Župnijski utrip od svet´ga Vida v letu 2009

Mesec mladih Decembrski dnevi so predvsem župnijski mladini precej hitro minevali. Prav vsak dan se je našlo nekaj, da nam ni bilo dolgčas. Prve priprave so bile že novembra, ko smo začeli z vajami za igrico ob prazniku sv. Miklavža. Pridno smo vadili, ves trud pa je bil poplačan, ko smo že med igro opazili zadovoljne obraze tako otrok kot tudi staršev.

V začetku decembra smo začeli tudi s postavljanjem jaslic. Prvo srečanje je bilo namenjeno bolj pogovoru, takoj naslednji dan pa smo trdo poprijeli za delo. Ob postavljanju smo vse bolj ugotavljali, da mahu za jaslice ne bo dovolj. Bilo je sicer še dovolj časa, da bi ga lahko toliko nabrali.

Pa smo se vseeno odločili, da bodo letošnje jaslice nekaj posebnega, da bo okolica hiš oblikovana z mivko. To se nam je zdela najbolj preprosta rešitev, ki pa na koncu niti ni bila tako lahka. Mivka namreč težko obstoji na strminah, ampak smo tudi ta problem rešili z nekaj lepila. Ko so bili nasipi mivke že dokončani, smo nadaljevali s postavitvijo hišk. Te že vrsto let spremljajo naše jaslice, seveda v kombinaciji z mahom, ne pa z mivko. Tako so nastali puščavski šotori, ki so spremljali karavano na poti skozi puščavo. Postavili smo tudi tri oaze in pa potok, ki se je zlival v eno izmed oaz. V desnem kotu smo postavili hlev, kjer je prebivala sv. Družina. Odmaknjeni od vsega dogajanja, v puščavo, stran od oaz. Pa vendar so jih že našli pastirčki in jih bodo še našli modri. Med samim delom pri jaslicah pa smo našli čas tudi za srečanje dekanijske mladine, katerega se je udeležilo šest 2

mladincev iz Šentvida, potekalo pa je v Grosuplju. Naša naloga je bila, da pripravimo del zabavnega programa. Ta je bil zelo uspešen, nepričakovano pa smo sodelovali tudi pri maši, in sicer s petjem in kitaro.

Drugi tak projekt, ki nas je odtrgal od jaslic, pa je bil program za polnočnico.

Letos to ni bila igrica, kot je v navadi. Na platnu smo predvajali film, v katerem smo mladinci sami spregovorili o tem, kaj nam pomeni božič. S tem smo naredili piko na i mesecu mladincev.

Radi bi se še zahvalili vsem, ki ste nam pomagali pri izvedbi jaslic in nam priskrbeli ves potreben material. Še posebej pa se zahvaljujemo g. župniku in ge. Anici, ki sta vse te dni skrbela za nas, da nismo bili ne žejni ne lačni. Župnijska mladina

Marija obišče naš dom Pod tem naslovom smo bili v adventu vabljeni, da s sprejemom kipa Marije v naše družine poglobimo pripravo na božič. Ob tem so nekatere naše družine zapisale nekaj misli.

• To je bil poseben adventni dan v naši hiši, bolj umirjen decembrski ritem življenja z več premišljene molitve in tudi petja.

• Bil je drugačen večer. Vsak od nas je po svoje občutil prisotnost »župnijske romarice«.

• Majina prisotnost nam je pomagala k poglobljeni pripravi na prihod Odrešenika.

• Čutimo hvaležnost Mariji za varstvo, zato jo z veseljem sprejmemo v našo družino.

• Marija, ti si z nami v dobrem in slabem, v vsej naši različnosti, vedno in povsod.

• Obisk Marije je bila priložnost za našo vas, da se zbere in jo skupaj počasti.

• Marija, v nemir vsakdanjega hitenja prinašaš mir, toplino, spoštovanje ...

Ostani vedno z nami.

Zbral T. K. 3

Podoba svete Družine med nami

Maja 2008 smo kot sodelujoča družina na Slovenskem pastoralnem dnevu v našo župnijo prinesli podobo svete Družine, skupaj z naročilom škofov, naj ta obiskuje naše družine, jih zbira k molitvi, prošnji in druženju.

Kot prvi gostitelji smo nato podobo pospremili na to potovanje po naši župniji k prvi družini.

Po naročilu smo priložili zvezek ter navodilo, da naj vsaka družina, ki jo sprejme, nato poišče novo družino gostiteljico.

Ker nas je škofija ob koncu leta prosila za poročilo o »romanju« podobe, nas je rahlo zaskrbelo, kako se je ta pobuda obnesla v naši župniji. Kmalu smo namreč izgubili podatek, kje se slika nahaja. Tako smo poklicali kar nekaj družin, da smo jo našli. Ko smo se pogovarjali z družinami, kjer se je podoba ustavila, smo bili zelo presenečeni, ker smo od njih prejeli tako pozitivne odzive. Še bolj smo bili ganjeni, ko smo listali po zvezku, ki je podobo spremljal. Lepe misli, zapisane molitve, izrečene želje in prošnje, zahvale, slike otrok – neskončno bogastvo, ki nam vliva upanje v prihodnost družine, župnije in naroda. Posvetovali smo se in sklenili, da ne smemo pretrgati cikcaka, ki ga sicer počasi, a vztrajno po vaseh naše župnije dela potujoča podoba svete Družine. Napravili smo kopijo zvezka ter ga izročili škofiji v dokaz naše povezanosti. Podobi pa smo zaželeli srečanja z novimi družinami.

D. Š, T. K.

4

»Ribčev dohtar« v Šentvidu

Tako smo poimenovali prireditev, ki jo je organizirala naša župnija na predvečer kulturnega praznika. Gost večera je bil mag. Ivan Sivec, pisatelj kar 90 knjig in avtor preko dva tisoč petsto besedil za glasbo. Predstavil je svojo zadnjo knjigo z naslovom Ribčev dohtar. Vabilu sta se odzvala tudi pevka ga. Jožica Kališnik in citrar g. Tomaž Plahutnik. Da pa je pesem doma v Šentvidu, pa je dokazalo vseh osem šentviških pevskih zborov, ki prepevajo na področju naše župnije. Od tega je kar pet župnijskih zborov in trije zbori kulturnega društva. To je bil tudi prvi usklajen nastop vseh šentviških zborov na eni prireditvi. Program so popestrili tudi pritrkovalci na miniaturnih zvonovih, ministrantje in mladina iz naše župnije.

Večer je bil res toplo sprejet, kar so dokazali tudi naši gledalci, ki so dvorano napolnili do zadnjega kotička. Prireditev smo zaključili s Prešernovo Zdravljico, ki je zadonela iz grl vseh nastopajočih in gledalcev v dvorani. Da pa le nismo kar takoj odšli po domovih, smo se še nekaj časa zadržali ob pogostitvi, ki so jo pripravile naše gospodinje, KS Šentvid in Društvo upokojencev Šentvid. Ob prijetnem klepetu je prav kmalu spet zadonela pesem.

