Potepanja 4 - ponatis by Petra Močnik

Potepanja

SLOVENSKA IN HRVAŠKA ISTRA 15 IZLETOV V NOTRANJOST PONAT

9 789619 257852

14 EUR 100 HRK

uvodnik

fotograﬁja na naslovnici Izola TGZ Izola

Matej Zalar urednik

Zbirka potopisov in turistični vodnik Po letu in pol dela, prevoženih tisočih kilometrih, po več sto posnetih fotograﬁjah, stotinah porabljenih ur na terenu in za računalnikom je pred vami zbirka Potepanja 4, ki tokrat prinaša 15 izletov v notranjost Slovenske in hrvaške Istre. Pravzaprav gre za zbirko potopisov z dodanimi koristnimi informacĳami. Zbirke Potepanja so pravzaprav turistični vodniki, ki jim skušamo vdahniti doživeto zgodbo. To jih loči od drugih vodnikov, ki so morda polni faktografskih podatkov, a jih je težje prebirati. Kako smo ga zastavili? Optimistično vsekakor! Pomembno je, da se nismo ozirali na državne meje, ki so za neobremenjene turiste popolnoma nepomembne. Zanimalo nas ni niti, da sodi Opatĳska riviera v Primorsko-goransko županĳo, ampak smo se držali geografske meje, ki poteka po Čičarĳi in pod Kraškim robom – pa še tu smo malo goljufali. Drugo vodilo je bilo, da se osredotočimo na manj znano notranjost Istre. Večina nas zelo dobro pozna obalo, ki je lepa, a istrsko dušo spoznaš šele v notranjosti, kjer je turistov manj in so domačini bolj sproščeni. Izbrali smo petnajst izhodišč, večinoma na obali, in načrtovali prav toliko izletov v zaledje. Vsa izhodišča so izdatneje opisana na koncu posameznih izletov, saj knjiga, ki opisuje Istro, pač ne more ostati brez prispevka o Piranu, Pulju ali Rovinju. Tretje vodilo je bilo praktičnost, prĳaznost do uporabnika. Opisani kraji so zapisani odebeljeno, da prej padejo v oči. Znamenitosti so v besedilu oštevilčene z izstopajočimi simboli in na koncu vsakega izleta je dodan seznam teh točk s potrebnimi kontaktnimi informacĳami in/ali koordinatami GPS. Vsak izlet je opremljen tudi z zemljevidi z vrisanimi potmi in spet s številkami prej opisanih zanimivostmi. V osnovi so izleti namenjeni tistim, ki potujejo z avtomobilom, seveda pa se lahko usedete tudi na kolo. Ali so poldnevni ali celodnevni, je seveda odvisno od vsakega posameznika. Lahko jih tudi združujete, za kar je v pomoč zemljevid ob kazalu (stran 5). Na začetku knjige je nekaj splošnih poglavĳ, v katerih so opisane zanimivosti, ki Istro ločĳo od drugih regĳ: istrsko govedo boškarin, arhitektura, kulinarika, vino, oljčno olje, sol, tartuﬁ … in seveda zgodovina. Druge zanimivosti odstrejo potopisi, ki se trudĳo biti zabavni in navdušujoči. Zabavni zato, ker boste morda samo brali. Navdušujoči pa zato, da se vseeno spravite iz plaže in odstrete še eno od mnogih istrskih skrivnosti. Na primer, zakaj je Dvigrad na lepem ostal brez prebivalcev. Kako so v Tinjanu izbrali župana? Kako sta nastali reki Mirna in Dragonja ali Pazinska jama? Če ne veste odgovora na nobeno od teh vprašanj, jih poiščite v potopisih! Istra je preveč lepa, da je ne bi spoznali. Čeprav sem v Istri užival, sem kar vesel, da smo zaključili. Zdaj grem lahko tja zares sproščeno.

Potepanja 4 - ponatis, marec 2012 (izvirnik je izšel maja 2011)

Potepanja 4 je zbirka 15 izletov v zaledje Slovenske in Hrvaške Istre ter Opatijske riviere. Cena izvoda je 14 EUR oz. 100 HRK in vključuje 8,5 % DDV (ZDDV-URL RS 106/01). urednik izvirnika Matej Zalar avtorji besedil in fotograﬁj Primož Longyka, Pia Peršič, Jože Petrovčič, Veronika Sorokin, Sara Vodnik, Matej Zalar lektura Mojca Pipan oblikovanje in prelom AA-Press design tisk in naklada Eurograf Velenje, 3000 izvodov distribucija AA-Press, Avrora in Delo prodaja izdajatelj po licenci izdajatelja izvirnika (AS-Press d.o.o.) AA-Press d.o.o. Jurčkova 231, 1000 Ljubljana, Slovenija GSM: +386 (0)41 388 189 T: +386 (0)1 620 25 50 F: +386 (0)1 620 25 51 info@aa-press.si ● www.aa-press.si ID DDV: SI 63450909 TRR/IBAN: UniCredit: SI56 2900 0005 0403 482 trženje in marketing Barbara Boh, barbara@aa-press.si Darja Legat, darja@aa-press.si naročniška služba Maja Zalar, maja@as-press.si direktor Primož Longyka, primoz@aa-press.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 913(497.472)(036) 796.51/.52(497.472)(036) 913(497.571)(036) 796.51/.52(497.571)(036) POTEPANJA. 4, Slovenska in hrvaška Istra : 15 izletov v notranjost / [avtorji besedil in fotograﬁj Matej Zalar ... [et al.] ; urednik Matej Zalar]. - Ljubljana : As-Press, 2011 ISBN 978-961-92578-5-2 1. Zalar, Matej, 1983255995904

Potepanja

Zgodovina: »Vračanje v nekaj nedosegljivega«

Arhitektura: Kamen na kamen – Istra

Kulinarika: Zdrava istrska kuhinja

Vino: Istrska vinska zgodba

Oljčno olje: Tekoče zlato slovenske Istre

Tartufi: Tartufi so istrsko zlato

Boškarin: »Jaz in moj boškarin«

Sol: V kristale ujeto morje

Ankaran: Iz Debelega rtiča pod Kraški rob

Koper: Šavrinsko gričevje

Izola: Svet pristnih doživetij

Piran: Solna pot

Umag: Očarljiva Bujština

Novigrad: Mir nad Mirno

110

Poreč: Rdeča Poreščina

120

Vrsar: Nemir nad Limsko drago

130

Rovinj: V izumrlo mesto

140

Pulj: Med ruralnim in urbanim

152

Medulin: Iz skrajnega juga proti sivi Istri

166

Labin: Skozi rudarske kraje

176

Lovran: Okno v Kvarner

186

Opatija: Čez Učko na Alejo glagoljašev

196

Pazin: Na stičišče sive, rdeče in bele Istre

206

10 11

zgodovina

Pia Peršič

foto Matej Zalar

»Vračanje v nekaj nedosegljivega«

Ozemlje Istre je vpeto med kraški svet, Sredozemlje, Alpe ter Dinarsko gorovje. Bolj kot kjer koli, se ravno tu prepletajo romanske, germanske in slovanske korenine s svojo bogato zgodovino. Istrska prvinskost nas še vedno lahko nagovori sama zase. Kot na celem strateško zanimivem Balkanskem polotoku je bilo skozi zgodovino zelo živahno tudi na njegovem skrajno severozahodnem polotoku. Na naslovni fotografiji sta simbolično prikazani dve pomembni zgradbi obeh velesil, ki sta Istri vladali več kot tisoč let: Avgustov tempelj iz obdobja antike zraven puljske mestne hiše, ki so jo zgradili Benečani.

Prvi naseljenci Histri

Arheološka izkopavanja in ostaline prvih zatočišč pričajo o poselitvi istrskega polotoka ilirskih plemen, ki so se v bronasti in železni dobi naseljevala iz Balkanskega polotoka proti zahodu. Histre, po katerih je Istra dobila tudi ime (Histria), torej štejemo med najstarejše prebivalce polotoka. Prvič jih je omenil geograf Hekatej iz Mileta v 5. stoletju pr. n. št. Histri so zasedli vrhove gričev, se utrdili v gradiščih (kaštelirjih) in razvili

visoko kulturo med 11. stoletjem pr. n. št. ter rimsko dobo. O stiku Histrov z grškimi mesti priča tudi legenda o Argonavtih (okoli 1250 pr. n. št.). Z ukradeno runo, simbolom trgovine, so Argonavti z ladjo Argo bežali pred Perzijci preko Črnega morja, po Donavi in Savi. Iz Vrhnike so jo na ramenih nosili do prve reke, ki se je izlivala v Kvarnerski zaliv. Ko so zasledovalci prišli do ozemlja, ki jih je spominjalo na črnomorsko pokrajino Istra (v Romuniji), so ga poimenovali po njej. Tako naj bi del Argonavtov ostal v Istri in ustanovil mesto Pulj (mesto beguncev). Vzhodno Istro so naselili izvrstni pomorščaki Liburni, sever pa ilirsko-keltsko pleme Japodov. Histri so se ukvarjali predvsem s poljedelstvom in živinorejo, v tedanjem času pa so sloveli tudi kot gusarji. Politično in duhovno središče Histrov je bilo Nezactium (Nezakcij), z dobro strateško lego, ki jih je varovala pred pogostimi

vpadi Rimljanov. Histri so sicer slavili dve zmagi nad močno rimljansko vojsko, vendar so bili v zadnji, tretji histrski vojni, poraženi pred domačim obzidjem. Po večmesečnem obleganju mesta in, kot pravi legenda, po spremembi toka reke, ki jih je oskrbovala s pitno vodo, je kralj Histrov Epul v strahu, da pade v suženjstvo rimskim vojakom, dal pobiti žene in otroke ter si nato sodil še sam. Tako je leta 177 pr. n. št. histrsko kraljestvo dokončno propadlo.

Istra v rokah Rimljanov, Bizantincev in Frankov

Na istrskem polotoku sledi dolgo obdobje vladavine Rimljanov. Širjenje rimske oblasti, kolonizacija ozemlja in romanizacija staroselskega prebivalstva v Istri povzročijo spremenjen politični sistem, ustanavljanje mest in kolonij (Pulj, Poreč, Labin) ter oblikovanje velikih zemljiških posesti. Z vladavino

Potepanja

zgodovina Časovni trak 6000 pr. n. št.

Kamena doba.

2000 pr. n. št.

Bronasta doba.

1000 pr. n. št.

Poselitev Histrov v železni dobi. Rimljani naselijo Oglej (Aquilea) in začnejo prodirati v Istro. Napadi Rimljanov na Histre in končno zavzetje Nezakcija.

181 pr. n. št. 178–177 pr. n. št.

Nezakcij je bil histrsko glavno mesto, toda rekonstrukcija, ki je na ogled pri današnji Valturi v bližini Medulina, posnema poznoantično oziroma zgodnjekrščansko naselbino, ki je zrasla na ostankih nekdanjega gradišča.

prvega rimskega cesarja Oktavijana Avgusta se meje cesarstva iz reke Rižane prestavijo na reko Rašo, s tem pa se ustanovi X. italska regija – Venetia et Histria –, ki daje Istranom enakopravnost z rimskim prebivalstvom. Nova rimska kultura omogoči razcvet arhitekture in umetnosti. Vzpostavijo se močne gospodarske vezi, razvija se trgovina s cenjenim istrskim kamnom, oljem, vinom, keramiko, ostrigami in volno. Istra je bila leta 395 priključena zahodnemu rimskemu cesarstvu, po barbarskih vpadih in propadu rimskega cesarstva pa konec 5. stoletja v državo vzhodnih Gotov. Z obnovitvijo bizantinskega cesarstva priključi Justinijan Istro ravenskemu eksarhatu. Bizantinska oblast traja v Istri več kot dvesto let, in sicer do leta 788, ko pripade Frankom oziroma Karlu Velikemu s strogim fevdalnim sistemom. V 6. in 7. stoletju se v Istri vrstijo vdori Slovanov, Avarov in Langobardov. Slednji za kratek čas tudi zavladajo. Frankovska oblast je na področje Istre priseljevala Slovane kot delovno silo fevdalcev. O spopadih med staro in novo ureditvijo pričajo viri o protestih na rižanskem sodnem zboru. Takrat nastane ena najpomembnejših listin evropskega območja, Rižanska razsodba iz leta 804, po kateri notranjost Istre ostane pod fevdom Frankov, obalna mesta pa si pridobijo samoupravo.

Amfore, ki so na ogled na stalni razstavi Gojenje oljk in vinogradništvo antične Istre v puljskem amfiteatru.

Potepanja

476

Padec Rima, Italsko kraljestvo pod vodstvom Odoakerja.

489

Teodorik prevzame oblast in osnuje ostrogotsko kraljestvo.

539

Istro zavzamejo Bizantinci pod vodstvom cesarja Justinijana.

6. in 7. stoletje

Začetek priseljevanja Slovanov in Avarov.

788

Istra postane del Frankovskega cesarstva, sledi pospešeno priseljevanje Slovanov.

804

Rižanski zbor – obalna mesta dobijo samoupravo, notranjost ostane fevdalistična pod nadzorom Frankov. Obalna mesta z večinskim potomstvom iz rimskih časov se začnejo navezovati na Benetke, v notranjosti se začne oblikovati Hrvaška država pod vodstvom hrvaških prefektov.

843

Razdelitev Frankovskega cesarstva – vladar postane cesar Lotar I.

11. stoletje

Istra postane samostojna vojvodina znotraj Svetega rimskega cesarstva.

1209-1420

Istra kot darilo nemških vladarjev pripada Oglejskemu patriarhatu (Pazin ostane samostojna grofija v lasti goriških grofov).

15. stoletje

Z upadanjem moči oglejskih patriarhov postane Istra del Benetk (vendar ne Pazin).

16. stoletje

Pazinsko grofijo podeduje Habsburgi, ki dobijo oblast tudi na vzhodni obali Istre.

16. stoletje

Kuga močno razredči istrsko prebivalstvo – začne se nova kolonizacija, tako iz smeri Avstrije kot iz smeri Padove.

1797

Napoleon razpusti Benetke in beneški del Istre priključi Avstriji.

1805

Po vojni med Napoleonom ter Avstrijo in Rusijo pripade Istra Franciji oz. Kraljevini Italiji.

1809

Ilirske province.

1813

Poraz Napoleona v bitki narodov, oblast v Istri dobi Avstro-Ogrska.

1920

Po Rapalski pogodbi pripade Istra Kraljevini Italiji.

1943

Kapitulacija Italije, Istro zasede Nemčija.

1947

Po zmagi nad okupatorjem leta 1945 Istra dokončno pripade Jugoslaviji.

25. 6. 1991

Osamosvojitev Slovenije, Slovenski del Istre pripade Sloveniji.

8. 10. 1991

Deklaracija hrvaške neodvisnosti, Istra postane del Republike Hrvaške.

zgodovina

V Pazinskem kaštelu je Etnografski muzej Istre.

Kakšna bi bila Istra, če ji pol tisočletja ne bi vladali Benečani?

