Aktualno
.
Špela Volčanšek,
MLAJŠI, VEČEN.
Rok Korošec
Svojim željam si odvzel svobodo. Kljub temu, da se usmerjaš proti rečem, v katerih uživaš, venomer hrepeniš po možnostih podaljševanja življenja in s tem nizanja trenutkov sreče. Teh nagrabiš 17, 92, morda 139, a niti vsi skupaj ne odtehtajo enega kirurškega posega, ki te s hitrostjo naboja izstreli v ognjeviti protest proti nepopolnosti narave. Pri tem se ne zavedaš, da je to protest proti izvirnemu samemu sebi. Kakršnokoli zavzemanje drugačnega stališča te umešča med upornike minljivosti, mlade revolucionarje, aktiviste, ki z nastavljanjem pasti krivijo ustroj časa. Preprosteje bi bilo priznati golo estetiko grdega in se raje obremenjevati s problemom katarze, kar bi povsem sprostilo moralno napeto ozračje našega praga in razvrednotilo stereotipni shopping and fucking, ki je nedvomno protagonist današnje težnje po nesmrtnosti, težnje po telesni lepoti. Paradoksalno pa je tovrstna lepota povsem nasproti lepoti kot združitvi vseh mavričnih fragmentov življenja, skrivnosti, naključij, patosa, zrenja, radosti, ljubezni, skratka vsega, kar v človeku vzbuja željo po čudenju. Kaj nimata staranje in smrt svojevrstne lepote, kot jo imata odraščanje in kasnejši spomin na mladost? Neotipljiva polena pod nogami religije in znanosti. Einsteinu se je nekoč zapisalo, da je znanost brez religije hroma, religija brez znanosti pa slepa. Če govorimo o izsledkih znanosti, ki bi delovala v skladu z mišljenjem množic, ki gojijo to našo ljubkovalno poimenovano religijo večne mladosti, lahko postane znanstveni dosežek etični problem, pridobi kočljivo nrav, nemara celo moralno oporečnost. Najmanjše zlo so recimo poizkusi, ki so dokazali vpliv prostih radikalov na proces staranja s primerjanjem mitohondrijev v srčnih celicah podgan s 4-letno življenjsko dobo in tistih pri golobih, ki dosegajo do 35 let, kljub temu, da imata obe živali primerljivo stopnjo metabolizma in iztisni delež srca. O koristnosti takšnih dognanj niti ne podvomimo, vendarle pa se dilema stopnjuje in postaja stvar osebnega prepričanja, ko stojiš pred odločitvijo, na primer o tem, če je življenje razvrednoteno nemara že s predimplantacijsko diagnostiko, terapevtskim kloniranjem, odvzemom zarodnih celic, itd. Zatem namreč po človeški navadi spraviš te besede pod etiketo, v imenu znanosti ali verskega prepričanja, vse skupaj pa pospraviš v škatlo svojih načel, pravil tvoje osebne individualne religije. Vsekakor bi trenutno že v nekem škotskem muzeju nagačena ovca Dolly geriatrom lahko odvzela vsakdanji kruh, vendar je bistven kamen spotike zopet človek, torej ti in jaz, ki stojiva nekje ob strani bojišča, medtem ko se odvija navzkrižni ogenj zagovornikov večnega življenja in čarov minljivosti in se ne zavedava, da dejansko bijejo najino bitko in da najino poslanstvo ni niti trenutno moderna pseudoreligija niti zagovor klasičnih verstev, še najmanj pa vsemogočnosti znanosti. Človek bi moral zgolj enostavno povleči črto, kakor je bilo enostavno nekoč, ko smo se igrali »Zemljo krasti«.
Večno življenje
33