Nacionalizacija preteklosti

Božidar Jezernik

Božidar Jezernik

Nacionalizacija preteklosti

ISBN 978-961-237-614-7

ISBN 978-961-237-614-7

9 789612 376147

Nacionalizacija preteklosti

Božidar Jezernik je redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo. V letih 1988– 1992 in 1998–2003 je bil predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v letih 2003–2007 pa dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je vodja programske skupine Slovenske identitete v evropskem in svetovnem kontekstu in raziskovalnih projektov Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem ter Junaki in slavne osebnosti na Slovenskem.

Objavil je monografije o italijanskih, nemških in jugoslovanskih koncentracijskih taboriščih: Boj za obstanek (1983, 1997; angleški prevod, 1999), Spol in spolnost in extremis (1993), Non cogito ergo sum (1994) – popravljena in razširjena verzija je izšla kot Goli otok – Titov gulag (2013; srbsko, 2012; poljsko, 2013). Monografijo o kavi in kavarnah (Kava 1999, 2013; poljsko 2012).

Njegova monografija o potopisih po Balkanu je izšla kot Dežela, kjer je vse narobe (1998; bosanski prevod, Sarajevo 2000). Popravljena in razširjena verzija je izšla kot Wild Europe (London 2004) in je bila prevedena v turški (Vahşi Avrupa, Istanbul 2006), poljski (Dzika Europa, Krakow 2007), srbski (Divlja Evropa, Beograd 2007), italijanski (Europa selvaggia, Torino 2010), albanski (Europa e egër, Tirana 2010), slovenski (Divja Evropa, Ljubljana 2011) in bolgarski jezik (Divata Evropa, Sofia 2013). Nemški prevod je v pripravi.

Čeprav smo Slovenci geografsko, gospodarsko, politično in kulturno del Evrope in polnopravni člani EU, svojo usodo še vedno povezujemo s svojo narodno pripadnostjo. Narod, narodnost, dediščina, identiteta ohranjajo svojo čarobno moč. Ko razmišljamo o sebi, so navedeni pojmi še vedno naša poglavitna orodja. Vendar narodni okvir ne zadošča za razumevanje širših procesov. Nasprotno, večkrat celo povzroči, da je naš pogled omejen, naša podoba stvarnosti pa nejasna.

Kakor vsi drugi produkti zgodovinskega razvoja, so tudi narodi zapisani spremembi.

Prav kakor v egipčanskih piramidah vidimo zgolj monumentalen absurd, odkar je ugasnila vera v posmrtno življenje pokojnikov, pokopanih v njih, se tudi narodi osmišljajo le znotraj določenega konteksta.

Pričujoča knjiga se ukvarja z vprašanjem konstrukcije narativne podobe naroda. Avtor namreč vidi v procesu konstrukcije slovenskega naroda potrdilo pravilnosti teze Ernesta Gellnerja o narodih kot produktu procesov modernizacije in o vlogi nacionalistov pri oblikovanju narodov. Ker so mnoge dimenzije razvoja narodov internacionalne, obravnava nekatera vprašanja oblikovanja narativne podobe naroda tudi na primerih drugih narodov.

Bo탑idar Jezernik

Nacionalizacija preteklosti

Nacionalizacija preteklosti Zbirka: Razprave FF (ISSN 2335-3333) Avtor: Božidar Jezernik Recenzenta: Jože Hudales, Ingrid Slavec Gradišnik Lektor: Miha Pintarič Prevod povzetka: Dean DeVos Korekture: Maja Avsenik Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau Fotografija avtorja na zavihku: Jure Eržen © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Izdal: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Oblikovna zasnova zbirke: Lavoslava Benčić Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2013 Prva izdaja Tisk na zahtevo Cena: 24,90 EUR

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 930.85(497.4) JEZERNIK, Božidar Nacionalizacija preteklosti / Božidar Jezernik ; [prevod povzetka Dean DeVos]. 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2013. (Razprave FF, ISSN 2335-3333) ISBN 978-961-237-614-7 269928960

Kazalo vsebine 1 Modernizacija in slovenska narodna prebuja . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 1.1

Barbari trkajo na vrata . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8

1.2

Pomlad narodov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11

1.3

Narod in kri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 16

1.4

Politika narodovanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20

1.5

»Iz veka v vek kri gre v tek« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 26

1.6

»Glejmo nazaj, da vidimo naprej!« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31

2 Preteklost, zgodovina in kulturna dediščina . . . . . . . . . . . . . . . . 39 2.1

Preteklost kot kamnolom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41

2.2

Varovanje dediščine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 45

2.3

Jezik Adama in Eve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51

2.4

»Preteklost je tuja dežela« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54