Istra pod levjo kraljevino

V 9. stoletju Benečani nasledijo Bizantinsko upravo na Jadranskem morju, proti Istri vdirajo Hrvati in Saraceni. Stoletje kasneje Hrvati od Raše do Dalmacije ustanovijo svojo državo in Istra postane samostojna vojvodina znotraj Svetega rimskega cesarstva. V obdobju

Istra – dežela velikanov Stara legenda pravi, da so nekoč v davnih časih, preden so Istro naselili ljudje, v dolini Mirne bivali velikani. Poglavarju je bilo ime Dragonja. Klicali so ga tudi velikan orač, ker je urezal brazdo od Čičarije proti morju. Ista legenda pravi, da je voda skozi brazdo začela teči zelo počasi in da je zato velikan Dragonja poimenoval reko Mirna (po njegovi ženi). Dolino Dragonje je poimenoval po sebi (Limsko), drago pa po hčeri (Draga). Po legendi so velikani v Istri zgradili vrsto mest: Motovun, Vrh, Sovinjak, Oprtalj, Završje, Roč in Grožnjan. Bili so tako veliki, da so si pri delu vsak na svojem hribu podajali orodje. Ko so naredili vsa mesta, jim je ostalo še malo kamna in tako je nastal Hum – najmanjše mesto na svetu. Po legendi se Dragonjev sin, velikan Gorazd, še vedno skriva po istrskih gozdovih.

Beneška utrdba v Pulju, kjer je danes Zgodovinski muzej Istre. Arheološki muzej je pod utrdbo.

miru sledi močan gospodarski razvoj. Cvetijo pomorska trgovina, poljedelstvo, oljarstvo, predelava vina, ribolov, solinarstvo in obrt. Močnemu beneškemu vplivu se na začetku istrska mesta, Pulj, Koper in Izola, še upirajo. Leta 1209 saški cesar Oton IV. podari ozemlje oglejskim patriarhom in s tem povzroči boj med tremi velesilami: oglejskimi patriarhi, Beneško republiko in Pazinsko grofijo, ki je bila last goriških grofov. Z orožjem in diplomatsko spretnostjo zahodni in južni del obvladujejo Benečani, sever in vzhod Istre s Pazinsko grofijo pa pripada nemškoavstrijskim fevdalcem, kar vpliva na politično in družbeno sfero življenja na polotoku. V Istri najde navdih za pisanje Božanske komedije tudi Dante Alighieri (1265–1321). Potepanje v okolici Pazinske jame je v knjigi zapisal kot vstop v pekel. Zaradi grozot kuge, ki je pustošila okoli, pa je kot pekel simbolično označil Pulj. Beneška republika si kot zaveznik in zaščitnik obmorskih mest v Istri prilasti Poreč, Umag, Novigrad, Izolo, Rovinj, Piran in Koper, ki postane upravno središče Istre. Mesta so se širila in zaradi ekonomske neodvisnosti in odsotnosti gospodarjev so se upravno osamosvajala. Konec 14. stoletja Pazinsko grofijo podedujejo Habsburžani. Med 15. in 17. stoletjem Istro zaznamujejo bitke in epidemije. Opustošenje Uskokov in turški vpadi narekujejo preseljevanje Hrvatov. Zaradi vdora Turkov so nastajale nove utrdbe, prav tako pa so zaradi kuge in nemirov na italskem polotoku Benečani pričeli s preseljevanjem svojih prebivalcev na izpraznjena istrska območja. Benečani so bdeli nad Istro vse do 18. stoletja.

Ilirske province

Nemiri s Habsburžani in francoska meščanska revolucija z zmagovitimi

Napoleonovimi pohodi so v mnogih evropskih območjih spremenili družbeno življenje. Osvajanje vojaško slabih, vendar trgovsko bogatih državic italskega polotoka je spreminjalo lastnike in leta 1797 je bil sklenjen delitveni sporazum, kar je pomenilo propad Beneške republike. Istra je bila priključena habsburškemu dvoru, Pulj pa je postal glavno pristanišče avstrijske cesarske mornarice. Po francoski zmagi nad Habzburžani je Napoleon ustanovil Ilirske province in jim dodelil nekdanjo beneško Istro, Dalmacijo in Dubrovniško republiko. Leta 1813 so bile Ilirske province vrnjene Avstriji, glavno mesto pa je postal Trst. Gospodarski razcvet je omogočila železniška proga Dunaj–Trst, ki so jo leta 1857 svečano odprli v navzočnosti cesarja Franca Jožefa. Po Rapalskem sporazumu leta 1920 je Kraljevina Jugoslavija prepustila Istro Italiji, kar je povzročil množičen eksodus hrvaškega prebivalstva iz Istre. V drugi svetovni vojni pripade Istra Italiji, z njeno kapitulacijo pa jo zasedejo nemške čete. Po vojni je Istra razdeljena na cono A do reke Mirne, ki pripade Italiji in cono B, dodeljeno Jugoslaviji. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 je večji del Istre hrvaški, manjši severni del, pa je ostal Sloveniji.

Zgodovinska pestrost

V dolgih stoletjih so Istro prečkale različne kulture. Z geografsko, zgodovinsko, jezikovno, etnično in kulturno vsebino vas bo sprejela v svojo kamro in vas ogovorila s posebnim jezikom, pregovorno trmastim ter rahlo nezaupljivim do »foreštov«. Naj vas nagovori njen valovit objem gričevja, slano sonce mest in burja na brezpotjih, črno vino, tartufi, oljke. Srečanje z Istro je, kot je zapisal Bert Pribac: »Vračanje v nekaj nedosegljivega.«

Potepanja

arhitektura

Pia Peršič

foto Matej Zalar

Fotolia.com, foto Uroš Medved

Kamen na kamen – Istra

Gručasta naselja so v Istri nastajala na slemenih ali pod vrhovi hribov in se razvijala v povezavi z drugimi kulturami. Nekatera so izginila, spet drugod so zrasla nova, a vedno iz enakih materialov in z istimi zgledi, ki so jih narekovali bližina morja, odprtost prostora in vplivi Sredozemlja ter Evrope. Pred močno burjo in poletno vročino so se ščitili s premišljeno gradnjo iz materialov, ki jih je nudila narava. Hiše so imele debele, kamnite zidove, majhna okna, zazidano hrbtno stran in težko kritino iz skrilavca.

Prazgodovinski kaštelirji

Prvotni prebivalci so v Istri prebivali v preprostih, enoceličnih kamnitih hišah. Histri so iz Balkana prinesli svoj tip hiše – pravokotne, lesene kolibe. Od staroselcev kasneje prevzamejo kamnito gradnjo. Histri se naselijo v naselbinah – okroglih, ovalnih in pravokotnih oblik, obdanih z enojnim ali dvojnim obzidjem iz velikih, kamnitih blokov, imenovanih gradišča – kaštelirji. Večina istrskih mest (Pulj, Bale, Rovinj, Piran in Motovun) je nastala na kaštelirjih. Histri so prebivali v okroglih, kamnitih hišah (predhodnice kažunov), grajenih iz kamna na suho, za streho pa so uporabili kamnite ploskve – skrilavce.

Okrogle kažune srečamo danes predvsem v južnemu in zahodnem delu istrskega polotoka, pravokotne z dvokapno streho pa v osrednjem in severnem delu. Majhne hišice so kot začasna bivališča nudila streho nad glavo pastirjem in poljedelcem. Podobne gradnje najdemo na s kamnom bogatih področjih v Dalmaciji, Grčiji, na Sardiniji, Škotskem in Irskem. V železni dobi se je tradicija kaštelirjev nadaljevala. Kamnite hiše, izklesane s kamnoseško natančnostjo, pa prevzamejo pravokoten tloris z dvokapnimi strehami.

Rimljani – veliki graditelji

S prihodom Rimljanov življenje v kaštelirjih postopoma zamre. V Istro prinesejo dovršenost v urbanizmu in stavbarstvu, nove gradbene tehnike in uporabo novih materialov (apnena malta, pokrivanje strehe s korci). Novosti se izražajo v popolni preobrazbi in strukturi naselij, ustanavljanju novih mest in kolonij

ter bogati antični dediščini. Rimljani so v Istro prinesli več tipov hiš: domus, večnadstropne hiše – insule – in različne tipe podeželskih vil. Na podeželju se je ohranila avtohtona ruralna enocelična hiša pravokotnega tlorisa. Od antike naprej pokrivajo strehe s skriljem, korci in slamo. Pula, prva rimska kolonija, je ohranila osnovne značilnosti ilirskega kaštelirja. Kamen iz puljskega amfiteatra so v kasnejših obdobjih uporabili za gradnjo drugih stavb v mestu. Pod vplivom krščanstva nastanejo prvi sakralni starokrščanski objekti: oratoriji in bazilike z bogatimi mozaiki, kupolami in lunetami, ki izhajajo iz antične profane arhitekture. Vrhunec bizantinskega obdobja odseva kompleks Evfrazijeve bazilike v Poreču. Sledijo stoletja opuščanja istrskih kamnolomov in s tem primanjkovanja gradbenih materialov, zato za gradnjo novih objektov uporabijo monumentalno antično arhitekturo. Na podeželje v 7. stoletju pride slovan-

Potepanja

arhitektura

Močan pečat so Istri vtisnili Rimljani, največ njihovih ostankov je v Pulju, med njimi tudi Avgustov tempelj na glavnem mestnem trgu, ki se imenuje Forum.

ska pravokotna, lesena, enoprostorska dimnica, ki jo po vzoru domačinov začnejo graditi iz kamna na suho, streho pa prekrijejo z slamo, lesom ali skriljem. Iz povezave med histrsko hišo in staroslovansko zemljanko z dvokapno streho je nastala prvotna oblika istrske hiše. Pravokotno je grajena iz kamenja na suho, z lesenim slemenom, slamnato kritino, kasneje s kamnitimi ploščami. Fevdalni vladarji so gradili obrambne utrdbe, da bi v njih uživali in nadzorovali svoje posesti. Gradovi oziroma kašteli so bili zgrajeni iz kamna, utrjeni s stolpi in obzidjem, stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji ter odprtim dvoriščem. O istrskih kaštelih krožijo številne legende. Največji in najbolj ohranjen je Pazinski kaštel, obzidana cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, grad Socerb in obrambni stolp v Podpeči. V mestih pa se srednjeveški elementi kažejo z obzidjem, mestnimi vrati, trgi in vijugastimi, ozkimi ulicami. Strnjena gradnja je mesto varovale pred soncem in vetrom.

Ruralna arhitektura – arhitektura brez arhitekta

Prvotna istrska hiša je bila pritlična, enoprostorska hiša pravokotne zasnove, z odprtim ognjiščem, grajena iz grobega klesanega kamna v suhozidni tehniki, z dvokapno streho z blagim nagibom, krito s skriljami in kasneje s korci ter redko s slamo. Pritlična hiša se postopoma širi z dodajanjem prostorov in nadstropij. Zaradi varčevanja s prostorom nastane zunanje kamnito stopnišče, ki pelje do terase (baladur) pokrite z nadstreškom. V naslednji fazi izločijo hlev iz hiše in ga postavijo zraven nje, pritličje pa služi kot klet. Osrednji prostor vsake istrske hiše je kuhinja, središče družinskega življenja. Kuhinja se postopoma loči od stanovanjskega dela v izbočen prostor (spahnjenica). Kasneje pride do razvoja nape nad ognjiščem in dimnika na strehi, z značilnim arhitekturnim motivom, ki postane simbol in okras istrskih hiš. Materiali, ki se v Istri uporabljajo za gradnjo, so lomljeni ali klesan kamen,

Kažuni so pastirjem nudili streho nad glavami. Na fotografiji je replika med Vodnjanom in Balami.

Potepanja

Amfiteater v Pulju je šesti največji, kar so jih Rimljani kadar koli zgradili.

sivi peščenec, beli apnenec in hrastov les, prisoten v medetažah in konstrukcijah streh, oken, vrat in notranjih stopnišč ter polken (škuri). Ob vsaki hiši ne manjka vodnjak (šterna) z zajeto kapnico, poleg nje pa stoji kmečko poslopje za shranjevanje pridelkov in orodja (konoba) ter hlev (štala). Številne hiše imajo okrašene portone, okna in vrata. Z izjemo okvirjev (erte) so grajene iz neobdelanega kamna.. Poznamo dva tipa istrske hiše. Stari tip je ohranjen v odročnih krajih južne in centralne Istre. Tu sta stanovanjski in bivalni del v istem objektu – eden nad drugim. Novi tip je razširjen po celem polotoku in nastane zaradi potrebe po prostornejšem bivališču. Tu bivalni in gospodarski del stojita eden poleg drugega. Najbolj reprezentativni primer istrske hiše kažeta Benkova hiša v Črnem Kalu in Tonina hiša v sv. Petru (na naslovni fotografiji). Istrski suhozid je zlaganje kamna na kamen, brez veziva. Zidovi so prvotno služili kot pregrada med pašniki in vrtovi in

Stancije so bila velika posestva bogatih kmetov. Njihova poslopja so dajala vtis dvorcev. Danes mnoge stancije žal propadajo.

arhitektura

Glavni trg v Višnjanu je tipičen primer istrske urbanistične zasnove: zbiralnik vode z vodnjakom (šterna), cerkev z ločenim zvonikom in mestna loža. so v Istri stari tudi več sto let, kar priča, da je lahko gradnja brez veziva trdna.

Arhitektura v mestih

V vseh obdobjih so novi stanovanjski objekti nastajali na starih, z vpeljavo značilnostih tedanjega časa. Preproste rimsko-bizantinske hiše nadomestijo romanske. Vezi med Beneško republiko in istrskimi mesti ter kamnoseško znanje beneških mojstrov konec srednjega veka vplivajo na stavbarstvo v mestih. Palače, obzidja in trgi z nadstropnimi hišami, široko okrašenimi okni in balkoni naznanjajo slog beneške cvetoče gotike. Hiše so iz robustnega kamna, v primerjavi z Benetkami pa manjše, manj razkošne in v skladu z načinom življenja in potrebami. Vsi vplivi so se širili iz Benetk najprej v istrska mesta na obali, od tam pa na podeželje. Pod vplivom Benetk so nastajali tudi zanimivi dimniki bogatih in raznoterih oblik. Istra je pomenila Benetkam vir dragocenega lesa in kamna, ki je bil tako cenjen zaradi odpornosti na morsko vodo. Po pro-

doru beneške gotike so kuga in vojni napadi onemogočili razmah renesanse, z izjemo nekaterih stavb v Kopru (Armeija, Foresterije) in v drugih istrskih mestih. Beneška gotika se je v Istri ohranila vse do drugega najpomembnejšega obdobja stilne arhitekture v Istri – baroka, sicer manj prisotnega v avstrijskem delu Istre. Gre predvsem za prenavljanje in dograjevanje v skladu z novim arhitekturnim jezikom prejšnjih obdobij. Bogate oblike poudarjajo balkone, balaustre, portale in portone. Na podeželju so plemiške družine po vzoru Benetk gradile stancije oziroma štancije, kot jim pravijo domačini. To so velika posestva bogatih lastnikov z več stanovanjsko-gospodarskimi objekti. V Istri skoraj ni opaznih razlik med hišami kmetov in meščanov. Razlike so bile le v bogastvu okrasja. V 18. stoletju kamnito streho zamenja korčna. Temeljni gradbeni material je kamen, prevladuje flišni peščenjak. Ker mehko gradivo ni odporno, so bile stavbe premožnejših ometane z apnencem.

Največji pečat so istrski arhitekturi vtisnili Benečani, predvsem v obdobju gotike.

Tlakovane mestne ulice so zlizane od stoletij uporabe.

Nazaj k tradiciji?

