Mi vsi smo Marlene Dietrich FOR Novo stoletje se je skušalo spet zlepiti, zmontirati in sestaviti. Pojavili so se novi kolektivi – al-Kajda in koalicija voljnih. V novi kolektiv – v novo mrežo – se je prelevilo tudi antiglobalistično gibanje, ki ga je pognal Seattle in ki je širom sveta orkestriralo antiglobalizacijske demonstracije. V času, ko so vsi postali del spletnega, virtualnega kozmosa in ko so vsi ponavljali, da telesa ni več, da nima več smisla, da ga ne potrebujemo več in da ga lahko zavržemo, se je telo vrnilo – na bučen, demonstrativen, uporniški, kljubovalen način. Antiglobalizacije ni brez fizičnega telesa. Antiglobalizacijske demonstracije, vse od Seattla in Salzburga, prek Prage, do Göteborga in Genove, niso bile nič drugega kot internacionalne mreže demonstrantov, ki so zastavili svoje telo. Na eni strani so bili neoboroženi demonstranti, na drugi do zob oboroženi policaji. Na eni strani so bila človeška telesa, na drugi so bili robocopi. Na eni strani je bil upor, na drugi je bila mašina. Telo ni bilo več le okras. Telo je bilo spet in. Telo se je angažiralo. In spet tvegalo. Del te mreže je postal tudi Urad za intervencije (UZI), sicer del Mreže za Metelkovo, ki je kljuboval patriarhatu in matriarhatu, neoliberalizmu in strankarski uzurpaciji političnega prostora, ksenofobiji in rasizmu, militarizmu in policijski državi, seksizmu in starostni diskriminaciji, avtoritetam moči in hierarhijam, vsiljeni morali in uradnim šolam, medijem in cerkvam, komercializaciji javnega prostora in lažnim socialnim identitetam, globalizaciji in vsem tistim, ki mislijo, da sta kapitalizem in parlamentarna demokracija zadnji obliki človeške družbe. Aktivisti Urada za intervencije – recimo Andrej Pavlišič, Aldo Ivančić, Tatjana Greif, Andrej Kurnik, Darij Zadnikar – so poudarjali, da vsi stari problemi ostajajo, še od časov oktobrske revolucije, in da jih lahko rešiš le tako, da zastaviš svoje telo, da je telo sporočilo in nosilec političnih pomenov, da se v trenutku, ko zastaviš svoje telo, upreš načinu, kako oblast organizira in disciplinira tvojo eksistenco, in da je UZI mreža, renesančno omrežje, polno linkov, ne pa nostalgična replika civilne družbe iz osemdesetih. UZI je bil za razliko od civilne družbe brez centra, brez liderjev, brez zvezd, brez frontmenov, brez partijskega jedra, brez hierarhije, brez piramidne strukture, tako da je bil upor vedno voden iz drugega centra. Demonstracije proti nestrpnosti so vodili povsem drugi ljudje kot demonstracije ob srečanju Bush – Putin. Za vsako intervencijo so se na novo konstituirali. V tej mreži upora proti enodimenzionalnosti ni nihče nikogar oviral, zato ni bilo nobenih napetosti. Niti sektaštva. Le množica malih zgodb. Le kaos, ki je funkcioniral. UZI – antioblastna organizacija, kontraoblast – se je za razliko od civilne družbe osvobodil preteklih načinov organiziranja in starih političnih identitet. In seveda, za razliko od civilne družbe, ki je vso politiko zreducirala na boj za oblast, se ni boril za oblast. Protagonisti civilne družbe so prišli v devetdesetih na oblast – aktivistov mreže upora oblast ni zanimala. Kritiki so jim očitali, da ne ponujajo alternativ in rešitev, kar pa je bila zabloda: samo antiglobalizacijsko gibanje je bilo alternativa in rešitev, ustvarjanje vzporednega sveta, work in progress in world in progress. 254
483 Janez Janša, Collect-if, Vooruit, Gent, 2003. Na fotografiji: Rebecca Murgi, Janez Janša, Bojana Cvejić, Varinia Canto Vila, Ugo Dehaes in Alix Eynaudi. (foto: Igor Delorenzo Omahen) 484 Janez Janša, Collect-if, Vooruit, Gent, 2003. Na fotografiji: Alix Eynaudi in Janez Janša. (foto: Igor Delorenzo Omahen)