Issuu

U VODNIK

Letos je pred nami dvajseta, jubilejna, številka glasila Razmišljanja. Vsako glasilo je odraz življenja, dejavnosti, doživetij, obèutenj, misli, želja, hotenj, takšnih in drugaènih spominov, nepozabnih trenutkov in še marsièesa od otrok in mladostnikov, kateri so ga soustvarjali. Vsa skupaj tvorijo mozaik utrinkov, v katerega je vsak izmed njih in vas dodal svoj kamenèek, prispevek, v takšni ali drugaèni obliki, v prozi ali poeziji, v risbi ali s fotografijo ali samo z drobno mislijo. Zares smo veseli, ker je glasilo Razmišljanja prejelo že vrsto pohval in priznanj. Priznanje Društva defektologov Slovenije oziroma zdaj Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije za najkvalitetnejše otroško oziroma mladinsko glasilo zavodov za usposabljanje Republike Slovenije smo prejeli v letih 1994, 2001, 2003, 2004, 2008 in 2010. Od revije Otrok in družina smo prejeli priznanje in pohvalo, od revije PIL in PIL Plus smo prejeli pohvalo za stalno kvaliteto v letu 2000 ter pohvalo JSKD za kulturne dejavnosti za najboljša literarna glasila v letu 2011. In kaj je v letošnjem glasilu? Ker je ta številka jubilejna, smo vam pripravili nekaj iz preteklih let. V prvem delu je zbranih nekaj prispevkov iz prejšnjih številk. V drugem delu pa so vaša razmišljanja, doživetja skozi leto, ki se izteka. Ob branju in listanju glasila, ki ste ga soustvarjali, obujajte prijetne spomine.

Uredniški odbor

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ...

Spomini ohranjajo preteklost, prijatelji sedanjajost, upanje prihodnost. (neznan avtor)

Linorez

DREVO

Žan P.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... SOLZE SREÈE Ta pripoved ni komedija ali drama, je resnièna pripoved, kateri še ne poznam konca. Tistega dne je bel golob s èrno liso na prsih priletel na našo hišo, v kateri je živelo veè družin. Sosedov pes je otožno zatulil v prebujajoèe se jutro, kot da bi slutil, da me tukaj ne bo veè. Takrat sem v svoji domišljiji zaslišala dramatièen jok slapov. Resnièno mi je bilo hudo, saj sem vedela, da nikoli, res nikoli veè ne bom tukaj skakala gumitvista, se igrala z barbikami ter si z Jasmino metala žogo. Drugje bom živela, na vasi, kjer ne bo nikogar, ki bi ga poznala. Grenke solze, ki so izražale žalost, so mi tiho polzele po licu, ko sem sedla v bel avto, ki ga je vozila socialna delavka. Vsi so me nemo gledali, jaz pa sem jih z oèmi prosila, naj mi pomagajo. A tisti trenutek je bilo vse zaman. Nato sva se odpeljali in se po kratki vožnji ustavili pri èisto tuji hiši. Imela je cvetoè balkon, ki je izražal domaènost. V okolici hiše sem zaslutila radost ter veselje in srce mi je kar poskoèilo. Imela sem res veliko sreèo, da sem prišla v tako dobro družino in hišo. Takrat so se mi prviè odprla vrata v raj in spoznala sem, kaj je to prava družina, saj sem prej vèasih ves dan ter neredko tudi skoraj vso noè preživela zunaj na mrazu ali na vroèini. Toda… rane na srcu, teža v duši in spomini, spomini, ki so vedno znova priplavali na površje in zameglili moje oèi. Nisem veè videla lepote, najdena sreèa se mi je odmikala. Ena težava je rodila drugo in ponovno sem bila na zaèetku ter križišèu mnogih poti. S pomoèjo ljudi, ki so me usmerjali, sem izbrala pot, ki je vodila v Veržej. Rekli so mi, da je tam velik dom, ki mu nekateri pravijo tudi zavod. Mnogi smo se znašli v tem domu. Naše usode se prepletajo. Razdelili smo si težka bremena, ki smo jih prinesli s seboj. Postalo mi je lažje. Tu, med prijatelji, smo našli svoj mir. Zdaj sem stara petnajst let in sem že velika, lahko bi rekla ženska, ki ni mestni divjak, temveè sreèno in zadovoljno dekle. A ne mislite, da sem pozabila na prijatelje, mamo ter oèeta. Vèasih so vse, na kar mislim, oni. Takrat se zateèem nekam stran od vseh in potoèim nekaj grenkih solz, kajti domotožje mi prodre v srce in spet prebudi nekdanje spomine. Vem, da je vsakemu otroku, ki ima doma takšne ali drugaène probleme, hudo, a ko bom velika, bom… Ta pripoved ni komedija ali drama, je resnièna pripoved, ki ji še ne poznam konca… Jerneja K. TO SEM JAZ Vedno sem bila dekle, ki skriva svoj obraz. Bojim se razkriti svetu, kar želim povedati. Globoko v sebi imam sanje, ki jih bom uresnièila. Prišel bo èas, ko ti bom povedala … To je resnica, to sem jaz, zdaj sem toèno tam, kjer moram biti, stojim pred množico ljudi in odkrila sem, kdo sem. To ti bom tudi dokazala, ne bom se veè skrivala. Ne veš, kako je biti v senci in sanjati o življenju, v katerem si zvezda. Ti si glas, ki se mi vrti po glavi, ti si razlog tega besedila, si del sestavljanke, ki mi manjka… Flomaster

DOMIŠLJIJSKA ROŽA

Ajda M.

Razmišljanja - 20 let

Aleksandra S.

I Z PRETEKLIH LET ... NEKAJ UTRINKOV IZ MOJE ŽIVLJENJSKE ZGODBE Pozdravljeni! Rodil sem se v Splitu. Split je èudovito mesto ob morju. Rodil sem se na dan, ko so jugoslovanski vojaki napadli Hrvaško. Oèe in mama sta se bala zame, ker se je zaèela vojna, zato sta me skrila v podzemno zaklonišèe. Šele, ko se je vojna nevarnost nekoliko umirila, so me premestili v bolnišnico. Ko je zdravnik izdal odpustnico, me je mama odpeljala na moj prvi dom, ki je bil v Splitu. Po šestindvajsetih dneh prebivanja tam smo se preselili v Slovenijo. Ko sem bil star tri mesece, se je v naši družini zgodil žalosten dogodek. Moja starša sta se loèila. Midva z bratom sva ostala pri oèetu. V tem èasu je moj oèe pustil službo vojaškega pilota. Oèe naju je z bratom vsako leto pošiljal na poèitnice k babici in dedku na Hrvaško. Tam sva zelo uživala. Pogosto sva se kopala v morju in hodila na ribolov s èolnom. Seveda naju dedek ni pustil sama, ampak je on vodil èoln. Pri dedku sem se tudi pogosto igral s kolesom, saj sem bil premajhen, da bi dosegel pedale. En dan pred svojim šestim rojstnim dnevom sem se prviè peljal s kolesom brez pomožnih kolesc. Naj vam povem to zgodbo. Sedel sem na kolo s pomožnimi kolešèki in se peljal po dvorišèu, nakar se mi je odlomilo eno kolesce, nato pa še drugo. Uspelo se mi je peljati brez pomožnih kolesc, pa še padel nisem. Naslednji dan sem praznoval svoj šesti rojstni dan. Dobil sem veliko daril, saj me je obiskalo veliko ljudi. Jedli smo torto, se zabavali in fotografirali. Naslednji dan pa je bil slab. Najprej sem si po obrazu po nerodnosti polil vroèo vodo, nato pa sem med vožnjo še padel s kolesom in si zlomil nogo. V bolnišnici sem preživel pet dni, ki so se mi zdeli kot cela veènost. Na sreèo sem spoznal dva prijatelja, s katerima sem se prijetno pogovarjal. Tako je èas hitreje minil. Spomnim se tudi deklice, ki je ležala v moji sobi. Ime ji je bilo Katarina. Joj, kako je bila problematièna! Padla je z balkona in si zlomila komolec. Èakala je na operacijo, potem pa cele noèi ni bilo miru, tako, da sem zaspal ob petih zjutraj, že ob sedmih pa sem se zbujal. Konèno je prišel moj dan odhoda iz bolnišnice. Doma me je prièakal dedek, ki me je sedaj veliko bolj poslušal in mi ustregel. Pozorno mi je nosil hrano in pijaèo. Po dveh mesecih in pol, ki sem jih preživel ob berglah, so mi odstranili mavec. Še isti dan me je povozil avto in takrat sem bil skoraj deset minut v komi. Prihiteli so moj oèe, policija in reševalci, ki so me odpeljali v bolnišnico na preiskave. Naslednje jutro me je obiskal zdravnik in mi rekel: »Vèeraj si odšel iz bolnišnice, danes pa si se vrnil!« V bolnišnici sem preživel dva dni, nakar so me spustili domov. Doma so bili vsi še bolj pozorni do mene. Obiskovati sem zaèel šolo. V šolo mi ni bilo težko hoditi, saj sem se tam poèutil prav prijetno. Še vedno se spominjam, kaj vse smo poèeli prvi šolski dan. O tem sem oèetu doma navdušeno pripovedoval. Èez èas pa sem zašel v težave. Z uèiteljico sva se pogovorila in dogovorila, da mi ne bo potrebno doma pisati nalog, èe bom v šoli priden. Ko so to izvedeli moji sošolci, so se še oni hoteli poboljšati, da jim ne bi bilo potrebno pisati domaèih nalog. Vendar njim to ni uspelo. Tako smo se uèili brati, pisati, seštevati in odštevati. Igrali smo se razne igrice. Spominjam se dne, ko smo se igrali igro »Divja svinja«, kot smo jo imenovali mi otroci. Pri tej igri se mi je zgodila nesreèa. Med tekom po uèilnici, se je pred menoj naenkrat znašla steklena omara, v katero sem se zaletel. Poškodoval sem si levo zapestje. Ko so mi rano medicinsko oskrbeli, so poklicali mojega oèeta, ki je prišel pome. Odpeljal me je k zdravniku, ki mi je predpisal mazilo za lajšanje boleèin. Naslednji dan so me sošolci obèudovali in spraševali, èe me je zelo bolelo. Junaško sem odgovoril, da me je sprva zelo bolelo, èez èas pa ne veè. Spomnim se tudi dneva, ko je prišla v šolo moja teta in prosila, èe imam lahko prost teden, ki bi ga preživel pri njej. Tega sem se zelo razveselil, še posebej zato, da bom lahko preživljal èas s sestrièno. Z njo sva bila namreè zelo dobra prijatelja. Veèkrat sva obiskovala njeno babico, kjer sva vedno dobila

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... sladkarije in se igrala. Pri babici sva hodila na podstrešje, kjer sva si zaupala èisto vse skrivnosti. Èas je prehitro minil in spet sem se vrnil v šolo. Tam pa mi je bilo veèkrat dolgoèasno in zato se nisem vedno lepo obnašal. Nekega dne pa sem se odloèil, da se bom poboljšal in se tudi sem. Uèiteljica me je za pridnost tudi veèkrat nagradila. Najveèja nagrada pa je bil moj prav dober uèni uspeh na koncu šolskega leta. Minevala so leta, med poèitnicami sem šel k dedku in teti. Ko sem bil v sedmem razredu, sem se moèno poslabšal, tako doma, kot v šoli. Zaèel sem hoditi na center za socialno delo, kjer sem moral opravljati teste. Nato so mi povedali, da bom moral v VIZ Veržej. V zavod sem prišel oktobra 2004 in na zaèetku mi je bilo zelo dolgoèasno. Èez èas sem spoznal, kaj mi tukaj nudijo in s kakšno dobroto me oblivajo vzgojitelji Martin, Boris in Lidija. V šoli sem se zelo poboljšal in zaèel dobivati zelo dobre ocene, s katerimi sem zelo zadovoljen. Spoznal sem veliko novih prijateljev in tu se poèutim zelo dobro. V zavodu imamo tudi razliène prireditve, na katerih sem seveda nastopal. Z Goranom sva pela na novoletni zabavi pesem, ki jo poje Siddartha. Nastopal sem tudi na dobrodelni prireditvi »S toplo odejo v mrzlo zimo«.Ta prireditev je potekala v Murski Soboti. S predstavo »To smo mi«, smo se predstavili še na Kongresu doživljajske pedagogike v Zreèah in na Defektoloških dnevih na Debelem rtièu. To je nekaj utrinkov iz moje življenjske zgodbe. Leo K.

POTI V ŽIVLJENJU Težko je bilo vstopiti, a kaj, ko druge možnosti ni bilo. Zdaj, ko sem tukaj v domu, mi je hudo, a vèasih tudi lepo. Veèkrat se sprašujem, kaj bi bilo z mano, èe ne bi prišla v zavod. So dnevi, ko komaj èakam, da minejo, in so dnevi, ko si preprosto zaželim, da bi bili veèni. Tukaj spoznaš prijatelje, ljubezni in hkrati veliko ljudi, ki ti nudijo pomoè. Skupaj se zabavamo, smejemo in joèemo, delimo si vse. Prav vsi smo veèinoma iskreni in prijazni. Ni mi žal, da sem tukaj, a vseeno pogrešam dom in starše, èeprav vem, da se bom zdaj nauèila veliko in marsikaj v svojem življenju spremenila na bolje. Prav zato hvala vsem, ki ste mi pokazali, katera pota so zame prava. Adrijana S.

Flomaster

FANT

Matic I.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... MOJE ŽIVLJENJE Pred petnajstimi leti sem prijokala na svet. Saj ne vem natanèno, mogoèe sem se celo prismejala! Tistega dne sem zaèela živeti in spoznavati svet in ljudi, ki so me obkrožali, njihovo ljubezen, radost, krutost, sebiènost in nesramnost. Zaèela sem rasti in se razvijati v punèko in nato v dekle, ki je še danes odrašèajoèe dekle s takšnimi in drugaènimi težavami, kar je seveda èisto normalno za najstniška leta. Krutost, sebiènost in nesramnost. Zakaj? Z družino smo živeli v bloku. Ob našem je bilo še nekaj podobnih stavb, v katerih živi mnogo takšnih in drugaènih otrok. Z njimi sem odrašèala. Že od tretjega leta nosim oèala in zaradi njih so bili do mene zelo nesramni in kruti. Sem zelo obèutljiva in vsako zbadanje me je prizadelo. Takrat sem stekla k mamici, jih zatožila, za njih pa sem s tem postala še mamina punèka, jokica in še kaj drugega. Prišla sem v èetrti razred in bila edina deklica, ki je bila za svoja leta že precej razvita. V petem razredu me je poleg vsega zaèela »metati« puberteta. Poèutila sem se odraslo in se družila s starejšimi od sebe. Mislila sem, da so to moji pravi prijatelji. Kako sem bila naivna! Oèe mi je ves èas govoril, da je ta družba pokvarjena in da slabo vpliva name. Seveda mu takrat nisem verjela. Zdaj sem spoznala, da je imel prav. Ob njih sem se nauèila kaditi cigarete, travo in piti alkohol. V šoli sem dobivala prve neopravièene ure, uèni uspeh se mi je vse bolj slabšal. S tem so se zame in za mojo družino zaèeli problemi, ki so se stopnjevali do nasilja. Oèe je za vsako malenkost vpil in me dostikrat pretepel. Vedno sem upala, da se bo to konèalo in sem vse zadrževala v sebi do konca šestega razreda. Med poletnimi poèitnicami sem pobegnila od doma. Starši so bili zame zelo v skrbeh. Odsotna sem bila dva tedna. Ob prihodu domov se je vse še bolj poslabšalo. Pretepali me veè niso, dovolili pa so mi skoraj vse zaradi strahu, da ne bi še enkrat pobegnila. To mi je bilo všeè, ker sem hodila ven ob poznih urah. Priznati moram, da sem že od malih nog zelo rada posnemala starejšo sestro. Vse, kar je storila ona, sem storila tudi jaz. Ko sem zaèela hoditi ven, sem to poèela samo zato, ker je to poèela tudi ona. Na zaèetku mi ni bilo všeè, sèasoma pa mi je vandranje naokrog postal osebni hobi. Vsi so mi govorili, da se bom navelièala takega stila življenja. Nisem jim verjela. Zdaj vem, da so imeli prav. Po lokalih se mi ne da veè posedati in se »zadevati«, ker mi je vse to postalo prav dolgoèasno. Ob vikendih še vedno grem ven, toda le za kratek èas. Ali ni to èudno? Prav zdaj, ko bi morala zaèeti z žuriranjem, sem postala kot stara mama, ki ne razume današnje mladine. Morda je to v redu, morda pa ni. In zdaj vam bom povedala še nekaj o svoji družini. Imam štiri leta starejšo sestro Katarino, mamo, oèeta in najpomembnejšega èlana naše družine, mojega psa Fida. Imam še dve polsestri, pred letom in pol pa mi je umrl polbrat. Takrat mi je bilo hudo, èeprav sem se ga na nek naèin tudi bala, ker so o njem krožile razliène govorice. Še zdaj kdaj jokam za njim. Toda kaj moremo drugega, kot da se sprijaznimo in živimo naprej, kajti vsi bomo nekoè umrli. Tudi jaz… Nekoè! To je na kratko opis mojega življenje, ki traja komaj petnajst let. Renata P. Barvni linorez

Razmišljanja - 20 let

PETELIN

Klemen K.

