Drevesa Maria Ana Kolman

Tise so od nekdaj zasajali na pokopališčih, da bi razmejili svet živih od sveta mrtvih. Če se je pokojnik v sanjah prikazoval svojcem, so na njegov grob položili vejico tise, kar je pokojniku onemogočalo, da bi se vračal v svet živih.

V ljudskem verovanju je bilo močno zasidrano prepričanje, da tisa lahko obudi mrtvega. Če so mrtvega položili na ležišče s tisovimi vejicami, je

Maria Ana Kolman

Tisa je bila od nekdaj zelo pomembno drevo, o čemer pričajo arheološke najdbe, pa tudi ljudsko mitološko izročilo. Veljala je za simbol večnega življenja in bila v mitološkem izročilu povezana z božanstvi, ki vladajo svetu mrtvih.

129

TISA

130

V antični Grčiji je bila tisa posvečena Erinijam – trem boginjam maščevanja, ki so imele namesto las kače. Kot služabnice Hada in Perzefone so živele v podzemlju. Krivičnike, zločince in vse, ki so motili javni red, so kaznovale s strupom tise.

DREVESA miti legende zdravilnost

»oživel« in odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih postavljali. Zlasti če je bil nekdo ubit, so ga s pomočjo tise »oživili«, da jim je povedal, kdo je bil njegov morilec. Običaj je opisan tudi v Epu o polku Igorjevem, ki velja za enega največjih draguljev srednjeveške slovanske književnosti. Ep govori o življenju in bojih kneza Igorja Svjatoslaviča (1151–1185) s plemenom Polovcev. V Epu o polku Igorjevem veliki kijevski knez Svjatoslav Vsevalodovič v noči, ko je bila Igorjeva vojska premagana, sanja, da so ga odeli z mrtvaškim prtom in položili na posteljo, posuto s tisovimi vejami.

Pri Rimljanih je bila tisa posvečena bogu smrti in podzemlja Plutonu in njegovi ženi boginji Prozerpini, ki sta vladala svetu mrtvih. Vejice tise so bile zato pogrebni atribut, tise pa so zasajali na pokopališčih. Rimski pesnik Publij Ovidij Nazon (43 pred n. št.–17 n. št.) je v svojih Metamorfozah zapisal, da je bila pot v podzemlje »zamračena z žalostnimi tisami«.

O simboliki tise in njeni povezavi s svetom mrtvih sta pisala Julij Cezar in Plinij starejši. Kot sta pisala, so egipčanske faraone pokopavali v sarkofagih iz tisovine.

Pri Keltih je bila tisa posvečena bogu smrti in podzemlja Donnu in boginji življenja, vojne in smrti Morrigan. Druidi so svoje čarobne palice izdelovali iz tisovine. V Britaniji tiso še danes pogosto sadijo ob cerkvah kot simbol smrti in ponovnega rojstva. V srednjem veku so vejice tise uporabljali kot svetopisemske palmove veje in zadnji dan velikega posta se je imenoval tisova nedelja.

Ena izmed legend o Tristanu in Izoldi pripoveduje, da sta na njunem grobu zrasli dve tisi. Kralj Mark, ki je to razumel kot znak skupnega življenja nesrečnih zaljubljencev v onstranstvu, ju je dal posekati. Tisi pa sta znova pognali temno zelene veje, ki so se prepletale kot v objemu dveh združenih bitij.

Pri kristjanih je bila tisa simbol večnega življenja. Tako so tiso velikokrat uporabljali pri pogrebnih obredih in za nagrobne vence, saj hkrati pomeni simbol žalovanja in večnega življenja v nebesih.

Kozaki so tisovino uporabljali za izdelavo talismanov, ki naj bi jih varovali pred čarovnicami.

Poljaki so na svete tri kralje s tisovim dimom dimili živino, da bi bila zavarovana pred čarovnicami.

