Za (spo)znanje ni meja!

E-publikacija Za (spo)znanje ni meja!

Mobilnost mladih

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Kazalo 1.

2.

Uvod.....................................................................................................................3 Potovanje kot oblika neformalnega izobraževanja ................................................3 2.1. Kaj se skriva za besedo potovanje in kaj s potovanjem pridobimo.....................3 2.2. Prednosti učenja tujega jezika............................................................................6 2.3. Prednosti neformalnega izobraževanja in priložnostnega dela...........................8 2.4. Vključevanje v projekte in programe, ki nudijo neformalno izobraževanje.........9 2.4.1. Program MLADI V AKCIJI...............................................................................9 2.4.2. Prostovoljno delo........................................................................................11 2.4.2.1. Predstavitev zavoda Voluntariat..........................................................11 2.4.2.2. Prostovoljno delo na Popotniškem združenju Slovenije......................13 3. Študij in praksa v tujini........................................................................................14 3.1. Program Vseživljenjskega učenja......................................................................16 3.2. Resor za mednarodno sodelovanje ŠOU v Ljubljani..........................................18 3.3. Oddelek za mednarodno sodelovanje ŠOUM...................................................19 3.4. Praksa v tujini preko IAESTE organizacije..........................................................21 4. Zaposlovanje v tujini...........................................................................................25 4.1. Zaposlovanje v tujini in EURES..........................................................................25 4.2. Orodja za učinkovito predstavitev pri iskanju dela v tujini................................26 5. Življenje v tujini..................................................................................................27 5.1. Bivanje v tujini...................................................................................................27 5.2. Youth Hostli.......................................................................................................27 5.3. Kaj pomeni beseda hostel?...............................................................................28 6. Zaključek............................................................................................................29

2.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

1. Uvod Ni pomembno, kdo ste: popotnik, dijak, študent, iskalec zaposlitve, mladi po srcu, lačni novih izkušenj in dogodivščin, pomembno je, da si želite nečesa novega in svežega v svojem življenju; novih spoznanj in izzivov, ki vam bodo prinesli izkušnje in nepozabne spomine. Torej, če si zares to želite ali pa le na skrivaj razmišljate o tem, potem nam dovolite, da vas v tej želji ali razmišljanju utrdimo.

Pravkar prebirate vsebino, ki vam lahko pomaga odgovoriti na vprašanja, kot so: Kaj pomeni beseda potovanje in kaj se skriva v njenem ozadju? Kaj so prednosti potovanja in zakaj je ravno to odskočna deska za kvalitetnejše življenje, študij in delo v tujini? Kako se odpraviti preko državnih meja za iskanjem novega znanja, zaposlitve in življenja? Zakaj se sploh odločiti za tak korak, kot je zapustitev svojega bivalnega okolja in se podati v neznano? Kaj pomeni neformalno izobraževanje in prostovoljno delo? To in še več v tej e-publikaciji, ki smo jo prav za vas pripravili na Popotniškem združenju Slovenije kot partner v projektu aktivendrzavljan.si, ki ga vodi Zavod PIP.

2. Potovanje kot oblika neformalnega izobraževanja 2.1.

Kaj se skriva za besedo potovanje in kaj s potovanjem pridobimo

Alkimist je naslov romana, ki ga je napisal svetovno znani brazilski pisatelj Paulo Coelho. Izšel je leta 1988 in postal svetovna uspešnica ter najuspešnejše Coelhovo delo. Gre za simbolično spiritualistično zgodbo, ki želi bralca prepričati, da naj sledi svojim sanjam. Mladi Andaluzijec Jakob je želel potovati. Zavrnil je očetovo željo, da bi postal duhovnik ter se odločil, da bo ovčar in da bo s svojimi ovcami potoval naokoli. Ker je nato večkrat sanjal o otroku, ki mu kaže zaklad pri egipčanskih piramidah, se je odločil prodati svojo čredo in obiskati Egipt. Na potovanju v Egipt je spoznal kralja, prodajalca kristalnih izdelkov, in angleškega mladeniča, ki je želel v Egiptu odkriti alkimistično skrivnost – kamen modrosti, ki vse spreminja v zlato.

Med potovanjem Jakoba okradejo, bojuje pa se tudi z velikimi notranjimi dvomi ter občasnimi občutki zmagoslavja. Na poti je pozoren na znamenja, ki ga vodijo. V oazi, kjer se je Jakob s karavano ustavil, je srečal svojo veliko ljubezen ter modrega alkimista , ki mu je končno pomagal do piramide. Ko je prispel do piramid, je ugotovil, da je zaklad skrit v Španiji, na mestu, kjer je sanjal sanje o zakladu. Hkrati pa je spoznal, da tistemu, ki verjame v svoje sanje in jih uresničuje, življenje stoji ob strani in da v svetovni duši vse povezuje ljubezen.

To je roman, ki bi moral zasesti žep vsakega mladega popotnika. Že ta kratka vsebina knjige nam s pomočjo preprostih simbolov razkrije prednosti, ki jih potovanje nudi mladim popotnikom. Mladi Jakob si je s potovanjem pridobil veliko izkušenj, saj mu je splet okoliščin prinesel notranji mir, potrpljenje in sposobnost zaznavanja znamenj, ki mu jih življenje ponuja na vsakem koraku.

Neprijetne izkušnje med potovanjem so ga obogatile z znanjem tujega jezika, razumevanjem tuje kulture, širjenjem prijateljstva in z ljubeznijo do puščavskega dekleta, za katerega se je izkazalo, da bo njegova življenjska sopotnica.

Knjiga Jej, moli, ljubi pisateljice Elizabeth Gilbert pa je drug imeniten primer, ki spodbuja željo po potovanju in iskanju samega sebe. Je intenziven, ganljiv in zabaven roman o ženski, ki noče več živeti kot posnetek družbenih idealov. Tridesetletna Liz ima vse: moža, hišo, kariero. Namesto sreče in zadovoljstva pa čuti le paniko. Loči se in zapade v depresijo. Zato naredi radikalen korak. Da bi odkrila, kdo v resnici je, se popolnoma sama odpravi na enoletno potovanje okoli sveta. V Italiji se predaja kulinaričnim užitkom in se uči italijanščine. V Indiji s strogo meditacijo doživi razsvetljenje. V Indoneziji išče ravnovesje med užitkom in transcendenco. Tam najde novo pot … in počasi jo spet začne loviti sreča. Torej še ena simpatična uprizoritev, kako ti lahko potovanje drastično spremeni življenje in ti razkrije smisel življenja.

Tudi v Sloveniji imamo ekstremne ljudi, ki so se podali na podobno pot in odkrili pravi pomen potovanja. Preberite zgodbo Dejana Glavnika, ki se je s kolesom odpravil na petletno potovanje po svetu in ob tem doživel nepozabno izkušnjo.

3.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Svet je lep Zgodba Dejana Glavnika Dejan Glavnik, rojen 26. septembra 1975 v Celju, je večino svojega življenja preživel v rodnem kraju Breg pri Polzeli, kjer je že kot majhen fantič ustvarjal in snoval različne projekte. Zelo zgodaj se je pričel ukvarjati s športom. Tek in kolesarjenje sta postala njegova spremljevalca že v osnovni šoli, nato pa je vse skupaj le še nadgrajeval. V srednješolskih letih je oboje začel tudi aktivno trenirati. Pri rosnih 16-tih letih je postal član mladinske državne reprezentance v triatlonu in duatlonu. Intenzivni treningi so mu prinesli tudi nekaj zavidljivih rezultatov: dvakrat naziv državnega prvaka v duatlonu in enkrat v triatlonu. Bil je tudi član slovenske reprezentance na dveh svetovnih in štirih evropskih prvenstvih ter v svetovnem pokalu. Na žalost ali pa na srečo se je zaradi prometne nesreče med zimskimi pripravami v ZDA moral posloviti od profesionalne kariere v disciplinah, ki jih je treniral.

Dejana to ni ustavilo, saj je človek mnogih idej in načrtov. Med drugim se je ukvarjal tudi z organizacijo prireditev elektronske glasbe, ki jo je tudi med prvimi približal Slovencem.

Ubiral je različne poti, pa vendar je ostal na pravi poti – poti, ki ga je vodila do uresničitve njegovih sanj. Zagotovo je človek, ki mu ni nikoli dolgčas in vedno znova išče tisto nekaj, kar daje življenju nov pomen. Pri tridesetih se je zatorej odločil, da se s kolesom odpravi okoli sveta, spozna planet, na katerem živi, ter uresniči svojo življenjsko željo.

Težko je opisovati podrobnosti vse poti, lahko bi celo rekli, da je iluzija nekomu razložiti vse spomine in občutke, ki so se mu porajali 5 let, ko je vozil svojo življenjsko zgodbo. Pa vendar mu je uspelo nekaj občutij in vtisov strniti v nekakšno zgodbo, ki se zdi skorajda nadrealna.

Pot se je pričela 22. aprila leta 2006, ko se je odločil, da uresniči svoje sanje in se popelje s kolesom okoli sveta, in to prav na dan Zemlje.

Pot je bila okvirno začrtana, pa vendar včasih usoda vzame stvari v svoje roke. Tako je bila pot res nekaj posebnega. Vsak delček sveta je bil nekaj nenavadnega, nekaj, česar ne moreš nikoli pozabiti.

Pot po enaindvajsetih državah se je začela v Evropi in nadaljevala preko Islandije na vrh ameriške celine, kjer je pričel kolesariti po najdaljši cesti sveta Pan Americana. Ta ga je vodila s severa Aljaske do Cancuna v Mehiki, nato na Kubo, v Dominikansko republiko, kjer je spoznal, da vse prehitro drvi mimo njega in da mu ni potrebno misliti le na prevožene kilometre. Takrat se je začelo zares. Spoznavanje sveta v resnični podobi, spoznavanje narave, ljudi, živali in načina življenja. Pot se je nato počasi odvijala proti Puerto Ricu, na Jamajko in do vseh držav Srednje Amerike. Južno Ameriko je prekolesaril od Venezuele do skrajnega juga Argentine (Ushuaia). Sledila je Oceanija (Nova Zelandija, Avstralija, Tasmanija), nato pa je naredil krožno vožnjo iz Vzhodnega Timorja, otočja JV Azije, do Kitajske, kjer je leta 2008 obiskal tudi olimpijske igre v Pekingu. Sledile so Mongolija, Južna Koreja, Japonska in vse države JV Azije. Nato je krenil nazaj do Kitajske – tokrat celo do Tibeta, Nepala, Indije, Pakistana, Irana, UAE, Omana in od tam naprej v Bocvano, na jug afriškega kontinenta. Pot je nadaljeval skozi celotno Afriko, na Bližnji vzhod, v vzhodno Evropo in nato preko Balkana nazaj v domačo Slovenijo in rodni kraj Breg pri Polzeli.

Na poti se mu je dogajalo marsikaj, o tem ni dvoma. Zagotovo si bo zapomnil nesrečen dogodek v Nepalu, kjer se je ponesrečil. Nesreča se je zgodila decembra 2009, kjer mu je ob koncu kolesarjenja okoli Anapurne pri sestopanju s kolesa zdrsnilo in je omahnil več metrov globoko v prepad. Odnesel jo je z zlomi, izpahnjenim ramenom in z zvinom gležnja. Zdravljenje in okrevanje je trajalo 3 mesece, nato pa je znova krenil na pot. V Nepalu se je ustavil tudi na pogrebu alpinista Tomaža Humarja, ki je preminil v Himalaji. Zdravje mu je ponagajalo še z boleznimi, kot so malarija, dengue, typhoid in bilharzia, a vse je uspešno premagal. Dobro se spominja tudi Patagonije, kjer se je boril z močnim vetrom, ki mu je bril v obraz kar 42 dni in ga omejeval pri kolesarjenju. Tako je bilo do Ognjene zemlje, kjer pa je doživel nasprotno. Veter s hitrostjo do 130 km/h mu je tako bril v hrbet, da je moral močno zavirati, da ni padel. Naporno je bilo tudi v puščavi Gobi, kjer se mu je kolo vdiralo v pesek, poleg tega pa mu je pesek oviral tudi vidljivost. V Pakistanu in Iranu je imel tako rekoč vrhunsko varnost. Skozi celotno pot teh dežel je imel vojaško spremstvo, spati pa je moral v zaporih in na policijskih postajah, saj naj bi bilo zunaj prenevarno zanj. Drugače je na poti spal skorajda povsod – pri domačinih, v hotelih s 5 zvezdicami, na straniščih, na ladji, v restavracijah in kuhinjah, najraje pa si je postavil šotor na kakšnem odmaknjenem delu. Kot sam pravi, sta ga najbolj navdušili Južna Amerika in Azija, najmanj gostoljubja pa je občutil prav v Evropi.

Vreme mu je na poti dobro služilo, težav pa ni imel niti s prehranjevanjem. Poskusil je skoraj vse, kar se poskusiti da. Navdušil ga je kengurujev rep, med drugim je jedel psa, mačko ter poskusil napitek s krastačo. Poskusil je marsikaj, pa vendar se je naučil ceniti tiste samoumevne stvari, kot je recimo košček čokolade ali kozarec hladne vode. Da, dogajalo se je marsikaj in ta pot ne bo pozabljena. Vedno znova se mu bodo porajali spomini, ki ga bodo opomnili, da je svet resnično lep.

V petih letih, 3 mesecih in enem dnevu je Dejan prekolesaril 91 držav, 118.348 kilometrov in tako uresničil življenjsko željo – osvojil je svet – in to s kolesom.

Saša Černilogar

4.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Torej, kaj vse se lahko zgodi, ko potujemo, in kakšne izkušnje lahko s tem pridobimo? Odgovorov na to vprašanje je veliko, vendar ne iščemo pravilnega odgovora. Želimo, da si vsak sam odgovori na to vprašanje in si postavi lastno definicijo. Tu smo le zato, da vas pri tem spodbujamo, vam pomagamo in vas usmerjamo.

Lahko bi trdili, da je potovanje eno osnovnih orodij za pridobivanje življenjskih izkušenj, spoznavanje samega sebe in lažjega sprejemanja sveta, v katerem živimo. Prav na potovanjih lahko spoznamo, kdo smo in kako visoke ovire smo pripravljeni ter sposobni preplezati za doseganje življenjskih ciljev. Naučimo se sprejemati samega sebe in sprejemati ljudi takšne, kot so. Razširimo svoj krog prijateljev , kar nam odpre vrata v svet. Vse to pripomore h kvalitetnejšemu življenju in k lažjemu premagovanju vsakdanjih problemov in ovir.