I Z PRETEKLIH LET ... MORALA SEM V DOM Delala sem veliko težav staršem, v šoli uèiteljem, ravnatelju… Najveè težav pa je bilo seveda doma. Spoznala sem prijatelje, ki v resnici še sami za sebe niso vedeli, kaj bi radi, in so delali doma težave. Oèe mi je vedno govoril, preden sem odšla ven, da naj pazim, s kom se družim, saj nikoli ne veš, kam te lahko kdo odpelje ali te zavede. No, poglej ga, zlomka! Ni minilo štiri tedne in že sem zaèela begati od doma, ugovarjati mami, ji govoriti grde stvari. A tega ji je bilo lepega dne dovolj. Odloèila se je, da tega ne bo veè prenašala in je povedala oèetu. Ta je vedno delal ponoèi in sva z mami bili sami, sestra pa se je preselila. Ko je oèe za vse zvedel, je bil šokiran, ni mogel verjeti, kaj se dogaja z njegovo hèerko. Zaradi mene je pustil službo, da bi me poskušal obvladovati, a mu na žalost ni uspelo. Zaèel je s svojo grobo vzgojo, saj je mislil, da bom le tako prišla k sebi. A na žalost temu ni bilo tako. Zgodbi ni bilo konca. Nekega dne sem spoznala neke ljudi, za katere dolgo nisem vedela, da so to lažni prijatelji. Veliko sem zaèela ponoèevati, kot da me ni nihèe nikoli vzgajal. Starši in sestra so bili na koncu nad mano le še zgroženi. Kar naenkrat sem pristala v kriznem centru, tudi tam nisem bila ravno v redu. Ko sem prišla iz kriznega centra nazaj domov, je bilo kakšen teden vse mirno, èez nekaj èasa pa zopet stara zgodba. Zaèela sem se zopet družiti s staro družbo in spet sem zašla na stara pota. Nekega dne sem izvedela, da naj bi šla v zavod Veržej, ki pa je nekje bogu za hrbtom. Nisem vedela, kje to sploh je in za kakšno ustanovo gre. Spraševala sem se, èe sploh spadam tja. Prišel je dan, ko sem morala oditi od doma, in to je bil 6. september. Nisem mogla verjeti svojim oèem! Kje, za vraga, sploh sem? Tako sem spoznala nove ljudi, prijatelje in tudi ljubezen, ki ne pozna meja. Odlièno sem se ujela z vzgojitelji zavoda, vodjo doma, ravnateljem… Spoznala sem ljubezen. Zanj bi naredila vse, èeprav sem veliko pretrpela in veliko še bom. S staro ljubeznijo sem konèala in bil je èas, da zaènem na novo. In tako je tudi bilo. A èeprav sama sebe preprièujem, da lahko imam drugega, moje srce v resnici ljubi prejšnjega. Moje srce je skrito nekje vmes med oblaki in dežjem. Zaèela sem z novo zvezo, èeprav ne vem kako se bo to izteklo. Upam na dobro, saj imam slabega vrh glave. V zavodu sem že skoraj dve leti v zavodu in mi je èisto v redu, èeprav kdaj pa kdaj pomislim, kako sem bila neumna, da sem delala bedarije, èeprav bi zdaj lahko bila doma in ne v zavodu. Tako se moja zgodba konèuje sreèno in optimistièno, realistièno. Z novimi izkušnjami za nadaljnje življenje… Sandra S. NAJLEPŠI KRAJ Najlepši kraj je med pticami, soncem in drevjem. Najlepši kraj je, kjer vsak najde kaj zase. Najlepši kraj je s cvetjem obdan. Najlepši kraj je, kjer živali divjajo, rastline govorijo in ljudje sreèno živijo. Nastja R.

Suha igla

Razmišljanja - 20 let

MUCA

Žan To.

Stran 7

I Z PRETEKLIH LET ... MOJ NAJLJUBŠI KRAJ Vsak petek, ko se peljem z vlakom domov, mi misli odtavajo na kraje, kjer sem najraje. Prvi kraj je oddaljen le slabih petdeset korakov od naše hiše in tam je èudovit razgled, do koder ti seže oko. Ta kraj je mamina hiša, ki jo je podedovala po gospodu, ki je bil bolan in je mama zanj skrbela ter ga pokopala. Ta kraj je moj najljubši, ker vsakiè, ko opazujem naravo, vidim živali, ki so mi pri srcu, pa èe je to kaèa ali lastovka. Kaèo sem vzljubil in je moja najljubša žival, saj sem po televiziji slišal, da ni napadalna in se le brani. Na tem obmoèju je namreè moèvirje in velik hrib, na katerega pripeka sonce, zato tu pogosto poèivajo kaèe in kušèarji. Rad se vzpnem na lovsko prežo in z nje opazujem naravo. Pri srcu mi je še en kraj v gozdu, kjer so lovske opazovalnice in pod njimi krmilnice, kamor vsak petek odnesem koruzo ali kruh. Obožujem tudi jezero. Zelo rad lovim ribe, tudi zdaj, ko je mrzlo. Vèasih pa jih le krmim ali opazujem jezero. Imam še dva skrita kotièka. Eden je ribnik v obsegu 700 metrov, ki ima na sredini otoèek, na katerem sedim in lovim ribe ali žabe. Drug kraj je »stara ciglenca«. Tukaj kopljejo ilovico in iz nje izdelujejo opeko. Nastala je velika jama, globoka 30 m in dolga 1000 m. Zraven stoji še tovarna. Jaz si zelo rad ogledujem notranjost, vendar je težko dostopna, zato izredno pazim, da se kaj ne zruši name. Na zaèetku sem bil zelo radoveden in mi o »ciglenci« marsikaj ni bilo jasno, zato sem vprašal oèeta. Oèe mi je povedal, da tu kopljejo ilovico že 50 let in da je zato jezero tako globoko. To so moji èudežni kraji. Poleg njih mi je všeè še ena stvar: moja domaèa postelja. Ko se uležem, me takoj zmanjka. Damjan K.

Barvni linorez

RIBA

Ajdin A. S.

OB VODI STOJIM, V VALOVE STRMIM Bil sem še zelo majhen, ko sem hodil v vrtec mimo reke Drave. Vèasih sem se ustavil ob vodi in se zagledal vanjo kot v ogledalo. Reka je bila tako èista, da smo iz nje pili vodo. Voda nas je osvežila in ohladila. Reka sama pa se mi je zdela, kot da se je komaj rodila. Izgledala je tako mlada kot jaz. Njeni valovi so bili kot srebro. Vèasih sem želel potovati z valovi mlade reke. Bili so tako razposajeni, veseli, da sem se jim prav èudil. Tudi jaz bi bil rad z njimi. Sedaj, ko sem že zrastel in sem vedno starejši, se tudi reka spreminja. Ni veè tako èista in živahna, kot prej. Tudi ona postaja starejša in se je umirila. Njeni valovi niso veè srebrni in razposajeni. Vèasih imam obèutek, da me reka spremlja, in da bo tudi ona nekoè umrla. Ne tako kot jaz, ampak se bo posušila in na dnu bo samo kamenje in smeti. Dimitrij G. 8

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... PIŠI, PIŠI MISLI Piši misli na papir. Piši misli na papir in spoznal boš, da pisat pesem ni problem, samo v sebi ne smeš met dilem. Piši misli na papir. Piši misli na papir in spoznal boš, da poezija sploh ni taka zver. Piši misli na papir. Piši misli na papir, napiši kakšno dobro rimo in tvojo pesniško zbirko lahko dobimo. Suha igla

KONJA

Ajdin A. S.

Spoznal boš, da France Prešeren ni bit tako težko, le želet si moraš to zelo.

KAJ NAJ NAREDIM? Alen Z. Ura je tekla, mi besede ni rekla. Kaj naj storim? Naj se zanimam za njega ali naj ga pustim? Mi po licu solza je stekla, ko konèano je bilo. Vse besede sem izrekla kot zadnje slovo. Obrnil se je, niti pogleda mi ni namenil, in odšel je v temo. Sama sem stala in gledala za njim. Ko snežinka je mala priletela z neba, mi govorila je: »Prav si storila!« Takrat sem videla. Kaj pa bi z njim? Saj drugo ima! Sem se obrnila in sprošèeno odšla.

RADA BI VAM POVEDALA Rada bi vam povedala, kaj èutim, rada bi vam povedala, kaj si želim, a kaj, ko me nihèe ne posluša! Moje želje so jasne, moja èustva so resnièna, a dnevi so vedno bolj boleèi. Rada bi vam povedala, da noèem biti nesreèna, rada bi vam povedala, da želim, da bi bili vsi sreèni.

Nastja R.

Razmišljanja - 20 let

Sandra L.

I Z PRETEKLIH LET ... TEBI, KI BIL SI DEL MENE Noè. Ptice spijo. Tišina. Slonim ob oknu in gledam zvezde. V njih vidim tebe, tebe, ki si me prizadel in za vedno ubil del mene. Spet tišina. Kdaj pa kdaj še katera od zvezd utrne. Kako pusta, a hkrati bogata je ta noè. Sama z zvezdami. Jaz pa sem sama s svojimi solzami in mislijo nate, nate, ki si za vedno ubil del mene.

Prosim nebo, naj zajoèe z mano, a noèe. Zakaj? Kaj mogoèe sluti, da ne boš odšel? Ne!!! Jaz vem, da boš odšel, dovolj si povedal, celo preveè za to moje strto srce. Nebo, prosim te, joèi z menoj, mogoèe mi bo lažje. Mogoèe bom lažje pozabila, da sem ljubezen življenja izgubila! Mira S.

Sprašujem se: Zakaj, zakaj? Bila sem igraèka v tvojih rokah, pa tega nisem spregledala! Ljubila sem te in te še vedno, ti pa si kljub temu za vedno ubil del mene. Sama sem. Sama z noèjo, s solzami. Zdaj, ko sem te izgubila, je moje življenje izgubilo smisel. S tem, ko si odšel si za vedno s seboj odnesel del mene. Èakam, da bo nebo zajokalo z mano, mogoèe mi bo potem lažje. Mogoèe bom lažje pozabila, da sem ljubezen življenja izgubila. Tvoje oèi so kot led, tvoje srce kot kamen, ustnice tvoje so ledene in prav tako je ledena tvoja ljubezen do mene. Barvni linorez

Razmišljanja - 20 let

PLESALKA

Aneja E. È.

Suha igla

PES

Adrian P.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... KLICI

SLOVO

Kam naj se skrijem, kam naj zbežim, kje naj vdihnem zrak in kje ga izdihnem? Vse naokrog je tako zadušljivo, vse polno je neodgovorjenih vprašanj, dvomov, sovraštva, zanièevanja, posmehovanja… Kje naj vdihnem sveži zrak, ko pa mi vsi zapirajo vrata te temaène, soparne sobe? Kje naj dobim svetlobo, èe tukaj še sveèa ne bi gorela? Le kje naj dobim svetlobo, èe mi zapirajo oèi, ko sem še na zaèetku pravih poti! Kako naj preženem samoto, ko me iz svojih ostrih krempljev ne izpusti, kako naj jo preženem, ko vsi posmehujoèe hrbte obraèajo mi? Kako naj prosim za pomoè, èe glas v grlu onemi? Komu naj dam ljubezen, èe mi pa vsak zapre vrata svojega srca? Komu naj jo dam, èe je še zase nimam dovolj? Kje naj najdem upanje, ki utonilo je v strupu boleèin? Le kje, èe pa še to ne vem, èe si ga sploh nazaj želim?

Ko odhajam, njene solze grenke teèejo in nenehno klièejo za mano: Vrni se moj mali princ, ne odhajaj še! Ko prišel sem, imel sem njeno sliko le in veliko mislil sem o njej, prelepi, mladi deklici. Tam v daljavi vidim jo, a se ne ganem, èaka name in se mi smehlja. A meni grenke solze teèejo. Na mestu stojim in gledam jo, to lepo, mlado deklico. Danes pa zaman jo èakam, ker nje ni, a v mojem srcu iskra še gori.

Jerneja K. Leo K.

Barvni linorez

OGNJENO OKO

Denis M.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... MAMA Kmalu bo materinski dan, praznik, ki je posveèen našim mamam. Na kaj pomislimo ob besedi mama? Sama pomislim na njen topli objem in na njeno nesebièno ljubezen. Èeprav je moja mama nekoliko drugaèna, je prav s to drugaènostjo nekaj posebnega. Vem, da bom, ne glede na to, kaj bi storila, pri njej vedno dobila topel poljub, ki bi ogrel moje mrzle misli. Veliko je takšnih, ki mame ne spoštujejo in z njo grdo ravnajo. Priznam, da sem bila tudi jaz vèasih takšna. Ko spoznaš, da je mama samo ena in da jo lahko hitro izgubiš, zaèneš ceniti besede: »Mama je ena sama!« To tudi drži! Nobena oseba se ti ne bo tako z veseljem nasmejala kot ona, te z veseljem pozdravila in s takšnim pogumom prenašala vse težave. Sijala ti bo kot sonce, ki nikoli ne ugasne! Verjemite, da je še ta primerjava preskromna. Vse mame so nekaj posebnega, ne glede na raso, vero, izobrazbo… In prav vse èutijo nekaj najlepšega, to je materinska ljubezen, ljubezen do svojega otroka. Èeprav se nam velikokrat zdi, da mame pretiravajo v svoji skrbi za nas, to sploh ni res. Mamam ni vseeno za nas in nas imajo preprosto rade. Skrbi jih to, kaj se dogaja z nami, kje smo, kaj delamo… To so zares zelo težke naloge zanje. Zato jim povejmo, kaj delamo in kaj se z nami dogaja, da jih tako vsaj malo razbremenimo. Mame toliko naredijo za nas, da si ne zaslužijo le enega dne pozornosti v letu, temveè celo leto. Spodobi se, da mami kaj poklonimo ali ji podarimo najveèji in najprijaznejši nasmeh, ko ji povemo: »Mami, zelo te imam rada!« S tonom, ki ga premore le mama, nam bo enako odvrnila nazaj. Za vse, kar naredijo za nas, jih imejmo vsaj kanèek radi. Valerija V. MOJE SANJE Pojavila si se kot dar z neba, kot zvezdni utrinek v temni noèi. Ko si me ogovorila, sem zaèutil, da se je v meni prebudila ljubezen. Našla si kljuè mojega srca, ki sem ga davno zaklenil in v meni prebudila èustva, ki sem jih že pozabil. Sam strmim v preteklost. Èudoviti spomini me vleèejo nazaj. Kar ustavil bi èas, ko sva se prviè slišala. Tvoj glas me znova in znova prevzame. Zaprl bi oèi in sanjal najlepše sanje, odpotoval v oblake, lebdel in gledal, kako je svet prazen brez tebe. Toda ne smem! Boriti se moram zate, ker mi toliko pomeniš. Koliko trenutkov sva preživela skupaj! Premalo… Oba si zasluživa ljubezen, ki jo lahko ustvariva le midva. Ne vem, èe nama bodo zvezde naklonjene. Èe bi želela, bom vedno ob tebi. Vodene barvice

MODRA

Jan Š.

Razmišljanja - 20 let

Nino M.

