Šolsko psihološko svetovanje

SOLSK PSIHO ISBN 978-961-237-528-7

Knjiga Šolsko psihološko svetovanje je leta 2004, ko je prvič izšla, zapolnila praznino na področju psihološkega svetovanja v šolah. Prenovljena in razširjena izdaja tega dela v letu 2012 še vedno predstavlja edino domačo literaturo, v kateri je v 11 poglavjih sistematično obdelano področje šolskega psihološkega svetovanja: od definiranja osnovnih pojmov, različnih oblik, vrst in modelov šolskega psihološkega svetovanja, potrebnih temeljnih spretnosti za to delo pa vse do vprašanja njegove učinkovitosti, etičnih vidikov tovrstnega svetovanja in profesionalnega razvoja svetovalca.

Pri obravnavi vseh teh vidikov psihološkega svetovanja sta avtorici izhajali iz slovenske svetovalne prakse in dveh dokumentov, ki pri nas določata okvir delovanja šolskih svetovalnih delavcev – Programskih smernic in Etičnega kodeksa svetovalnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.

Z dodatnimi primeri in novimi vajami sta knjigo še bolj približali študentom, ki se urijo v spretnostih šolskega svetovanja in katerim je v prvi vrsti namenjena. Knjiga pa bo v pomoč tudi praktikom – šolskim svetovalnim delavcem in učiteljem ter vsem ostalim, ki se ukvarjajo s svetovanjem otrokom in mladostnikom izven šolskega konteksta.

sonja pečjak je redna profesorica pedagoške psihologije na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Raziskovalno se ukvarja z raziskovanjem psihologije branja in pismenosti (razvojem zgodnjih bralnih sposobnosti, bralne motivacije in branja za učenje), s procesi samoregulacijskega učenja (učnimi strategijami), učenci z učnimi težavami, procesi kariernega odločanja pri šolskem svetovanju in čustveno inteligentnostjo v šolskem kontekstu. Je avtorica številnih znanstvenih in strokovnih monografij.

Kot nosilka oz. sodelavka je sodelovala v številnih raziskovalnih projektih (npr. Bralna motivacija kot dejavnik učenčeve uspešnosti v osnovni šoli; Odnos med razvojem in vrednotenjem komunikacijskih kompetenc v osnovni in srednji šoli; Pogoji za razvoj bralne motivacije in mnogih drugih).

KAtja košir je docentka za pe-

dagoško psihologijo, zaposlena na Pedagoški fakulteti in na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Predava študentom razrednega pouka, predšolske vzgoje, likovne in glasbene pedagogike ter psihologije, sodeluje pa tudi v programu pedagoško andragoškega izpopolnjevanja za učitelje. Njeno raziskovalno in strokovno delo se nanaša predvsem na preučevanje socialnih spremenljivk v šolskem kontekstu, profesionalni razvoj učiteljev in šolsko psihološko svetovanje.

Sonja Pečjak, Katja Košir: ŠOLSKO PSIHOLOŠKO SVETOVANJE

9 789612 375287

Sonja Pečjak, Katja Košir

ŠOLSKO PSIHOLOŠKO SVETOVANJE

Oddelek za psihologijo Ljubljana 2012

Sonja Pečjak, Katja Košir

ŠOLSKO PSIHOLOŠKO SVETOVANJE

Ljubljana 2012

ŠOLSKO PSIHOLOŠKO SVETOVANJE Avtorici: Sonja Pečjak, Katja Košir Recenzenta: Janez Bečaj, Cirila Peklaj Lektorici: Jadranka Golob, Nataša Hribar Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005, 2012.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Oddelek za psihologijo Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete Vodja Uredništva visokošolskih in drugih učbenikov: Jaka Repič Oblikovna zasnova: Jana Kuhar Naslovnica: VBG d. o. o.

