Črna kuhinja

Črna kuhinja

Od tu dalje bom malo posegal v preteklost, s katero sem se seznanil ob kasnejših pogovorih z mamo, očetom, nono in nonotom.

Po mojem rojstvu v Ljubljani sva z mamo odšla v Slope, kajti oče je moral v finančno šolo v Tolmin.

Najbolj sta me bila vesela nona in nono, posebno nono me je imel zelo rad, in ko me je mama previjala, me je dvigoval v zrak in jaz sem izkoristil priliko, ko na sebi nisem imel plenic in sem se mu ob dvigovanju polulal naravnost v usta.

Zelo rad sem se po vseh štirih plazil po dvignjenem ognjišču in nekega dne so me našli, ko sem s kladivom tolkel iz dimnika gladke črne saje in jih jedel. Tu sem našel tudi odgovor, zakaj sem malce bolj temne polti.

Šalo na stran, kajti kasneje sem zvedel, da je nona hodila delat v Trst, tam spoznala postavnega financerja (carinika) in mama je postala sad njune ljubezni. Ker pa je imel moj pravi nono, po rodu iz južne Italije, premalo let, da bi se lahko oženil (takratni vladni predpisi), je moral Trst zapustiti. Daleč od oči, daleč od srca.

Tako je nona ostala sama z mamo, se vrnila v rodne Rožice in tam jo je poiskal moj „nono“ iz Slop, ki je po smrti žene takoj po porodu četrtega sina ostal vdovec s štirimi sinovi. Poročila sta se in ravno tako kot mojo mamo je imel kasneje rad tudi mlajšega brata in mene. Nonota sem imel izjemno rad.