Že arhitekt Plečnik je opozarjal na zapuščeno dediščino samega dunajskega dvora. Negoval je dialog s starimi Grki, razumel kamen in naravni material kot živo tkivo arhitekture. Hitra in stihijska gradnja 20. stoletja, zagovarjanje funkcionalnosti in turistični bum na obali z gradnjo hotelov, hiš in vikendov so prekinili kulturno in arhitekturno kontinuiteto. S tem se je izgubila identiteta. Bil se je radikalen obračun z vsem starim. Ignoriranje lokalnih značilnosti, zgodovine in tradicije je pripeljal do prekinitve dialoga s preteklostjo. Propadanje vasi predvsem v notranjosti polotoka in zapuščanje mestnih središč omogoča gradnjo novih objektov. Uporaba kamnitih materialov na neprimernih stavbah brez kriterijev skupaj z ruralizacijo se nadaljuje z ignoranco do zgodovine, prostora in lokalnih značilnosti. Valorizacija tradicionalne stavbne dediščine bi lahko tudi za turistične namene ustvarila avtentično vzdušje »istrske Toskane«, s čimer bi ob uporabi naravnih materialov sledili modrosti naših prednikov.

Bomo znali ohraniti tradicionalno arhitekturo?

Potepanja

kulinarika

Primož Longyka

foto Sara Vodnik in www.istria-gourmet.com

foto www.istria-gourmet.com - Renco Kosinožić

Zdrava istrska kuhinja

Nekoč sta se obmorska in celinska istrska kulinarika močno razlikovali, saj je prva temeljila na morskih, druga pa na močnatih jedeh, zelenjavi in – sicer bolj poredko – mesu. Dandanes pa se je razlika izbrisala in lahko govorimo o enotni istrski kulinariki. Na obeh straneh meje zasledimo enake ali vsaj podobne jedi, ki so v Istri predvsem kuhane, pri pripravi pa je prisotnih precej začimb in samoraslega rastlinja. Značilni so še oljčno olje, šparglji, tartufi, raznovrstna zelenjava, domače testenine, ribe, mehkužci in morski sadeži, svinjina in ovčji sir. Glavne začimbe so bile v teh krajih od nekdaj oljčno olje, vinski kis in morska sol. Pomembna, v istrski supi poleg sladkorja in popečenih kock starega kruha celo glavna sestavina, pa je tudi vino. Tako belo, malvazija, kot rdeče, predvsem refošk. Značilne morske jedi so brodet, folpi na solato in sardele ter druge ribe na šavor, odlične so sipe z blitvo in polento, nekdanja beneška oblast pa je v te kraje prinesla tudi bakalar na belo. Kruh in druge pečene jedi izpod črepinje ali izpod peke so se iz Istre preselile že tudi na kontinent, riži-biži pa so tudi nam, Močvirnikom, kuhali že v času Štafete mladosti. V Istri cvrejo že od 14. stoletja, ko je

Marco Polo iz Orienta v Benečijo prinesel to kuharsko tehniko. Tako so v Istri znane fritole ali fancli, ki spominjajo na miške, bolj krhke pa so kroštule ali flancati. Za obe sladici imajo po več receptov – fritolam nekateri dodajajo na primer jogurt in rozine, kroštulam pa jajca, vino ali žganje. Posladkajo se tudi s pinco, sladkim kruhom, ki ga pri vsaki hiši pečejo malo po svoje. Nekateri z več, drugi spet z manj jajci, najbolj sladkosnedi pa dodajo še rozine ali kandirano sadje. Ostanek pince lahko skupaj s kruhom nadrobijo, dodajo jajca, nariban sir, rozine, slanino, kokošjo juho in šetraj. Končni rezultat je nakalda, ki jo ponudijo kot sladico ali pa kot nesladko glavno jed.

Na žlico

Najbolj znana jed »na žlico« je mineštra, globoko ukoreninjena v kulinarično tradicijo Istre. Osnovo vsake mineštre sestavljata kuhan krompir in fižol.

Dodaja se jima lahko še suho meso ter sezonska zelenjava in ravno po tem dodatku se različne istrske mineštre poimenujejo. Bobiči (hr. mineštra od bobića ali trukinja) se kuhajo s kostjo pršuta, najpomembnejša pa so zrna mlade koruze, ki dajo jedi sladkast okus. Bolj močnata je ječmenova mineštra (hr. od jačmika), kremasta in precej slana pa tista s čičeriko (hr. od slanca), kislo mineštro – joto – pa skuhajo iz kislega zelja ali kisle repe, predvsem pozimi, ko sveža domača zelenjava ni na voljo. V zelenjavnih mineštrah se pojavlja tudi grenki koromač in drugi sezonski pridelki. Vsaki zelenjavi lahko dodajo kak poseben kos mesa, ki je vedno svinjina. K mineštri s čičeriko in joti se podajo suha svinjska rebrca (k joti tudi panceta), k ječmenovi suhe svinjske nogice, koromač pa se najbolje »ženi« s suhim svinjskim jezikom. Paštifažoj ali pašti-fižol pa namesto tretje zelenjave dodajo testenine.

Potepanja

foto Sara Vodnik

foto www.istria-gourmet.com - Renco Kosinožić

kulinarika

Fuži z žvagcetom in parmezanom.

Fritaja s šparglji in panceto.

Posebna značilnost istrskih minešter je tudi začimba pešt. Pešt pripravijo tako, da najprej narežejo panceto, nato česen in list peteršilja, to zmes pa dodajo v mineštro na samem začetku kuhanja, da se slanina dobro razkuha. Da ne postane preveč vodena, je potrebno mineštro kuhati na rahlem ognju vsaj dve uri, začinimo pa jo lahko še z zeleno in lovorjem ter obvezno solimo in popramo.

nadomestijo s šugom, omako iz kokošjega in govejega mesa ali pa iz različnih vrst divjačine. Največji sladokusci pa si fuže zabelijo s tartufi.

mi, temveč za široke rezance. Njihova enostavna oblika jim omogoča uporabo v različnih jedeh, poleg širokih lazanj namreč obstajajo tudi ozko rezane, kot prikuha v juhi ali mineštri. Pogosti so tudi ravioli z različnimi nadevi, med katerimi so posebni labinski krafi, polnjeni z nadevom iz sira, jajc, orehov in rozin. Najprej jih skuhajo, nato še ocvrejo, postrežejo pa jih s sladko omako. Najbolj znani so seveda istrski fuži, ki jih iz tankega testa zvijajo v cevke, dolge od tri do pet centimetrov. Gladko testo zmesijo iz moke, soli, jajc in vode. Načinov priprave je sicer veliko, a najbolj pogosto jih postrežejo z žgvacetom, istrskim golažem iz koščkov mesa v gosti omaki. Najraje posežejo po kokošjem mesu. Žvagcet pa nekateri

Istrske testenine

Iz bližnje Italije so v Istro že davno prodrle testenine, kjer pa so jih s časom začeli pripravljati tudi po svoje. Ljubitelje italijanskih testenin tako najbolj zmede naziv istrske lazanje. Ne gre namreč za večje pravokotnike iz testa, ki se zlagajo eden na drugega z omako med nji-

Sveži šparglji na tržnici.

Fritaje in šparglji

Umešane jajca fritaje so enostavna ljudska istrska jed. Skrivnost je v natančni zapečenosti, po kulinarično povedano »à point«. V fritaje običajno dodajo po en ali največ dva dodatka, kar ji da specifičen okus. Najbolj sezonsko priljubljene so fritaje iz špargljev, zelenjavni dodatki pa so lahko tudi mlada čebula ali česen, divji radič in gobe, vključno s tartufi. Mesojedci si v njih popečejo tudi panceto, koščke pršuta ali klobase, nekateri pa jo dodatno zabelijo še z refoškom. Šparglji, ki v blagem istrskem podnebju tudi v naravi uspevajo še posebej dobro, poti na istrski krožnik ne najdejo le v fritajah. Kuharji so jih vkomponirali v marsikatero, tudi neobičajno jed: sipe s šparglji, pasticcio ali kaneloni s šparglji, pašteta iz špargljev, rižota s šparglji …

Istrske lazanje s tartufi.

Potepanja

foto www.istria-gourmet.com - Dejan Duboković

foto www.istria-gourmet.com -Goran Šebelić

Bolj svinjsko kot goveje

Tradicionalno so Istrani za lastne potrebe gojili prašiče in ne goveda. Poleg pršuta, klobas, pancet in drugih izdelkov so imeli najbolj v čislih ombolo (hr. tudi zarebnjak ali žlomprt). To je mesnati del svinjskega kotleta, svinjska ribica. Meso ločijo od kosti v enem kosu, ga natrejo s soljo, mletim poprom in drobno mletimi lovorovimi listi ter ga sušijo dva do tri tedne. Postrežejo ga v rezinah kot hladni narezek ali pa ga spečejo na rešetkastem žaru na gradele – lahko tudi v ponvi z malo oljčnega olja – in postrežejo z zeljem ali drugo prilogo. Istrske klobase se pripravljajo iz izbranih kosov svinjskega mesa, začinjenih z zmesjo soli, popra in vina, v kateri so skuhali stroke česna, nekaj lovorovih li-

foto Sara Vodnik

foto www.istria-gourmet.com - Djani Celija

kulinarika

Ombolo s popečenim pršutom in polento.

stov in vejic rožmarina. Klobase sušijo po dva tedna, pripravljajo pa se na gradele, kuhane v zelju ali pečene z jajci. Po nekoliko daljšem sušenju pa jih lahko jemo tudi surove. Poleg klobas pa po kolinah v Istri radi izdelujejo suho slanino panceto, za katero uporabijo trebušni del slanine prašiča, saj je hrbtni namenjen izdelavi običajne slanine, torej »špeha«. Ponekod sušijo panceto ploščate oblike, drugod pa se jo potrudijo zviti in povezati z debelo vrvico, da v prerezu dobi bolj znano elipsasto obliko.

Namesto gotovine pršut

Na domačijah v Istri so nekoč gojili le po enega prašiča. Nikoli ni šel na pašo, da ne bi shujšal, saj naj bi skozi vse leto po

Prosojne rezine istrskega pršuta.

zakolu hranil družino z mesom, predvsem pa z mastjo. Tako so tem krulečim družinskim članom vsak dan kuhali izdaten obrok, mešanico zelenjave, ki so ji dodali kosmiče ali koruzno moko in vse domače ostanke hrane. Samo za prašiče so gojili buče in repo, v zadnjih mesecih pred klanjem pa so krmi dodajali še koruzo, da bi žival zredili do kraja. Zato že od daleč prepoznamo istrski pršut – vijulin – po njegovi neobičajni velikosti. Po zakolu so mojstri pomagali vijulin pravilno oblikovati, ga posolili in pustili odcediti. Po nekaj dneh so ga dali v leseno »prešo«, obteženo s ploščatimi kamni, da se je kri do konca odcedila, meso pa postalo kompaktno. Po večdnevnem »mučenju« so vijuline natančno namaza-

foto www.istria-gourmet.com -Goran Šebelić

Velike noge dobro rejenih prašičev.

li z zmesjo soli, popra, sušenih koščkov rožmarina in lovorja, še posebej na razpokah, da bi preprečili vstop muham, ki v mesu rade zaredijo jajčeca, iz katerih se zvalijo črvi in uničijo meso. Pršute so sušili na podstrešju pri priprtih oknih, na suhem in hladnem zraku istrske burje. Ko se je vreme obrnilo in je zapihal topel in vlažen jugo, so pršute začasno preselili na suho v lišjero, prostor, kjer so kuhali prašičem in netili zmeren ogenj, da so bili vijulini na suhem, hkrati pa ne preveč dimljeni. Pršuta ne gre zamenjevati za dimljeno šunko! Spomladi so dragoceno napol posušeno meso preselili v klet, običajno kamnitih tal in na severni strani hiše, z majhnim oknom ali celo brez. Te kleti so zagotavljale konstantno temperaturo okrog 15 stopinj Celzija, primerno za nastajanje plemenite plesni, s pomočjo katere do konca dozori pršut. V kleteh pa so hranili tudi vino v sodih, kar istrskemu pršutu doda značilno noto tako pri vonju, kot pri okusu. A s tem delo nikakor ni končano. Vsakih dvajset dni morajo s tanko leseno paličico zabosti v pršut in jo pozorno povonjati – tako spremljajo ustreznost zorenja. Nastalo luknjico pa zamašijo s poprom, da muham onemogočijo vstop. In konec avgusta vijulini končno dozorijo. Z največjimi kosi se lahko počaka do konca leta in ravno te je moč jesti še naslednje leto, ne da bi izgubili na kakovosti. A nekdaj so bili kmetje tega deležni le poredko, saj so ta dragoceni izdelek hranili za plačilo zdravnika, odvetnika in veterinarja, celo davka. Sebi so lahko privoščili le manjše kose, špalete, pršute iz prednjih nog. Po kakovosti ne zaostajajo za velikimi, ravno zaradi majhnosti pa dozorijo že do velike noči. Po običaju si ta mladi pršut privoščijo tudi na način gira-volta, kjer rezine na oljčnem olju pogrejejo in jih rahlo zalijejo z malvazijo. Lahko pa jih popečejo in v refoškovi omaki, postrežejo s polento … Dober tek!

Potepanja

vino

Sara Vodnik

arhiv STO, foto Ubald Trnkoczy

Istrska vinska zgodba

Zgodba o vinu se začne v vinogradu. Še več, poudarjajo mnogi vinarji, v vinogradu je opravljeno najpomembnejše delo. Ustrezen sortni nabor na ustreznih legah in filozofiji pridelave prilagojen način pridelave so predpogoji na poti do vrhunskega vina. Takšno razmišljanje pa velja nadgraditi še z maksimo o tem, da človeka in njegov kraj najbolje spoznaš, ko sedeš k njegovi mizi in piješ njegovo vino. Kolikšen gospodarski pomen je imelo vinarstvo za Istro, priča vrsta ohranjenih listin iz daljne preteklosti, kjer je vino navedeno kot poglavitna menjalna vrednost oziroma pogoj za obstanek. Tako gotski vojaški poveljnik iz 6. stoletja naroča, naj dajo »iz kraljeve blagajne toliko sodov …, da vojaštvo ne bo brez vina, zato nakupi naj ga Pavel v Istri, kjer je vinska trta jako dobro obrodila.« V vrsti srednjeveških istrskih listin, kupoprodajnih pogodbah, zadolžnicah ali zakupnih aktih vino nastopa kot menjalna vrednost za denarne vložke, za zakupe, za naložbe in druge kapitalske dejavnosti, tako da lahko brez zadržkov ugotovimo, da tudi številni beneški izterjevalci vinskih davkov v deželi niso bili brez dela.

Med najbolj cenjenimi

H kakovosti vina v Istri prispeva tudi posebnost tal, rdeča zemlja ob morju in bela zemlja notranje Istre. Skupna

površina vinogradov je 6.151 hektarjev. Zahodne istrske vinske gorice (Poreč, Buje, Pulj, Rovinj) so največje in z vinogradi pokrivajo 5.839 hektarjev zemlje. Osrednje vinske gorice (Buzet, Pazin) imajo 209 hektarjev, vzhodno (Labin) pa 103 hektarje. Redkokatera vinorodna regija v Evropi dosega visoke rezultate tako pri belih kot pri rdečih vinih obenem, Istra je vsekakor ena od njih.