S trebuhom za kruhom, se je reklo včasih, ko so ljudje zapuščali svoje domače kraje in iskali delo v oddaljenih krajih ali celo v tujih deželah. Tudi vojne so prispevale, da so se ljudje množično selili in iskali začasna zatočišča, kjer so mnogi tudi ostali. V današnjem času pa je selitev v tujino že nekaj čisto vsakdanjega. Prav nič nenavadnega ni, ko mlad športnik gradi svojo kariero v tujini, ko se študent odloči, da svoje znanje preizkusi na tuji univerzi, ko se mlado dekle zaljubi v šarmantnega Španca in ko se družina opogumi za selitev v Avstralijo. Življenje se spreminja in prav tako navade ljudi. Za tako pomembne korake v življenju pa je še vedno potrebno veliko poguma in zaupanja vase, da premagaš vse strahove, ki se ob tem porajajo. Že sprememba študijskega okolja v tujem mestu, ki je le nekaj kilometrov vstran od bivalnega kraja, lahko prinese obilico stresa, strahu in dvomov. Veliko je primerov, ko se ljudje ravno zaradi teh pomislekov ne odločijo za takšne korake in raje ostanejo v znanem okolju ter živijo svoje življenje brez drastičnih sprememb in izzivov. Seveda s tem ni prav nič narobe, saj smo si ljudje različni in imamo svoje želje in potrebe. So pa ljudje, ki si želijo takšnih izkušenj, vendar si tega enostavno ne upajo, saj imajo premalo poguma in zaupanja vase, da bi bili sposobni narediti tako pomemben življenjski korak. Prav tem je potrebno pomagati in jih spodbujati k takšnim odločitvam.

V Popotniškem združenju Slovenije se tega dobro zavedamo, zato se že vrsto let ukvarjamo in podpiramo mobilnost mladih, predvsem mladinsko popotništvo, katerega namen je spodbuditi mlade in mlade po srcu k raziskovanju domovine, tujih kultur in krajev ter jih motivirati, da si že v mladih letih pridobijo izkušnje s potovanj, tako doma kot v tujini.

V PZS podpiramo prepričanje, da je potovanje vseobsežna oblika učenja, preko katerega se lahko naučimo tujega jezika, razširimo krog poznanstev, razširimo obzorja, spoznamo tuje kulture in samega sebe. Gre za prednosti, ki lahko vsakemu zagotovijo ugodnejše, kvalitetnejše in lažje življenje, saj se z izkušnjami s potovanj lažje odzovemo na vsakdanje probleme in enostavneje premagujemo življenjske izzive. To pa so glavni temelji uspešne kariere.

Potovanje pomeni začasno spremembo načina življenja in prisotnost določenih aktivnosti, ki v običajnem življenjskem prostoru niso prisotne. Posledice zadovoljevanja teh potreb vplivajo na psihično in fizično počutje ter zdravje človeka. Dajejo mu nove življenjske moči, delovne sposobnosti, življenjska spoznanja, izkušnje in različna doživetja.

5.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

2.2. Prednosti učenja tujega jezika »Kolikor jezikov znaš, toliko ljudi veljaš,« pravi stari pregovor. V sklopu prizadevanj za spodbujanje mobilnosti mladih in medkulturno razumevanje je učenje tujega jezika eno pomembnejših področij, kateremu je potrebno nameniti veliko več časa in energije. Ob vsej tej jezikovni raznolikosti po svetu ima učenje in znanje tujega jezika veliko prednosti. Ljudem lahko pomaga, da spoznajo nove prijatelje, uživajo na počitnicah v tujini in lažje potujejo, poklicno napredujejo ali uživajo v radostih drugih kultur. Z učenjem jezika si lahko tudi razširijo obzorja. Že pasivno pogovorno znanje jezika je lahko v veliko pomoč. Živimo v sodobnem svetu, ko se ljudje lažje odločajo za življenje, študij ali delo v tujini, vendar pa pomanjkanje znanja jezikov še vedno predstavlja nevidno oviro za take življenjske korake. Z učenjem tujega jezika si lahko odpremo številne poti, ki nam nudijo možnost prostega gibanja. Za doseganje tega pa je potrebno le nekaj volje, potrpljenja in truda.

To pa ne pomeni, da si morate za znanje tujega jezika pridobiti diplomo jezikoslovca ali akademika. Friedricha Nietzshe pravi: »Kdor obvlada samo osnove tujega jezika, uživa bolj kot tisti, ki ga dobro obvlada. Užitki pripadajo tistim, ki stvari obvladajo na pol.« Veliko znanih oseb govori več jezikov.

Vzemimo na primer šport, ki navadno ni povezan s posebnim jezikovnim znanjem, pa vendar je veliko športnikov, ki tekoče in razločno govorijo več jezikov.

Znani rokometaš Rok Praznik nam je zaupal svojo izkušnjo, ki jo je pridobil z igranjem rokometa v tujini. Prisluhnite njegovim besedam.

Kariera v tujini Zgodba rokometaša Roka Praznika Rokomet , ki ga aktivno igram še danes, mi je bil verjetno že položen v zibelko, saj je bil moj oče Aleš odličen rokometaš. Začel sem ga igrati nekje v tretjem razredu osnovne šole in svojo pot nadaljeval skozi vse selekcije RK Celje Pivovarna Laško. Leta 2001 sem kot kapetan mladinske reprezentance in novi član članske reprezentance sklenil , da poskusim svojo srečo tudi v tujini.

Moj prvi klub v tujini se je imenoval USI Ivry in se nahaja v predmestju Pariza.

Pred odhodom sem aktivno govoril angleško, srbsko-hrvaško in pasivno nemško. Francosko praktično ničesar.

Začetki so bili kar težki, vendar mi je bilo lažje, ker so osnove rokometa povsod iste, tako da sem že po dobrem mesecu znal osnovne fraze in besede. Poleg tega mi je pomagal klub, saj smo imeli enkrat na teden tečaj francoščine, kjer sem počasi dobival osnove gramatike in jezika.

Veliko mi je pomagala prijateljica Maja, ki se je takrat intenzivno učila francoščino in še danes govori boljše kot jaz.

Po treh letih igranja v francoski ligi sem dobil ponudbo iz Španije, in sicer nekdanjega evropskega prvaka Bidasoe iz Iruna. Ponudbe nisem zavrnil, ampak sem se odločil , da se preizkusim še v španski ligi, ki je takrat veljala za najmočnejše klubsko tekmovanje poleg nemške lige. Zgodba iz Francije se je ponovila, vendar mi je bilo učenje španščine nekoliko olajšano, kajti jezika sta zelo sorodna, zatorej sem španščino osvojil hitreje in lažje kot prej francoščino. Poleg tega se Irun nahaja v Baskiji in večina ljudi govori euskera-baskovsko. Jezik se mi je zdel zelo zanimiv in moji soigralci, predvsem dober prijatelj Unai, so me naučili nekaj besed in stavkov. Upam, da bom nekoč sposoben govoriti, vsaj pasivno, ta zanimiv in “eksotičen” jezik.

Vsekakor odločitev za odhod ni bila lahka, čeprav sem si vedno želel poskusiti v tujini. Najbrž so takšne odločitve relativno lažje, ko si mlajši, vsekakor pa je nisem nikoli obžaloval, ravno nasprotno. Mislim, da me je življenje v tujini pomagalo izoblikovati v trdnejšo in bolj samozavestno osebo. Poleg tega pa sem spoznal nove kulture, se naučil dveh novih evropskih jezikov, spoznal nove religije in predvsem bil v stiku z ljudmi. Poleg znanja tujih jezikov mi prav to pomeni največ.

Poznanstva, prijateljstva so stvari, ki te zaznamujejo za vse življenje.

In prav to se mi zdi eden od ključnih ZA-jev (pro-jev), ko se odločaš za odhod v “tujino”.

6.

Rok Praznik

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Učenje tujega jezika zahteva, podobno kot učenje glasbe, kar nekaj truda, vendar je zelo koristno. Napredovanje pri učenju je lahko prav tako prijetno kot dosežek cilja. Če le najdeš pravilno pot, kako do znanja tujega jezika, lahko vse skupaj postane zabava.

Nekateri od nas imajo srečo, da se poleg maternega jezika naučijo tudi drug tuj jezik, bodisi zaradi tujega okolja, v katerem živijo, bodisi zaradi starševske kulturne razlike. Prav tako je znano, da mladostniki veljajo za najboljše učence jezikov. Imajo prožnejši um, manj zadržkov in veliko časa, da uživajo v oponašanju, kar jim je v veliko pomoč. Poleg tega pa zaradi izredne sposobnosti učenja naglasov zvenijo še toliko bolj prepričljivo. Prav to je potrebno pri mladostnikih izkoristiti in jih še bolj spodbujati, da se v mladih letih odločajo za potovanja, s pomočjo katerih lahko znanje svojega jezika preizkusijo tudi v praksi. Popotniško združenje Slovenije se dodobra zaveda, da ti šolsko znanje nudi le osnovo za sporazumevanje v tujem jeziku, zato s tem namenom spodbuja mlade k potovanju, da si nadgradijo znanje tujega jezika, ga preizkusijo v praksi, da jim jezik dobesedno zleze pod kožo.

Sinologinja Petra Kosi se je za okrepitev znanja kitajskega jezika v času študija kar dvakrat odpravila na Kitajsko. Dovolite, da vam razkrije, kaj je tako pomembna odločitev prinesla v njeno življenje. Študijsko leto v Tianjinu na Kitajskem Zgodba Petre Kosi Že na začetku študija na sinologiji sem vedela, da si bom znanje jezika in kulture najbolje pridobila tako, da bom nekaj časa študirala na Kitajskem. Niti slutila nisem, da se bo ta priložnost pokazala tako kmalu.

V drugem letniku je bilo našemu oddelku namenjenih več štipendij, vendar zaradi prevelikega števila prijavljenih nisem uspela priti v ožji izbor. Ko sem se že sprijaznila z dejstvom, da ne bom šla na Kitajsko, sem na internetu zasledila razpis kitajske vlade, ki je preko Bruslja in Evropske unije štipendirala evropske študente v primeru, da so se odpravili študirat na Kitajsko. Razpisanih je bilo 100 mest, zato je bila verjetnost, da dobim štipendijo majhna, vendar sem prijavnico vseeno oddala. Konec julija leta 2008 sem na dom dobila dolgo pričakovano pismo: »Sprejeti ste na Univerzo Tianjin s celoletno polno štipendijo.« Poleg izrednega veselja pa sem v tistem trenutku občutila tudi strah.

Zame je bilo potovanje na Kitajsko prvo veliko samostojno potovanje. Tako daleč nisem šla še nikoli. In to sama za eno leto. Ne znam opisati, kako nenavadno je bilo pustiti družino na letališču in oditi na letalo. Vznemirjenje nad vsem novim, ki me je čakalo, je bilo tako veliko, da sem enostavno pozabila na strah.

Po trinajstih urah potovanja sem prispela v Peking, kjer sem doživela svoj prvi stik s Kitajsko; pa tudi svoj prvi kulturni šok. Glede na to, da je Tianjin od Pekinga oddaljen le 150 kilometrov, sem se tja odpravila z vlakom. Ko sem prispela na univerzo, so mi dodelili sobo, ki že dolgo ni videla čistilnega sredstva, ampak sem zaradi neizmerne utrujenosti tisto noč na to pozabila. V tednu, ki je sledil, sem bila prepričana, da ne bom ostala na Kitajskem več kot dva tedna. Poleg vseh težav z birokracijo, urejanjem sob, vpisovanjem na faks, sem povrhu vsega bila še oropana, tako da sem ostala brez vsega, razen (na srečo!) potnega lista. Doživljala sem velik kulturni šok ter bila velikokrat presenečena. Na koncu sem vendarle uspela obdržati dobro voljo in preprosto vztrajati ter dati Kitajski še eno priložnost. In splačalo se je, še več kot to. Po prvem tednu takšnih in drugačnih težav so se moje dogodivščine šele prav začele.

Da bi eno leto strnila na tako majhen prostor, kot mi je dodeljen, bi bilo težko. Kitajska me je spremenila.

Name so vplivali ljudje, sedaj že mnogi zelo dobri prijatelji, name je vplivala neizmerna pokrajina, ki sem jo opazovala z vlaka na svojih občasnih potovanjih. Znebila sem se mnogih stereotipov, ki so mi bili privzgojeni, in na koncu tudi začutila kitajsko kulturo, ne kot tujec ali turist, ampak kot človek, ki jim je postal prijatelj. Seveda je Kitajska še marsikomu, sploh v Sloveniji, eksotična država, kjer ljudje nimajo svobode, kjer vlada diktatura in kjer je zrak na svetu najbolj onesnažen. Ampak preko tega, preko vseh stvari, ki sem jih slišala v medijih in drugje, sem ugotovila, da je Kitajska dežela ponosnih ljudi, ki še vedno dajejo veliko poudarka na kulturno izročilo, in so kljub izredno težki preteklosti, polni vojn, nepravičnosti in omejitev, zelo odprti in prijazni. Študij na Kitajskem mi je omogočil, da sem prešla meje ozkoglednosti.

In to je izkušnja, ki si jo pridobiš le s tem, da si drzneš tvegati in skočiti čez rob.

Petra Kosi Znanje jezika lahko pomaga pri razumevanju tuje kulture in družbe. Marcel Proust je zapisal: »Resnično dejanje odkrivanja ni iskanje novih dežel, ampak gledanje z novimi očmi.« In znanje tujega jezika vam lahko da te oči, saj vam omogoča sporazumevanje z ljudmi v njihovem lastnem jeziku in zagotavlja vpogled v njihovo kulturo iz prve roke. Pravzaprav lahko nov jezik opredelimo kot jezikovno deželo priložnosti. Kot pravi psiholingvist Frank Smith: »En jezik vas postavi na hodnik življenja. Dva jezika vam odpreta vsa vrata na tej poti.« Znanje tujega jezika je pomembno sredstvo za sporazumevanje med ljudmi, ki govorijo različne jezike. Z vsakim tujim jezikom, ki ga obvladamo, povečamo možnost, da najdemo skupen jezik s sogovornikom. S tem, ko se svet krči in postaja svetovna vas, ter postopoma prerašča v mednarodno skupnost človeštva, postaja potreba po medkulturnem dialogu in razumevanju vedno pomembnejša. Južnoafriški vodja Nelson Mandela pravi, da samo en sporazumevalni jezik ni dovolj: »Če s človekom govorite v jeziku, ki ga razume, bo to prišlo v njegovo glavo. Če govorite z njim v njegovem jeziku, bo to prišlo do njegovega srca.«

7.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Nekoč je bila popularna šala, ko je švedski turist spraševal policista za pot v angleščini, pa nemščini, španščini, italijanščini, francoščini in nazadnje še v ruščini. Ko je po šestem poskusu obupal, je mlajši policist rekel starejšemu: »Glej, morava se naučiti kakšnega tujega jezika. To bi bilo koristno.« Starejši policist pa mu je odvrnil: »Brez veze – ta Šved je znal šest jezikov, pa mu ni nič pomagalo!« Z učenjem jezika lahko izkoristite poslovne in študijske priložnosti. Pomaga vam lahko do boljše poklicne poti, saj vam zagotavlja konkurenčno prednost. Na primer za veliko služb v Belgiji se od kandidatov zahteva znanje vsaj dveh uradnih državnih jezikov in enega večjega evropskega jezika. Pravzaprav ima kar tri četrtine velikih podjetji v Evropi vzpostavljene sheme za zaposlovanje ljudi z znanjem jezikov. Tudi veliko evropskih univerz ponuja programe v tujih jezikih, da privabijo tuje študente ali povečajo mobilnost domačih.