I Z PRETEKLIH LET ... MOJA LJUBEZEN V DOMU Tako, kot je znano, da se vsak èlovek enkrat zaljubi, ne glede na to, kjer živi ali zaèasno biva, se je zgodilo tudi meni, ko sem prišla v Dom. Prvega šolskega dne sem se res zelo bala, saj so mi že vzgojitelji in drugi povedali, da bom v razredu edino dekle med samimi fanti. Mamici sem povedala, da med fanti ne želim biti, saj sem si jih predstavljala kot nekakšne otroèièke iz vrtca in kot zlobneže, vendar sem se zmotila. Vsi so bili do mene zelo prijazni in mi pomagali pri iskanju uèilnic in tako dalje. Prvi dve uri so me res gledali, kot da sem padla z lune. Moram povedati, da mi je bilo neprijetno. Med malico pa je šel mimo mene ON. Sprva se mi je zdelo, da imam privide. Vendar ne! Mimo mene je šel fant, ki mi je takoj postal všeè. Da, ljubezen na prvi pogled! V skupini sem dolgo razmišljala o njem, èeprav nisem hotela. Vedno, ko sem se zaljubila, je bilo sprva lepo, na koncu pa … Sklenila sem, da se nikoli veè ne zaljubim, in tudi tisto noè, ko sem razmišljala o njem, sem si znova dopovedovala, da so fantje samo boleèina, ki je sama veè ne želim doživljati. O njem sem v tistem trenutku nehala misliti. V naslednjih dnevih je v mojih mislih bil samo on. Vedno, ko je zazvonilo konec ure, sem ga videla in vedno sem pogledala stran, a kaj, ko je tista nadnaravna sila v meni želela, da ga gledam. Nagledati se ga nisem mogla! Èez èas sem zaèela dobivati razna pisemca od fantov in vedno, ko sem kakšnega dobila, sem si srèno želela, da bi bilo od njega. Njegovo ime sem takrat že poznala. Listkov je bilo veliko, le njegovega ne. Ker sem si ga tako želela, sem vedela, da sem prelomila obljubo, ki sem si jo na zaèetku dala in da sem se zaljubila vanj. Èez nekaj èasa so se moje skrite želje uresnièile. Dobila sem listek, kjer je pisalo, da sem mu všeè. Spraševal me je, èe bi hodila z njim. Si predstavljate, kako mi je takrat bilo srce? Skakalo je kot žoga, pulz pa se mi je dvignil na 260 ali še veè, vsaj tako se mi je zdelo. Zaèela sva hoditi. Vse odmore sva bila skupaj: v garderobi, na hodniku, na stopnicah, pred šolo … Bila sem najsreènejša »tipica« na svetu. Vsak vikend sva se slišala po telefonu in se pogovarjala po veè ur. Zaupal mi je svoje težave. Seveda sem mu jih pomagala rešiti, kakor se je paè dalo. Vedno mi je govoril, da me ima rad in da mu veliko pomenim v življenju. Zaradi njega ponoèi nisem mogla spati. Nadvse sem si želela, da bi že bila nedelja in da bi se vrnila v Veržej, kjer bi prespala noè pred najlepšim dnevom, ponedeljkom. Takrat sem videla njega in ga objela, kar je bilo nekaj neverjetnega. Pred tem sem ponedeljke sovražila, zdaj sem jih oboževala. Zaradi njega se tudi petkov nisem veselila, saj sem vedela, da ga ne bom videla. Èeprav sta bila to le dva dneva, sta bila zame neskonèno dolga. Nekoè mi je moja najboljša prijateljica rekla: »Lej tamala, vsega lepga je enkrat konc in tud to z njim se bo konèal!« Seveda sem ji takrat moèno nasprotovala, ker sem bila preprièana, da bom z njim ostala za vedno. Èez nekaj èasa so se prijateljièine besede uresnièile. Sprva se mi je zdelo, da je ona res èarovnica, ker je vnaprej vedela, kaj bo. Tudi sama sem kmalu ugotovila, da sem spet na stari poti in da me bo tista srèna boleèina, ki mi jo je zadal, ubila. Bil je konec, konec med nama, konec za mene. Nekako si predstavljajte, da ste na samotnem otoku, kjer so razni plenilci, tebe pa je strah. Tistega, ki te je varoval, ni, ker je odšel v gošèavo in se ni vrnil. Sam si ostal med živalmi, ki so laène. Zamislite si, kako bi se poèutili. No, tako je bilo meni. Èutila sem, da so moje oèi stalno mokre in da je srèek zaèel biti èisto poèasi, skoraj se ga ni veè slišalo, moje telo se mi je zdelo èisto lahko, ohlapno, brez vsakršne teže, samo ležala bi rada in se ne zbudila.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... Težko opišem, kako hudo mi je bilo naslednji dan po sporu v šoli. Ko je šel mimo mene, me je pogledal, a je pogled takoj umaknil. Takrat je v meni vrelo, zdelo se mi je, da je srce tako rekoè poèilo in nehalo biti. Tega ne bi nikomur privošèila. Dnevi so minevali, midva sva si bila kot tujca, ki se nikoli nista želela spoznati. Najina pogleda sta se sreèevala, a le za nekaj sekund. Ko sem tisti trenutek zrla v njegove oèi, sem vedno znova podoživljala naju, kako nama je bilo lepo. Vsak dan sem upala, da bova spet skupaj in bo vse po starem. Moje upanje se ni uresnièilo. Èez nekaj èasa sem bila že trdno preprièana, da me ne želi veè, kar mi je pokazal na razne naèine in me vedno razjezil. Kmalu sem zaèela hoditi z drugim in moram povedati, da nikakor ni bilo isto, kot je bilo z njim. Še vedno ga namreè pogrešam in še vedno si želim njegove bližine, a kaj, ko je ta svet krut in nam ne podari niè lepšega kot boleèino. Vem, da to ni lepo in »fer« do novega fanta, ker me ima mogoèe res rad. Upam, da me nekako razume, ker je bil bivši moja prva prava ljubezen, v katerega sem bila zelo zaljubljena. Želim si, da bi ga lahko pozabila in se spet zares zaljubila. Seveda pa si še vedno tako potiho želim, da bi prišel ON k meni in mi kot vèasih zašepetal na uho: »Rad te imam, Biba!« Klavdija Z. PRAVA LJUBEZEN

Vodene barvice

ORANŽNA

Uroš O.

Zelo sem zaljubljen. Vedno mislim na eno in isto osebo. V življenju mi nihèe drug ne pomeni toliko kot ona. Tudi ona mi pravi, da me ljubi, vendar vedno bolj dvomim v to. Mislim, da se igra z menoj. Veliko razmišljam. Postavlja se mi mnogo vprašanj, obèutki se neprestano menjavajo. Zakaj ravno ona? Zakaj me tako moèno boli? Ne morem se uèiti… Jezen sem… Trpim… Kmalu odidem iz zavoda. Verjetno se ne bova veè videla… Zelo sem žalosten…Ona je videti dobre volje. Kako to? Se veseli slovesa, èeprav govori, da me tudi ona ljubi? Boli me srce. Nihèe mi ne verjame. Nekateri si poskušajo predstavljati, kako mi je. Ne vem, kako bo do konca. Neprestano mislim nanjo. Vèasih bi najraje vse razbil. Bliža se konec, najbolje bo, da pozabim nanjo. Verjetno me kje èaka druga oseba, v domaèem okolju, z njo bom lahko preživel veè èasa in doživel pravo ljubezen. Prava ljubezen ne hodi z drugimi fanti, ne poljublja drugih fantov, ljubi samo enega. V pravi ljubezni se imata dva lepo, uživata drug z drugim, živita drug za drugega! Zdenko K.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... TEBI Zdaj sedim na postelji, gledam tvojo sliko in joèem. Joèem, toda zakaj? Ne zato, ker sva se razšla ali sprla, ampak zato, ker te ni ob meni in ker te verjetno nikoli veè ne bo. Že zdaj te pogrešam. Pravzaprav se nikoli nisem zavedala, kako hitro te lahko izgubim, dokler mi nisi rekel, da greš in da te ne bo veè nazaj, ker si naredil neumnost. V tistem trenutku nisem vedela, kaj naj storim. Bila sem jezna, tako jezna, da nisem vedela, èe sem jezna nate ali na druge. Vedela sem samo to, da te naslednjiè, ko se vrnem, ne bo veè. Ostal bo prazen stol za tvojo mizo, ostal bo prazen prostor v garderobi in prazen prostor v mojem srcu. Ko sem te takrat gledala, nisem mogla zadrževati solz. Planila sem v jok in odšla. Upala sem, da bo bolje in da se bom pomirila. Zatem sem te še videla. Takrat se mi je trgalo srce, solze so lile in razmišljala sem le o tem, da te morda vidim zadnjiè. Težko sem prièakovala noè, da sem šla spat. Naslednje jutro sem se te v šoli izogibala. Govorila in smejala sem se s prijatelji samo zato, da te ne bi gledala in se spet zjokala. Pri pouku veè nisem mogla zadrževati solz. Srce se mi je paralo, nemo sem sedela za mizo, kot da v meni ni niti kanèka življenja veè. Obupano sem pisala v zvezek tvoje ime in v mislih molila ter upala, da bo vse še dobro. Po pouku sem šla ven, na svež zrak. Bila sem žalostna. Prijateljica me je tolažila in jokala z mano. Zatem si prišel ti. Nisem vzdržala, odšla sem. Prišel si za mano, me prijel za roko in me vprašal: »Zakaj jokaš?« Odvrnila sem: »Zato, ker greš in te ne bo veè nazaj. Ne vem, kaj naj naredim, ker te imam rada in ne znam veè živeti brez tebe.« Pogledal si me in mi rekel: »Žal mi je. Nisem hotel, ne vem, kaj mi je bilo, da sem naredil tisto, kar ne bi smel.« Zatem si me objel, še zadnjiè poljubil in odšel. Ostala sem sama, bila sem povsem na tleh, brez volje. Zatem sem sreèala nekoga, ki mi je vlil novo upanje. Povedal mi je, da mogoèe dobiš še eno priložnost. Zdaj lahko samo èakam in upam, da jo boš resnièno izkoristil, da boš pri tem gledal nase in na druge. Lidija R. SOLZA SLOVESA

Lesene barvice

CVET

Jernej M.

Po licu mi drsi solza. Solza obupa, žalosti in tesnobe. Nikoli ne bi pomislil, da bom kdaj jokal zaradi tebe. Vedno si mi govorila, da me imaš rada do najbolj oddaljene zvezdice in nazaj. Ko mi je bilo težko, ko sem bil na dnu, si me objela, me pobožala po laseh in stisnila k sebi. Skupaj sva tekala po dežju, lovila mavrico, se jokala, smejala. Vse do tistega dne, ko si me poklicala in rekla: »Dani, rada te imam, vendar ne zameri mi, ker imam fanta!« Takrat nisem vedel, kaj naj stoarim, h komu se naj zateèem, saj si bila vèasih moja edina oporna bilka. Od takrat je minilo nekaj mesecev. Oddaljila sva se, sva kot dva tuja svetova. Skoraj se veè ne poznava. Bojim se te poklicati, strah me je, da bi se zlomil. Nisem jezen nate, le moje srce je ranjeno in joèe. Kmalu bo izjokalo zadnjo solzico. Danijel I.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ...

Barvni linorez

KONTINENTI MARSA

Alen Z.

ÈUDEŽNA KREDA Nekoè je za devetimi gorami in devetimi vodami živela ena majhna deklica, ki je bila brez staršev. Živela je pri svoji teti. Vsako noè je jokala, ker je pogrešala svoje starše. Nekega dne, ko je mala odhajala v šolo, so se ji vsi otroci posmehovali, ker ni znala pisati domaèih nalog. Ko je prišla v šolo, je svoje težave zaupala svoji uèiteljici. Uèiteljica pa ji je povedala, da ji ne more pomagati. Deklica se je med poukom igrala s kredo, a ni vedela, da je ta kreda èudežna. Ko je uèenka prišla domov, je šla pisat domaèo nalogo. Ko je odprla svoj delovni zvezek, je bila naloga že napisana. Deklica je èudno pogledala in se vprašala, kako to mogoèe. Potem je odhitela do svoje tete, ki ji je podarila to kredo. Ko je teta videla deklico, je že vedela, kaj se dogaja. Potem ji je teta razložila, za kaj se gre. Povedala ji je, da je ta kreda èudežna in da ji bo vedno napisala naloge. Tako je deklica v šoli vedno imela nalogo in zato je uèiteljica ni veè kregala. V šoli je lepo mirno sedela, ko jo je eden od tistih fantov, ki so se norèevali iz nje vprašal, kako je mogoèe, da vse zna. Niti sam vsega ne zna, pa je najboljši v razredu. Deklica mu ni hotela odgovoriti, saj ni hotela izdati svojo skrivnosti. Fant jo je s èudnim pogledom ošinil, saj je vedel, da deklica nekaj skriva. Vrnila mu je pogled, a še vedno ni odgovorila na vprašanje. Fant je dvignil roko in vprašal uèiteljico, èe lahko ostane po pouku, da bi se pogovorila, ker ima nekakšne težave. Uèiteljica mu je odgovorila, da ima samo deset minut èasa. Ko je zvonilo, sta v uèilnici ostala le uèiteljica in fant, ki ji je povedal, da ima deklica nekakšno èudežno kredo. Uèiteljica mu je rekla, da èudežne krede ne obstajajo. Fant je povesil glavo in odšel iz uèilnice. Na poti domov je sreèal deklico in ji povedal, da uèiteljica ne verjame v èudežno kredo. Deklica ga je vprašala, zakaj ji je zaupal njeno skrivnost. Fant je povesil ustnice, zmignil z rameni in se obrnil vstran od deklice. Njej so pritekle iz oèi solze in tako žalostna je prišla domov. Teta jo je potolažila. Fant se je odslej še veè uèil, deklici pa je èudežna kreda še naprej pomagala. In tako so sreèno živeli do konca svojega življenja. Leo K.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... O SEDMIH MIŠKAH Nekoè, ne vem veè, kje, so v mestecu »Prva skupina« živele miške. Bilo jih je sedem in zanje so skrbeli trije psièki. Miške so bile še mlade, vesele, kdaj tudi žalostne, a so se rade smejale in igrale. Vse so imele rade psièke, saj so jim ti vedno stali ob strani, jih razumeli, razvajali, branili pred hudobnimi maèkami in jih imeli radi, kar so miške zelo cenile. Vsaka miška je imela svoje skrivnosti in seveda lastnost, po kateri je dobila ime. Najmlajši je bil mišek Igrivec, ker se je želel vedno igrati. O marsièem je veliko vedel Pametnjakoviè, zanimale so ga živali, vesolje in raèunalniške igrice. Ob njih je pozabil na druge in da se je potrebno kdaj tudi najesti. Naivèek je bil najveèji mišek in je naivno verjel v veliko stvari. Bil je razumevajoè in je rad pomagal vsem, z vsemi pa se je tudi prepiral. Miška Ljubljenka je imela rada veliko ljudi, spretno je risala in izdelovala živali iz gline, das mase… Briljantka je imela vedno dobre ideje, bila je bolj mirna in redkobesedna miška. Od vseh je bila najbolj drzna Pogumka, ki je male miške, vèasih pa celo tudi pse, branila. Najstarejša miška je bila Skrbka, saj je vedno hotela, da so vsi siti in da se imajo lepo. Najstarejša psièka je bila vsem kot mati, kuža jim je bil kot oèe, mlajša psièka pa jim je bila kot starejša sestra. Tako so bili lepa družina in vsak dan je bil boljši od prejšnjega. Nekoè pa so miške napadle hudobne maèke. Takrat so bile same. Uboge miške je bilo strah. Z obupom so èakale na pse, a jih ni bilo. Maèke so hotele Pametnjakovièa pojesti, a so takrat prihiteli psi in maèke odgnali. Miške so spet živele mirno. Tako so bili vsi veseli in so se zmenili za zabavo. In tako se še danes zabavajo, seveda, èe s kakega kota na njih ne prežijo maèke. Valerija V.

Flomaster

MOTOKROS

Razmišljanja - 20 let

Adrian P.

I Z PRETEKLIH LET ... VTISI S KONCERTA »POJ Z MENOJ« Jeseni nas je pred zavodom poèakal avtobus in nas odpeljal v ljutomersko telovadnico, kjer je bil dobrodelni koncert. Zbralo se je veliko ljudi, saj je bila telovadnica skoraj polna. Bili smo nestrpni, a se je hitro zaèelo. Najprej je nastopilo nekaj glasbenih skupin. Po odmoru je zaigral Big band, zapelo je veliko znanih pevk in pevcev, med njimi Regina, Nuša Derenda, Oto Pestner, New Swing kvartet, Alenka Godec, Romana Kranjèan…Med koncertom smo skrivaj opazovali vzgojiteljico Leo, kako je migala z glavo in si zraven pela. Nekateri so jo posnemali. Koncert se je poèasi bližal koncu in skupaj z ostalimi pevci je zapel Erik, fant, ki biva z nami v zavodu. Pesem Poj z menoj nam je bila vsem zelo všeè. Vsa dvorana je zraven pela in ploskala. Bilo je enkratno in nepozabno doživetje. Ob koncu koncerta smo poèasi odšli iz telovadnice ter se polni novih doživetij odpeljali v zavod. Še ves naslednji teden smo se spominjali lepih trenutkov. Takega koncerta bi se še rad udeležil. Tar D.

