Pogovor s Polono Rožman, koordinatorko projekta

projektom, ki je financiran iz kakega evropskega sklada. To je vsekakor dobra referenca za nadaljnje delo vseh vpletenih. Od nas terja, da na program, ki ga izvajamo, gledamo še z drugega zornega kota. Kakšen je namen tega projekta in katere cilje naj bi dosegli s tem projektom?

nekaj pozitivnega in se tem starejšim mladincem ponudi neke nove izzive, potem nam kmalu ne bodo več »povzročali težav«. Seveda pa to ne velja za vse tovrstne primere.

Aktivno si vključena v delo projekta

Mreža MGS - razvoj potencialov mladinskih organizacij za medgeneracijsko sodelovanje in sožitje. Tvoja naloga je koordinacija dela celotne ekipe. Kaj bo projekt prinesel pozitivnega Zvezi tabornikov Slovenije (ZTS) kot nosilki projekta in kaj vsem partnerjem, ki sodelujejo pri izvedbi?

ZTS je medgeneracijska organizacija in bo taka tudi ostala, saj s svojim načinom in metodo dela delujemo medgeneracijsko. Tega pa ne ozaveščamo tako, kot bi morali. V mrežo MGS se povezujemo mladinske organizacije, ki se tako ali drugače prepoznavamo kot medgeneracijske. Vsak ima specifičen način dela in nešteto dobrih praks s tega področja. Tako se lahko znotraj konzorcija veliko naučimo drug od drugega, predvsem pa to znanje lahko ponudimo drugim. Večinoma smo se vsi prvič srečali s tako obsežnim

Projekt je odziv na spremembe v družbi. Dejstvo je, da se prebivalstvo v Evropi stara, in temu se moramo znati prilagajati. Pojem »medgeneracijsko sožitje, sodelovanje, sobivanje« je bil do sedaj vedno rezerviran za gerontološka društva in solidarnost v vrstah starejših prebivalcev, mi pa načenjamo in orjemo ledino v mladinskih organizacijah. Želimo prepoznati učinke MGS v naših organizacijah. Kaj s tem pridobimo, kako to delamo, na kakšen način izvajamo program? Konec koncev se solidarnosti učimo od malih nog in to lahko z leti le ozavestimo in nadgradimo ali se prepustimo in zanemarimo. Želimo, da bi mladi znali prepoznavati MGS in da bi postalo to del celoživljenjskega učenja in ne »aktivnost rezervirana za upokojence«.

Kako bodo rezultati tega projekta vplivali na delo in razvoj ZTS?

Prevečkrat radi izumljamo »toplo vodo«, zato upam, da bodo in bomo znali to znanje, ki ga sedaj imamo in pridobivamo, prenesti na naše naslednike. Saj nekaterim to prav dobro uspeva, vendar pa še prevečkrat slišimo koga, ki se je kdaj potožil, da se » tastari nekaj mešajo vmes«. Če se to prepozna kot

Mladi taborniki bi pač radi bili čim bolj samostojni in inovativni, starejši pa jim velikokrat želimo prizanesti kakšno grenko izkušnjo in razočaranje, tako da jih seznanjamo z našimi izkušnjami in jim delimo nasvete, »kako se to naredi«. Za trajnostni razvoj organizacije je to seveda dobrodošlo in tudi marsikaj bi bilo hitreje narejeno, a s tem posameznika prikrajšamo za izkušnjo, do katere bi prej ali slej prišel. In ali ni boljše, da nekaj takega doživi v nekem »varnem okolju«, kjer napake niso tako sankcionirane kot v šoli ali kasneje na delovnem mestu. To je del osebnega napredka, in če imaš srečo, greš skozi take preizkušnje v mladosti in se kasneje v življenju z njimi lažje spoprijemaš. Ko govorimo o učenju skozi delo, te slike velikokrat nimamo pred očmi, ker je ne znamo prepoznati. Seveda pa na tak način ne bomo dosegli napredka tako hitro, kot bi si želeli.

Kot sem že prej omenila, konkurenca na trgu je velika in zato, da se nekdo pridruži našim vrstam in tam tudi ostane, je treba veliko delati tudi s starši, saj se prav oni v veliki meri odločajo o udejstvovanju svojih otrok izven šole.

Tudi moja izkušnja z vključevanjem staršev v delo društva je prej pozitivna kot negativna, saj so po večini vedno pripravljeni pomagati, če jih zaprosimo za pomoč.