Vsa vročica in vročina poletnih dni je izpuhtela, minila, in v nas se je spet naselil mir, ki ga prinašata red in običajna rutina. Žgoče sonce je izgubilo svojo moč, večeri so hladni, jutra prežeta z meglo. Le dežja je jeseni običajno več, čeprav letos, upamo, ne bo tako. Odslej se bomo s strahom ozirali v nebo in upali, da vsaj še sto let ne bo v naše kraje padlo toliko vode, kot minulo poletje.
Po tej naravni katastrofi se zdi čas za premislek o tem, kaj je v življenju pomembno, res na mestu. Kdaj ste se nazadnje vprašali, za koga ali kaj ste hvaležni? In kaj ste storili, da bi to spoznanje delili tudi z osebo, ki vam pomeni največ? Ali pa s svojo srečo osrečili tudi druge, ki jim življenje ni tako naklonjeno? Kar daš, to dobiš, pravijo. Mnogi so v težkih časih po letošnjih poplavah izkusili na lastni koži, da nič ni večno in nedotakljivo, da se nam sreča lahko v trenutku sesuje v prah. To spoznanje pa nas bo, upajmo, kolektivno dvignilo stopničko višje v našem zavedanju o dra
