Kmečki upor

taboru smo že nekaj ur, a v prsih še vedno čutim zamolklo udarjanje srca. Kaj mi je bilo, da sem sploh razmišljal o takšni neumnosti. Kakorkoli, naloga je bila uspešno opravljena, imamo orodje in pomembneje: vsi smo prišli nazaj nepoškodovani. Upam, da bom sploh uspel zaspati ...

Prebudita me roka, ki me močno a vendar z nekakšno nežnostjo trese za rame, in glas, ki nekje v daljavi kliče moje ime. Glede na mraz, ki veje skozi odkrito šotorsko krilo in težo vek, sklepam, da mora biti še zelo zgodaj, zato le nerad odprem oči. Pred sabo ugledam obraz in raziskujoč pogled Feje. Opazuje me, kot da si poskuša zapomniti vse podrobnosti mojega jutranjega nerazpoloženja, hkrati pa se mi zaradi takega stanja posmehuje. Poskušam se zbrati in jo ogovoriti, a me prehiti. “Hm, ne vidim še nobenega katapulta, s katerim bi lahko streljala.”

V jutranji zaletavosti nočem preslišati šale, zato razdražen bleknem: “Kaj, ne smejo pri tebi ljudje niti spati?”

Vidno zadovoljna se mi spet nasmehne in razposajeno odvrne: “Joj, pomiri se,” nato pa nenadoma smrtno resno nadaljuje: “Kakorkoli, šalo na stran, vstani. Delo te čaka, do večera želim imeti napravo, s katero bom lahko zrušila grajsko obzidje.”

S svojo strogostjo, še bolj pa z nihanjem razpoloženja me Feja skoraj prestraši, zato se vdan v usodo oblečem in obujem ter zapustim šotor. Brez zajtrka se lotim dela. Pomagajo mi tehniki ter pri raznih fizičnih opravilih tudi vsi ostali in kar naenkrat stoji pred nami katapult, naprava, s katero bomo lahko porušili grajsko obzidje. Šele takrat se spet ozrem okoli sebe in ugotovim, da se že večeri, zato se rahlo razočaran odpravim po Fejo. Na poti do njenega šotora me preblisne misel, da med delom pravzaprav nisem nič jedel, skoraj istočasno pa ji sledi tudi dokaz - občutek neskončne praznine, ki mi krči želodec, zato spremenim smer in se raje odpravim v jedilnico. Tam pa me, kot da bi vedela, s pripravljeno večerjo čaka Feja.

“Vem, kako skrajno nehvaležno od mene je, da ti po celem dnevu napornega dela to pravim, a jutri boš moral spet na teren. Ugotovili smo, da brez zemljevidov ne moremo dovolj dobro streljati in želim, da vodiš ekipo, ki bo narisala te zemljevide. Pridružila se ti bosta dva kartografa, kuhar in izvidnik.”

Med govorom deluje plašno, skorajda proseče, kar me zmede veliko bolj kot bi me verjetno njen običajni ukazovalni ton. Čeprav ji podarim najbolj očitajoč izraz, ki ga tako izčrpan premorem, hočem nalogo sprejeti, a me zmoti Sigismund, ki ves zadihan in prestrašen plane v šotor.