PISMA NAŠIH ČLANOV

KAKO SEM IZGUBILA SLUH

Sem Katica, ena posebna slovenska ženska in sem že kar precej dolgo v zrelih letih. Ko pogledam nazaj v življenje, sem imela srečo in lahko rečem, da je bilo moje življenje lepo. Bilo je potrebno trdo delati, včasih celo garati doma in v službi. Vendar so bili takrat bolj srečni in sproščeni dnevi. Ni bilo toliko nepotrebnih stvari, ki nam danes samo grenijo življenje.

V svojem življenju sem opravljala dela različnih poklicev. Vsako delo, ki sem ga opravljala mi je bilo v veliko veselje in marsikaj sem se naučila. S svojo zagnanostjo in pridnostjo sem se trudila, da sem naredila veliko del, ki so bila v korist celotni družbi v naši lepi deželi Sloveniji.

Žal pa v življenju ni vse popolno in tudi pri meni je bilo tako. V določenem obdobju sem se preselila in si našla nov dom. V tem okolju ni bilo prijetno živeti. Tukaj sem izgubila sluh. Živeli smo v bližini poligona, kjer so izvajali strelske vaje. Dvajset let sem z ostalimi prebivalci živela ob strašnem hrupu, ki ga povzroča strelno orožje. Občutek sem imela, da živim v središču vojaškega kriznega žarišča.

Prebivalci smo se pritoževali na različne pristojne inštitucije glede hrupa, opozorili smo policijo. Svoje trpljenje smo skušali povedati celotni Sloveniji. Na javni televiziji smo v njihovi oddaji »Preverjeno« apelirali na pristojne, da bi nam pomagali omiliti to agonijo. Ugotovili smo, da je posledično bilo le še slabše in še več streljanja ter pokanja iz različnega orožja.

Vedno bolj so se celo bližali k našem domu in tega ni bilo konec. Zame in za vse nas v okolici je bilo to prava nočna mora. Tako stanje je potekalo čez cel dan, od štirih zjutraj do polnoči.

Neko nedeljo popoldan, ko sem s svojim kužkom odšla na sprehod, se nama je pripetila največja groza v življenju. V najini bližini je iznenada strašansko počilo in takrat sem v strašnih bolečinah izgubila sluh. Brez sluha je ostal tudi moj kuža. Videla sem samo kako se zvija in trepeta od strašnih bolečin. Na to sem ostala brez zavesti. Ko sem se ponovno zavedla sem spoznala grozo tišine. Tega, da izgubiš sluh v trenutku življenja se ne da z besedami opisati. To je neznanska bolečina ne samo telesna, temveč tudi duševna. Zaradi enega samega groznega nepotrebnega poka sem izgubila svoje socialno življenje in ostala odrezana od slišečega sveta. Nesrečna in zaprta sama vase, ki nisem vedela kaj in kako naprej v življenju in tudi nisem želela. Bila sem razočarana, da lahko samo en grozovit pok uniči moje življenje in življenje moje živali. Kužek je bil popolnoma izgubljen in bolan.

Pokanje v naši okolici se še vedno nadaljuje. Ni jim mar za življenja ljudi in živali okoli njih.

In gluhi ostanemo samo nesrečno nemi in gluhi.

Misel iz pisma:

»Lahko se postavimo na glavo ali hodimo po trepalnicah,

a kar se je zgodilo ne moremo spremeniti.«

Katica Panasov

Ne hodite tja, kamor vodi utečena pot. Namesto tega pojdite tja, kjer ni poti, in pustite sled. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč lahko ugotovijo, kako daleč lahko sežejo. T. S. Eliot