DOŽIVELA SEM NEPOZABEN VEÈER Moram priznati, da nisem prièakovala tako imenitnega veèera. Ob izrazu »gala zabava« sem si predstavljala vse zelo natanèno in skrajno resno. Malo je bilo podobno temu, a sem ob vsem uživala in se poèutila, kot da sem premožna gospa. Da vam ne bi »nakladala« o svojih sanjarjenjih, vam bom povedala, kako se je prireditev odvijala skozi moje oèi. Nekaj èasa smo stali pred stopnišèem, da smo se vsi zbrali. To me je spravljalo v nervozo, ker me je zanimalo, kaj je na vrhu stopnišèa in za vrati. Restavracijo sem si ogledala že med generalko, a takrat še ni bila pripravljena, v njej pa tudi ni bilo naših gostiteljev iz društva Socius. Konèno je napoèil težko prièakovani trenutek. Zaèeli smo stopati po skrivnostnih stopnicah. Po vsaki prehojeni stopnici sem zaèutila v sebi nekakšen nemir in strah, ki se je stopnjeval in me je spremljal še pozneje, dokler nisem konèala svojega nastopa. Ko smo vstopili, sem se skrivoma ozirala po ljudeh, ki so sedeli ob mizah ali se sprehajali naokrog. Napoèil je trenutek, ko se je zaèelo. Navdajali so me èarobni obèutki. Vsi smo se posedli, na oder je prišla gospa in napovedala Deso Muck. Potem so prihajali še Regina in Marjan Novina, ki sta nam pela, klovnesa Eva se je predstavila s svojim programom, Amir Kariè nam je podaril nogometne žoge in nam povedal nekaj o sebi, miss Iris Mulej nam je zaupala, koliko je vredna krona, ki jo nosi, Fata pa nas je pouèila, kako naj èistimo in je ravnatelju podarila metlo. Vsak nastopajoèi je bil po svoje zanimiv. Tudi veèerja je bila dobra, a nisem veliko pojedla, saj sem bila sita treme. Po veèerji smo se predstavili našim gostiteljem mi in moram se pohvaliti, da smo se zelo dobro odrezali. Kakšno olajšanje! Sladica, ki je sledila, mi je zelo teknila. Malo smo še plesali in naenkrat je bilo v hotelu Diana vsega lepega konec. Odpravili smo se nazaj v zavod. V sobah smo vrteli dogodke tega dne nazaj in naprej, dodajali svoje komentarje, vtise in obèutke, dokler se preèudoviti in napeti veèer ni prevesil v pozno noè in smo zaspali. Jerneja K.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... IZLET V BENETKE Enodnevno potovanje v Benetke je bilo res enkratno doživetje. Iz zavoda smo se odpeljali v soboto ob pol dveh in v Ljubljani prestopili na Kompasov avtobus. Nekateri so med potjo spali, drugi poslušali glasbo in se pogovarjali. Hitro, kot bi mignil, smo prispeli v Izolo in se vkrcali na ladjo. Z njo smo se vozili dve uri in pol. Med vožnjo smo opazovali morje in jedli sladkarije. Bližali smo se Benetkam in takrat smo šli nadstropje višje. Radovedno smo se ozirali naokrog. Izkrcali smo se in odšli z vodièi do Markovega trga. Ogledali smo si cerkev in trgovine s steklenimi izdelki. Pokazali so nam, kako se naredi stekleni konjièek. Nekaj èasa smo se še sprehajali po Markovem trgu in kupovali spominke. Nato smo odšli peš do vodnega taksija in ta nas je odpeljal do ladje. Nazaj nas je èakala enaka pot. Ustavili smo se v Mc Donaldsu in tam pojedli hamburgerje. Vsi smo bili izmuèeni, zato smo na avtobusu kar zaspali. Bližal se je Ptuj in tam sem izstopila, ker me je èakal oèe. Bilo je naporno, ampak èudovito. Sploh mi ni žal, da sem šla v Benetke. Ines H. STYRASSIC PARK, PARK DINOZAVROV V torek, 27.9.2005, smo se odpravili vsi iz prve skupine v park dinozavrov. Ta je v Bad Gleichenbergu v Avstriji, ki je naša sosednja država. Videli smo okrog sedemdeset dinozavrov. Lepe in grde, prijazne in nesramne, rastlinojede in mesojede, mamice z otroèièki. Ampak brez skrbi! Niso bili resnièni. Bili so zgrajeni iz železa in mavca v naravni velikosti. Sreèali smo se z »živim« kongosaurusom. Zelo me je zanimal tiranozaver, ki mi je že od nekdaj všeè. Tudi drugaèe smo se imeli kul. Imeli smo tudi zelo prijazno vodièko, ki nam je razložila nastanek zemlje, življenje dinozavrov in njihovo izumrtje. Ogledali smo si tudi cirkuški program in se nasmejali. Videli smo tudi žive živali: koze, are, papige, golobe,… Bilo je zelo zanimivo, zabavno in pouèno. Tina B.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... V BELGIJI 27. marca 2011 smo se Klavdija, Dani, Tomaž, Damjan in jaz ter vzgojitelji Andrej, Mitja in Lidija odpravili proti Belgiji. Seveda ni šlo brez težav, tokrat smo iskali osebni izkaznici Tomaža in Klavdije. Prviè smo se ustavili na Šentilju, da smo kupili vinjeto. Naslednja postaja je bila nekje v Nemèiji. Na cilj smo prispeli minutko pred Višnjegorci. Namestili smo se v sobe. Z nami so bili Angleži, Francozi in fantje iz zavoda v Višnji Gori. Razkazali so nam okolico. Ob veèerji sem se nagledal simpatiènih punc. Izbira je bila zelo pestra, toda ker smo bili izmuèeni, smo se hitro odpravili spat. Za zajtrk smo jedli klobase in evrokrem. Po zajtrku smo imeli spoznavne športne igre, med katerimi sem spoznal zelo kul dekle. Bila je s Finske. Popoldan smo imeli zabavne tekmovalne športne igre v hoji s smuèkami. V torek smo se vozili z gokardi do posebnih kontrolnih toèk. Vmes smo imeli zaradi Marise iz Višnje Gore manjšo prometno nesreèo. Šli smo tudi na plažo. Od tam sem si domov prinesel 1,5 kilograma peska in 1 liter slane vode. Sonce me je ožgalo. V sredo so ves dan potekale igre, ki smo jih pripravili udeleženci. Udeležencem iz vsake države smo naroèili, naj napišejo besedilo za melodijo »Na golico«. Finci so sestavili najboljše. V èetrtek so potekale igre Lord of the Rings. Bilo je zelo blatno in v tem sem zelooo užival, saj so mi igre v blatu in dežju všeè. V èetrtek smo praznovali moj rojstni dan. V parlamentu, v Bruggu, sem se rokoval z belgijsko kraljico. Marisa, dekle iz Višnje Gore, ni upoštevala protokola, kot so ji naroèili. Poèakati bi morala, da bi ji kraljica prva ponudila roko. Popoldan smo se odpravili v Brugge, da bi si ga ogledali. Bilo je zelo prijetno, saj smo imeli dovolj èasa. Pozneje smo odšli še na veèerjo. Pice so bile zelo majhne. Zveèer smo se že pripravili za odhod, saj smo se v soboto zjutraj odpravili proti Veržeju. V Belgiji sem zelo užival. Aleksej È.

JAMBOREE Letos sem se v Belgiji udeležil sreèanja mladih iz razliènih dežel Evrope - Jamboree 2011. Predstavil vam bom dogodek s skupnega sreèanja udeležencev Jamboreea in simpozija Euromet. Najprej smo se vsi zbrali pred veliko stavbo, »Provinciehuis Boeverbos«, nekakšnim parlamentom. Smeli smo vstopiti, nato smo posedli in èakali. Nato je prišla: belgijske kraljica Paola. Ko je vstopila, smo vsi vstali in poèakali, da je sedla, šele potem smo tudi mi. Vse nas, ki smo predstavljali toteme, izklesane zidake z motivi iz posameznih držav, so poklicali v poseben prostor, kjer smo jih imeli shranjene. Nato smo èakali na vrsto. Ko so me poklicali, sem vzel zidak in ga predal gospodoma, ki sta ga nataknila na drog. Zaèel sem razlagati motive. Vklesali smo èebelnjak, ker smo èebelarji, lipo z lipovim listom, kar predstavlja Slovence, lipicanca, ki je naša avtohtona vrsta konj, in ribo, ki je simbol Veržeja. Imel sem tremo, a sem vseeno predstavil izklesane motive pred celotnim avditorijem in belgijsko kraljico. Zame je bil to èudovit dogodek, ki ga ne bom nikoli pozabil. Tomaž L.

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... NA PLOÈICI V petek, 21. septembra, smo vzgojitelj Aleš, Luka in jaz pripravljali prtljago in vse kar spada zraven za tak projekt. Najprej smo se peljali na bencinsko èrpalko v Ljutomer oprat kombi, nato k vzgojitelju, kjer sva jaz in Luka poèistila kombi še znotraj, da je bil pripravljen za naše dogodivšèine. Odhod je bil okoli polnoèi, oziroma s petka na soboto, ko sta prišla po nas vzgojitelja Boris in Aleš. Projekta smo se udeležili Luka, David, Silvo, Miha, Anže, Leon in jaz. Zaèela se je dolga, prekrasna in zanimiva pot. Vozil je vzgojitelj Boris, na polovici poti ga je zamenjal vzgojitelj Aleš. Z nami so se peljali v drugem avtomobilu Mitja in tri študentke. Komaj smo èakali, da bomo prišli na otok Ploèica. V kombiju smo spali vsi razen tistega, ki je vozil. Ko smo se zbudili, smo zagledali veliko trajektov. Mitja je šel kupit karte za trajekt. Ta èas smo ga èakali pred kombijem, nekateri pa smo bili na èudovitih skalah, kjer smo sedeli in gledali morje. Ko je prišla ura odhoda na trajekt, smo se usedli v kombi in se odpeljali na ladjo. Bila je zelo velika. Poiskali smo si mesto, kjer smo lahko sedeli, ležali, stali. Ko smo zaèeli pluti, smo obèudovali vse naokoli. Èez nekaj èasa smo si ogledali trajekt po dolgem in poèez. Nato smo se dolgoèasili in teènarili, dokler nismo nekateri zaspali. Na ladji smo bili tri ure. Konèno smo prispeli na Korèulo, kjer nas je èakal Ante Petkoviæ, voznik ladjice. Ko smo prišli do njega, smo preložili stvari in ponovno odpluli. Ante Petkoviæ je bil obleèen v pajaca in imel obute »najkice«. Pripluli smo do otoèka Ploèica, raztovorili prtljago in prišli na svetilnik. Tako so se zaèele dogodivšèine. Otok je bil dolg približno en kilometer. Bil je zelo lep, porasel z rastlinami, predvsem figami in celo z grozdjem. Malo trave je bilo požgane. Svetilnik je stal na najvišji toèki otoka. Videti je bilo res èudovito. Vsak dan smo si pripravljali zajtrk, kosilo, malico in veèerjo. Potem smo preizkusili vodo, ki je bila èista in topla. Zveèer smo se igrali razliène igre, npr.: »morilec«, »krave mukalice« in »èe bi bil, bi bil.« Pa ne samo to, veliko drugih reèi smo poèeli. Zveèer smo naredili še seznam za kuhanje in pospravljanje. Doloèili smo si skrite prijatelje, ki jim je skoraj vsak poklonil nekaj lepega, na primer Niki so podarili lekadol, vzgojitelju Borisu èokolado, Anžetu veliko èokolad… Spali smo na kar udobnem svetilniku. Tako je bilo ves teden, no, vsak dan malo drugaèe. Na koncu smo si po zabavi ali pogovarjanju izpovedali, kako nam je bil dan všeè. Prišel je konec tedna in zmanjkalo nam je že skoraj vse hrane. Napoèil je èas, ko smo morali oditi. Poèistili smo svetilnik in spakirali prtljago. Zjutraj je prišel po nas Ante Petkoviæ, in odšli smo. To življenje, preživljanje èasa na Ploèici, je bilo èisto drugaèno od vsakdanjega življenja. Zato nam bo še dolgo ostalo v spominu. Denis B. Ploèica je majhen, skalnat otoèek s svetilnikom. Na eni strani je strm prepad. Tja nismo hodili. Na otoèku je nekaj dreves, kaktusov in smokev. Njegovi prebivalci so bili razen nas še kušèarji in galebi. Voda je bila ledena, a èista. Valovi so bili visoki in so z vso moèjo udarjali v skale. Vèasih me je bilo kar strah, da me ne bi odnesli v širno morje. Preživel sem lep, zanimiv, razburljiv in tudi vetroven teden. Želim si, da bi še kdaj lahko doživel kaj podobnega. Anže M. 22

Razmišljanja - 20 let

I Z PRETEKLIH LET ... POTI MOJEGA OTROŠTVA Zrem v nebo in se spominjam preteklosti. Moje otroštvo je bilo kot neskonèen temen predor brez vhoda in brez izhoda. Po dolgem tavanju sem zagledala luè, luè upanja, da bo nekoè nekje bolje. Ker sem bila še mlada, nisem razumela, kaj je prav, kaj ne in kaj je zame dobro in kaj ne. Moje družinske razmere niso bile niti dobre niti lepe. Zato je moja socialna delavka videla rešitev v tem, da grem od doma, nekam, kjer bom imela vse pogoje za šolanje in odrašèanje. In naenkrat je prišel dan, ko sem morala oditi. Za mamo in mene je bilo zelo hudo, ampak obe sva na nek naèin èutili, da je tako najboljše. Odpeljali so me v Mladinski dom v Maribor. Prvi vtisi so bili grozni. Vsi so me imeli za majhno, nebogljeno punèko in to me je zelo motilo. Na dom se nisem mogla navaditi, potrebovala sem dve leti, da sem se zaèela poèutiti domaèe. Domov sem hodila vsak vikend in poèitnice, vse do leta l998. Takrat mi je umrla mama. Njen odhod je v meni zarezal globoko rano, ki se ne bo nikoli zacelila. Takrat sem bila še premlada, da bi se resnièno zavedala, kaj to zame pomeni. Od takrat sem hodila èez vikende in poèitnice v rejniško družino. Zaèelo se je izostajanje od pouka, beganje od doma…., padala sem vedno globlje. V domu so mi hoteli pomagati in me zaustaviti. Za zaèetek so me premestili v drugo skupino. Bili so dnevi, tedni, ko je bilo vse lepo, ko sem hodila v šolo, ubogala vzgojitelje. A kmalu za tem so me premagale napetosti in napake, ki so mi zaèrtale pot v zavod. To je že moj tretji dom. Na zaèetku sem trpela. Bila sem jezna, da sem tu. Zdaj pa sem se sprijaznila s tem, saj vem, da je to najboljša rešitev zame. Potrudila se bom, dala vse od sebe, da bom uspešno zakljuèila 8. razred in se vrnila domov, v Mladinski dom. Na preteklost nisem imela vpliva, morda ga lahko imam na prihodnost. Je paè tako, da ima vsako pisalo svojega pisatelja, vsak pisatelj svojo muzo in vsako življenje svojo usodo. Takšno ali drugaèno. Mira S. PRIJATELJICI V SLOVO Prava prijateljstva so redka. Pravo prijateljstvo moraš negovati, da ne usahne, prav tako kot ljubezen. Prijateljstvo je kot roža, ki ne oveni, èe jo èuvaš in zalivaš. Moji prijateljici sem napisala nekaj besed. Ko sem te spoznala, si bila zame kot nekakšen angel z odprtimi krili, ki je èakal name. Bila si kot odprta knjiga, kateri sem lahko povedala vse in jo nato zaklenila. Pomagala si mi, ko sem prišla v zavod; poslušala si me, ko sem ti hotela povedati, kar mi je ležalo na duši; tolažila si me, ko mi je bilo hudo; pomagala si mi, ko sem te potrebovala; svetovala si mi, èe sem bila v kakšni zapleteni situaciji… In verjemi, da danes ne bi bila to, kar sem, èe ne bi bilo tebe. Ti si bila tista prijateljica, ki mi je v nesreèi podala roko in me spodbujala. Skupaj sva bili dve leti. V teh dveh letih sva se vedno dobro razumeli. Nikoli ne bom pozabila, kako sva se vèasih smejali, se spomniš? Iskreno se ti zahvaljujem za vse, iz srca! In sedaj, ko odhajaš, ti želim, da bi dosegla zadane cilje in bi bila tvoja pot vedno posuta s cvetjem. Vse to Ti želim iz srca in vedi, da te imam zelo rada in da te bom zelo pogrešala! Lidija R.

Razmišljanja - 20 let

R AZMIŠLJANJA 2012/2013

Preteklost nam ne pripada veè, kdo ve, ali prihodnost bo; edina pretanjena rezina èasa, ki nam je dana in ki jo moramo napolniti z zasluþenimi dejanji, je sedanji trenutek. Wilhelm Muhs

Barvni linorez

SPREHAJALCA

Razmišljanja - 20 let

Ajdina A. S.

M OJE POÈITNICE Letošnje poèitnice so se mi zdele zelo kratke, a zanimive in lepe. Bil sem sedem dni na Bledu in nato še tri dni v Bohinju. Šel sem tudi v Piran in nato še v Izolo. Devet dni sem preživel ob reki Kolpi, kjer sem se sreèal s starimi prijatelji, spoznal pa sem tudi nekaj novih. Poèel sem še veliko veè – kopal sem se v tremah, se družil s prijatelji, pomagal mami pri razliènih opravilih, nekaj èasa sem preživel tudi pred raèunalnikom in televizijo. Z mamo sem obiskoval sorodnike, pri katerih smo praznovali rojstne dneve, hodila pa sva tudi na sprehode. Poèitnice so mi polepšale življenje in zelo sem vesel, da sem jih lahko v celoti preživel doma. Bile so to moje najlepše poèitnice in upam, da se bodo še kdaj ponovile. Žiga S. G. Med poèitnicami sem doživel veliko stvari, bil sem pri mami in pri oèetu. Pri mami sem bil med tednom, za vikende pa sem hodil k oèetu. Pri mami sem se družil s prijatelji, hodil v kino, na bowling ... Z oèetom pa sva pomagala dedku, ker sam ne more veè kaj dosti postoriti okrog hiše. Dobil sem nov motor, ki mi ga je za dober uspeh kupil dedi. Z oèetom sva šla trikrat na morje. Bila sva na Krku, na Pagu in v Crikvenici. Povsod sva bila po en teden. Najboljše se mi je zdelo v Crikvenici, ker je bila plaža lepo urejena in so imeli na voljo zelo veliko zanimivih stvari. Ko sem se vrnil z morja, je bil že 20. avgust in poèasi sem se zaèel zavedati, da se bo zaèela šola in da bom moral nazaj v Veržej. Teh deset dni sem bil pri mami. Malo sem se še družil s prijatelji in užival. Misel, da bom moral nazaj v Veržej mi ni bila ravno všeè, vendar ker sem zadnje letu tu, sem se odloèil, da se bom še posebej potrudil. Jan Š.

Lesene barvice

MORJE

Matic L.

Ko se je konèala šola, sem bil presreèen, saj sem vedel, da si bom malo oddahnil od obveznosti. A so poèitnice prehitro minile. Najprej sem bil dva tedna doma. Družil sem se s prijatelji. Z domaèimi smo bili skoraj vsak dan v ptujskih termah. Potem sem bil kar petindvajset dni na morju. Vsaj pol vsakega dneva sem bil na plaži, zveèer pa sem se družil s prijatelji. Nekajkrat smo odšli v mesto, vozili pa smo se tudi s èolnom. Ko sem prišel domov, sta mi ostala samo dva tedna do konca. Preživel sem jih z družino. In že je bil pred vrati zaèetek šole. Podal sem se novemu, zadnjemu osnovnošolskemu letu nasproti. Sedaj že pridno poslušam in gulim šolske klopi ter upam, da mi tudi to šolsko leto hitro mine. Želim si, da bi bil priden in da ne bi poèel prevelikih neumnosti, da bom lahko vsak vikend odhajal domov. Žan E.