Družina tisovk obsega okrog deset vrst, ki so razporejene v tri rodove: Torreya, Austrotaxus in Taxus. Rod Torreya raste na Kitajskem in Japon-

Maria Ana Kolman

V jugovzhodni Evropi predmete iz tisovine, zlasti križe, še danes uporabljajo za zaščito pred zlimi duhovi, čarovnicami in uroki. V Srbiji je bila tisa sveto drevo in svetovna os – krošnja se je dotikala neba, korenine pa podzemlja. Ob tisi sta bila izvir in vhod v spodnji svet. Tisa raste le na energijsko čistih krajih in v njej naj bi se zbirale vile. Nekoč so jo uporabljali za zdravljenje mnogih bolezni, tudi epilepsije in tuberkuloze. Veljala je kot zaščitno sredstvo in ljudje so pogosto pri sebi nosili košček tisovine. Tiso so vpletali v konjsko grivo in okrog rogov krav, kar naj bi živino varovalo pred zlom. Otrokom so v ovratnik obleke všili košček tisovine, iz tisovega lesa so bile tudi otroške zibke in postelje. Srbi so verjeli, da vejica tise varuje živino pred nesrečo in da bodo njive, preorane z voli, ki bodo imeli okrog vratu obešeno tiso, še posebno dobro rodile. Zanimiv je običaj, imenovan »postrežena tisa«, ki je bil poznan na jugu Balkana: vso božično noč so poleg tise kurili ogenj in s tem stregli tisi, kar naj bi ljudem dajalo posebno zaščito vse leto. Posebno pa so pazili, da ne bi zažgali tise, kajti verjeli so, da bo tisti, ki zažge tiso, v prihodnjem letu gotovo umrl.

131

Tisa je ena od redkih drevesnih vrst, ki se lahko obnavlja tudi iz posekanega debla. Zaradi te čudežne lastnosti ji marsikje pripisujejo čarovniške lastnosti. Tisove vejice so nekoč zatikali v velikonočno butarico ali pa so jih uporabljali za kropljenje. Za božič, novo leto in svete tri kralje so nalomili vejice za žegnano vodo. Ponekod so pod tiso nosili celo pirhe.

skem ter na Floridi (Torreya taxifolia) in v gorah Kalifornije (Torreya californica). Rod Austrotaxus raste v Novi Kaledoniji. Navadna tisa (Taxus baccata) je edina vrsta iz rodu Taxus in uspeva na vseh kontinentih razen v Avstraliji.

DREVESA miti legende zdravilnost

132

Tisa, imenovana tudi navadna tisa, z ljudskimi imeni kiseljak, tis, tisovc, je najstarejša samonikla drevesna vrsta v Evropi. Znanstveniki so ugotovili, da je tisa celo eno najstarejših dreves na Zemlji. Prva tisova drevesa so se pojavila sredi mezozoika več kot 200 milijonov let nazaj.

Tisovi gozdovi so nekoč tudi pri nas pokrivali velike površine. Danes jo najdemo le na severozahodnem delu alpskega sveta, na dinarskem in preddinarskem območju ter na hribovitih predelih severovzhoda. Ne raste pa na nižinskih predelih panonskega in sredozemskega sveta. Pojavlja se posamezno ali v manjših skupinah, le redko pa v sestojih.

Ker je njen les odličen za izdelavo lovskih in vojaških lokov, samostrelov, puščic, sulic in ščitov, so jo v srednjem veku tako množično sekali, da so jo skoraj iztrebili. Prvič jo je zaščitil že poljski kralj Vladislav Jagiello leta 1423. Poleg pretiranega izsekavanja so tiso iztrebljali tudi pastirji, da se živina ne bi zastrupila z njo. V Sloveniji je tisa od leta 1976 zaščitena, že prej pa so bila zaščitena posamezna stara tisova drevesa kot naravni spomeniki.

Praslovansko ime tisa, *tisь je v neki nepojasnjeni zvezi z latinskim taxus, 'tisa'. Morda je latinska beseda sorodna z grškim tókson, 'lok, orožje, puščica', in perzijskim taxš, 'lok, puščica'. Tisovina je namreč zaradi trdnosti in prožnosti zelo primerna za izdelavo lokov. Če je domneva pravilna, mora biti slovanska beseda izposojena iz neke neznane, s tem sorodne predloge. Drugi del latinskega imena baccata pomeni, da nosi jagode – označuje torej posebnost tise, ta ima nasprotno od drugih iglavcev, ki imajo storže, plod v obliki jagod – to je seme, obdano z mesnatim ovojem (arillus).

