Spatula 98 by Spatula (ŠSSFD's Publication)

SPATULA Š T. 98

MA J 2025

IZ STROKE

KO T I Č E K L A B O R AT O R I J S K E BIOMEDICINE

GLASILO ŠTUDENTSKE SEKCIJE SFD

Vloga tumorskega mikrookolja pri zdravljenju raka

Zdravilni žvečilni gumiji kot farmacevtska oblika: pregled, izzivi in prihodnost

DNA-fenotipizacija: razkrivanje videza na podlagi genetskih sledi

www.dsfs.si

NA POGOVORU

Pogovor z izr. prof. dr. Barbaro Ostanek: Od laboratorija do klinične prakse: vloga personalizirane medicine pri zdravljenju osteoporoze

Spatula Glasilo Študentske sekcije Slovenskega farmacevtskega društva www.dsfs.si/spatula MAJ 2025 / Št. 98 Naklada: 500 izvodov

Kazalo

Glavni in odgovorni urednik:

Erik Kastigar spatula@dsfs.si │ spatula.dsfs@gmail.com

Uvodnik

Uredniški odbor:

Karierni centri UL

Iz stroke

Vita Ciraj, Ana Radić, Lara Starčevič, Eva Šelih, Manca Špegel in Maruša Špegel

5 8

Vloga tumorskega mikrookolja pri zdravljenju raka Dušikovi iperiti in nitrozosečnine – še vedno pomembne učinkovine v kemoterapiji 12 Dupilumab: Revolucija v zdravljenju atopijskega dermatitisa in astme 16 Zdravilni žvečilni gumiji kot farmacevtska oblika: pregled, izzivi in prihodnost 20 Inovativen pristop k cepljenju − obliži z mikroiglami za vnos cepiv

Ustvarjalke in ustvarjalci:

Kaja Bizjak, Tia Vita Ćurčić, Liza Gačević, Julija Golob, Nika Govekar, Rebeka Kalan, Erik Kastigar, Zara Kejžar, Naja Malečkar, mag. Klemen Marinčič, Maša Mesarič, Pia Planinšek, Ana Radić, Lea Rečnik, Matija Roth, Lara Starčevič, Manca Špegel, Maruša Špegel, Melanie Tavčar, Nina Veber, Lucija Zaletelj

Recenzenti:

prof. dr. Borut Božič, mag. farm., spec. med. biokem. asist. dr. Blaž Grilc, mag. ind. farm. prof. dr. Petra Kocbek, mag. farm. prof. dr. Janko Kos, univ. dipl. kem. prof. dr. Tihomir Tomašič, mag. farm.

Lektoriranje:

Lektoriranje in jezikovno svetovanje, Jasmina Vajda Vrhunec, s. p.

Oblikovanje:

EVING, Eva Veber, s. p., Eva Veber

Grafični elementi:

Pia Planinšek

Farmacevtski kotiček

Kotiček industrijske farmacije 25 Kontinuirana proizvodnja zdravil

Kotiček laboratorijske biomedicine

Kozmetološki kotiček

Opomba: Vsebina glasila Spatula ni sponzorirana s strani pokroviteljev DŠFS in ŠSSFD, katerih oglase objavljamo.

Na pogovoru 32 Pogovor z izr. prof. dr. Barbaro Ostanek: Od laboratorija do klinične prakse: vloga personalizirane medicine pri zdravljenju osteoporoze

PARTNER GRAF zelena tiskarna d. o. o.

Fakulteta za farmacijo, DŠFS, Spatula, Aškerčeva cesta 7, 1000 Ljubljana

27 DNA-fenotipizacija: razkrivanje videza na podlagi genetskih sledi 30 Nevidni pospeševalci staranja kože

Tisk:

ISSN: 1408-7650 (Glasilo je vpisano v register javnih glasil pod št. 1459.)

23 Hormonska kontracepcija: pregled metod, mehanizma delovanja in potencialnih tveganj

Novice iz sveta farmacije

Dogajalo se je

Dogajalo se bo

Razvedrilo

Uredniški odbor 2025 (od leve proti desni): Maruša Špegel (3. letnik EM FAR), Vita Ciraj (2. letnik S2 INF), Eva Šelih (3. letnik EM FAR), Erik Kastigar (3. letnik EM FAR), Ana Radić (4. letnik EM FAR), Manca Špegel (3. letnik EM FAR) in Lara Starčevič (3. letnik EM FAR).

Uvodnik Pozdravljeni! Pisanje uvodnika mi predstavlja zanimiv izziv, saj najti besede, da vas nagovorim, ni lahko. Naj na začetku povem, da je po začetnih izzivih pri nastajanju moje prve izdaje tokratno nastajanje glasila potekalo bolj gladko in brez nepričakovanih zapletov. Ugotavljam, da mi je organizacija dela pisana na kožo, saj sem kot glavni urednik ves čas v stiku s pisci, recenzenti in drugimi zunanjimi sodelavci, ki so prav tako pomemben člen pri nastajanju celostne podobe Spatule, ter imam tako celoten pregled nad dogajanjem. V maju, ko narava cveti in alergije pojenjajo, je prišel čas za izid nove številke Spatule. V tej izdaji boste našli veliko strokovnih in tudi nekaj poljudnih člankov, prebrali pa boste lahko tudi intervju in še mnogo več. Teme člankov so raznovrstne in segajo na različna področja farmacije, medicine, kozmetologije, laboratorijske biomedicine in še kaj bi se našlo.

Za konec naj se zahvalim vsem recenzentom strokovnih člankov ter tudi asist. dr. Simoni J. Mlakar, izr. prof. dr. Janezu Mravljaku, asist. dr. Dunji Urbančič in asist. dr. Anžetu Zidarju za pregled člankov iz kotičkov. Seveda pa zahvalo namenjam tudi moji, sedaj že odlično utečeni ekipi. Pred hitro bližajočim se izpitnim obdobjem vam priporočam, da preberete kakšen zanimiv prispevek, ki vas pritegne, in se morda kaj novega naučite.

Erik Kastigar, glavni urednik Spatule

KARIERNI CENTRI UL

Karierni centri Univerze v Ljubljani: podpora na poti do uspešne kariere Kaj ponujamo KC UL? KC UL nudimo širok spekter aktivnosti, namenjenih študentom vseh fakultet, vključno s Fakulteto za farmacijo UL. Med najpomembnejše storitve spadajo: 1. Karierno svetovanje Individualno karierno svetovanje vam omogoča, da skupaj s kariernim svetovalcem začrtate svojo karierno pot, jo oblikujete ali prilagodite. Na svetovanjih dobite nasvete, kako napisati dober življenjepis in spremno pismo ali ju izboljšati. Svetujemo vam, kako začeti z iskanjem zaposlitve, na kakšen način pošiljati življenjepise in spremna pisma ter kako se pripraviti na zaposlitveni razgovor, ko vas želeni delodajalec povabi nanj. Na svetovanjih obravnavamo tudi druge teme, kot so: dileme glede nadaljevanja študija na višji stopnji, študijske izmenjave, stanje in priložnosti na trgu dela ter podobno. Vsakemu se posvetimo individualno in se skušamo prilagoditi tako pri obliki svetovanja (prek spleta ali v živo) kot tudi glede termina. 2. Delavnice, webinarji in izobraževanja KC UL organiziramo različne delavnice, webinarje in izobraževanja, ki obsegajo teme s področja vseživljenjske orientacije (pisna in ustna predstavitev, iskanje zaposlitve, priprava LinkedIn profila, delovno mesto, delovno pravo itd.), ter delavnice za krepitev kompetenc (mreženje, javno nastopanje, podjetništvo, računalniška znanja itd.). 3. Karierni dnevi in karierne kavarne Vsako leto na Fakulteti za farmacijo UL organiziramo karierni dan s spremljajočim programom (delavnice in svetovanja), kjer se študenti lahko srečate s potencialnimi delodajalci z različnih področij. Karierni dan omogoča navezovanje stikov, mreženje in vpogled v zaposlitvene priložnosti. Omogoča vam tudi, da v obliki tako imenovanih »hitrih zmenkov« v varnem okolju preizkusite svoje kompetence osebne predstavitve. Karierne kavarne pa so namenjene poglobljeni predstavitvi enega potencialnega delodajalca. Na dogodku se lahko seznanite z organizacijsko kulturo in delovno klimo, delovnim okoljem in načinom dela, zaposlitvenimi postopki, priložnostmi za sodelovanje itd. Hkrati imate možnost zastaviti tudi svoja vprašanja.

4. Praktične izkušnje in povezovanje s Klubom alumnov FFA UL KC UL pomagamo študentom pri iskanju praks, projektnih nalog in prve zaposlitve. V sodelovanju z delodajalci ponujamo tudi različne oblike mentorstva in priložnosti za pridobivanje praktičnih izkušenj. Sodelujemo tudi s Klubom alumnov FFA UL (https://www.ffa.uni-lj.si/fakulteta/ alumni), v okviru katerega organiziramo predstavitve kariernih poti in mentorski program Alumni za študente. Karierni centri UL smo pomemben vir informacij, podpore in priložnosti, z vključitvijo v naše aktivnosti si lahko olajšate prehod v profesionalno življenje in si zagotovite konkurenčno prednost na trgu dela. Vse aktivnosti objavljamo na našem e-portalu POPR (Portal osebnega in profesionalnega razvoja), dostopnem na: https://popr.uni-lj.si/ Karierni svetovalec na Fakulteti za farmacijo UL je mag. Klemen Marinčič. Za vsa vprašanja glede aktivnosti KC UL vam je na voljo prek e-naslova: klemen.marincic@uni-lj.si. Lepo vabljeni na naše aktivnosti z aktivno udeležbo! Mag. Klemen Marinčič, karierni svetovalec na Fakulteti za farmacijo

IZ STROKE

Vloga tumorskega mikrookolja pri zdravljenju raka Avtorica: Maša Mesarič, 3. letnik S1 LBM I Recenzent: prof. dr. Janko Kos, univ. dipl. kem.

Pojavnost raka iz leta v leto narašča. Najpogosteje uporabljene metode zdravljenja, kot so kirurška odstranitev, kemoterapija in radioterapija, se osredotočajo predvsem na uničenje tumorskih celic, vendar pa imajo te metode številne pomanjkljivosti, vključno z razvojem odpornosti proti zdravilom, resnimi stranskimi učinki in omejeno učinkovitostjo. V zadnjih letih so raziskave pokazale, da imajo poleg genetskih in epigenetskih sprememb tumorskih celic ključno vlogo tudi različne celice in molekule v tumorskem mikrookolju (TME), ki ne vplivajo le na razvoj tumorjev, temveč tudi na odzivnost na zdravljenje, saj pomembno prispevajo k preživetju in delovanju rakavih celic. Razumevanje, kako sestava TME vpliva na rast in napredovanje tumorja, je omogočilo razvoj novih terapevtskih pristopov. Med njimi se imunoterapija vse bolj uveljavlja kot učinkovita možnost zdravljenja z manjšim tveganjem za bolnike. Deluje tako, da uravnava imunski sistem telesa za prepoznavanje in uničevanje rakavih celic (1, 2). Kaj je tumorsko mikrookolje?