Jezikoslovci so odkrili, da lahko znanje več kot enega jezika ljudem koristi tudi na drugih področjih, na primer za krepitev sposobnosti sklepanja in za boljše akademske dosežke. Raziskovalci so na primer odkrili, da so dvojezični otroci boljši pri reševanju problemov, ki vključujejo zavajajoče informacije. Znani zagovorniki pravijo, da prinaša znanje jezikov tudi druge prednosti. Britanski komik in zvezda serije Monty Python, John Cleese, je prepričan v naslednje: »Zaradi učenja je tvoj um močnejši in prilagodljivejši. Dejansko uporaba jezika prinaša popolnoma novo izkušnjo sveta.« Torej, kaj še čakate. Podajte se v svet in se pričnite učiti jezika, ki vam je všeč. Naj vam vse skupaj postane zabava!

2.3. Prednosti neformalnega izobraževanja in priložnostnega dela Izobraževanje lahko razdelimo na formalno in neformalno. Formalno izobraževanje nam prinese javno veljavno izobrazbo, poklicno kvalifikacijo ali javno veljavno listino. Neformalno izobraževanje pa nam poleg tega znanja popestri življenje, ga naredi bolj dinamičnega in obarvanega. Znanje, ki si ga ob tem pridobimo, ni javno ovrednoteno, je pa pomemben faktor za lažje in udobnejše življenje. Za razliko od formalnega izobraževanja gre pri neformalnem izobraževanju za pridobivanje, razširjanje, obnavljanje, posodabljanje in poglabljanje znanja.

Neformalno izobraževanje je vsaka organizirana oblika izobraževanja, ki ima nek definiran namen. Izvajajo ga različne neprofitne organizacije, podjetja, pa tudi lokalne skupnosti in državne institucije. Ta izobraževanja ne prinašajo formalno veljavne izobrazbe.

Prinašajo pa znanje in veščine, ki jih posamezniki potrebujejo. Pogosto uvaja nove in bolj učinkovite načine učenja: izkustveno učenje, delo v manjših skupinah, vrstniško učenje.

Predvsem neformalno izobraževanje omogoča pridobivanje socialnih spretnosti. S socialnimi spretnostmi mislimo na medosebne spretnosti, in sicer spretnosti timskega dela, upravljanja s človeškimi viri, samozaupanje, disciplino, voditeljske sposobnosti, načrtovanje, organizacijo, projektno delo in razmišljanje, praktično reševanje problemov itd.

Zelo blizu neformalnemu izobraževanju pa je tudi priložnostno delo. Tukaj gre za učenje ob dejavnostih, kot so prostovoljno delo v nevladnih organizacijah, vodenje različnih projektov in podobna dela, ki prinašajo širok spekter priložnosti za neformalno učenje.

8.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Priložnosti za neformalno izobraževanje in priložnostno učenje je veliko. Predvsem za mlade je zelo smiselno, da izkoristijo kar največ teh priložnosti. Te priložnosti pomagajo odkrivati in razvijati lastne potenciale ter prepoznavati in ustvarjati nove karierne priložnosti. Neformalno izobraževanje zajema razne tečaje in seminarje, usposabljanja, pa tudi članstvo v mladinskih skupinah, prostovoljno delo ali delovno prakso. Neformalno torej ni nekaj nasprotnega formalnemu, ampak njegova dopolnitev.

2.4. Vključevanje v projekte in programe, ki nudijo neformalno izobraževanje 2.4.1. Program MLADI V AKCIJI

Torej, kako se vključiti v programe in projekte, ki ponujajo neformalno izobrazbo? Če se omejimo na Evropsko unijo, je vsekakor program MLADI V AKCIJI idealno orodje za iskanje dodatnih izkušenj zunaj šol. To je program Evropske unije, ki sledi ciljem evropskega sodelovanja na področju mladine. Omogoča finančno podporo projektom neformalnega učenja in mobilnosti mladih, ki prispevajo k ciljem evropskega sodelovanja na področju mladine. Projekti, podprti s strani programa Mladi v akciji, uresničujejo predvsem cilje prednostnih področij, kot so Evropsko državljanstvo, Participacija mladih, Kulturna raznolikost in Vključevanje mladih z manj priložnostmi.

- Evropsko državljanstvo: Projekti, ki podpirajo to področje, s svojimi programi ozaveščajo mlade, da so tudi evropski državljani, ki so odgovorni za prihodnji razvoj in ureditev Evropske unije. Cilji teh projektov morajo biti spodbujanje mladih k razmišljanju o evropskih temah, vrednotenju evropskega povezovanja ter vključitev mladih v razprave o gradnji in prihodnosti Evropske unije.

- Participacija mladih: Projekti, ki podpirajo to področje, s svojimi programi spodbujajo prevzemanje aktivne vloge mladih v družbi. Cilji projektov morajo omogočiti naslednje: povečati udejstvovanje mladih v življenju njihove lokalne skupnosti; povečati udejstvovanje mladih v sistemih reprezentativne demokracije; omogočati različne oblike učenja o tem, kako aktivno sodelovati v družbi.

- Kulturne raznolikosti: Projekti, ki podpirajo to področje, s svojimi programi spodbujajo odkrivanje in spoštovanje kulturne raznolikosti v Evropi in izpostavljajo nujnost boja proti rasizmu in ksenofobiji. Skupne aktivnosti mladih z različnimi kulturnimi, etničnimi in verskimi izhodišči so priložnost za doseganje ciljev teh prizadevanj ob uporabi metode medkulturnega učenja.

- Vključevanje mladih z manj priložnostmi: Program MLADI V AKCIJI se dopolnjuje z drugimi programi na področju izobraževanja in učenja ter je namenjen vsem mladim, zlasti pa tistim, ki si podobnih življenjskih in učnih izkušenj ne morejo pridobiti v ostalih programih.

Projekti, v katerih sodelujejo mladi z manj priložnostmi, zlasti mladi, ki so odrinjeni na rob družbenega življenja, ter mladi z manjšo možnostjo zaposlitve, imajo prednost pri sprejemu v program. Program tudi pričakuje, da bodo nosilci projektov s podporo programa MLADI V AKCIJI izvajali ukrepe za čim večje sodelovanje mladih v njihovih dejavnostih ter se trudili k sodelovanju pritegniti mlade iz različnih ekonomskih in socialnih okolij s svojega območja.

9.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Program MLADI V AKCIJI je uvrščen med programe Skupnost, ki imajo močno poudarjeno učno razsežnost. Od vseh projektov, ki se potegujejo za sprejem v program, se pričakuje, da ponujajo učne izkušnje v smislu neformalnega in priložnostnega učenja na področju mladinskega dela. Za sprejem se lahko v posameznih akcijah oziroma pod-akcijah potegujejo različne vrste in tipi projektov: AKCIJA 1: Mladi za Evropo Program mladi za Evropo podpira izmenjave, mladinske pobude in projekte mladih za demokracijo, ki so namenjeni mladim med 13. in 30. letom starosti, ter spodbujajo udeležbo v demokratičnem življenju, podjetniškega duha ter aktivno evropsko državljanstvo.

AKCIJA 2: Evropska prostovoljna služba (EVS) Evropska prostovoljna služba omogoča mladim, da v drugi državi opravljajo prostovoljno delo, ki traja največ 12 mesecev. Spodbuja medgeneracijsko solidarnost in medsebojno razumevanje ter udeležencem omogoča prave učne izkušnje. Poleg tega, da prostovoljci pomagajo lokalnim skupnostim, se učijo novih znanj in tujih jezikov ter spoznavajo druge kulture. Projekt Evropska prostovoljna služba se lahko osredotoči na različne teme in področja, kot so kultura, mladi, šport, socialno skrbstvo, kulturna dediščina, umetnost, civilna zaščita, okolje, razvojno sodelovanje itd.

AKCIJA 3: Mladi v svet Program Mladi v svet podpira izmenjave, usposabljanje, mreženje in sodelovanje s partnerskimi državami, pri čemer se osredotoča na sosednje partnerske države.

AKCIJA 4: Podporni sistem na področju mladine Sistemi pomoči za mlade spodbujajo razvoj izmenjav, usposabljanja in obveščanja za mlade, mladinske delavce in mladinske organizacije.

AKCIJA 5: Podpora evropskemu sodelovanju na področju mladine Evropsko sodelovanje na mladinskem področju podpira razvoj sodelovanj pri mladinski politiki na evropski ravni.

Naloge Nacionalne agencije programa MLADI V AKCIJI v Sloveniji opravlja organizacijska enota Zavod MOVIT NA MLADINA, ki deluje v sestavi Zavoda MOVIT. Več si lahko preberete na spletni strani www.mva.si . Zavod MOVIT NA MLADINA poleg izvajanja programa MLADINA gosti tudi evropsko podporno enoto SALTO-YOUTH SEE RESOURCE CENTRE ( www.salto-youth.net ), info servis EURODESK ( www.eurodesk.si ), ki posreduje zanimive informacije o evropskih priložnostih za mlade, ter Informacijsko točko programa EVROPA ZA DRŽAVLJANE. Veliko je organizacij, ki izvajajo programe, financirane s strani programa MLADI V AKCIJ, in potrebujejo mlade zanesljive nadobudneže, ki bi bili pripravljeni sodelovati v vsebinah njihovih programov. Pokličite jih in se pridružite njihovim projektom.

10.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

2.4.2. Prostovoljno delo V slovarju slovenskega knjižnega jezika najdemo razlago, da je prostovoljec/ka, kdor se prostovoljno odloči, prijavi za določeno delo, dejanje. Kadar govorimo o prostovoljnem delu mladih, mislimo na neplačano delo in ne na upravljanje dela v kombinaciji s plačano zaposlitvijo. Za mlade, ki se odločijo za prostovoljno delo, je značilno, da pri njih obstaja velika motivacija za prevzemanje socialne odgovornosti. Mladostnikom prostovoljcem so bolj kot njihovim vrstnikom pomembne vrednote, kot so humanost, pravičnost, solidarnost, strpnost, enakost. Prostovoljstvo pomeni vrednoto in socialno vedenje, saj spodbuja mlade k medsebojnemu povezovanju, sodelovanju in pomoči.

Ob tem, da prostovoljno delo ni plačano delo, si marsikdo zastavi vprašanje, kakšen namen sploh ima prostovoljno delo. Na to vprašanje je zelo težko odgovoriti brez osebnih izkušenj kot prostovoljec. To je korak, za katerega se odloči vsak sam, saj preko tega nisi materialno nagrajen. Bolj pomembno od denarja, ki bi ga lahko zaslužil ob kakšnem drugem delu, je socialna odgovornost in dolžnost, da prispevaš h kvalitetnejšemu življenju drugih, pa naj si bodo to tvoji vrstniki, mlajša ali starejša populacija. S prostovoljnim delom bogatiš in osmisliš življenja ostalim in hkrati gradiš na svojem značaju in osebnosti. Gre za enega najpomembnejših faktorjev, s katerim dokažeš sebi in ostalim, da si človek na mestu, vreden zaupanja in spoštovanja.

Vsak lahko prispeva na svoj način po najboljših močeh in ne pozabite: »Prostovoljno delo vam lahko spremeni način razmišljanja, kar posledično prinese drugačen pogled na svet in samega sebe.« Za več informacij o prostovoljstvu in njegovem pomenu si lahko ogledate film, objavljen na spletni strani: http://s12.si/druzba/razno-ostali-prispevki/1302-pogled-na-globalno-prostovoljstvo.html.

2.4.2.1. Predstavitev zavoda Voluntariat Zavod Voluntariat je neprofitna organizacija, ki nudi pomoč deprivilegiranim družbenim skupinam preko prostovoljcev, ki v okoli 50 državah na vseh celinah nudijo svoje znanje, izkušnje in delo na neprofitnih projektih socialnega ali ekološkega značaja ter naravne in kulturne dediščine. Pomoči ne nudijo v obliki finančne ali materialne pomoči, ampak s prostovoljnim delom prostovoljcev, ki skupaj z lokalnim prebivalstvom aktivno pomagajo reševati probleme tam, kjer se pojavljajo. Od leta 1991 so izvedli okoli 300 mednarodnih delovnih taborov v Sloveniji in na njih gostili okoli 2800 udeležencev s celega sveta. Na projekte v tujino pa so poslali približno 4000 prostovoljcev iz vse Slovenije. Sodelujejo z več kot 60 organizacijami v Evropi, Aziji, Afriki, Avstraliji ter Severni in Latinski Ameriki.

Na Zavodu Voluntariat se ukvarjajo s celovito podporo prostovoljcev, posebno skrb namenjajo socialno deprivilegiranim skupinam prostovoljcev, organizirajo projekte prostovoljnega dela, izobraževanja in usposabljanja prostovoljcev in njihovih mentorjev, informirajo o možnostih prostovoljnega dela v Sloveniji ter podpirajo posameznike in skupine pri prostovoljnem delu v lokalnih skupnostih.

Razširi svoja obzorja, ponudi svoja znanja in veščine drugim ter se podaj na prostovoljno izkušnjo, ki ti bo za vedno ostala v spominu.

Oglasi se v njihovih prostorih, zavrti njihovo telefonsko številko, ali jim preprosto napiši elektronsko sporočilo in skupaj boste našli kaj ustreznega!

VOLUNTARIAT Zavod za mednarodno prostovoljno delo, SCI Slovenija Cigaletova 9, 1000 Ljubljana, Slovenija tel.: +386 1 2391 623 (625), gsm.: +386 31 813 939 www.zavod-voluntariat.si

11.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Katja Mežnar se je ob podpori zavoda VOLUNTARIAT sama preizkusila kot prostovoljka v Belorusiji. Prisluhnite njeni zgodbi in izkušnji, ki si jo je pridobila v času prostovoljnega dela.

