Domenico Quaranta
na gibanje ali uporabo medija, temveč na »kontekst«, ni nova. Pravzaprav se zdi, da je implicitno navzoča v skoraj vseh kritiških diskurzih o novomedijski umetnosti s prej navedenimi omembami geta, scene oziroma skupnosti novomedijske umetnosti. Medijski kritik Geert Lovink, na primer, je »krizi novomedijske umetnosti« posvetil celotno poglavje svoje knjige Zero Comments (Nič komentarjev). Besedilo se začne z nizom vznemirljivih vprašanj: Zakaj novomedijsko umetnost dojemamo kot nejasno in avtoreferenčno subkulturo, ki izginja? Zakaj je umetnikom, ki eksperimentirajo z najnovejšimi tehnologijami, tako težko biti del pop kulture ali »sodobne umetnosti«? […] Novomedijska umetnost se je umestila v prostor med komercialnim oblikovanjem vzorčnih primerkov in muzejskimi strategijami, in namesto da bi jo zdrobilo, je zgrmela v prepad nerazumevanja.41 Po nekaj straneh Lovink pojasni, da je »novomedijsko umetnost najbolje opisati kot prehodno, hibridno umetniško formo, kot multidisciplinarni ›oblak‹ mikropraks«. V nekem drugem odlomku jo opiše kot skupnost, ki ne producira umetnosti, temveč preizkuša in raziskuje umetniški medij (prihodnosti) v prid (bodočim) generacijam. Navsezadnje pa je zelo zanimivo tudi stališče Jona Ippolita in Joline Blais v delu At the Edge of Art (Ob robu umetnosti), objavljenem leta 2006.42 Avtorja trdita, da se je nekaj najpomembnejših »umetniških« sprememb v zadnjih letih zgodilo zunaj sveta umetnosti in da so v to pogosto vpleteni ljudje, ki samih sebe ne vidijo predvsem kot umetnike, temveč bolj kot raziskovalce, znanstvenike, aktiviste. Glede na to, če želimo, da izraz »umetnost« še naprej nekaj pomeni, moramo vnovič razmisliti o tem, kaj sploh pomeni, predvsem pa moramo opustiti duchampovsko koncepcijo umetnosti kot nečesa, kar se dogaja v svetu umetnosti. Blaisova in Ippolito nas spodbujata, naj umetnost iščemo na »napačnih krajih«, torej zunaj
34
41 Geert Lovink, Zero Comments: Blogging and Critical Internet Culture, Routledge, New York 2007. 42 Joline Blais in Jon Ippolito, At the Edge of Art, Thames & Hudson, London 2006.