Domenico Quaranta
48
Tomorrow (To je jutri, Umetnostna galerija Whitechapel, 1956). Leta 1953 je Richard Hamilton začel poučevati na kolidžu King's v Newcastlu, kjer je skupaj z Victorjem Pasmorom vodil program Osnovnega oblikovanja. Med njegovimi študenti je bil tudi Roy Ascott, ki so ga spodbujali, naj razvija svoje zanimanje za komunikacijo, interaktivnost in kibernetiko. Leta 1961 so Ascotta povabili, naj za Umetniško šolo v Ealingu oblikuje dveletni program, ki bi temeljil na načelih kibernetike. Njegov Osnovni program je skupaj z njegovo zaposlitvijo odigral ključno vlogo v izobraževanju nove generacije umetnikov in oblikovalcev. Zaradi precejšnjih vladnih povojnih naložb v tehnologijo, ki so privedle tudi do ustanovitve ministrstva za tehnologijo, se je leta 1967 pojavila prva politehnika. Na politehniki, kot opozarja Catherine Mason, se je študent umetnosti lahko naučil tudi programirati. V sedemdesetih se je iz tega razvilo obsežno omrežje šol, ki so se ukvarjale z računalniško umetnostjo in proizvajale zanimive rezultate predvsem na področju računalniške grafike za televizijo in oglaševanje. Hkrati pa je akademska podlaga omogočila študentom in predavateljem razvoj lastnega ustvarjalnega dela kljub precejšnjemu pomanjkanju zanimanja za digitalno umetnost v svetu umetnosti. Britanska računalniška umetnost se je torej ohranjala v akademskem svetu, kmalu pa je razvila svoje sisteme podpore in razvnela kritiško razpravo. Leta 1968 je bilo v povezavi z British Computer Society (Britansko računalniško združenje) ustanovljeno združenje CAS/Computer Arts Society (Združenje za računalniško umetnost). Leta 1969 je CAS začel izdajati lastno publikacijo, Page, kot platformo za razpravljanje in kritično angažiranost. Prav tako zgodaj se je združenje začelo ozirati onstran meja Velike Britanije; najprej je začelo ustanavljati podružnice v različnih evropskih državah, v Združene države Amerike pa je prišlo leta 1971. Leta 1970 je imelo združenje 377 članov, vključno s knjižnicami in ustanovami, v sedemnajstih državah. V tem obdobju je ustvarilo zbirko, v kateri so dela pionirjev, kot so Manuel Barbadillo, Charles Csuri, Herbert W. Franke, Edward Ihnatowicz, Ken Knowlton, Manfred Mohr, Georg Nees, Frieder Nake, Lillian Schwartz in Alan Sutcliffe, z Masonovo pomočjo pa je to zbirko leta 2007 odkupil Viktorijin in Albertov muzej v Londonu.