Tumorsko mikrookolje predstavlja zapleteno in raznoliko večcelično okolje, sestavljeno iz različnih vrst celic in molekul. TME se nenehno razvija, sestava pa se razlikuje med različnimi vrstami tumorjev, vendar pa tipično vključuje imunske in stromalne celice, krvne žile ter zunajcelični matriks (ECM). Rakave celice privabljajo podporne celice iz bližnjih tkiv, katerih vloga je spodbujanje nastanka tumorja. Sestava stromalnih celic se lahko precej razlikuje med različnimi vrstami tumorjev in vključuje vaskularne endotelijske celice, fibroblaste, adipocite in stelatne celice. Stromalne celice izločajo številne dejavnike, kot so rastni faktorji in citokini (TGF-β, IL-6, IL-8, VEGF, TNF-α), ki vplivajo na angiogenezo, proliferacijo, invazijo in metastaziranje tumorja (širjenje rakavih celic iz primarnega tumorja v oddaljene organe). Zunajcelični matriks celicam zagotavlja fizično oporo in je ključni dejavnik pri spodbujanju širjenja rakavih celic. Sestavljen je iz kolagena, fibronektina, elastina in laminina. ECM predstavlja skladišče za citokine in rastne dejavnike, ki modulirajo interakcije med tumorskimi celicami in mikrookoljem. Pri komunikaciji med rakavimi in stromalnimi celicami imajo znotraj TME pomembno vlogo eksosomi, za katere je bilo dokazano, da spodbujajo vnetne procese, napredovanje tumorja, angiogenezo in širjenje metastaz znotraj mikrookolja. TME vsebuje številne imunske celice, kot so limfociti T in B, naravne celice ubijalke (NKcelice) in tumorsko povezani makrofagi. Njihove medsebojne interakcije in stik s tumorskimi celicami so regulirani prek ostalih komponent mikrookolja in imunskih kontrolnih točk (1, 3, 4). Majhen delež celic v tumorju predstavljajo tumorske matične celice (CSC), ki so odgovorne za njegovo rast, saj omogočajo nastanek novih diferenciranih tumorskih celic in povečujejo odpornost proti zdravilom (5).

Celice imunskega sistema v TME

Imunske celice v TME imajo pomembno vlogo pri nastanku in razvoju tumorjev. Njihova funkcija je lahko zatiranje nastanka

Slika 1: Vloga imunskih celic v TME: antitumorsko imunsko mikrookolje (levo) in imunosupresivno okolje (desno). Prirejeno po (3).

tumorja (antitumorsko mikrookolje) ali pa spodbujanje njegove tvorbe (imunosupresivno mikrookolje). Vse več raziskav nakazuje, da celice prirojenega imunskega sistema, kot so makrofagi, nevtrofilci, dendritične celice (DC) in NKcelice, pomembno prispevajo k napredovanju tumorja (slika 1). Čeprav imajo pomembno vlogo tudi celice pridobljenega imunskega sistema, kot so limfociti T in B, citotoksični CD8⁺ limfociti T delujejo predvsem pri preprečevanju in odstranjevanju tumorjev s prepoznavanjem tumorskih antigenov in sprožitvijo celične smrti rakavih celic. Po drugi strani regulatorni limfociti T (Treg) in makrofagi M2 podpirajo napredovanje raka z zatiranjem protitumorskega imunskega odziva ter spodbujanjem angiogeneze in rasti tumorja. Limfociti B, nevtrofilci in NK-celice imajo dvojno vlogo, saj lahko delujejo protitumorsko ali pa spodbujajo rast tumorja, odvisno od vrste raka in stadija bolezni. Protitumorske funkcije limfocitov B vključujejo predstavitev antigenov limfocitom T, proizvodnjo protitumorskih protiteles in izločanje citokinov, kot je IFN-γ, ki spodbujajo citotoksične imunske odzive. Po drugi strani pa lahko spodbujajo agresivnost tumorja z izločanjem citokinov, kot sta IL-10 in transformirajoči rastni faktor beta (TGF-β), ki zavirajo delovanje makrofagov, nevtrofilcev in citotoksičnih limfocitov T. DC so ključne

IZ STROKE

za aktivacijo imunskega odziva, vendar lahko tumorsko mikrookolje zmanjša njihovo sposobnost aktivacije limfocitov T (3, 4). NK-celice imajo pomembno vlogo pri uničevanju CSC, ki so odporne proti drugim oblikam zdravljenja. Te celice delujejo na dva načina, neposredno s citotoksičnostjo ali posredno s sproščanjem citokinov. S ciljnim napadanjem in odstranjevanjem CSC preprečujejo napredovanje tumorja in povečujejo učinkovitost zdravljenja. Poleg tega lahko NK-celice zavirajo sposobnost samopodvajanja CSC in spodbujajo njihovo diferenciacijo v manj invazivne in manj metastatske rakave celice (5). Čeprav protitumorske imunske celice v začetnih fazah razvoja tumorja ciljajo na rakave celice in jih uničujejo, se rakave celice pogosto sčasoma izognejo imunskemu nadzoru in celo zavirajo citotoksično delovanje teh celic prek različnih mehanizmov, kar vodi v napredovanje bolezni (3, 4).

Vloga mikrookolja pri rasti tumorja in odpornosti proti zdravljenju

Mikrookolje ni le pasivni podporni sistem, temveč aktivno sodeluje pri progresiji raka. Na začetku rasti tumorja se razvije dinamičen odnos med rakavimi celicami in sestavinami mikrookolja, ki vpliva na preživetje rakavih celic, lokalno invazijo, metastaziranje in angiogenezo. TME ima ključno vlogo pri posredovanju signalov za rast celic, izogibanju celični smrti in izogibanju uničenja zaradi imunskega sistema (3, 6). Glavne značilnosti TME so hipoksija, kronično vnetje in imunosupresija. Ti dejavniki so med seboj tesno povezani in tvorijo kompleksen sistem, ki vpliva na številne vidike tumorske biologije, vključno z lokalno odpornostjo proti zdravilom. Hipoksija, pomanjkanje preskrbe s kisikom v tkivih, lahko povzroči celično poškodbo, aktivacijo imunskih celic in kronično vnetje, kar vodi do sproščanja citokinov, kot sta tumor nekrotizirajoč dejavnik alfa (TNF-α) in interferon gama (IFN-γ). IFN-γ lahko prek aktivacije JAK-STAT signalne poti spodbuja izražanje imunskega zaviralnega liganda PDL1 na rakavih celicah, kar prispeva k zmanjšani učinkovitosti imunskega odziva proti tumorju. IFN-γ se veže na svoj receptor (IFNGR), kar aktivira Janus kinaze 1/2 (JAK1/JAK2) ter povzroči fosforilacijo signalnega prenašalca in aktivatorja transkripcije 1 (STAT1). Fosforilirani STAT1 se nato prenese v celično jedro, kjer poveča transkripcijo CD274, gena za PD-L1 (1, 7, 9). Izražen PD-L1 se veže na receptor PD-1 na aktiviranih limfocitih T, vezava pošlje zaviralni signal v limfocit, kar zmanjša njegovo proliferacijo, citotoksično aktivnost in izločanje provnetnih citokinov. Posledično limfociti T postanejo izčrpani in ne morejo več učinkovito napadati tumorskih celic. Regulacija izražanja PD-1 in PD-L1 v tumorskem mikrookolju je kompleksen proces, ki vključuje citokine, transkripcijske faktorje in epigenetske mehanizme. Imunosupresivno TME omejuje uspešnost zdravljenja raka, saj vzpostavlja mrežni sistem imunskih in stromalnih celic, ki zavirajo učinkovit imunski odziv proti tumorju. Takšno okolje spodbuja prisotnost imunosupresivnih celic, kot so mieloidne supresorske celice in tumorsko asociirani makrofagi, ki dodatno zavirajo delovanje citotoksičnih T- in NK-celic (1, 6, 8).

sestavo TME, kar izboljša učinkovitost terapije. Uporaba imunoterapije temelji na razumevanju delovanja imunskih celic v TME, ki izločajo snovi, s katerimi lahko spodbujajo ali zavirajo protitumorski imunski odziv. Kompleksno medsebojno delovanje med rakavimi in imunskimi celicami vpliva na učinkovitost imunskega sistema. Imunosupresija, torej zaviranje delovanja imunskega sistema, poteka na dva glavna načina. Prvi način je kopičenje imunosupresivnih celic okoli tumorja. Med zaviralne celice spadajo regulatorni limfociti T, mieloidne supresorske celice, DC in makrofagi tipa M2. Te izločajo snovi za zaviranje delovanja citotoksičnih limfocitov T, ki so sicer odgovorni za uničevanje rakavih celic. S tem tumor zmanjša odziv imunskega sistema in postane odpornejši nanj. Drugi način je, da tumor spodbuja izražanje določenih beljakovin, imenovanih imunske kontrolne točke, ki delujejo kot zavore imunskega sistema. Sem spadajo beljakovine, kot so PD-L1, CTLA-4 in druge. Imunske kontrolne točke so del normalnega delovanja imunskega sistema in preprečujejo, da bi limfociti T napadali zdrava tkiva. Tumorske celice lahko izkoristijo ta mehanizem in se izognejo imunskemu odzivu z izražanjem PD-L1, ki zavira aktivnost limfocitov T. Vezava PD-L1 na receptorje PD-1 na imunskih celicah pošlje signal za zaviranje imunskega odziva in prepreči, da bi imunske celice napadle tumor. Imunoterapevtski pristopi se zato osredotočajo na odstranjevanje teh zavor s pomočjo zdravil, kot so zaviralci imunskih kontrolnih točk, ki preprečujejo, da bi se zaviralne beljakovine (PD-1 in CTLA-4) vezale na svoje receptorje. Protitelesa anti-PD-1 in anti-PD-L1 prekinejo zaviralni signal, kar omogoči limfocitom T, da ostanejo aktivni (slika 2). Na ta način se imunski odziv okrepi, limfociti T pa lahko ponovno prepoznajo in uničijo rakave celice. Imunoterapija je že pokazala uspeh pri zdravljenju različnih vrst raka, vendar lahko tumorji razvijejo dodatne strategije, da bi se izognili terapijam. Eden od načinov je izločanje eksosomov, ki vsebujejo PD-L1. Eksosomi so majhni mehurčki, ki jih tumorji sproščajo in vsebujejo različne molekule, vključno s PD-L1. Eksosomi prenašajo PD-L1 na druge rakave celice in s tem zavirajo delovanje limfocitov T v okoliških bezgavkah, kar tumorjem omogoča, da se izognejo imunskemu sistemu. V nekaterih primerih lahko tumorski eksosomi poslabšajo učinkovitost imunoterapije, saj lahko pomagajo tumorjem razviti odpornost proti zdravilom, ki blokirajo PD-1/PD-L1. Kljub temu raziskave

Ciljanje mikrookolja kot terapevtska strategija

S poseganjem v kompleksne interakcije med tumorskimi, stromalnimi in imunskimi celicami je mogoče spremeniti

Slika 2: Mehanizem delovanja imunskih kontrolnih točk PD-1 in njihovih zaviralcev. Prirejeno po (8).

IZ STROKE

kažejo, da blokada eksosomskega PD-L1 predstavlja novo terapevtsko možnost za premagovanje odpornosti proti zdravilom, ki blokirajo PD-1/PD-L1. Tako bi lahko nove terapije v prihodnosti vključile tudi ciljano zdravljenje eksosomov. Raziskave se osredotočajo tudi na dodatne tarče, kot je PD-L2, saj bi lahko blokada te beljakovine še dodatno izboljšala učinkovitost imunoterapije (1, 6, 8).