Za prijeten kulturni večer smo se farani dolžni zahvaliti gospodu župniku Jožetu in ge. Anici.

T. Š.

»Duša le pojdi z mano ...« Dve romarski duši iz naše župnije sva šli v februarju na 14-dnevno svetopisemsko popotovanje iz Egipta v Jordanijo in Izrael. Samo nekaj vrstic za duhovno širino in zemljepisno raznolikost obiskanih krajev bo premalo.

Kakor je sodobnemu turistu mogoče, smo stopali po Mojzesovi poti iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo; iz Kaira od piramid skozi puščavo (do votline sv. Antona Puščavnika po 1260 stopnicah) in oaze preko Sueškega prekopa na Mojzesovo goro Sinaj (2250 m). Nepozabna je nočna pot in vzdušje, ko smo ob pesmi čakali na jutranjo zarjo, potem pa spust v dolino in maša na skalah nad samostanom sv. Katarine! V Jordaniji pa nova doživetja: v skalo vklesano mesto Nabatejcev ali čudovita Petra, vodič Muhamet je iz lastnih arheoloških izkopavanj ob Jordanu slikal, kje je Janez Krstnik krstil Jezusa, bili smo na razvalinah Herodove trdnjave Mukawiar,

5

kjer so na Salomino željo obglavili Janeza Krstnika ... Prehod čez mejo v Izrael res ni enostaven (črnooka dekleta v popolni bojni opremi prav vsakega jemljejo kot možnega terorista!), a prevzame te zelena Galileja z Nazaretom, Kano, goro Tabor in Goro blagrov pa Galilejsko jezero (čudež pomnožitve kruha v Tabgi) ... »Dobro nam je tukaj biti ...« je vzdihnil že sv. Peter. Skozi Jeriho preidemo v Judejo. Danes palestinski Betlehem, nekdaj Davidovo mesto, je obzidan in zastražen, a to našega bivanja v frančiškanskem domu ne moti; že z recepcije lahko vstopamo naravnost v baziliko Jezusovega rojstva. Tu je tudi bival sv. Hieronim iz naše Emone in prevajal Sveto pismo v latinščino. Od tod pa smo vsakodnevno (vedno mimo izraelske straže!) vstopali v Jeruzalem. Tako smo na Sionu podoživeli zadnjo večerjo, v vrtu Getsemani Gospodovo trpljenje, po ulici Dolorosa postaje križevega pota, smrt na Golgoti in vstajenje v Božjem grobu. Kako bolje zdaj slišiva božjo besedo!

Za konec pa najina prošnja, izrečena pri maši na Gori blagrov, z mislijo tudi na vas: Jezus Kristus, ko stopamo po poti osmih blagrov, se ti zahvaljujemo za to luč, ki sveti v temi, in te prosimo, da bi blagre znali živeti v skupnosti, kamor se bomo vrnili, in tu z močjo svojega pričevanja lahko vplivali na soljudi za lepši svet.

B. + M.

Srečanje družin v Stični 22. marca 2009

Lepo sončno popoldne je bilo, ko smo s starši prišle v Stično. Že na samostanskem dvorišču nas je sprejel zvok kitar in petje animatorjev.

Ati in mami sta brez skrbi odšla na predavanja patra Gostečnika. Me tri pa smo ostale z animatorji, ki so nas nato popeljali v stiški župnijski dom. Najmlajši so barvali slikice, malo starejši otroci pa smo peli in se zabavali z gibalnimi igricami. Nobenemu ni bilo dolgčas in ura je hitro minila. Lepo smo se zahvalile našim »varuhom« in odšle iskat starše. V cerkvi je bila nato maša za družine. Tam pa si je bilo mogoče ogledati tudi razstavo zvezkov, med katerimi je bil tudi zvezek iz naše župnije.

U. F.

6

Nepozabna prva postna nedelja

Težko smo jo čakali in ves teden molili za lepo vreme. Bili smo uslišani.

V lepem vremenu se je 200 duš odzvalo vabilu, da običajno župnijsko postno pobožnost tokrat opravimo v naravi. Ob drugi uri popoldne smo se zbrali v Bukovici pri kapelici in od tam poromali med križi, ki so označevali postaje križevega pota, do Čagoške kapelice. Za to priložnost so jih pripravili in namestili zavzeti župljani, med obredom pa jih je g. župnik blagoslovil. V spomin na pot, ki jo je Jezus prehodil s križem, se je od postaje do postaje vila naša živa reka.

Na postankih smo se spomnili trpljenja, ki ga je doživljal, in v Njegovo čast se je dvigala naša molitev. V zavetju križa, ki se je nosil na čelu kolone, smo prispeli do kapelice, kjer smo sklenili obred križevega pota s postnim nagovorom.

Na naših obrazih je bilo čutiti zadovoljstvo, ki smo si ga medsebojno delili. To se je še okrepilo zaradi gostoljubja, ki so nam ga nudili domačini.

Razšli smo se z željo, da se ob letu ponovno snidemo. Čagoški križev pot pa ostaja in nas vabi, da ga obiščemo in podoživimo njegove skrivnosti tudi ob drugih priložnostih. Naj molitve, izrečene ob njem, prinašajo milosti za življenje in obet srečne večnosti vsem, ki svoj korak zaustavijo s tem namenom.

M. C.

7

Duhovna obnova za člane Župnijske Karitas

Člani naše Župnijske Karitas smo se prvič udeležili duhovne obnove grosupeljske dekanije, ki je bilo letos organizirano v Stični. Srečanje župnijskih Karitas je bilo namenjeno medsebojnem poznavanju, delitvi mnenj, reševanju različnih težav in ne nazadnje tudi druženju sodelavcev Karitasa.

Srečanja smo se udeležili prostovoljci iz Stične, Šentvida, Ivančne Gorice, Škofljice in Grosuplja.

V uvodnem pozdravu sta nas nagovorila ga. Mestnik in upokojeni opat dr.

Anton Nadrah, ki nam je tudi pripravil predavanje o življenju sv. Pavla, kateremu je posvečeno letošnje pastoralno leto. Med predavanjem smo se lahko v tišini vsak sam pri sebi poglobili v naše delo, v delo, ki ga opravljamo prostovoljno in v ljubezni do bližnjega, saj ravno sv. Pavel pogosto spregovori o medsebojni ljubezni in ljubezni do bližnjega. Po predavanju smo imeli duhovni del z molitvijo in sv. mašo, ki jo je daroval dr. Anton Nadrah. Sledil je še uradni zaključek našega srečanja – poročanje s srečanja tajnikov ŽK, ki je potekalo na Škofijski Karitas v Ljubljani. Največ govora je bilo o razdeljevanju hrane, ki je na voljo na Škofijski Karitas in je dostopna za vse ŽK, ki se prijavijo.