Malvazija

Tipična in najpomembnejša sorta je istrska malvazija. Gre za trto belega grozdja, posajeno na skoraj dveh tretjinah vseh nasadov tega območja. Ker je ni najti nikjer drugje, raste namreč samo v Istri, je praviloma sinonim za istrsko belo vino. Ugled malvazije, bele istrske kraljice, se je v zadnjem desetletju in pol dvignil na visoko raven. Nekoč zgolj namizno in vsakdanje vino postaja prepoznavni znak istrske ka-

kovosti in pomembna zaščitna znamka tukajšnjih vinogradnikov. Čeprav izvor malvazije ni istrski, sta ta trta in vino iz nje prav na tem polotoku dobila najtrdnejšo domovinsko pravico. Istrska malvazija je v vsej Istri, pa tudi na Krasu, eden ključnih identifikacijskih elementov. Na njej v teh krajih gradijo prepoznavnost, v lokalni gastronomiji pa je nepogrešljiva, tako rekoč njen konstitutivni element. Najverjetneje in največkrat zapisano je, da naj bi malvazijo v Istro prinesli podjetni beneški trgovci. Njena domovina je Peloponez, ime pa ima po tamkajšnjem mestu Monemvasia. Družina malvazij je velika. Na Kanarskih otokih in na Sardiniji je malvazija sladko, desertno vino, v Piemontu je rdeče peneče vino, pridelujejo jo celo v ZDA. Čeprav raste marsikje, pa ni nikjer razširjena tako kot v Istri, kjer je malvazija pravzaprav sinonim za belo vino. Z refoškom in rumenim muškatom tvo-

Potepanja

arhiv STO, foto Ubald Trnkoczy

vino

V vinogradu je opravljeno najpomembnejše delo.

ri prepoznaven in sloveč istrski vinski trojček. Tako je bilo tudi nekoč, saj je bil za ladje z malvazijo iz Istre v cvetočih Benetkah rezerviran poseben carinski pomol. Iz domačega vina je postala svetovljansko, ki je že obkrožilo svet in obnovilo slavo, kakršno je imela nekoč v Benetkah, kjer se je vinotočem, koder so jo točili, reklo tako kot pomolu, na katerem so jo izkrcavali: malvazija. V odvisnosti od tehnološkega postopka predelave, nege in starosti se njeni odtenki prelivajo med slamnato rumeno in zlato rumeno barvo. Vonj malvazije najprej spominja na cvet akacije. Vsebnost osnovnih sestavin jo naredi srednje do močno alkoholno (od 11,5 do 13,5 vol%), je prefinjeno aromatična in svežega okusa. Odlično se staplja s celotno pahljačo morske kuhinje.

Teran in refošk

Istrska protiutež malvaziji je teran. Skupaj z njegovo podvrsto refoškom veljata za stari in avtohtoni istrski vini. Pri nas rdeča vina imenujemo črna, predvsem zaradi teranove intenzivne temno rubinaste barve. Domači kmet se mu dobrika: »Kolora je kako zečja krv, a pije se kako mliko.« (»Barve je kot zajčja kri, pije pa se kot mleko.«) Je živahnih sadnih vonjev in zelo prepoznavnega okusa. Odličen dodatek k bolj kaloričnim jedem, domačim golažem, »šugu« in divjačini.

V Istri mrgoli vinskih kleti, kjer se lahko pred nakupom o kakovosti prepričate z degustacijo.

Potepanja

Vinska klet.

Momjanski muškat

Mnogi poznavalci istrskih vin na prvo mesto postavljajo istrski muškat ali pravilneje momjanski muškat in to zaradi njegove zlate barve, intenzivnega vonja divjih nageljnov ter izjemne arome. Suho in sladko. Odličen spremljevalec sladic, pa tudi sleherne prefinjene jedi. Muškatu pripisujejo tudi lastnosti afrodiziaka. Od običajnih evropskih vrst belega grozdja v Istri zelo dobro uspevajo chardonnay, beli in sivi pinot. Kvaliteta teh vin je vse boljša, o čemer pričajo številna priznanja z mednarodnih

Pridelovanje v preteklosti V Istri grozdja niso nikoli stiskali. Grozdje so stresli v kad, imenovano beden, nekdo je stopil vanjo in z nogami grozdje zmastil. Nato so vse skupaj (mošt in tropine) prelili v »bačve« in sode, ki so jim prej odstranili dno in jih postavili pokonci. Napolnili so jih toliko, da so manjkali štirje prsti do vrha. Če je bil mošt dober, je že drugi dan dvignilo tropine na površino alkoholno vrenje in to se je "kuhalo" kakih 14 dni. Po 14-ih dneh so posneli suhe tropine s površine, spodaj pa odtočili mlado vino. Iz mokrih tropin, ki so ostale na dnu, so nekateri kuhali žganje (tropinovec). Drugi pa so te tropine zalili z vodo in jih pustili prevreti kakor vino. Po določenem času so tekočino odtočili in dobili poletno pijačo, ki so ji rekli zonta. V poletni vročini je ta pijača prijetno odžejala.

arhiv STO, foto D. Dubokovič

vino

Tipični istrski sorti sta malvazija (črno) in refošk (rdeče oziroma, kot pravijo Istrani, črno).

sejmov. Ta vina se lahko praviloma pustijo tudi odležati, pri njihovi izdelavi pa se vedno bolj uporabljajo tudi manjši hrastovi sodi, znani kot barrique.

Cabernet sauvignon

Od drugih evropskih rdečih vin se je v Istri udomačil merlot, ki je vedno bolj

prisoten v vinogradih. Malce redkeje, pa vendar z enako tendenco večanja, lahko srečamo cabernet sauvignon in cabernet franc, daleč naokrog spoštovani bordojski sorti. Cabernet sauvignon je ena najbolj razširjenih rdečih sort grozdja na svetu. Izvira iz Bordeauxa, kjer raste predvsem na levem bregu reke Gironde (Médoc), na desnem prevladuje merlot. Cabernet sauvignon je križanec med cabernet francom in sauvignonom. Vino iz

Osnova.

tega grozdja je zaradi višje vsebnosti taninov nadvse primerno za staranje. Mlajše vino odlikujejo sadne zaznave po črnem ribezu in borovnicah, odležano pa tudi zrelejše vonjave kave in čokolade ter animaličnih not, predvsem usnja. Iz Francije se je sorta razširila po vsem svetu. Odlične rezultate dosega tudi v vinskem novem svetu, predvsem v Čilu, Kaliforniji in v Avstraliji. Najboljše lege za cabernet sauvignon v tem delu Evrope so v Istri.

Tehnologija barrique Beseda barrique pomeni v francoskem jeziku sodček. Prostornina tega soda se razlikuje po francoskih vinorodnih deželah; npr. v Bordeauxu meri 225 litrov, v Anjou 232 litrov in v Cote-d`Or 228 litrov. Ti sodčki so se uporabljali predvsem za pomorski transport vin v Anglijo in Ameriko, za kar so vsako leto potrebovali nove sodčke. Tako je tudi nastala nova tehnologija priprave rdečih vin tipa barrique in v današnjem času doživlja velik razmah. V teh sodčkih zorijo vina različno dolgo (od 6 do 8 mescev), in sicer le v neovinjenem sodu. Za vse, kar vino pridobi v tem času, gre zasluga predvsem izmenjavi zraka skozi lesene pore sodčka. Vsebnost plinov se v vinu zmanjša, nastanejo nove arome, ki so posledica večjega vpliva kisika. Vina, negovana v novih sodih, izlužijo iz hrastovega lesa določene snovi (tanini lesa), ki delujejo v ustih sladko, žametasto in imajo zelo kakovostne aromatične snovi, ki – kot pravijo enologi – spominjajo na vanilijo, čokolado, kavo ali cimet. Za sodarstvo se uporablja različne vrste hrasta: francoski (vosges, never, limousin, tronse, allier), slavonski in ameriški hrast.

V Istri se buteljke hitro izpraznijo.

Potepanja

oljčno olje

Sara Vodnik

arhiv STO, foto Ubald Trnkoczy

Tekoče zlato slovenske Istre

Oljčno olje se ponaša z nevsakdanjim, rahlo grenko-pikantnim okusom, z izjemnim vonjem in je nepogrešljiva sestavina tako preprostih jedi kot kulinaričnih presežkov največjih kuharskih mojstrov. Velja za najkoristnejšo maščobo v prehrani človeka in zdravilo za različne tegobe. Kdor prisega na bio in ekološko kozmetiko, bo navdušen nad njegovim stoodstotno naravnim izvorom.

Oljčno olje severnega Sredozemlja

Zaradi posebnih podnebnih razmer, ki vladajo v enem najsevernejših evropskih območjih, kjer še uspevajo oljke, imajo olja značilno aromo, predvsem pa ugodnejšo maščobno kislinsko sestavo v primerjavi z olji južnejših območij. Iz stotih kilogramov plodov, obranih v najbolj primerni zrelosti, dobimo od dvanajst do šestnajst litrov oljčnega olja vrhunske kakovosti, sicer pa je povprečen izplen od osemnajst do dvaindvajset litrov olja. Iz prepozno obranih, predolgo hranjenih ali s previsoko temperaturo predelanih oljk pa lahko dobimo tudi do 30 litrov oljčnega olja slabe kakovosti. Patricijo pove, da na kakovost oljčnega olja vplivajo številni dejavniki, kot so podnebje, tla, lega, varstvo pred boleznimi in škodljivci, obdelava in gnojenje, obrezovanje, obiranje, predelava in

Ne, ne bomo pretiravali, če zapišemo, da Patricijo Ternav iz družinske oljarne v Krkavčah diha z oljkami. Ti elipsasti, zeleno-vijola sadeži so dobesedno ukrojili njegovo življenje, si ga skorajda podredili, se pretihotapili v vse pore njegove biti. V vseh letnih časih se dogajanje pri Ternavovih vrti okrog oljk, dreves in plodov, ki svoj vrhunec doživijo utelešeni v žlahtni zlato rumeni tekočini. Jesensko-zimski čas je ravno pravšnji za obisk kakšne oljarne (torkle) v zaledju Istre, kjer se že od daleč razlega pristno veselje domačinov, pomešano z zvoki mehanizacije, ki diktira tempo dela. In verjemite, ne bodo vas spustili v civilizacijo, dokler ne potoćate koščka kruha v sveže stisnjeno oljčno olje. Vse bolj cenjeno oljčno olje mnogi kitijo s pridevnikom eliksir življenja, že v antiki pa je bilo znano kot tekoče zlato. Je simbol Sredozemlja, zdravja in gastronomskega užitka. Božansko!

shranjevanje. Le iz kakovostno pridelanih plodov lahko pridobimo vrhunsko olje, iz poškodovanih in črvivih plodov pa je nemogoče delati čudeže. Pa še zanimivost: na prebivalca ga v naši državi porabimo manj kot liter, v Španiji, Grčiji in Italiji pa od dvajset do tridesetkrat več.

Delo v oljarni

V sodobni oljarni so ključne predvsem štiri faze v verigi predelave oljk: čiščenje plodov, priprava oljčne drozge (mletje, drobljenje, mesenje), izločanje oljčnega mošta in na koncu še ločitev (separacija) olja iz mošta. V mlin gredo običajno celi plodovi, saj tudi koščice vsebujejo določene snovi, ki do neke mere določajo olje. Tako imenovani zaprti sistem predelave je primernejši, saj je masa manj v stiku z zrakom, ki sicer povzroča oksidacijske procese, ki precej poslabšajo kakovost olja. Med segrevanjem mase je potrebna velika pazljivost, saj temperatura ne sme preseči 35° C. Ko je kaša pripravljena, je na vrsti centrifugiranje, med katerim se olje, voda in trdi delci ločijo zaradi njihove različne gostote. V zadnji fazi je potrebno ločiti olje od rastlinske vode in morebitnih manjših trdih delcev. Iz ločevalca nato priteče surovo olje, kot stranski proizvod pa ostanejo oljčne

tropine. Te so zaradi vsebnosti posebnih – fenolnih kislin takoj po stiskanju neprimerne za gnojenje ali posipavanje po orni zemlji.

Olje ljubi steklo in temo

Kot nas je ob obisku poučil Patricijo, je večje količine oljčnega olja priporočljivo hraniti v posodah iz nerjavečega železa ali stekla, manjše količine pa v temnih steklenicah. Ne pozabimo, da UV žarki vplivajo na hitrejšo oksidacijo in s tem hitrejšo kvarljivost olja, zato ga imejmo v temnih prostorih. »Vsekakor ga ne smemo imeti v neustreznih plastičnih posodah, ki lahko služijo le kot začasna različica, dokler olja ne pretočimo v primernejše posode,« svetuje naš sogovornik. Olje ohrani bogato aromo dvanajst do osemnajst mesecev, če je pravilno hranjeno pa lahko vzdrži celo pet let, pri čemer seveda izgubi polnost okusov. Pomembno je tudi, da ni predolgo odprto, zato je bolje kupovati olje v manjši embalaži. »Dobro olje mora biti grenko v ustih, pekoče v grlu, brez priokusov, vonj pa mora imeti po sadežu,« poznavalci opisujejo metodo prepoznavanja kakovostnega olja. Prav tako vedo povedati, da barva olja ni tako pomembna, kot je vonj. Večja pazljivost pa velja pri usedli-

Potepanja

oljčno olje

V mlin gredo običajno celi plodovi s koščicami vred, a še pred tem je na vrsti prhanje.

Tako imenovani zaprti sistem predelave je primernejši, saj je masa manj v stiku z zrakom, ki sicer povzroča oksidacijske procese, ti pa poslabšajo kakovost olja.

Ko je kaša pripravljena, je na vrsti centrifugiranje, v katerem se olje, voda in trdi delci ločijo zaradi njihove različne gostote.

Večje količine oljčnega olja je priporočljivo hraniti v posodah iz nerjavečega železa ali stekla, manjše količine pa v temnih steklenicah.

nah, saj teh praviloma ne sme biti. Naš oljar odsvetuje nakup oljčnega olja v večjih nakupovalnih središčih, saj zatrjuje, da na tamkajšnjih trgovskih policah zagotovo ne moremo dobiti vrhunskega olja. Vse prevečkrat se dogaja, da kot kakovostno olje prodajajo rafinirane različice, ki jih zvarijo s kemičnimi postopki in nimajo nobene povezave s hladno sti-

skanim kakovostnim oljem, na katerega smo ponosni v slovenski Istri. Precej domačih pridelovalcev ponuja olje na spletu, še najbolj priporočljiv pa je nakup v kakšni od lokalnih oljarn, kjer vas zagotovo ne bodo preslepili in boste domov odšli s steklenicami prvovrstnega slovenskega oljčnega olja in ne s kakšno ceneno špansko različico.

Kulinarični namigi

Najvišjo stopničko med oljčnimi olji si seveda zasluži ekstra deviško oljčno olje. Takšno olje je vrhunskega kakovostnega razreda in mora biti predelano v skladu z najnovejšimi potrjenimi izsledki razvoja oljarn in pridobljeno iz plodu oljke izključno z mehanskimi postopki pri temperaturi pod 27 stopinj Celzija.

Sorte oljk

Oljka in ljudske navade

Sorte oljk se razlikujejo glede na uporabo, torej na tiste, ki so primerne za pridelavo olja, in na sorte, primerne za vlaganja. Za stiskanje olja pridejo v poštev: istrska belica (ima grenak in pikanten okus), črnica (blagega okusa), buga (olje je sadežno, manj grenko in manj pikantno), leccino (nežen okus), pendolino (bogata aroma, nežen okus), frantoio (nežno olje z izstopajočo sadnostjo) in leccio del corno (olje ima dobro sadnost in visoko vsebnost polifenolov). Za vlaganje (običajno v slanico) je primerna piranska štorta, ki ima značilno podolgovato ukrivljeno obliko.