Prostovoljno delo v Belorusiji Vtisi Katje Mežnar z ne-ravno-mednarodnega delovnega tabora Draga Katja, trenutno imamo prijavljenega samo enega mednarodnega prostovoljca, in to si ti. Kakor koli, potrudili se bomo, da bo tvoje bivanje v Belorusiji najboljše ... in res je bilo!

“Kot vidiš, si prispela na podeželje, zdaj pa gremo v pravo divjino!” To so bile prve besede, ki sem jih slišala od dveh organizatorjev tabora, ko sta me po dobrih štirih urah vožnje iz Minska pobrala na avtobusni postaji. Sledilo je dvajset minut vožnje v dežju po razriti cesti, med katero sem izvedela marsikaj o trenutni družbeni, politični in ekonomski situaciji v Belorusiji. Čeprav sem na dejstvo, da sem prepuščena na milost in nemilost dvema tujcema, ki me peljeta globoko v gozd, pomislila le enkrat, moram vseeno priznati, da se v tistem trenutku še nisem popolnoma zavedala, v kaj se spuščam.

Vsi moji pomisleki pa so izpuhteli v trenutku, ko smo prispeli v tabor in so avtomobil obkrožili otroci. V le nekaj minutah je bilo določeno, kateri šotor me bo gostil prvo noč in že sem vanj tlačila svoj nahrbtnik. V trenutku sem bila prepričana – naslednja dva tedna bom preživela v zelo zanimivi družbi!

Vsak dan smo se igrali in zabavali. Ker pa smo bivali tik ob čudovitem jezeru, smo se tudi veliko kopali. Sodelovali smo v različnih delavnicah in aktivnostih, ki so jih pripravili vodje tabora, dežurni pa so kuhali in skrbeli za vodo. Otroci so se naučili nekaj angleščine, jaz malo ruščine, skupaj pa smo hodili na izlete do bližnjih jezer ali nabirat borovnice.

Čeprav sem bila edina tuja udeleženka in je bilo moje znanje (belo)ruščine enako nič, sem se po dnevu ali dveh počutila kot del skupine. Moj prvi vtis o tamkajšnjih ljudeh je bil, da so takšni kot mi, da bi se prav takšen tabor lahko dogajal tudi sredi gozda v Sloveniji. Kasneje se je izkazalo, da je to po svoje res, po drugi stani pa je tabor visoko presegel moja pričakovanja. Prej bi si težko predstavljala, da so najstniki sposobni resno debatirati o temah, kot sta demokracija in človekove pravice. Ali da bo najstnica vzela stvari v svoje roke in pripravila obrok za celo skupino ljudi, ko bodo vsi ostali malo pozabili na svoje obveznosti. Glavni razlog, zakaj so bili otroci včasih bolj odgovorni, kot bi od njih pričakovali, je verjetno dejstvo, da današnja beloruska družba ne predstavlja najbolj primernega okolja za odraščanje in vzgojo. To pa le poudari pomembnost tega tabora in zato je bil prispevek vseh sodelujočih neprecenljiv.

Je bilo vredno? Ukvarjanje z birokracijo pred odhodom, ignoriranje novic o izgredih v Belorusiji in odgovarjanje na komentarje, zakaj bi kdo hotel preživeti tri od štirih tednov letnega dopusta v takšni državi in to tako, da pomaga nekomu, ki ga sploh ne pozna? Vsekakor! Vse te nevšečnosti sem pozabila že pred koncem prvega večera na taboru. Če se boste tudi vi odločili za podoben korak, sem prepričana, da bo to tudi za vas izkušnja, ki je ne boste zlahka pozabili.

Katja Mežnar

12.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

2.4.2.2. Prostovoljno delo na Popotniškem združenju Slovenije Delovanje Popotniškega združenja Slovenije temelji na ljudeh, prostovoljcih, ki svoj čas in znanje vlagajo v razvoj mladinskega popotništva in s svojim delom pripomorejo k boljšemu delovanju organizacije preko različnih aktivnosti, kot so: sodelovanje v promocijskih kampanjah, novinarsko in reportersko angažiranje pri spletnem časopisu Globetrotter, sodelovanje v različnih projektih doma in v tujini. Preberite nekaj zanimivih misli, ki so jih za vas prispevali prostovoljci Popotniškega združenja Slovenije. »Izkušnje, zanimivi projekti, delavnice, spoznavanje novih ljudi ter kultur, druženje, potovanje … vse to in še marsikaj ti prinese prostovoljno delo na PZS. Je super, razgibano, kreativno in veselo delo. Zelo dobra izkušnja za vsakogar. V slabih treh letih prostovoljnosti še nisem imela slabe izkušnje. Najbolj mi je všeč, ker PZS ponudi izredno veliko zanimivih projektov in delavnic izven Slovenije. S PZS sem si ogledala že Sarajevo, Švico in Izrael. Slednje je bila nepozabna izkušnja,« je povedala Ajda Račečič, ki je že tretje leto prostovoljka na Popotniškem združenju Slovenije. »Že več let kot prostovoljec pripravljam prispevke za časopis Globetrotter, ki so povezani z mojo strastjo – potovanji. V veselje mi je, če lahko delim svoje izkušnje z drugimi in morda komu pomagam pri odločitvi ali ga celo navdušim za spoznavanje širnega sveta … Dobil sem nekaj pozitivnih povratnih informacij, kar je pri vsakem delu najboljša spodbuda za naprej! Vsekakor je lepo po svojih močeh prispevati k širjenju popotniškega duha, ki lahko veliko pripomore k spoznavanju drugih narodov, kultur in prepričanj ter pomaga podirati meje,« je za Popotniško združenje Slovenije povedal Igor Fabjan, novinar spletnega časopisa Globetrotter. »Popotniškemu združenju Slovenije sem se kot prostovoljka pridružila leta 2010. Odkar sem članica te ekipe, sem na lastni koži izkusila, kako lepo je biti mlad in mobilen. Doživela sem ogromno novih stvari, potovala v kraje, kjer še nisem bila, in spoznala veliko število novih ljudi, s katerimi še vedno ohranjam stike. Prostovoljno delo me bogati in mi omogoča, da svojemu študentskemu življenju dodam pridih avantur in ohranjam energijo za nadaljnjo pot,« je poudarila Petra Kosi, ki se je zelo vživela v vlogo prostovoljke na Popotniškem združenju Slovenije. »Človekov prosti čas je njegov največji zaklad, zato ga ni smiselno tratiti. Sam preživljam prosti čas dokaj aktivno in ker vidim, da lahko stvari, ki jih počnem za sprostitev, koga celo zanimajo, je to moj prostovoljni prispevek. Prostovoljstvo tako omogoča, da ljudem povem kaj o tem, kdo sem. Potujem, ker me veseli, fotografiram za svojo dušo … oboje pa združim tako, da o tem napišem kak prispevek za Globetrotter. In glej ga zlomka, že sem prostovoljni potopisec,« je povedal Borut Jurišič, zvest popotnik!

Za več informacij o prostovoljnem delu na Popotniškem združenju Slovenije lahko pišete na info@youth-hostel.si .

13.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

3. Študij in praksa v tujini Študij in praksa v tujini je zagotovo najboljši način za pridobitev kvalitetne izobrazbe in izkušenj, saj se poleg osnovnega predpisanega šolskega programa naučiš ali izboljšaš tudi znanje tujega jezika, pridobiš na večji samozavesti in obogatiš študentsko znanje z življenjskimi izkušnjami. Živimo v času, ko študij in praksa v tujini nista več tako nedosegljiva, saj obstajajo številni programi, ki mlade spodbujajo k takšnim odločitvam, jih finančno podpirajo in omogočajo tudi po več mesecev študija in prakse v tujini. Imamo pa tudi primere, ko se ljudje sami odločijo za take korake in se brez dodatnih financ odpravijo na težavno študijsko pot, pri čemer si morajo dodatna finančna sredstva priskrbeti sami.

Več o tem nam je zaupala Maja Kejžar, trenutno vodja projekta Produkcija slovenske animirane serije za otroke Diego in prijatelji. Maja se je po končani srednji šoli preselila v Pariz, se tam naučila francoskega jezika in dokončala študij ekonomije, smer marketing in menedžment. To ji je prineslo obilico bogatih izkušenj, ki ji še danes pomagajo pri njenem vsakdanjem življenju in poslovnem delu. Študij v Parizu Zgodba Maje Kejžar Za odhod v tujino sem se odločila zaradi kariere svojega partnerja, ki je profesionalni športnik, in tako po končani gimnaziji odšla v Pariz. V gimnaziji sem se učila francoščino, tako da sem osnove jezika že poznala, vendar jezika nisem govorila. Ker sem se želela naučiti jezika in se vključiti v francoski vsakdan, sem se vpisala na jezikovno šolo Alliance française Paris, kjer sem 3 mesece obiskovala tečaj in potem še 3 mesece nadaljevala študij francoščine na intenzivnejšem tečaju na pariški Sorbonni. Tečaj je poleg slovnice in komunikacije zajemal še francosko civilizacijo, kulturo, tradicijo ... Bil je kar precej zahteven in učinkovit, saj sem po slabih šestih mesecih govorila francosko. Znanje jezika sem izboljšala še z druženjem s Francozi in z občasnimi študentskimi deli. V veliko pomoč pri učenju jezika je bilo delo »babysitterke«, saj so otroci iskreni in te popravijo, ko se nepravilno izražaš.

Glede na to, da je Pariz metropola in multikulturno okolje, pri pogovoru s tujci uporabljaš tudi angleščino, tako da sem hkrati izboljšala tudi angleški jezik.

Po opravljenih tečajih francoskega jezika sem se vpisala na mednarodno poslovno šolo, kjer sem diplomirala iz marketinga in menedžmenta. Glede na to, da je šola mednarodna, so vsi predmeti v angleščini, kar je še dodatno pripomoglo k boljšemu poznavanju angleščine.

Izkušnja študija na tej šoli je zame neprecenljiva. Okolje je bilo popolnoma mednarodno, na šoli so bili študenti s celega sveta, tako sem spoznala še različne kulture, jezike, navade, običaje in spletla veliko poznanstev. Poleg tega so bili predavatelji guruji marketinga in stroke, zaposleni v multinacionalkah.

Tudi odnos med študenti, profesorji in zaposlenimi na šoli je bolj neformalen kot smo vajeni pri nas. Profesorji študentom želijo pomagati, jih čim več naučiti in snov razložiti na primerih “case study-ev”.

V času študija sem opravljala delo »ticketing« agenta na predstavništvu Adrie Airways v Parizu in glede na to, da je veliko potnikov z Balkana, sem poleg francoščine, angleščine in slovenščine uporabljala tudi hrvaški ter srbski jezik. Delo v Adrii je bilo zanimivo, hkrati pa je bilo okolje zelo domače, saj so bili vsi zaposleni Slovenci in so živeli v Parizu. Pod okriljem Adrie Airways je svoja vrata v Parizu odprla tudi Slovenska turistična organizacija, in tako sem dobila novo delo. Opravljala sem administrativna dela in skrbela za promocijo Slovenije v Franciji. Športna kariera mojega partnerja nas je (z enim članom v družini več) odpeljala v Španijo, kjer sem na zasebni jezikovni akademiji poučevala angleščino in francoščino. Začela sem se učiti tudi španskega jezika, tako da sem osvojila osnove, ki jih nameravam v prihodnje še nadgraditi. Življenje v tujini je zanimiva izkušnja, ki zelo pripomore k oblikovanju osebnosti. Je izkušnja zaradi katere si bogatejši. Postaneš bolj trdna osebnost, bolj prilagodljiva in se naučiš veliko novega. Zame življenje v tujini (v večjem mestu) pomeni neko dodatno svobodo in večjo možnost za osebnostni razvoj ter uresničevanje sanj. Obenem ti nudi širok spekter stvari, kot so učenje novega jezika, spoznavanje kultur, navad, ljudi in samega sebe. Vesela sem, da mi je bila dana možnost, da lahko živim v tujini.

Ponovno se selimo v Pariz in v veselje mi je, da bom lahko hčerko vpisala v francoski vrtec. Tako se bo s francoščino srečala že v prvih letih svojega življenja in upam, da ji bo ostala za vedno. Naš način življenje je zaradi stalnih selitev in prilagajanja na novo okolje tudi naporen, vendar mislim, da bo kljub vsemu tudi zanjo to zanimiva popotnica za življenje.

Maja Kejžar

14.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

O samem študiju Pac medicine in profesionalnem igranju tenisa v tujini pa nam je zaupala Maša Grgan, ki so jo pred komaj pol leta sprejeli na eno izmed priznanih fakultet v Združenih državah Amerike. Študij in igranje tenisa v Atlanti (ZDA) Zgodba Maše Grgan Po končani srednji šoli je napočil čas, ko se je bilo potrebno odločiti, kako nadaljevati svojo pot. Od vseh možnih smeri me je najbolj zanimala medicina, zato sem se tudi vpisala na medicinsko fakulteto v Mariboru. Kljub temu pa me je še vedno mikal študij v tujini, predvsem v Ameriki. Zaradi uspehov v teniški karieri sem imela mnogo ponudb za štipendije na ameriških univerzah in zavedala sem se, da je to izjemna priložnost, da ob šolanju nadaljujem s tenisom. Zelo me je mikala tudi sama Amerika, saj mi je predstavljala nov začetek oz. priložnost spoznati nove ljudi, izboljšati angleščino, spoznati ameriški način življenja. Opravila sem vse potrebne obveznosti in izpolnila pogoje za šolanje v Ameriki, a bolj ko se je bližal čas odhoda, bolj sem začela dvomiti v svojo odločitev. Bilo me je strah zapustiti družino, prijatelje in domače okolje. Nisem verjela, da bom zmogla “preživeti” sama na drugem kontinentu med nepoznanimi ljudmi. Lahko bi rekli, da sem izbrala “varnejšo” možnost, saj sem se odločila ostati v Mariboru ter študirati medicino.

Nameravala sem se povsem posvetiti šoli in nekako prenehati s tenisom, saj medicina zahteva ogromno časa in učenja. Vendar sem kmalu ugotovila, da tako ne bo šlo, saj brez treningov preprosto nisem mogla funkcionirati. Ponovno sem začela trenirati. Ker so na medicinski fakulteti zelo strogi, kar se tiče prisotnosti na vajah in seminarjih, si daljše odsotnosti zaradi turnirjev nisem mogla privoščiti. Kmalu so se spet začele pojavljati misli in želja po Ameriki. Ob koncu 1. letnika pa sem se odločila, da grem. Še vedno sem imela ponudbo za štipendijo in ugotovila sem, da si nikoli ne bi oprostila, če ne bi vsaj poskusila.

Starši so bili zelo presenečeni, ko sem jim povedala za svojo odločitev, saj so mislili, da sem na Ameriko že pozabila. Kljub temu so me pri tej odločitvi podprli in me podpirajo še danes.