Tisa se pojavlja kot manjše do 20 m visoko vedno zeleno iglasto drevo ali kot grm. Deblo doseže premer do enega metra, najpogosteje pa ne pre-

Najdebelejša tisa raste v kraju Whittingehame na Škotskem in ima pri tleh 13,6 m obsega z vejami vred. Po nekaterih navedbah najstarejša tisa raste v Fortingallu na Škotskem. Stara je menda kar 3000 let. Okrog nje se je po legendi bojda igral mali Poncij Pilat, čigar oče je kot rimski centurion služil v okolici Fortingalla. Po drugih navedbah je največja in najstarejša tisa na svetu tisa iz zahodnega Kavkaza. Starost ocenjujejo na 2000 let, visoka je 30 m, njen premer v prsni višini pa je 2 metra.

Največje slovenske tise so Vrablova tisa na Zgornjem slemenu na Kozjaku z višino 13 m in obsegom (v prsni višini na 1,3 m) 4,40 m, Juršev tisovec na Logu pri Limbušu (višina 14 m, debelina 4,37 m), tisa v Bresternici (višina 13 m, debelina 3,93 m) in tisovec v Stranah pri Razdrtem (višina 13 m, debelina 3,85 m). Med starejšimi slovenskimi tisami je poznan tudi Makekov tisovec na Jezerskem.

Predmeti, narejeni iz odporne in čvrste tisovine, so izjemno trajni. Podvodni arheologi Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so v reki

Maria Ana Kolman

Tisa dobro uspeva na svežih in humoznih tleh na apnenčasti podlagi.

Raste tudi na silikatnih tleh. Je odporna proti suši. Temperature pod minus 20º Celzija poškodujejo iglice, ki odpadejo. Dobro uspeva v senci in tudi nima težav z rastjo v senci drugih dreves. V mladosti hitreje raste v senci, ko pa drevo odraste, ima raje sončno lego.

133

sega 50 cm. Pogosto se razvije več debel, ki se pozneje zrastejo v eno. Pri starejših drevesih deblo po navadi postane votlo in zelo debelo. Korenine so razvejene in goste. Tisa ima to lastnost, da potem ko jo posekajo, na panju zrastejo nove mladike. Je dvodomna in vetrocvetna rastlina, ki cveti marca in aprila. Seme, ki dozori od avgusta do oktobra, visi na kratkem peclju. Seme je okroglo in temno rjavo, obdaja pa ga živo rdeč semenski ovoj. Skorja je rdečerjava, tanka in se lupi v luskah ali trakovih. Iglice so ploščate, temno zelene, široke do 2,5 mm in dolge do 3 cm. Spodaj so svetlejše z dvema svetlo zelenima progama. Na pokončnih poganjkih so nameščene spiralno, na zasenčenih poganjkih pa v dveh vrstah. Iglice so na vejicah do 8 let.

DREVESA miti legende zdravilnost

134

Ljubljanici pri Sinji Gorici na Ljubljanskem barju našli leseno ost sulice iz starejše kamene dobe, staro med 38 do 45 tisoč let. Po doslej znanih podatkih gre za prvo tovrstno najdbo na svetu. Oblika najdene osti spominja na szeletienske kamene konice značilne za srednjo Evropo v tistem času.

Starost osti je bila ugotovljena z radiometrično raziskavo v laboratorijih v Miamiju in Oxfordu. Konica je izdelana iz lesa tise in na eni strani je ohranjen premaz iz smole.

Strup tise je najmočnejši rastlinski naravni strup. Strupena je vsa rastlina razen mesnatega semenskega ovoja. Vsebuje alkaloid taksin (v iglicah do 1,4%, največ pozimi; v semenu do 0,16%), malo melozina in efedrina, taksol, glikozid taksikatin (predvsem v mladih poganjkih), saharozo, rafinozo, galno kislino in v vršičkih eterično olje. Mesnati semenski ovoj ali arillus vsebuje 1,7% beljakovin, 16% sladkorjev, 0,5% pektinov, organske kisline, barvila taksorodin, rodoksantin, likopin, zeaksantin, provitamin A in rudninske snovi. Užitna je le mesnata semenska ovojnica brez semen iz katere ponekod pripravljajo marmelado in sok.

