S tudia H istorica S lovenica
zamorce (D 1861), Poduk za berače (D 1862), Nebeško veselje, v osmih pridigah popisano (D 1863),16 Pridiga ob času vojske (D 1869). Slomškov vpliv je viden tudi v obrednem besedilu za duhovnike Bogočastje svete katolške cerkve (1850), dalje: MB 1850,17 Jožefa Muršca, ki je bil s posameznimi odlomki objavljen že v Drobtinicah.18 Besedno gradivo za primerjalno jezikoslovno analizo je bilo deloma zbrano z izpisi, deloma iz besedila izločeno s podčrtavanjem liturgičnih terminov na pripravljene fotokopije skrbno izbranih besedil. Sledila je klasifikacija terminološkega gradiva glede na določene lastnosti (enobesedni, večbesedni termini, besedje glede na izvor, besedne družine, besedotvorne vrste, obrazilni morfemi). Na analitični ravni so potekale primerjave v več smereh, na podlagi katerih so se oblikovali sintetični zaključki. Tako so se izčistile tipološke lastnosti Slomškovih liturgičnih terminov, ki jih predstavljamo s ponazarjalnimi zgledi. Rezultati primerjalne analize so pokazali dvosmerno izmenjavo prevzetih (gl. 1, 2) in enosmerno izmenjavo domačih liturgičnih terminov (gl. 3).19 (1) Slomšek je ves čas pred seboj videl pomemben cilj narodno zavednega Slovenca: oblikovati enoten slovenski knjižni jezik, ki bi ga za svojega sprejeli rojaki iz vseh notranjeavstrijskih dežel. Zavedal se je, da brez premišljenih kompromisov ne bo šlo. V želji po razumljivosti in postopnosti v medsebojnem zbliževanju je Slomšek v štiridesetih letih 19. stoletja kot dvojnične ustreznice zapisoval celo tiste prevzete termine, ki so jih nekateri osrednjeslovenski
16
Pridižna besedila si sledijo takole: Nebeško prebivališče, Nebeško duhovsko veselje, Nebeška gostija, Vesela družba v nebesih, Različne verste nebeškega veselja, Mnogoverstne steze v nebeško kraljestvo, Dvanajstere vrata v nebeško kraljestvo. 17 Bogočastje sv. katolške cerkve, Sploh koristno podučenje čez cerkvene čase, kraje, sprave, opravila ino osebe po njihovem bogoslužnem pomenu in namenu (Gradec, 1850). 18 Tudi v različnih izdajah dela Veliki katehizem (1826, 1833, 1837), dalje: DK 1826, DK 1833, DK 1837, glavnega pisca v vzhodnoslovenski knjižni različici Petra Dajnka, so opazne tendence po poenotenju liturgične terminologije. Iz obeh ponatisov je razvidna izmenjava avtohtonih izrazov iz panonskega prostora s starimi prevzetimi osrednjeslovenskimi termini, npr. vüčenik (DK 1826) – joger (DK 1833, DK 1837), božja osoba – božja peršona (DK 1837). Opuščali so se tudi pokrajinsko obarvani izrazi z drugačno pomensko motivacijo v razmerju do osrednje knjižne norme, npr. dobrovelenje (DK 1826) – svetuvanje (DK 1833, DK 1837), grehov odpovedanje (DK 1826) – grehov odpušenje (DK 1833, DK 1837) in razlikovalni obrazilni morfemi, npr. namestek (DK 1826) – namestnik (DK 1833), posvečavati (DK 1826) – posvečati (DK 1833) – posvetiti (DK 1833). Legan Ravnikar, ''Liturgična terminologija v Dajnkovih katekizmih'', v: Dajnkov zbornik (Zora 3) (Maribor, 1998), 174–175. 19 O značilnostih Slomškovega besedišča prim. Jesenšek, ''Slomškov jezikovni nazor in slog'', v: Slovenski knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje (Obdobja 20 – Metode in zvrsti), ur. A. Vidovič Muha (Ljubljana, 2003), 669–682; Nataša Koražija, ''Slomškovo besedje v Pleteršnikovem slovarju'', v: Od Megiserja do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja (Zora 56), ur. M. Jesenšek (Maribor, 2008), 248–258.
655