Primeri učinkovin, ki ciljajo imunske kontrolne točke Številna zdravila, ki ciljno blokirajo PD-1/PD-L1, so že bila odobrena za zdravljenje različnih vrst raka. Vsa ta zdravila ne blokirajo le vezave PD-L1 na PD-1, temveč tudi aktivirajo druge celice imunskega sistema, kot so NK-celice, ki pomagajo uničevati tumorske celice (1). Nivolumab, atezolizumab in pembrolizumab so imunoterapevtske zdravilne učinkovine, ki delujejo kot zaviralci imunskih kontrolnih točk. Nivolumab in pembrolizumab ciljata receptor PD-1 na limfocitih T, medtem ko atezolizumab inhibira njegov ligand PD-L1 na tumorskih celicah. S tem preprečujejo zaviranje imunskega odziva in omogočajo imunskemu sistemu, da prepozna in uniči rakave celice. Vse tri zdravilne učinkovine so odobrene s strani Ameriške agencije za hrano in zdravila (angl. Food and Drug Administration, FDA) za zdravljenje različnih vrst raka. Nivolumab se uporablja pri Hodgkinovem limfomu, kolorektalnem raku, rakih požiralnika, želodca, pljuč, ledvic in mehurja ter melanomu. Atezolizumab je indiciran za zdravljenje alveolarnega sarkoma, jetrnoceličnega karcinoma, melanoma ter drobnoceličnega in nedrobnoceličnega pljučnega raka. Pembrolizumab se uporablja pri rakih žolčevodov, dojk, materničnega vratu, kože, želodca, jeter, pljuč, ledvic in mehurja ter pri malignem mezoteliomu in limfomih. Vse tri zdravilne učinkovine se lahko uporabljajo samostojno ali v kombinaciji z drugimi terapijami, kot so kemoterapija, tarčna terapija ali drugi

mehanizmi zaviranja imunskih kontrolnih točk. Dajejo se v obliki infuzije, na voljo pa so tudi v podkožni obliki zdravil. Njihova uporaba se v kliničnih raziskavah še naprej proučuje (10-12). V Sloveniji se imunoterapija že uporablja pri zdravljenju pljučnega raka, pri čemer so v klinični praksi na voljo nivolumab, pembrolizumab, atezolizumab in durvalumab (prav tako inhibitor PD-L1). Zdravilne učinkovine se prejemajo kot samostojno zdravljenje ali v kombinaciji s kemoterapijo. Čeprav številni podatki potrjujejo učinkovitost imunoterapije, se na to zdravljenje ne odzovejo vsi bolniki. Še vedno ostaja veliko vprašanj o tem, kako natančneje izbrati bolnike, pri katerih bo imunoterapija uspešna (13).

Sklep Tumorsko mikrookolje je zelo dinamično in kompleksno ter nastane kot posledica interakcij med tumorskimi, stromalnimi in imunskimi celicami, ki jih tumor usmerja v svojo korist. Razumevanje vloge TME je pripeljalo do novih strategij zdravljenja, ki ciljajo specifične komponente mikrookolja, predvsem tiste, ki zavirajo imunski odziv. V tumorskem tkivu je med pomembnimi imunosupresivnimi mehanizmi signalizacija prek receptorja PD-1 na limfocitih T in njegovega liganda PD-L1 na tumorskih celicah. Imunoterapija, zlasti zaviranje imunskih kontrolnih točk, se vse bolj uveljavlja kot ključen pristop v onkologiji. Ta strategija izkorišča imunski sistem za ciljno uničenje tumorja in predstavlja pomemben napredek v zdravljenju različnih vrst raka. Kljub obetavnim rezultatom ostajajo izzivi, kot so heterogenost TME, prilagajanje tumorskih celic novim razmeram in razvoj odpornosti proti zdravljenju. Nadaljnje raziskave so zato potrebne za dodatno izboljšanje terapevtskih pristopov, prihodnost zdravljenja raka pa bo verjetno vse bolj temeljila na personalizirani medicini, ki bo upoštevala specifične značilnosti tumorskega mikrookolja (1–3, 6).

1. Wang Q, Shao X, Zhang Y, Zhu M, Wang FXC, Mu J, et al. Role of tumor microenvironment in cancer progression and therapeutic straVIRI tegy [Internet]. U.S. National Library of Medicine; 2023 [citirano: 15. marec 2025]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/ PMC10242329/ 2. 1.Roma-Rodrigues C, Mendes R, Baptista P, Fernandes A. Targeting Tumor Microenvironment for Cancer Therapy. International Journal of Molecular Sciences. 2019 Feb 15;20(4):840. 3. Anderson NM, Simon MC. The tumor microenvironment [Internet]. U.S. National Library of Medicine; 2020 [citirano: 19. marec 2025]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC8194051/ 4. Lei X, Lei Y, Li J-K, Du W-X, Li R-G, Yang J, et al. Immune cells within the tumor microenvironment: Biological functions and roles in cancer immunotherapy. Cancer Letters. 2020 Feb;470:126–33. 5. Guo F, Zhang Y, Bai L, Cui J. Natural killer cell therapy targeting cancer stem cells: Old wine in a new bottle. Cancer Letters. 2023 Aug;570:216328. 6. 1.Babar Q, Saeed A, Tabish TA, Sarwar M, Thorat ND. Targeting the tumor microenvironment: Potential strategy for cancer therapeutics [Internet]. Biochimica Et Biophysica Acta Molecular Basis of Disease; 2023 [citirano: 19. marec 2025]. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/37160171/ 7. Sun C, Mezzadra R, Schumacher TN. Regulation and function of the PD-L1 checkpoint. Immunity. 2018 Mar;48(3):434–52. 8. National Cancer Institute. Immune Checkpoint Inhibitors [Internet]. NCI; 2022 [posodobljeno: 7. april 2022; citirano: 19. marec 2025]. Dostopno na: https://www.cancer.gov/about-cancer/treatment/types/immunotherapy/checkpoint-inhibitors 9. Chen M, Bie L, Ying J. Cancer cell-intrinsic PD-1: Its role in malignant progression and immunotherapy. Biomedicine & Pharmacotherapy. 2023 Nov;167:115514 10. National Cancer Institute. Nivolumab [Internet]. NCI; 2015 [posodobljeno: 13. marec 2025; citirano: 20. marec 2025]. Dostopno na: https://www. cancer.gov/about-cancer/treatment/drugs/nivolumab 11. National Cancer Institute. Atezolizumab [Internet]. NCI; 2016 [posodobljeno: 2. januar 2025; citirano: 20. marec 2025]. Dostopno na: https://www. cancer.gov/about-cancer/treatment/drugs/atezolizumab 12. National Cancer Institute. Pembrolizumab [Internet]. NCI; 2014 [posodobljeno: 20. marec 2025; citirano: 20. marec 2025]. Dostopno na: https://www. cancer.gov/about-cancer/treatment/drugs/pembrolizumab 13. Turnšek N, Unk M. Imunoterapija pri zdravljenju bolnikov z rakom pljuč Knjižica za bolnike. Ljubljana, Slovenija: Onkološki inštitut Ljubljana; 2020.

IZ STROKE

Dušikovi iperiti in nitrozosečnine – še vedno pomembne učinkovine v kemoterapiji Avtorica: Melanie Tavčar, 4. letnik EM FAR I Recenzent: prof. dr. Tihomir Tomašič, mag. farm.

Rakava obolenja so eden največjih izzivov na področju zdravljenja bolezni. Farmacevtska podjetja si prizadevajo izboljšati učinkovitost zdravil proti raku ob ohranjanju nizke toksičnosti, kar je v zadnjih desetletjih spodbudilo razvoj številnih novih terapij. Rak je drugi najpogostejši vzrok smrti v razvitih državah, takoj za boleznimi srca in ožilja (1). Po podatkih Registra raka Republike Slovenije za obdobje 2017–2021 je število na novo obolelih ljudi za rakom v enem letu (incidenca) preseglo 16000. Podatki prav tako nakazujejo, da bo ena od treh oseb zbolela za eno od oblik raka do svojega 75. leta starosti (2). Zdravljenje raka temelji na treh glavnih pristopih: kirurški odstranitvi, obsevanju in uporabi zdravil (pogosto imenovani kemoterapija). Pristop k zdravljenju pa je odvisen od vrste in stopnje bolezni. V nadaljevanju sledi opis zdravljenja rakavih bolezni z alkilirajočimi citostatiki, natančneje z dušikovimi iperiti in nitrozosečninami (1). Alkilirajoči citostatiki Glavne protirakave oziroma citotoksične učinkovine zajemajo alkilirajoče snovi, antimetabolite, citotoksične antibiotike in citostatike rastlinskega izvora (1, 3). Alkilirajoči citostatiki so bili eno izmed prvih odkritih zdravil proti raku in so še vedno najpogosteje uporabljene farmakološke spojine v kemoterapiji (4). Kemijsko so elektrofili, ki lahko tvorijo kovalentne vezi s specifičnimi nukleofilnimi snovmi v celici, kot je deoksiribonukleinska kislina (DNA). Reaktivnost izhaja iz sterične napetosti tričlenskega obroča pri dušikovih iperitih ter primanjkljaja elektronov in elektrofilnosti ogljikovega atoma. Pri nitrozosečninah je prvi korak tvorba karbonijevega (+) iona – ogljikovega atoma s

samo šestimi elektroni v zunanji lupini, pri dušikovih iperitih pa se tvori aziridinijev ion. Takšni ioni so zelo reaktivni in takoj reagirajo z donorji elektronov, kot so aminske, hidroksilne ali sulfhidrilne skupine. Večina citotoksičnih alkilirajočih snovi je bifunkcionalnih, kar pomeni, da imajo dve alkilirajoči skupini. Omogočijo navzkrižno in vzdolžno povezovanje verig DNA, kot je to shematsko prikazano na sliki 1 (1). Pri alkiliranju se vodikov atom nukleofilne skupine (H-R') nadomesti z alkilno skupino alkilirajočega sredstva (R-X, pri čemer je X negativno nabit atom halogena, npr. klor). Alkilirajoča sredstva reagirajo neposredno z obročnimi atomi dušika, najpogosteje z N7 gvanina, da tvorijo kovalentne adukte, ki lahko dodatno povzročijo navzkrižno ali vzdolžno povezovanje verig DNA, nenormalno združevanje baz ali prekinitve verige DNA. Na sliki 2, ki v osnovi prikazuje parjenje baz, želimo prikazati alkilirna mesta, ki si po reaktivnosti sledijo v vrstnem redu: N7 gvanina > N3 adenina > N7 adenina > N3 gvanina > N1 adenina > N3 citozina > O6 gvanina (4). Glavni citotoksični učinek teh spojin je mogoče razložiti z njihovo sposobnostjo, da se vežejo z nukleotidi DNA, kar ne

Slika 1: Učinek bifunkcionalnega alkilirajočega citostatika na DNA. Prirejeno po (1).

Slika 2: Mesta alkiliranja na dušikovih bazah. Prirejeno po (4).

IZ STROKE

povzroči le alkilacije, temveč vodi tudi do cepitve obroča in nenormalnega parjenja baz. To vodi do napačnega branja informacij iz DNA, celice pa praviloma odmrejo zaradi posega v proces replikacije in mitoze (5). Lahko pa bo spremenjena DNA spremenila značilnosti celice, kar bo vodilo v mutageno spremembo in povzročilo sposobnost ali nagnjenost k tvorbi rakavih celic (karcinogenost) (6, 7). Vsi alkilirajoči citostatiki vplivajo na vse hitro deleče se celice, kot so celice kostnega mozga, sluznice prebavil in lasnih foliklov, ter povzročijo slabost, bruhanje, stomatitis, alopecijo oziroma izpadanje las in supresijo kostnega mozga. Zmanjša se število rdečih in belih krvnih celic, zaradi česar so rakavi bolniki med kemoterapijo dovzetnejši za okužbe (1, 7). Poznamo več razredov kemoterapevtskih alkilirnih sredstev (4): - nitrozosečnine (karmustin, lomustin), - dušikovi iperiti (ciklofosfamid, ifosfamid, klorambucil), - derivati platine (cisplatin, karboplatin), - ostalo (busulfan, prokarbazin, dakarbazin).

