Monografija je posvečena medkulturni mediaciji, ki jo lahko opredelimo kot posebno stroko, namenjeno premoščanju jezikovnih, kulturnih in drugih ovir v različnih javnih ustanovah, vključno z zdravstvenimi. Medkulturna mediacija se v Sloveniji uveljavlja predvsem v zdravstvenih ustanovah, ki so kot odziv na številne jezikovne in kulturne nesporazume med tujejezičnimi pacienti in zdravstvenimi delavci začele s postopnim zaposlovanjem medkulturnih mediatork. Avtorja sledita procesu vpeljevanja medkulturne mediacije v zdravstvene ustanove, pri čemer njuna analiza izhaja iz večletnega sodelovanja v projektih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ter iz terenske raziskave, ki je potekala med letoma 2018 in 2019. Raziskava je obsegala 15 individualnih in 15 skupinskih polstrukturiranih intervjujev z medkulturnimi mediatorkami, ki delajo v različnih krajih Slovenije.