Vršički tise so zdravilni in so jih nekoč uporabljali kot emenagog, abortiv, antelmintik, pri padavici, vnetju mandljev in davici. Poparek iz tisovih vejic so uporabljali kot zdravilo proti steklini. S sirupom iz arillusa so zdravili pljučne bolezni. Danes taksol uporabljajo pri zdravljenju raka.

Zaradi taksina so zelo strupeni vsi deli razen arillusa, pa tudi ta je lahko nevaren za otroke, ki jih tisa pogosto privabi z živo barvo plodov in ki jih pojedo skupaj s semeni. Znaki zastrupitve se pojavijo od pol ure do ene ure po zaužitju in se kažejo kot želodčne težave, bruhanje, bolečine v trebuhu, driska, razširjene zenice, suha usta, omotica, po telesu se pokažejo rdeče lise, dihanje je najprej pospešeno, nato oteženo, srčen utrip je počasen in šibak. Smrt nastopi zaradi zadušitve in motenj v krvnem obtoku.

Pri dolgotrajnem obrezovanju tise se lahko pojavi glavobol.

Tisa je zelo strupena za konje in prašiče, manj ali pa sploh nič pa za govedo, srnjad jo objeda brez posledic, ptice zobljejo plodove, pri čemer seme izločijo neprebavljeno. V času turških vdorov so na poteh turških vdorov zasajali tise, da bi se turški konji zastrupili. Nekateri starejši viri

navajajo, da so ptice, ki zobajo tisove plodove, nekoliko omamljene. Tisa tudi ni primerna za steljo in lahko povzroči pogin živali.

Les tise se tudi lepo obdeluje in je odporen proti insektom, zato ga pogosto uporabljajo za izdelavo sodov. Uporabljajo ga v strugarstvu, rezbarstvu, za izdelavo podstavkov za lovske trofeje in istrskih glasbil sopil. Iz tisovine izdelujejo v Angliji pohištvo najvišjih cenovnih razredov.

V ljudskem zdravilstvu so tiso uporabljali le izkušeni zdravilci in še to večinoma za zunanjo uporabo, saj je sistemsko zdravljenje nemalokrat povzročilo nenadno smrt. Predvsem pogoste so bile smrti, ker so ženske tisov strup uporabljale kot abortiv.

Do danes se je iz ljudskega zdravilstva ohranil način za hitro zdravljenje zlomljenih ali počenih kosti: na mavec ali povoj je treba položiti vlažne tisove iglice in dobro povezati. Snovi, ki jih oddaja tisa, naj bi neverjetno hitro zacelile zlome in razpoke kosti.

Tisova semena dodajajo tobaku za odvajanje od kajenja.

Ljudsko zdravilstvo je bolj kakor pripravke iz tise drevo uporabljalo za energijsko zdravljenje. Verjeli so, da telo in dušo očisti vsega negativnega, daje moč, odpravlja alergije in na splošno podaljšuje življenje. Bližina tise odpravlja psihično in fizično utrujenost.

Maria Ana Kolman

Tisov les je bil cenjen zaradi svoje trdnosti, ki je bila praktično enaka trdnosti železa. Iz tise so izdelovali loke, puščice, sulice, ščite, žeblje, ostrešja, pluge, lopate, vodne mline, mostove in vesla.

135

Les tise je težak, trden, žilav in prožen hkrati. Vlakna v lesu so kot nekakšne vzmeti, so spiralno zgoščena in zelo odporna. Iz zgodovine je znana zgodba o obrambi gradu Hust v Ukrajini leta 1717, ko so Ukrajinci uporabili topovske krogle iz tisovine, ki ne le da so bile izjemno trde, ampak so se zaradi svoje prožnosti odbijale in kosile po Tatarih sem in tja. Krimski Tatari so se po tem porazu dokončno umaknili na Krim.

DREVESA miti legende zdravilnost

136

Po nekaterih razlagah beseda taxin (strup) izvira iz besede taxus (tisa).

Mnoga zdravila so bila odkrita kot sekundarni metaboliti rastlin. Primer takšnega zdravila sta tudi paklitaksel in taksol proti tumorskih obolenjem. Taksol se v tisi pojavlja v različnih koncentracijah. Največ ga je v lubju, nekoliko manj pa v iglicah, največja koncentracija pa je pozimi.