3 Kranjske »knjige sveta« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 3.1

Passione nobilem v Vojvodini Kranjski . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59

3.2

Skrivnostni Škot Toth . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62

3.3

Kapljica na kapljico – spodkoplje okamenelo podobo sveta . . . 66

3.4 Hacquetov Naturalienkabinet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 3.5

»Nikoli patriot, ampak kozmopolit« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77

4 Moskovska etnografska razstava leta 1867 . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 4.1 Svet-kot-razstava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 4.2

Slovanski oddelek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83

4.3

»Romanje v Moskvo« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86

4.4

Vseruska etnografska razstava . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91

4.5

Majarjeva skupina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97

4.6

Politika znanstvene razstave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 100

4.7

Slovanski kongres . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 102

5 Politika varovanja spominov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107 5.1

Konstruiranje modernosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107

5.2

Kranjski deželni muzej »Rudolfinum« . . . . . . . . . . . . . . . . . 109

5.3

Objektivizacija kulture . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113

5.4

Narodne svetinje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116

3

6 Slovenska kulturna dediščina in politika . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 6.1

Včeraj in danes . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 126

6.2 Domorodci in ptujci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 128 6.3

Dejstva in fikcija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132

6.4

»Mesto mori, dežela poživi!« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135

6.5

Apropriacija in nacionalizacija dediščine . . . . . . . . . . . . . . . 146

7 Kranjski deželni muzej in narodna politika . . . . . . . . . . . . . . . . 149 7.1

Pravi človek na pravem mestu – ob pravem času . . . . . . . . . 150

7.2

»Klerikalna strahovlada« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152

7.3

Senzacionalno odkritje leta 1910 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 154

7.4

Bajni Zlatorog in svinjak v bizantinskem slogu . . . . . . . . . . . 159

7.5

Nacionalizem in znanstvena objektivnost . . . . . . . . . . . . . . 163

8 Antropolog, ki je ljudem meril glave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169 8.1

Slovenski etnografski muzej . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 169

8.2

Stolica za etnologijo in etnografijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175

8.3

Spomini na Belo krajino . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 178

8.4

Bela krajina in albansko vprašanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 182

8.5

Šolska pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 186

8.6

Raziskovalec »temnega Balkana« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 188

8.7

Index cephalicus . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 194

8.8

Predstavniki »arijske rase« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199

8.9

Velika vojna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 203

8.10

»Vstani, Slovenija!« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 207

9 Konstrukcija identitete na marmorju in terakoti . . . . . . . . . . . . . 215 9.1

Stara slava Grčije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215

9.2

Rimski templji in moderni muzeji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 218

9.3

Elginov marmor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222

9.4

Reševanje »ostankov naših prednikov« . . . . . . . . . . . . . . . . 224

9.5

Gradnja imperialnega muzeja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231

9.6

»Kaj lahko naredi vandalski Turek« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 235

9.7

Delitev na Nas in Vas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 240

4

10 Cesarica z dvema glavama . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 243 10.1

Vprega s parom vrancev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 243

10.2

Skrivnost torza brez glave . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 245

10.3

Končno spet skupaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 247

10.4

Glava za klobuk . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 250

10.5 Vzpon in padec cesarskega svetišča . . . . . . . . . . . . . . . . . . 256 10.6

Drugič obglavljena . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 257

10.7

»Posilstvo zgodovine« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 261

11 Konstrukcija Drugega s pomočjo državnega terorja . . . . . . . . . . 265 11.1

Rasna higiena . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 265

11.2

Socialna funkcija »inferiornosti« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 267

11.3

Človeški material »znanstvenega pomena« . . . . . . . . . . . . . 271

11.4

Zbirke »posebnega antropološkega interesa« . . . . . . . . . . . 272

11.5

Muzeji kot jamstvo znanstvenosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 278

11.6

Lobanje in kosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 284

11.7

Dolihokefalni slovar ali brahikefalna slovnica? . . . . . . . . . . . 288

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 291 Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Citirane reference . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299 Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 357