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2012 Druga, razširjena in dopolnjena izdaja Naklada: 250 izvodov Cena: 26,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 371.091.2 37.015.3 PEČJAK, Sonja Šolsko psihološko svetovanje / Sonja Pečjak, Katja Košir. 2., razširjena in dopolnjena izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012 ISBN 978-961-237-528-7 1. Košir, Katja 263425792

Kazalo

3

Kazalo

Predgovor........................................................................................................................................................ 7 Komu je knjiga namenjena? ............................................................................................................... 8 1 Psihološko svetovanje........................................................................................................................11 1.1 Temeljne oblike psihološke pomoči..........................................................................................11 1.2 Opredelitev psihološkega svetovanja......................................................................................14 2 Teoretična izhodišča psihološkega svetovanja..................................................................16 2.1 Humanistični pristop k svetovanju ...........................................................................................16 2.1.1 Na osebo usmerjeno svetovanje....................................................................................16 2.1.2 Gestalt svetovanje................................................................................................................19 2.1.3 Svetovanje z vidika transakcijske analize.....................................................................20 2.2 Vedenjski in kognitivni pristop svetovanju.............................................................................21 2.2.1 Vedenjsko svetovanje.........................................................................................................22 2.2.2 Kognitivno-vedenjsko svetovanje..................................................................................29 2.2.3 Nevrolingvistično programiranje...................................................................................36 2.3 Sistemski/ekosistemski pristop k svetovanju........................................................................38 2.3.1 Ekološka teorija razvoja .....................................................................................................38 2.3.2 Sistemska teorija ..................................................................................................................40 3 Šolsko psihološko svetovanje: eklektični pristop k svetovanju...............................46 3.1 Značilnosti sodobnega šolsko psihološkega svetovanja...................................................49 3.2 Cilji šolsko psihološkega svetovanja.........................................................................................53 3.3 Temeljni dokument šolskega svetovanja pri nas: programske smernice....................55 3.3.1 Splošna izhodišča.................................................................................................................56 3.4 Razvoj šolske psihološko svetovalne službe v Sloveniji ....................................................65 4 Posvetovanje: delo z učitelji in starši........................................................................................70 4.1 Posvetovanje kot ključna komponenta šolskega svetovanja .........................................70 4.1.1 Temeljne sestavine posvetovanja ................................................................................72 4.1.2 Možne ovire v procesu posvetovanja...........................................................................78 4.1.3 Dajanje nasvetov..................................................................................................................81 4.2 Koordiniranje ....................................................................................................................................82 4.3 Zagovorništvo...................................................................................................................................82 5 Vrste šolsko psihološkega svetovanja......................................................................................84 5.1 Vrste šolskega svetovanja (Programske smernice, 1998) ..................................................84 5.1.1 Šolsko svetovanje vs. svetovalni eksternati................................................................84

4

Šolsko psihološko svetovanje

5.1.2 Osebno vs. skupinsko svetovanje...................................................................................85 5.1.3 Krizno-kurativno vs. razvojno-preventivno svetovanje..........................................94 5.2 Bakerjeva klasifikacija svetovanja (2000)...............................................................................100 5.2.1 Suportivno (podporno) svetovanje ............................................................................100 5.2.2 Svetovanje pri odločanju ................................................................................................101 5.2.3 Svetovanje za racionalno mišljenje..............................................................................102 5.2.4 Svetovanje za povečanje kompetentnosti, asertivno svetovanje in relaksacijsko svetovanje..................................................................................102 5.2.5 Neverbalno svetovanje ...................................................................................................102 6 Modeli šolsko psihološkega svetovanja...............................................................................107 6.1 Splošni modeli psihološkega svetovanja ............................................................................108 6.1.1 Splošni model psihološkega svetovanja (McGuiness, 1997)..............................108 6.1.2 Splošni model psihološkega svetovanja (Janis, 1983) .........................................112 6.1.3 Splošni model svetovanja (Dryden in Feltham, 1995)..........................................113 6.2 Model svetovanja pri odločanju (Ivey,1983)........................................................................114 6.3 Razvojni model svetovanja pri odločanju (Egan in Ivey, 1998).....................................124 6.4 Kratko, na rešitev usmerjeno svetovanje – KRUS................................................................132 6.4.1 Različica KRUS-a (Sklare, 1997)......................................................................................135 6.4.2 Različica KRUS-a Longa in Fogella (2001)..................................................................150 7 Temeljne spretnosti svetovalca..................................................................................................159 7.1 Spretnosti usmerjanja pozornosti............................................................................................162 7.2 Spretnosti aktivnega poslušanja..............................................................................................165 7.3 Spretnosti vplivanja.......................................................................................................................177 7.4 Spretnosti premagovanja začetnih odporov in konfrontiranja/premagovanja nesoglasij ................................................................................................................................................181 7.5 Uporaba molka v svetovalnem procesu................................................................................188 7. 6 Neučinkovita vedenja svetovalca............................................................................................190 8 Posebnosti svetovanja učencem na različnih razvojnih stopnjah.......................193 8.1 Svetovanje otrokom......................................................................................................................197 8.2 Svetovanje mladostnikom..........................................................................................................201 9 Učinkovitost svetovalne pomoči v šolskem kontekstu...............................................209 9.1 Raziskave o učinkovitosti svetovalne pomoči v šoli..........................................................209 9.1.1 Klasično zastavljene empirične raziskave .................................................................209 9.1.2 Metaanalitične raziskave.................................................................................................211 9.1.3 Raziskave z enim samim udeležencem oz. z majhnim številom udeležencev..................................................................................................................213 9.1.4 Akcijsko raziskovanje........................................................................................................217