Dušikovi iperiti Dušikovi iperiti veljajo za najstarejše protirakave učinkovine. Izvirajo iz žveplovega iperita (dikloroetil sulfida), ki ga je prvi sintetiziral Victor Meyer leta 1886. Žveplov iperit se je sprva uporabljal kot kemični bojni strup v Belgiji. Opazili so učinke na pljuča, oči in kožo, poleg tega pa tudi aplazijo kostnega mozga (to je stanje, ko kostni mozeg ne proizvaja dovolj krvnih celic), uničenje limfoidnega tkiva in razjede v prebavilih. Po nadaljnjih raziskavah so ugotovili, da bi zmanjšanje elektrofilnosti vodilo do manj toksičnih spojin. Tako je zamenjava žveplovega atoma z dušikovim privedla do nastanka dušikovega iperita. Poskusi s presajenimi limfosarkomi pri miših so potrdili citotoksično delovanje na limfoidno tkivo, prvi klinični preizkusi leta 1943 pa so zaznamovali začetek sodobne kemoterapije za zdravljenje raka (8). Osnovna kemijska formula in poenostavljene reakcije pretvorbe dušikovega iperita (R-N-bis-[2-kloroetil]) so prikazane na sliki 3. V telesu vsaka 2-kloroetilna stranska veriga doživi intramolekularno ciklizacijo s sproščanjem kloridnega iona. Tako nastali zelo reaktivni aziridinijev ion takoj reagira z nukleofilom v makromolekulah, kot so DNA in proteini. Primeri dobrih nukleofilov so dušik N7 na gvaninu, N1 in N3 na adeninu ter N3 na citozinu. Rezultat je navzkrižno povezovanje DNA znotraj verige in med verigami, kar preprečuje podvojevanje DNA in transkripcijo mRNA ter vodi v apoptozo rakave celice (1, 5). Najbolj uporabljena alkilirajoča snov iz skupine dušikovih iperitov je ciklofosfamid. Je predzdravilo, ki se v telesu aktivira z oksidazami CYP450 (1). Začetna aktivacijska reakcija poteka z oksidacijo v jetrih, ki jo posreduje citokrom P450, da nastane 4-hidroksiciklofosfamid, ki je v spontanem ravnovesju s tavtomerom aldofosfamidom. Ker je 4-hidroksiciklofosfamid razmeroma nepolaren, zlahka vstopi v ciljne celice z difuzijo. Aldofosfamid se spontano razgradi, da nastane fosforamidni iperit, ki je prvo reaktivno

Slika 3: Poenostavljen mehanizem delovanja dušikovega iperita. Prirejeno po (1).

alkilirajoče sredstvo, ki nastane pri presnovi ciklofosfamida (6). Tako 4-hidroksiciklofosfamid/aldofosfamid služi kot učinkovit mehanizem za dostavo alkilirajočega fosforamidnega iperita v celice. Nedavni dokazi kažejo, da po nekaj kemijskih reakcijah nastane kloroetilaziridin, ki prispeva k alkiliranju in navzkrižnemu povezovanju DNA (6). Fosforamidni iperit ima izrazit učinek na limfocite, zato se uporablja tudi kot imunosupresiv. Zaradi dobre vodotopnosti je omogočena intravenska aplikacija, hkrati pa je mogoča tudi peroralna uporaba, saj je molekula zmerno hidrofilna in je dovolj vodotopna za absorpcijo po peroralni aplikaciji, a dovolj lipofilna za prehod skozi membrano črevesja. Pomembni neželeni učinki vključujejo slabost, bruhanje, supresijo kostnega mozga in hemoragični cistitis. Ta je posledica presnovka akroleina, ki ga je mogoče omiliti s povečanim vnosom tekočin in uporabo sulfhidrilnih donorjev (-SH), kot sta N-acetilcistein ali natrijeva sol 2-merkaptoetansulfonata, ki reagirajo z akroleinom in tvorijo netoksične spojine (1). Ciklofosfamid povzroča manjšo toksičnost za prebavila in hematopoezo kot druga alkilirajoča sredstva. Osnova za to zmanjšano toksičnost je encim aldehid dehidrogenaza. Ta encim oksidira aldofosfamid v karboksifosfamid, neaktiven produkt, ki se izloča z urinom in predstavlja približno 80 % apliciranega odmerka ciklofosfamida pri katerikoli vrsti. Ta encim najdemo v visoki koncentraciji v jetrnem citosolu, v primitivnih hematopoetskih celicah ter v izvornih celicah in celicah absorpcijske sluznice v črevesju. V raziskavah je aplikacija zaviralca tega encima živalim izrazito povečala hematopoetsko in gastrointestinalno toksičnost ciklofosfamida (6). Čeprav so bili dušikovi iperiti razviti z namenom neposrednega uničenja rakavih celic, lahko pri nastajanju novih žil v tumorjih pride tudi do poškodbe DNA v endotelijskih celicah, ki so celo bolj občutljive od rakavih in normalnih celic. Na predkliničnih tumorskih modelih so dokazali antiangiogene učinke ciklofosfamida z zmanjšanjem izražanja proangiogenih dejavnikov, kot je vaskularni endotelijski rastni dejavnik (VEGF). Ta učinek se kaže tudi v klinični praksi, saj so nižje ravni VEGF in fibroblastnega rastnega dejavnika (FGF) po dveh mesecih vsakodnevnega jemanja ciklofosfamida povezane z

IZ STROKE

daljšim obdobjem preživetja brez napredovanja bolezni (8). Kot pri vseh alkilirajočih citostatikih se tudi pri uporabi dušikovih iperitov pojavijo neželeni učinki, kot sta slabost in alopecija, opazili so tudi pojav mielosupresije, hemoragičnega cistitisa, nevrotoksičnosti in nefrotoksičnosti. Slednja je še posebej zaskrbljujoča pri pediatričnih bolnikih. Pri tem pride do poškodb glomerulov in ledvičnih tubulov, lahko se razvije tudi Fanconijev sindrom (pri 1,4–5 % otrok), ki povzroča izgubo fosfatov, glukoze, aminokislin in beljakovin z nizko molekulsko maso iz ledvičnih tubulov. Visoki odmerki ciklofosfamida lahko povzročijo kardiotoksičnost. V retrospektivni analizi 80 bolnikov, ki so prejemali ciklofosfamid v visokih odmerkih, jih je 14 razvilo kardiotoksičnost v 10 dneh po prvem odmerku, 6 od teh jih je umrlo zaradi kongestivnega srčnega popuščanja. Po prilagoditvi odmerka glede na telesno površino so ugotovili, da se tveganje za kardiotoksičnost znatno poveča pri odmerkih nad 1,55 g/m2 telesne površine na dan (8).

Nitrozosečnine Nitrozosečnine so razred alkilirajočih sredstev, ki so v zadnjih treh desetletjih prejela veliko pozornosti. Te spojine se v fizioloških pogojih pretvorijo do alkilirajočih spojin. V bazičnih pogojih poteče katalizirana razgradnja na kloroetil diazonijev del, ki reagira z DNA, da se tvori navzkrižna povezava znotraj verige DNA in med verigami ter preprečuje podvojevanje DNA in transkripcijo v mRNA (informacijske ribonukleinske kisline) (1, 6, 9). Drugi reaktivni intermediat, ki nastane, je izocianat – ta znižuje raven glutationa in je odgovoren za popravilo poškodb DNA in zorenje RNA (9). Reaktivna vrsta nitrozosečnin na začetku alkilira položaj O6 gvanilne kisline. Po seriji preureditev, ki vključujejo reaktivni ciklični petčlenski intermediat atomov N1, C6 in O6 gvanilne kisline in dveh ogljikov iz kloroetilne skupine nitrozosečnine, se tvori navzkrižna povezava med N1 gvanilne kisline in N3 citidilne kisline na komplementarni verigi DNA (6). Dodatno se še kovalentno veže na proteine in zavira procese popravljanja DNA in druge celične funkcije (1). Ker so te spojine lipidotopne in prehajajo krvno-možgansko bariero, se uporabljajo za zdravljenje možganskih in meningealnih tumorjev (1). Lipofilnost ovrednotimo z logP, ki za karmustin znaša 1,5, za lomustin 2,8 in za nimustin 0,4. Karmustin oziroma bis(kloroetil) nitrozourea je bila prva snov, ki je pokazala pomembno aktivnost na predkliničnem modelu intracerebralnega tumorja in se trenutno uporablja za zdravljenje primarnih možganskih tumorjev in pri zdravljenju multiplega mieloma (6). Leta 1977 ga je ameriški vladni urad za zdravila in prehrano (FDA) odobril za trženje za zdravljenje Hodgkinove bolezni, neHodgkinovega limfoma, multiplega mieloma in primarnih ali metastatskih možganskih tumorjev. Lahko se uporablja sam ali v kombinaciji z drugimi antineoplastičnimi zdravili (10). Lomustin oziroma 1-(2-kloroetil)-3-cikloheksil-1nitrozosečnina in semustin oziroma 1-(2-kloroetil)-3-(4metilcikloheksil)-1-nitrozosečnina sta v predkliničnih študijah pokazala večjo aktivnost proti solidnim tumorjem – to je nenormalna masa tkiva, ki običajno ne vsebuje cist ali tekočih področij. Lomustin se uporablja predvsem pri zdravljenju Hodgkinove bolezni in možganskih tumorjev ter pri pljučnem raku, raku ledvic in raku prebavil. Uporabljali so ga tudi

na koži za zdravljenje glivične mikoze in luskavice (6, 10). Semustin je raziskovalno zdravilo za kemoterapijo, ki je bilo v kliničnih preskušanjih uporabljeno za zdravljenje več vrst raka, vključno z možganskim rakom, malignim melanomom, pljučnim rakom in rakom prebavil, vendar ga FDA ni odobril za nobeno uporabo (10). Nimustin, ki je bolj topen v vodi kot večina drugih nitrozosečnin, je bil uporabljen za intraarterijsko in intratekalno zdravljenje tumorjev centralnega živčnega sistema (6). Toksični učinki nitrozosečnin vplivajo na vse organske sisteme, zato je tudi klinična uporaba teh spojin omejena. Najpogostejši simptom toksičnosti sta slabost in bruhanje, ki se lahko pojavita v nekaj urah po začetku zdravljenja. Večina drugih simptomov se pojavi v tednih do mesecih po začetku izpostavljenosti. Nevrotoksični učinki nitrozosečnin so privedli do njihove uporabe v poskusih na živalih za induciranje nevrotoksičnosti in simulacijo Alzheimerjeve bolezni. Streptozotocin, kot primer nitrozosečnine, povzroča motnje spomina, zmanjšano antioksidativno sposobnost in odlaganje amiloidnih β-plakov. Ugotovljeno je bilo, da nekatere druge spojine iz tega razreda kemoterapevtikov povzročajo možganski edem, glavobol, motorično oslabelost in paralizo kranialnih živcev. Ob uporabi se pojavljajo tudi kardiotoksičnost, predvsem pri karmustinu, pljučna toksičnost, ki lahko vodi v nastanek pljučne fibroze, nefrotoksičnost, hepatotoksičnost in mielosupresija (9, 11).

Terapevtski potencial Kemiki in farmakologi že desetletja intenzivno raziskujejo nova protirakava zdravila. Da bi bile spojine primerne za razvoj zdravil, morajo učinkovito zavirati proliferacijo rakavih celic in/ali spodbujati njihovo apoptozo, ne da bi pri tem povzročile veliko škodo normalnim celicam. V zadnjih dveh desetletjih so v zdravljenje uvedli več kot 40 novih zaviralcev protein kinaz, ki so pomembno preoblikovali onkološko prakso. Kljub temu, z redkimi izjemami, kot so nekateri primeri kronične mieloične levkemije, ti zaviralci sami po sebi ne omogočajo popolne ozdravitve. Njihovo uporabo omejujeta razvoj odpornosti in toksičnost, kar pogosto vodi v zmanjšanje odmerka ali celo prekinitev terapije (12). Obetavno strategijo pri ciljnem zdravljenju raka predstavlja razvoj predzdravil, ki izboljšajo selektivnost, učinkovitost in stabilnost aktivnih spojin. Nedavne študije nakazujejo, da lahko vključitev protirakavih učinkovin v vezikularne sisteme, kot so polimerni miceli ali ciklodekstrini, in uporaba nanonosilcev s kemoterapevtiki, konjugiranimi z monoklonskimi protitelesi, bistveno izboljša njihovo topnost, farmakokinetiko, celično absorpcijo in stabilnost (13). Pomembni preboji v zdravljenju so bili doseženi tudi z imunoterapijo na osnovi monoklonskih protiteles, ki omogočajo ciljno usmerjeno delovanje na rakave celice in hkrati spodbujajo dolgotrajne imunske odzive proti njim. Prav tako se intenzivno razvijajo vezikularni sistemi za nadzorovano dostavo protirakavih zdravil, ki zagotavljajo ciljno usmerjeno sproščanje učinkovin v optimalnih količinah. Ti sistemi ne izboljšujejo le terapevtske učinkovitosti, temveč tudi zmanjšujejo stranske učinke, kar prinaša številne prednosti, vključno z boljšimi farmakodinamičnimi in

IZ STROKE

farmakokinetičnimi lastnostmi, daljšo razpolovno dobo ter večjo stabilnostjo zdravila (13).

