Samorastni{ko zimovanje

Cela zgodba se je za~ela z zborom za vodnike ob ne~love{ko zgodnji jutranji uri – pol osmih zjutraj. Potem pa zlaganje hrane in druge `ivljenjsko potrebne opreme na avtobus. Pa prihod na{ih zaspanih ~lanov. In nato po eni uri kon~no odhod proti {tajerskemu koncu.

nogomet, ki sta {e posebej priljubljena pri mo{kem (fantovskem, de{kem) delu vodnikov, {tafete ali pa izvajali gimnasti~ne akrobacije brez vsakr{nih po{kodb.

Pot se je vlekla v neskon~nost, ker pa je tabornik iznajdljiv, smo si kraj{ali ~as z igranjem harmonike in petjem slovenskih pesmi (Na Roblek bom od{el, Slovenija, od kod lepote tvoje,…) in se ob tem neizmerno zabavali. Ker je bil {ofer res prijazen, nam je privo{~il {e postanek za "lulat".

Nekje pri Mariboru smo kasneje rahlo za{li ampak ni bilo panike, gremo naprej. Kon~no smo po treh urah vo`nje z na{im dvonadstropnim avtobusom prispeli pred na{o {olo. Tekle so solze sre~e, ker smo se po {tirih letih spet vrnili v to malo vasico na Pohorju. Res ganljivo. Seveda je bilo treba vse {e razpakirati, znositi hrano v kuhinjo in razporediti ~lane po razredih. Na{i najmlaj{i so medtem u`ivali v zimskem sprehodu v neznano. Ko so pri{li nazaj, je bilo `e vse pripravljeno za tradicionalno kosilo, "makaronflaj{". Sledil je po~itek, nato pa nekaj gozdnih {ol in, kar je zelo pomembno, igre v telovadnici. Treba je omeniti na{o telovadnico, ki je res "tko d best in sploh suprca", ker smo v njej lahko igrali med dvema ognjema (izredno nasilna igra), ko{arko,

Potem je bila na vrsti ve~erja. Pomagala nam jo je pripraviti zelo prijazna gospa, ki nam je v kuhinji pomagala dva dni. Za de`urni vod so sledili mokri in umazani u`itki v kuhinji, ki jih je lahko okusil vsakdo, {e posebej de`urni vodniki, za vse ostale pa pester ve~erni program s pesmijo, zvoki harmonike, zabavnimi igrami in smehom. Okoli pol desetih se je pravljica za najmlaj{e kon~ala, samo {e umiti se je bilo treba (kar ni ravno najljub{e opravilo "ta malih"), potem so se pa ob desetih ugasnile lu~i in treba je bilo zaspati, kar pa se {e zdale~ ni uresni~ilo. Ko so po mukotrpnih pogajanjih vsi zaspali, smo se vodniki odpravili v jedilnico in imeli vodni{ki sestanek, na katerem smo analizirali vsak dan posebej. Ja ja, ni to "kr tko"! In ko smo okoli polno~i kon~ali, smo se ~isto utrujeni spravili v na{ glavni {tab – 1.B razred v prvem nadstropju. Potem s(m)o nekateri zaspali, drugi pa po~eli…khm khm…kar so zmogli. Ve~inoma smo {li vsi takoj spat, saj ti pri takem tempu ne preostane dosti drugega.

Tako je bilo ve~ ali manj vsak dan, vendar se je program ~ez dan zelo spreminjal. Na gozdnih {olah, ki so bile vse dni zimovanja, se je govorilo o Sloveniji, svetu, prvi pomo~i, izdelovalo se je obro~ke za rutke iz gline ali plastelina, glasbila in papirnata letala, barvalo se je taborni{ke kroje, pelo pesmice, bralo pravljice, pogovarjali smo se, imeli kvize, risali skice in {e mnogo ve~.

Tudi dri~at smo se {li na bli`nje smu~i{~e. Sploh nas ni motilo, da smo morali vsaki~ iti na klanec, da smo se lahko potem spustili po riti navzdol. Rezultat teh zimskih radosti so bile strgane polivinilne vre~ke, bole~e riti (predvsem od vodnic, M^-kom je bilo itak vseeno) in ~isto mokri kombinezoni. Ampak glavno je, da smo u`ivali. Po pribli`no eni uri pa pol so nam na smu~i{~e dostavili malico, da smo se malo okrep~ali in se spet zapodili v hrib. Malo bolj leni so se son~ili pri ko~i, najbolj zagreti pa so {li bordat ali pa smu~at. A ste `e poizkusili smu~ati v bulerjih? No, tudi to je mo`no (preverjeno!).

Zgodba zase je tudi joga, ki se je na zimovanju izvajala pod vodstvom izku{enega strokovnjaka in z glasbeno spremljavo. Kako se spravimo v polo`aj tigra, kita, kobilice, kosa, zarodka ali spe~e ka~e? Z veliko iznajdljivosti in smisla za humor! O tem pri~ajo tudi mnoge fotografije. In navsezadnje sta tu {e ZOT in Lov na lisico. Lov na lisico je bil namenjen M^-kom, ki so se zelo v`iveli v iskanje pisem. Probleme jim je delalo samo zadnje pismo, skrito 10 metrov stran od {ole.

Kot udele`enka ZOT-a pa lahko potrdim, da je bil izredno geografsko zanimiv. Videli smo ceste, reke, potoke, jezera, hribe, doline, hribe in doline ter veliiiiiiiiiko psov (vpra{ajte Jureta). Da o vrisovanju, prvi pomo~i, topo-testih in @VN-ju sploh ne govorimo. Poseben izziv je, ~e se na ZOT odpravite s kar precej visoko vro~ino, tako kot jaz, in na vsakem ovinku vidi{ posteljo, v katero bi se zvrnil, in eno toplo odejo, pa mami- co, ki bi ti skuhala ~aj. Ampak pustimo to.

Ne smem pozabiti omeniti {e na{ih starih znancev, vapotov (Vapo – va{ki posebne`), ki nam tudi zdaj, tako kot pred leti, niso dali miru in so nas nadlegovali s svojim vpitjem in "fr~oti". [e dobro, da imamo nekaj krepkih fantov v na{em rodu, tako da se nam ni bilo treba bati.

Zimovanje je bilo kar prekratko, ko smo morali ~ez pet dni vse spakirati, vso opremo nalo`iti na avtobus in zapustiti na{o malo {olo. Le kdaj se bomo spet videli? In spet potoki solza, {e posebej ob pred~asnem odhodu na{ega stare{ine in vrnitvi v sivo Ljubljano.

Saj ni bilo tako hudo, samo lep{e se sli{i, ~e to napi{em… Med potjo smo se ustavili {e na Trojanah na toplih, di{e~ih, slastnih (mastnih) krofih.

V glavnem, vsega je bilo konec, ko smo se pripeljali nazaj pred {olo, od koder smo se pred {tirimi dnevi odpravili novim dogodiv{~inam naproti. Samo {e zbor, trikrat zdravo in odpujsali smo domov. [e prej pa smo pospravili vso kramo.