V naši župniji smo v mesecu marcu že izkoristili priložnost in iz zalog Škofijske Karitas Ljubljana tako že drugič razdelili nekaj hrane družinam in posameznikom v stiski iz naše župnije. Vse to so naši prijatelji, znanci, sosedje. Našega obiska so veseli, nekateri nam celo ponudijo pomoč in sodelovanje po njihovih zmožnostih.

T. Š.

Otroci darujejo igrače vrstnikom iz Makedonije Dragi otroci! Imate doma polne police igrač, ki jih nikoli ne uporabljate?

Konec aprila pridejo otroci iz Makedonije, ki bi se z njimi z veseljem igrali.

Zato vas animatorji MVM vabimo, da igrače, ki jih ne uporabljate več, prinesete k verouku ali v župnišče kadarkoli. Mi pa bomo poskrbeli, da jih bodo otroci iz Makedonije odpeljali s sabo, ko se bodo vračali domov. Zbirali jih bomo do ponedeljka, 20. 4. 2009. Otroci bodo zelo veseli. Hvala!

MVM

8

Ogled Škofjeloškega pasijona Na belo nedeljo smo se s starši in prijatelji odpeljali na ogled Škofjeloškega pasijona. Zaradi velikega števila obiskovalcev smo bili na prizorišču že celo uro pred pričetkom predstave. Prostor smo si našli v prvi vrsti in nato v dežju pričakali prihod procesije Locopolitana. Kot bi bilo naročeno, je tudi dež prenehal, ko so prvi konjeniki prijahali na prizorišče. Najbolj strašljiv je bil prizor Pekla, v katerem hudiči mučijo pogubljeno dušo. Sledili so prizori od Zadnje večerje, Križanja do Božjega groba. Predstava je trajala dve uri, ki pa sta zelo hitro minili, saj so bili prizori zelo doživeto odigrani in smo jih z zanimanjem spremljali. Nastopalo je okrog 800 igralcev in 80 konjenikov, ki so nas še posebej navdušili. Kljub dežju nam ni bilo žal, da smo se odločili za ogled Pasijona, saj je res vreden ogleda, poleg tega pa bo naslednja uprizoritev šele leta 2015.

Urša F.

Srečanje zakoncev v mesecu aprilu 2009 Tokratno srečanje zakonskih skupin naše župnije je bilo malce drugačno, kot je običajno. V zadnjem času je vse pogosteje slišati o recesiji, ki prihaja ali je celo že tu, pa naj bo resnična ali pa samo izgovor nekaterih direktorjev in podjetnikov.

V goste smo povabili g. Staneta Kerina, ki se s pomanjkanjem srečuje vsakodnevno, in sicer v Sloveniji in tudi zunaj nje, saj kot sam pravi: »Dobrota nima mej.« Prikazal nam je nekaj filmov, ki so bili posneti na področjih, kjer so otroci srečni, če dobijo en obrok dnevno (ena porcija riža), kjer je podhranjenost vidna na vsakem koraku in ne poznajo potrošniškonakupovalne mrzlice. Spodbudno nas je nagovoril, da se ne smemo zapreti vase, če nas doleti stiska, in da moramo v vsakem trenutku znati odpreti srce in oči za sočloveka.

T. F.

9

Soseskina butara Pred dobrim desetletjem je na pobudo takratnega župnika tudi v naši soseski nastala prva velika butara. Za cvetno nedeljo smo jo odpeljali na blagoslov in nato je župnijsko cerkev krasila v velikonočnih praznikih.

Sedaj se po več letih lahko pohvalimo, da smo že kar uigrana ekipa. Vsak sodelujoči že ve, kaj je njegovo delo. Do sobote popoldne, ko se začne z izdelavo, morajo biti seveda zbrane vse sestavine. Glavna stvar pri butari je bršljan. Nabrati je potrebno lepega, za kar si je potrebno vzeti čas. Naberemo ga za celo avtomobilsko prikolico. Da se butara zaradi teže ne krivi, na sredo stebla postavimo sušico – smreko, okoli nje pa namestimo leskove veje, ki jih seveda primerno zvežemo. V sam vrh butare damo brinje, cvetoč drenik, mačice in seveda v znamenju križa zvezano popkovno oziroma božji les.

Vse to dobro pritrdimo na nosilno sušico in nato začnemo dodajati bršljan. Pri izdelavi je potrebno, da sodeluje več ljudi. Nekateri pripravljajo šopke iz bršljana, mojster vpleta in povezuje, še dva pomočnika pa držita in vrtita butaro. Ko nam zmanjka bršljana oziroma pridemo do pravega razmerja, zaključimo.

Spodnji del še povijemo z belim trakom. Letos smo bili še malo bolj izvirni in smo ga obložili z vejicami ciprese.

Butaro običajno vsako leto izdela ista ekipa, naredimo pa jo vsako leto v drugi vasi naše podružnice. Vaščani, pri katerih se butara

10

izdeluje, pa jo naslednje jutro, to je na cvetno nedeljo zjutraj, odpeljejo v farno cerkev k blagoslovu.

Za našo sosesko je izdelava soseskine butare postal velik dogodek. Zato se bomo trudili, da ostanemo zvesti tradiciji. Prav gotovo ob izdelavi butare ne gre samo za naše druženje, ampak nas povezuje tudi delo v božjo slavo.

Soseska Dob

Velikonočna procesija malo drugače Veličasten je bil letošnji sprevod naših župnijskih bander skozi pomladno zeleni Šentvid. Množica, ki je sledila Vstalemu, je z jasnim korakom in glasno molitvijo oznanjala bistvo in smisel naše vere. Malo kasneje se je v ljubljanskem Kliničnem centru ponovil ta velikonočni motiv. Šentviški slavčki že vrsto let sodelujejo pri vstajenjski sveti maši v bolniški kapeli. Spet je zadonela pesem Raduj se, Kraljica nebeška in namesto bander so zašumele bolniške halje. Ta procesija pa je bila še močneje napolnjena z upanjem in tisto močno zavestjo, da je Bog za nas premagal vse – ne samo bolezni in preizkušnje, ampak tudi in celo smrt.

Vstali Kristus je bolnim podelil olajšanje, zdrave pa vabil na pot hvaležnosti in prizadevanja za dobro.

D. Š.

11

Žegnanje in blagoslov klopi pri sv. Miklavžu

Na belo nedeljo je v soseski sv. Miklavža na Gradišču vsakoletno žegnanje.

Letos je bilo še prav posebej slovesno, saj se je po nekaj letih od obnove fasade in strehe zopet blagoslovilo novo pridobitev, tokrat v notranjosti cerkve. Že nekaj let smo si želeli, da bi imeli v cerkvi klopi. V začetku leta se je sestal odbor in stekla je akcija. Dogovorili so se z mizarjem o številu, velikosti in obliki klopi. Ko je bilo vse dogovorjeno in znana cena klopi, se je pričelo zbiranje denarja. Prebivalci soseske so prispevali vsak po svojih močeh. V soboto pred žegnanjem se je cerkev očistila in okrasila, zvonovi so pritrkavali in oznanjali žegnanjsko nedeljo na Gradišču. Slovesno mašo je daroval g. župnik Jože Grebenc. Med mašo je blagoslovil 14 novih klopi, ki so bile na svoj krstni dan polno zasedene. Po maši je bila pogostitev z dobrotami, ki so jih pripravile gospodinje iz vse soseske. Na Gradišču je bila tudi razstava velikonočnih pirhov.