Sklep Razvoj alkilirajočih citostatikov je dosegel svoj vrhunec v preteklih desetletjih, vendar v sodobni onkologiji postopoma izgubljajo osrednjo vlogo. Dušikovi iperiti in nitrozosečnine so bili dolga leta temelj kemoterapije, a so zaradi svoje visoke toksičnosti in pomanjkanja selektivnosti vse bolj nadomeščeni z naprednejšimi terapevtskimi pristopi. V ospredje stopajo tarčna zdravila in imunoterapija, ki omogočajo bolj specifično delovanje na tumorske celice

ob hkratnem zmanjšanju škodljivih učinkov na zdrava tkiva. Napredek v razumevanju molekularnih mehanizmov raka je omogočil razvoj zdravil, ki ciljajo specifične mutacije in signalne poti, s čimer izboljšujejo preživetje bolnikov in zmanjšujejo stranske učinke. Čeprav alkilirajoči citostatiki še vedno najdejo mesto v določenih kombiniranih režimih zdravljenja, njihova uporaba v prihodnosti verjetno ne bo več v ospredju. Sodobna onkologija se vse bolj usmerja v personalizirano medicino, kjer so ključnega pomena ciljana terapija in inovativni pristopi, ki obetajo učinkovitejše in varnejše zdravljenje rakavih obolenj.

1. Ritter JM. Rang and Dale’s pharmacology. 9th ed. Edinburgh [etc.]: Elsevier; 2020. p. 716-732. VIRI 2. Zadnik V, Primic Zakelj M, Lokar K, Jarm K, Ivanus U, Zagar T. Cancer burden in Slovenia with the time trends analysis. Radiol Oncol 2017; 51(1): 47-55. doi:10.1515/raon-2017-0008 3. Bharti AC, Vishnoi K, Singh SM, Aggarwal BB. Pathways Linked to Cancer Chemoresistance and Their Targeting by Nutraceuticals. In: Role of Nutraceuticals in Cancer Chemosensitization: Volume 2. Elsevier; 2017. p. 1–30. 4. Chiorcea-Paquim AM, Oliveira-Brett AM. Electrochemistry of chemotherapeutic alkylating agents and their interaction with DNA. J Pharm Biomed Anal [Internet]. 2023 [citirano 16. marec 2025];222:115036. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0731708522004575 5. Vardanyan RS, Hruby VJ. 30 - Antineoplastics. In: Vardanyan RS, Hruby VJ, editors. Synthesis of Essential Drugs [Internet]. Amsterdam: Elsevier; 2006 [citirano 16. marec 2025]. p. 389–418. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/B9780444521668500303 6. Colvin M. Alkylating Agents. In: Kufe DW, Pollock RE, Weichselbaum RR, et al., editors. Holland-Frei Cancer Medicine. 6th edition. Hamilton: BC Decker; 2003. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK12772/ 7. Encyclopaedia Britannica. Alkylating agent [Internet]. Encyclopedia Britannica; 2017 [posodobljeno 28. junij 2017; citirano 16. marec 2025]. Dostopno na: https://www.britannica.com/science/alkylating-agent 8. Highley MS, Landuyt B, Prenen H, Harper PG, De Bruijn EA. The Nitrogen Mustards. Vol. 74, Pharmacological Reviews. American Society for Pharmacology and Experimental Therapy; 2022. p. 552–99. 9. Jackson JS, Harris LJ. Nitrosoureas Toxicity. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2025 [posodobljeno 11. januar 2024; citirano 20. marec 2025]. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK599513/ 10. National Toxicology Program. 15th Report on Carcinogens [Internet]. Research Triangle Park (NC): National Toxicology Program; 2021 Dec 21. Nitrosourea Chemotherapeutic Agents. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK590774/ 11. Nikolova T, Roos WP, Krämer OH, Strik HM, Kaina B. Chloroethylating nitrosoureas in cancer therapy: DNA damage, repair and cell death signaling. Vol. 1868, Biochimica et Biophysica Acta - Reviews on Cancer. Elsevier B.V.; 2017. p. 29–39. 12. Gach-Janczak K, Drogosz-Stachowicz J, Janecka A, Wtorek K, Mirowski M. Historical Perspective and Current Trends in Anticancer Drug Development. Vol. 16, Cancers. Multidisciplinary Digital Publishing Institute (MDPI); 2024. 13. Ioele G, Chieffallo M, Occhiuzzi MA, De Luca M, Garofalo A, Ragno G, et al. Anticancer Drugs: Recent Strategies to Improve Stability Profile, Pharmacokinetic and Pharmacodynamic Properties. Vol. 27, Molecules. MDPI; 2022.

IZ STROKE

Dupilumab: Revolucija v zdravljenju atopijskega dermatitisa in astme

Avtorica: Nina Veber, 5. letnik EM FAR I Recenzent: prof. dr. Borut Božič, mag. farm., spec. med. biokem.

Atopijske bolezni, kot sta atopijski dermatitis (AD) in eozinofilna astma, predstavljajo pomemben javnozdravstveni problem, saj prizadenejo velik delež prebivalstva in pomembno vplivajo na kakovost življenja bolnikov. Tradicionalne terapije, kot so topikalni kortikosteroidi, sistemski imunosupresivi in bronhodilatatorji, pogosto ne nudijo zadostne dolgoročne kontrole bolezni ali pa so povezane z neželenimi učinki (1). Dupilumab je prva odobrena biološka zdravilna učinkovina (ZU) za zdravljenje atopijskih bolezni in s tem novo, težko pričakovano upanje v zdravljenju AD, astme in kroničnega rinosinuzitisa s polipozo. Dupilumab je dobil odobritev s strani agencij, in sicer Ameriške agencije za hrano in zdravila (FDA) in Evropske agencije za zdravila (EMA) že v letu 2017. Njegova uporaba pa se v zadnjih letih izrazito razširja tudi v Sloveniji. Njegovo delovanje je usmerjeno na dva ključna citokina, interlevkin-4 (IL-4) in interlevkin-13 (IL-13), ki igrata osrednjo vlogo pri razvoju atopijskih bolezni. Delovanje dupilumaba je revolucionarno predvsem zato, ker zagotavlja visoko specifično zaviranje vnetja, ker se veže na specifične receptorje in se hkrati izogne neželenim učinkom sistemske protivnetne terapije (npr. z metilprednizolonom) ali klasičnih imunosupresivov, kot je ciklosporin (2, 3).

Patofiziologija atopijskih bolezni Atopijski dermatitis Atopijske bolezni so kronična vnetna stanja, ki jih zaznamuje povečan odziv T-celic pomagalk tipa 2 (Th2). AD prizadene približno 20 % otrok in 10 % odraslih ter se kaže kot kronično srbeč ekcem z moteno kožno bariero in povečano dovzetnostjo za okužbe. Patofiziologija AD vključuje: disfunkcijo epidermalne bariere (zmanjšana ekspresija filagrina), povečano aktivacijo Th2-celic, ki proizvajajo IL-4, IL-13 in IL-31, ter ne nazadnje tudi prekomerno produkcijo imunoglobulinov E (IgE) in posledično povečano občutljivost na alergene (slika 1). Poleg tega je dokazano, da je na površini kože pacientov z AD pogosto povečana tudi količina bakterij Staphyloccocus aureus kot posledica poškodovane kožne bariere (5). Eozinofilna astma Večina primerov hude astme (50–70 %) je posledica Th2vnetja, pri katerem IL-4 in IL-13 povzročata povečano izločanje sluzi v dihalnih poteh, eozinofilno infiltracijo in hiperreaktivnost bronhijev ter povečano, od IgE odvisno aktivacijo mastocitov. Dupilumab z zaviranjem IL-4 in IL-13

Slika 1: Mehanizem kroničnega AD – vloga alergenov, IL-4 in IL-13. Prirejeno po (2).

ciljno posega v ključne mehanizme te bolezni, kar omogoča boljše obvladovanje simptomov (6).

Mehanizem delovanja dupilumaba Dupilumab je monoklonsko protitelo IgG4, ki specifično zavira receptor IL-4Rα, podenoto receptorjev za IL-4 in IL-13, s čimer prepreči vezavo IL-4 in IL-13 nanj ter z blokiranjem signalizacije IL-4/IL-13 (slika 2) zavira signalizacijo receptorjev navzdol po poti, sklopljeni s kinazo Janus – signalnim transduktorjem in aktivatorjem transkripcije (JAK-STAT). Gre za znotrajcelično signalno pot, ki omogoča prenos signalov od citokinov in rastnih faktorjev do jedra celice, kjer sproži izražanje določenih genov. Sprva poteče aktivacija receptorja, ko citokin (npr. IL-4) ali rastni faktor veže svoj receptor na površini celice, pride do spremembe konformacije receptorja. Nato sledi fosforilacija JAK – na notranji strani membrane so kinaze Janus (JAK1, JAK2, JAK3, TYK2), ki ob aktivaciji fosforilirajo (aktivirajo) receptor. Sledi vezava STAT – tedaj aktiviran receptor privlači proteine STAT. Takoj zatem nastopi fosforilacija STAT, ki jo inducirajo kinaze JAK in pri tem dimerizirajo. Ne nazadnje STAT-dimeri preidejo v celično jedro in aktivirajo izražanje določenih genov, ki vplivajo na imunski odziv, vnetje in rast celic. Pot JAK-STAT je ključna za

IZ STROKE

imunski sistem in sodeluje pri boleznih, kot so avtoimunske bolezni (revmatoidni artritis, psoriaza, vnetna črevesna bolezen) in nekateri raki. Blokiranje te poti vpliva tudi na tri glavne mehanizme bolezni AD: zmanjšanje pregradne funkcije kože, prehod razreda na IgE in diferenciacijo Th2 (vključno z aktivacijo mastocitov in eozinofilcev). Dupilumab je nova možnost, namenjena dolgotrajnemu zdravljenju bolnikov z zmernim do hudim AD, pri katerih bolezen ni ustrezno nadzorovana z lokalnimi terapijami na recept ali kadar te terapije niso priporočljive (3).

Vpliv na imunski odziv IL-4 in IL-13 prav tako sodelujeta pri nastanku preobčutljivosti na alergene, pri čemer spodbujata proizvodnjo protiteles IgE. Ob aplikaciji dupilumaba pride do zmanjšane diferenciacije Th2-celic in posledično zmanjšane produkcije IgE. Prav tako pride do zmanjšane aktivacije tirozin kinaz in s tem translacije genov za sproženje vnetja. Temu sledita manjša aktivacija eozinofilcev in želeno zmanjšano vnetje na koži in v dihalnih poteh. Rezultat vsote omenjenih učinkov sta izboljšana funkcija epidermalne bariere in zmanjšano prodiranje alergenov (7).

Leta 2022 je FDA odobrila dupilumab za zdravljenje nodularnega pruriga. To je kronična kožna bolezen, izražena z močno srbečico in značilnimi srbečimi vozliči (noduli). Pogosto prizadene roke, noge, trup in hrbet. Trenutno poteka več kliničnih preskušanj za uporabo dupilumaba za namen zdravljenja dermatoloških bolezni in celo kot dodatek k vzdrževalnemu zdravljenju kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB) (9, 10).