5

1

Modernizacija in slovenska narodna prebuja

Niti največji fantasti niso pričakovali, da bo revolucija leta 1848 tako na stežaj odprla vrata gospodarskemu razvoju in splošnemu družbenemu napredku. A zgodilo se je prav to. Na vseh področjih družbenega in kulturnega življenja so kmalu nastopile spremembe, tako široke in globoke, da je pričakovanje nepričakovanega postajalo vse bolj vsakdanja stvar. Zato so sodobniki devetnajsto stoletje navdušeno poimenovali »stoletje čudežev« (Nepodpisano, 1898, 462). Odslej se zaslužnost ljudi ni več merila po njihovem rojstvu, kakor nekdaj, v minulih časih, temveč po dosežkih: »Vsak človek, kdor dela – del je pa mnogotero na svetu, z roko in glavo – je časti vreden, naj je kdor koli; vsak pa, ki le lenobo pase in vživa le, kar so mu drugi pridelali, ni vreden piškavega oreha, naj je kdor koli« (L – c., 1856, 396). Če je bila dotlej med gospodi na eni ter kmeti in rokodelci na drugi strani tako rekoč nepremostljiva razlika, so bili poslej tudi kmetje in rokodelci gospodi (Nepodpisano, 1848d, 160).

Slika 1: I. Vavpotič, Kako ameriški mlin melje kmete in rokodelce v gospode, risba iz knjige Rev. J. M. Trunka, Amerika in Amerikanci, 1912.

Za razvoj industrializacije in urbanizacije so bile spone starega režima pretesne, saj ta veliki večini ljudi ni zagotavljal niti svobode gibanja in je naravnost dušil gospodarsko pobudo. Pravni predpisi so urejali tako rekoč vsa področja življenja, pri čemer je bilo njihovo poglavitno načelo izključevanje vsake večje spremembe: V pretečenem stoletji si ljudje niso mogli nič misliti brez ograj natanjčnih predpisov; vse je moglo teči v teh vojnicah. Še za obleko so 7

veljale postave. Rokodelci naj se nikar ne pečajo s kmetijstvom – so rekli – ker to njih misel na druge reči obrača in jih moti v svojem rokodelstvu. Prebivavci večjih mest naj se nikar ne pečajo s kmetijstvom, ktero naj se prepustí samo bližnjim vasém. (Nepodpisano, 1860, 121) Poljedelci niso smeli zapustiti svojega zemljišča in se preseliti kam drugam, niti trgovati drugje kot v mestih, ne ukvarjati se z obrtjo. Po drugi strani so meščanske pravice podelili samo tistim, ki jih je kateri izmed cehov sprejel medse. Cehi so natanko določali, koliko mojstrov sme biti v določenem mestu, o sprejemu novih članov pa so odločali cehovski mojstri, ki so želeli obdržati monopol v svojih, kar se da maloštevilnih rokah (Vrhovec, 1886, 9–10; Lončar, 1911, 23).

Gospodarski razvoj, ki ga je prinesla moderna doba, je ljudem omogočal dostop do boljših in cenejših produktov v vedno večjih količinah, na življenje ljudi pa je pomembno vplival tudi njen stranski produkt: rušenje tradicije in spoštovanja (glej npr. Pederin, 1987, 51). Po definiciji je modernizacija oblika razvoja, pri katerem se opušča določene tradicionalne družbene norme in vrednote z namenom doseganja napredka; zato poteka v poudarjenem nasprotju s »tradicijo« in »tradicionalizmom« (Smith, 1999, 708; glej tudi Lewellen, 1992, 152–154). Zaradi procesov modernizacije je tradicionalna kultura izginjala, podedovane resnice pa so se druga za drugo znašle na rešetu, na katerem so se včerajšnje družbene norme in pravila izkazovala kot goli predsodki (glej npr. A. D., 1922, 2).

Industrializacija in urbanizacija sta kmalu zaznamovali zahodno Evropo; od tam sta se pozneje (raz)širili po vsem svetu in močno vplivali na razvoj gospodarskega, političnega in kulturnega življenja tudi drugod, pač v odvisnosti od lokalnih razmer (glej npr. Sedej, 1988–1990, 17–18).

1.1

Barbari trkajo na vrata

Družbeni prevrat je marčna revolucija 1848 sprožila tudi v Avstrijskem cesarstvu, vključno z njegovimi obrobnimi predeli, med katere so sodile notranjeavstrijske dežele (Koroška, Štajerska, Kranjska in Primorska). V času vladavine Marije Terezije je veljalo mnenje, da velika mesta niso najbolj primerna za tovarne. Ugledni profesor državnih ved na dunajski univerzi Joseph von Sonnenfels, denimo, je učil, da so samo »take fabrike, ki delajo reči za lišp in potrato«, primerne za v velika mesta, »ker le tù se kupuje njih blago, ki bi iz kmetov dovaževano že zavolj vožnine moglo dražje biti«. Sicer je bilo po profesorjevem mnenju pravo mesto za tovarne na kmetih:

8

ker dobivajo marsikaj, česar potrebujejo, zlasti pa derva za kurjavo, veliko cenejše; potem morejo tudi svoje izdelke bolji kup prodajati. Tudi je dnína (lon) po kmetih zmiraj nižja kakor v velikih mestih; fabrike dobivajo cenejše delavce, in ti nimajo na deželi toliko priložnosti, zapraviti kar zaslužijo, kakor po mestih, kjer jih izgledi premožniših ljudi zapeljujejo, ali pa se nesrečne mislijo, če vidijo druge dobro živeti, same sebe pa stradati. (Nepodpisano, 1860, 122) Industrializacija je povečala učinkovitost proizvodnje, ker so si tovarne delile delo in je določena tovarna delala »samo to, druga spet samo to, in še le tretja ali peta in deseta sostavlja to, kar so vse une, pa vsaka posebej naredile« (Nepodpisano, 1860, 121–122). Ker je bilo to laže doseči v mestih, se je delež mestnega prebivalstva skokoma povečeval. Industrializacija je prinašala nova delovna mesta, ta so pritegnila nove množice tistih, ki so šli s trebuhom za kruhom. Nekdanji prebivalci vasi so morali v mestih pozabiti na tradicionalne šege in navade. Ker niso poznali mestnih tradicij, so bili toliko bolj odprti za novosti, ki jih je prinašala nova doba. Zato se je hkrati z razkrojem podeželskih šeg in navad pospešeno razkrajala tudi tradicionalna urbana kultura. Prav kakor je povedal Bogomil Vošnjak: »Barbari trkajo povsodi pri nas na mestna vrata, in barbari so bili še vedno in povsodi zmagovalci« (Vošnjak, 1904, 71).

V primerjavi z zahodno Evropo je Avstrijsko cesarstvo zaostajalo v industrijskem razvoju (Ward, 1970, 108; Hroch, 2009, 59; glej tudi Pančur, 2002, 19– 22); na začetku druge polovice devetnajstega stoletja je bilo kmetijstvo še vedno njegov »najmočnejši steber« (Nepodpisano, 1866b, 277). Po uradnih statističnih podatkih iz leta 1858 je to pomenilo, da je bilo tedaj v vsem cesarstvu 6.981.960 kmetovalcev, 1.017.468 trgovcev, obrtnikov in rokodelcev, 2.037.258 poslov in 2.798.456 dninarjev (Nepodpisano, 1858, 370). Na obrobju cesarstva je bil relativni delež poljedelcev še višji kot v njegovem središču. Na Kranjskem, spodnjem Štajerskem, Koroškem in Primorskem se je sredi druge polovice devetnajstega stoletja večina prebivalstva ukvarjala s poljedelstvom, medtem ko sta bila obrt in trgovina le neznatno zastopana. Poljedelci so imeli malo ali srednjo posest, velika posestva so bila izjema (Mencinger, 1866, 2; Pleteršnik, 1874, 162–163; glej Arnez, 1983, 10). Še v letih pred prvo svetovno vojno je bilo med štajerskimi in koroškimi Slovenci približno 60 % poljedelcev in živinorejcev, na Kranjskem, Goriškem in v Istri pa 65 do 70 % (Abditus, 1918, 17). Pred industrializacijo so se prebivalci avstrijskih mest in vasi razlikovali tudi po jeziku: številna mesta so bila »nemški otoki« v »slovanskem morju« (Ward, 1970, 12; Pederin, 1987, 57; Cvirn, 1993, 51).

9

V Avstrijskem cesarstvu je tedaj čas tekel drugače kot na zahodu Evrope.1 Vendar niti strogi absolutizem kneza Clemensa Metternicha, ki je kar 37 let opravljal najvišjo državno službo, vetra sprememb ni mogel zaustaviti na mejah starodavnega cesarstva. Najsi je Metternichov režim še tako tiščal nazaj urine kazalce, je razvoj na dnevni red nepreklicno postavil modernizacijo in nacionalizem. Nove družbene realnosti ni bilo mogoče več ignorirati, saj so se zaradi nje močno stresli sami temelji cesarstva. Vendar do revolucionarnega prevrata v središču cesarstva ni prišlo iz istega razloga kot na zahodu celine, kjer so revolucije hotele razkleniti spone starega režima, preveč tesne za razvito industrijo.

Na Dunaju je izbruhnila revolucija prav zato, ker tamkajšnja industrija ni bila dovolj razvita, da bi mogla nahraniti vse, ki so prišli na Dunaj, pa trebuha niso pustili zunaj (Taylor, 1956, 64).

Slika 2: Metternich beži z Dunaja, 1848, sodobna karikatura.