Kazalo

5

9.2 Samoevalvacija svetovanja ........................................................................................................219 9.2.1 Evalvacija obravnavnih primerov (svetovancev).....................................................221 9.2.2 Evalvacija svetovalnega procesa...................................................................................224 9.2.3 Ocena učinkovitosti svetovanja....................................................................................226 9.2.4 Ohranjanje sprememb, doseženih tekom svetovalnega procesa....................230 10 Etični vidiki svetovanja.................................................................................................................232 10.1 Temeljna etična načela svetovanja........................................................................................232 10.1.1 Načelo zaupnosti..............................................................................................................232 10.1.2 Načelo prostovoljnosti ..................................................................................................235 10.1.3 Načelo dobrobiti za svetovanca.................................................................................237 10.2 Model svetovanja, temelječ na etičnem reševanju problemov .................................237 10.3 Etični kodeks..................................................................................................................................239 11 Profesionalni razvoj svetovalca ..............................................................................................242 11.1 Refleksija – ključna spretnost profesionalnega razvoja svetovalca ..........................242 11.1.1 Kaj ni refleksija..................................................................................................................243 11.1.2. Joharijevo okno: model zavedanja v medosebnih odnosih............................244 11.1.3 Možni načini sistematične uporabe refleksije.......................................................245 11.2 Supervizija......................................................................................................................................247 11.3 Cilji supervizije..............................................................................................................................248 11.4 Modeli supervizijskega delovanja.........................................................................................251 11.4.1 Razvojno-edukativni model supervizije .................................................................252 11.4.2 Model mentorske supervizije .....................................................................................254 11.5 Vrste supervizije ..........................................................................................................................255 11.5.1 Individualna supervizija.................................................................................................255 11.5.2 Skupinska supervizija.....................................................................................................256 11.5.3 Supervizija tima ...............................................................................................................258 11.5.4 Intervizija oz. vrstniška supervizija............................................................................260

12 Literatura ..............................................................................................................................................262 Avtorsko kazalo........................................................................................................................................272

Predgovor

7

Predgovor

Prenovljena, predelana in razširjena izdaja knjige Šolsko psihološko svetovanje, avtoric Sonje Pečjak in Katje Košir, poskuša na sistematičen način prikazati novejša spoznanja s področja šolskega psihološkega svetovanja. Knjiga je prvič izšla leta 2004 in je vključevala prispevke avtoric Sonje Pečjak (ki je bila urednica knjige), Katje Košir in Vlaste Zabukovec. Takratna izdaja knjige je dejansko zapolnila praznino v domači literaturi na področju šolskega psihološkega svetovanja, ki so jo dolgo čutili šolski psihologi in študenti psihologije pri nas. Knjiga je bila hitro razprodana in je leta 2008 doživela ponatis. Ker je knjiga v tem času ponovno pošla, sva se s kolegico Katjo odločili, da jo »osveživa« z najnovejšimi spoznanji na tem področju ter jo z dodatnimi primeri in vajami še bolj približava študentom, ki se urijo v šolskem svetovanju.