Znanstvene raziskave o zdravilnih učinkih tise so se začele pred dobrimi šestdesetimi leti na ameriškem inštitutu NCI (United States National Cancer Institute). Leta 1965 sta ameriška kemika Wall in Wani začela opravljati analize tisovih vzorcev in odkrila edinstveno delovanje ekstrakta, pridobljenega iz kalifornijske tise (Taxus brevifolia) pri uničevanju rakavih celic. Leta 1967 sta ekstrakt pod imenom taxol predstavila kot učinkovito protitumorsko sredstvo. Poleg protitumorskega delovanja pri metastatskem raku dojke in jajčnikov so nadaljnje raziskave dokazale tudi protitumorsko delovanje pri raku testisov, glave in grla, nedrobnoceličnem karcinomu pljuč, Kaposijevem sarkomu itd. Natančen mehanizem delovanja taksola sicer še ni povsem znan, vendar naj bi, preprosto povedano, deloval tako, da rakave celice ostanejo ujete v mitozi in se ne morejo več nekontrolirano deliti.

Seveda je zaradi velike povpraševanja po zdravilu s protitumorskim delovanjem tisa postala še bolj ogrožena. Za pridobitev majhnih količin ekstrakta so potrebne velike količine tise, ki je zelo počasi rastoče drevo, zato čezmerno izkoriščanje za pridobivanje taksola in seveda človekova želja po preživetju odpirata veliko ekološko in etično vprašanje. V 27 kg lubja je 1 g taksola. Sto let stara tisa da približno 9 kg lubja, kar pomeni, da so za gram taksola potrebna tri drevesa. Običajno protitumorsko zdravljenje zahteva 2 g na pacienta vsake tri tedne, kar pomeni šest dreves.

Ko so leta 1990 tehnologijo ekstrakcije taksola iz tise prevzeli tudi v Aziji, je himalajska tisa (Taxus wallichiana) skoraj izumrla. Množično nabiranje lubja je potekalo tudi v Ameriki, kjer pa so zaradi ogroženosti tis zelo kmalu sprejeli zakon, ki je strogo nadzoroval nabiralce. Ko je francoski znanstvenik Pierre Poitier leta 1980 odkril, da se 10-deacetyl baccatin III (10-DAB) pojavlja v večjih količinah kot taksol in je primarno v iglicah

Legenda pripoveduje o tisi, ki si je želela imeti pisano listje kot druga drevesa, saj ji njene toge iglice niso bile všeč. Vilinska bitja so ustregla njeni želji in nekega sončnega jutra se je tisa vsa srečna prebudila v obleki zlato rumenih listov. Njena sreča pa ni trajala dolgo, kajti prišli so roparji in ji pobrali zlato rumeno listje. Vilinska bitja so zmedeni in žalostni tisi nadela obleko iz bleščečih kristalov. Pa je prišla nevihta in razbila vse kristale. Gola tisa je vilinska bitja prosila, naj jo oblečejo v velike zelene liste.

Toda prišle so koze, posmukale sočno listje in tisa je znova ostala brez obleke. Tisa je dokončno spoznala, da je njena prvotna obleka iz temno zelenih iglic najboljša zanjo, saj ji zagotavlja varnost.

Maria Ana Kolman

Medtem ko je bila tisa nekoč pomembna zaradi lesa, iz katerega so izdelovali pripomočke za bojevanje s sovražniki, je danes kot izvor taksola pomembna za bojevanje z rakom. Glede na vse več bolezni in vse večje potrebe po zdravilih je usoda tise negotova in velika možnost je, da bo dokončno izumrla. Morda se je zato odela v temno zeleno obleko kot pripoveduje stara ljudska legenda.

137

evropske tise (Taxus baccata), je seveda ta postala še bolj ogrožena, čeprav pridobivanje zdravilnih substanc iz iglic ne poškoduje drevesa pri razumski uporabi. Znanost je zaradi velikih potreb po taksolu razvila novo vrsto tise – Taxus media Hicksii, ki ima več taksola. Usmerila se je tudi v pridobivanje taksola iz rastlinskih celičnih kultur iz bioreaktorja, kar daje upanje, da bodo tise morda le preživele.

138 DREVESA miti legende zdravilnost

Nabiraje cedrinih storĹžev v Sibiriji v 19. stoletju