V Atlanti sem preživela že 5 mesecev, v katerih sem ogromno pridobila. Spoznala sem veliko novih ljudi in se z njimi spoprijateljila.

Ti ljudje niso samo Američani, ampak prihajajo z vsega sveta, na primer iz Ukrajine, Avstralije, Koreje, Nove Gvineje, Kolumbije, Ekvadorja in še bi lahko naštevala. Georgia State University, kjer študiram, je znana po tem, da je ena izmed najbolj raznovrstnih šol, kar se tiče rase študentov. Priznati moram, da sem bila sprva zelo pozorna na različne rase, saj smo v Sloveniji večinoma samo belci. Že po mesecu dni pa sem spoznala, da te različnosti sploh ne opazim več. Naučila sem se ogromno o kulturi in načinu življenja teh ljudi, česar se v Sloveniji ne bi mogla. Poleg tega sem postala dosti bolj samostojna, saj se je bilo potrebno znajti v povsem novem, velikem okolju, kjer nisem poznala nikogar. Potrebno je bilo organizirati svoj čas natančno do minute, saj so tudi ostali pričakovali od mene določeno mero odgovornosti. Dejstvo, da mi je to uspelo in da sem se tako dobro znašla v novem okolju ter tam tudi uživala, mi je dalo veliko samozavesti. Tudi angleščino sem zelo izboljšala. Če sem iskrena, na začetku ni bilo lahko, sploh na predavanjih, kjer so besede res specifične. Ampak po prvih dveh mesecih sem se že navadila in sem bila tudi sposobna sodelovati pri diskusijah v razredu.

Svoje odločitve nikakor ne obžalujem. Kot sem že napisala, tovrstnih izkušenj si v Sloveniji nikoli ne bi mogla pridobiti. Študij v tujini je izvrstna stvar, ki bi jo priporočala vsakomur, saj si poleg diplome pridobiš veliko mero samostojnosti in življenjskih izkušenj, ki mi bodo zagotovo še prišle prav.

Maša Grgan

15.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

3.1.

Program Vseživljenjskega učenja

Ko nas prevzame želja, da bi se podali iskat znanje v tujino, in nimamo bogatih staršev, ki bi nas lahko pri tej želji finančno podprli, je najboljši naslov za iskanje informacij program Vseživljenjskega učenja, ki ga podpira Evropska komisija. Posameznikom v vseh življenjskih obdobjih omogoča spodbudne priložnosti za učenje po vsej Evropi. Sestavljajo ga štirje podprogrami: Comeneus (za šole), Erasmus (za visokošolsko izobraževanje), Leonardo da Vinci (za poklicno izobraževanje in usposabljanje) in Grundtvig (za izobraževanje odraslih). Da bi ti podprogrami dosegli kar najboljše rezultate, jih dopolnjuje prečni program (študijski obiski), ki podpira sodelovanje politik, jezika, informacijske in komunikacijske tehnologije ter učinkovito razširjanje in uporabo rezultatov projekta.

1. Program Comenius je namenjen izboljšanju kakovosti šolskega izobraževanja, povečanju evropske razsežnosti in spodbujanju mobilnosti, učenju tujih jezikov in večji vključenosti z izmenjavami ter sodelovanju med šolami v različnih državah.

Sodelujejo lahko vsi dejavni člani skupnosti šolskega izobraževanja: učenci, učitelji, predstavniki lokalnih skupnosti, združenja staršev, nepridobitne organizacije, nevladne organizacije, vključene v šolsko izobraževanje, organizacije za izobraževanje in usposabljanje učiteljev, univerze, raziskovalna središča ...

2. Program Leonardo da Vinci pomaga evropskim državljanom pri pridobivanju novih izkušenj, znanj in kvalifikacij ter njihovemu medsebojnemu priznavanju v tujini, kar izboljšuje možnost njihove zaposlitve na spreminjajočih se trgih dela.

Podpira tudi inovacije in izboljšave v sistemih in praksah poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

Program Leonardo da Vinci podpira potrebe po učenju in usposabljanju tistih ljudi, ki so vključeni v poklicno izobraževanje in usposabljanje. Upravičene so vse teme, ki spadajo v poklicno izobraževanje in usposabljanje, če podpirajo čezmejni prenos znanj, inovacij ter strokovnega znanja in izkušenj.

3. Program Erasmus spodbuja večjo mobilnost na področju visokega šolstva – predvsem med študenti, vendar tudi med učitelji in drugimi zaposlenimi. Namen programa je pospeševati vseevropski pristop k visokemu šolstvu. Omogočanje študentom, da pridejo v stik z drugimi državami in kulturami, ne bogati samo njihovih študijskih izkušenj, temveč tudi spodbuja bolj evropsko, prilagodljivo in mobilno delovno silo, ki izboljšuje konkurenčnost Evrope in njene možnosti za inovativnost.

Spodbuja čezmejno mobilnost študentov v Evropi – v formalnem visokem šolstvu in v nadaljevalnem poklicnem izobraževanju ter usposabljanju po končani srednji šoli – ter mobilnost učiteljev in neakademskega osebja. V program se je po njegovi vzpostavi leta 1987 vključilo več kot dva milijona študentov.

4. Izobraževanje odraslih zvišuje raven znanja, raznih spretnosti in usposobljenosti med odraslimi ter številnim odraslim, ki so zgodaj opustili šolanje, daje še eno pomembno priložnost. Program Grundtvig zajema vse stopnje in sektorje izobraževanja odraslih in vse oblike poučevanja: formalnega, neformalnega in priložnostnega.

Ne smemo pa izpustiti Evropskega programa Erasmus Mondus, ki spodbuja sodelovanje in mobilnost posameznikov med evropskimi univerzami in univerzami ostalih držav sveta.

Program je usmerjen k izboljšanju kakovosti evropskega visokošolskega izobraževanja, promociji Evropske unije kot središča odličnosti v svetovnem merilu na področju visokega šolstva, spodbujanju medkulturnega dialoga in razumevanja s pomočjo sodelovanja z neevropskimi državami in pospeševanju razvoja neevropskih držav. Študenti lahko v okviru programa pridobijo bodisi štipendijo Erasmus Mondus za celotno obdobje trajanja izbranega podiplomskega študija ali pa se v okviru partnerstev univerz odločijo del študijskih obveznosti opraviti v državi, ki ni članica Evropske unije.

16.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

O programih kot so Erasmus, Leonardo da Vinci in Erasmus Mondus nam lahko nekaj besed zaupa Urška Počervina, aktivna študentka Evropskega magistrskega programa v turistični organizaciji, redni podiplomski magistrski študij, saj je bila aktivno prisotna v programih, ki nudijo študij in prakso v tujini.

Sodelovanje v programu Vseživljenjskega učenja Zgodba Urške Počervina Dežela tisočerih jezer – Finska Mojih mednarodnih izkušenj je že kar nekaj, med njimi je prva malo bolj grenka iz praktičnega dela na Kreti, vendar vsak začetek je težak ...

Z nočno avtobusno vožnjo sem se z balkanskimi delavci preko Münchna podala na sever, na tako imenovano študentsko izmenjavo Erasmus.

Po neprespani noči na letališču sem nestrpno čakala na letalo, oblečena v majico I FEEL SLOVENIA, ko me je varnostnik zmedeno pogledal in na moje začudenje v polomljeni angleščini dodal »Lubiana«. Odletela sem tja, daleč na sever, v deželo tisočerih jezer, Finsko, novi dogodivščini naproti.

Meni nič, tebi nič se začne avantura tvojega življenja, saj se podzavestno in spontano prilagodiš novemu okolju, načinu življenja, ljudi, sošolcev na Fakulteti za turizem in šport ter novim prijateljem iz cele Evrope. Potuješ, študiraš in se učiš za življenje.

Predvsem pa spoznavaš novo kulturo ljudi, popolnoma drugačno od slovenske, katere si vajen. Ljudi sprejemaš takšne, kot so, čeprav malo svetlejše polti, bolj tihe ali čisto mirne. Na letališču ne slišiš nobenega vpitja ali vreščanja otrok in se vprašaš, ali so oni le tako blizu mrzle Rusije, ki je pustila hladen vpliv tudi pri njihovih sosedih. Sestrična, ki je ob obisku na poti izgubila novo spalno vrečo, za katero si je mislila, da je nikoli več ne bo videla, pa je v zmoti doživela pravi kulturni pozitivni šok, saj so jo na letališču na vsaki postojanki povprašali, ali je dobila izgubljeno prtljago. Česa takega res ne doživiš pri nas, ali pa smo mar res postali v tem kriznem času tako nezaupljivi.

Ko pa se srečaš s stricem Božičkom, čisto od blizu, v Rovaniemiju, na skrajnem severu Laponske, in ga lahko skoraj pocukaš za brado, spet začneš verjeti v tiste pravljice, ki se dogajajo sredi magično zasneženega gozda. Sredi širnih nižinskih polj voziš snežne sani, ko ti pot prekriža trop severnih jelenov, ali pa se jim predaš, da te popeljejo na saneh v čudoviti svet brez meja, kjer prometni znaki obstajajo tudi za severne živali. Neuspešno čakaš severni sij, zato imaš spet razlog več za vrnitev. Prav Fincem lahko rečemo KITOS za izum nordijske hoje in smučanja.

Med ponočevanjem pri kipu zmagovalnih Lordov na Evroviziji se kasneje kot predstavnica Slovenije udeležim snemanja in se zavem, da imam pravzaprav posebno čast, saj sem ena izmed redkih slovenskih študentov, ki je imel čast poslušati v živo ta glasbeni »šov«.V trenutku, ko te sama Mojca Mavec sredi železniške postaje vpraša, kam pelje naslednji vlak, se zaveš in počutiš še bolj domače.

Kaj kmalu po prihodu na sever si tudi sama nisem znala več predstavljati dneva brez savne in valjanja po snegu. Zazdi se ti, kot da je to njihov drugi dom, vsakodnevni obisk, nekakšen ritual, na tako imenovanih »sauna party«. Prevelika količinah popite vodke res poveže Fince. Najbrž sem se tudi sama prav zaradi tega nalezla uporabe finske Nokie.

Tropi komarjev ob prekrasnih jezerih s preprostimi lesenimi kolibami, v katerih lahko mirno brezplačno prespiš, pa so tista slaba stran poletja.

Prekajeni losos sredi Laponske, na preprostem lesenem opilku in tisto kuhano vino v ledenem kozarcu sredi sneženega gradu še vedno posebno dišita in kar kličeta po ponovnem pravljičnem obisku speče zimske lepotice. Feel the magic Suomi, nov turistični slogan, ki je najbrž malo izposojen od nas, pove veliko več kot vse besede.

In nato še Dunaj Ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj, ali kako sem zakorakala po žlahtnih Župančičevih stopinjah. Po manj kot slabem letu počitka sem se hitro odločila za praktično usposabljanje Leonardo da Vinci na Dunaju, na Slovenskem znanstvenem inštitutu. Mogoče ni bilo najbolj primerno glede moje bodoče turistične kariere, je bilo pa vse ostalo, kar je sodilo zraven, toliko bolj zabavno in koristno. Bližina prakse je bila idealna in najpomembnejša, saj me je vsakdo lahko obiskal čez vikend. Delala sem v strogem centru, živela pa v dekliškem študentskem domu, kar je bila spet ena nova izkušnja. Na dan odhoda sem tudi spoznala, da imamo res povsod brate, saj je bil prijazen receptor srednjih let iz bivše »Juge«. Vse je bilo blizu, tramvaj, podzemna železnica U-Bahn, dunajski parlament, nakupovalni center, tako da mi ni bilo hudega. Dunaj, kot hram kulture, sem spoznavala skupaj s koroškimi Slovenci, ki so si prišli služit kruh v bivšo prestolnico Avstro-Ogrske monarhije. Zgodbe, ki so govorile o trdem delu, so me marsikdaj posadile na realna tla. Neznansko sem uživala v obiskovanju muzejev, najbolj pa se mi je vtisnila v spomin hiša ali muzej glasbe v treh nadstropjih, kjer mi je po 4 urah obiska skoraj zmanjkalo časa za ogled vseh podrobnosti. Prehitro je minilo. Na koncu sem poznala avstrijsko prestolnico bolje kot danes Ljubljano in res ne pretiravam, če rečem, da je bil Dunaj moj drugi dom.

Urška Počervina

17.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

3.2. Resor za mednarodno sodelovanje ŠOU v Ljubljani Resor za mednarodno sodelovanje ŠOU v Ljubljani pomaga slovenskim študentom, ki si želijo študirati v tujini, ali opravljati mednarodno prakso v tujih podjetjih, ter tujim študentom pri študiju in opravljanju prakse v Sloveniji. Prostore ima v stavbi ŠOU v Ljubljani na Kersnikovi 4.

Glavne aktivnosti, namenjene slovenskim študentom, so študentske prakse, ki jih ponujajo mednarodna društva, ki imajo prostore v mednarodni pisarni ŠOU v Ljubljani in so združena v zvezi študentskih zvez in društev KOMISP. KOMISP je slovenska zveza mednarodnih študentskih organizacij. Združuje 22 mednarodnih študentskih društev, ki vsako leto omogočijo več kot tisočim slovenskim študentom priložnost za odhod v tujino na različne kongrese, strokovna srečanja, poletne strokovne in jezikovne tečaje ter opravljanje strokovnih praks. Nanje se lahko obrnete na vaši fakulteti, saj vam bodo najbolje znali pomagati z želenimi informacijami.

Poleg tega se slovenski študenti, ki že imajo izkušnje z izmenjavo oziroma študijem v tujini, lahko priključijo ESN Ljubljana, ki organizira dogodke za tuje študente. Z včlanitvijo v ESN Ljubljana slovenski študentje ohranjajo stik s tujci, pridobivajo nove izkušnje in prijatelje. Drugi način udejstvovanja slovenskih študentov pa je tutorstvo za tuje študente. Namen tutorskega sistema je, da slovenski študenti nudijo pomoč tujim študentom s pomočjo informacij, ki jih tuji študenti potrebujejo, ko pridejo v Ljubljano. Na ta način slovenski študenti spoznajo nove osebe in spletejo prijateljstva, se tudi sami naučijo kaj novega in kar je najpomembnejše, pomagajo tujim študentom z informacijami, ki ji potrebujejo.

Zelo pomembno za slovenske študente pa je spodbujanje mobilnosti. Slovenskim študentom ponujamo informacije o možnostih formalnega in neformalnega izobraževanja in dela v tujini. Za spodbujanje mobilnosti organiziramo razne delavnice, kot je npr.