Knjiga je razdeljena v 11 vsebinskih poglavij, v katerih so obravnavane vse glavne komponente tega področja: od definiranja osnovnih pojmov, različnih oblik, vrst in modelov šolskega psihološkega svetovanja, potrebnih temeljnih spretnosti za to delo pa vse do vprašanja njegove učinkovitosti, etičnih vprašanj in profesionalnega razvoja šolskega svetovalca – psihologa.

Pri obravnavi vseh teh vidikov psihološkega svetovanja sva izhajali tudi iz slovenske svetovalne prakse, tj. iz dveh temeljnih dokumentov, ki v Sloveniji določata okvir delovanja šolskih svetovalnih delavcev – Programskih smernic (1998) in Etičnega kodeksa svetovalnih delavcev v vzgoji in izobraževanju (1998).

Posamezna poglavja v knjigi bi lahko povezali v nekaj zaključenih vsebinskih sklopov. Prvi sklop je namenjen teoretičnemu orisu psihološkega svetovanja nasploh in zajema prva štiri poglavja. V poglavju 1 z naslovom Psihološko svetovanje avtorice najprej opredelijo temeljne oblike psihološke pomoči in koncept psihološkega svetovanja. V drugem poglavju Teoretična izhodišča psihološkega svetovanja predstavijo tri, za šolsko svetovanje najbolj relevantne teoretske pristope – humanistični, vedenjsko kognitivni in sistemski pristop. Pri tem opišejo osnovne značilnosti posameznih pristopov, poudarijo razlike med njimi, prednosti in pomanjkljivosti posameznih pristopov ter te pristope dopolnijo s konkretnejšimi opisi nekaterih tehnik, ki jih lahko uporabljamo v praksi. Tretje poglavje z naslovom Šolsko psihološko svetovanje: eklektičen pristop pa predstavlja organsko dopolnitev drugega poglavja. »Čistim« teoretskim usmeritvam avtorice dodajajo eklektični pristop k svetovanju, ki predstavlja združitev različnih teoretskih usmeritev in iz njih izhajajočih tehnik. Šolsko psihološko svetovanje namreč le redko dovoljuje uporabo »čistih« teoretskih pristopov. Različna ­problematika

8

Šolsko psihološko svetovanje

in specifični primeri, s kakršnimi se srečujejo šolski svetovalni delavci, zahtevajo kombiniranje sicer različnih teoretično utemeljenih prijemov.

V četrtem poglavju Posvetovanje predstavljamo dejavnost posvetovanja kot ključni element sodobnega šolskega svetovanja, pri čemer ga opišejo tako s teoretskega vidika kot ga dopolnijo s konkretnimi napotki za delo z učitelji in starši.

Osrednji sklop, ki predstavlja jedro knjige, zajema poglavja pet, šest, sedem in osem, v katerih je podrobno predstavljeno in razčlenjeno šolsko psihološko svetovanje. V poglavju pet z naslovom Vrste šolskega svetovanja lahko spoznate različne vrste šolskega svetovanja – osebno vs. skupinsko svetovanje, krizno-kurativno vs. razvojno-prevetivno svetovanje, suportivno svetovanje, svetovanje pri odločanju itd. V poglavju šest Modeli šolskega psihološkega svetovanja avtorici v strnjeni in pregledni obliki prikazujeta, po katerih modelih vse lahko šolski psiholog vodi svetovalni pogovor. Večina modelov je dopolnjena s konkretnimi primeri in spodbudami (primeri) za praktično urjenje v vodenju svetovalnega pogovora, kar omogoča bralcu, da lahko prebrano enostavno prenese v svojo prakso. Ta sklop nadaljuje poglavje sedem z naslovom Temeljne spretnosti svetovalca. V njem so zelo natančno prikazane in ponazarjene svetovalne spretnosti, potrebne za učinkovito svetovanje – od spretnosti usmerjanja pozornosti, poslušanja, vplivanja do spretnosti reševanja nesoglasij. Vsaka spretnost je ponazorjena s primeri in nadgrajena z različnimi vajami, ki jih lahko uporabimo v procesu razvijanja veščin. Ta osrednji sklop zaključuje poglavje osem Posebnosti svetovanja učencem na različnih razvojnih stopnjah, kjer avtorici opozarjata na specifičnosti svetovanja otrokom in mladostnikom, saj je poznavanje razvojnih značilnosti otroka in mladostnika nujni pogoj za uspešno svetovanje v teh razvojnih obdobjih.