Revolucionarna vihra v Avstrijskem cesarstvu se je razlikovala od revolucionarnih prelomov s fevdalizmom na zahodu Evrope tudi po tem, da ni »v nobeni deržavi leta 1848 take homatije, zmešnjave, taciga vrenja bilo, kot v Austrii«.

V večnarodnem cesarstvu niso imeli vsi narodi enakega statusa, zato je revolucija posebej izpostavila vprašanje pravilnega tolmačenja cesarskega gesla viribus unitis: »s podložnimi močmi« ali »s složnimi močmi« in pravega pomena 1

Težka gibljivost in okorelost je veljala kar za nekakšno »avstrijsko lastnost« (Prepeluh, 1938, 102). Avstrijsko zamudništvo za zahodnoevropskim napredkom je bilo tudi predmet šal, v katerih pa se ostajanje pri starem izkazuje kot prednost. Ena takšnih šal pripoveduje o Avstrijcu in Francozu, ki jima je gospodinja za večerjo skuhala kašo. Kašo je dobro zabelila in postavila na mizo tako, da je bila bolje zabeljena stran kaše pred Avstrijcem. Francoz začne tedaj govoriti o Francozih in francoski deželi, kako je tam vse lepo, omikano – in konča svoj himnus: »Sploh pri nas na Francoskem vse in vsak napreduje.« Med temi besedami zasuče skledo tako, da je bila bolje zabeljena stran pred njim. »To je vse lepo, kar ste mi vi sedaj povedali«, mu odgovori Avstrijec. »Pri nas pa, žal, temu ni tako, kajti pri nas v Avstriji pa navadno vse pri starem ostane«, in skledo spet tako obrne, kakor je bila prej (–t–, 1887, 87).

10

ustavne določbe Gleiches Recht für Alle: »vsi imajo enako pravico do rabe nemškega jezika« ali »vsi imajo enako pravico do rabe svojega jezika«. Prizadevanje za ohranitev vladajoče pozicije določenih narodov na eni in boj za narodno osvoboditev na drugi strani sta povzročila, da v nobeni drugi meščanski revoluciji ni bilo prelite toliko krvi, kot jo je bilo v avstrijski »pomladi narodov«. Pa ne le to, prelita je bila »v kervavim boju brata proti bratu, naroda proti narodu, kterim je Austrija dozdaj bila ali je biti imela ena zveza, in ena domovina« (Slavenski Jug, 1849, 49).

Dogajanje leta 1848 je vplivalo tudi na dežele s slovenskim prebivalstvom. V spremenjenih družbenih razmerah se je začela tudi slovenska narodna prebuja: Narod slovenski se je začel zavedati in po neizmerno dolgi dobi, skoz ktero je vsa njegova zgodovina le to obsegala, kar so drugi ž njim počenjali, je imel po novej ustavi zopet priliko svojo lastno delavnost kazati.

(Pleteršnik, 1874, 186)

1.2

Pomlad narodov

Vesti o revoluciji v cesarski prestolnici v dneh od 13. do 15. marca, ki je pognala v beg kneza Metternicha, so se resda »bliskoma« širile proti jugu, a Ljubljano so dosegle komaj 15. marca (Apih, 1888, 49; Anonimus, 1898, 1; Orožen, 1902, 174; Mal, 1928, 658). Kot je v Kmetijskih in rokodelskih Novícah radostno oznanjal Janez Bleiweis, se je tistega dne revolucija na Dunaju že zmagovito končala: Bog živi Cesarja Ferdinanda! kteriga imé za večne čase s zlatimi čerkami v zgodovinskih bukvah zapisano stojí, – zakaj dobrote, neizrečene dobrote, ktere so Oni 15. dan tega mesca vsim svojim ljudstvam dodelili, so takošne, kakoršnih nam noben poprejšni avstrijanski Cesar ni bil podaril. Te dobrote bojo zadéle vsaciga podložnika in nam bojo polajšale marsiktere težave našiga življenja.

Premilostljivi Cesar so namreč 15. dan tega mesca ob petih popoldne sklenili, de se imajo Njih dežele drugači vladati (regirati) kakor dozdej, kér so se po živih prošnjah prepričali, de Njih ljudstva želé drugačno vladarstvo. To novo vladanje se imenuje konstitucija, to je z drugimi besedami taka vladíja, ktera pripusti, de prihodnjič ne bo le samo gospóska, temuč de bojo tudi deželni in mestni stanovi, ki bojo zató od ljudstva izvoljeni, pravico iméli govoriti, svoje želje in vošila v prihodnjih postavah in davkih pred tronam Cesarja odkritoserčno razodeti, in pa tudi zvediti, kakó in kam se deržavno premoženje vsako leto obračuje.