Nove klopi so velika pridobitev za sosesko in se lepo skladajo z notranjostjo cerkve. Pomagale nam bodo, da bomo bolj zbrano sodelovali pri obredih in drugih prireditvah.

Ob tej priložnosti bi se zahvalili vsem, ki so kakorkoli pomagali ali prispevali, da imamo nove klopi v cerkvi, in vsem, ki so pripravili dobrote za pogostitev po maši. Bog poplačaj.

Soseska sv. Miklavža

12

Sveta birma v naši družini

Letos je našo družino praznik svete birme še posebej zaznamoval, saj smo člani zastopali skoraj vse vloge, ki jih udeleženi pri birmi lahko nosijo. Imeli smo birmanca, botra, starše in celo birmanskega animatorja. Kot boter, brat in animator sem zastavil bratcu in staršem nalogo, naj razmislijo, kako je birma zaznamovala vsakega izmed njih. Najprej poglejmo, kaj o birmi meni glava družine, oče: Sveta birma je trenutek v življenju Cerkve – tako verujemo, ko na del njenih članov pride sv. Duh v veliki polnosti. Seveda je potem vse odvisno od tega, kako vsak posameznik s sv. Duhom sodeluje. Kot oče gledam na ta zakrament z zadoščenjem na otrokovo že prehojeno pot in deloma z negotovostjo ob prihodnosti, ki je pred njim. Verujem, da mu bo Bog v svoji ljubezni vedno stal ob strani, hkrati pa ga prosim, da otroku nakloni dovolj milosti za njegovo vsakodnevno zavedanje tega.

Mama pa pravi: Za prejem zakramenta na pragu odraslosti se je odločilo veliko mladih. To je upanje in veselje za vso župnijo. V poenotenih rdečih oblačilih so birmanci dostojno in odgovorno opravili svoje naloge. Upam, da se odgovornost in zavestnost ne bosta odložili z obleko. Da bodo vrednote krščanskega življenja v mladih zaživele v polnosti, potem ne bo 26. april 2009 dan, ko smo »naredili birmo«, ampak dan, ko je bil postavljen temelj za zrelo življenje.

Veselim se z vsemi mladimi, ki jih ni strah poštenega življenja.

Najbolj kratek in jedrnat odgovor pa seveda nosi glavna oseba birme, mladi birmanec: Birmo sem pričakal v veselju prihoda svetega Duha in seveda malega daril.

Moja pričakovanja o sveti birmi so se izpolnila. Čeprav so pogledi raznoliki, pa so si v marsičem enaki. Ideja je vedno ista: sveti Duh je prišel. Razsvetljeval pa bo le tiste, ki bodo to želeli. Zato prosimo za naše birmance, da ne bodo pozabili, kaj se je na njihov »najpomembnejši« dan vselilo v njih. Ž. R.

13

Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka Na nedeljo Dobrega pastirja, 3. maja, smo v naši župniji doživeli, da je Gospod dober. 42 naših otrok ga je prvikrat prejelo v svetem obhajilu.

Ves teden so se poglobljeno pripravljali na ta praznik. Napisali so pisma Jezusu, ki so jih prebirali med praznično sveto mašo. Prvič so okusili Gospodovo usmiljenje v zakramentu sprave; listke s svojimi grehi pa so simbolično zažgali. Veselje je bilo iskreno. Priprava naših otrok na sveto obhajilo je k poglobitvi odnosa z Gospodom klicala tudi nas starše. V pomoč nam je bil vsakodnevni obisk svete maše, pa čeprav smo bili v začetku bolj šoferji. Povezalo nas je tudi skupno delo pri pripravi praznovanja. V naglici današnjega časa in prostora je takšen teden res nekaj posebnega.

Na sam praznik nas je Gospod blagoslovil tudi s soncem, čeprav je nekaj ur prej še deževalo. Najgloblje pa so nas razveselili čisti, iskreni in radostni obrazi naših otrok. Naj ostane Jezus njihov in naš Dobri pastir. In okušali bomo, da nam res nič ne manjka.

R. Z.

Z vlakom k Mariji na Brezje V soboto, 9. maja 2009, nas je približno 100 faranov romalo z vlakom na Brezje. Mesec maj, ki je posvečen Mariji, je bil zelo primeren, da smo se zbrali pri njej.

Naš duhovni vodja, g. Petek, nas je na vlaku vse lepo pozdravil in nas spodbudil k prepevanju Marijinih pesmi. Tako je čas hitro minil in kmalu smo prispeli na Otoče, od koder smo se peš podali na Brezje (za starejše je bil organiziran tudi prevoz). Po uri hoje smo prispeli na cilj. Malo smo se okrepčali iz popotne torbe, nakupili spominke, pristopili k zakramentu sprave in že je prišla naša ura za sveto mašo, ki se je darovala po namenu romarjev.

Med sveto mašo in litanijami smo vsi zavzeto sodelovali s petjem in molitvijo.

Po koncu svete maše smo se podali pred podobo Marije Pomagaj. Vsak izmed nas je imel svoje zahvale in tudi prošnje zase, za svoje domače, za župnijo, ter se izročil v njeno varstvo.

Kmalu je prišel čas odhoda in smo se peš podali nazaj na Otoče, kjer smo v prijetnem gostišču nahranili tudi naše želodčke ter se odpravili na vlak. Pozno popoldne smo srečno in polni upanja prispeli domov.

Letos je bilo zelo veliko malčkov, pogrešali pa smo naše birmance, zato na snidenje prihodnje leto pri Mariji Pomagaj.

T. G. 14

Šentviški Florjan Florjan je naš priljubljeni svetnik, ki so ga za svojega zavetnika izbrali gasilci.

Vidimo ga upodobljenega na gasilskih domovih, običajno kot rimskega vojaka, ki gasi gorečo domačijo. Gasilska društva so pri nas gotovo najstarejša in najbolj razširjena organizacija, ki je pripravljena vsakomur in kadar koli priskočiti na pomoč. Letos se spominjamo kar 160. obletnice ustanovitve prvega protipožarnega društva. Šentviška župnija združuje kar šest gasilskih društev.

Sv. Florjana imamo upodobljenega v kipu na podružnici v Velikih Češnjicah.