Zadnji sklop vključuje poglavja devet, deset in enajst. V devetem poglavju Učinkovitost svetovalne pomoči v šolskem kontekstu je predstavljena redkeje obravnavana problematika ugotavljanja učinkovitosti svetovalnega dela. Avtorici ponujata šolskim psihologom vrsto načinov, kako spremljati učinke svojega dela.

Učinkovitost svetovalnega dela pa je v veliki meri povezana tudi z upoštevanjem etičnih načel pri svetovanju in z nenehnim strokovnim izpopolnjevanjem, ki ju obravnavata končni dve poglavji.

Komu je knjiga namenjena?

V prvi vrsti študentom psihologije kot pomoč za teoretsko in praktično poglabljanje v teme, s katerimi se srečujejo pri različnih izbirnih predmetih. Ker predstavljene teoretične paradigme in modele avtorici vse čas ilustrirata s

Predgovor

9

­ onkretnimi svetovalnimi primeri in dodajata tudi primere za urjenje različnih k svetovalnih veščin, knjiga predstavlja dobro izhodišče za načrtovanje aktivnega urjenja svetovalnih veščin tako v okviru študija kot tudi nadaljnjega strokovnega spopolnjevanja šolskih psihologov.

Prepričani sva, da bo knjiga v pomoč tudi drugim šolskim svetovalnim delavcem (pedagogom, socialnim delavcem, socialnim pedagogom in specialnim pedagogom), pa tudi učiteljem in vsem tistim, ki se ukvarjajo s svetovanjem otrokom in mladostnikom tudi izven šolskega konteksta.

Avtorici

Psihološko svetovanje

11

1 Psihološko svetovanje

V tem poglavju boste spoznali: • temeljne oblike psiholoških pomoči; • razliko med svetovanjem in terapijo; • različne opredelitve psihološkega svetovanja; • temeljne elemente v psihološkem svetovanju.

1.1 Temeljne oblike psihološke pomoči Psihološko svetovanje je ena izmed oblik nudenja psihološke pomoči posamezniku ali skupini ljudi. O pomoči na splošno govorimo takrat, kadar ena oseba drugi »ponudi roko«. Ta pomoč se kaže v mnogih pojavnih oblikah – od pazljivega poslušanja prijatelja do profesionalnega nudenja pomoči v kateri od za to specializiranih institucij.

Nelson-Jones (2003) navaja štiri skupine ljudi, ki lahko nudijo tovrstno pomoč: 1. Strokovnjaki – to so osebe, ki so izurjene za profesionalno nudenje pomoči ljudem pri reševanju njihovih težav in so za to tudi plačane. Mednje sodijo psihologi, psihiatri, socialni delavci in drugi svetovalci.

2. Prostovoljni svetovalci – to so ljudje, usposobljeni na področju svetovanja in nudenja pomoči, ki prostovoljno opravljajo to delo v različnih centrih in inštitucijah kot npr. v svetovalnici za mlade, cerkvenih inštitucijah, kriznih telefonih (npr. TOM) ipd.

3. Ljudje, ki pri svojem delu potrebujejo te spretnosti. Mednje sodijo npr. zdravniki in medicinske sestre, učitelji, duhovniki in različni menedžerji, ki vodijo skupine ljudi.