Uporaba zunaj registriranih indikacij S sistematičnim pregledom literature je bila ugotovljena uporaba dupilumaba pri dermatoloških boleznih, ki niso AD. O učinkoviti uporabi dupilumaba so poročali v serijah primerov za zdravljenje kroničnega srbeža, nodularnega pruriga, alergijskega kontaktnega dermatitisa, kroničnega ekcema na rokah, alopecije areate, Nerthonovega sindroma, urtikarije, eozinofilnega obročastega eritema, buloznega pemfigoida in papuloeritrodermije Ofuji. Prav tako se raziskuje za namene zdravljenja bronhopulmonalne aspergiloze, kronične eozinofilne pljučnice in alergijskega rinitisa. V teku so klinična preskušanja, ki ocenjujejo učinkovitost dupilumaba pri alergijskem kontaktnem dermatitisu, kroničnem ekcemu rok, alopeciji areati, kronični spontani urtikariji in holinergični urtikariji. Krivec za uporabo zunaj registriranih indikacij je prekrivanje imunskih signalnih poti med AD in preostalimi boleznimi, kar jih uvršča tudi med potencialne kandidate za zdravljenje z dupilumabom (10, 11).

Klinična učinkovitost Številne klinične študije so dokazale učinkovitost dupilumaba. Dupilumab se uporablja pri otrocih, starejših od 6 mesecev, in odraslih z zmernim do hudim AD, kjer bolezen ni ustrezno kontrolirana s topikalnimi kortikosteroidi ali je zdravljenje z njimi nemogoče (12, 13). Slika 2: Mehanizem delovanja dupilumaba. Prirejeno po (2).

Indikacije za uporabo Dupilumab je odobren v obliki raztopine za injiciranje v napolnjeni injekcijski brizgi za zdravljenje več atopijskih bolezni, ki so navedene v preglednici 1. Preglednica 1: Indikacije za uporabo dupilumaba. Povzeto po (8).

Ta ista zdravilna učinkovina je pokazala obetavne rezultate v kliničnih preskušanjih faz I–III. Parametri kliničnega izida, kot so ocena atopijskega dermatitisa (angl. Scoring Atopic Dermatitis, SCORAD), indeks površine in resnosti ekcema (angl. Eczema Area and Severity Index, EASI), celostna ocena preiskovalca (angl. Investigator's Global Assessment, IGA) in odstotek prizadete telesne površine (angl. Body Surface Area, BSA), so se izboljšali z dupilumabom. Varnostni profil dupilumaba je boljši od običajnih imunosupresivnih zdravil, kot sta ciklosporin ali metilprednizolon, ki delujeta nespecifično na vse celice. Najpomembnejši stranski učinki so bile reakcije na mestu injiciranja in konjunktivitis. Ciljna populacija zdravljenja z dupilumabom so bolniki s hudo astmo, katerih bolezen ni dovolj nadzorovana s standardno oskrbo, to so inhalacijski glukokortikoidi v kombinaciji z dolgodelujoči antagonisti muskarinskih receptorjev (LAMA) ali LABA. Pri odraslih in otrocih, starejših od vključno 6 let, se dupilumab uporablja za zmerno do hudo eozinofilno astmo in astmo, ki jo je treba zdraviti s sistemskimi kortikosteroidi (3).

Varnostni profil Neželeni učinki, kontraindikacije in previdnostni ukrepi Neželeni učinki se razlikujejo glede na indikacijo uporabe

IZ STROKE

dupilumaba. Najpogostejši neželeni učinki vključujejo predvsem reakcije na mestu injiciranja, konjunktivitis in eozinofilijo. Poleg tega so se v študijah pojavljali nekateri neželeni učinki, povezani z zmanjšanim odzivom imunskega sistema. Pri zdravljenju AD so to bili predvsem oralni herpesi, keratitis, okužbe z virusom herpesa simpleksa in suhe oči. V 2 % pa so se pojavljali tudi kožni papilomi pri otrocih. Pri astmi so se izkazale reakcije na mestu injiciranja, orofaringealna bolečina in eozinofilija kot najpogostejši neželeni učinki uporabe dupilumaba. Če so pacienta zdravili zaradi eozinofilnega ezofagitisa, so se pojavljale infekcije zgornjega dihalnega trakta, artralgija in okužbe z virusom herpesa. Pri indikaciji nodularnega pruriga so se v manj kot 1 % pojavljale reakcije na mestu injiciranja, insomnija, zobobol, gastritis, artralgija in konjunktivitis. Pri kronični obstruktivni pljučni bolezni (KOPB) pa so se pojavljale virusne okužbe, glavobol, nazofaringits, bolečine v križu, diareja, artralgija, uroinfekti, rinitis, eozinofilija, zobobol in gastritis (3, 14). V enem izmed sistematičnih pregledov so opazili, da so nekatere študije povezovale uporabo dupilumaba s prehodnim povečanjem števila eozinofilcev v krvi in razvojem kožnega T-celičnega limfoma (CTCL). Ocenjevali so število eozinofilcev in neželene učinke, povezane z zdravljenjem (TEAE) in eozinofilijo, pri čemer so naredili medsebojno primerjavo odraslih in mladostnikov z astmo ter odraslih bolnikov s kroničnim rinosinusitisom z nosnimi polipi (CRSwNP), AD in eozinofilnim ezofagitisom. Predlagani mehanizem za pospešeno napredovanje CTCL z dupilumabom temelji na relativnem povečanju prostega IL13, ki je na voljo za vezavo na manj znani receptor podenote IL-13-α2. Predpostavlja se, da ta receptor deluje kot »vaba« in se veže na citokin brez učinkov na nadaljnjo signalizacijo (kaskado reakcij s tirozin kinazo), znižuje ravni IL-13 v serumu in dodatno zavira pot IL-4. Novejši dokazi pa kažejo, da so učinki IL-13Rα2 v povezavi z zaviranjem signalnih poti povezani tudi s slabšo prognozo in potencialno vlogo pri celični proliferaciji, invaziji in imunskem izogibanju različnih vrst raka, vključno s CL. CTCL preživi prek avtokrinega signaliziranja, inducira več IL-13 in L-13Rα2 kot normalna koža, kar povzroča samovzdrževalne rastne signale tumorjem. Ko dupilumab blokira IL-4 α1, učinkovito poveča razpoložljivi IL-13, ki ga je treba preusmeriti po tej tumorogeni poti (15). V večini primerov se je kljub temu izkazalo, da pacienti dupilumab dobro prenašajo in ta učinkovito blaži simptome ter znake atopijskih bolezni in KOPB, vendar so potrebne obsežne študije, da se ugotovi tudi njegova dolgoročna varnost. Dupilumab zagotovo ni priporočljiv pri aktivnih okužbah, saj lahko spremeni imunski odziv (16). Pri zmernem do hudem AD se lahko uporablja za sistemsko zdravljenje že predhodno omenjen ciklosporin. V smernicah, ki so veljale leta 2017, ko je dupilumab prišel na trg, je bilo navedeno, da šele ob neuspešni terapiji s ciklosporinom pacient postane kandidat za biološko zdravilo. To je pomenilo, da je moral vsak pacient najprej prestati terapijo s ciklosporinom, ki se sicer uporablja za preprečevanje zavrnitve organov po presaditvi in avtoimunskih boleznih

(npr. revmatoidni artritis, luskavica). Gre za imunosupresiv, ki zavira kalcinevrin in s tem preprečuje aktivacijo T-limfocitov. Ima tudi številne neželene učinke, ki vključujejo hipertenzijo, nefrotoksičnost, hirsutizem, gingivalno hiperplazijo in povečano tveganje za okužbe. Zaradi visoke molekulske mase ciklosporina je njegova dermalna absorpcija zelo nizka. Obstaja sicer možnost vgradnje v prožne vezikularne dostavne sisteme (transferosomi, etosomi), ki bistveno izboljšajo prodiranje v globlje plasti kože, vendar so za njihovo uporabo potrebne še nadaljnje klinične študije (17). Metilprednizolon je prav tako eno izmed sistemskih protivnetnih zdravil, ki se uporablja za zdravljenje hudega AD. Veže se na citoplazemske glukokortikoidne receptorje in se po aktivaciji v obliki kompleksa prenese v jedro in deluje kot transkripcijski faktor. Poveča ekspresijo protivnetnih genov lipokortina-1, IL-10 (protivnetni interlevkin) in NF-κB (zmanjša sintezo tumor nekrotizirajočega faktorja (TNF-α), IL-1, IL-6) ter zmanjša produkcijo prostaglandinov. Hkrati pa ima tudi negenomske učinke – zavira fosforilacijo signalnih proteinov (zaradi tega je zmanjšana aktivacija makrofagov in nevtrofilcev). Poleg tega zmanjša prepustnost žil in pojavnost edemov ter zavira sproščanje histamina iz mastocitov. Dolgotrajna uporaba povzroča Cushingov sindrom, pogosto pa predvsem oportunistične okužbe, levkocitoze, zastajanje natrija in intersticijske tekočine, pri diabetikih poveča potrebo po inzulinu. Pride lahko tudi do hipertenzije, zardevanja, peptične razjede in želodčne krvavitve (zaradi pomanjkanja zaščitne plasti iz prostaglandinov) ter mnogih drugih neželenih učinkov. Zaradi vseh navedenih razlogov se je pojavila potreba po novih zdravilnih učinkovinah, kot je dupilumab, saj dolgoročna terapija z metilprednizolonom ne odtehta neželenih učinkov (18, 19).

Primerjava z drugimi biološkimi zdravili Dupilumab ima obsežnejše delovanje kot mepolizumab, ki cilja delovanje samo IL-5, in tralokinumab (vpliva le na IL-13), ter ima tudi širši doseg, saj posega v delovanje treh interlevkinov, IL-4, IL-5 in IL-13 (preglednica 2), ter tako vpliva na Th2-celično signalizacijo in IgE-odziv. Pričakuje se, da bo njegova uporaba v prihodnosti bolj razširjena, saj rezultati kliničnih študij kažejo obetavne izide (20). Tralokinumab je monoklonsko protitelo proti IL-13, ki zmanjšuje vnetje pri AD. Deluje podobno kot dupilumab, vendar selektivno cilja izključno IL-13. Neželeni učinki so podobni kot pri dupilumabu, vključujejo konjunktivitis, reakcije na mestu injiciranja, blage okužbe zgornjih dihal in eozinofilijo. Prav tako je vredno omeniti, da tralokinumab ni primeren za paciente, ki imajo aktivno okužbo s paraziti (helminti). Ob uporabi se poveča tudi verjetnost za okužbe, če se pacienti, ki so na terapiji z tralokinumabom, cepijo z živimi cepivi (21). Mepolizumab je monoklonsko protitelo proti IL-5, ki zmanjšuje število eozinofilcev. Uporablja se pri eozinofilni astmi, eozinofilni granulomatozi s poliangiitisom (EGPA) in hudih eozinofilnih boleznih. Neželeni učinki so blagi in vključujejo glavobole, bolečine v križu, reakcije na mestu injiciranja in okužbe zgornjih dihal. Pojavljale so se tudi okužbe z virusom varicella – zoster (22).

IZ STROKE

Preglednica 2: Primerjava dupilumaba z drugimi biološkimi zdravili

Sklep

dermatitisa, hude astme, kroničnega rinosinuzitisa in eozinofilnega ezofagitisa, poleg dodatka k terapiji KOPB. Klinične študije so potrdile njegovo visoko učinkovitost in hkrati ugoden varnostni profil v primerjavi s sistemskimi kortikosteroidi. Čeprav ostaja izziv dostopnost zdravila zaradi visoke cene, se v prihodnje pričakujeta širitev indikacij in razvoj novih terapij, ki bodo izboljšale zdravljenje atopijskih bolezni.

Dupilumab je prvo biološko zdravilo, ki ciljno zavira IL-4 in IL-13 ter omogoča učinkovito obvladovanje atopijskega

1. Krissheeven M, Nunkoo S, Ramanah M, Robinson J, Banerjee I. Assessing the clinical efficacy of dupilumab and its impact on the quality of life of adult atopic dermatitis patients: a systematic review. Cureus. 2025;17(2):e79762. doi:10.7759/cureus.79762. [Citirano: 3. 4. 2024].