Oljka je tudi v Istri ohranila nadimek sveto drevo, zato ne čudi, da so že od nekdaj na Cvetno nedeljo nosili oljčne vejice v cerkev k žegnanju. Posebno mesto so ji dodelili tudi v domačem zavetju, saj je veljalo prepričanje, da varuje družino pred vsem hudim. V mnogih družinah poznajo zelo star običaj, ko se na veliko noč vrže listič žegnane oljčne vejice na žerjavico in opazuje, kako poskakuje. Če listič hitro in mirno zagori, se tistemu, ki ga je vrgel na ogenj, napoveduje mirno in kratko življenje. Če je listič visoko poskakoval in se upiral ognju, je tej osebi napovedoval veselo, zanimivo in dolgo življenje.

Potepanja

oljčno olje

Nekoč so oljke stresali pod takšne mlinske kamne, vreteno pa je nato vrtela živina (osel, konj ali vol). Na fotografiji torkla-oljarna v Tonini hiši na Sv. Petru nad dolino Dragonje. Oljke morajo biti predelane v roku 48 ur od obiranja. Med postopkom predelave ni dovoljeno dodajati nobenih dodatkov, razen vode. Če želite, da olje ohrani zdravju koristne učinkovine in aromatičnost, ga v čim večji meri uživajte surovo. Hrano kuhajte, pecite ali dušite na kar najmanjši količini olja, glavnino olja pa dodajte jedi, ko je termično že pripravljena. Tudi cvrtje je

Kategorije oljčnih olj Glede na vrsto tehnološkega postopka in kakovostne parametre oljčna olja razvrščamo v kategorije in podkategorije: 1. Deviško oljčno olje: ekstra deviško oljčno olje (višje kategorije, pridobljeno neposredno iz oljk in zgolj z mehanskimi postopki), deviško oljčno olje (pridobljeno neposredno iz oljk in zgolj z mehanskimi postopki), deviško lampante oljčno olje (neprimerno za prehrano in ga je potrebno predelati oz. rafinirati) 2. Rafinirano oljčno olje (pridobljeno iz deviških oljčnih olj s postopki rafinacije, ki ne povzročajo sprememb v prvotni triacilglicerolni strukturi) 3. Mešanica rafiniranega in deviškega oljčnega olja (vsebuje zgolj rafinirano oljčno olje in olje pridobljeno neposredno iz oljk) 4. Olje iz oljčnih tropin (pridobljeno iz oljčnih tropin s topili in se razvršča glede na mešanje z rafiniranimi olji v več podkategorij)

Oljka kot drevo je simbol rodnosti, slave in miru. Je skoraj nesmrtna, saj so jo na Kreti, v Siriji, Palestini in v Izraelu gojili že 5000 let pred Kristusom.

dovoljeno, vendar ne pozabite, da oljčno olje izgubi koristne učinkovine, vitamine, antioksidante in spojine. Hrane ne smemo cvreti pri prenizki temperaturi, da se ne napije z oljem. Cvreti moramo v zadostni količini olja; če je olja premalo, se hitreje segreva in lažje zažge, pa tudi hrana ne bo ocvrta enakomerno. K hladnim jedem (predjedi, carpaccio, solate, siri, sadje) se na splošno bolj podajo blaga olja, medtem ko je olje močnejšega okusa idealna kombinacija k vroči jedi (testenine, zelenjavne juhe, mineštre). K ribjim jedem ponudimo blago olje, k mesu, predvsem rdečemu, olje intenzivnejšega okusa.

Vse za zdravje

Naslednje vrstice so namenjene vsem, ki se sprašujete, zakaj neki je ta aromatična tekoča začimba tako zdravilna in blago-

dejna. Oljčno olje je lahko prebavljivo, pospešuje izločanje želodčnih sokov in omogoča boljše vpijanje vitaminov, zlasti vitamina E. Poleg tega omejuje razvoj ateroskleroze, uspešno pa se uporablja tudi pri dietah diabetikov. Varovalni učinki so posledica visokih vsebnosti antioksidantov, ki jih vsebujejo oljčna olja in v uravnoteženi maščobno kislinski sestavi. Oljčno olje zaustavlja razvoj osteoporoze v starosti in ohranja elastičnost kože, med drugim pa deluje tudi razkužilno, pospeši celjenje ran in opeklin. Številne študije dokazujejo, da to olje odlično varuje pred artritisom, koronarnimi boleznimi in celo rakom na dojki. Znano je, da so bolezni srca in ožilja, debelost in rak na grških otokih, zlasti na Kreti, veliko redkejše kot drugod po Evropi, kar povezujejo predvsem s porabo oljčnega olja.

V novih nasadih prevladuje avtohtona sorta istrska belica, ki je dobro rodna in oljevita ter brez večjih težav prenaša pozebo.

Oliva ali oljka? Mnogi ne vedo, da v Sloveniji sicer zelo uveljavljena beseda »oliva« v resnici izvira iz italijanščine, medtem ko so plodu oljke Istrani vedno rekli »uljka« ali »ulka«. Zato je, četudi se laična javnost nad tem pogosto zgraža, sta besedi »oljka« oziroma »oljčno olje«, tako je razsodilo tudi jezikovno razsodišče, enako primerni kot besedi »oliva« in »olivno olje«. Ker na urendištvu Potepanj menimo, da mora slovenski jezik izhajati iz avtohtonega slovenskega območja pridelovalcev, uporabljamo besede oljka in oljčno olje.

Potepanja

tartufi

Sara Vodnik

Tartufi so istrsko zlato

Tartufi so skrivnosten gomolj. Rastejo pod zemljo do pol metra globoko, in ker nimajo nadzemnih delov, jih človek brez pomoči voha posebej izurjenih psov ne more najti. Najdemo jih pod hrasti, topoli, vrbami. Dobre lokacije so seveda najstrožje varovana družinska skrivnost. To je razumljivo, saj na trgu, kjer se zaradi redkosti na najbolj natančnih tehtnicah tehtajo na grame, dosegajo lepo ceno. Cena belega, ki je povsod po svetu mnogo redkejši, ima bolj specifičen okus in sodi v vrh svetovne kulinarike, je odvisna od kakovosti in se giblje od okoli 2000 evrov za kilogram naprej. Cena črnega, ki raste od pomladi do jeseni, pa je »bolj dostopna«, saj dosega okrog 200 evrov za kilogram. Čeprav rastejo tartufi marsikje, so žlahtne vrste doma predvsem v Italiji, Franciji, severni Španiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. Najbolj cenjena najdišča so v Piemontu, Umbriji, Toskani, Istri in okrog reke Dordogne v Franciji. Pravijo, da so najboljši tisti iz Périgorda v Franciji, drugi trdijo, da istrski v ničemer ne zaostajajo. V Umbriji je na tisoče lovcev na tartufe, približno dva tisoč jih je na Hrvaškem, kakšnih trideset pa v slovenski Istri.

Tartuf za Guinnessovo knjigo rekordov

Na svetu je kar 63 vrst gob, ki so klasificirane kot tuber (latinsko ime za tartuf). Od 25-ih vrst, ki rastejo v Ita-

liji, Franciji in Istri, je užitnih le devet. Istrsko območje tartufa se razteza na severovzhodu do Buzeta in Lanišća ter sega jugovzhodno ob rečici Raše na labinskem področju in južno do pazinskega področja. Motovunski gozd pri Livadah v dolini reke Mirne velja za največje znano najdišče belih tartufov na svetu, medtem ko je podjetje Zigante tartufi iz Plovanije eno najpomembnejših svetovnih tartufarskih družb. V svojem proizvodnem obratu lahko na dan pripravijo kar 10 tisoč izdelkov iz tartufov, ki jih prodajajo po vsej Evropi in tudi v ZDA. V hrvaškem delu Istre, kjer tartufe lovi nad 2000 tartufarjev s 5000 psi, jih previdno izkopljejo vse več. Tudi največji beli tartuf vseh časov,

ki je tehtal kar 1310 gramov, je zrasel v Istri. Leta 1999 ga je v Livadah našel Giancarlo Zigante. Uvrstili so ga v Guinnessovo knjigo rekordov.

Beli in črni tartufi

Ta gomoljika, ki jo čislajo kot žlahtno istrsko delikateso, ima svojevrsten sladkast okus z docela posebnim vonjem. Poleg črnega (Tuber melanosporum) je še bolj cenjen beli tartuf (Tuber magnatum), oba s pridom uporabljajo v kuhinjah uglednih restavracij. November je pravi čas zanje, in za sladokusce, ki si jih v tem času privoščijo. Pripravljajo jih na različne načine, pač odvisno od navad in kulinarične kulture. Tisto najbolj privlačno je okus tartufov, oster,

Potepanja

tartufi

Zgodovina in legenda

Na levi fotografiji so beli, na zgornji pa črni tartufi.

poprast in plemenit, ki že v majhni količini aromatizira večjo količino jedi. Rezancem in rižoti zadostuje že nekaj potegov po ribežu. Francozi jih pripravljajo pečene v testu, Italijani jih dajejo na vse mogoče jedi, Nemci jih znajo postreči z vinom. Najboljši, najbolj cenjeni in tudi najdražji tartufi rastejo jeseni in pozimi, a tudi poletje ima »svoj« tartuf. Edini sveži tartufi, ki se dobijo v tem času, so poletni črni tartufi (Tuber aestivum vitt), ki jim v Italiji zaradi izrazite skorje pravijo »scorzone«. Poletni tartuf je temno bronaste barve s številnimi žilami. Največji gomolji lahko dosežejo velikost jabolka. Sprošča neizrazit, nežen vonj. Razen kratkega spomladanskega

obdobja ga lahko nabiramo vse leto. Najdemo ga tudi v velikih količinah. Raste predvsem v Franciji, Španiji, Italiji, Istri ter v zahodni Afriki. Poletni črni tartufi rastejo v bolj rahli zemlji, pa tudi bliže površju. V italijanski deželi Umbriji, ki velja za središče te vrste tartufov, jih posamezni lovci lovijo tudi z več kot petimi psi hkrati. Ker lahko psi tartufe sami izgrebejo, ne da bi jih poškodovali, njihovi gospodarji kot kakšni ribiči čakajo, da jim dresirani pomagači prinašajo gomolje žlahtne podzemne delikatese. Sezona poletnih tartufov običajno traja do konca septembra. Od oktobra do konca leta pa traja sezona najbolj aromatičnih in cenjenih belih tartufov.

Prve novice o tartufu so se pojavile v spisu Naturalis Historia Plinija Starejšega. V 1. st. našega štetja se je zaradi grškega filozofa Plutarha iz Heroneje razširilo prepričanje, da je ta dragocena goba nastala s kombiniranim delovanjem vode, toplote in strele. To je navdihnilo številne pisce. Eden od njih, Juvenal, je menil, da je plemenita goba nastala iz strele, ki jo je Jupiter vrgel v neposredno bližino nekega hrasta (oče bogov ga je imel za sveto drevo). Ker je bil Jupiter zelo znan tudi po svoji izredni spolni aktivnosti, se tartufu že od nekdaj pripisujejo lastnosti afrodiziaka. Tartuf je v srednjem veku in renesansi ostajal izvrstna hrana predvsem na mizah plemstva in prelatov. Nekateri strokovnjaki te dobe so bili prepričani, da njegova aroma pomeni peti element, ki v človeku vzbuja ekstazo. V 18. stoletju so imeli na vseh evropskih dvorih tartuf iz Piemonta za eno najokusnejših živil. Kot enega največjih sladokuscev tega zemeljskega plodu je treba omeniti glasbenika Gioacchina Rossija, ki je tartuf poimenoval Mozart med gobami.

Danes jih ponujajo skoraj povsod

Svojčas so jedi, začinjene s kulinarično poslastico, ki ji pripisujejo tudi afrodizične učinke, pripravljali le v najboljših restavracijah in gostilnah. Danes je slika precej drugačna, skoraj vsaka picerija ima na jedilniku tudi pico s tartufi. Črnih tartufov, ki so občutno cenejši, gre v promet veliko več. Tartufe se uporablja v vse več jedeh. Z dvigom kulture uživanja seveda raste tudi njihova poraba.

Vabljeni! Poleg rednega servisnega vzdrževanjah vozil nudimo tudi kakovostno montažo dodatne opreme: tend, bivalnih klim, satelitskih sistemov, sončnih kolektorjev, TV sprejemnikov, nosilcev za kolesa,…

TRGOVINA IN SERVIS

PRODAJA IN IZPOSOJA

FREEDOM center CELJE, Mariborska 200/a, 3000 CELJE, tel: 041-739-688, www.freedom-center.si

Potepanja

boškarin

Sara Vodnik

»Jaz in moj boškarin«

Staro istrsko govedo so k nam pripeljali Huni. Kljub drugače razširjenemu mnenju niso zgolj istrski voli (skopljeni biki) z izrazitimi rogovi, ampak avtohtona pasma goveda. Uporabljali so jih predvsem za vprego in za obdelavo polj s plugi. So sinonim za naporno istrsko življenje v času naših »nonotov«. Zaradi svoje moči je skozi zgodovino ostal zvest sluga svojemu gospodarju. Skupaj sta obdelovala zemljo in tako je lahko družina preživela, boškarin pa je imel svoje prebivališče in hrano. Istranom je pomagal pri težaških opravilih na poljih in jim, vprežen v voz, služil tudi kot prevozno sredstvo. Bil je torej traktor in kombi obenem. Boškarin je bil od nekdaj cenjen zaradi svoje skromnosti in prilagodljivosti istrskemu podnebju, zadovolji se tudi s skromnimi travniki za pašo. Pred dobrimi štirimi desetletji, ko so v Istro prišli traktorji, je boškarin nepričakovano hitro izginil iz istrskega okolja.

Reševanje boškarina

Na Hrvaškem imajo 450 glav istrskega goveda za razplod in 43 volov. Načrtujejo pa obširno povečanje črede, kar bi zagotovilo ohranitev te avtohtone pasme govedi. V šestdesetih letih se je v Istri paslo prek 60 tisoč primerkov. Skok v zgodovino odstre, da se je skorajšnja tragedija zaradi možnosti izumrtja zgodila leta 1991, ko so v vseh hrvaških hlevih našli le šest genetsko čistih primerkov: tri krave in tri bike. Tri leta kasneje so opravili obširen popis in ugotovili,

da je na istrskih tleh še 104 krav in osem bikov. Za to gre kriviti tudi pretirano favoriziranje mlečnih pasem, ki so jih imeli za produktivnejše. Takšno razmišljanje je privedlo do drastičnega zmanjšanja števila boškarinov. Po zaslugi znanstvenih ustanov, ki se ukvarjajo z ogroženimi vrstami, se je začelo novo obdobje, saj so v Istri zagnali akcijo iskanja in načrtnega ohranjanja zadnjih še živečih primerkov te pasme. Pri tem se gre zahvaliti bratoma Štifanić iz Višnjana in Miroslavu Habru iz Rovinja, ki so pred kakšnim desetletjem oblikovali Zvezo rejcev istrskega goveda, z jasnim ciljem boškarina obvarovati pred izumrtjem. Bojazni je zdaj dokončno konec, »rešeno« istrsko govedo pa je postalo sinonim za veliko vrednost ohranjanja hrvaškega narodnega zaklada in ponosa. Leta 2005 so tako v istrskih hlevih našteli že 350 krav, 18 bikov in 113 telic.