Letos nas je ravno ta kip povabil, da smo se 10. maja zbrali na že tradicionalni Florjanovi maši. Zborno mesto za gasilce je bilo pri Jerumovi kapeli, nato smo z vsemi gasilskimi prapori in banderom sv. Florjana odšli v naravno okolje pri češenjski cerkvi. Maševal je g. Jože Grebenc, sodelovali pa so še moški in mešani pevski zbor, godba iz Vodic in šentviški pritrkovalci ter seveda prisotni gasilci, ki so s svojim sodelovanjem obogatili sveto mašo.

Za zares praznično vzdušje je poskrbelo tudi vreme, kajti iz prisojnega griča smo imeli čudovit pogled na dolino vse do še vedno belega Snežnika. Zelo so se potrudili tudi domačini, ki so pripravili prostor za mašo na prostem in pogostili vse navzoče. Češčenje sv. Florjana ima v Češnjicah posebno tradicijo. Tu začutimo posebno povezanost gasilcev z zavetnikom in se mu prav gotovo tudi zahvalimo za celoletno varstvo. Sv. mašo v čast omenjenemu svetniku se vedno daruje tudi na njegov godovni dan ravno v Velikih Češnjicah, v Dobu pa je že več let darovana maša za vse pokojne gasilce. To so dogodki, ki gasilce med seboj in v kraju še bolj povezujejo, zato negujmo te navade in jih prenašajmo na mladi rod.

S. Š.

Starševska popotnica devetošolcem DRAGI NAŠI DEVETOŠOLCI! Mogoče vam ne znamo vedno pokazati, da ste res nekaj najlepšega, kar imamo v življenju. Radi vas imamo, čeprav vas kdaj razočaramo ali od vas kaj preveč pričakujemo. Razpršili se boste po različnih krajih, čakajo vas pozitivne in negativne izkušnje. Staršev ne bo vedno ob vas, da bi iz vašega obraza razbrali, da trpite ali ste razočarani. Ne pozabite, da sta vedno v vaši bližini Jezus in Marija, ki vas ne bosta nikoli razočarala in vas sprejemata takšne, kot ste. Obiščite cerkev, se jima zaupajte in prav gotovo boste našli rešitev in energijo za naprej.

H. K. 15

S spričevalom v novo obdobje Na binkoštno nedeljo, 31. maja, mesec dni po prejemu zakramenta svete birme, je 52 devetošolcev prejelo spričevala in tako zaključilo obiskovanje »obveznega« verouka. Dragi mladi farani! Vaša povezanost z župnijo se s tem ne konča.

Vabljeni ste, da s svojo mladostno zagnanostjo v prihodnje sodelujete v župnijskih aktivnostih. Dobrodošli ste med bralci božje besede, pri mladinskih srečanjih, med animatorji, predvsem pa črpajte duhovna bogastva iz rednega obiskovanja bogoslužja.

T. K.

Ti si duhovnik na vekomaj Na praznik svetih apostolov Petra in Pavla so slovenski škofje posvetili letošnje novomašnike. In kot vsako leto nam tudi letos ob tem dogodku Cerkev polaga na srce prošnjo za molitveno podporo duhovnikom – da bi ostali trdni v veri, močni v oznanjevanju in pogumni v izpolnjevanju Božje volje. Morda ta prošnja zbeži mimo nas ali pa izpuhti v tistih tako običajnih namerah, ki jih zaradi neštetih izgovorov nikoli ne izpolnimo. Pa naj bo letošnje leto malo drugačno, morda tudi zato, ker je 19. junija papež Benedikt XVI. razglasil leto duhovnikov. Dobri in zvesti pričevalci za Kristusa niso tako samo po sebi umevni, so in morajo biti tudi izmoljeni in izprošeni od vseh nas, ki pristopamo k njegovi mizi, ki iščemo pot do spovednice, za nas, ki si v žaru ljubezni pred oltarjem obljubljamo zvestobo do smrti in ki prinašamo otroke h krstnemu kamnu. Ta molitev nam mora biti blizu, na dosegu srca – kot tiha večna prošnja, ki spremlja dan. Tudi za novomašnika naše dekanije, za bogoslovca naše župnije, za vse naše duhovnike in tudi za tiste, ki jih Gospod še kliče.

D. Š.

16

Otroci v Šentvidu računali kot Frančišek Šentvid pri Stični je bil tudi letos en teden polepšan z nasmehom več kot stotih otrok, ki so od 29. 6. do 4. 7. obiskovali oratorij. Oratorij, ki je letos

potekal pod geslom RAČUNAM NATE!, je potekal vsak dan od 9. do 15. ure.

Oratorijska himna je naznanjala začetek in konec oratorijskega dne za otroke, vmes pa so se zvrstile še različne dejavnosti, vse od igrice, katehez, ustvarjalnih delavnic, molitve, plesa in velikih iger, za katere je skrbelo 25 animatorjev.

Letos je bil oratorij namenjen zgodbam iz življenja svetega Frančiška, ki je bil, prav tako kot v današnjem življenju marsikateri otrok, razvajen in častihlepen.

A življenje ga je prisililo, da je srečal bistvo svojega življenja in začel živeti popolnoma drugače. To se je sprva marsikateremu zdelo nedojemljivo, a je kmalu s svojim načinom življenja pridobil velik krog prijateljev, ki so se bili pripravljeni žrtvovati za druge, tako kot Frančišek. Oznanjali so evangelij, pomagali ubogim ter skrbeli za svoj notranji mir.

Animatorji smo se ves teden trudili, da bi tudi v življenje »naših« otrok vrinili lepe besede in dejanja ter da bi otroci spoznali, da na svetu nista pomembna slava in denar, ampak nasmeh, zanesljivost, zaupanje in vera. Vera v Boga, vera v druge ljudi in v samega sebe!

Teden je prehitro minil, bil je poln čudovitih stvari in nenačrtovanih dogodkov, ki so nam popestrili vsakdanjik. Tako za animatorje kot za otroke je bil letošnji oratorij le še en razlog več, da se naslednje leto zopet snidemo.

Neža Bregar 17

Oratorij – kot ga vidi župnik Življenje nam teče mnogokrat po zelo čudnih poteh. Marsikdaj nimamo velikega vpliva, da bi tok življenja spremenili. To je zagotovo – če je človek sam. Če pa se znamo povezati v skupnost, smo sposobni spremeniti njegov tek. Preživeli smo teden, ko je pri nas potekal oratorij »Računam nate!« Kot je sveti Frančišek računal na svoje brate in sestre, ste tudi Vi, dragi animatorji, starši in udeleženci računali drug na drugega. V sobivanju šele spoznamo, da se smemo nasloniti drug na drugega. Že to je veliko življenjsko spoznanje, da se lahko zaneseš na svojega bližnjega, da mu lahko zaupaš, da si miren, ker veš, da te ne bo izigral.

Tudi sam, kot župnik, sem doumel sporočilo letošnjega oratorija in sem popolnoma zaupal Vam, mladim animatorjem, da boste kos temu projektu, ki ste ga izvedli do potankosti. To ste zmogli le, ker ste tudi vi računali drug na drugega in se zanesli, da bo vsak opravil svojo nalogo, ki jo je prevzel.