VIRI

2. Priloga 1: Povzetek glavnih značilnosti zdravila [Internet]. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https://ec.europa.eu/health/documents/community-register/2020/20200625148238/anx_148238_sl.pdf 3. Regeneron Pharmaceuticals, Inc. DUPIXENT® (dupilumab) MOA: Mechanism of Action [Internet]. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https://www. dupixenthcp.com/eoe/about/mechanism-of-action 4. Seegräber M, Srour J, Walter A, Knop M, Wollenberg A. Dupilumab for treatment of atopic dermatitis. Expert Rev Clin Pharmacol. 2018;11(5):467-474. [Citirano 20. 3. 2025]. doi:10.1080/17512433.2018.1449642. 5. Geoghegan JA, Irvine AD, Foster TJ. Staphylococcus aureus and Atopic Dermatitis: A Complex and Evolving Relationship. Trends Microbiol. 2018;26(6):484-497. [Citirano 20. 3. 2025]. doi:10.1016/j.tim.2017.11.008. 6. Medicines and Healthcare products Regulatory Agency. Dupilumab (Dupixent): risk of ocular adverse reactions and need for prompt management [Internet]. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https://www.gov.uk/drug-safety-update/dupilumab-dupixentv-risk-of-ocular-adverse-reactions-and-need-for-prompt-management 7. National Center for Biotechnology Information. Dupilumab (Dupixent) [Internet]. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/ books/NBK598238/ 8. European Medicines Agency. Dupixent: EPAR – Product Information [Internet]. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https://www.ema.europa.eu/sl/ documents/product-information/dupixent-epar-product-information_sl.pdf 9. Olbrich H, Sadik CD, Ludwig RJ, Thaçi D, Boch K. Dupilumab in inflammatory skin diseases: a systematic review [Internet]. Biomolecules. 2023;13(4):634. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https://doi.org/10.3390/biom130406349. 10. Hendricks AJ, Yosipovitch G, Shi VY. Dupilumab use in dermatologic conditions beyond atopic dermatitis - a systematic review. J Dermatolog Treat. 2021;32(1):19-28. [Citirano 20. 3. 2025]. doi:10.1080/09546634.2019.1689227. 11. Muñoz-Bellido FJ, Moreno E, Dávila I. Dupilumab: A Review of Present Indications and Off-Label Uses. J Investig Allergol Clin Immunol. 2022;32(2):97115. [Citirano 20. 3. 2025]. doi:10.18176/jiaci.0682. Dostopno na: https://www.jiaci.org/revistas/vol32issue2_3.pdf 12. Regeneron Pharmaceuticals, Inc. AD HAFT Clinical Study Design | DUPIXENT® (dupilumab) [Internet]. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https:// www.dupixenthcp.com/atopicdermatitis/efficacy-safety/haft-study-designs) 13. Regeneron Pharmaceuticals, Inc. About DUPIXENT® (dupilumab) for Asthma Patients [Internet]. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https://www. dupixentasthmareferral.com/about-dupixent/ 14. U.S. Food and Drug Administration. DUPIXENT® (dupilumab) injection, for subcutaneous use [Internet]. [Citirano 20.3.2025]. Dostopno na: https:// www.accessdata.fda.gov/drugsatfda_docs/label/2022/761055s042lbl.pdf 15. Park A, Wong L, Lang A, Kraus C, Anderson N, Elsensohn A. Cutaneous T-cell lymphoma following dupilumab use: a systematic review. Int J Dermatol. 2023;62(7):862–76. doi:10.1111/ijd.16388. [Citirano 21. 3. 2025]. 16. Dupixent.com. DUPIXENT® (dupilumab) Results in Adults with Eczema [Internet]. [Citirano 20. 3. 2025]. Dostopno na: https://www.dupixent.com/ atopicdermatitis/dupixent-results/adults 17. Vitek M, Zvonar Pobirk A, Gašperlin M, Gosenca Matjaž M. Izzivi in sodobni pristopi k zdravljenju atopijskega dermatitisa. Zdrav Vestn. 2023;92(1– 2):79–92. [Citirano 25. 3. 2025]. 18. DrugBank. Methylprednisolone. [Citirano 25. 3. 2025]. Dostopno na: https://go.drugbank.com/drugs/DB00959. 19. Mediately. Medrol 16 mg tablete. Pfizer Luxembourg SARL; 2024 Dec 6 [Internet]. [Citirano 25. 3. 2025] Dostopno na: https://mediately.co/si/drugs/ JG0QZo2YGZ6mgXMud6YQ6CIdSub/medrol-16-mg-tablete 20. Lee J, Song JU, Kim YH. The clinical efficacy of type 2 inflammation-specific agents targeting interleukins in reducing exacerbations in severe asthma: a meta-analysis. Yonsei Med J. 2022;63(6):511-9. doi:10.3349/ymj.2022.63.6.511. [Citirano 3. 4. 2025]. 21. Leo Pharma Inc. Adbry (tralokinumab-ldrm) – prescribing information [Internet]. AdbryHCP; [Citirano 25. 3. 2025]. Dostopno na: https://www.adbryhcp.com/#legal-notification. 22. GlaxoSmithKline. Nucala – Risks and side effects [Internet]. [Citirano 25. 3. 2025]. Dostopno na: https://www.nucala.com/severe-asthma/risks-and-side-effects/

IZ STROKE

Zdravilni žvečilni gumiji kot farmacevtska oblika: pregled, izzivi in prihodnost Avtorica: Lucija Zaletelj, 3. letnik EM FAR I Recenzent: asist. dr. Blaž Grilc, mag. ind. farm.

V tehnološkem razvoju farmacevtske stroke je velik poudarek na področju peroralne dostave zdravil. Stalno se razvijajo nove rešitve za izboljšanje dostave zdravilnih učinkovin (ZU), saj tradicionalne oblike, kot so tablete in kapsule, pogosto naletijo na ovire, zlasti pri otrocih in starejših. Neprijeten okus in posledično zmanjšana komplianca pacientov ter neupoštevanje terapij predstavljajo resne izzive, ki vplivajo na učinkovitost zdravljenja. Zaradi teh težav se farmacevtski razvoj vse pogosteje usmerja k inovativnim farmacevtskim oblikam, med drugim tudi k zdravilnim žvečilnim gumijem, ki obetajo izboljšave na različnih področjih lokalne in sistemske dostave. Prednosti in terapevtske koristi zdravilnih žvečilnih gumijev omogočajo njihovo večjo prepoznavnost in uporabo v terapevtske namene ( 1). Razvoj skozi čas Zasnove prvih žvečilnih gumijev segajo v čas starih Grkov, ki so uporabljali žvečljivo smolo iz drevesa mastike. Njihov prvi komercialni preboj je bil leta 1848, ko je John Curtis s sinom začel proizvajati žvečilne palčke iz smrekove smole. Prvi zdravilni žvečilni gumiji (angl. Medicated chewing gums, MCG) so se na trgu pojavili leta 1924 v ZDA, vendar je njihova prepoznavnost v obliki dostavnega sistema zdravil nastopila šele po uvedbi nikotinskih MCG (leta 1980). Kot farmacevtsko obliko (FO) so jih leta 1991 prvič umestili v Evropsko farmakopejo, od takrat pa zaradi enostavne uporabe in dokazanih zdravstvenih koristi postajajo vedno bolj priljubljeni in odpirajo nove priložnosti za vgrajevanje in dostavo ZU ( 1, 2).

Uporaba in delovanje Po definiciji Evropske farmakopeje so MCG trdne enoodmerne FO, namenjene žvečenju, a ne požiranju. Vsebujejo eno ali več ZU, v podlagi (navadno gumi), ki se sproščajo med žvečenjem in omogočajo lokalne ali sistemske učinke. Uporabljajo se lahko lokalno za zdravljenje ustnih bolezni ali sistemsko, z absorpcijo učinkovin skozi ustno sluznico ali iz prebavnega trakta (1, 3, 4). Trenutno se na slovenskem in evropskem trgu MCG večinoma pojavljajo kot nikotinski nadomestek, ki se uporablja kot terapija za opuščanje kajenja. Kadilcem omogočajo postopno zmanjševanje vnosa nikotina, saj zagotavljajo nadomestni odmerek brez škodljivih snovi, prisotnih v dimu cigaret, kot so katran, ogljikov monoksid, formaldehid, amonijak in cianid. Terapija tako lajša odtegnitvene simptome in pomaga obvladovati željo po tobačnih izdelkih ( 5).

Slika 1: Prikaz uporabe MCG pri zdravju ustne votline. Prirejeno po ( 3).

Kot formulacija za dostavo zdravil in nutracevtskih snovi imajo MCG velike možnosti za razvoj in pogostejšo uporabo v zdravstveni oskrbi. Njihova terapevtska uporaba poleg pomoči pri opuščanju kajenja vključuje tudi lajšanje bolečin, zdravljenje bolezni ustne votline (slika 1), vnetja srednjega ušesa, preprečevanje zobnega kariesa (klorheksidin, fluorid), povečanje budnosti s stimulacijo osrednjega živčevja (kofein), preprečevanje in zdravljenje potovalne bolezni (dimenhidrinat hidroklorid, difenhidramin), uporabo kot antioksidant, antiseptik ipd. (1–3).

Sestava in vloga pomožnih snovi Osnovna sestava MCG se deli na dva dela – na slabo topno žvečljivo podlago iz gumija, ki jo sestavljajo elastomeri, mehčala, polnila, sredstva za teksturo in vodotopne sestavine, kot so sladila, emulgatorji, barvila, antioksidanti in snovi za prikrivanje vonja in okusa. Ti dve

IZ STROKE

fazi sta običajno prisotni v razmerju 1 : 3 in predstavljata vehikel za vgradnjo ZU. Aktivna komponenta običajno predstavlja 0,5–30 % celotne mase MCG, preostanek sestavljajo pomožne snovi (PS), uporabljene za izboljšanje teksture, okusa, stabilnosti in videza MCG ( 1–4). Slabo topna osnova: - elastomeri zagotavljajo elastičnost in teksturo žvečljive podlage. Lahko so naravnega izvora, kot so lateks in gumiji, pridobljeni iz dreves Manilkara chicle in Dyera costulata (jelutong), v modernih formulacijah pa so zaradi lažjega pridobivanja in nadzorovanih lastnosti v uporabi sintetični elastomeri, na primer polivinil acetat, poliizobutilen in podobni polimeri ( 1, 4); - mehčala so namenjena regulaciji konsistence FO za doseganje mehkejših in uporabniku prijaznejših MCG. Estri smol, kot so glicerolni in pentaeritritolni estri, so naravna mehčala, terpenske smole so primer mehčal sinteznega izvora ( 1–4); - polnila in zgoščevala dodajamo z namenom izboljšanja žvečljivosti, teksture in v primeru nizkega odmerka ZU za dopolnitev mase do želene velikosti dostavnega sistema. Najpogosteje uporabljena polnila so magnezijev in kalcijev karbonat, aluminijev silikat, kalcijev fosfat ter smukec ( 2, 3). Vodotopna osnova: - sladila so ključna za zagotavljanje sprejemljivega okusa, kar je eden izmed pomembnih razlogov za izboljšano komplianco, še posebej pri otrocih. Lahko so naravnega (saharoza, glukoza) ali umetnega (aspartam, sukraloza) izvora. Sladila imajo tudi vlogo vlažilca, mehčala in veziva, na primer koruzni sirup ali sorbitol, ki pomagata ohraniti vlago in svežino ( 1, 4); - antioksidanti pomagajo pri zaščiti sestavin MCG pred oksidacijo, kar zagotavlja daljšo obstojnost in večjo stabilnost formulacije, z vplivom na okus in kakovost izdelka ( 1); - emulgatorji, kot so mono/di/trigliceridi omogočajo boljšo povezavo sestavin, optimizirajo žvečljivost in teksturo MCG ( 4); - barvila, belila in arome se z izboljšanjem videza in okusa MCG uporabljajo za povečanje sprejemljivosti pri pacientih ( 6).