Istrski boškarin

Pripada skupini podolskih govedi. Ta je razširjena ob Sredozemlju, na jugu Evrope in severu Afrike, kamor je prišla iz Male Azije. Boškarine je ta čas najti v Istri – naj-

več jih je v Višnjanu (kjer je genopark), v Kanfanaru, Svetvinčenatu, Žminju, v vaseh okrog Pazina, Labina … – in nekaj tudi na Krku. Odrasel boškarin je težak od 1000 do 1200 kilogramov (največji so tehtali tudi 1500 kilogramov), razpon rogov pa lahko preseže tudi en meter. Krave tehtajo okrog 550 do 650 kilogramov. Voli v povprečju tehtajo od 900 od 1100 kilogramov. Danes jih redko kastrirajo, saj si rejci prizadevajo ohraniti vrsto. Krava pasme istrskega goveda lahko da od 800 do 1200 litrov mleka z veliko vsebnostjo mlečne masti. Mleko uporabljajo za hranjenje teličkov, saj lahko dajo krave po telitvi celo od šest do osem litrov mleka dnevno.

Najboljša prijatelja

Istrani ne morejo prehvaliti boškarinove bistrosti, ubogljivosti in sploh prijaznosti. »Jaz in moj boškarin,« so radi govorili predvsem nekdaj, ko sta bila tesno odvisna drug od drugega in skorajda nerazdružljiva. Žival, ki dozori pri šestih ali sedmih letih, dela v povprečju sedemnajst let, dočaka jih petindvajset.

Potepanja

sol

Sara Vodnik

V kristale ujeto morje

Če verjamete ali ne, na slovenskih krožnikih in v domačih kulinaričnih mojstrovinah se znajdejo le trije odstotki pristne sečoveljske soli oziroma slabih sto ton letno. To je v primerjavi s 3000 tonami, kolikor je »težka« letna poraba namizne soli v naši državi, le kapljica v morju. S katero soljo je torej začinjena slovenska hrana? Med drugim z afriško in italijansko, kameno soljo in drugimi tujimi nadomestki. Skoraj greh je, da ob kakovostni soli iz slovenskih solin potrošniki raje posegajo po cenenih tujih slanih kristalih. Res škoda, da (še) ne znamo ceniti tega, kar imamo, kajti marsikdo sploh ne ve, da je slovenska sol pridelana na tradicionalen in ekološko neoporečen način, po čistosti, kakovosti in bogatejši mineralni sestavi pa prekaša številne slane sorodnike drugod po svetu. S piransko soljo, ki se ponaša s certifikatom geografskega porekla, in njenim najbolj cenjenim morskim izplenom, solnim cvetom, ponosno oskrbujemo tuje trgovske verige in živilske butike. Skladnost okusov krhkih slanih kristalov je prepričala celo japonsko cesarsko družino, kjer si dvornega obeda brez naše slane začimbe pravzaprav ne predstavljajo več.

Snežna belina slovenske soli

Na obsežnem južnem delu Sečoveljskih solin, Fontaniggiah, so sol po srednjeveških postopkih pridobivali do šestdesetih let prejšnjega stoletja. V začetku prejšnjega stoletja so uredili soline na Leri in v Strunjanu. Hkrati so opustili koprske

soline, izolske pa že v 18. stoletju. Soline so na državni ravni zavarovane kot krajinski park in kulturni spomenik, na svetovni seznam kot močvirje posebnega pomena pa so jih sprejeli pod okriljem Ramsarske konvencije. Če se bo Krajinskemu parku Sečoveljske soline zaradi v prihodnjih letih uspelo prebiti še na elitni seznam Unescove svetovne druščine, bo to češnjica na torti, ki bo pomembno vplivala tudi na svetovno prepoznavnost. Od vseh danes delujočih solin na svetu se slovenske razlikujejo po petoli, posebni mikrobni preprogi, ki skrbi, da se solinsko blato in sol ne mešata, in po solinarskih hišah. Snežna belina, ki jo naša sol dolguje podlagi iz petole, je bila od

nekdaj zelo cenjena, zato ne preseneča, da si je Beneška republika dolga stoletja lastila monopol nad upravljanjem solin. Petolo v Sečoveljskih solinah nepretrgoma gojijo že dobrih 700 let, odkar so jo naši solinarji v 14. stoletju prinesli s Paga. To dragoceno mikrobno plast je mogoče najti le v Sečoveljskih solinah, medtem ko drugod po svetu solinarji morske kristale grabijo v bazenih z betonsko ali asfaltno podlago, ki na umeten način preprečuje mešanje soli in morskega blata.

Zakaj je petola tako pomembna?

Ta solinska mikrobna preproga je prekrita s sluzasto plastjo, ki deluje kot biološki filter. Ko se začne iz slanice

Potepanja

sol

Vzorec blata. uparjati sol, ta pade na petolo, ki ne prepusti ničesar skozi in hkrati zadrži tudi nezaželene ione, na primer železove in manganove, ki se tvorijo v soli. Da bi petola res dobro opravila svojo nalogo, je treba zanjo skrbeti in jo primerno negovati vse leto. Le v obdobju poletne solinarske sezone se mikrobna odeja razvija in obnavlja po naravni poti, ker slanica poskrbi, da na petoli ostanejo le zaželeni mikroorganizmi. Zato bo marsikdo šele zdaj razumel znani solinarski rek, da se sol dela pozimi in ne poleti. Ena pomembnejših delovnih nalog v solinah je gotovo »konciranje«, ki se ga se-

Nekoč so na solinskih poljih delali vsi družinski člani, ki so vsak s svojimi močmi prispevali k dobri beri morskih kristalov.

čoveljski solinarji lotijo v začetku aprila. Gre za pomembno opravilo, ki ga lahko počnejo le ob lepem vremenu oziroma idealnih vremenskih razmerah. Če zelo poenostavljeno prevedemo besedo »konciranje«, bi lahko rekli, da je izpeljanka iz italijanske besede »concimare«, torej gnojiti. In res, solinarji v prenesenem pomenu gnojijo kristalizacijske bazene (cavedine), saj jih pripravljajo za poletno sezono pridelave soli. Z lesenimi strgali (gaveri) v bazene nanašajo tanek sloj morskega in solinskega blata, ki ima veliko vsebnost pomembnih mineralov. S tem premazom ustvarijo primerno podlago za gojenje in rast alg in cianobakterij za vsakoletno obnovo preproge petole. Spodnji sloj se namreč fosilizira in vsakič sproti zarašča z novo mikrobno preprogo. Ko bazen premažejo, je treba vanj naliti tanek sloj sveže morske vode. Po dveh dnevih iz bazena odstranijo stoječo vodo, po petih ali šestih dneh pa se lahko lotijo grobega in finega pranja kristalizacijskih bazenov ter odstranjevanja blatnih kepic z lesenimi strgali, čemur pravijo tudi fino britje.

arhiv STO, foto Ubald Trnkoczy

foto Matej Zalar

Pravijo, da se sol dela pozimi. Takrat solinarji s plastjo morskega in solinskega blata prekrivajo bazene in ustvarjajo pogoje za rast petole, ki bo poskrbela, da se blato in sol ne bosta mešala.

Pogled iz solinarske hiše. Če solni bazeni ostanejo suhi ali nepravilno prekriti s slano vodo, petola pozimi zmrzne in odmre. To pomeni, da je tak kristalizacijski bazen neuporaben za pridelavo soli še najmanj dve leti, kolikor ob najboljših razmerah traja vnovična vzgoja plasti petole. Jasno je torej, da brez človeške pomoči in skrbne nege petola ne bi preživela.

Pot soli od morja do polic

Kakšna je pot belega zlata od solnega bazena do polic v trgovinah in nazadnje krožnikov na mizah? Ko jo solinarji pograbijo, jo z vagončki odpeljejo na odce-

Postopek pridobivanja soli Na Leri pod okriljem podjetja Soline žanjejo sol v približno 400 kristalizacijskih bazenih. Po letu 1904 so tam porušili solinarske hiše in modernizirali način pridobivanja soli. Morska voda se zgoščuje v 12 zaporedno vezanih bazenih vse do poslužnice (servidorja), za kar poskrbi vodar. Tu se začne solinarjevo delo, ki je povsem enako kot nekoč. Praviloma skrbi za 24 kristalizacijskih gred, v katere previdno pretaka gosto slanico iz poslužnice. Ko je čas glavne letine, jo v bazene s skrbno pripravljeno petolo nataka vsako jutro. Že pred poldnevom se na približno dvocentimetrskem sloju slanice začnejo tvoriti drobni plavajoči kristalčki soli. V najboljši dneh za žetev soli kopreno, sladkasti solni cvet, cenjeno in iskano sol iz drobnejših, laže topnih kristalov, prvič zajamejo zgodaj popoldne, čez nekaj ur postopek ponovijo. Solnega cveta je vsak dan le nekaj kilogramov. Na dnu bazena se tvorijo debelejši kristali. Teh zvečer, še bolje pa zelo zgodaj zjutraj, ko je petola čvrstejša, solinar nagrabi tudi do 300 kilogramov na dan.

Potepanja

sol

V solinah so opazili že 292 vrst ptic Kaj imajo skupnega kravja čaplja, smrdokavra, rjava cipa, kričava čigra, čebelar, mandarinka, kvakač, morska sraka, sabljarka in beločeli deževnik? Vidite jih lahko na sprehodu v Krajinskem parku Sečoveljske soline. V solinah so doslej opazili 292 vrst ptic. Do leta 2003 jih je bilo na seznamu le 270. Ornitologi so ponosni, da so odkrili nove gnezdilke in gnezdišča zelo redkih vrst. Kravja čaplja je bila v Sloveniji prvič opažena prav v Sečoveljskih solinah. Polojnik, ki je v solinah prvič začel gnezditi šele leta 1990, je kazalnik zdravega okolja. Takrat je gnezdil le en par, zdaj tukaj gnezdi kar 60 parov. Septembra odleti v Afriko, v naše kraje pa se vrne v začetku marca. Vse leto pa se na solnih poljih zadržuje mala bela čaplja, ki so ji namenili vlogo simbola krajinskega parka. Čaplje je najlepše opazovati pozimi, ko se obiskovalcem na Leri dobesedno nastavljajo pred fotografske objektive. Kdor ima čas, naj počaka na poseben trenutek, ko solinarji odprejo zapornične sisteme. Takrat v bazene skupaj z morsko vodo prilijejo tudi svežo hrano, predvsem mladice ribic, na katere čaplje že nestrpno čakajo. Radovedni amaterski ornitologi naj se v to veliko slano mokrišče raje odpravijo med februarjem in aprilom, ko se ptice zbirajo v jatah. V zimskem obdobju je na opuščenem delu solin Fontaniggeah (do tja se pride ob prečkanju slovenske meje s Hrvaško in se zavije desno v smeri Muzeja solinarstva) vsaj sto vrst ptic, ki pri nas prezimujejo. Dve zimi nas je obiskal celo plamenec ali flamingo, ki sicer ni reden gost naših krajev. Vsako leto je v solinah več vrst ptic, kar pomeni, da jim ta ekosistem omogoča primerne življenjske razmere. Pomembna je predvsem pestrost različnih s hrano bogatih okolij, od suhih območij z vegetacijo in brez nje do bazenov z vodo ali brez nje. Pa še zanimivost: vse morske ptice imajo posebno žlezo, s katero izločajo odvečno sol, ki jo zaužijejo z morsko hrano. Ta, na primer, galebom omogoča celo brezskrbno pitje morske vode.

Kot nekoč tudi danes pobrane slane kristale natovorijo v vagončke in jih do odcedilnih površin potiskajo po tračnicah.

dišče, kjer se sol še vsaj dva tedna »rešuje« odvečne morske tekočine. Nato jo shranijo v posebne porozne vreče, da lahko sol diha. Dobro leto se odceja še v notranjem ali zunanjem skladišču. Šele čez dve leti je sol dovolj suha za pakiranje v prodajne vrečke. Solni cvet, ki je nekoliko občutljivejši, shranjujejo v posebnih plastičnih zabojih z luknjičastim dnom. Vedno imajo na zalogi 1500 ton jedilne soli, saj morajo biti pripravljeni tudi na primer slabše sezone. Delavke v pakirnici sol najprej ročno prečistijo z lesenimi grabljicami, nato jo z lopatkami vsujejo v plastične vrečke in stehtajo. Vrečke termično zavarijo in jih položijo še v dekorativne, z vrvico zvezane bombažne zavojčke.

Solni cvet

V slovensko sol ne primešajo dodatkov proti strjevanju ali kakršnih koli drugih (sicer dovoljenih) kemikalij. Sol je razvrščena v pet kakovostnih razredov: piranska sol z geografskim poreklom, tradicionalna sol, solni cvet, industrijska sol in kopalna sol. Najdragocenejši pridelek Piranskih solin je solni cvet, katerega drobni piramidasti kristali bele do roza barve nastajajo le ob brezvetrju, saj jih zmoti že najmanjši val. Ko pride čas žetve, jih v tankem sloju na površini solnih polj z največjo ljubeznijo solinarji nežno poberejo s posebej prirejeno lopatko. Ker naš solni cvet odlikujejo največja možna mera mineralov ter posebej izrazita okus in vonj, mu kulinarična elita priznava, da kakovostno presega vrsto v svetu čislanih sort.

Solinarski bazeni v Sečovljah na začetku pomladi.

foto Matej Zalar

Za slana tla v Sečoveljskih solinah so značilne slanoljubne rastline, tako imenovane slanuše ali halofiti, ki prenesejo ali potrebujejo velike koncentracije soli. Običajno jih najdemo ob izlivih rek in potokov v morje in na solinah. Na delujočem delu solin Lera uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Botanično še bolj zanimiv del solin so opuščene Fontanigge, kjer so pravi halofitni travniki, na katerih večinoma prevladuje navadni členkar (Arthrocnemum fruticosum), zelo pogosta sta tudi lobodevec (Halimione portulacoides) in ozkolistna mrežica (Limonium serotinum). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens). Ob jarkih najdemo še posamezne grmiče navadnega členkarja in navadno obrežno lobodko (Suaeda soda). Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides). Slanuše imajo praviloma olesenele liste in steblo, saj trpijo sušo, ker jim sladka voda ni dostopna. Najbolj privlačna slanuša je ozkolistna mrežica (Limonium serotinum) z drobnimi vijoličastimi cvetovi in s solnimi žlezami na listih. Nekoč so se solinarske gospodinje, ki so več mesecev z družinami živele v tamkajšnjih solinarskih hiškah, znašle in ob pomanjkanju zelenjave na krožnike položile kar mehka in sočna stebla osočnika. Soliti jih ni bilo treba, tako da so jih zgolj začinili s kapljicami oljčnega olja in vinskim kisom.

arhiv STO, foto Ubald Trnkoczy

Rastline, ki ljubijo sol

Potepanja

Nad Limsko drago

Rovinj

Matej Zalar

V izumrlo mesto Vsi poznajo Limski zaliv, ki ga Istrani promovirajo kot fjord, čeprav z zalivi v dolinah ledeniškega izvora, razen videza, nima ničesar skupnega. Množice se zgrinjajo v to starodavno kraško dolino, nekateri se tja tik ob morju odpravijo s kolesom iz Vrsarja, a le redki nadaljujejo pot še globlje v notranjost, v Limsko drago, ki je bila nekoč pomembna meja med poreško in puljsko škofijo. Danes jo prečka viadukt zahodnega kraka istrskega ipsilona, ki se na južni strani doline združi z vzhodnim krakom. V bližini je Dvigrad, od 17. stoletja dalje mesto duhov, zdaj ruševina, ki je turistično vse bolj obiskana in brez dvoma tako zanimiva, da bi v prihodnosti veljalo še enkrat razmisliti o oživitvi stare železniške proge, ki je Rovinj povezovala s progo Divača–Pulj. Okolica Kanfanarja in Žminja, kjer se tokratni izlet zaključi, naj bi bila rojstno mesto prvega istrskega vola boškarina. Mislim, da je opis dovolj privlačen, da se velja kakšen dan, namesto na plažo, odpraviti med zimzelene gozdove v in nad Limsko drago. Rovinj se je najprej razvil kot industrijsko središče. Zanimivo, tobačna tovarna, cementarna in obrat za izdelavo testenin so odprli možnosti za turizem. Leta 1876 so odprli železnico, po kateri so skozi Limsko drago do Kanfanarja, kjer se je priključila železniški progi Divača–Pulj, tovorili v eno smer surovine in v drugo končne izdelke. Seveda so progo izkoristili tudi za potniški promet in tako so v Rovinj prišli tudi turisti. Leta 1966, ko so bile že zgrajene nove ceste, so progo ukinili in danes pridejo obiskovalci v Rovinj večinoma po hitri cesti. Le redko zavijejo tudi v Kanfanar in v Dvigrad, čeprav se cesta vije praktično nad njima. Zanimiva zgodba se drži Dvigrada in Kanfanarja, a o tem več v nadaljevanju.