Zato Vam, dragi mladi, iskrena hvala in naj vam sveti Frančišek še naprej stoji ob strani, ker on računa na Vas, da boste njegovo delo – Popravi Cerkev! – danes in tukaj nadaljevali. Vi pa lahko računate nanj in na njegovo pomoč.

Lahko računate tudi na nas, starejše, da tudi mi stojimo za Vami in Vas podpiramo, da boste dobri prijatelji, starši, sodelavci. Da boste zmogli tudi v prihodnosti strniti svoje vrste in premakniti marsikatero goro v dobro sočloveka.

Bogu hvala, da znate in hočete biti dragocen biser v mozaiku življenja župnije.

Vaš župnik Jože

18

Igrače so prišle do makedonskih otrok Dragi otroci! Se še spomnite, da smo v mesecu aprilu zbirali igračke za revne otroke iz Makedonije?

Animatorji Marijanske Vincencijanske mladine (MVM) smo jih potem skupaj s sestrami usmiljenkami predali otroškemu zborčku iz Makedonije, ki je prišel v Slovenijo nastopat. Odpeljali so jih s sabo domov in sedaj se revni otroci že veselo igrajo! Prinesli ste toliko igrač, da so jih lahko dobili otroci v zavodu za rehabilitacijo, centru za otroke s posebnimi potrebami in otroci v sirotišnici.

Najlepša hvala vsem otrokom, ki ste se odpovedali svojim igračam in jih podarili tistim, ki jih nimajo. Hvala tudi staršem, ki so pri tem svoje otroke podprli, ter g. župniku, ki je odstopil prostor v garaži za tisti ogromen kup igrač. Iskrena hvala!

Animatorji MVM Šenvid

»Vem, komu sem veroval« V Cerkvi na Slovenskem je v soboto, 12. septembra 2009, potekal molitveni dan za nove duhovne poklice in za zvestobo poklicanih. S petkovo molitveno uro v župnijski cerkvi in udeležbo na Brezjah se je v molitveni dan vključila tudi naša župnija. Molivci so ob tem dogodku razmišljali takole: • Ob lepem sončnem vremenu smo bili tudi molivci bolj goreči v prošnjah za nove duhovne poklice in zahvalah za že poklicane. Zato naj molitveni dan ne bo enkraten dogodek, ampak spodbuda za stalno molitev za nove duhovne poklice, ki jih še kako potrebujemo, pa tudi za stanovitnost poklicanih. Naša župnija pa bi morala biti še bolj goreča v prošnji za »našega kandidata«, da bi mu Bog dal milost, da bi vztrajal in postal svet duhovnik.

• Ena ura ob Jezusu je najmanj, kar sem lahko dal, da bi ta dan lahko obrodil bogate sadove.

• »Hvala Bogu za dobre duhovnike!« • Molitev za nove duhovne poklice je zelo potrebna. Težko pa je v to prepričati župnije, ki imajo srečo, da jih »oskrbuje« več duhovnikov. Žal je takšnih župnij vse manj ...

• Duhovni poklic je dar, ki ga sprejmeš ali pa zavržeš. V ospredju tega daru je Darovalec in ne prejemnik, le tako je lahko ta dar tudi oplemeniten v korist drugim!

Zbral T. K.

19

Vseslovensko srečanje pritrkovalcev

V nedeljo, 13. 9. 2009, je v naši župniji potekalo Vseslovensko srečanje pritrkovalcev. Preko sto pritrkovalcev in zvonarjev iz Slovenije in zamejstva se je zbralo pod zvonom sv. Vida.

Dogodek je bil prepleten iz treh »srečanj«.

Prvo je bilo srečanje z Njim, ki je izvir vsega lepega. Pete litanije Matere Božje pred Najsvetejšim so na najlepši možen način povezale vse navzoče v cerkvi. Z zavedanjem, da vstopamo v leto priprave na evharistični kongres in da lepota pritrkovalske pesmi izvira iz podarjene milosti, je naša cerkev postala resnični prostor zrenja in čaščenja.

Na drugem mestu je bilo srečanje s posvečenimi zvonovi, ki so obešeni v našem zvoniku. Za vsakega predanega pritrkovalca je zvonik sveti prostor, zunanja prižnica, za katero mu ni vseeno, kaj se iz nje sliši. Zato so tudi pritrkovalci z ubranimi melodijami oznanjali resnično veselje. Zvonik je postal prostor oznanjevanja in slavljenja. Kot pisatelj izrazi svoje občutenje z besedo, tako pritrkovalec z zvonom ljudem oznanja veselje, ki ga najprej sam doživlja in ga želi deliti naprej. Lahko rečemo, da je glas zvona, ki prihaja iz srca pritrkovalca, resnično živa molitev.

Tretje srečanje je bilo usmerjeno v »pogostitev«, v srečanje s sočlovekom.

Pristen sprejem župnika in domačih faranov je sprostil zadržanost, zaradi katere se ljudje ob podobnih priložnostih raje držijo vsak zase. Lepo je bilo opazovati ljudi, ki se sicer ne poznajo, kako se zadovoljni skupaj pogovarjajo in se veselijo. Sproščeno druženje na župnijskem dvorišču je bilo resnično kraj srečevanja in osrečevanja.

Jože Mehle

Angela Medved – misli ob razstavi Angela Medved – umetnica z nogami je za kratek čas prišla v našo župnijo, da bi ob svojem obširnem in raznovrstnem opusu z nami podelila svojo življenjsko izkušnjo.

Vsi imamo v življenju različne težave in zavore, zaradi katerih – si mislimo – ne moremo živeti v polnosti. Vendarle nam Božji glas govori, da z Jezusom lahko zares živimo in živimo v obilju (»Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« Jn 10,10). Kdo je za to boljši primer kot Angela Medved, ki je nezmožna uporabljati roke za kakršnakoli opravila. Imela je možnost vdati 20

se samopomilovanju in brezupu, pa tega ni storila, ker je verovala v resničnost Jezusovih besed. Verovala je (»Saj v veri hodimo in ne v gledanju.« 2 Kor 5,7) in se spravila k delu. To, kar je s svojimi nogami ustvarila, lahko resnično imenujemo čudež, ne samo zaradi tehnične dovršenosti, pač pa predvsem zaradi čiste ljubezni, ki sije iz njenih del. Človeka ob pogledu na njena dela preveva eno samo čudenje, ki je začetek vsakega umevanja. To je čudenje ob stvarstvu. Potem ko ste njene slike enkrat videli in se nanje osredotočili, nikoli več ne boste preproste živali ali rastline obravnavali kot nekaj samo po sebi umevnega, ampak boste umeli, da je Božji dar človeku, ga spoštovali in bili zanj hvaležni. Čudenje ob naravi je neprestani klic k premišljevanju, kako dober je šele stvarnik, če so že njegove dela tako zelo dobra (»Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« 1 Mz 1,31)!