4. »Neslužbeni« svetovalci. V tej vlogi, tj. pomagati drugemu, se pogosto znajdejo vsi ljudje, bodisi v vlogi partnerja, starša, prijatelja, sodelavca ali sorodnika.

Med najpogostejšimi oblikami profesionalnega nudenja pomoči najdemo v psihološki literaturi naslednje tri: intervju/pogovor, svetovanje in psihoterapijo.

Intervju/pogovor definiramo kot obliko zbiranja podatkov, ki ga šolski psihologi uporabljajo v različnih situacijah – ob vstopu otroka v šolo, pri poklicnem svetovanju itd., pri srečanju z učiteljem ali staršem ...

12

Šolsko psihološko svetovanje

Svetovanje je, v primerjavi s pogovorom, bolj intenziven proces in se povezuje z nudenjem pomoči »normalni« populaciji (populaciji brez težjih motenj) z namenom doseganja ciljev ali izboljševanja svojega funkcioniranja nasploh.

Psihoterapija pa pomeni dolgotrajnejši proces, ki se povezuje s preoblikovanjem osebnosti in globljimi spremembami v osebnostni strukturi. Pojem psihoterapija se pogosto povezuje s pojmom patologije in delom s »klinično ali abnormnalno« populacijo. Če pogledamo razliko med vsemi tremi oblikami nudenja pomoči, kot jo vidijo Ivey, M. Bradford – Ivey in Simek – Downing (1987), potem je ta razlika med njimi sledeča:

Slika 1: Razlike med pogovorom, svetovanjem in psihoterapijo (Ivey, A. E., Bradford-Ivey, M. in Simek – Downing, L., 1987, 19)

Intervju/pogovor je v šolski situaciji najbolj pogosto povezan z zbiranjem podatkov, ko psiholog išče različne možnosti za rešitev problema. Intervju/pogovor je najpogosteje ekskluzivno vezan na »normalno« populacijo. Nasprotno pa je psihoterapija povezana z globljimi spremembami vedenja in mišljenja, osebnostne rekonstrukcije in običajno dolgotrajnejšim odnosom med klientom/svetovancem in terapevtom, kot je to pri svetovanju. Obema – svetovanju in psihoterapiji – je skupno, da gre za premišljeno in načrtno uporabo psiholoških tehnik.

Corsini (1995) navaja, da v primerjavi s svetovalci terapevti več poslušajo, manj pa poučujejo, svetujejo in pojasnjujejo. Glavni razločevalni kriteriji med svetovanjem in psihoterapijo bi torej bili: • intenziteta dela s svetovancem/klientom (pri terapiji je praviloma večja), • čas trajanja (daljši pri terapiji); • globina poseganja v psiho posameznika (pri terapiji večja).

• usmerjenost na vrsto populacije (pri svetovanju prevladuje delo z »normalno«, pri terapiji delo s klinično populacijo).

Psihološko svetovanje

13

Dejansko je zelo težko potegniti ločnico med svetovanjem in ostalima dvema oblikama pomoči, na kar opozarjajo številni avtorji (Baker, 2000; Bor in sod., 2002; Hough, 2002; Kottler in Kottler, 2001; McGuiness, 1998; Nelson-Jones, 2003). Tako vsak pogovor, ki ga ima psiholog z otrokom, še ne pomeni svetovanja. Hkrati pa lahko svetovalec, čeprav redko, uporablja tudi terapijo. Vendar je potrebno posebej poudariti, da glavnino populacije v svetovalnem odnosu predstavlja »normalna« populacija, čeprav se svetovalec lahko občasno ukvarja tudi s kliničnimi primeri.

McGiuness (1998) navaja nekaj temeljnih razlik obstaja med enostavnim stikom (pogovorom) in svetovanjem. Pri pogovoru je velikokrat tako, da poskušamo biti za tistega, ki potrebuje pogovor enostavno »tam«, mu nuditi podporo, ne da bi natančno vedeli, kako mu pomagati, vendar pa s prepričanjem, da ne vrednotimo in da nudimo tistemu, ki je potreben pomoči toplino. V takih situacijah (pogovora) poslušalec uporablja temeljne svetovalne spretnosti.