Razmišljanja - 20 let

M OJE POÈITNICE Na poèitnicah sem igral nogomet in rokomet. Šli smo se tudi kopat. Tam sem plaval, skakal v vodo in se potapljal. Potem smo šli na sladoled in na sok. Danilo K. Veliko èasa sem se vozil z motorjem in ga tudi popravljal. Prav tako sem popravljal oèetov avtomobil. Prosti èas sem preživljal na jezeru in bazenu. Z mamo sem bil na morju v Strunjanu. Obiskali smo tudi Bled in Kranjsko Goro. Tam sem vozil »downhill«. Adrian P. Ko sem prišel domov na poèitnice, sem se s starši odpravil na Dolenjsko. Tam se ni dogajalo niè nenavadnega. Bil sem tudi na morju, na otoku Hvaru. Tam sem bil deset dni, ki sem jih preživel res zelo dobro. Ostali èas sem preživel doma, na Jesenicah. Nekega dne sem šel s prijatelji na kopališèe Ukova. Vse mi je bilo zelo všeè. Miha B.

Lesene barvice

RIBICA

Matic L.

Letos sem imel najlepše poèitnice. Veliko èasa sem preživel s svojo mamo. Skupaj sva pomagala babici. Hodil sem tudi na bazen in naokrog s prijatelji. Šel sem na morje v Poreè. Tam mi je bilo zelo lepo. Bilo je sonèno, hodili smo v mesto, za en dan smo obiskali tudi Novigrad. Ko smo prišli domov, sem komaj èakal, da vidim mamo. Z njo sva šla tudi na pico. Nekaj èasa sem bil tudi pri stricu in teti, mojih bivših rejnikih. Malo sem bil tudi pri babici v Celju in pri bratrancu. Najbolj pa mi je ostal v mislih prvi dan poèitnic, ko sem se zbudil doma, prišel v kuhinjo in videl tam mamo s kavo v roki. Vesel sem bil, da sem doma. Odšel sem na bazen in vsi so me bili veseli. Dobil sem tudi nekaj brezplaènih vstopnic od lastnika bazena, ker sem uspešno zakljuèil razred. Dejan M. Èez poèitnice sem z bratrancem Denisom odšel za en dan na morje v Portorož. Bil sem tudi v Bosni, kjer sem obiskal svojo teto in grob mojega deda. Med poèitnicami smo si velikokrat v naravi pekli koruzo ali meso. Skoraj vsak petek smo oodšli s prijatelj na Kolpo, kjer smo se kopali. Velikokrat sem odšel v Ribinico k svoji punci. Z mamo sva hodila na sprehode. Dobil sem novo maèko, ki pa je izginila. Nekaj èasa sem jo iskal, nato pa sem izgubil upanje in jo pustil. Bilo je lepo, vendar so bile poèitnice vsaj za približno dvajset dni prekratke. Alen Z. 26

Razmišljanja - 20 let

M OJE POÈITNICE Poèitnice sem preživljal v Baški. Ne morem pozabiti, kako smo se s pedolinom izgubili. Odneslo nas je na odprto morje, ker se nam je zdelo, da smo videli delfina. Izmuèeni smo se vrnili na obalo, kjer nas je èakal prestrašeni vzgojitelj, ki nam je naložil veliko kazen. Žan To. Del poèitnic sem preživel v Poreèu. Tam mi je bilo lepo, še lepše bi bilo, èe ne bi že tretji dan zbole; dobil sem namreè angino. Dobro je bilo, da sem se lahko kopal, moral pa sem jemati antibiotike. Drugo leto si zopet želim tja. Jernej M. Poèitnice sem preživela pri atiju, babici, v Baški in v zavodu. Najlepše mi je bilo v Baški. Naša skupina se je imenovala Morske deklice. Moji vzgojiteljici je bilo ime Anja. Bila je zelo prijazna. Veliko smo plavali, se vozili z ladjo, plesali ... Dvanajst dni je prehitro minilo, nikoli ne bom pozabila morskih valov, ki so bili zelo visoki, in prijateljic, ki sem jih tam spoznala. Tudi pri oèetu in babici mi je bilo lepo. Poèitnice so prehitro minile. Sara D. Šola se je konèala. Bil sem zelo vesel. Ko sem prišel domov, smo šli na konjske dirke. Dirkal je tudi moj stric Peko. Hodili smo po trgovinah in se kopali v bazenih. Šli smo tudi v Bosno. Kraj, v katerem smo bili, se imenuje Bosanski Novi. Imeli smo se zelo lepo. Tam smo praznovali mamin rojstni dan. Bili smo tudi v živalskem vrtu, kjer sem videl morskega psa. Sprehajali smo se tudi po èrni poti nad koèevskim jezerom. Ko sem se vraèal v zavod, mi je bilo kar malo hudo. Kaj hoèemo, vsega lepega je enkrat konec! Leon Z. Na zaèetku poèitnic sem bil doma. Z družino smo šli za en teden v terme Ptuj. Ko smo se vrnili domov, me je poklicala mama mojega prijatelja in me vprašala, ali bi šel z njimi na morje. Že naslednji dan smo se odpravili v Italijo. Obiskali smo Gardaland, kjer semo se imeli lepo. Nato smo obiskali prijateljevega strica. Veliko smo se tudi kopali in se vozili s èolnom. Po dveh tednih in pol smo se vrnili domov. Bil sem zelo sreèen. Do konca poèitnic sem se potem veliko družil s prijatelji. Klemen K.

Barvni linorez

IGRA

Matic I.

Razmišljanja - 20 let

M OJE POÈITNICE

Svinènik

NA POTOVANJU

Matic L.

Èez poèitnice sem bila v Bosni. Imela sem se lepo. Po zajtrku smo šli v mesto. Tam smo sreèali sorodnike. Popoldan je bilo zelo vroèe, v hiši pa smo imeli hlad. S sorodniki smo preživeli lepe trenutke, se kartali, sonèili – skratka uživali. Ajdina A.S. Med poletnimi poèitnicami sem bil na plaži. Najveè sem se družil s prijatelji iz Kopra. Spoznal sem tri nove prijatelje; z njimi sem užival in hodil na noèna kopanja. Pomagal sem nonu kositi travo in tako sem tudi nekaj zaslužil. Velikokrat sem šel na sprehod s svojim psom Tobijem. Tobi je kraški ovèar in je zelo lep. David H. Poèitnice so vedno lepe, toda moj najlepši dan je bil, ko smo doma barvali hišo. Takrat sem se poèutil odlièno. Šalili smo se, se dosti pogovarjali in si pripovedovali vice, slikali, se malo barvali po rokah in po nosu. Potem sem se s svojo sestro, ki jo imam najrajši na svetu, kartal in lovil po hiši. Igrala sva se slepe miši. Nato smo nadaljevali z barvanjem hiše. Ko smo konèali, smo si naroèili pico. Ko smo se najedli, smo šli na stadion in pretekli dva kroga. Domov smo prišli utrujeni in prepoteni. Po tuširanju smo šli spat. Takrat sem se poèutil izredno sreènega. Kako lep dan je bil to, sem pomislil. Ajdin A.S. Med poèitnicami je bilo super. Z družino smo se kopali na jezeru in na bazenu. Lepo mi je bilo, ko sem se z botrom vozil okrog jezera s kolesom. Obiskal sem tudi svojega prejšnjega sošolca. Pogovarjala sva se, se zabavala, smejala in se igrala. Z botrom sem šel v planine. Tam sva eno noè tudi prespala. Nasledni dan sva pojedla kosilo in šla domov. Povzpel sem se do Potoèke zijalke. Tam je tekla voda, ki je èisto posebnega okusa. Igral sem se tudi s prijatelji pred blokom. Pogosto sem se vozil s kolesom okoli jezera in po parku. Najbolj kul mi je bilo, ko smo šli s prijatelji z motorji skakat na pesek in divjat po gozdu. Tomaž T.

Razmišljanja - 20 let

T EDEN OTROKA V tednu dejavnosti je bilo najboljše potovanje v Tehnostroj, kjer sem videl veliko novega in izvedel sem veliko zanimivih stvari, ki jih prej sploh nisem vedel. Nikoli ne bom pozabil vonja po sveže pobarvani prikolici in bleska varilnih aparatov, miniaturnih delov kovine in vseh drugih norih stvari iz tovarne. Prej nisem vedel, da ima stroj za mletje lesa veè kot 700 km in da lahko prikolica drži do 40 ton tovora, da lahko stroj za obraèanje komposta melje s tako hitrostjo, da peskajo s pomoèjo kovinskih delcev, ki letijo s hitrostjo veè kot 300 m/s in da rjast kos kovine predelajo v popolnoma sivega in mu dodajo lesk. Izvedel sem tudi da so stroji Komptecha lahko vredni tudi do 500 000 € in da delajo tip prikolic približno en teden, potem pa preklopijo na drugega. Ta ekskurzija v Ljutomer mi bo vedno ostala v spominu, ne le zaradi prikolic in zanimivosti, ki sem jih izvedel, temveè tudi zaradi tega, da sem si lahko ogledal proces izdelave. Bilo mi je zelo všeè. Matic L. Teden dejavnosti mi je bil všeè. Najbolj zato, ker ves teden ni bilo pouka. Vsak dan smo nekam šli in si kaj novega ogledali. Najbolj všeè mi je bilo na Rogli, ki smo jo obiskali v sredo. Vstali smo ob 6.30 in se z avtobusom odpeljali. Pot je bila dolga, a je hitro minila, ker smo na avtobusni gledali televizijo. Ko smo izstopili, smo se najedli ter odpravili na pot. Pot je bila strma, dolga in nevarna, saj si moral paziti, da se ne spotakneš na koreninah. Zelo težko sem prišla na cilj, zato mi je gospod ravnatelj nazaj grede posodil pohodniške palice. Z njimi mi je bila pot lažja. Na poti sem videla dosti gob. Na avtobusu sem bila zelo zadovoljna, saj sem premagala zelo težko pot. Bila sem prijetno utrujena in zaspana, spala pa nisem, ker smo zopet gledali film vse do Veržeja. Sara D. Za teden otroka smo imeli teden dejavnosti. Najbolj se mi je v spomin vtisnil pohod v jame. Zjutraj ob 6.00 smo že odšli. S seboj smo imeli malico ter stvari za preobleèi. Najprej smo odšli v šolo v Zagorju na èaj. Tam smo pobrali vodnika in nato odšli na ogled jam. V jamah smo videli èloveško ribico. Videl sem jo prviè v življenju. Odšli smo tudi v jamo, ki jo je odkril Alex. Ko smo jamo ogledali, smo se z avtobusom peljali do Smlednika in si tam ogledali še eno zanimivo jamo. V tej jami je bila zgrajena pot, tako da se nismo rabili plaziti po tleh, kot v drugih. Ta dan mi je bil zelo všeè in ga ne bom pozabil. Alen Z.

Razmišljanja - 20 let

T EDEN OTROKA

Najboljše mi je bilo, ko smo plezali po klinih. Hodili smo 2 uri in potem prišli na koèo. Tam smo pojedli malico. Pot smo nadaljevali do nekega križa, kjer nam je ravnatelj razložil legendo. Ko pozvoniš na zvonec in si moraš nekaj zaželeti. Potem smo se zaèeli vraèati. Najbolj grozljivo mi je bilo, ko smo morali iti navzdol po klinih. Najbolj smešno pa mi je bilo, ko je Žiga padel v vodo in po kamnih. Tomaž T. Najboljši dan v tednu dejavnosti zame je bilo ribarjenje. Ulovili smo veliko rib, a smo bili na koncu žalostni, ker smo mogli vse ribe vreèi nazaj v jezero. Zelo sem si zapomnil tudi to, da je David ulovil soma in ga je èuval kot kralja, a na koncu ga je moral ubiti, saj ga ni smel vreèi nazaj v vodo. Jaz sem ulovil triindvajset rib. Tisti pravi ribièi pa so ulovili dva krapa in se veè veèjih rib. Jan R. Zjutraj sem se zbudil in pojedel zajtrk. Potem sem šel v šolo. Uèiteljica je rekla, da gremo ribarit. Ujel sem polno majhnih rib, uèitelj pa je ujel velikega krapa. Na koncu smo se poslovili in smo šli domov. Danilo K. Okoli osme ure nas je hišnik peljal na ribnik, kjer so nam predstavili vse o ribištvu. Pokazali so nam ribiške palice in mreže. Sledila malica, kjer smo se dodobra najedli. Potem smo konèno zaèeli loviti ribe. Nalovil sem jih petinšestdeset, potem pa sem se navelièal in gledal druge, kako jim gre. Potem smo šli v kombi in prišli do šole, kjer smo konèali za ta dan. Bilo je super! Uroš O. Vstali smo kot po navadi ob pol sedmih, se najedli, opravili svoje delo in se odpravili v šolo. Tam smo z gospodom hišnikom šli do jezera, kjer on po navadi lovi ribe. Najprej smo pogledali, kako se dela z ribami in kaj je pomembno zvedeti o tem. Po malici smo pa se odpravili ribarit. Že po 10 minutah sem ulovil krapa in bil sem zelo vesel, ker se mi je to posreèilo. Ujel sem še veliko razliènih rib. Èas je hitro minil in potem smo se morali že odpraviti nazaj v zavod. Mislim, da je bil tisti dan zelo lep, ker je ribolov zelo sprošèen in zanimiv šport. Jan Š.

Razmišljanja - 20 let

T EDEN OTROKA V ponedeljek smo imeli kros. Jaz nisem moral tekati, ker sem imel povito roko. V torek sem ostal v zavodu. V sredo smo šli ribarit in to je bilo zelo lepo. V èetrtek smo šli v Celje, na Hudièev graben. Klini so bili zelo spolzki in sem skoraj padel. V petek pa smo spoznali, kako se dela kruh. Ko smo pekli, sem jaz naredil dve kiti in srèka. Alex L. Na tednu dejavnosti mi je bilo zelo všeè, ker ni bilo pouka, nismo jemali snovi in smo imeli športne in naravoslovne dneve. Najbolj mi je bilo všeè, ko smo v petek šli v jame in to zato, ker sem šel po koncu dneva lahko domov. Zanimivo v jamah je bilo tudi to, da smo s kolegi lezli po najveèjem blatu. Zapomnil si bom tudi dan, ki sem ga preživel v Murski Soboti in na Gorièkem, kjer smo si ogledali muzej in pa grad pri Gradu. Miha B. Najboljše mi je bilo, ko smo šli v Vranjo jamo. Všeè mi je bilo, ker smo tam videli èloveško ribico. Martin N. Ko smo prišli do jezer, smo se zbrali v sobi, kjer smo imeli predstavitev. Gospod nam je želel pokazati nekaj slik, ampak ni mogel, ker je bilo nekaj narobe. Hišnik nam je pokazal nekaj pripomoèkov za ribolov in razložil za kaj se kateri uporablja. Ko je bilo predstavitve konec, smo imeli malico. Po malici smo šli lovit ribe. Lovili smo s položnimi palicami (tekmovalkami), ki nimajo kolesa. Na trnek sem dal èrva in vrgel. Kmalu je riba prijela. Ulovil sem šestintrideset majhnih ribic. Tovariš je ujel dva krapa. Z enim sem se tudi fotografiral. Matic I. Užival sem na pohodu po Hudièevem grabnu, saj smo se vzpenjali po klinih in vrveh. Pot je bila kar nevarna, nato pa samo hrib pri hribu, malo ravnine in zopet hrib. Prišli smo na Celjsko Koèo, kjer smo naroèili èaj, ga spili in pojedli ter odhiteli na bližnji hrib Grmada. Pot je bila zelo skalnata, tako da bi si lahko zlahka zvil gleženj, ampak smo vsi ostali brez praske. Prišli smo na vrh k zvonu želja, kjer je vsak enkrat pozvonil. Adrian P.

Razmišljanja - 20 let

N OGOMET PRI NAS BOŽIÈNO-NOVOLETNI TURNIR Vsako leto v decembru organiziramo božièno-novoletni nogometni turnir. Tekmovanje je tokrat potekalo na dveh lokacijah, saj so otroci pri nas zelo razlièni in imajo zelo razliène nogometne sposobnosti. Nekateri zelo dobro brcajo pravo nogometno žogo na nogometnem igrišèu v telovadnici, drugi pa so bolj vešèi v roènem nogometu. V telovadnici so žogo brcali fantje iz tretje, èetrte, pete in šeste skupine. Roèni nogomet pa sta igrali prva in druga skupina, ki sta se razdelili na štiri ekipe. Videli smo lahko, da so vsi po svoje vešèi žoge, tako punce kot fantje, tako mlajši kot starejši otroci. Zmage so si seveda želeli vsi, ampak zmagovalec je lahko samo eden. Letos so tako v telovadnici zmagali fantje iz 6. skupine, pri roènem nogometu pa sta zmagala Dario in Žan iz 2.

POMLADNI TURNIR Pomladno sonce je bilo v teh dneh še posebej prijetno, zato je tudi nas zvabilo ven, na svež zrak. V sredo, 8. 5. 2013, smo priredili športno popoldne. Naše fantovske skupine so se pomerile v nogometu na travnatem igrišèu, dekleta pa so se preizkusila v balinanju. Športni duh je prežemal vse sodelujoèe. Otroci so pokazali veliko dobre volje in truda, manjkalo pa ni niti smeha in veselja. V nogometu so tekmovale štiri skupine, balinali pa sta dve ekipi. Pomladni nogometni prvaki so postali fantje iz 6. skupine, na drugem mestu so bili igralci 4. skupine, tretje mesto je pripadlo 5. skupini, èetrta pa je tokrat bila 3. skupina. Najveè golov je tokrat pribrcal Alen Z. in s tem postal najboljši strelec. Med dekleti je pri balinanju veè toèk tokrat uspelo doseèi Ani, Ajdi in Kasandri, manj sreèe pa so imele Aneja, Ajdina in Sara.