Erasmus iz prve roke, okrogle mize in skrbimo za potrebno publikacijo, ki jo lahko dobijo v mednarodni pisarni. Pri delu se povezujemo tudi s CMEPIUS-om, Študentsko svetovalnico in Univerzo v Ljubljani. Redno smo tudi prisotni na študentskih dogodkih, kot sta Arena in Informativa, kjer študentom in dijakom ponudimo potrebne informacije glede možnosti študija v tujini.

Vsako leto pa meseca novembra in del decembra na resorju izvedemo že tradicionalni projekt Mesec mednarodnih izzivov. Letošnje šolsko leto smo tako tujim kot slovenskim študentom ponudili različne delavnice na temo mobilnosti. S pomočjo projekta smo želeli predvsem spodbuditi druženje med tujimi in slovenski študenti, ponuditi Slovencem tujino iz prve roke in tujcem predstaviti Slovenijo ter slovenske običaje preko kuharskega tečaja slovenske kuhinje, izletov po Sloveniji, slovenskega filmskega večera in tradicionalnega slovenskega večera, kjer so obiskovalci lahko poizkusili kislo zelje, pečenice, krvavice, kremno rezino in tradicionalne slovenske pijače.

Resor za mednarodno sodelovanje ŠOU v Ljubljani Kersnikova 4 1000 Ljubljana tel: 01 438 02 41, e-mail: io@sou-lj.si

18.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

3.3. Oddelek za mednarodno sodelovanje ŠOUM Vsak študent, ki bi rad šel v tujino na izmenjavo, ima ob tem veliko vprašanj. Za odgovore se lahko vedno obrne na oddelek za Mednarodno sodelovanje ŠOUM. Na spletnem portalu www.smic.si nudijo veliko informacij o možnostih izmenjav, mednarodnih društvih in izkušnjah študentov, ki so se že odločili za mednarodno izmenjavo. Na tej spletni strani so pod zavihkom »vprašajte nas« zbrana najpogostejša vprašanja, ki bi vas morda zanimala. Seveda pa se lahko vedno tudi obrnete na njih preko elektronske pošte

mednarodna@soum.si, ali pa jih kar obiščete v prostorih ŠOUM-a, kjer vas bodo z veseljem sprejeli in vam pomagali.

Za mariborske študente tudi vsako leto pripravljajo projekt na temo izmenjav. V letu 2011 so na projektu Mednarodna vas tri študentke predstavile svoje izkušnje s tujino. Študentka Daša Babič je predstavila opravljanje svoje prakse na Kanarskih otokih, Doroteja Mauko je več povedala o Erasmus izmenjavi na Finskem, Maša Kolenko pa je opisala izobraževanje v Belgiji preko mednarodnega društva BEST. Sledil je kažipot v tujino, s pomočjo katerega so si študenti izbrali izmenjavo ali mednarodno društvo, ki je za njih najprimernejše. »Veseli smo, da so na koncu dogodka študenti postavili toliko vprašanj, kar kaže na velik interes študentov za opravljanje dela svojih študijskih obveznosti v tujini,« je povedala podsekretarka oddelka Katja Černčič.

V Mariboru deluje veliko mednarodnih društev, ki so vedno vesela novih članov. Ta društva so: - BEST - Board of European Student of Technology, - ELSA - European Law Students Association, - AEGEE - l´Association des etats generaux des etudiants de l´ Europe, - IAAS - International Association of Students of Agricultural and Related Science, - AIESEC - International Platform for Young People to Discover and Develop their Potential, - IAESTE - International Association for the Exchange of Students for Technical Experience.

Poleg vseh naštetih pa delujejo še: - EESTEC - Društvo študentov elektrotehnike, - DŠMM - Društvo študentov medicine Maribor, - EGEA - društvo študentov geografije.

Društva ponujajo študentom razna tekmovanja, tečaje, poletne šole, opravljanje prakse in izmenjave v tujini. Kot aktiven član društva si pri tem pridobiš veliko izkušenj, ki ti pomagajo kot reference v prihodnosti. To sta nam potrdili tudi dve mladi nadebudni študentki, ki sta mednarodno izmenjavo izkusili na lastni koži.

19.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja! Študijska izmenjava v Pragi Lansko leto sem se odpravila na študijsko izmenjavo preko programa Erasmus v Prago. Ko sem se prijavila, sprva nisem bila popolnoma prepričana, ali bi odšla ali ne, vse skupaj sem vzela kot zabavo, saj je bilo do odhoda skoraj eno leto. Porajala so se mi številna vprašanja: Kako se bom navadila novega okolja? Kaj če bom sama? Kako bo s fantom, ki bo pol leta brez mene? Kljub temu pa sem sama pri sebi vedela, da potrebujem čas zase, da se najdem in izkusim popolno svobodo.

Ko je torej prišel trenutek odločitve, sem se odločila vse pustiti za seboj in se podati v nekaj neznanega in novega. Tako sem se februarja 2010 odpravila v Prago. Pred odhodom sem tudi raziskala določene stvari o Pragi, da bi dobila okvirno predstavo, v kaj se podajam. Največ podatkov sem pridobila ravno na internetu in blogih študentov, ki so že študirali v Pragi. Začetek je bil kljub vsem pripravam zelo težak, kot je vsak. Kasneje sem ugotovila, da so vsi na istem kot jaz, vsi smo prišli v neznano. Tako sem po nekaj dneh že spoznala skupino ljudi, s katerimi smo se družili ves Erasmus in postali nekakšna družina. Ti ljudje so bili popolnoma drugačni od tistih, ki sem jih poznala. Bili so sproščeni, vedno nasmejani in nobena težava ni bila nepremostljiva. Res sem se počutila popolnoma svobodno, delala sem, kar sem želela. Praga je bila res fantastična odločitev. Ima čudovito lego in povezave, tako da smo lahko vsak teden kam odpotovali, prav tako je nočno življenje vedno na višku. Ni ga bilo namreč dneva, da se ne bi kaj dogajalo. Tu pa je tudi češko pivo, ki verjetno ne potrebuje predstavitve.

Praga ni bila tako draga, da se ni bi dalo normalno shajati, tako da smo si lahko privoščili užitke nočnega življenja, obenem pa tudi potovanja. Bili smo v številnih evropskih mestih, enkrat pa smo tudi štopali do Nemčije. Bilo je fantastično. Seveda so bili tudi težki trenutki, ko sem bila žalostna, vendar pa je bila vez z ljudmi, ki sem jih spoznala, zelo močna. Bili so kot moja družina in so mi nenehno stali ob strani.

V času Erasmus študija sem resnično spoznala, kdo sem. Bila sem popolnoma svobodna ob uresničitvi svojih sanj. Praga mi je prinesla zelo dober študij, zabavo ter tudi nepozabno izkušnjo. Še vedno se srečujemo z Erasmus prijatelji, ostajamo v stiku in se imamo ob priložnostnem srečanju neizmerno »fajn«.

Erasmus je res dragocena izkušnja, pomaga ti razčistiti določene stvari in početi stvari, ki si si jih prej vedno želel, pa jih nisi mogel. Vem, da je bila to moja najboljša odločitev. Vsak dan sem spoznala kaj novega. Študij z razlogom bi rekla.

Vsakemu definitivno priporočam, kot pravimo, enkrat Erasmus, always Erasmus!

Nika

Študijska izmenjava na Finski Na Erasmus izmenjavi sem bila na severu Finske v mestu Rovaniemi. Finska je bila moja prva izbira, saj me je sever že prej privlačil. Poleg tega pa sem vedela, da bom lahko brez težav preživela tudi samo z znanjem angleščine.

Za izmenjavo sem izvedela na fakulteti, ko sem se naključno udeležila informativnega sestanka, na katerem so nam predstavili program Erasmus in države, v katere lahko odpotujemo na izmenjavo. Na začetku sem se prijavila za samo štiri mesece, katere pa sem kaj kmalu podaljšala na 10.

Na Finskem so imeli program izmenjave zelo dobro organiziran, tako je vsak tuj študent prišel v stik s tutorjem še pred svojim prihodom. Načeloma so nas tutorji celo prišli iskati na letališče ali železniško postajo in nas peljali v stanovanja, med potjo pa nam dali še zadnje napotke. Tudi z iskanjem stanovanja nismo imeli nobenih težav, saj smo ob sprejetju prejeli brošuro, v kateri so bili predstavljeni vsi tipi stanovanj skupaj s cenikom, fotografijami in opisom okolice ter stanovalcev (podane so bile informacije, ali se za ta stanovanja bolj odločajo finski kot Erasmus študentje, kakšna je oddaljenost od univerze in centra mesta ...). Tako so nas že mnogo pred prihodom o vsem informirali ter nam omogočili ureditev stanovanj in podobnega.

Prvi teden predavanj smo namesto teh imeli kopico uporabnih predavanj, na katerih so nas popeljali po mestu in nam pokazali, kje je kaj, nas naučili uporabljati knjižnico in baze podatkov. Na teh predavanjih smo spoznali tudi svoje profesorje – tutorje, na katere smo se kasneje lahko obrnili v primeru težav z zamenjavo ali iskanjem dodatnih predmetov s področij, ki nas zanimajo.

Prvi teden je univerza organizirala tudi večerjo, na kateri smo se Erasmus študentje med seboj še bolje spoznali, prav tako pa smo se spoznali tudi s profesorji.

Univerza na Laponskem je imela veliko tovrstnih aktivnosti, tako je bil eden izmed programov, ki sem se ga udeležila, tudi

20.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja! »Family Friend Program«, na katerega so se lahko prijavili Erasmus študentje in družine z Laponske. Preko programa so postali »prijatelji« in z občasnimi druženji bolje spoznali druge kulture.

Tudi za učenje finščine je bilo poskrbljeno. Tako smo se lahko vse leto nekaj ur na teden učili finščino, kar se je štelo kot dodatne ECTS točke. Organizirali so dva tečaja finščine – »Survival Finnish«, ki je trajal samo en mesec in je bil nekakšen hiter uvod v osnove finščine in najpomembnejšega besedišča ter »Finnis 1, 2, 3, 4«, ki je trajal vse leto in je bil zastavljen kot klasični jezikovni tečaj. Poleg finščine smo imeli tudi možnost brezplačnega učenja angleščine, nemščine, francoščine, španščine, ruščine, japonščine in švedščine.

Univerza je vse leto organizirala različne izlete, tako sem obiskala Rusijo in finske spomenike. Kopico drugih izletov in tematskih zabav pa so organizirala tudi druga društva in AEGEE. Prijava na Erasmus izmenjavo je bila ena izmed boljših odločitev, ki sem jih sprejela v času študija, saj imam sedaj po vrnitvi občutek, da sem se v teh desetih mesecih naučila vsaj toliko kot prej v dveh letih študija – tako na področju samega študija kot tudi življenjskih izkušenj.

Katarina

3.4. Praksa v tujini preko IAESTE organizacije IAESTE - International Association for the Exchange of Students for Technical Experience je mednarodna, nepolitična in neprofitna organizacija, ki z izmenjavo mednarodnih študentskih praks omogoča študentom tehnike in naravoslovja, da si pridobijo strokovne izkušnje z njihovega področja v tujini.

Organizacija je bila ustanovljena leta 1948 v Imperial Collegu v Londonu in danes združuje mlade iz več kot 90 držav po svetu, z namenom prispevati k spoznavanju, povezovanju, razumevanju različnih kultur, razširjanju obzorij …

V Sloveniji imamo dva lokalna komiteja, v Ljubljani in v Mariboru, kjer člani pomagajo študentom pri pridobitvi prakse. Program IAESTE deluje po principu vzajemne izmenjave; aktivni člani v lokalnih komitejih celo leto iščejo slovenska podjetja, ki bi bila pripravljena sprejeti tujega študenta na prakso, saj lahko z večjim številom takšnih praks omogočijo opravljanje prakse v tujini toliko večjemu številu slovenskih študentov.

Program izmenjave praks je edinstven in prijazen do slehernega študenta. Ob prijavi študenta v sistem, mu aktivni člani poiščejo prakso po njegovih željah. Vsako leto ob koncu januarja odpotujejo trije predstavniki IAESTE Slovenija na Generalno konferenco, kjer s kolegi iz drugih držav na štiri oči poiščejo in izmenjajo slovenske prakse za prakse v tujini, ki najbolj ustrezajo željam prijavljenih študentov. Ob vrnitvi predstavnikov se skliče sestanek, kjer se izmenjane prakse podelijo domačim študentom.

Aktivni člani nato pomagajo študentom vzpostaviti kontakt s tujim podjetjem in se dogovoriti za začetek ter dolžino opravljanja strokovne prakse. Ko je vse dogovorjeno, lahko bodoči praktikant odpotuje v izbrano mesto na opravljanje prakse.

Tam ga pričakajo aktivni člani tujega komiteja, ki so zadolženi za sprejem tujih študentov in pomoč pri transferju ter namestitvi.

Vse IAESTE prakse so tudi plačane. Študenti, ki opravljajo prakso v nekem mestu, dobijo mesečno nagrado v višini, ki je izračunana kot minimalna vsota za preživetje študenta v tistem mestu.

Več informacij lahko najdete na http://iaeste.si/ ali pa preko elektronske pošte maribor@iaeste.si !

21.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Več o praksi v tujini nam lahko zaupajo Mateja Drevenšek, Katja Prnaver in Simon Pečovnik, ki so si imeli priložnost preko IAESTE organizacije pridobiti strokovno izkušnjo s svojega področja v tujini.

Praksa v Belfast, Severna Irska Zgodba Mateje Drevenšek Vse se je začelo nekega sončnega jesenskega dne, ko sem čakala na hodniku pred izpitom. Nekdo mi je v roke potisnil letak in jaz sem ga podzavestno spravila v žep. Misli so bile osredotočene na izpit. Šele kasneje sem našla listek v žepu jakne in praksa v tujini je zvenela zelo vabljivo. Med možnimi državami, kamor bi lahko šla, je žarela Irska in sanje, da jo bom nekoč obiskala. Po začetni izgubi živcev ob zbiranju dokumentov in izpolnjevanju formularjev sem bila kar naenkrat na letalu. Smer Belfast, Severna Irska.

Delala sem v enem izmed laboratorijev Fakultete za farmacijo pod nadzorom dr. Ryana Donnellyja. Raziskovala sem sestavo mikroiglic. Mikroiglice se bodo v prihodnosti lahko uporabljale za določanje drog v telesu, ne da bi odvzeli kri. Druga možnost je, da bodo diabetikom v telo sproščale inzulin. Mikroiglice predrejo le zgornjo plast kože in vsrkajo vodo, ki je med plastmi kože, ali pa vanjo izločajo zdravila npr. inzulin. Da se je vse skupaj končalo s ponudbo za delo in čudovitim priporočilom tudi pove, kako neverjetno srečna sem, da sem imela takšnega šefa.