V procesu svetovanja pa te svetovalne spretnosti usmerjanja pozornosti, poslušanja in vplivanja svetovalec uporablja zavestno in premišljeno. »biti tam« podpora naklonjenost

posameznik nudi podporo, pogovor je nedinamičen, nekdo v pogovoru daje nasvete in predloge, drugega v pogovoru je strah odvisnosti

(odnos) (proces) (spretnosti in tehnike)

spodbujanje spreminjanje neoviranje

je spremenljivo, lahko je boleče, dinamično, posameznik v njem teži k osebni rasti in neodvisnosti

SVETOVANJE POGOVOR

Slika 2: Interakcije med ljudmi z namenom pomoči: kontinuum od preprostega pogovora do svetovanja (McGuiness, 1998, 19)

Zaključimo lahko, da je razmejevanje med pogovorom, svetovanjem in psihoterapijo zgolj aproksimativno, saj šolski svetovalec zelo pogosto uporablja pogovor, hkrati pa tisti, ki uporabljajo zgolj metodo pogovora, vanj vsaj občasno vnašajo nekatere terapevtske elemente.

14

Šolsko psihološko svetovanje

1.2 Opredelitev psihološkega svetovanja Obstajajo različne opredelitve psihološkega svetovanja. Nelson-Jones (2003) navaja, da pri opredeljevanju svetovanja lahko uporabljamo različne kriterije: svetovanje lahko opredeljujemo skozi svetovalni odnos, skozi sklop svetovalnih metod in tehnik, skozi cilje svetovanja, skozi iskanje razlik do terapije itd.

V nadaljevanju navajamo nekaj najbolj značilnih definicij, v katerih prevladujejo različni kriteriji opredeljevanja: 1) Definicija svetovanja, ki jo lahko zasledimo v številnih učbenikih, opredeljuje svetovanje kot prostovoljno, kratkotrajno, pogosto le situacijsko interakcijo med tistim, ki išče pomoč (svetovancem) in svetovalcem zato, da pomaga svetovancu zmanjšati oz. odpraviti njegov problem (Weidenman in Krapp, 1986).

2) Dryden (1993) opredeljuje svetovanje kot premišljeno, načrtovano in aktivno dejavnost, ki jo nudi oseba, posebej usposobljena za to delo. To je oseba, ki je v določenem času in na določenem mestu na voljo ljudem, ki potrebujejo njeno specifično pomoč.

3) Podobno, le bolj podrobno razdelano definicijo z glavnimi značilnostmi svetovanja, podaja McGuiness (1997). Avtor pravi, da je svetovanje proces nudenja pomoči, ki izhaja iz posebnega varnega odnosa med svetovalcem in svetovancem, ki pomaga svetovancu uporabiti večji del njegovih osebnih potencialov za to, da lahko odgovarja na spremembe v svojem življenju. Pri tem svetovanje zajema specifične spretnosti in tehnike, ki omogočajo svetovancu, da postane bolj kompetenten, zadovoljen in ustvarjalen.

Ključne pojme McGuinessove definicije svetovanja predstavljamo v naslednjem prikazu.

1. Svetovanje je odnos (varen, usmerjen na svetovanca, dinamičen) v katerem so 2. uporabljene številne spretnosti in tehnike 3. s pomočjo katerih spodbujamo proces pomoči za doseganje pozitivnih sprememb od nezadovoljstva trpljenja nizkega samovrednotenja manj razvitih socialnih spretnosti

k zadovoljstvu razbremenitvi višjemu samovrednotenju bolj razvitim socialnim spretnostim

Slika 3: Pregled ključnih pojmov v svetovalnem procesu (McGuiness, 1997, 22)

Psihološko svetovanje

15

4) Svetovanje je dinamičen, kontinuiran proces, v katerem svetovalec z »zemljevida« (svetovalnih tehnik) pomaga najti svetovancu lastno pot (iz problema). Baker (2000).

