S tudia H istorica S lovenica
Slovenci: "V resnici! Njenih zaslug za razširjanje slavljanskiga duha med Slovenci, za obujanje naše nadepolne mladosti nihče ne more tajit."8 Tudi med letoma 1850 in 1851, ko je bil suplent na ljubljanski gimnaziji, je navduševal slovenske dijake za slovanstvo. Na svojem domu je zbiral najboljše učence in z njimi prebiral srbske narodne pesmi. Vajevci – med njimi zlasti Ivan Tušek in Valentin Zarnik ‒ so v njem videli svojega mentorja za naravoslovje in literarno dejavnost. Leta 1851 je nagovoril dunajskega pesnika Johanna Nepomuka Vogla za nemški prevod srbskih narodnih pesmi o kraljeviču Marku. Prevedel mu jih je v prozni obliki, ta pa jih je nato prelil v verze in leta 1851 izdal na Dunaju v knjigi z naslovom Marko Kraljevits. Serbische Heldensage.9
Dežman nastopi proti nemškutarstvu Dežman je pred svojim prestopom v nemški tabor celo svaril pred nemškutarstvom. Še leta 1855 je v Bleiweisovem Koledarčku slovenskem objavil humoristično pripovedno pesem Proklete grablje. Gre za prepesnitev koroške ljudske pripovedke, ki jo je v Novicah leta 1844 objavil Matija Majar. Dežmanova pesem pripoveduje o nekem Anžetu iz Rovt, maturantu ljubljanske gimnazije, katere učni jezik je bil nemščina. Fant se je po končani maturi vrnil v domači kraj na počitnice, vendar doma ni hotel več govoriti slovensko in je kar naprej momljal po nemško, kaj pomeni to ali ono, češ da se ne spomni več slovenskih besed. Tudi sicer mu doma ni bilo več nič po godu, ne materino opominjanje, naj ne bo ošaben, ne domača hrana niti jutranje oglašanje pastirja. Anže se nekega poletnega dne pojavi na travniku pri spravljanju sena. Pred njim ležijo grablje z navzgor obrnjenimi zobci. Zdaj znova začne s svojim: "Was heißt das?" Nato ponevedoma stopi na grablje, a te ga udarijo po ustih, da se mu ulije kri. V tistem trenutku izreče po slovensko: "Proklete grablje." Dežman se v tej pesmi ponorčuje iz vseh tistih, ki se zaradi ošabnosti ali oportunizma sramujejo svoje materinščine, in jo sklene z naslednjimi verzi: Naj bodi tistim v prid letá povest, Ki grdit' le domači jezik znajo In druz'ga nič, kot kruh domači jest'. Če glas slovensk' le sliš'jo – godernjajo. Gotovo ni za tak nesramne žnablje Mazila boljšega na svet' kot – grablje?10
8
Cit. po: "Panslavistiški renegat Dežman", Slovenski narod, 29. junija 1879, št. 147, str. 2. Prav tam, str. 2. 10 Dragotin Dežman, "Proklete grablje", Slovenski narod , 29. junija 1879, št. 147, str. 2. 9
507