Ogromno sem se naučila, a veliko več mi pomenijo izkušnje, ki sem si jih pridobila s spoznavanjem ljudi s skoraj celega sveta (Brazilija, ZDA, Kitajska, Danska, Ekvador ...). Skupaj smo preživeli najbolj nepozabno poletje.

Tipična Irska hrana je »Ulster Fry«. Tako rečejo zajtrku oz. kosilu v nedeljo po »prežurani« sobotni noči. Krompirjev kruh, toast, kvašen kruh, jajca na oko, slanina in popečene gobice, paradižnik in fižol vpijejo alkohol in zdravijo mačka bolje kot katera koli druga hrana. Glede na to, kakšni pivci so Irci, pa me še vedno bega delovni čas njihovih barov. Vsi bari se zaprejo ob enih zjutraj. Tu in tam je kakšna izjema, da je bar odprt do dveh, a kaj ti to koristi, če nehajo točiti alkohol ob polnoči. Zato se zabave vedno začenjajo zvečer okrog osmih, do pol desetih pa so že v polnem razmahu. Seveda ima Irska poleg Guinnessa še mnogo drugih lepot. Tako smo obiskali Dublin, ki mi ni bil najbolj všeč, saj je za moj okus preveliko in preveč turistično mesto. Me je pa popolnoma očaral »North Coast« z naravnost fantastičnim »Giants Causeway« in neverjetnimi razgledi s pečin na morje. Še bolj kot to pa so me navdušile »Mourne Mountains«, čeprav jih jaz ne bi imenovala gore. Bolj spominjajo na hribe z najvišjim vrhom, nekaj čez 800 metrov. Pokrajina je resnično tako neverjetno lepa, da sem še vedno brez besed, ko poskušam vse skupaj opisati.

Naravnost magično.

Včasih še vedno težko verjamem, da je bilo vse res. Prehitro je minilo. A ostali so nepozabni spomini, neverjetni prijatelji in izpolnjene sanje. Hvala IAESTE. Mateja Drevenšek

22.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Praksa v Kaliforniji, na Danskem, v Severni Irski in še in še …

Zgodba Katje Prnaver Rojstni dan. Budilka zvoni prezgodaj. Zvlečem se pod prho in se oblečem. Zavijem v kuhinjo in pristavim vodo za zajtrk. 2 zavitka hrenovk, 20 umešanih jajc, popečena slanina in ostale drobnarije. In obvezni Gamle Damsk. Ob 6h se počasi prikažejo iz svojih sob. »Alles Gute«, »Parabéns« in »Tillyke med Fodselsdagen«, se sliši naokoli ...

Lahko bi bilo tudi drugače ...

Rojstni dan. Zjutraj poležavam v postelji in prebiram sporočila z voščili prijateljev, ki so mi jih poslali. Okoli 11h se zvlečem iz postelje in se dogovorim za kavo ...

Jaz sem izbrala prvo možnost. Izbrala sem jo že na začetku študija, ko nisem ignorirala obvestil študentskih društev, tako kot je to naredila večina mojih sošolcev. Pridružila sem se društvu IAESTE in od tistega trenutka dalje so bili moji torkovi večeri zapolnjeni s prijetnim druženjem in kramljanjem ter občasnimi manjšimi zadolžitvami.

V naslednjih dveh letih sem z aktivnim sodelovanjem in prisotnostjo na večini dogodkov pridobila zaupanje drugih članov ter kot članica imela možnost opravljati prakso najprej v Kaliforniji in nato še v Belfastu na Severnem Irskem.

Z izkušnjami in novimi spoznanji sem postala druga oseba in napredovala do najvišje pozicije, nacionalne sekretarke Zveze IAESTE Slovenija. Ob zaključku študija sem izkoristila priložnost in si s pomočjo Michaela, ki sem ga spoznala v Belfastu, organizirala t. i. rezervirano prakso na Danskem.

Tisto leto je bilo eno najlepših let mojega življenja. V podjetju Microsoft sem bila zaposlena kot programerka in bila prav ponosna nase, ko sem bila prisotna ob izdaji nove različice in sem lahko s prstom pokazala na poročilo ter rekla: »To sem pa jaz sprogramirala«. V prostem času smo skupaj z drugimi praktikanti organizirali potovanje po baltskih državah, preživeli vikend v Bratislavi in Budimpešti ter preplesali večere po lokalih v Kopenhagnu. Imeli smo tematske dogodke in se družili ob zabavah za posebne priložnosti. Skupaj smo jokali ob slovesu od starih praktikantov in sprejemali nove ter se učili jezikov. Mnogi so obupali ob učenju danščine, spet drugi smo vztrajali in se drug drugemu smejali ob poskusih izgovarjave. Spoznavali smo dansko kulturo in prepotovali Dansko, ko nam je dopuščal čas. Prehitro je tudi zame prišel dan slovesa in s petimi kosi prtljage, objemajoč plišastega medvedka z majico s podpisi in s solzami v očeh, sem marsikomu pomahala še zadnjič v slovo.

Nadaljevala sem kot vodja mednarodne ekipe programerjev v IAESTE International. Prepotovala sem večino Evrope, bila sem v južni Ameriki in na Bližnjem vzhodu. Svojo aktivno pot sem sicer zaključila, toda moja želja po potovanjih je ostala.

Res je , da sem temu posvetila dobrih 8 let svojega življenja, a ne obžalujem nobenega trenutka. Morda obžalujem le, da nisem bila dovolj drzna in si izbrala prakse v kakšni eksotični državi ter jo tako spoznala bolje skozi oči domačinov in ne kot turistka. In navsezadnje sem bila ob tem tudi plačana, namesto da za to plačujem sama.

Danes sem uspešno zaposlena v tujini. V bodočnost zrem pozitivno in se zavedam, da lahko tudi jaz nekaj prispevam k svetu.

Moje znanje je cenjeno in izkušnje iz tujine še kako dobrodošle. Poleg slovenščine aktivno govorim še 3 tuje jezike ter poznam osnove še dveh. Vsako poletje se podam na potovanje za 2–3 tedne in ob tem imam skoraj na vsaki destinaciji lokalnega vodiča, prijatelja, ki sem ga spoznala s pomočjo IAESTE. In ja, moje življenje je popolno.

Lahko bi bilo tudi drugače ...

Katja Prnaver

23.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Vse od prakse v Angliji pa do lastnega podjetja Zgodba Simona Pečovnika Ko sem se, nekje 9 let nazaj, odpravljal v Ipswich na šestmesečno prakso preko IAESTE, si v Sloveniji težko našel koga, ki je vedel kaj več o tem manjšem podeželskem mestu v vzhodnem predelu Anglije.

Moje sodelovanje z IAESTE na Univerzi v Mariboru mi je resnično odprlo vrata v svet in omogočilo razširjanje obzorij, česar si pred tem skoraj nisem mogel predstavljati. Nekaj, kar se je začelo kot praktična, občasna in zabavna obštudijska aktivnost, me je čez čas čisto prevzelo. Z odlično skupino ljudi, s katerimi smo vodili IAESTE, je čas mineval zelo hitro in tako sem se tudi sam kmalu znašel na poti v Anglijo, kjer sem si uspel pridobiti prakso. Praksa je potekala v raziskovalnem laboratoriju britanskega telefonskega operaterja (British Telecom) in po njej sem se vrnil v Slovenijo s ponudbo za zaposlitev.

Z IAESTE izmenjavo se je moje življenje dobesedno spremenilo. Kar je na prvi pogled bilo videti kot nedolžna mednarodna izmenjava, se je izkazalo kot pomembna življenjska izkušnja. Osebno nikoli nisem planiral življenja daleč vstran, a ponudbo sem sprejel kot nekaj novega in svežega ter se pridružil skupini zanimivih ljudi v »Future Content Group«. Delati s skupino ljudi s toliko idejami in intelekta, je bilo res izjemno in me je zelo veselilo. Tudi z navezovanjem stikov ni bilo prevelikih težav, saj je sam British Telecom v svojem tehnološkem parku zaposloval preko 4000 ljudi. Uživam v spoznavanju novih ljudi, saj ni nikoli preveč novih zgodb in novih izkušenj, ki čakajo, da jih kdo pove. Ta začetni čas in prostor me je popolnoma zasvojil. Obenem ti je ponujal možnost, da si razširiš svoje profesionalno tehnično znanje in ti hkrati puščal svobodo ter te navdajal z optimizmom mednarodne skupine prijateljev.

Kljub vsemu lepemu sem se po določenem času odločil, da zamenjam službo. Prehod iz Ipswicha v Cambridge pa je bila čisto druga vrsta spremembe. Sploh se še nisem prav predramil in že sem bil skoraj v centru pozornosti na Autonomy Systems, to je sedaj eno največjih softverskih podjetij v Veliki Britaniji. Ko pa sem se jim pridružil, so imeli približno 200 zaposlenih. Za pozicijo tehničnega strokovnjaka v predprodaji so bile IAESTE izkušnje izjemno pomembne. Še boljše – o službi me je obvestil in me predstavil podjetju nihče drug kot bivši IAESTE študent, katerega sem spoznal v Angliji.

V letih, ko so potovanja in raziskovanja visoko na seznamu, mi je bila ta služba najboljša služba na svetu. Kjer koli je bilo zanimanje za produkt, tam si bil. Letalo, nova mesta, novi ljudje, super hoteli, nore restavracije. London, Peking, Rim, Tokio, Boston, San Francisco, Berlin, Chicago, Helsinki in še in še.

V glavnem – super občutek je, ko ti nekdo zaupa, ko daš vse od sebe in se stvari izidejo. Užival sem, ko sem bil v zraku in na tleh.

Tako je od teh potovanj nastal načrt za še eno potovanje nekam, kjer še nisem bil, neka čisto nova pustolovščina. Še z dvema kolegoma smo se dogovorili za potovanje iz Anglije v Južno Afriko. Z avtomobilom čez Slovenijo v 5 mesecih. In uspelo nam je.

Po povratku sem opazil, da me je vse skupaj malo izčrpalo in tako sem se odločil, da je najboljša pot, da stvari vzamem v svoje roke in postanem sam svoj šef. Tako bom vsaj nekaj dni prej vedel, kam bo treba in kdaj. Izkušnje in poznanstva, ki sem si jih nabral, so bile izjemno pomembne in tako je prvo leto v mojem podjetju kar hitro minilo. Po prvem uspešnem letu pa smo se s tremi prejšnjimi sodelavci ogreli za malo bolj drzno potezo in ustanovili novo podjetje, za katero skrbimo še danes – Ravn Systems (raven pomeni krokar).

24.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Začeli smo s svetovanjem in zrasli v softwersko podjetje, ki zraven svetovanja nudi tudi lasten popoln set izdelkov za upravljanje znanja znotraj večjih organizacij. Začeli smo štirje in ker so se stvari dobro odvijale, nas je po dveh letih že devet. Mednarodni duh pa je mogoče opaziti tudi tukaj, kajti v tako majhni skupini imamo krokarje iz Slovenije, Švedske, Nizozemske, Belgije, Španije, Škotske in tudi iz gostiteljice Anglije.

In to je moja IAESTE zgodba.

Ne pozabimo, da se je vse skupaj začelo v Ipswichu. Ipswich je sedaj zelo poznan po vsem svetu, ker so se novice od tam širile do vseh časopisov in TV postaj, a žal ne zaradi nas, ampak zaradi »Ipswich morilca«. Pa kar brez strahu in veselo pot pod noge. Pa veliko sreče!

Simon Pečovnik

4. Zaposlovanje v tujini 4.1. Zaposlovanje v tujini in EURES Vsakdo potrebuje službo. Vsi si moramo zaslužiti denar za življenje. Na osebni ravni zaposlitev zagotavlja določeno stopnjo neodvisnosti in samospoštovanja ter pomaga posamezniku pri vključevanju v družbo. Zvišanje stopnje zaposlenosti spada zato med prednostne naloge sveta. Če bo mogoče povečati število ljudi, ki si dohodek zaslužijo sami, se bo okrepila tudi socialna vključenost in zmanjšala revščina.

Za boljše zaposlitvene možnosti, zlasti pri mladih, sta bistvenega pomena izobraževanje in usposabljanje. Pomembno je tudi oblikovati pristope, ki omogočajo povezovanje izobraževanja z delovnimi mesti prihodnosti, saj bo to privedlo do večje produktivnosti in stabilnejše zaposlitve. Pogoji za to so ustrezni nacionalni zavodi za zaposlovanje ter sodelovanje med ponudniki izobraževanja in organi delodajalcev. V Sloveniji je za to odgovoren Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, pod katerim deluje tudi slovenski EURES (EURopean Employment Services).

EURES je mreža javnih služb za zaposlovanje iz držav Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švice, ki spodbuja mednarodno mobilnost delavcev. V okviru mreže deluje več kot 800 svetovalcev v 30 državah. Na spletnem portalu EURES lahko iščete prosta delovna mesta po vsej Evropi, v bazi iskalcev zaposlitve lahko objavite svoj življenjepis ali pa le poiščete potrebne informacije, povezane z zaposlovanjem v evropskih državah. Cilj omrežja EURES je podpora pri uresničevanju prostega pretoka delavcev ter spodbujanje mednarodne delovne mobilnosti v državah članicah.

Slovenski iskalci zaposlitve imajo prost dostop do trga dela v državah članicah Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švice. Vendar to še ne pomeni, da je preprosto priti do zaposlitve v tujini. Možnosti za zaposlitev so najbolj odvisne od poklica in znanja tujega jezika, pomembna pa je tudi izobrazba, kompetence in osebnostna lastnost. Torej vse, kar je bilo omenjeno v 2. poglavju (Potovanje kot oblika neformalnega izobraževanja) in 3. poglavju (Študij in praksa v tujini), nam omogoča večjo možnost za zaposlitev v tujini.

Več si lahko pogledate na spletnih portalih http://ec.europa.eu/eures/ in http://www.ess.gov.si/eures .

25.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

Več o delu v tujini nam lahko pove Petra Kosi, ki se je po letu študija na Kitajskem zelo hitro odločila, da se vrne nazaj in svoje znanje kitajščine obogati s pomočjo dela na arhitekturni razstavi Expo 2012.

Delo v tujini: Expo Shanghai Zgodba Petre Kosi Ko začneš enkrat potovati in spoznavati druge kulture, postaneš od tega odvisen. Kot študentka sinologije oz. kitajščine in kitajske kulture sem tekom študija že preživela leto v Tianjinu, ki je oddaljen 150 kilometrov od Pekinga, kjer sem študirala kitajski jezik. Po letu študija v tujini sem se v Slovenijo vrnila polna energije in zagona, in to me je motiviralo, da sem iskala možnosti za čimprejšnjo vrnitev na Kitajsko. Kmalu se je ponudila idealna priložnost, da spet »pobegnem« na vzhod, natančneje v Šanghaj, kjer se je odvijala arhitekturna razstava Expo 2012, kar je eden največjih dogodkov po pekinških olimpijskih igrah na Kitajskem. Priložnost za delo mi je omogočila takratna Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije, ki pa sedaj deluje pod drugimi imenom.

