pripoved, ki se ni nikoli kon~ala…

Ideja za na{e zimovanje se je porodila lanskega oktobra, ko smo obiskali tabornike rodu Koro{kih jeklarjev z Raven na Koro{kem. Njihov taborni{ki dom se nahaja na Obretanovem oziroma, kot pravijo doma~ini, Obretan al'. To je na zahodni strani Ur{lje gore na vi{ini 1000 metrov nad morjem ali pa {e kak{en meter ve~. Vsi vodniki, ki smo bili oktobra na Obretanovem, ter kasneje tudi stare{ina in na~elnica, smo soglasno potrdili, da bo Obretan pravi kraj za zimovanje.

Toda, ko smo tisto februarsko soboto dopoldne prispeli pod zasne`eno Ur{ljo goro, se mi je pokrajina zdela ~isto druga~na od tiste, ki sem jo nazadnje videl oktobra. Kot da bi zasne`ena pokrajina pod snegom skrivala vse svoje skrivnosti, nevarnosti in legende. A ko smo po dobri uri hoda po zasne`eni gozdni poti pri{li do taborni{ke ko~e, me je spreletel srh. Kajti nisem in tudi drugi niso pri~akovali tega, kar smo uzrli.

Sredi teh gozdov se je naenkrat odprla zasne`ena jasa sredi katere je stala na{a ko~a. Od ko~e pa je bil razgled na Ur{ljo goro, Ple{ivec in Peco.

Po uspe{nem izkrcanju opreme in vseh urejenih formalnostih prvega dne je sledil tradicionalni "makaronflaj{" oziroma, kot bi rekli na{i jezikoslovci, makaronovo meso. Vendar na leto{njem zimovanju z rahlo spremenjenim receptom. Ta naj ostane skrivnost, oziroma zanj vemo samo tisti, ki smo bili na zimovanju. No, nekateri smo potem ta dogodek veselo pozdravljali, ostali pa gasili s ~ajem.

Vsak dan je bil nekaj posebnega!

^e si bil zjutraj de`urni, si res moral iz tople spalne vre~e uro in pol prej, da si zakuril pe~i in nanosil drva. Toda le tisti, ki je tako zgodaj vstal, je bil lahko pri~a nepopisno lepim jutranjim zarjam. In grozljiva ti{ina jutra, ki se je skupaj z prvimi jutranjimi `arki pripla- zila skozi gozdove Ur{lje gore, in `arki, ki so se za~eli po~asi razlivati po planjavi Obretanovega, in ti, ki si vsako jutro plavala po mojih mislih tako skrivnostna in tako lepa… Razen pou~nih gozdnih {ol in zanimivih delavnic so bili GG-ji dele`ni tudi pohoda in bivaka v gozdovih pod Ur{ljo goro, kjer so si morali izbrati primeren prostor za bivak in ognji{~e. Vsako popoldne pa smo bili zunaj dele`ni tudi bolj norih sne`nih bitk, vo`nje z zra~nicami, lopatami in sankami. Na sne`ni olimpiadi pa se je tudi na{ stare{ina Milan potegoval za najvi{ja mesta v svetovnem pokalu.

Za vsak zaklju~ek dneva smo imeli pripravljene zelo zanimive in izvirne ve~erne programe. V njih ni manjkalo tem, kot so: Stilski izziv, Zmenkarije, itd. Za zadnji ve~er na{ega zimovanja smo vodniki pripravili "disco night", ki je bil, moram priznati, nad pri~akovanji… khm, no ali bolje re~eno pravi "rastur". Tako da je zabava trajala, kar precej pozno v ve~er in temu je posledi~no sledil tudi pozen no~ni po~itek!

Da pa na zimovanju le ni bilo vse idealno nas je presenetilo tudi pomanjkanje vode v rezervarju in s tem kup~ek drobnih neprijetnosti in slabe volje med vodniki, gr~ami in stare{ino. Toda tabornik je iznajdljiv! Za prvo silo smo stopili dovolj snega, da smo lahko pripravili kosilo in pomili posodo. Splo{ni preplah pa je minil popoldan, ko so nam vodo pripeljali gasilci z Raven na Koro{kem. Kot je kasneje prera~unal in dokazal na{ stare{ina, nam je bilo ob tak{ni kapaciteti rezervarja to `e na za~etku usojeno.

Leto{nje zimovanje smo kljub vsemu lepo izpeljali… pa pustimo vso jezo, slabo voljo, spore med nami vodniki in nam nadrejenimi, ter napake, ki smo jih kot posamezniki zagre{ili,… pustimo jih na Obretanovem, naj zmrznejo globoko v snegu.

Tisti najlep{i trenutki pa naj se vsakemu {e prav posebej vtisnejo v spomin in naj se ta zimska pripoved nikoli ne kon~a… besedilo in fotografije: Bla` Prestor – Long / RPEJ