bili zvončki beli, sedaj so črni, potemneli. Nekoč so rože barvo imele, sedaj ne vidim več nobene.
Veroučitelj: »Otroci, kaj mora človek najprej storiti, da dobi odvezo?« Učenci (vsi v en glas): »Greeeh!« Zvedava tašča pride kmalu po prvi poročni noči k mlademu zetu in ga pobara: »No, kako si bil kaj zadovoljen s svojo mlado ženo?« »No, ja; kar v redu, kar v redu«, menca zet. »Veš kaj, si pa izbirčen; doslej so jo v tem pogledu vsi hudo pohvalili!«
Nekoč so zvezdice žarele, sedaj so čisto potemnele. Zame več jasnine ni, naj sije sonce ali noč temni.
Specialist za notranje stvari Toneta temeljito pregleda in na koncu zaskrbljeno zapiči pogled v pacienta: »Utrip imate počasen, zelo počasen.« Tone pa nazaj: »Gospod doktor, nobene panike; veste, mi upokojenci imamo časa na pretek.«
Pojasnilo: Pokojni Rado Miklavčič, Radivoj z Malega Hudega, je v srednjih letih oslepel. Zato večina njegovih pesmi bolj ali manj očitno izraža hrepenenje po svetlobi in videnju. (LS)
Lenobni Primož v hotelu naroči sobo s kopalnico. »Želite kopalnico s prho ali s kadjo,« vpraša Receptor. »S kadjo vendar,« zagodrnja komodni Primož, »zakaj neki bi toliko časa stal pod prho!«
Pomagajmo jih prepoznati V marčevskem Klasju smo objavili podobo, na kateri tri deklice stoječe ob drevesu nekaj popisujejo in spoštovane bralke in bralce poprosili za prepoznavo. Na povabilo se je prijazno oglasila Milena Kastelic z Velikega Črnela in sporočila, kdo so in kaj počno. Upodobljenke so nekdanje učenke 6. razreda OŠ Stična in v Ivančni Gorici in popisujejo indikatorske lišaje, ki so znanilci kakovosti zraka. Prva na podobi je Milena Kek, sredi in nekoliko v ozadju stoji Helena Kolenc, na desni je Lojzka Ceglar. Deklice so sedaj kajpak že odrasle žene, matere in gospodinje. Prva nosi zakonski priimek Kastelic, druga Čampa tretja pa Sadar. Mileni se lepo zahvaljujemo za sporočilo, vsem trem pa želimo še naprej obilo vsakršne sreče. Posnetek je najbrž nastal leta 1976 in mu potemtakem manjka še nekaj do polstoletne starosti. Leopold Sever