Moje delo hostese in občasne prevajalke, ki je trajalo dobre tri mesece, je bilo zelo pestro. Enajst predstavnikov – sinologov slovenskega paviljona, ki se je tematsko navezoval na ljubljansko prestolnico knjige, je gostom omogočilo spoznati Slovenijo, njeno zgodovino, kulinariko in turistične dejavnosti. Delo pa ni izključevalo niti številnega smejanja v fotoaparate, kar pa ni bilo tako lahko, kot morda zveni. V treh mesecih smo si pridobili veliko znanja in priložnosti za učenje novih stvari, kot recimo, kako se spopasti tisočerimi ljudmi in še vedno ohraniti nasmeh na obrazu. Ne samo da smo imeli možnost utrjevati znanje kitajščine, saj je večina gostov bila seveda Kitajcev, smo tudi spoznali ozadje tako velikega dogodka ter doživeli tudi nekaj padcev pa tudi vzponov. Odkrito povedano, v treh mesecih je bilo težko imeti vsak dan dober, tako sem občasno doživela tudi stresne dni, sploh takrat, ko je obisk na Expu narasel na pol milijona obiskovalcev dnevno.

Na Expu v Šanghaju je sodelovalo največ držav do sedajj, kar nam je omogočilo neposredni stik z neverjetnim številom različnih ljudi in kultur, in to je bil tudi razlog, zakaj je bilo delo v tujini tako zanimivo in pestro. Od prvega dneva dalje smo delavci vseh paviljonov postajali vedno bolj povezani in še preden smo se tega zavedali, smo že bili na letalu domov. Tudi sami paviljoni so bili arhitekturni presežki, razstavni eksponati v notranjosti pa so jemali dih.

Japonska je izdelala prototip bodočega robota, ki že zna igrati na klavir in violino. Saudska Arabija je obiskovalcem omogočila neverjetno 5D doživetje, medtem ko se je kitajski paviljon pohvalil s pravim vlakom v samem paviljonu.

V tem času sem kljub delu bila priča izjemnim dogodkom, za katere sem si vedno lahko vzela čas. Čast sem imela videti veliko jazzovsko legendo Herby-ja Hancocka, doživeti izjemno otvoritev Expa z največjim ognjemetom do sedaj in neprestano spremljati kulturne dogodke iz različnih držav. Medtem ko je delo v paviljonu zahtevalo neprestano koncentracijo, sem se naučila, kako reagirati v situacijah, ki so bile včasih ekstremne, drugič pa malo manj. To je sodilo h Kitajski in je bilo del službe. Trije meseci v tujini so me postavili pred veliko preizkušenj, predvsem psihičnih, saj s toliko ljudmi nisem še nikoli imela stika. Res je, da je bila izkušnja delati na Expu nekoliko drugačna kot študij na Kitajskem, ampak tudi jaz sem bila drugačna. Vsi ljudje, vse kulture, vsi dogodki pa tudi občasne težave in slabi dnevi so bili popolna mešanica doživetij. Spoznala sem, da sem kljub svoji starosti še vedno zelo dovzetna za svet in si dovolim, da me izkušnje spreminjajo v osebo, kakršna si želim postati. Sedaj sem na koncu študija. Ko pogledam nazaj, vidim, da ne bi bila takšna, kot sem sedaj, če ne bi študirala in delala na Kitajskem. Letos ponovno načrtujem vrnitev v to deželo, ki mi je omogočila toliko lepih trenutkov, in občutek, da se vračam »domov«, je prelep.

Petra Kosi

4.2. Orodja za učinkovito predstavitev pri iskanju dela v tujini EUROPASS je učinkovito orodje, ki posamezniku pomaga, da svoje znanje, kvalifikacije in kompetence jasno in brez težav predstavi v državah Evropske unije. Je skupno ime za sklop petih dokumentov, razvitih na evropski ravni. Njihov namen je izboljšanje preglednosti kvalifikacij in spodbujanja mobilnosti dijakov, študentov in delavcev v celotni Evropi. Gre za učinkovito predstavitev izobrazbe in znanja. Torej mapo Europass sestavljajo naslednji dokumenti: 1. Europass življenjepis: Vsakdo, ki bi želel pri pripravi svojega življenjepisa izkoristiti prednosti formata Europass, mora le pobrskati po slovenskem ali evropskem portalu in si neposredno preko spleta s pomočjo navodil in praktičnih primerov, izpolniti osebni življenjepis, ki pregledno in sistematično razvršča znanja in kompetence.

2. Europass jezikovna izkaznica: Format jezikovne izkaznice omogoča prikaz jezikovnih znanj – tovrstna znanja so namreč bistvenega pomena za izobraževanje in delo v Evropi. Europass jezikovno izkaznico lahko brezplačno prenesete s spletnih strani slovenskega ali evropskega portala.

26.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

3. Europass priloga k diplomi: Diplomantom visokošolskih ustanov se priloga k diplomi podeljuje skupaj z diplomo oziroma nazivom (v Sloveniji od leta 2000). Priloga k diplomi lajša razumevanje visokošolskih kvalifikacij, zlasti v primeru, ko gre za opis izobrazbe, pridobljene izven ozemlja države, kjer je bila diploma podeljena. Dokument je bil razvit v sodelovanju z Unescom in Svetom Evrope. Priloge k diplomi izdajajo visokošolske ustanove.

4. Europass priloga k spričevalu: Prilogo k spričevalu prejmejo vsi imetniki spričevala poklicnega in strokovnega izobraževanja (v Sloveniji od leta 2007 za programe, prenovljene po novih izhodiščih). Zlasti delodajalcem ali ustanovam izven matične države ta dokument lajša razumevanje posameznikove izobrazbe. Za izdajo Europass priloge k spričevalu je pristojen ustrezen organ, ki zagotavlja javno veljavnost spričevala.

5. Europass mobilnost: Europass mobilnost beleži organizirana obdobja učenja ali usposabljanja, ki jih je posameznik preživel v tujini. Izkušnja mobilnosti lahko vključuje delovno prakso v podjetju, opravljen semester na visokošolski ustanovi ali druge mednarodne izkušnje na področju izobraževanja in usposabljanja. Potrdilo Europass mobilnost izdaja nacionalni center Europass.

Europass lahko s pridom uporabite ob prijavi na delovno mesto ali pa ob predstavitvi izbrani izobraževalni ustanovi. Ti so vam še posebej v pomoč, če se zaradi dela ali izobraževanja odpravljate v druge države, saj delodajalcem omogočajo lažje razumevanje kvalifikacij in kompetenc iskalca zaposlitve iz druge države članice EU. Strokovnim delavcem pa pomagajo pri svetovanju glede najustreznejše izbire nadaljnjih učnih poti ali priložnosti.

Več na www.europass.si .

5. Življenje v tujini 5.1.

Bivanje v tujini Ko se odločimo za življenje v tujini, pa naj bo to zaradi začasnega potovanja, študija ali zaposlitve, si je potrebno pred odhodom pridobiti kar nekaj informacij in zagotovil, s katerimi se izognemo neprijetnim situacijam, ki so pri tako pomembnem življenjskem koraku vedno prisotne. Čaka nas novo okolje, novi ljudje in nove preizkušnje, ki lahko predstavljajo na začetku kar nekaj nevšečnosti in nezadovoljstva, če nismo na njih pripravljeni. Res je, da tudi slabe izkušnje krepijo človeka, vendar zakaj se določenim neprijetnostim ne bi izognili, ali pa jih vsaj omilili, če se že imamo možnost na njih pripraviti.

Pri iskanju ustreznih informacij o življenju v tujini vam lahko pomaga spletni portal PLOTEUS (http://ec.europa.eu/ploteus/), Evropska mreža EUROGUIDANCE, kjer so zapisane informacije, potrebne za selitev v druge evropske države. Tudi na spletni strani EURES-a lahko najdete osnovne in praktične informacije o delovnih in življenjskih pogojih v posameznih državah.

5.2. Youth Hostli V primeru, da le potujete in nimate v naprej zastavljenega načrta, kje se boste namestili, potem je zagotovo za prvih nekaj dni najboljša rešitev najem sobe ali ležišče v Youth Hostlu, mladinskem prenočišču. Dokler pa nimate zagotovila delodajalca o zaposlitvi ali potrditve za študij v tujini, vam odsvetujemo odhod na delo oz. študij v tujino. Stroški za preživljanje so namreč v nekaterih državah precej višji kot v Sloveniji.

So pa Youth Hostli vsekakor idealno zatočišče za mlade popotnike, ki potujejo z namenom, da spoznajo nove ljudi in nadgradijo znanje tujega jezika. Prav v hostlih lahko navežejo nova pristna poznanstva in se preizkusijo v zanju tujega jezika.

Dovolite, da vam za zaključek namenimo še nekaj besed o tem, kaj beseda HOSTEL sploh pomeni. Zagotovo bo kdo od vas ravno s pomočjo hostlov našel nove priložnosti in ideje za potovanje, študij, neformalno izobraževanje ali delo v tujini.

27.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

5.3. Kaj pomeni beseda hostel?

Sama misel na hostel je pogosto povezana s predstavo mladega popotnika, ki z nahrbtnikom išče streho nad glavo oziroma cenovno ugodno prenočišče. A hostel je veliko več. To je prostor, tako za mlade kot mlade po srcu, ki hrepenijo po potovanjih, novih poznanstvih in novih življenjskih izkušnjah. Prav hostli lahko predstavljajo popotnikom odskočno desko za spoznavanje sveta, tujih kultur in predvsem samega sebe.

Mnogi hostli nudijo zatočišče popotnikom tudi za daljši čas. Gre predvsem za sezonska dela, ko popotniki opravljajo lažja opravila, kot so delo v recepciji in gospodinjska opravila (delo v kuhinji, čiščenje …) v zameno za brezplačno nastanitev. Veliko popotnikov, predvsem v času »prostega leta« ali »gap year«, išče kombinacijo spoznavanja sveta in občasnih del. »Prosto leto« je v nekaterih zahodnih državah leto, ki ga mladi namenijo za potovanje po zaključku študija in pred začetkom »resnega življenja«. Tako si lahko popotniki daleč vstran od svojega doma pridobijo delovne izkušnje, nadgradijo znanje tujega jezika in si širijo krog prijateljev in znancev.

V nekaterih državah, kot so Velika Britanija, Irska, Nizozemska, Indija in Avstralija, določene hostle vodijo dobrodelne organizacije, ki so predvsem znane kot ustanove, ki nudijo dolgoročno nastanitev študentom, odvisnikom, revnim otrokom in mladim z manj priložnostmi. Torej beseda hostel s tem pridobi veliko večji pomen in ni le sinonim za objekt, ki ponuja skupno nastanitev popotnikom.

Raziskovanje različnih kultur in krajev, predvsem v svetovnih prestolnicah in drugih popularnih mestih, ter priljubljenih turističnih destinacij, je glavni razlog za uporabo hostlov. Seveda pa najdemo tudi mnogo takšnih hostlov, ki bazirajo na zunanjih aktivnostih, kot so planinarjenje, plezanje in kolesarjenje. To so pogosto manjši objekti, ki še vedno ohranjajo prvotno vizijo hostelinga in zagotavljajo dragocen dostop do bolj oddaljenih krajev. Potrebno pa je poudariti, da hostli niso namenjeni samo individualnim popotnikom ampak tudi ciljnim skupinam, kot so šolske in športne skupine ali mlade družine.

Za konec pa še poslanstvo, ki je bilo leta 1932 zapisano v ustanovni listini in je še danes vodilo mednarodne organizacije Hostelling International:

»To promote the education of all young people of all nations, but especially young people of limited means, by encouraging in them a greater knowledge, love and care of the countryside and an appreciation of the cultural values of towns and cities in all parts of the world, and as ancillary thereto, to provide hostels or other accommodation in which there shall be no distinctions of race, nationality, colour, religion, sex, class or political opinions and thereby to develop a better understanding of their fellow men, both at home and abroad.«

28.

E-publikacija: Za (spo)znanje ni meja!

6. Zaključek Če se omejimo na Evropo, je le-ta polna priložnosti, ki jih lahko izkoristimo. Potrebujemo le prave informacije. Poiskati pravo informacijo ob pravem času pa je danes izziv, saj količina razpoložljivih informacij zahteva nove načine iskanja. Pri tem vam lahko pomaga Evropski mladinski portal ( http://europa.eu/youth/ ) in pa Eurodesk Slovenija ( www.eurodesk.si ).

Eurodesk je infoservis evropske komisije, ki nudi mladim brezplačne evropske informacije. V mrežo Evrodesk je vključenih 31 nacionalnih partnerjev in več kot 900 lokalnih mladinskih infocentrov po vsej Evropi. Med seboj so povezani preko spletne komunikacijske platforme, ki omogoča hitro pridobivanje aktualnih informacij iz vseh kotičkov Evrope.

Eurodesk je namenjen tako mladim kot tistim, ki se pri svojem vsakdanjem delu srečujejo z mladimi in njihovimi vprašanji – svetovalcem, učiteljem, mladinskim delavcem, informatorjem in drugim. Po pomoč pri iskanju informacij se lahko obrnete na Eurodesk Slovenia ali katerega izmed regionalnih evropskih partnerjev. Za iskanje informacij o življenju, delu, študiju, potovanju in pravicah državljanov v Evropski uniji pa svetujemo, da obiščete podstran www.eurodesk.si/eurodesk/europovezave .

Če ste torej še mladi ali mladi po srcu, naj vam učenje tujega jezika postane vsakdanja rutina.

Potovanje naj vam bo izziv in obveza. Postavite si cilje, ki segajo preko državnih meja in ne bojte se študija v tujini. Učite se formalno in neformalno. Če je le možno, se preizkusite za vsaj nekaj mesecev kot delavec v tujini. Nabirajte si izkušnje, ki vam bodo pomagale pri doseganju življenjskih ciljev, bodite odprti in izkoristite, kar vam ponuja svet. Ne bojte se vprašati in naučite se svoje znanje prenašati na druge. Naj vam življenje postane zabava in veselje.

29.

SL

OV

ENIA

»Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete: »Razvoj človeških virov in vseživljenjskega učenja«, prednostne usmeritve: »Izboljšanje kakovosti in učinkovitosti sistema izobraževanja in usposabljanja«.

Mobilnost mladih