Tekma mi je bila všeè in v njej sem užival. V igri s 3. skupino smo zmagali, na koncu pa z malo smole izgubili proti 6. skupini. Bili smo drugi, a važno je bilo sodelovati in nismo se pustili premagati. Žan P.

Razmišljanja - 20 let

N OGOMET PRI NAS NOGOMET ZA UÈENCE OŠ Žan P., Dejan M. in Jan Š. iz enote Dom so del šolske ekipe v nogometu. Pod vodstvom njihovega trenerja Rudija Viherja so pokazali izvrstno pripravljenost, znanje in odliène rezultate, saj so bili letos še posebej uspešni. Prvo odlièno tekmo so odigrali 27. 9. 2012 na medobèinskem prvenstvu v Stroèji vasi. Postali so medobèinski prvaki in se s tem uvrstili na podroèno prvenstvo. 29. 1. 2013 jim je spet uspela preprièljiva zmaga in tako so se uvrstili v èetrtfinale Slovenije. Tudi na državnem èetrtfinalu 27. 2. 2013 so uspeli preprièljivo premagati vse nasprotnike in uvrstili so se še na državno polfinale. V polfinalu državnega prvenstva v nogometu za uèence osnovnih šol so bili v 1. skupini. Tekme so odigrali 27. 3. 2013 v Tišini. Tekmovale so ekipe OŠ Križevci pri Ljutomeru, OŠ Veržej, OŠ Tišina in OŠ Destrnik. Igralo se je po naèelu vsak z vsakim. Konèni rezultat vseh tekem je našim nogometašem prinesel 5 toèk in s tem odlièno 2. mesto. Zmagovalna ekipa je bila tokrat s 7 toèkami OŠ Destrnik, na tretje mesto pa se je uvrstila OŠ Križevci s 4 toèkami.

Razmišljanja - 20 let

Z AVOD IMA TALENT Pri nas je veliko otrok, ki so vsak po svoje drugaèni in vsak ima svoj talent. Prav zato smo 28.11.2012 pripravili prireditev ZAVOD IMA TALENT. Popoldan so otroci lahko pokazali, kateri so njihovi talenti. Prav zanimivo je bilo, kaj vse so naši nadebudneži pokazali Nekateri so se opogumili sami, drugi v parih, eni v skupini, enim so celo vzgojitelji pomagali, nekateri pa so raje navijali za nastopajoèe… V naših otrocih smo lahko spoznali pevske in igralske talente, raznolike kot so oni sami. Vsi skupaj pa smo preživeli lep popoldan.

Najbolj všeè mi je bilo, ko sva z Dariom prišla na oder. Priznam, da sem imel tudi tremo. Ko sva že nekaj èasa pela, pa me je trema minila. Mislil sem, da bova zmagala, pa sodniki niso prav sodili. Jernej M. Na tej prireditvi mi je bilo lepo. Tudi jaz sem pela. Mislila sem, da bom zmagala, pa mi ni uspelo. Èestitam pa 6. skupini, ki je zmagala. Sara D. Z Davidom sva nastopala na prireditvi Zavod ima talent. Osvojila sva drugo mesto. Bila sva zadovoljna in sva si razdelila nagrado. Zapela sva rap, ki ga je napisal Pinta. Danilo K. Na talentih sem bil zelo vesel, ker sem bil tretji. Bil sem zelo preseneèen. Pred nastopom sem imel tremo. Vesel sem bil, ker sem dobil èokolado. Matic I. Sem èlan šeste skupine, ki je zmagala na prireditvi Zavod ima talent. Predstavili smo se z lastnim rapom. Sami smo zraven izbrali tudi zelo dobro melodijo, tako da se je naš rap zelo dobro slišal. Toèko smo vadili vsaj pet dni ali pa celo še veè. Vadili smo tudi še 15 minut pred zaèetkom. Ura je odbila pet in v tistem trenutku so nas poklicali v hol, kjer se je odvijala prireditev. Veliko nastopajoèih je bilo pred nami. Bilo me je malo strah in imel sem veliko treme. Kar naenkrat pa napovedovalka Lucia poklièe celotno našo skupino. Mi lepo odpojemo, potem pa se usedemo nazaj na svoja mesta. Za našim nastopom so bile še štiri toèke. Potem je žirija razglasila najboljše. Najprej so poklicali tretjega, potem drugega in nazadnje še našo skupino. In to je pomenilo, da smo zmagali. Vsi, èisto vsi v zavodu, so nam ploskali in žvižgali. Situacija se je nato umirila. Na koncu je tovarišica Andreja še razglasila tri najboljše na literarnem nateèaju. Bil sem eden izmed njih. Za nagrado smo dobili èokolado Milko in vstopnico za kino. Bil sem zelo vesel in tudi ponosen tako na svojo skupino kot na svoje sposobnosti in spretnosti. Žiga G.S. 42

Razmišljanja - 20 let

S OSEDA Novembra 2012 smo pripravili nekoliko drugaèni nagradni literarni nateèaj. Za izhodišèe smo ponudili zgodbo Soseda, avtorja Juan Kruz Igerabide. Ustvarjalnost in krila domišljije so sodelujoèe ponesla k izvirnim in nenavadnim nadaljevanjem zgodbe. SOSEDA Imam zelo klepetavi sosedi. Vèasih slonita na oknu in opravljata sosede. Jaz sedim na terasi nad njima, zato me ne vidita. Ena od sosed živi v bloku nasproti. Jaz sem na terasi in jo opazujem. Ona prepeva: »Aj, aj, si euèipegu, belisa, belisa, asi vose me mata …« in briše plošèice v kuhinji. V ritmu pesmi miga z boki. Nato preneha z delom. Pokuka skozi okno, da bi videla, èe druga soseda sloni na oknu. Opazila me je. Trikrat zazeham, da bi bilo videti, da je nisem opazoval. Nalezla se je. Tudi ona zazeha. Grozno! Njena usta so gromozanska, velika kot usta morskega psa! Groza pregrozna! V njenih ustih se zablešèijo ostri zobje. Me bo skušala ugrizniti? Z roko seže k ustom. Je že prepozno. Po zraku zleti proteza. Koga bo ugriznila?...

Lesene barvice

PROTEZA

Matic L.

… Proteza leti po zraku in se obraèa. Kar naenkrat se ustavi pred mano na terasi. Zaène se tresti, potem se trese še moèneje, kar naenkrat pa ji sredi glave poženejo oèi. Videla me je. Takoj se je pognala proti meni in me s polno moèjo ugriznila v gleženj. Ni popustila, zato sem jo z drugo nogo moèno brcnil. Popustila je in se napojila z malo moje krvi. Zrasla je. Bila je velika kot èloveška glava. Sedaj je zaèela skakati in spet me je ugriznila, tokrat za roko. Njena sila je bila enaka ugrizu nemškega ovèarja. Z drugo roko sem jo odrinil. Tokrat je dobila še veè krvi in spet je zrasla. Bila je velika že kot kakšen prvošolèek in tokrat je skakala še veliko dlje. Njeni koèniki so bili orjaški. Z vso silo je skoèila vame, jaz sem se odrinil od tal ter jo brcnil v spodnja prednja zoba. Zbil sem ji ju. »Ne boš!« sem si mislil, ko je proteza odskakala na drugi konec terase. Videla je kri in takoj se je razkurila. Pognala se je proti meni. Skoraj bi me ujela, èe le ne bi stekel proti vratom in v zadnji sekundi zavil. Ona se je zaletela in zarjovela. Izpljunila je še en zob in pri tem poškodovala požarno omarico, v kateri je bila sekira. Zagnala se je proti meni in me spet ugriznila. Tokrat mi je odgriznila tri prste leve roke. Vstal sem in proteza je spet zrasla. Sedaj je bila velika že tako kot jaz. Pognal sem se proti požarni omarici in vzel sekiro. S protezo sva bila vsak na svoji strani terase. Gledala sva se iz oèi v oèi. Na ves glas sem zakrièal: »Ne boš me ubila. Jaz bom tvoj zobar!«. Pognal sem se proti njej. Skoèila je prviè, drugiè in že je bila pri meni. Zamahnil sem s sekiro, a se je izmaknila. Bila je utrujena, jaz prav tako izmuèen in krvav, a zbral sem zadnje kanèke moèi in se zadrl: »AAAAA!«. To je bila bitka za življenje. Proteza je skoèila vame, jaz v njo in… Naenkrat sem se v kriku prebudil v svoji postelji in ves prepoten vstal. Med potjo na WC sem razmišljal o sanjah. Ne vem kaj so pomenile, a so vseeno bile THE BEST DREAMS EVER! Matic L.

Razmišljanja - 20 let

S OSEDA Sosedi je skozi okno padla proteza. Vsa prestrašena je odhitela v prostor in se nekaj šopirila. Po mojem je nekoga poklicala po telefonu. Morda hèerko, ki jo je ubogala, kot èe bi bila še vedno majhna deklica. Ko je konèala s pogovorom, je bila kar precej vznemirjena. Ker pa je zelo težko hodila, proteze ni šla iskat, saj je precej vzvišena in preponosna, da bi znova uporabljala protezo, ki je padla skozi okno na cesto. Poèakala je hèerko in ko je prišla, sta se odpeljali. Verjetno po novo protezo. Tako je tudi bilo. Slišala sem, kako se je bahala pred drugo sosedo, da ima novo protezo. Smejala se je tudi, èe ni nihèe povedal niè smešnega, da bi le vsi videli, da ima novo protezo. Jaz pa sem mislila, da bo brez proteze in sem se že veselila, saj tako ne bi mogla veè ogovarjati sosedov. Ker pa je ponovno imela protezo, se je to nadaljevalo, dokler se ni odselila. Èez nekaj èasa se je odselila tudi druga soseda. Najbrž zato, ker ni imela veè s kom klepetati. Tako zdaj v našem bloku nihèe veè ne opravlja in ogovarja. Lucia S.

»Koga bo ugriznila?« se vprašam. Naenkrat pade proteza na tla in se razleti. Vsi sosedje so prihiteli ven, ker je soseda tako zakrièala, da so mislili, da se ji je kaj hudega zgodilo. Vsi smo jo spraševali, kaj je narobe. Ona pa nam je odgovorila, da se ji je zlomila proteza. Zaskrbljeni smo bili, kako bo dobila novo. Potem smo vsi odšli v svoja stanovanja, tudi soseda. Ker mi dogodek ni dal miru, sem èez kakšno uro stopil do nje. Predlagal sem ji, da bi lahko zbirali denar za njeno novo protezo pod enim pogojem. Zanimalo jo je pod kakšnim. Povedal sem ji, da ji bomo pomagali, èe bo nehala opravljati druge in bo prijazna do vseh sosedov in drugih ljudi. Strinjala se je, a je rekla, da se bo tega držala le, èe bo res dobila novo protezo. Sprejel sem njen pogoj. Tako sva oba, soseda in jaz, hodila od stanovanja do stanovanja in soseda se je vsakemu stanovalcu opravièila. Nazadnje sva šla k tisti drugi opravljivki. Povedala ji je, da sama ne misli veè biti nesramna do ostalih in tudi ne bo, èe pa bo dosedanja opravljiva prijateljica nadaljevala po starem, naj se zaveda, da je ljudje ne bodo imeli radi in jo bodo izobèili. Druga soseda je bila tako zgrožena in jezna, da je takoj zaèela pakirati kovèke in se je odselila. Mi pa smo zbrali denar za novo protezo in se ob tem zabavali ter živeli sreèno naprej. Žiga G.S.

Proteza leti po zraku in me zadane v roko. Zaènem krièati, jokati. Še isti dan sem moral v bolnišnico, da so mi zašili rano na roki. Zato sem se odloèil, da bom sosedo prestrašil. Naslednji dan sem ob polnoèi vrgel na njen balkon škatlico èrièkov. Soseda je pozneje posumila, da sem bil to jaz, ker sem se ves èas samo smejal. Zato je prišla do mene in me zaèela nadirati. Ko je videla mojega pajka, je padla v komo in moral sem poklicati reševalce, ki so jo odpeljali. Ko je bila dovolj pri moèeh, se je takoj odselila. Takrat sem si samo mislil: »Konèno bo mir!«. Žan Tr. 44

Razmišljanja - 20 let

S OSEDA Proteza je padla meni v roke, toda takoj sem jo odvrgel. Nato sem šel nazaj v stanovanje. Zazvonil je telefon. Dvignil sem slušalko, soseda pa se je na ves glas zadrla. Zagrozila mi je, da me bo prijavila policiji. Rekel sem ji, da naj me le prijavi. Povedal sem ji še, da jo bom tudi jaz prijavil, ker moti javni red in mir. Potem sem prekinil in odložil slušalko. Skozi okno sem že videl, da so se pripeljali policisti. »Si pa hitra,« sem si mislil. Nièesar se nisem bal in nièesar nisem skrival pred njimi. Èez nekaj dni je soseda dobila vabilo za sodišèe. Tudi jaz sem moral tja. Na sodišèu je zmagala poštenost in soseda je bila kaznovala. Plaèati je morala 200 evrov kazni in izreèena ji je bila prepoved približevanja. Od takrat naprej je bilo mirno, a ne za dolgo. Soseda me je namreè obtožila, da sem ji ukradel denarnico. Jaz seveda nisem storil tega. Ne vem, kaj bi poèel z žensko denarnico pa tudi tat nisem. Kasneje so preiskovalci našli njeno denarnico v predalu v njeni hiši. Poštenost je zopet zmagala. Saj veste, kako pravijo: »Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«. Tako se je zgodilo tudi s sosedo, ki je imela nekaj proti meni. Leon K.

Proteza je ugriznila Jako, ker je ukradel klobase s sosedinega obešalnika. Soseda namreè ni imela niè drugega jesti, saj je vso plaèo dala za položnice in je bila sedaj zelo laèna. Pojedla bi vse, kar bi ji prišlo pod zobe oziroma protezo. Poklicala je policijo in povedala, da ji je nekdo ukradel klobase z obešalnika. Policist je šel raziskovat sledove in kar naenkrat ga je stresla elektrika, potem pa ga je soseda zaradi lakote pojedla. Še enkrat je poklicala policijo in dežurni jo je vprašal: »Kje pa je naš najboljši policist?«. Odgovorila mu je: »Tam v kotu. Od njega so ostale samo še kosti.« Policist je sosedo aretiral in odpeljal proti zaporu. Ko sta prispela pred policijsko postajo, je soseda pojedla tudi njega. Potem je zagledala Jaka, ki je spet kradel klobase -tokrat pri drugi hiši. Dobila ga je v roke in mu zagrozila, da bo tudi njega pojedla. Jaka se je zbal in je dal vse njene klobase nazaj. Od takrat naprej ni sosedi nihèe veè kradel klobas. Alex L.

Razmišljanja - 20 let

D RAGI B OŽIÈEK ! iti ho d nde me e k i v a si, d si za in Želim ov. Želim norirali g i ili b do m i n e bi o lj ini d e uèite i v skup lim si š da b lnik. Že ilotov a P n raèu karije in ènik. slad ièni svin kem

Drag To le i Božièek popra to sem se ! vil, am m pak se alo m bil p o tudi reden Želim . si kakšn ladjo na da e lepe lj èevlje inca, ne Niè za kaj sladkar in še to ij. prine , èe ne boš s Zadov ti vseh tre mogel h stva oljen bo m ri. bom d z vsem, ka r obil.

Želim si, da bi dobil odpustnico za domov.

, da bi a želja je a in edin o domov. n e ja o M edn arja za v šel janu

ièek! i Bož Drag lim si: Že io, - rad lnik, a n u - raè èo in - igra o Kitty. ell uro H

! ožièek Dragi B si, m li , e Ž mi èas oja ma ržej. m la e e m da bi i me v V rišla po da bi p

Moje že lje: -m - znanje ilka, , uspeh - da bi b , sreèa, il - da bi b v zunanjem ra zredu, il brat m anj nes - »poln ramen, o « š ols - da bi iz bral pra ko leto, vo sred - tople njo šolo debe , - nov ra le nogavice, èunalnik ter - vsem ve in sreèn sel božiè o novo leto.

si, Želim ali. bi kreg e n i l o ik n e s da si, Želim ug do azni dr ij r p i il b i b . a a d drugeg si, Želim seli. dan ve ili vsak b i b a d

ek i Božiè a bi m e, veliko d , im l Že o sreè i in el velik prines udi moji mam bila i t b e è a e d r s in u fantu a, kot njenem j tako prijazn o lik re še nap do sedaj, ve rij. sta bila veliko sladka a in uspeh Želim: - da bi bil uspešen v šoli, - da b - da bi lah i imel punco, ko šel za zm eraj domo - da bi bil v, pozneje zd -da bi ime rav in bogat, l otroke, - da bi im el družino .

Razmišljanja - 20 let

D RAGI B OŽIÈEK ! Dragi Želim Božièek! heliko si, da bi dob pter n il da bi im a daljinca in el sreè življen ov ju. Želi m si tu raèuna di lnik.

si, in Želim omov odil d rbo. h e d n a vike jevo to da bi z obil Dakine d i b a d

lahko i, da bi Želim s ak vikend s hodil v lim si še . Že v o m o d novo a PS in z e igric lje in v ter èe obleko kolado. o eno è

Dragi Božièek! Prinesi mi iPhone!

Želim si: - 50 € v drob ižu, - 2 kg m - en pe andarin, kaè laz anje, - telev izor, X -b - kame o re in a x, larm - kulije za sobo, - odpu , s - zago tnico za dom tovljen ov, vsak doma. vikend Hvala za vse !

im, Pros rinesi p , im pros en par i m kih zims ic z v a g no ožièka. iB k t i š na

ièek! i Bož . Drag sanje za pi ekaj il lepo n m i opaz si žel i jo Letos ovini sem je tisti, k je V trg odobna eljice. To t ko èit o. P kulic èitelji in u ca PILOT, li u i. u k k s jo a a n i im dic livn ra na variš me no tako. mod o e t i a jo im prinesi m ! m, Hvala Prosi

Za božiè ka si želim 4 pisala in nogav ice.