Ne fjord, ampak kraška dolina

V Limski zaliv, tudi Limski kanal ali celo – narobe – Limski fjord, vozijo turistične ladje večinoma iz Vrsarja, mi

Potepanja

pa pridemo v to skrivnostno dolino iz druge strani. Glavna cesta, praktično edina povezava Rovinja z magistralko in avtocesto, vodi skozi Rovinjsko selo po precej puščobni vztrajno vzpenjajoči se cesti. Nekaj kilometrov za to vasjo izberemo v večjem križišču smer proti severu in cesta se takoj precej strmo spusti v Limsko drago in takoj spet vzpne na drugo stran doline – tam je tudi stolp, ki služi kot razglednik na Limski kanal. 1 Na dnu doline pa se ob zaliv odcepi pot, ki vodi v poplavljeni del kraške doline. To kajpak ni fjord, čeprav je morda tako videti. V teh krajih pač nikoli ni bilo ledenikov, so pa bila apnenčasta tla. V miocenu je nekdanja reka počasi izdolbla okoli sto metrov globoko dolino, ki po slabih dvajsetih kilometrih zavije proti severu in se mimo Svetega Petra v gozdu ter pod Tinjanom po približno tridesetih kilometrih konča pri Beramu. Starodavne reke danes ni več, domnevajo pa, da pod površjem teče en krak Pazin-

čice (drugi krak teče proti dolini Raše). Limski zaliv je nastal po koncu ledene dobe, ko se je gladina morja zaradi taljenja ledu dvignila za petdeset metrov. Tako je morje preprosto poplavilo najnižji del doline in nastal je približno deset kilometrov dolg in petsto metrov širok zaliv, danes brez dvoma ena največjih istrskih atrakcij.

Miru ni več

Limska draga je naše prednike privlačila že v neolitiku. Obilica svežih izvirov in rodovitna zemlja, čeprav ponekod še pred sedemsto leti močvirnata tla, so bila idealna za poselitev in kmetijstvo. V antiki je po dolini potekala meja med kolonijama Poreč in Pulj, od tod izvira tudi ime – »limes« pomeni v latinščini meja. Tudi v srednjem veku je bilo to območje vedno na udaru vojn, pa saj je bilo tako skoraj po vsej Istri. O Limskem kanalu krožijo celo zgodbe o piratih, ki naj bi imeli svoje skrivališče v votli-

141

Rovinj

Limski kanal je kraška dolina, ki jo je po koncu ledene dobe zalilo morje.

ni v Gusarski pečini. Najpomembnejša dejavnost pa je bilo vendarle ribištvo. Lastniki zaliva so bili poreški škofje in tako se eden od tako imenovanih karigadurjev oziroma vkrcališč v Limskem kanalu imenuje Punta od biskupa – Škofova punta. Tam naj bi duhovščina blagoslavljala mreže, kar je bil verjetno lepši izraz za pobiranje davščin v obliki ulova. Ta je bil bogat predvsem v času drstenja, ko so ribe množično plavale v miren zaliv, ribiči pa so z mrežami zvito zaprli izhod, zaliv je pač širok samo petsto metrov, zato je bilo to razmeroma preprosto. Tako so, ko je bil čas primeren, samo dvignili polne mreže. Ribolova je danes manj, zato pa v zalivu gojijo školjke, prav na koncu, kamor vodi cesta, jih tudi prodajajo. Prav gotovo je bilo v preteklosti vzdušje v zalivu bolj mirno kot danes, ko so v sezoni parkirišča prepolna turistov, prodajalci sira, istrskega žganja, oljčnega olja in drugih dobrot pa si manejo roke, ne samo ob morju, ampak tudi višje, ob glavni cesti, kjer so razgledišča postavili bolj ali manj samo v želji po zaslužku.

Pater Romuald je še užival v tišini

Nad Limskim zalivom pa je svoj mir pred tisočletjem našel sv. Romuald. Puščavnk se je kot plemiški sin rodil v

142

Raveni, kjer je mladost večinoma preveseljačil, potem pa se je za pokoro, ker je njegov oče zaradi malenkostnega prepira ubil nekega sorodnika, umaknil v samostan. Tam se mu je nekoč prikazal sv. Apolonij in takrat se je odločil, da bo postal menih. Ker je imel drugačne poglede na duhovnost, je hitro postal trn v peti kolegom, ki so živeli bolj ali manj na veliki nogi, zato se je umaknil v samoto in osnoval kalmaldulenski red, ki izhaja iz reda benediktincev, a išče smisel predvsem v samoti. Sv. Romuald je po Evropi ustanovil več samostanov, enega od njih tudi v Kloštru tik nad Limskim kanalom. Ko je delo opravil, se je umaknil v samoto. Našel jo je v jami na južnem pobočju Limske drage, kamor danes vodi tudi strma pešpot. 2 Točno 105 metrov dolga jama ima nekaj večjih dvoran, visokih od pet do šest metrov, in je v celoti prehodna, a samo za organizirane skupine in le od junija do avgusta (informacije dobite v turističnem uradu Kanfanar). Sv. Romuald naj bi v jami živel med letoma 1001 in 1004, vendar arheološki ostanki iz pradavnine dokazujejo, da ni bil prvi naseljenec. Vsekakor pa je imel mir, saj so se preprosti ljudje jame bali, ker so verjeli v nesmisle, kot so neznane jamske sile in podobno. V Limsko drago vodi proti vzhodu

slabša cesta, ki je primerna predvsem za kolesarjenje. Kdor je na izletu z dvokolesnikom, lahko nadaljuje vse do Dvigrada in v Kanfanar kar po dnu doline, sicer pa imamo dve možnosti: da se vzpnemo nazaj po isti poti in v Kanfanar po magistralki ali pa se nad Limsko drago vključimo na avtocesto, kjer sicer plačamo cestnino, a zato dolino udobno prečkamo po viaduktu. Prav dosti razgleda ne bo, zato priporočam vrnitev po magistralki. Tik pred Kanfanarjem zavijemo levo proti Dvigradu, ki je dobro označen. Kmalu smo pri pokopališču, kjer je na robu jase dobro ohranjen kažun. 3 Cesta se potem spusti v zeleno dolino in za enim od ovinkom na terasi, še precej nad dnom doline, zagledamo skrivnostne ruševine že slabih štiristo let mrtvega mesta Dvigrada. 4

Mesto brez prebivalcev

V Dragi sta bili nekoč dve gradišči, ne prav dosti oddaljeni drugo od drugega. Stari Rimljani so ju imenovali Duo Castra, v srednjem veku Duecastelli – dve utrdbi. Parentin je pogorel med genovsko-beneško vojno v 14. stoletju, Montecastello pa se je, kljub temu da so med istimi vojnami pobili vse prebivalce, obdržal – ko so ga Benečani temeljito obnovili in utrdili, je dobil ime Dvigrad.

Potepanja

Rovinj

Kažun pri kanfanarskem pokopališču.

Limska draga je bila meja cerkvene oblasti, a strateško pomembna za posvetno oblast, zato je bilo nemirno tudi kasneje. V 16. stoletju so utrdbo napadali Avstrijci, kasneje še Uskoki, a brez uspeha. Dvigrada človek ni več uničil. Uspelo je kugi. V tistem času je bila Limska draga bolj močvirnata, slišal sem celo, da so lahko posebne barkače iz morja priplule skoraj do Dvigrada. Močvara, kjer so imeli menda veselico tudi z malarijo okuženi komarji, je bila seveda raj za razvoj bakterij, zato je med drugimi boleznimi v Dvigradu večkrat morila tudi kuga. Prebivalce je iz mesta dokončno pregnala leta 1631, ko so se množično preselili v

Ostanki Dvigrada z druge strani Limske drage.

bližnji Kanfanar. Nekoč precej bogato obzidano mesto je prvi resneje opisal poreški škof Tomassini, ki se je tam mudil kakih dvajset let pozneje. Poročal je, da v mestu še živi nekaj revnih in od vseh pozabljenih prebivalcev, tako da za dokončni propad štejejo šele leto 1714, ko so iz dvigradske cerkve sv. Zofije odnesli še zadnje dragocenosti.

Skrivnosti privlačijo

Dvigrad so začeli sanirati leta 1997 in po skoraj petnajstih letih so ruševine dovolj varne, da jih obiskuje vse več radovednih turistov. Med zidovi imajo kaj videti in če so prebrali kakšen sestavek o tem mestu, v knjigi, ki jo imate v rokah,

je med obsežnejšimi laičnimi, si lahko z nekaj domišljije precej živo predstavljajo nekdanji tloris. Mesto s kar dvesto objekti znotraj dveh ohranjenih obročev obzidja z več obrambnimi stolpi je bilo tesno strnjeno, hiše so se držale druga druge, med njimi pa so ponekod vodile zelo ozke ulice. Do središča s cerkvijo sv. Zofije bi morali zavojevalci podreti kar tri vrata. Romanska cerkev naj bi svojo zasnovo dobila že v 5. stoletju, v 8. so ji prizidali tri apside, do 13. stoletja pa je dobila še krstilnico in zvonik. Zakristijo so postavili v 14. stoletju. Druge zgradbe niso tako dobro razpoznavne, razen seveda najbolje ohranjenega razgledno-obrambnega stolpa.

Ostanki cerkve sv. Zofije v rekonstrukciji.

foto fotolia.com

Ena od ulic v starodavnem zapuščenem mestu.

Potepanja

143

Rovinj

Razgled z obrambnega zidu – desno cerkvica sv. Antona in pečina sv. Anđela, kjer naj bi bila po ustnem izročilu nekoč kapelica.

Kuga v Dvigradu Po legendi je deček iz Dvigrada nekoč srečal lepo damo, ki ga je prosila, da jo odnese na steno sv. Anđela, torej na pečino nasproti mesta. Najprej je okleval, stena je pač visoka, a ga je vzpodbudila, da je precej lahka in ne bo imel težav. Storil je, kot ga je prosila, na vrhu pa mu je zaupala, da je pravzaprav kuga. Človek bi si mislil, da bo deček, ki je nosil skrivnostno gospodično, bolezen raznosil po okolici, toda nasprotno: v zahvalo ga je opozorila, naj se reši in z najbližjimi hitro odide iz Dvigrada. Res je naredil tako, s seboj je vzel mamo, brata ter sestro in prav oni naj bi bili prvi prebivalci Kanfanarja.

Kanfanarski čudeži

Pod njim se lahko sprehodite tudi po delu obzidja, a najbolj vrtoglavi naj raje ostanejo na tleh. Razgled po Limski dragi je fantastičen, lepo se vidi tudi cerkvico sv. Antona na drugi strani ceste in prišiljeno pečino, Sveti Anđel imenovano, ki se nasproti cerkve dviga nekaj metrov nad drevesne krošnje. Po ustnem izročilu naj bi bila nekoč na vrhu kapelica, a dokazov za to ni. Zato pa obstaja mestni statut, v katerem so zapisane precejšne podrobnosti o vsakdanjem življenju znotraj utrjenega mesta. Tako na primer po tretjem večernem zvonjenju v krčmi niso več smeli streči vina, je pa bilo mogoče piti na kredo, a le s tridnevnim odlogom plačila. Poleg tega so imeli mestni velmožje določene pristojnosti pri soodločanju, torej je bila oblast precej demokratična, ob

Na poti iz Kanfanarja v Žminj je tudi vas z zanimivim imenom.

O tem so po pričevanjih Antona Medena pisali celo časniki. V cerkvi sv. Silvestra v Kanfanarju naj bi se pri božični maši leta 1930 hostija spremenila v Jezusovo glavo s trnovo krono, kar je v mesto zaneslo celo tedanjega škofa, ki je vodil mašo s procesijo. Prikazanje je toliko bolj čudežno, ker so Jezusovo glavo videli samo tisti v prvi vrsti, je pa res, da so bili tisti verjetno tudi najbolj pridni kristjani. Tisti, ki so med mašo sedeli v gostilni, Odrešenika pač niso videli in seveda nikakor nimajo dokaza, da ga res ni bilo. Vera je čudovita stvar. To pa še ni vse, o zadnjem čudežu namreč poročajo iz leta 1994, ko je zaradi gromske strele, ki je udarila v zvonik cerkve, nehalo delovati samodejno zvonjenje. Da bi bilo redu zadoščeno, je mežnar zvonil ročno. Pri tem je nekega večera za oltarjem opazil starca, ki je kasneje izginil. Konec prejšnjega tisočletja so se v Kanfanar spet zgrinjale množice vernikov in nevernih Tomažev, skrivnost pa nikoli ni bila razrešena.

144

Potepanja

Rovinj

Baročna cerkev sv. Mihaela v Žminju.

tem pa so smeli celo nadzirati finančne dejavnosti cerkvene oblasti (in jo sicer pustiti pri miru).

V Pazinsko grofijo

Cesta se spusti v Drago in se spet vzpne proti Mraganom, kjer je na poti, le kakih 400 metrov od Dvigrada, še zanimiva cerkvica sv. Marije od Lakoća 5 , obdana s pokopališčem in zelo bogata s freskami Pisanega mojstra, ki je slikal tudi v oprtaljski in lovranski cerkvi. Seveda je cerkev zaklenjena, za ključ bi veljalo povprašati v kanfanarskem župnišču, kamor se je treba vrniti po isti cesti. Kanfanar naj bi nastal leta 1631, a najverjetneje je bil tu kak zaselek že prej, saj je tam že stala manjša cerkev. Zaradi nenadne priselitve skoraj vseh Dvigrajčanov so jo podrli in do leta 1696 postavili novo, posvetili so jo sv. Silvestru. Zunanjost ni ravno spektakularna, glavna bogastva pa skriva v notranjosti. Najbolj znana je čudovito izklesana

Kalvarija v Žminju.

