24
Kultura
marec 2014
številka 3
Aprilsko predavanje na UTŽO Verovanja gradiščarjev V Sloveniji je naravoverje - verovanje v naravo - naših prednikov pustilo veliko sledov S prazgodovino in njenimi sledovi v naših krajih in širše, se že dolga leta ukvarja Leopold Sever, od nekdaj vedoželjen naravoslovec, z darom za dojemanje minulega. Njegove dolgoletne raziskave so popisane v njegovih knjigah. Ena teh je knjiga o tičnicah z naslovom: Tičnice iz naravoverja. Tičnice so bili prostori, kjer so gradiščarji pospremili duše umrlih na »drugi svet«. Gradiščarji so vedno naseljevali gradišča, naravno zavarovane griče, tako imenovane holme. Običajno so bili v bližini vode. Pozneje je bila odločilnega pomena za njihovo zadrževanje na določenih gradiščih poleg vode še železova ruda. Ta jim je s predelavo dvigovala standard. Na gričih v bližini gradišč so izbirali prostore, obdane z drevjem. Drevju so prirezali vrhove, da je bilo drevje bolj košato. Na njih so gnezdile ptice. Na ravnih prostorih med drevjem, kjer si je skozi veje sončna svetloba utirala pot k zemlji, so opravljali duhovne obrede. Verovali so, da se duša umrlih zadržuje še 7 dni na zemlji in, da potrebuje posrednike, ki bi jo ponesli v nebo k Bogu. Bog je po njihovem verovanju bil svetloba. Posredniki za prenos duše so bile ptice. Dokazi, da so bile po njihovem verovanju ptice posredniki med zemljo in nebom, so tudi petelini na vrhu zvonikov mnogih cerkva, ki so jih pozneje zamenjali z angeli. Še danes pri pogrebni maši izgovarjajo,
naj angeli spremljajo dušo umrlega na nebo. Obredni prostori - tičnice - so merili od 40 do 120 m2. Prostori so imeli
obliko različnih ozvezdij. Na teh prostorih naši predniki nikoli niso gradili in večinoma se tudi pozneje niso pozidale. Prostori tičnic so še danes
vpisani v zemljiških knjigah. Tako je stiška tičnica vpisana v posestnem listu samostana pod št. 526 – K. O. Stična. Sicer je najlepše ohranjena tičnica na Brdu pri Lukovici v bližini gradu. Gospod Sever nam je predavanje popestril s preglednicami, kartami, ter slikovnim materialom. V Sloveniji je odkril in opisal 170 tičnic. Na zemljevidu smo videli, da so bolj zgoščene prav v naših krajih, okrog Ljubljane in na Barju, kar je razumljivo povezano z vodo in nahajališči železove rude. Tam, kjer omenjenega ni bilo, so tudi tičnice bolj redke, ali jih ni. Spotoma nam je pripovedoval o nekaterih njegovih zanimivih evolucijskih dognanjih. Pravi, da bi vsak politik moral dobro poznati evolucijo, kajti v njej je preživetje. Povedal nam je o običajih pokopavanja umrlih v svetu. Spomnil nas je, da nekatera ljudstva še danes izpostavljajo trupla umrlih pticam. Obžaluje, da se ljudje, posebej mladi, obračajo od narave in jo spoznavajo preko ekranov, namesto, da bi
živeli v sožitju z njo in s tem ohranjali v prvi vrsti sami sebe in naš rod. Ker je bila voda odločilnega pomena za nastanek gradišč in gradiščarjev, je v Ivančni Gorici po njegovi zaslugi postavljen vodnjak v spomin božanstva. Ta vodnjak je edinstven v svetu. Zasnova vodnjaka temelji na števila TRI, ker pri vodi prevladuje trojnost. Je edina snov, ki je v naravi v vseh treh agregatnih stanjih (trdno, tekoče, plinasto). Njena molekula je zgrajena iz treh atomov (2 vodikova in 1 kisikov), oblika molekule je trikotna, molska masa je 18 gr/mol = 3 x 6, kristali, izotopi vse bazira na številu 3. Tako je zgrajen vodnjak, ki krasi Ivančno Gorico in jo mimoidočim, tudi, če ne vedo zakaj, spremeni v prijetno, domače. Kajti voda, ki priteče iz treh cevi šepeta, govori … Voda je namreč najbolj klepetava snov na zemlji. Tako smo z ogledom vodnjaka, ob razlagi gospoda Leopolda Severja, zaključili zanimivo predavanje. Adela Petan
V Stični spominska razstava o škofu Antonu Vovku V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični je v sredo 23. aprila potekalo slovesno odprtje gostujoče razstave z naslovom »V Gospoda zaupam. Božji služabnik ljubljanski škof Anton Vovk (1900–1963)«. Razstavo je v lanskem letu, ob 50. obletnici smrti ljubljanskega nadškofa dr. Antona Vovka, pripravil Nadškofijski arhiv Ljubljana. Ob navzočnosti direktorice muzeja Nataše Polajnar Frelih, je razstavo v Stični slovesno odprl kardinal dr. Franc Rode. O razstavi je spregovoril soavtor mag. Blaž Otrin. Na 15 panojih so prikazana glavna Vovkova življenjska obdobja: od mladosti v Vrbi na Gorenjskem in šolanja v Zavodu sv. Stanislava in v ljubljanskem bogoslovju, do vseh postaj njegovega dušnega pastirstva, njegove škofovske službe in povojnega položaja Cerkve na Slovenskem. Na škofa Vovka je bil januarja 1952 v Novem mestu izveden brutalni napad in zažig, umrl je leta 1963, v njegovem času pa je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo. Razstava se vsebinsko vključuje v stalno razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem in omogoča poglobljen vpogled v delo ene od najpomembnejših in najodličnejših slovenskih cerkvenih osebnosti 20. stoletja. Razstava bo na ogled do 3. junija 2014. Matej Šteh