Moje želje so: - da bi šel vsak vikend domov, - da bi konec tega šolskega leta lahko šel iz zavoda, - da bi lahko poklical punco in starše, -pa še eno Milko.

Razmišljanja - 20 let

Dragi Božiè ek! Želim s i, d a prine seš X mi p telefo erio n.

PRED NOVIM LETOM JASLICE Letos obiskujem ustvarjalne delavnice. Tu veliko delamo z glino. Odloèil sem se, da oblikujem jaslice. Hlevèek in lestev sem naredil iz lesa. Bilo mi je zanimivo, ker rad delam iz gline. Ko sem konèal z delom, sem moral izdelke dobro posušiti, preden sem jih dal peè. Potem sem zaèel s sestavljanjem jaslic in hlevèka. Kljub temu, da sem delal jaslice prviè, so mi lepo uspele. Zadovoljen sem s svojim izdelkom in tudi vesel. Verjetno bom izdelal še kakšne doma, ker sem spoznal, da mi gre delo dobro od rok. Klemen K. BOŽIÈNO-NOVOLETNA PRIREDITEV Bil sem vesel, da ste prišli na našo prireditev. Gostje so bili naši starši in skrbniki. Recitiral sem pesem in peli smo. Bil sem vesel, malo pa me je bilo tudi sram. Dobili smo darila. Zvezdan B. Na zabavi mi je bilo všeè. Imel sem malo treme. Zelo mi je bilo všeè, ko je prišel oèe in me je gledal, ko sem nastopal. Z njim sem potem odšel domov. Najboljše mi je bilo, ko smo peli. Žan Tr. Moram priznati, da je bilo v to prireditev vloženega veliko truda in prostega èasa. Kljub temu je bilo v nas veliko treme, zato ni bila ravno mala malica voditi celoten program pred tolikimi starši. Moj nastop in nastopi ostalih so šli kot po maslu in upam, da so vam bili všeè. Adrian P.

Razmišljanja - 20 let

Z IMA , ZIMA BELA TEK NA SMUÈEH Letos je sneg ostal kar nekaj èasa in tako smo v zadnjem januarskem tednu lahko organizirali tek na smuèeh. Tekmovali so otroci iz vseh skupin, nekateri pa so samo navijali. Pri tem je bilo veliko smeha, veselja in dobre volje. Zmago si je pritekel Adrian P. V ponedeljek, 28.1.2013, je bilo tekmovanje v teku na smuèeh. Tekmovali smo po skupinah. Ko sem tekmoval jaz, mi je šlo dobro. Na zaèetku sem bil prvi. Potem me je pa prehitel Adrian, ampak sem se kljub temu dobro poèutil. Še posebej lepo je bilo, ko smo dobili nagrade. Dobil sem bombone in frutabelo. To tekmovanje mi je bilo zelo všeè. Tomaž T. V ponedeljek smo imeli tekmovanje. Tekli smo na smuèeh. Zelo rad sem na snegu. Tekel sem hitro in sem dosegel 3. mesto. Dobil sem tudi nagrado. Bil sem zelo vesel. Zvezdan B.

Razmišljanja - 20 let

V ALENTINOVO VALENTINOVI PTIÈKI Praznik zaljubljencev velja po starem kmeèkem koledarju za znanilca prvega pomladnega dogajanja in prebujanja narave, poleg tega naj bi se takrat snubili ali ženili tudi ptièki. Vèasih je bila v Sloveniji na valentinovo navada, da so otroci hodili od hiše do hiše in vošèili dobro letino. Gospodinje pa so na ta dan pripravile ptièke iz testa, jih zataknile med veje grmov in jih nato razdelile otrokom. Ponekod se je obièaj ohranil do današnjih dni. Navado podarjanja ptièkov so na svoj naèin obudili tudi fantje iz 6. skupine. Ob pomoèi vzgojiteljic so pripravili sladke Valentinove ptièke in srèke in jih potem razdelili otrokom in vzgojiteljem drugih skupin.

Prijatelji iz 6. skupine smo v sredo, 13. februarja, z vzgojiteljicama Anjo in Stelo pekli. Vzgojiteljica Anja je prinesla testo od doma. Najprej smo ga s pomoèjo vzgojiteljic razvaljali na dolge trakove in jih nato spletli v kitke. Iz njih smo oblikovali ptièke in srèke in jih nato spekli. Po skupini je zelo lepo dišalo. Ko so se spekli, smo jih namakali v neko sladko tekoèo snov. Bili smo zelo hitri in smo hitro napolnili pekaèe, zato nismo vsega uspeli takoj speèi. Spomnili smo se in prosili, da bi nam pomagali peèi še v 5. skupini. Seveda so nam priskoèili na pomoè.. Ko smo z delom konèali, smo ptièke razdelili po skupinah. Vsi so rekli, kako so dobri, in prosili za recept. Tudi sami smo veliko ptièkov pojedli že popoldan, nekaj pa nam jih je ostalo še za veèerjo. Srèke pa smo pustili, da se posušijo in jih imamo za okras. Žiga S.G.

Razmišljanja - 20 let

K ULTURNI PRAZNIK Ob slovenskem kulturnem prazniku pripravljamo tudi v zavodu popoldansko kulturno prireditev z zdaj že tradicionalnim Prešernovim kvizom. To smo letos izpeljali v sredo, 6.2.2013, ob 16. uri. V uvodnem kulturnem programu so otroci v èast Francetu Prešernu predstavili nekaj njegovih pesmi in njegovo življenje. Ana je zarepala svojo lastno pesem. Sledila je razglasitev nagrajencev literarnega nateèaja Sreèa. Vsi sodelujoèi so dobili sladko nagrado, najboljši literati pa so šli še v kino. Ker je bilo letos veliko dobrih prispevkov, smo se odloèili, da je teh kar pet. Èestitamo Maticu, Dejanu, Alenu, Leonu K. in Davidu. Vrhunec kulturnega popoldneva je bil zdaj že tradicionalni Prešernov kviz. Otroci so dobili vprašanja o Francetu Prešernu in imeli 10 minut èasa, da nanje odgovorijo èim bolj natanèno, saj so prav detajli odloèali o zmagovalcih. Letos se je najbolje pripravila 3. skupina. Poleg sladkih nagrad za sodelovanje, ki so jih dobili vsi, so zmagovalci dobili še veliko košaro sadja.

Razmišljanja - 20 let

S REÈA Pri nas ob tem kulturnem prazniku v zavodu zdaj že tradicionalno organiziramo literarni nateèaj. Letos smo se odloèili, da v središèe ustvarjanja postavimo temo SREÈA. Ta je še posebej aktualna ob zaèetku novega leta, saj si je želimo zase in za vse okrog sebe. Vèasih kdo za sreèo rabi tudi malce pomoèi, zato je bila druga tema Pomagal sem. Dobili smo kar nekaj zelo zanimivih prispevkov. Zmagovalce nateèaja smo razglasili na naši kulturni prireditvi v sredo, 6.2.2013. Prispevki in njihovi avtorji so si prislužili sladke nagrade in bodo šli v kino. Èestitamo Maticu, Dejanu, Alenu, Leonu K. in Davidu.

SREÈA Bilo je najlepše jutro kar sem jih kdaj videl v mojem življenju. Vstal sem z levo nogo in si mislil: »Joj, spet bo eden izmed tistih zaspanih dni!«. Ampak v drugi polovici glave pa sem èutil sreèo. Odšel sem do kopalnice in se na poti spotaknil ob mojo šolsko torbo. K sreèi sem se ujel in nisem padel. Ko sem prišel v kopalnico sem videl, da manjka moja zobna šèetka. Spomnil sem se, da sem si vèeraj umival zobe v prvem nadstropju in da je šèetka spodaj. Odšel sem nazaj v svojo sobo, kjer sem se oblekel in pripravil torbo za v šolo. Ko sem se uredil sem odšel v pritlièje in si še mimogrede umil zobe v prvem nadstropju. Potem sem še nekaj prigriznil in odšel z mamo v šolo. Ko me je pripeljala pred šolo, sem stopil iz avta in za centimeter zgrešil lužo. Spet se mi je nasmehnila sreèa. V šoli je profesor matematike ocenjeval naše znanje. Poklical je mene. Mislil sem, da bom dobil ena, ampak na koncu se mi je spet nasmehnila sreèa in dobil sem štirico. Nato sem pri slovenšèini dobil še eno petico in pri kemiji še eno štirico. Ko se je pouk konèal, sem poklical mamo in ji povedal za ocene. Bila je zelo preseneèena. Prišla je pome in me odpeljala na pico v Celje. Po okusnem kosilu sva odšla še po nove èevlje in potem domov. Ampak na cesti pa sva skoraj doživela nesreèo. Ko sva se peljala proti domu, nama je neki voznik osebnega avtomobila prekrižal pot. Dobro da je mama pravilno reagirala. Èe se nama ne bi nasmehnila sreèa in èe moja mama ne bi tako odreagirala, bi lahko sedaj sedela na vozièku ali bila resno poškodovana. Mislim, da se mi je ta dan nasmehnilo veliko sreèe. Dejan M. KAJ JE SREÈA? Sreèa je, ko te boža mamina roka ljubeèa. Sreèa je, ko zraste nova rožica cveteèa. Sreèa je, ko zrak zleti ptica podeèa. Kaj ni sreèa? Sreèa ni nevarnost klateèa. Sreèa ni žaljivost boleèa. Sreèa ni smrt preteèa. Torej sreèa je vsa ljubezen tega sveta drhteèa. Alen Z. 52

Razmišljanja - 20 let

S REÈA SREÈA V NESREÈI – izmišljena zgodba Dandanes živi fant, ki je star 16 let in je odlièen atlet. Ima družino in je sreèen. Lepo je biti sreèen, a na zaèetku zanj ni bilo tako. To je zgodba o njem in njegovi sreèi v nesreèi. »Wee, uee,« se je slišalo v temnem kotu za osnovno šolo. Ta jok je bil tako mil, tako žalosten. Ubogi otrok ni imel nikogar. Bil je sin razvpitega »drogeraša« in neke slaèipunce. Nihèe ni vedel zanj ali da on sploh živi. Ljudje so hodili mimo te šole, a si ponoèi ni upal tja. Tako je hišnik Vlado, ko je opravil svoj zadnji obhod okoli šole, zaslišal ta jok in odšel pogledat, od kje prihaja. S svetilko v roki je prišel do smetnjaka in v njem zagledal malo, v jopo zavito, ozeblo kepico. Ta kepica je bila fant, o katerem pripoveduje zgodba. Vlado ga je pograbil in hitro slekel svojo bundo ter majico in ga zavil vanju. Fantek je bil hladen, na trebuhu pa je imel modrico, verjetno jo je dobil od mame, ki mu jo je namenila tik preden ga je zapustila. Osupel Vlado je hitro stekel do svoje pisarne, kjer je pograbil kljuèe in s fantom v naroèju kot strela stekel po hodniku v garažo, kjer je bil parkiran njegov avtomobil. V naglici je odklenil vrata in posedel otroka na sovoznikov sedež. Z varnostnim pasom ga je pripasal in hitro odbrzel proti najbližji bolnišnici. Vozila sta se pet minut in na cesti naletela na zastoj. Vlada zazebe in ob pogledu na fanta hitro poveèa gretje na 28 stopinj Celzija. Otrok ga pogleda in ko se njuna pogleda sreèata se Vlado odloèi, da bo celo življenje skrbel za tega fanta. Konèno se zastoj sprosti in Vlado hitro pelje naprej. Fantek se je poèutil nekoliko bolje, vendar je še vedno bil v težkem stanju. Prispela sta do bolnišnice, kjer je Vlado zagledal bel napis URGENCA. Brez obotavljanja zapelje na ploènik in ustavi avto. Odpre vrata in odveže otroka ter odbrzi po pomoè. »Pomoè, pomagajte mi!« zakrièi Vlado. K njemu je takoj prišla najbližja ekipa in nemudoma so oba odpeljali v ambulanto. Hitro so dojenèka ovili v najdebelejšo odejo in mu izmerili temperaturo. Fantièek je imel hudo vroèino in bil je prezebel, podhranjen in dehidriran. Tudi Vlado je zbolel, a od vsega tega adrenalina, se ni poèutil bolnega. Ko so oba oskrbeli, so fanta odpeljali na intenzivno nego. Od tam je Vlado hitro poklical svojo ženo Vesno. Vse ji je povedal in v dvajsetih minutah je bila Vesna že tam. Skupaj z Vladom je opazovala otroka, ko je v sobo vstopila zdravnica in vprašala: »Sta vidva njegova starša?« Nista ji znala odgovoriti, zato je zdravnica predlagala, da gre fantek v sirotišnico ali pa ga lahko Vesna in Vlado posvojita. Oba sta še enkrat pogledala fantka in se odloèila, da bosta tega otroka posvojila in da bo kot njun. Ko sta izpolnjevala papirje sta prišla do imena in v en glas sta mu dala ima Vid. Tako so postali družina. Vsi so bili sreèni in zdravi. Matic L.

Vošèenke

Razmišljanja - 20 let

BARVE

Jan R.

S REÈA SREÈA

SREÈA , i boleèa Sreèa n eèa. d r ni niti rav in , ko si zd è e r S a je iti zaspan. , ko nisi n èni z zdravjem so sre i r . e t m a e j k Ne denar drugi z eda sreèa, es b eta, e j i Men amo, oè telje, m o, a ij r p m da ima rata in družin b pam . hko zau kateri la oli ne obupam ik n o è e , r s o n in nad m druži , Rad ima utim boleèino è a p m , o o t n e a za oè dno z m ni bil ve m vesel, s o zat e j mamo. vsa paj. a d imam upaj in ne obu k s i d bo Z mamo . David H

Sreèa Kam od je kakor èlove k. tava a Sreèe n li pa je pri mir u. e m o ne mor eš je vid reš ujeti, e ti a li vonja Le zaèu ti. tiš Ko otro jo lahko. k dobi sre se naro di, èo ka Potem p kor dar prihod nosti. a se vse s ko otro k s sreè premeni, o o drašèa in m A ko od u je lepo. raste, se sprašuj zakaj In v sre nikoli ni sreèe e, èo vedn n. om Ne poza anj veruje. bite, sreèa ne le vanjo daleè poèiva, je verje ti treba . Leon K.

. SREÈA..

SREÈA Sreèa je vèasih je takšna, dru Enkrat d gaèna. obra, en V moji g krat slaba. la Da rešim vi vèasih je tež ava. slab muzika ega se stanja, m i daje m da še nis oè, em Kolegi m padel na dno. e p odpirajo vedo, d , a Verjam rabim neko po e t. m, da b Rabimo oljši bo sreè m ne kot S o, da lahko sm . o ju up ampak erman ali Batm naki, tako, da an, poka da lahk o boljši žemo, smo.

obra, enkrat d Sreèa – t slaba. enkra umel, Sem raz i je taka. s o «, dn t m da priho m rekel »hvala e s . a t j Dostikra riti je do denar treba p o jo kar tako, ij Eni dob orijo za njo, b drugi se je težko. ker jim al je za njo o sliš Marsikd em je kratka, a. s in ta pe alo je flomastr jk n a m ker mi z Žan P.

Žan P.

Razmišljanja - 20 let

S REÈA PRVIÈ NA METAL KONCERTU Zgodilo se je neko soboto v februarju, ko sva se jaz in moj oèe odloèila, da greva na metalkoncert skupine Manowar. Ko sva prispela v Ljubljano, sva kupila vstopnice in bila na koncertu od 20.00 do 1.00. Bilo je super in bil sem presreèen. Žan Tr. VOŽNJA S KOLESOM Nekega dne sem se odpravil s kolesom k prijatelju. Ko sem zagledal njegovega oèeta in mamo, mi je bilo vse jasno in odloèil sem se, da ga bom nauèil voziti kolo. Mislil sem, da bo lažje, a sem se zmotil. Trajalo je teden, da se je znal malo peljati. Z motorjem se je znal voziti, samo pri kolesu je imel zelo velike težave. Ko je bil majhen, mu je oèe iz Italije pripeljal motor, kolesa pa takrat ni imel. Potem si kolesa niti ni želel. Ko je videl mene in prijatelje na kolesih, pa si je zaželel, da bi se nauèil voziti tudi kolo. Starši mu niso mogli pomagati, ker sta bila oba zaposlena. Zato sem prihitel jaz na pomoè. Komaj sem ga nauèil vožnje s kolesom. Potem je motor prodal in se vozil s kolesom z mano in drugimi prijatelji. Vèasih smo se peljali na sladoled. Vsakiè mu gre vožnja s kolesom bolje. To veseli njega in tudi mene. Alex L. POMOÈ OB UTAPLJANJU Ko sem bil star 11 let, smo se s prijatelji vozili s kolesi. Spušèali smo se po hribu, ko je prijatelj Andrej kar naenkrat zavil v vodo. Ker ni znal plavati, sem mu priskoèil na pomoè. Prijel sem ga za roke in ga potegnil ven. Sreèen se mi je zahvaljeval, saj bi lahko utonil v vodi. Ko sem prijatelju pomagal, se mi je zdelo, kot da sem reševalec iz vode. Še zdaj se spominjam tega dogodka, ker je bil res pomemben v mojem življenju. Z Andrejem sva še vedno najboljša prijatelja. Ko se spominjava tega dogodka, sva vesela in nama gre na smeh. Jaz sem se izkazal kot reševalec, on pa paè ni znal plavati in je rabil pomoè. Leon Z. SREÈEN SEM Sreèen sem, ko se zbudim. Sreèen sem, ko pomagam starejšim in ostalim. Sreèen sem, ko se ukvarjam s športom. Sreèen sem, ko grem domov ali k babici. Sreèen sem, ko sem zunaj. Sreèen sem, ko rišem. Sreèen sem, ko se družim s prijatelji. Sreèen sem, ko grem s kom v kino. Sreèen sem, ko grem na nogometno tekmo. Sreèen sem, ker grem letos iz zavoda. Barvni linorez

RIBA

Žan To.

