Domenico Quaranta
Medtem se je dogajanju v Evropi pridružil prestižni muzej sodobne umetnosti Kiasma v Helsinkih in februarja 2000 predstavil razstavo Alien Intelligence (Tuja inteligenca, kustos Erkki Huhtamo). Stroške tega pomembnega dogodka novomedijske umetnosti – ki je predstavila dela umetnikov, kot so David Rokeby, Tošio Ivai, Christa Sommerer in Laurent Mignonneu, Perry Hoberman in Ken Feingold – je krila Nokia, vodilna družba telekomunikacij in porajajočega se sektorja mobilne telefonije. Kot je dejal kustos, »medijske umetnike zanimajo nove tehnologije in tudi velika podjetja, kot je Nokia, imajo lahko korist od takšnega razgledovanja. Nikakršno presenečenje ni, da je mnogo tehnoloških družb v zadnjih letih ustanovilo programe in laboratorije za gostujoče umetnike«.139 Tudi ti dogodki potrjujejo, da so bile ob prelomu tisočletja razmere naklonjene novomedijski umetnosti; takrat sta želja muzejev, da gredo v korak s časom, in podpora visokotehnološkega sektorja, ki si je prizadeval za kulturni ugled, sprožila pojav novih kuratorskih figur, ki so krepile navzočnost umetnosti novih tehnologij z delovanjem v muzejih ali pa so se kot neodvisni kustosi selile iz muzeja v muzej. Rezultati skupnega prizadevanja so bili vidni leta 2001, a že leta 2000 se je ta proces skupaj s svojimi vrzelmi pokazal na milenijskem Whitneyjevem binealu, enem od dogodkov, ki jim tradicionalno pripisujejo vlogo napovedovanja umetnosti bližnje prihodnosti. S 55 sodelujočimi umetniki, od katerih jih 29 ni bilo rojenih v Združenih državah Amerike, je bil Whitneyjev bienale leta 2000 eden največjih in najbolj mednarodnih dogodkov v zgodovini tega bienala. Koordinator dogodka je bil takratni direktor muzeja Maxwell L. Anderson, ki je sodeloval s šestimi zunanjimi kustosi, dogodek pa je obsegal tudi poseben del, posvečen »internetni umetnost« (kustos Lawrence Rinder), kjer so bila predstavljena dela devetih umetnikov (na enem samem zaslonu). Temu delu, ki ga je financiral francoski Telecom, so namenili veliko reklame in postal je eden od vrhuncev bienala. Novost pa kljub temu ni bistveno vplivala na medije, ki so bili večinoma kritični do bienala, ki ga je Jerry Saltz opisal kot »železniško nesrečo s preživelimi«.140 128
139 V: Perttu Rastas, »Alien Intelligence«, Kiasma Magazine 2000, str. 5–99. 140 Jerry Saltz, »My Sixth Sense«, The Village Voice 2000.