S tudia H istorica S lovenica
1.2 Oblikoslovne značilnosti 1.2.1 Sklanjatveni vzorci samostalniških sklanjatev Samostalniki moškega spola: ed. párst-ø-a-(i)- ø -(i)-om. dv. párst-a-ou-om-a-ah-am(i) mn. párst-i-ou-om-e-ah-am(i) Prevladuje nepremični naglasni tip; premični se pojavlja v primerih tipa: člúovek člováika, jéezik, jezéika; odpravljen je končniški naglasni tip: stíeber stíebra; mešani naglasni tip: báuk bogoá; naglašena končnica v tipu ludjái je ohranjena. Samostalniki, ki se končujejo na -e, -o ali -a, podaljšujejo osnovo z -et: Stoánko Stoánketa, Méiha Méiheta. Samostalniki ženskega spola s končnico -a: ed. léip-a-e-(i)-o-(i)-o dv. léip-e-ø-am-e-ah-am(i) mn. léip-e-ø-am-e-ah-am(i) Po tem vzorcu se sklanjajo tudi samostalniki na -ev: targátva. V množini so ženskega spola: vóuste, plóuče, vroáte; vóuhe; párse, drúože. V dvojini se pojavljajo množinske oblike. Druga ženska sklanjatev se ne loči od knjižne, le v mešanem naglasnem tipu je ohranjena štajerska končnica orodnika ednine -oj: za pečjój. Samostalniki srednjega spola imajo svojo sklanjatev le v ednini, vendar so samostalniki feminizirani tudi že v ednini: vóuha, jájca. Tako se npr. samostalnik mesto sklanja takole: ed. máist-o-a-i-o-i-om dv. máist-e-ø-om-e-ah-ami mn. máist-e-ø-om-e-ah-ami. Samostalniki, ki podaljšujejo osnove s -t-, -n-, -s-, v dvojini in množini postajajo moškega spola in se sklanjajo po 1. moški sklanjatvi: dreváisi, sáimeni, tíeleti/ teleéti. 1.2.2 Pridevniška sklanjatev ed. láip-ø/-o-ga-mu-I/R-em-im dv. láip -a-ih-im-a-ih-im mn. láip -i-ih-im-e-ih-im Sklanjatev pridevnikov ženskega spola je enaka kot v knjižnem jeziku. 1.2.3 Pregibanje zaimkov Osebni zaimki jés, téi, áun, méidva, véidva, áunadvoá, méi, véi, áuni se sklanjajo kot v knjižnem jeziku, orodniške oblike so z meéno, s táubo; v rodilniku in tožilniku za 3. moško osebo ednine je znana oblika ja × njega. Vprašalna zaimka sta dáu in koá; poleg koá se pojavlja že v imenovalniku kúoga, v mestniku in orodniku pa čáim.
613