Razmišljanja - 20 let

Jernej M.

M OJI DRUŽINI MAMA Moja mama je zelo dobra. Ima toplo srce in je zelo prijazna. Ko se kdaj skregava mi to ostane v spominu, vendar je to vèasih potrebno, saj se iz vsakega prepira èesa nauèim. Takrat si želim, da ne bi bil tako poreden. Vèasih greva z mamo tudi na kakšen izlet. Enkrat smo se celo povzpeli na Boè. Ponavadi se radi vozimo s kolesi. Veèkrat grem na kolo tudi z oèimom. Vèasih greva z mamo tudi k babici, ob nedeljah, preden grem na vlak. Jernej M. MAMA JE ... ... edina, ki jo imam rada. Rajši jo imam kot sebe. Najhujše je zame, èe kdo govori kaj èez mojo mamo. Zelo slabo se poèutim, ko ne smem k njej. Vse bi dala, da bi lahko šla. Mama mi pomeni vse na svetu. Ajdina A. S. MOJA MAMI Moja mami je najboljša od vseh. Vèasih se ne razumeva najbolje, ampak vseeno jo imam najraje in je ne zamenjam za niè na svetu. Za njo bi dala življenje. Vedno ji obljubljam, da se bom poboljšala, pa tega ne uresnièim, ona pa še vedno vztraja. Vedno mi stoji ob strani. Rada jo imam! Ajda M. MAMA

SANDRA Tvoje oèi so kakor sonce, ki na nebu sije. Tvoj nasmeh, ki meni toplino daje, je kakor èokolada, ki se ji ne moreš upreti. Tvoj pogled je jasen in iskren. Vedno poveš, kakšne so tvoje želje in èe želiš kaj spremeniti. V tvoji družbi uživam in se nasmejim marsikateri tvoji šali. Imaš smisel za humor in vse lepo poveš - brez ovinkarjenja.

Mama rodila me je, zato pomeni mi vse. Moja najboljša prijateljica je, ker najbolje razume me. Rada jo imam zelo, ker ob njej pozabim na zlo. Vedno ob strani mi stoji in mi niè slabega ne naredi. Aneja E. È.

Leon K.

Lesene barvice

Razmišljanja - 20 let

ZIMA

Jernej M.

M OJI DRUŽINI MAMI, BABICI IN DEDIJU Mami! Jaz te imam rad in upam, da me imaš rada tudi ti. Saj vem, da me imaš! Tudi babica me ima rada, ker mi kupi vse, kar si želim. Dedek pa je prava faca – zna se šaliti in biti resen, vèasih tudi strog. Vso svojo družino imam rad. Alex L. NAJLEPŠI TRENUTKI Najlepše je, ko greš z družino kam na sprehod. Tam se sprostiš, veliko se pogovarjaš z njimi in nameniš èas samo za njih ter jim izkažeš ljubezen. Meni je bilo najlepše, ko sva šla z babico na Roglo, še posebno ko sva prišla na vrh. Tam sva se sprostila in se pogovarjala. Najlepše mi je, ko sem s svojo družino. Jan R. MATERINSKI DAN Materinski dan je, ko se vsa družina zbere in poène nekaj skupaj. Pomen materinskega dneva je izkazovanje ljubezni, sreèe, zadovoljstva in zaupanja. Na materinski dan se starše tudi obdari z manjšimi darili (npr. slike, èokolada, vaza, rože). Spomnim se, da smo šli kot družina na morje v Ankaran, ko sem bil star 10 let. Tam smo se skupaj kopali in jedli ogromne hamburgerje. Žan Tr. MAMA JE ZAKON Mama – ta beseda pomeni veè kot le osebo. To je tvoja mama, ni nujno da biološka. Mama je beseda, ki vsebuje èustva, gojena do neke starejše osebe v smeri ti – ona in ne obratno. To osebo imaš rad, jo spoštuješ in jo vsake toliko èasa nasmejiš ter paziš, da ima èim manj skrbi. Mamo preprosto moraš imeti rad. Ona je tista, ki te je spravila na svet, te vzgajala in negovala. Tista je, ki ji ni vseeno in jo zate tudi zelo skrbi. Mami zaupaš, ji pomagaš in ji za materinski dan pripraviš kot preseneèenje nekaj, kar ji bo za vedno ostalo v srcu. Hvala, mama! Matic L. MAMA Zaradi »trafe« skregal sem se s tabo. Rad te imam in upam, da boš za vedno z mano. Rad te imam, a to ti pokažem na drugaèen naèin. Hvala ti za vsako minuto, ki si jo vložila vame! Skupaj sva reševala moje probleme. Èe bi bil priden, bi bil zdaj ob tebi, a vedi, da ti za vedno boš ob meni. Še vedno sem tvoj sin. In sem jaz. To je vse, kar hoèem biti. Nisem se spremenil, le drugo pot sem hotel iti. David H. Praskanka

Razmišljanja - 20 let

DREVO

Matic L.

M OJI OBÈUTKI nje? zaupa e j o v š? uži t aupa o zasl jbolj z nekd a i s n j u a Zak Kom ; enju; nam; a poz ni zaupajo bni v življ lizu; g r e K m sebi; jb di me aj b o l pome ; % J ker tu i najbolj in so mi n islim; mam m e m ; b o r % s e J a t s r k e o e , k e oè u estri; dobre em vs % J ro; tu/s b a r o ker so lahko pov telj; b d jem; èejo ija % J ijatel bici; r ker jim dober pr j in mi ho p ; a m nj no ; u /b a % J ker se obri z me oni mene ega zaupa dedk j d n o ; % J ker so mam rad i e izdajo m m; stricu ljem; i la n % J ojite g z ker jih ne izdajo, edo kaj de v ; o v e i; % olažij J ker m poznajo in tožujejo; punc m; e pot jejo; m n b e i o u % o m t J iko j e š i n n o b j i r ker l p e ; k r s o ene me s e nik ežave cem; % J ker m aupajo, za li ker oni m vnosti in t s o šo l . i z a r i k ni % m m s J uje ker o je druži spošt povem sv h i % j J r e k ko m lah li; % ker ji ošteni; o izda ilu; p e bod tili na ced o % n s r e e m s k u a p d i , m eb % ker ve , da me n magajo; m po e , % v o r j e e k vetuj šati; s i % m slu ker ajo po % ker zn skreni. i % ker so %

jo? maga iki po n p u em; ji za znajd ko tvo e h n j a l a i t kd Kako ,èe se tiski; erjajo èe sem v s m s u me jajo, em; j o; govar ) se po ro svetuje a ne razum s b e o ) è mi d o, èe delu; zložij ) mi ra ajo mi pri o mene; g id a ) n pom nesram ih; o s i ) n ; a ih èas o v; d olažij rani v težk roblemo t o ) p p t s n me i b jijo o težav ) mi sto otegnili iz pot; p o e v ) bi m ažejo pra k o ) p i ; m ajo èilo; osluš ) me p ejo opravi nost. ož m ) sprej še eno m o j a ) mi d )

A. S. Ajdina ster Floma

Razmišljanja - 20 let

DEKLE

M OJI OBÈUTKI Zakaj j

e pom embn & o, da v teh letih da bo prevz & m kas emaš n z a e j d e odgo osega & v življ vorno n e j n k e j er bo u z st? r o e & d l o govo m po sti in r è d n s a a a e s m j b i š i; zaèel & o m zn o s t o jnost žive al da bo i; & m kon odgovorn ti sam; osti s d è a a l p š & preje otem olo; mati , ko da pr tudi p & eživim si starejš oznej i, to z d ; a e; s e zna n aš š e & j d b e d o m a b om Kako l j š v e & p ; r lahko ker se zaèela sk ihodnosti; poma & rbeti m od gaš d za svo govo èe je s rugim I r j e o edaj n n za v ? s a d m a sem ostoj se, ka v življ e b oš I nost; d ob e rs enju n p d r a s j e boš revzemal, torim; i to ose I m da . je tud mn b o; da se i kasn I z njim asvet; eje i j i p m o g p I om ov da se agam ko orim; I t lahk lepo v o; e da se I m pri dem; Moje j a p z onud obve im po en; znost moè, i v šo l nasve i: T t. u pošte T v a ti in p biti p o s lu T ri pripr pravljen z šati uèite T aviti s a e mo šolsko de lje; uèen ram n T l je; a oce o; n e mo njeva T tim u nje; è d a se T trudi itelja in dr m u d gih; a sem d o se T Moje ne m pri pouku èi èim bolj obve T otim ši uèn ; znost pouk i usp e so d e i v zav a ; lujem h; od u : R pri po uku. d a upo R da up števam na R oš vo d a sem tevam in s dila; R p p oštuj r i s o d a op em v R ravlja ten; zgojit m d elje; a svoje Rsem p d r e i l d o d e ; a n , s d R em v elave zt r ; biti b R oljši k ajen, se tr udim o l t e d p r o ugi; ; R ved da do enje; R sledn o op r korist R av n da up o izrabim im dela; prost oštev i am d omsk èas in uèn e ure i red. ;

Razmišljanja - 20 let

M OJI OBÈUTKI … arediti, j težko n a k e j i Èe m pim; paè potr delati naprej; Y m poskuša Y dim; o zame; se potru magajo; to dobr je r e k Y o , ip mi drug rgam in naredim Y ne malo po otavljam; Y ob lo a se m ; Y naredim kupini; o n e e s v s rim; v le ta Y os tem sto atelja. vprašam erem in tisto po a/uèitelja/ prij Y lj b e z è vzgojit se malo Y za pomo vprašam Y Y

ju ž iv lj e n utno v n e r t je ki mi S t v a r, a, je … jš e n b em elji; najpom in prijat rodniki o s , a in už v; moja dr rez teža ; C onèam šolo b ov m o d d da k n ak vike C s v m re da g užino; C veè z dr k staršem; biti èim zaj a n C vrnil da bi se a; C c n moja pu zavoda; C iz da grem ljem; C ite è u i it omov; d sle vedno d a z l C e š i r da bi p . C m; e v redu se izšola užino vs r d jo C o da je z m C

Jan Š. KI VESOLJÈ er Flomast

a, pomag o, mi k ž e t e kaj postan Kadar a n … omnim èe se sp ; svoj dom utke; 6 ren ; vesele t rijatelje 6 užino, p i kot so sedanji; svojo dr š lj o 6 so bili b èase, ki 6 užino; d svojo r o; 6 ièk ne ljudi; svojo ps omemb p n 6 i e lj prijate 6 naredil; starše; , kar sem godili; a g 6 e p le nekaj i s o se z 6 godke, k lepe do . 6 lje vzgojite 6

Razmišljanja - 20 let

M OJI OBÈUTKI Všeè so mi uèite lji/

vzgojite lji, ki … ü nam pu ü stijo delati so stvari, k i jih ima üprijazni; mo radi; ne krièij o nate; ü so prijaz ni; ü se üs teboj pogova rjajo; me ürazumejo; so nasm ejani in ü za hece so ; üful kul; razume ü jo hec; igra üjo nogomet; nam, go jencem ü , želijo d se tr obro; ü udijo za nas; so pošte n i; ü se b ü rigajo zame; mi pom ü agajo pri u nis èenju; üo zelo strogi; radi pom agajo.

Ljudje, k i

me dob ro

Uživam , kadar s em … ! s svojim i sorodn ! iki; s starši; ! z bratom /s ! s punco estro; /fa ! s prijate ntom; lji; ! z družin o; ! z mojo s ku ! s psom; pino; !

doma.

poznajo ,v

erjetno z o meni m imam src islijo, da e z … sem leg na pravem me stu; enda; z sem prij azen; z sem z dober šport nik; da sem o k, z znam bit vendar me vèa sih kaj p i dober; z rime; se ra z d družim; sem zelo zabaven z sem in prijaz en; z zelo »brihte n«; sem se s p osoben z uèiti; sem z dober prijate ne krad lj; e m; z sem z prijazen/-a; sem dru gaèna k z ot oni; sem z delaven; sem dob re sorte z sem dob

; er èlove k

ali da bo m

to posta

Razmišljanja - 20 let

M ARATON “Tekmuj sam s seboj. Vsak je zmagovalec. ” To je bil letošnji moto za 33. maraton treh src v Radencih. Da bo tekmoval sam s sabo, se je letos odloèil Jan R. Z vzgojiteljema Alešem in Primožem se je kar nekaj èasa vztrajno in z veliko motivacije pripravljal na sodelovanje na maratonu. Za priprave so izkoristili lepo naravo v bližini Veržeja. Sonèno vreme je na 33. maraton treh src, ki je bil v soboto, 18. maja 2013 v Radencih, privabilo skupno 8012 tekmovalcev v razliènih disciplinah. Na Radenska Naturelle 10 km teku jih je bilo 1723 in med njimi tudi Jan. Ni sicer bil zmagovalec proge, je pa premagal samega sebe in vsekakor postal zmagovalec. Dokazal je, da je vse mogoèe, èe je le volja.

Nekega dne mi je vzgojitelj Aleš omenil, da bi šel na maraton. Jaz in Adrijan sva bila za to in zaèeli smo trenirati. Tudi Uroš iz sosednje skupine je nekaj èasa treniral z nami, potem pa ni imel veè èasa. Kmalu je odnehal tudi Adrijan. Meni pa je bilo to zabavno in zato nisem hotel odnehati. Seveda sem tudi jaz imel kdaj dneve, ko se mi ni dalo teèi, pa sem vseeno šel, ker mi je bilo všeè. Vzgojitelju Alešu je pomagal tudi vzgojitelj Primož. V noèi pred maratonom nisem skoraj niè spal, ker sem bil napet. Ko sem zjutraj vstal, sem se najedel in potem smo se z vzgojiteljema odpeljali v Radence. Najprej smo se skupaj ogreli s tekom. Potem je vzgojitelj Aleš odšel, ker je tekel na 21 km, midva z vzgojiteljem Primožem pa sva se pripravila na tek na 10 km. Ko smo startali, mi je tek kar dobro šel. Imel sem malo treme, ampak je šlo. Pri 7 km sem bil zadihan in mi je vzgojitelj Primož svetoval, naj pojem banano in bo boljše. In res, ko sem pojedel banano, sem se poèutil kot nov in sem spet lahko tekel dalje. Ko sem prišel do cilja, sem bil vesel in zdaj sem ponosen nase, saj nisem verjel, da mi bo uspelo. Brez vzgojiteljev mi ne bi uspelo. Ker mi je bilo tako všeè, sem se z vzgojiteljem zmenil, da bom še nadaljeval s tekom. Jan R.

Razmišljanja - 20 let

O DPUSTNIKOM Dolga, dolga je cesta od mesta do mesta. Dolga, dolga je reka od èloveka do èloveka. Polna lukenj in hrepenenja, tolmunov, želja in ihtenja, dolga, kot je lahko le noè, dolga je ta pot od nekje do nekoè. Pelji me, v svet odpelji, da vprašanje izvem. Pelji me, domov pripelji, da odgovor povem, o tej cesti, o tej reki… (Vlado Kreslin)

Dragi odpustniki! Prišli ste do konca ene izmed cest in križišèe življenja vas vabi v razliène smeri. Tako kot ste pred letom ali dvema, morda celo veèimi zavili na križišèu cest v smeri Veržeja, tako zdaj ponovno potujete naprej. V neznano. Nekateri z velikim olajšanjem, drugi s kanèkom otožnosti, vsi pa upamo z vsaj nekaj lepimi spomini. Veliko smo preživeli skupaj, tako lepih kot manj prijetnih trenutkov. Na slednje je bolje pozabiti in se okleniti le tistega, kar je bilo dobro in lepo. Spoznali boste, da se tudi v življenju dogaja enako. Ohranite pozitivne lastnosti. V življenju naj bodo vaši spremljevalci sreèa, veselje in poštenje. Bodite iskreni in vedoželjni. Pred vami je cesta prihodnosti, na kateri naj bo èim manj nevarnih ovinkov in ovir. Želimo vam, da pogumno stopite nanjo in da iz svojega življenja naredite najveè kar se da! Pojdite v svet in poišèite odgovore... Vse dobro!

Flomaster

Razmišljanja - 20 let

POTI

Matic I.

R AZMIŠLJANJA

GLASILO OTROK OŠ VERŽEJ, ENOTA DOM JUBILEJNA IZDAJA OB DVAJSETI LETNICI IZDAJANJA GLASILA

UREDNIŠKI ODBOR: Andreja Gjerek Kreslin, Klavdija Paldauf, Zora Perdigal - Vuèko Lektoriranje teksta: Vanda Novak Raèunalniška obdelava: Klavdija Paldauf Likovna opema: Likovni izdelki otrok OŠ Veržej, Enota Dom Naslovnica: Izbor naslovnic starejših številk glasila Fotografjije: Arhiv OŠ Veržej, Enota Dom

VERŽEJ, JUNIJ 2013

Razmišljanja - 20 let