Zapisi iz taborne mlake

Podoodlajte se do nedelje, prosim

Besedilo: Jalnova Kosa, fotografija: Mariša Ratajec

Sedim za računalnikom in razmišljam.

Poletje, polno taborjenj in tečajev je za nami. Za nami so vrhunci leta, s katerimi se radi in upravičeno pohvalimo, za nami je nekakšna esenca pristnega taborništva – živeti in se učiti v naravi, iz izkušnje. Z novim šolskim letom in posveti se, kot običajno, kaže tisti daljši del leta, ko sta nujni vztrajnost in motivacija.

Še predno izrečeš "tabor", že imamo vsi napolnjene koledarje s taborniškimi akcijami in predvsem sestanki. Slednji so kameleon organiziranih skupnosti in posledično politik. Ne bomo iskali opredelitve teh skupnosti, se pa lahko strinjamo, da sestankujemo radi prav vsi. Vodova srečanja so bila ali so še sestanki. Izraz, ki ima določeno veljavo. Kako se boš o nečem odločil, če ne s sestankom? Kako boš nekaj naredil, če ne s sestankom? Kako si sploh lahko kredibilen, če ne z ustanovitvijo posebnega telesa, ki bo imelo svoje sestanke, da ugotovi, da potrebujemo skupen sestanek, da imamo lahko potem vsi skupaj večji sestanek, kjer ugotovimo, da smo pravzaprav preveč sestankovali in ničesar dorekli, še manj pa naredili.

Zakaj imamo taborniki in tabornice radi sestanke? 1. Ker se nam zdi to, kar počnemo, najpomembnejše.

Ker se ostalim to ne zdi tako pomembno. In ker potem z uporabo besed sestanek dokažemo, da je bilo pomembno. 2. Ker moramo najti razlog za druženje. Ker bodo drugi rekli, da nimamo življenja, imamo denar, nimamo drugih prijateljev ... 3. Ker se ne želimo pogovarjati o tem, kar bi nas morda prizadelo. Ljudje smo mojstri izogibanja neprijetnim situacijam, če pa so te prisotne v prostovoljskem okolju, kjer je naše glavno plačilo zadovoljstvo, potem se raje pogovarjamo o vsem drugem in v ta namen skličemo veliko sestankov z različnimi ljudmi. 4. Ker smo v to vzgojeni. Vse je treba vrednotiti, vse je treba povedati, vedno se je treba spraševati zakaj, treba se je posvetovati, analizirati, vprašati izkušene, o tem razmišljati in razčiščevati v krogu.

Čemu imamo taborniki in tabornice radi sestanke? Oh, tudi na takšna vprašanja si znamo odgovoriti, poiskati lasten namen in ga na koncu ovrednotiti s cilji. Našteta vprašanja in hipotetični razlogi v prispevku ne temeljijo na nikakršni raziskavi ali razpravi, so si do neke mere nasprotujoči in so le opažanja in jadikovanja mimoidočih. Tudi longitudinalno bi verjetno prišli do zaključka, da je že od Aristotela tako, da je vsaka naslednja generacija hujša. In ko k temu dodamo še življenje na daljavo, dobimo popoln recept za številne, več ur trajajoče sestanke brez pravih zaključkov.

Nič ne de zato, se bomo že premaknili, ko bo čas. Doodle pa bomo še naprej vestno izpolnjevali.