Proizvodni proces Končna kakovost MCG je odvisna od vrste in količine sestavin, metod in pogojev obdelave. Velik vpliv ima tudi njihov način proizvodnje, ki temelji na treh osnovnih metodah: Konvencionalna metoda oziroma metoda taljenja Komponente gumi osnove se zmehčajo ali stalijo in prenesejo v mešalnik, v katerega se postopoma doda ZU, sladilo, sirup in druge PS. Mešanica nato potuje skozi sistem valjev, ki jo oblikujejo v ploščat trak. Med tem postopkom se na gumi osnovo dodaja lahka plast fino mletega

sladkorja ali nadomestkov sladkorja za izboljšanje okusa in preprečitev sprijemanja mase. V sobi z nadzorovano temperaturo nato 48 ur poteka postopek ohlajanja, ki omogoča pravilno strjevanje gumija. Na koncu se masa razreže na želeno velikost in ohladi pri nadzorovani temperaturi in vlagi. Tradicionalna metoda ima številne omejitve, kot sta visoka temperatura pri taljenju sestavin, ki omejuje uporabo te metode za temperaturno občutljive ZU, in otežen nadzor homogenosti porazdelitve ZU zaradi oteženega mešanja viskoznih mas gumijev. Prav tako metoda ne omogoča natančnega oblikovanja, velikosti in mase FO. Tehnologija ni prilagodljiva za vključevanje strogih proizvodnih pogojev, potrebnih za izdelavo farmacevtskih izdelkov. Zaradi visoke vsebnosti vlage (2–8 %) je oteženo tudi preoblikovanje gumi osnove, ta se med mletjem ali tabletiranjem oprijema elementov procesne opreme (4, 7). Metoda hlajenja, mletja in tabletiranja Glavni cilj te metode je premagati izzive, prisotne pri metodi taljenja, in zmanjšati vsebnost vlage v končnem izdelku. Prvi korak je taljenje in mešanje gumi osnove z drugimi sestavinami, potrebnimi za izdelavo MCG. Med mešanjem se zmes ohlaja z dodajanjem hladilnega sredstva (ogljikov dioksid) ali s potopitvijo naprave v hladno tekočino (tekoči dušik), dokler ne tvori trdne in krhke mase. Ta proces olajša mletje sestavin v droben prah, ki se v nadaljnjem postopku zmeša z ZU in PS, kot so veziva, sredstva za oblaganje, maziva in sladila. Končna zmes se ponovno segreje, hladilno sredstvo izpari, delci pa se med seboj zlepijo in tvorijo gladko, enotno maso. V zadnjem koraku se izvede tabletiranje s pomočjo tabletirke na udarec. Glavni izziv metode je oteženo mletje, saj se delci oprijemajo mlevnih elementov in sten mlina. Težavo rešujejo z dodatkom mlevnih pomagal (2–8 %), kot je maltodekstrin ali fosfat alkalijske kovine, ki preprečuje sprijemanje mase ( 1–4, 6, 7). Direktno tabletiranje V prvem koraku se pri nizkih temperaturah (pod temperaturo taljenja) gumi osnova zmeša s sredstvi za granuliranje, kot sta ksilitol in sorbitol. Nizka temperatura se ohranja, dodajo se sladila, maziva (stearinska kislina, magnezijev stearat, smukec) in ZU. Masa z gumi osnovo in PS se nato stisne v tablete in pakira v ustrezno ovojnino. Tableta sprošča ZU v ustno votlino, z največjo hitrostjo po 2–10 ugrizih. S postopkom direktnega tabletiranja lahko v obliko MCG formuliramo temperaturno občutljive ZU, omogoča tudi hitro sproščanje, absorpcijo in zagotavlja homogeno vsebnost, s čimer kaže na pomembne prednosti pred ostalimi metodami ( 1, 2, 7, 8).

Profil sproščanja MCG vsebujejo bioaktivne spojine (na primer nikotin), ki so prekrite z žvečilno osnovo. Med žvečenjem se ZU sprostijo iz osnove, se mešajo s slino, potujejo do prebavnega trakta in se tam absorbirajo v kri. Del učinkovine se absorbira skozi sluznico ustne votline in se tako izogne metabolizmu prvega prehoda, kar vpliva

IZ STROKE

na povečanje biološke učinkovitosti (BU). Z nadzorovano hitrostjo sproščanja učinkovine podaljšamo čas, ki je na voljo za absorpcijo, kar lahko vpliva na biološko uporabnost ZU. Hkrati zaradi prepletenosti ustne votline z limfnimi in krvnim žilami pride do hitrega zvišanja plazemskih koncentracij učinkovine, zato MCG zagotavljajo hitrejši nastop učinka kot ostale peroralne FO, in se posledično uporabljajo za zdravljenje akutnih stanj, ki zahtevajo hitro dostavo ZU (3, 9, 10). Na učinkovitost sproščanja ZU v slino vpliva več dejavnikov, kot so njena topnost v slini, hitrost raztapljanja, prepustnost membrane, pretok sline, sestava gumi podlage in dinamika žvečenja ( 2). Absorpcija zdravil skozi ustno sluznico poteka skozi (transcelularno) ali med celicami (paracelularno) ter sledi Fickovemu difuzijskemu zakonu, s pomočjo katerega lahko optimiramo hitrost absorpcije (prikazano na sliki 2). Hitrost difuzije se lahko poveča z zvečanjem topnosti in koncentracije aktivnih snovi v slini, ki je neposredno ob epiteliju, ali pa z izboljšano lipofilnostjo s pomočjo tvorbe predzdravil. Zaradi lastnosti ustne sluznice, ki deluje kot pregrada, je hitrost absorpcije omejena z gibanjem molekul ZU skozi epitelij ( 2, 6, 11).

delovanje proti kariesu in kandidozi, - spodbujanje budnosti s povečanjem pretoka krvi v možgane, - pomoč pri zmanjšanju apetita, - zmanjšano draženje želodčne sluznice, - podaljšano delovanje zaradi počasnega sproščanja ZU iz formulacije. Uporaba MCG ima tudi nekaj slabosti, ki predstavljajo izzive pri optimizaciji formulacije in omejujejo njeno uporabo v terapevtske namene(1–4): - redčenje s slino in posledično nižja koncentracija ZU, kar zmanjša njeno učinkovitost v ustni votlini, - različni profili sproščanja ZU zaradi razlik v načinu žvečenja, - skrajšan čas uporabe MCG zaradi aktivnosti, kot so prehranjevanje, govorjenje in pitje ter posledično zmanjšana učinkovitost zdravila, - stalni stres na čeljustih, ki lahko povzroči težave z žvečilnimi mišicami, motnje čeljustnega sklepa in bolečine v ušesih, - iritacija želodčne sluznice, bolečine in nastanek želodčnih razjed zaradi nenehnega požiranja sline, ob prisotnosti sorbitola v nekaterih formulacijah tudi težave z napihnjenostjo, - tveganje zadušitve zaradi požiranja MCG pri mlajših otrocih, - ekološko breme zaradi nerazgradljive gumi osnove.

Morebitne izboljšave in prihodnost FO

Slika 2: Pot ZU skozi epitelij ustne sluznice. Prirejeno po ( 12).

Prednosti in izzivi MCG Sposobnost podaljšanega sproščanja ZU v ustno votlino, enakomerno in hitro delovanje ter zmožnost sistemske in lokalne dostave ZU naredi MCG zanimive za uporabo v živilski in farmacevtski industriji. V primerjavi z ostalimi peroralnimi farmacevtskimi oblikami, kot so tablete in kapsule, uporaba MCG temelji na njihovih številnih prednostih(1–4, 6): - neinvazivnost in možnost hitre prekinitve terapije v primeru zapletov, - enostavna aplikacija, brez tekočin, - visoka sprejemljivost med otroki in najstniki, - dobra stabilnost zaradi zaščite proti svetlobi in kisiku, - sistemska in lokalna dostava ZU, - potencialno višja BU zaradi izognitve metabolizmu prvega prehoda, - hitra absorpcija skozi ustno sluznico, - lažja aplikacija pri ljudeh s težavami pri požiranju, - stimulacija žlez slinavk in preprečevanje suhih ust,

V tehnološkem razvoju FO se raziskujejo nove rešitve, kar velja tudi za primer MCG. Ena od možnih izboljšav je razvoj biorazgradljive gumi osnove, ki se s pomočjo črevesnih mikroorganizmov lahko presnovi v človeškem telesu. Tako bi lahko zmanjšali obremenitev okolja in povečali uporabo v skladu s trajnostnimi rešitvami. V smer večje ekološke sprejemljivosti stremi tudi razvoj MCG ( 2). Učinkovina difenhidramin se v različnih študijah raziskuje za vgraditev v biorazgradljivo gumi osnovo, katere izvor variira (npr. prolaminska beljakovina iz koruznega glutena, pšenice ipd.). MCG z difenhidraminom bi se uporabljal za zdravljenje potovalne bolezni (angl. motion sickness) kot ekološko bolj sprejemljiva alternativa terapije, z dodanimi prednostmi MCG – hiter nastop učinka in priročnost na potovanjih zaradi enostavne aplikacije ( 13, 14).

Sklep MCG ne ponujajo le kliničnih koristi, temveč so tudi privlačen, diskreten in učinkovit sistem za dostavo ZU. Zaradi svojih prednosti, kot so neinvazivnost, hitra absorpcija in lažja aplikacija, se njihova uporaba še naprej širi. S stalnim tehnološkim napredkom in iskanjem ekoloških rešitev bo prihodnost MCG morda pripeljala do novih možnosti za njihovo uporabo v farmacevtski stroki (4).

IZ STROKE

Aslani A, Rostami F. Medicated chewing gum, a novel drug delivery system. Journal of Research in Medical Sciences. 2015. Dostopno 1. na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC4468459/

VIRI

. Thivya P, Durgadevi M, Sinija VRN. Biodegradable medicated chewing gum: A modernized system for delivering bioactive compounds. Vol. 4, Future 2 Foods. Elsevier B.V.; 2021. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2666833521000447?via%3Dihub . Shahidulla SM, Hajira S, Unnisa Z. A Review on Medicated Chewing Gum. J Pharm Res Int [Internet]. 2025 Feb 24;37(3):12–20. Dostopno na: https:// 3 journaljpri.com/index.php/JPRI/article/view/7663 . Kumar R, Solanki P, Chandra A. Medicated Chewing Gum-A Novel Drug Delivery System: An Updated Review [Internet]. 2014. Dostopno na: https:// 4 www.primescholars.com/articles/medicated-chewing-gum-a-novel-drug-delivery-system-an-updated-review.pdf . Aslani A, Rafiei S. Design, formulation and evaluation of nicotine chewing gum. Adv Biomed Res. 2012;1(1):57. Dostopno na: https://www.researchga5 te.net/publication/234159321_Design_formulation_and_evaluation_of_nicotine_chewing_gum . Rajesh A, Shreya P, Sangeeta A. Oral dosages form: medicine containing chewing gum: a review. Journal of Drug Delivery & Therapeutics [Internet]. 6 2012;2012(2):90. Dostopno na: https://jddtonline.info/index.php/jddt/article/view/333/198 . Athanikar et al. Process for manufacturing a pharmaceutical chewing gum field of the invention. United States Patent. Dostopno na: https://patentima7 ges.storage.googleapis.com/4b/01/c0/60aa1503a8936b/US6322828.pdf . Gadhavi AG, Patel BN, Patel DM, Patel CN. Medicated chewing gum-a 21 st century drug delivery system. IJPSR [Internet]. 2011;2(8):1961–74. Dosto8 pno na: https://ijpsr.com/bft-article/medicated-chewing-gum-a-21st-century-drug-delivery-sysytem/ . Mehta F, Gandhi R, Keservani RK, Keservani RK, Karthikeyan C, Trivedi P. