A. Hozjan: Maribor v prvih dveh desetletjih po pridobitvi škofije
lahko izučili celo slikarstva in risarstva. Nikakor ne smemo pozabiti mariborskega škofijskega, prevladujoče slovenskega bogoslovja, ki je pričelo s teološkim študijem le nekaj tednov po preselitvi škofijskega sedeža. Tesno z njim povezan je bil 1861 vzpostavljen dijaški zavod Viktorinum, pozneje sicer preseljen v Celje, a 1878 nadomeščen z novim malim semeniščem. V oba so takoj začeli sprejemati revnejše fante s slovenskega podeželja.32 Učiteljsko osebje na opisanih ustanovah v tej dobi je prihajalo v Maribor od blizu in daleč. Očitno je bil tudi učiteljski poklic ključ do uglednih družin. Še med sedanjimi zgodovinopisci je nedvomno najbolj znan in cenjen dolgoletni gimnazijski profesor Rudolf Gustav Puff, sicer dr. filozofije (roj. 1808), ki se je – že kot prileten vdovec pri 53-ih – tu vdrugo poročil s 24-letno Avgusto Gunis.33 Kar nekaj pomembnih slovenskih imen je v 50-ih in 60-ih letih na gimnaziji delalo družbo Puffu.34 Od teh so se v poznejših letih tu poročili in imeli otroke Jožef Šuman, Ivan (tudi Janko) M. Pajk – nato opustil profesuro in postal znan tiskarnar – kar dvakrat, in 41-letni Ivan Majciger, prišlek s Kranjske, ki je vzel Ano Marijo roj. Senekovič, vdovo po tukajšnjem prezgodaj umrlem gimnaz. učitelju Antonu Žnidariču.35 Od gimnazijske profesorske združbe so se do 1880 tu oženili še: Filip Klimscha, po rodu iz Nikeltafa (Šlezija), suplent Leopold Koprivšek, po rodu iz Olimja, Vincenc Borstner, doktorand filozofije in kandidat za mesto gimnaz. učitelja, Ivan Polanec – za pričo mu je bil Franc Rapoc, bilježnik v Mariboru, dr. Adolf Nitsche, 42-letni Martin Valenčak z uglednima pričama, advokatom dr. Ferdinandom Dominkušem ter dr. Radejem, in Franc Horak, po rodu iz čeških Polkovic, ki pa je vzel tu rojeno hčer steklarskega mojstra in trgovca s steklenino Lujzo Matildo Marijo Fetz.36 Tedanjih gimn. profesorjev je seveda bilo še več, saj med starši ali botri krščenih/umrlih otrok nastopajo: Jožef Essl – kot dolgoletni gimn. prof. je po smrti dotedanjega direktorja realke in kateheta Andreja Schocherja 1865 prišel
32
Franc Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje. Zgodovinski opis (Ljubljana, 1926), 353−354 (dalje: Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje); Vladimir Bračič, ''Razvoj šolstva in drugih izobraževalnih dejavnosti v Mariboru'', v: Maribor skozi stoletja. Razprave I (Maribor, 1991), 587−595. 33 Leta 1861, PMK 1857−1865, 69. 34 F. Kovačič jih je označil takole: ''K sreči so na mariborski gimnaziji baš v tej dobi (1850−1860) delovali vrli rodoljubi Matjašič, Trstenjak, Raič, Lipež, Majciger, Šuman, Janko Pajk, ki so netili slabotno lučko narodne zavesti …'' Kovačič, Slovenska Štajerska in Prekmurje, 353. 35 PMK 1866−1876: Pajk l. 1868, 59, Majciger l. 1870, 172 – za priči slednjemu sta bila še dva tedanja ''stebra slovenstva'', mariborski notar dr. Franc Radej in profesorski kolega Jožef Šuman; Majciger je sina imenoval Franc Sal. Vladimir. Jožef Šuman je botrstvo enega od svojih otrok zaupal celjskemu advokatu in tedanjemu županu Celja Ivanu Mörtlu; Pajk se je vdrugo oženil s hčerko mrb. pekovskega mojstra Wellnerja. 36 Za Klimscho PMK 1857−1865, l. 1863, 103; PMK 1866−1876: Koprivšek l. 1867, 30, Borstner l. 1868', 70, Polanec l. 1872, 235, Nitsche l. 1875, 320; PMK 1877−1888: Valenčak l. 1877, str. 3, in Horak l. 1879, 70.
376