(Bleiweis, 1848, 45) 11

Slika 3: Poklonitev Kranjcev cesarju Francu Jožefu I. Živa podoba na šolski spominski svečanosti 18. oktobra 1913. Razglednica iz zbirke Zmaga Tančiča.

Ljubljančani so se na vest o prevratnih dogodkih na Dunaju odzvali z navdušenjem in že 16. marca zvečer v gledališču priredili slavnostno predstavo v čast revoluciji. Gledališče so krasno razsvetlili, zbrani so z zanosom stoje peli cesarsko pesem. Po koncu gledališke predstave je bilo razsvetljeno še mesto. Skupini ljudi je bilo vse to premalo, zato so svojo privrženost revolucionarnim idejam pokazali tako, da so v mraku napadli prodajalno Pri knezu Metternichu, tam sneli knezovo podobo in jo vrgli v Ljubljanico. Nekateri so hoteli izkoristiti priložnost, da bi poračunali še z nepriljubljenim županom Fischerjem. V skladu z običajnim načinom izražanja nezadovoljstva so razbili okna na njegovi hiši. Njega samega niso našli doma, ker je bil šel v gledališče. Zato so jo udrli za njim, a se jim je Fischer srečno izmaknil. Množica je napadla še mitnice in jih razdejala; mitničarji so morali pobegniti. To »razbijanje in rovanje« je trajalo do treh zjutraj, ko so razgrajaško navdahnjene razpodili vojaki (Apih, 1888, 49; Anonimus, 1898, 1; Orožen, 1902, 174–175).

Na Dunaju so bili poglavitni udeleženci marčevskega prevrata delavci in študentje (Ward, 1970, 146, 150–152; Polišenský, 1980, 124), v Ljubljani pa lokalna elita, saj delavstva tam tako rekoč ni bilo: cigarfabrika je začela delovati šele 1871 in je tedaj zaposlila 250 delavk (Šorn, 1984, 251), medtem ko je prej največji obrat, Samassina zvonarna, zaposloval komaj nekaj deset delavcev ( Jezernik, 2008c, 52).

Za razliko od krvave revolucije v prestolnici cesarstva je bila ta v provincialnem 12

deželnem središču nekrvava, kar operetna. Bolj grob obraz je dobila šele potem, ko so se nemiri iz Ljubljane razširili na podeželje, kjer se je vršila kot punt tlačenega kmetstva. Do najhujših izgredov je prišlo na Igu, kjer so kmetje 21. marca napadli in močno poškodovali graščino Turjačanov. Navdušeni ljubljanski podporniki revolucije tega niso odobravali. Nasprotno, vplivni urednik Kmetijskih in rokodelskih Novíc Janez Bleiweis je ižanske kmete celo oštel, da so »razvujzdani tolovaji«, ki nikoli ne bodo izbrisali tega madeža; oponesel jim je, da »niso vredni, de bi jih Krajnec imenovali«. Za povrh jih je strogo opomnil in posvaril, da bo vse storilce »hudodelstev« zadela roka pravice »tako gotovo kakor je Amen v Očenašu« in da bodo morali povrniti »vso storjeno škodo« (Nepodpisano, 1848a, 51). Marčna revolucija na Dunaju, ki je izbruhnila v boju za državljanske pravice ljudskih množic, je torej v interpretaciji »očeta slovenskega naroda« in njegovih somišljenikov postala predvsem »pomlad narodov«, revolucionarne množice pa kar »hudobna derhal, ktera je spodkopavala naše cesarstvo«. Zato je uredništvo Kmetijskih in rokodelskih Novíc oktobra 1848 pozdravilo kneza Windischgrätza in njegovo krvavo zadušitev ponovnega izbruha nezadovoljstva: Slišali ste, de je pravična reč zmagala na Dunaji, in de je zaterta glava tiste kače, ki je ostrupenila že serca mnogih ljudí. Razkropljena je hudobna derhal, ktera je spodkopovala naše cesarstvo, de bi razpadlo saksebi in se potopilo v brezdno brezpostavnosti, kjer ni človek ne svojiga premoženja, ne svojiga življenja svest, – kjer ni vére ne reda, – kjer kupčija in kmetija jenjate, – kjer le kri pobitih staršev, bratov in prijatlov zemljo móči!