Edini ohranjeni del nekdanjega kaštela sta južni trakt in eden od stolpov.

prižnica iz 13. stoletja, ki so jo, kot druge dragocenosti, prinesli iz cerkve sv. Zofije, ko v Dvigradu že davno ni živel nihče več. V Kanfanarju je križišče dveh cest. Proti severu vodi cesta k Svetemu Petru v gozdu s pavlinskim samostanom, o katerem lahko več preberete v izletu iz Vrsarja. Bolj vzhodno pa vodi cesta proti magistralki Pulj–Pazin. Na križišču obeh cest je nižji grič, na katerem od 12. stoletja stoji mesto Žminj, trdno obzidano in zavarovano s štirimi okroglimi stolpi. Paranoja? Kje pa, še kako so bili potrebni! Mesto je od nekdaj pripadalo Pazinski grofiji, torej ne Benečanom, od 16. stoletja dalje pa Habsburžanom, dedičem pazinskih grofov, ki so sicer izvirali iz Goriškega. Žminj je bil torej vedno na vojaškem udaru, najbolj v 17. stoletju, ko so Benečani celo uspeli porušiti obrambne zidove, a v 15. in 16. stoletju tudi pomembno trgovsko mesto in kulturno središče.

Kalvarija

Mestno obzidje je deloma ohranjeno še danes in pod njim tudi parkiramo. 6 Središče mesta zaznamuje velik trg z baročno cerkvijo sv. Mihaela, ki so jo na mestu starejše iz 12. stoletja postavili med letoma 1625 in 1717. Ob severni steni cerkve je manjši park z gotsko kapelo, ki bo nepoučenega obiskovalca prej spominjala na boljšo iz kamna grajeno lopo za orodje. Kakšna zmota! Če bi pokukali v notranjost, bi opazili krasne freske, ki jih je leta 1471 naslikal neznanec, ki naj bi bil naše gore list. Pravijo, da je bil iz alpske dežele. Od nekdanjega kaštela se je do danes ohranilo samo južno krilo, v katerem je danes nova knjižnica, in okrogel jugovzhodni stolp, kjer je danes turistični informacijski center. Ko so gradili cerkev, so jo pravzaprav naslonili ob grad, ne vem pa, če sta bila povezana s kakšnimi vrati. Na trgu je še dvojni vodnjak, o katerem pa ne vem nič pametnega. Me je pa zato navdušil prikaz križanja, ki sem ga doslej videl samo v tem delu Istre, nekaj podobnega imajo na primer v Svetem Petru u šumi. Tako imenovana Kalvarija, trije križi, na srednjem je križani Jezus, na stranskih pa ni obeh razbojnikov, stoji na verjetno umetno nasuti komaj dva metra ali še manj visoki vzpetinici ob glavni cesti Sveti Vinčenat–Pazin, ravno na izhodu iz mesta. 7

Skoraj geometrijsko središče Istre

Žminj ni med najbolj živahnimi istrskimi mesti, pa nič zato. Stoji tako rekoč sredi Istre, od koder lahko nadaljujete v smeri Pulja, kjer so na poti še Sveti Vinčenat, Vodnjan in malo vstran tudi Bale. Ali pa proti Svetemu Petru, morda v Pazin oziroma na zahodno obalo, proti Vrsarju ali v Poreč. Vendarle me je najbolj navdušila pokrajina, ki daje tukaj precej bolj celinski vtis.

Potepanja

145

Rovinj

Jože Petrovčič in Matej Zalar

foto Matej Zalar

Rovinj za ves dan

Kdor si želi nekoliko podrobneje ogledati Rovinj, se seznaniti z njegovo zgodovino, nastankom in razvojem, vplivi, ki so ga spreminjali in lastniki, ki so mu ukazovali, ta mora temu, verjetno najbolj slikovitemu in živahnemu mestu v Istri, posvetiti več časa, kot mu je na voljo med kratkim postankom, ko se sem pripelje med pohajkovanjem po Istri. Seznaniti se je treba z najstarejšim delom mesta, ki je najbolj zanimiv, najbolj dragocen in zato tudi spomeniško zavarovan. V turističnih pisarnah imajo za površno seznanjanje na voljo nekaj osnovnega gradiva o tem mestu in njegovi preteklosti, kakšna vloga mu je bila dodeljena v preteklosti in kako jo je opravljal, za natančnejše popise in razlage pa so zgodovinarji napisali debele knjige. V pisarnah so tudi osnovni napotki, kaj je v mestu zanimivo in na kaj kaže usmeriti pozornost. Znamenitosti je toliko, da zanje tu ni dovolj prostora. Bolje bo, če skušamo za začetek razložiti, zakaj je mesto takšno, kakršno ga lahko občudujemo.

Castrum na otoku

Najprej, mesto je zelo staro in že samo zgodovinske plasti, ki so se nalagale ena na drugo, dajo prostoru svojevrstnost. Klesala ga je enaka usoda kot druga istrska obmorska mesta. V sedmem stoletju ga omenijo kot Castrum Rubini (iz tega imena je nastal slovanski Rovinj in italijanski Rovigno, ki pa je dobil še dodatek d'Istria), v srednjem veku (leta 1283) pa

146

mesto samo skoči pod varstvo beneškega leva in iz takratnih časov se je ohranila zdajšnja svojevrstna podoba mesta. Mesto se je razvijalo na otoku (šele leta 1763 ga povežejo s kopnim), ker je bilo tako zavarovano pred vsiljivci, dodali pa so mu močno obzidje. Dolgo obdobje Sarenissime mu je dajalo navidezno samoupravo (o vsem so vendarle odločali v Benetkah), prineslo razvoj trgovanja, pomorstva in ladjedelništva. Rovinjčani zaslovijo kot odlični pomorci in kot kapitani vodijo beneške vojaške ladje, kot piloti pa usmerjajo trgovske ladje po severnem Jadranu in beneških lagunah.

Premalo prostora

Begunci, ki jih z Balkana preganjajo Turki, iščejo mir tudi v Rovinju, gospodarske možnosti pa privabljajo ljudi iz severne Italije in zato mesto začne pokati po šivih, kajti v določenem obdobju je imelo skoraj 14 tisoč prebivalcev. Zato se mestne hiše dvigujejo v nebo in širijo nad uličicami, ki postajajo vse bolj

tesne, hiše se naslanjajo na mesto obzidje, le za cerkev sv. Evfemije (tu ji pravijo kar sveta Fuma) je dovolj prostora. Nastalo je mestno središče, ki se poslej po zunanji podobi ni veliko spreminjalo in prav takega hodijo zdaj občudovat, ne vedoč, da je bil Rovinj na primer glavna izvozna luka za istrski kamen, da so mu Benečani predpisali hude trgovske omejitve, ki so jih meščani morali izigravati, če so hoteli normalno delovati in je zato postalo mesto v 18. stoletju največje gnezdo tihotapcev, da je bilo mesto v srednjem veku skoraj v stalnem sporu s Piranom in Koprom, da je bilo najpomembnejše ribiško mesto v Istri, da je imelo sedem mestnih vrat, od katerih je troje vrat še ostalo …

Šole, makaroni, ribe in tobak

Za obiskovalce je manj zanimiva okolica starega mestnega jedra, za sam Rovinj pa je še kako pomembna, saj se je tam začela razvijati industrija, še zlasti potem, ko pade mesto v roke Avstrijcem

Potepanja

Rovinj

Galebji kriki se zjutraj mešajo z odzvanjanjem iz cerkve sv. Evfemije, ki, četudi nehote, krasi skoraj vse fotografije Rovinja. (leta 1797). Že leta 1816 je mesto dobilo prvo razsvetljavo, kmalu za tem javno šolo, leta 1847 so začeli industrijsko izdelovati testenine, leta 1853 so postavili znamenit svetilnik, leto pred tem so začeli izdelovati cement, 1872 je nastala tobačna tovarna, leta 1876 so mesto z železnico povezali s Kanfanarom (ki so jo v industrijskem razcvetu v drugi polovici prejšnjega stoletja opustili), z njo so prišli prvi turisti in nastali so prvi hoteli …

Labirint

Sprehod po središču mesta je, kot bi se izgubili v labirintu, ki se na vse strani nekdanjega otoka odpira na morje, proti sredini pa dviguje na vrh griča, ki vedno v soncu, s cerkvijo sv. Evfemije, bdi nad ozkimi uličicami in prehodi med bloki starih hiš. Sprehod lahko začnemo kar na glavnem parkirišču pred polotokom in se ob morju sprehodimo mimo privezanih ribiških bark, nad katerimi krožijo kričeči galebi. Že na polotoku se ob oba-

Otroško igrišče na severni strani nasipa, ki je nekdanji otok povezal s kopnim.

li k morju spuščajo ozki prehodi med hišnimi bloki in na severnem delu polotoka je tik nad vodo nekaj privlačnih barov na prostem, kjer lahko posedate tudi na skalnati obali, seveda z blazinami pod zadnjicami. Čudovito! Sledeč širši ulici vzdolž hiš, ki se dvigajo tik nad obalo, pridemo na odprto sončno pot, ki se mimo bunkerjev in topov, verjetno iz avstrijskega obdobja pred prvo svetovno vojno, vzpne na grič k cerkvi sv. Evfemije. Zgodba mestne zavetnice je tako zanimiva, da si zasluži nekaj kratkih stavkov. V bližini Carigrada se je leta 289 rodila uglednemu trgovcu. Kot kristjanka se je zamerila rimskim oblastem in že kot petnajstletnico so jo za časa cesarja Dioklecijana, okrutnega preganjalca kristjanov, mučili v amfiteatru. Pokončale so jo zveri, ne pa tudi raztrgale, in požrle. V rovinjski cerkvi je na sliki upodobljena v areni pred smrtjo, pod ložo rimljanskih veljakov. V polležečem položaju se tik pred

Do cerkve sv. Evfemije vodi mnogo ozkih uličic, najlepša pa je sprehajalna pot, ki se na vrh griča vije iz severozahodnega dela otoka.

Potepanja

S kabli prepredena rovinjska uličica. Obok Balbi iz 18. stoletja je nadomestil ena od sedmih srednjeveških mestnih vrat.

147

Rovinj

Ribič pri jutranjih opravkih.

Poleti vedno polne kavarne na obali. smrtjo, nadnjo se že sklanja lev, z žarkom ožarjena ozira v nebo, proti angelom, od katerih eden drži palmovo vejo. Njeno telo ni strohnelo in čez tristo let so ga prenesli v Carigrad, kjer je bizantinski cesar Konstantin njej v čast zgradil cerkev. Sarkofag z njenim telesom je izginil okoli leta 800 in se čudežno pojavil na rovinjski obali. Zdajšnja cerkev, v kateri je danes njen kamniti sarkofag, ni stara, iz 18. stoletja je. Beneški zvonik, ki daje rovinjskemu polotoku iz vseh smeri nezgrešljivi pečat, je visok natančno šestdeset metrov, vrh njega pa se v vetru vrti bronasta skulptura svetnice.

Nazaj na obalo

Pod cerkvijo si lahko privoščite drugo kavo ali se spustite na drugo stran polotoka, k mestnemu pristanišču oziroma na mestni trg, kjer so imeli svojo upravo Benečani. Hrvati mu niso spreminjali imena, zato se še vedno imenuje Trg Maršala Tita. Morda boste tja prišli kar skozi Balbijev obok, ki pa ni eden od

148

Rovinjsko mestno pristanišče je gotovo eno najbolj fotogeničnih na svetu.

Krčma Ulika v središču mesta. sedmih srednjeveških, saj so ga – sicer na mestu starih vrat – postavili v 17. stoletju. Na trgu je med drugimi hišami živahnih barv najbolj opazna stavba z urnim stolpom. Pod uro je seveda relief beneškega leva. Tako rekoč nasproti pa stoji rdeča baročna palača Califfi, v kateri so danes prostori Muzeja mesta Rovinj, med drugim si lahko ogledate umetniško, etnografsko in arheološko zbirko ter najdbe iz okoliških mest. Malo iz središča mesta lahko, a odprt je samo poleti, pri južnem pristanišču poiščete še Rovinjski akvarij v zgradbi Centra za raziskovanje morja Inštituta Ruđer Bošković. Ob obali je nekaj restavracij, kjer strežejo vse od A do Ž, pri čemer je videti, da vrh ponudbe zaseda cvrtje vseh vrst – od zrezkov na dunajski način do kalamarov in pomfrija. Seveda imajo tudi prave morske specialitete, a kaj, ko od sosednje mize diši po cenenem olju … zato priporočam, da se raje še enkrat izgubite na ozkih ulicah v središču mesta,

med manjšimi galerijami in utesnjenimi krčmami, kjer so možnosti za pristno morsko kulinariko dosti bolj pestre. Tam je tudi Krčma Ulika, kjer težka lesena vrata lastnik odpre med 12. in 15. uro ter zvečer ob 19. uri. Sladokusce, naveličane turistične cenenosti, privabijo tudi s pomenljivim napisom na črni tabli: »no pizza – no čevapčić – no calamari«. Obetavno.

Rovinjsko jutro

V Rovinju, ki z mnogimi prireditvami oživi poleti, so najlepša jutra. Ob zvoku zvonov iz cerkve sv. Evfemije se je najprijetneje usesti za mizo ene od kavarn pred trgom in si s pogledom na zibajoče ladjice v mandraču privoščiti dolgo kavo z rogljičem. Še dovolj zgodaj seveda, da se po obali sprehajajo samo domačini s časopisi pod pazduhami in ko ribiči na pomole vržejo jutranje mreže. Takrat Rovinj zaživi v vsem svojem sijaju. Neprecenljivo.

Potepanja

Rovinj

1 Razgledni stolp nad Limskim kanalom N 45° 8' 17" / E 13° 43' 28"

7 Kalvarija v Žminju N 45° 8' 41" / E 13° 54' 10" 8 Muzej mesta Rovinj (Zavičajni muzej grada Rovinja) Trg maršala Tita 11, 52210 Rovinj T: +385 52 816 720 www.muzej-rovinj.com V zimskem času od 10.30 do 13. ure (zaprto ob nedeljah in ponedeljkih), v letnem času od 10.30 do 13. ure in od 18. do 21. ure, julija in avgusta do 22. ure (zaprto ob nedeljah). Vstopnina za odrasle 15 HRK, za otroke in študente 10 HRK.

Romualdova jama T: +385 52 825 003 N 45° 7' 44" / 13° 44' 28" Ogled je možen od junija do avgusta od 10. ure dalje. Cena organiziranega ogleda znaša od 10 do 30 HRK, vključena sta vodič in oprema. 2

TURISTIČNA SKUPNOST KANFANAR Trg Marka Zelka 6, 52352 Kanfanar T: +385 (0)52 825003 info@istria-kanfanar.com www.istria-kanfanar.com TURISTIČNA SKUPNOST ROVINJ Obala Pino Budicin 12, 52210 Rovinj T: +385 (0)52 811566 info@istria-rovinj.com www.istria-rovinj.com TURISTIČNA SKUPNOST ŽMINJ Čakavska kuća bb, 52341 Žminj T: +385 (0)52 846792 info@istria-zminj.com www.istria-zminj.com

3 Kažun pri kanfanarskem pokopališču N 45° 7' 18" / E 13° 49' 52"

9 Rovinjski akvarij Obala G. Paliagena 5, 52210 Rovinj T: +385 52 804 712 Poleti je odprto od 9. do 21. ure.

Dvigrad N 45° 7' 35" / E 13° 48' 46" 4

5 Cerkvica sv. Marije od Lukaća N 45° 7' 42" / E 13° 48' 37" 6 Žminj – parkirišče N 45° 8' 37" / E 13° 54' 30"

MERILO: 1:125 000

6 1 2

4 3

8-9

150

Potepanja