5) Opredelitev Bora, J. Ebner-Landy, S. Gill in Bracea (2002) pa pravi: Svetovanje je interakcija v terapevtski situaciji, ki se prvenstveno osredotoča na pogovor o odnosih, prepričanjih in vedenju (vključujoč občutja) in skozi katero razjasnimo, uokvirimo ali preokvirimo posameznikov problem na primeren ali uporaben način ter generiramo nove rešitve. Če povzamemo ključne točke predhodnih definicij, bi lahko rekli, da je svetovanje interpersonalni proces, ko poskuša svetovalec skupaj s svetovancem/svetovanci poiskati rešitve, ki bodo zmanjšale ali odpravile problem svetovanca/svetovancev oz. proces, ki bo vsaj delno zadovoljil potrebe svetovanca oz. svetovancev.

Zelo nazorno in duhovito prikazuje poslanstvo svetovanja naslednja slika:

Slika 4: »Poslanstvo« svetovanja (vzeto iz knjige: Bognar, L in sod. (1994.). Budimo prijatelji, naslovna stran)

SOLSK PSIHO ISBN 978-961-237-528-7

Knjiga Šolsko psihološko svetovanje je leta 2004, ko je prvič izšla, zapolnila praznino na področju psihološkega svetovanja v šolah. Prenovljena in razširjena izdaja tega dela v letu 2012 še vedno predstavlja edino domačo literaturo, v kateri je v 11 poglavjih sistematično obdelano področje šolskega psihološkega svetovanja: od definiranja osnovnih pojmov, različnih oblik, vrst in modelov šolskega psihološkega svetovanja, potrebnih temeljnih spretnosti za to delo pa vse do vprašanja njegove učinkovitosti, etičnih vidikov tovrstnega svetovanja in profesionalnega razvoja svetovalca.

Pri obravnavi vseh teh vidikov psihološkega svetovanja sta avtorici izhajali iz slovenske svetovalne prakse in dveh dokumentov, ki pri nas določata okvir delovanja šolskih svetovalnih delavcev – Programskih smernic in Etičnega kodeksa svetovalnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.

Z dodatnimi primeri in novimi vajami sta knjigo še bolj približali študentom, ki se urijo v spretnostih šolskega svetovanja in katerim je v prvi vrsti namenjena. Knjiga pa bo v pomoč tudi praktikom – šolskim svetovalnim delavcem in učiteljem ter vsem ostalim, ki se ukvarjajo s svetovanjem otrokom in mladostnikom izven šolskega konteksta.

sonja pečjak je redna profesorica pedagoške psihologije na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Raziskovalno se ukvarja z raziskovanjem psihologije branja in pismenosti (razvojem zgodnjih bralnih sposobnosti, bralne motivacije in branja za učenje), s procesi samoregulacijskega učenja (učnimi strategijami), učenci z učnimi težavami, procesi kariernega odločanja pri šolskem svetovanju in čustveno inteligentnostjo v šolskem kontekstu. Je avtorica številnih znanstvenih in strokovnih monografij.

Kot nosilka oz. sodelavka je sodelovala v številnih raziskovalnih projektih (npr. Bralna motivacija kot dejavnik učenčeve uspešnosti v osnovni šoli; Odnos med razvojem in vrednotenjem komunikacijskih kompetenc v osnovni in srednji šoli; Pogoji za razvoj bralne motivacije in mnogih drugih).

KAtja košir je docentka za pe-

dagoško psihologijo, zaposlena na Pedagoški fakulteti in na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Predava študentom razrednega pouka, predšolske vzgoje, likovne in glasbene pedagogike ter psihologije, sodeluje pa tudi v programu pedagoško andragoškega izpopolnjevanja za učitelje. Njeno raziskovalno in strokovno delo se nanaša predvsem na preučevanje socialnih spremenljivk v šolskem kontekstu, profesionalni razvoj učiteljev in šolsko psihološko svetovanje.

Sonja Pečjak, Katja Košir: ŠOLSKO PSIHOLOŠKO SVETOVANJE

9 789612 375287

Sonja Pečjak, Katja Košir

ŠOLSKO PSIHOLOŠKO SVETOVANJE

Oddelek za psihologijo Ljubljana 2012