Celotno delo Angele Medved prinaša sporočilo upanja za vse ljudi, ki dvomijo in ne vidijo dobrega, ki jih obdaja. Govori nam, da Bog svojih stvaritev ni zapustil, tu je, da nas do preobilja napolni z vsakršnim blagoslovom. In Angela Medved – katere dela so hvalnica stvarstva in Boga v njem – je za to živa priča in prerok.

P. M.

21

Zgodba neke podobe

Potovala sem po šentviški župniji, spoznavala domove in ljudi, doživela sem lepoto letnih časov in prisluhnila človeku. Spremljala sem družine v njihovem vsakdanjiku, skupaj z njimi sem doživljala radost in veselje, delila sem z njimi skrbi in trpkost preizkušenj. V rokah so me držali pokončni možje in očetje, pred menoj so spoštljivo pokleknile žene in matere. Božale so me nežne otroške roke, ki hrepenijo po vsem, kar je sveto in neomadeževano. S tresočimi rokami so se me dotaknili stari ljudje, ki so predme prinašali modrost in težo let.

Bila sem pri družinah, ki so odprtih rok in src sprejemale novo življenje, in pri tistih, ki so v večerno molitev hvaležno vpletali prošnjo za srečno zadnjo uro. Bila sem tam, kjer so starši molili za svoje odraščajoče otroke, ki iščejo pravo smer v neusmiljenem vrtincu minljivih zakladov, bila sem tam, kjer so otroci molili za svoje starše, da bi v skrbi za blagostanje ne pozabili na bistvo življenja. Skupaj z družinami, ki so me dobrohotno sprejele medse, sem začutila preprosto, a neuničljivo bogastvo cerkvenega leta – stala sem ob adventnem venčku in pri jaslicah, videla sem razkošje cvetne nedelje pa trpki veliki petek in veličastno veliko noč. Videla sem hitenje in vrvenje časa, v katerem živimo, a začutila tudi mir in odločitve za vsakodnevno srečanje z Bogom.

Lepa je bila ta moja pot, polna globokih in pristnih doživetij, zapisanih v zvezku, ki me je spremljal. Hvaležna sem vam, da ste me sprejeli in molili ob meni. Moja pot se je zdaj končala, a vsi dobri sklepi in molitveni utrinki naj ostanejo kar se da živi in vztrajni. In ker je oktober mesec rožnega venca, naj po vaših domovih zvečer spet ugasnejo luči in vseh vrst ekrani, naj se za nekaj trenutkov ustavi brnenje in zvonjenje telefonov in naj med prsti zdrsijo jagode rožnega venca. Tudi v čast sveti Družini. podoba svete Družine, ki je od maja 2008 romala po šentviški župniji

22

»Jaz sem Kraljica Miru!« Že 28 let Devica Marija vabi romarje z vsega sveta na kraj, ki si ga je posebej izbrala. V Medžugorje smo v začetku oktobra romali tudi zakonci prve zakonske skupine. Takoj po prihodu smo odšli na hrib Crnico, kraj prvega

prikazovanja, in v miru in tišini položili svoje prošnje in zahvale pred Marijo, Kraljico miru. Naslednje jutro smo se po obisku sv. maše po strmi, kamniti poti povzpeli na Križevac. Ob premišljevanju skrivnosti križevega pota smo se zazrli vase, se našli v besedilu, odpuščali in se kesali. Nepozabno je bilo večerno češčenje svetega Rešnjega telesa skupaj z drugimi 8 do 10 tisoč romarji.

Sporočilo iz Medžugorja, ki vidno spreminja osebe in dela čudeže v življenju, je zelo preprosto. Marija nas kot dobra mati želi vrniti na pravo pot, na pot, ki vodi k Bogu. V pomoč pa so nam njeni pozivi k miru, molitvi, postu, pokori in k spreobrnjenju. Več na www.medjugorje-si.org.

Domov smo odšli bolj mirni in veseli, z obljubo, da se v Medžugorje k Mariji še vrnemo.

L. Š.

23

Spoštovanje med generacijami obljublja lepše in daljše življenje V četrtek, 26. 11, smo prisluhnili predavanju dr. Jožeta Ramovša, ki nadaljuje delo Antona Trstenjaka na Inštitutu za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Tematika je zajemala slike iz življenja mladih, starejših in starostnikov, katerih število naglo narašča, s tem pa narašča tudi število osamljenih, bolnih in zapuščenih. Predavanje je bilo tako bogato, da se nam je udeležencem odprlo nešteto vprašanj, pomislekov in obžalovanja za pretekla življenjska obdobja, utrnilo pa se nam je mnogo bogatih idej, kako se izobraževati, da bomo starejši in mlajši drug drugemu učitelji in učenci. V goščavi in naglici današnjih razmer se je treba lepega sožitja zavestno učiti in naučiti. Življenje in medčloveško sožitje je največ, kar imamo, zato se splača potruditi. Nihče si ne more lepega življenja narediti sam, brez pomoči drugih. Najboljša naložba v življenju je medsebojna pomoč med generacijami, saj vemo, da se vse dobro in nespametno človeku vrača in plača.

Današnje življenjske razmere so oddaljile generacije med sabo, da se skoraj ne poznamo, zato se pri mlajših in starejših nabirajo predsodki enih proti drugim. V skupnostih moramo delati na novih programih za boljše odnose med generacijami in dobre pogoje za staranje, sicer bomo za generacijo naših otrok prehudo breme.

Vsak posameznik pa ima nalogo, da se pripravlja na lepo starost in na ta način daje vzgled mlajšim rodovom in je z njimi povezan. Če se bomo vsi trudili za sožitje generacij, bo mladost varna in lepa, srednja leta mirna ter rodovitna, starost pa spokojna in bogata.

Dr. Jožetu Ramovšu se iz srca zahvaljujemo za predstavitev bogatih izkušenj, ki odpirajo nove poti do zapuščenih, osamljenih, utrujenih, bolnih in razočaranih faranov.

M. B. 24

Med pletarstvom in misijonarstvom

Razstavo o delu in življenju misijonarja zdravnika dr. Janeza Janeža med Kitajci in pletarke Tončke Jemec iz župnije sv. Helene iz Dolskega je 14. novembra v župnišču odprl in blagoslovil župnik Jože Grebenc. O delu in življenju dr. Janeza Janeža pa je spregovorila ga. Sonja Jemec, ki je tudi avtorica razstave ter ustanovna članica Društva misijonarja dr. Janeza Janeža v Dolskem. Poudarila je tudi tesno povezanost pletarske obrti in družine misijonarja, kajti misijonarjevi starši so v tem predelu začeli s pletarstvom, pletarski izdelki pa so pomagali mlademu Janezu pri študiju medicine.