Hvala Bogú! de nas je otel hude nevarnosti, v ktero nas je iz mnogih deželá vkup znešena derhal na Dunaji pogrezniti hotla. (Vredništvo, 1848, 195) Ljubljanska revolucija je dosegla vrhunec v noči s 16. na 17. marec 1848, a bistvenih sprememb v vsakdanje življenje ljudi ni prinesla takoj. Te so nastopile šele poldrugo leto pozneje, ko je 16. septembra 1849 na ljubljanski kolodvor prisopihal prvi lukamatija. Železniška povezava s središčem cesarstva je tlakovala pot temeljitim in daljnosežnim spremembam tudi v provinco. Zdi se, da so pomen tega znanilca sprememb prebivalci deželnega središča znali bolje oceniti kot pomen marčnih homatij. Prihod vlaka na ljubljanski kolodvor so doživeli kot imeniten dan, po opisu poročevalca v Novicah kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí je bil to sploh »eden narimenitniših dni za Ljubljano in celo Krajnsko deželo«. Mnogi Ljubljančani so dojeli, da se je tega dne tudi zanje začela nova doba: »Zares! nov čas se je začel ta dan za

13

Slika 4: Vožnja po železnici, Kmetijske in rokodelske Novíce, 1848. nas. Zató je pa tudi cela Ljubljana na nogah bila, in od bližnih in daljnih strani je privrelo toliko ljudí skupej, de jih morebiti še nikdar toliko v Ljubljani ni bilo« (Nepodpisano, 1849b, 167–168). Priključek na tako imenovano južno železnico je pomenil dejanski začetek modernizacije v Vojvodini Kranjski in njenem središču. Železnica je za vselej spremenila ustaljene dimenzije prostora in časa. Razdalje so se skrajšale, čas je tekel hitreje. »Še se spomnimo,« je pisal nepodpisani člankar v Novicah kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí leta 1853, kar nam je rajnki gosp. Galle večkrat pripovedoval, kako so nekdaj, na priliko, Krajnci za odhod v Ljubljano se napravljali; pervič, nam je rekel, je bilo že en teden poprej znano po celem mestu, da ta in ta bo šel v Ljubljano, in potem so ojnice vozá že dva dni popred iz veže proti ulici obernjene molele v znamnje, da se gospodar napravlja na »dolgo rajžo«.

Ko se je na dan odhoda poslovil gospodar od družine in je rekel konjiču »hi«, sta jo derdrala proti beli Ljubljani. Dopoldne sta jo pritirala v Medvode; tu sta se ustavila in dobro »nafutrala«, – Bog obvari, ako bi kdo tako prederzen bil, da bi jo bil brez počitka v Medvodah potegnil naravnost v Ljubljano … (Nepodpisano, 1853, 380) 14

Ljudje so se zvečine dokaj hitro navadili na voz brez konja, veselilo jih je, da je tudi k njim »prišla pošast, ki hodi brez nog, ki piha in sope, pa nima nosnic, ki vidi pa nima očí« (Šubic, 1856, 18); tudi kmetom je vožnja dopadla in so se radi vozili z vlakom ( Jenko, 1934, 273). Prav tako hitro so sprejemali tudi nove navade, ki so prišle v deželo skupaj z železno cesto. Hitrejši ritem življenja je leta 1853 navdihnil Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí, da so prvič zabeležile misel »tudi čas je dnar« (Nepodpisano, 1853, 380). Res pa so to misel, ki je v Britaniji prešla v pregovor že nekaj desetletij prej (glej npr. Franklin, 1824, 299), še konec devetnajstega stoletja razumeli drugače od prebivalcev domovine industrijske revolucije. Avtor zapisa o železnicah in njihovem značaju pri posameznih narodih, objavljenega v Ljubljanskem Zvonu leta 1889, je to razliko pojasnil takole: Evropa je star kontinent, in stari so njega národje, ki ne prehité ničesar, ki si nakopljejo rajši sto in sto križev na glavo, da téka le vse v gotovem in nenevarnem tiru. Ali so stari ljudje drugačni? Mlad človek preskoči lehkonóg in lehkomiselne glave plót, starček se mu umakne ter gre rajši četudi v velikem ovinku mimo njega. Saj se mu ne mudí nikamer, časa ima dovolj. Tudi srednje-evropski národi utegnejo dovolj, pri njih še ne velja angleški pregovor, »da je čas denar«. (Vrhovec, 1889, 87) Modernizacija je med prebivalci notranjeavstrijskih dežel vzbujala tudi strahove in bojazni. »Vse premembe so le kvari. / Nove šege so nevarne«, je pel Koseski (1870, 468). Pobožni so se bali duha materializma, ki mu je železna cesta na široko odpirala vrata tudi v provincialna mesta in mesteca, zato so nekateri pridigarji železnico imenovali »hudičevo delo« (Nepodpisano, 1850, 46). Tradicionalistom se je sploh zdelo škodljivo vse, kar so prinesli novi časi, in toliko bolj nevarno, kolikor manj je spominjalo na poprejšnje navade; dobro jim je bilo samo tisto, kar je bilo staro (M., 1864, 350–351). Moralisti so pripominjali, da je bilo največ nezakonskih otrok »tisti čas, ko so delali železnico in nekaj časa potem«, saj odkar železnica »pomaga razširjati 'kulturo', se opaža, da nravnost pojemlje« (Zabukovec, 1910, 25). Najbolj starokopitni pa so celo upali, da se bodo izognili vetru sprememb, če se le ne bodo vozili z vlakom (Šuklje, 1929, I, 15). Vendar je fascinacija nad materialnim blagostanjem naglo prevladovala in sklicevanje na tradicionalno moralo je bilo iz dneva v dan bolj jalovo. Namesto, da bi sledile nasprotnikom sprememb, so se množice vedno bolj ozirale za praporom nove dobe, na katerem so se lesketale »tri zlate zvezde, tri vodnice: 'Delo', 'red' in 'napredek'!« (Aškerc, 1905–6, 245).

