KAKO SE SEKIRAMO?

Sekira je najuporabnejše taborniško orodje. Hkrati pa je tudi najbolj nevarno, zato moramo biti pri njeni uporabi še posebej pazljivi.

Uporabljamo le nepoškodovano in varno orodje. Vedno preverimo, da je glava sekire trdno nameščena na ratišče, rezilo pa nabrušeno. Sekiro na delovišče nesemo tako, da v rokah držimo glavo sekire usmerjeno naprej, nikakor pa je ne držimo za ratišče. Zagotovimo si dovolj prostora za varno delo. V poti sekire pri sekanju ne sme biti nobene ovire, še najmanj žive. Postavimo se v stabilen položaj, da nam med zamahom ne zdrsne. Noge imejmo razširjene tako, da sekira v primeru, če zgrešimo sekanec, ne prileti v nogo.

Vedno si priskrbimo primerno podlago za sekanje (tnalo), a ne iz tršega materiala kot je sekira (kamen ni primeren).

Ko obsekujemo deblo se vedno postavimo na nasprotno stran od tiste, ki jo čistimo. Deblo nam bo tako nudilo varnost pred sekiro. Stojimo tako, da zamahujemo v smeri rasti vej, čim bližje njihovemu rastišču.

Kadar se zapodimo v grmovje po sveže leskove palice, ne bodimo leni in jih odsekajmo kar se da blizu tlom. Lepše bo izgledalo, pa tudi živali bodo hvaležne, da nanje ne bo prežala skrita ost.

Debelejša debla zasekujemo izmenično zdaj z leve, zdaj z desne, tako da ima zasekanina obliko črke V. Širina zasekanine naj bo vsaj takšna, kot je debelina debla.

Po končanem opravilu pospravimo za sabo, po možnosti pograbimo in seveda ne pozabimo sekire. Nočnega mraza in vlage namreč tudi ona ne mara.