Tradicijo pletarstva nadaljuje Tončka Jemec, ki ima tudi naziv mojstrice umetne obrti. Eden njenih glavnih izdelkov je pleteni rožni venec, ki je dolg približno 5 m. Nanj je zelo ponosna, izdelala jih je pet. Prvega za škofa Kvasa, takrat je bil zlatomašnik, drugi je bil slovensko darilo svetemu očetu v zahvalo za njegov drugi obisk, tudi v Vatikan ga je sama pospremila. Tretji krasi Marijino svetišče v Fatimi, četrti pa na Brezjah, peti pa domačo župnijsko cerkev sv. Helene.

O svojem pletarskem delu, njegovih začetkih in tudi o svojem življenju ter pisanju pesmi je spregovorila sama gospa Tončka. Na hudomušen način je pripovedovala, kako med molitvijo rožnega venca takoj zaspi, ko ga pa dela, pa lahko ustvarja dolgo v noč. Rada piše prozo in pesmi. Društvo misijonarja dr. Janeza Janeža je izdalo tudi zbirko njenih pesmi za otroke z naslovom Malemu bratcu, nekaj nam jih je predstavila članica društva.

O svojem delu in vodenju je spregovoril še predsednik Društva misijonarja dr.

Janeza Janeža. Večer so s petjem popestrile tudi pevke iz Dolskega, ki skrbijo, da stara ljudska pesem ne tone v pozabo, ter moški zbor Prijatelji.

Obiskovalci smo si lahko ogledali skrbno pripravljeno razstavo o delu in življenju misijonarja ter delo spretnih rok ge. Tončke. Večer pa je ob prijetnem klepetu s člani društva in ob pogostitvi kar prehitro minil.

T. Š.

25

Družinsko popoldne na nedeljo svete Družine Člani najmlajše šentviške zakonske skupine smo zadnje srečanje v letu prestavili, malo preuredili in tudi obogatili. Namesto v soboto zvečer smo se srečali v nedeljo popoldne. 6 zakonskih parov in 14 otrok je sprejelo prijazno gostoljubje zakoncev Saše in Janeza iz Radanje vasi. Ena družina je bila kljub zadržanosti v mislih povezana z nami.

Srečanje je potekalo med tepihom z lego kockami in obloženo mizo, med knjižno omaro in jaslicami. Bilo je preprosto, a prisrčno srečanje, na katerem nista manjkala niti molitev in pesem. Še prošnje niso izostale.

Tiste najbolj iskrene, ki jih dihajo naše družine. Bile so odraz naših želja za vsakdanje življenje. Tako smo Vsemogočnega Očeta prosili zdravja, medsebojne povezanosti in razumevanja, trdne vere in močnega zaupanja.

Gospod župnik je nas in naše družine blagoslovil in druženje, polno veselega vrišča, smeha in ustvarjalnosti, je dobilo tisti svečani pridih, ki pusti dolgotrajen spomin. Skupni imenovalec naših družin so seveda majhni otroci in z njimi povezane male skrbi in velike radosti. V izmenjavi izkušenj in mnenj se medsebojno bogatimo, tolažimo in vzpodbujamo. Zato smo hvaležni za dragocena mesečna srečanja, še posebej pa za prijateljstvo, ki od tod izvira in se napaja v brezmejnem izviru Božje ljubezni.

D. Š.

26

Bralci Božje besede Bogoslužje z branjem Božje besede sooblikujejo:

2. nedeljo v mesecu

ob 6. uri Matej Šteh Tina Zajec Drago Lokar

ob 8. uri Mojca Verbič Tadej Koleša Nuša Volkar Simon Stopar

3. nedeljo v mesecu

Rok Lampret

4. nedeljo v mesecu

Tomaž Tomažič

Jože Glavič Minka Kramar Žiga Rojec Urška Škrabec Bojana Grabnar Anja Štrus

1. nedeljo v mesecu

5. nedeljo v mesecu

ob 10. uri Joži Jevnikar Erik Rojec Živa Kastelic Botri oz. starši krščencev Družina Mehle Tomaž Pirman Družina Kramar Jožica Varga Uroš Hribar Jana Košak

K sodelovanju ste vabljeni novi sodelavci. Kontaktna oseba: Tadej Koleša, tel.: 01 787 40 40, 041 830 943.

27

Kazalo: Mesec mladih...............................................................................................................2 Marija obišče naš dom ...............................................................................................3 Podoba svete Družine med nami .............................................................................4 »Ribčev dohtar« v Šentvidu ......................................................................................5 »Duša le pojdi z mano ...« .........................................................................................5 Srečanje družin v Stični 22. marca 2009 ................................................................6 Nepozabna prva postna nedelja...............................................................................7 Duhovna obnova za člane Župnijske Karitas .........................................................8 Otroci darujejo igrače vrstnikom iz Makedonije .....................................................8 Ogled Škofjeloškega pasijona...................................................................................9 Srečanje zakoncev v mesecu aprilu 2009 ..............................................................9 Soseskina butara ......................................................................................................10 Velikonočna procesija malo drugače.....................................................................11 Žegnanje in blagoslov klopi pri sv. Miklavžu ........................................................12 Sveta birma v naši družini .......................................................................................13 Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka ................................................................14 Z vlakom k Mariji na Brezje .....................................................................................14 Šentviški Florjan ........................................................................................................15 Starševska popotnica devetošolcem .....................................................................15 S spričevalom v novo obdobje................................................................................16 Ti si duhovnik na vekomaj .......................................................................................16 Otroci v Šentvidu računali kot Frančišek...............................................................17 Oratorij – kot ga vidi župnik .....................................................................................18 Igrače so prišle do makedonskih otrok..................................................................19 »Vem, komu sem veroval«......................................................................................19 Vseslovensko srečanje pritrkovalcev.....................................................................20 Angela Medved – misli ob razstavi ........................................................................20 Zgodba neke podobe ...............................................................................................22 »Jaz sem Kraljica Miru!«..........................................................................................23 Spoštovanje med generacijami obljublja lepše in daljše življenje.....................24 Med pletarstvom in misijonarstvom........................................................................25 Družinsko popoldne na nedeljo svete Družine.....................................................26 Bralci Božje besede ..................................................................................................27

28

Pri pripravi Župnijskega utripa so sodelovali: Bogdan Petric Breda in Minka Kramar, Dragica Šteh, družina Rojec, družina Štrus, Helena Kutnar, Ivan Primc, Jože Grebenc, Jože Mehle, Lidija Štrus, Malči Ceglar, Marjeta Bijec, Mojca Koleša, Neža Bregar, Petja Mihelič, Roman Zvonar, Silvo Škrabec, Simona Zvonar, Tadej Koleša, Tanja Fajdiga, Tatjana Škrabec, Terezija Gorišek, Urška Fajdiga, Žiga Rojec, soseska sv. Miklavža, soseska Dob, župnijska mladina, Marijanska Vincencijanska mladina (MVM).

Fotografije so prispevali: Boštjan Vencelj, Tadej Koleša, Silvo Škrabec, zbirka Oratorij 2009.

Lektoriranje: Simona Zvonar Sestavil in uredil Tadej Koleša, januarja 2010.

29