Bleiweisove Novice so leta in leta pridno prinašale tekste o slovenski narodnosti in spodbujale slovenske kmete in obrtnike k dvigu olike in omike, to je k

15

Božidar Jezernik

Božidar Jezernik

Nacionalizacija preteklosti

ISBN 978-961-237-614-7

ISBN 978-961-237-614-7

9 789612 376147

Nacionalizacija preteklosti

Božidar Jezernik je redni profesor za etnologijo Balkana in kulturno antropologijo. V letih 1988– 1992 in 1998–2003 je bil predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v letih 2003–2007 pa dekan Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je vodja programske skupine Slovenske identitete v evropskem in svetovnem kontekstu in raziskovalnih projektov Prazniki in oblikovanje skupnosti na Slovenskem ter Junaki in slavne osebnosti na Slovenskem.

Objavil je monografije o italijanskih, nemških in jugoslovanskih koncentracijskih taboriščih: Boj za obstanek (1983, 1997; angleški prevod, 1999), Spol in spolnost in extremis (1993), Non cogito ergo sum (1994) – popravljena in razširjena verzija je izšla kot Goli otok – Titov gulag (2013; srbsko, 2012; poljsko, 2013). Monografijo o kavi in kavarnah (Kava 1999, 2013; poljsko 2012).

Njegova monografija o potopisih po Balkanu je izšla kot Dežela, kjer je vse narobe (1998; bosanski prevod, Sarajevo 2000). Popravljena in razširjena verzija je izšla kot Wild Europe (London 2004) in je bila prevedena v turški (Vahşi Avrupa, Istanbul 2006), poljski (Dzika Europa, Krakow 2007), srbski (Divlja Evropa, Beograd 2007), italijanski (Europa selvaggia, Torino 2010), albanski (Europa e egër, Tirana 2010), slovenski (Divja Evropa, Ljubljana 2011) in bolgarski jezik (Divata Evropa, Sofia 2013). Nemški prevod je v pripravi.

Čeprav smo Slovenci geografsko, gospodarsko, politično in kulturno del Evrope in polnopravni člani EU, svojo usodo še vedno povezujemo s svojo narodno pripadnostjo. Narod, narodnost, dediščina, identiteta ohranjajo svojo čarobno moč. Ko razmišljamo o sebi, so navedeni pojmi še vedno naša poglavitna orodja. Vendar narodni okvir ne zadošča za razumevanje širših procesov. Nasprotno, večkrat celo povzroči, da je naš pogled omejen, naša podoba stvarnosti pa nejasna.

Kakor vsi drugi produkti zgodovinskega razvoja, so tudi narodi zapisani spremembi.

Prav kakor v egipčanskih piramidah vidimo zgolj monumentalen absurd, odkar je ugasnila vera v posmrtno življenje pokojnikov, pokopanih v njih, se tudi narodi osmišljajo le znotraj določenega konteksta.

Pričujoča knjiga se ukvarja z vprašanjem konstrukcije narativne podobe naroda. Avtor namreč vidi v procesu konstrukcije slovenskega naroda potrdilo pravilnosti teze Ernesta Gellnerja o narodih kot produktu procesov modernizacije in o vlogi nacionalistov pri oblikovanju narodov. Ker so mnoge dimenzije razvoja narodov internacionalne, obravnava nekatera vprašanja oblikovanja narativne podobe naroda tudi na primerih drugih narodov.