Po verovanju Altajcev človek z zadnjim izdihom pred smrtjo izstopi iz srednjega sveta. Njegov duh in duša se vrneta k Stvarniku, telo in genski spomin pa v spodnji svet k svojim prednikom. Altajci verjamejo, da je vse v naravi živo in ima svojo dušo. Predstave o duši so najpomembnejši del vsake teologije. Pojmovanje duše pri Altajcih je precej drugačno kot v drugih religijah. Misionarji, ki so se stoletja trudili, da bi Altajce spreobrnili v krščanstvo, so morali priznati, da to ljudstvo ne more sprejeti krščanstva prav zaradi svojega posebnega pojmovanja duše. Težave je povzročal že sam prevod besed duša in sveti duh v altajski jezik. Altajskih besed za dušo - kut, tin in surub eze (ali sjune) pa tudi ni bilo moč prevesti in razumeti v smislu krščanskega pojmovanja duše. Altajci človekovo duhovno bistvo razumejo kot trojstvo. Tako kot je troglava sveta gora Altajcev Beluha, tako je "troglava" tudi altajska duša, ki jo sestavljajo nebesna duša (kut), zemeljska duša (tin) in duša prednikov ali genski spomin (surub eze).
Maria Ana Kolman in Viktorija Arkadjevna Tadirova
Nekateri moški si puščajo ajdar tudi v odrasli dobi in ga spletajo v kito, ki se imenuje bajdali čač. Ta običaj je bil v preteklosti značilen predvsem za moške, ki so se v bojih odlikovali po izjemni hrabrosti. Nosili so ga do svoje smrti. Ena največjih sramot je bila izgubiti bajdali čač v boju. To je bilo strašnejše kot izgubiti glavo. S tem je bojevnik namreč izgubil svojo moč. Moški, ki se je vrnil z boja brez svoje kite, je veljal za glasnika težav in nesreč v skupnosti.
63
vdihom, prestopi na Zemljo. Prvih štirideset dni se otrok privaja na zemeljsko življenje, zato Altajci strogo upoštevajo pravilo, da otrok v tem času ne sme imeti nobenega stika z okoljem in ljudmi izven ožjega družinskega kroga. Ko otrok prične samostojno govoriti in se sporazumevati z okolico, je vstopil v zemeljski svet in ko dopolni eno leto, mu obredno prvič ostrižejo lase. Pravico do obrednega striženja las ima starešina, najmodrejši v skupnosti. Na temenu ali na zatilju pa dečkom pustijo pramen las, imenovan ajdar, deklicam pa dva pramena, imenovana tulim. Moč las je bila poznana Altajcem že od nekdaj in do danes se je ohranilo verovanje, da ajdar in tulim dajeta zaščito pred uroki in zlimi duhovi. Te pramene las odrežejo šele, ko otrok dopolni dvanajst let.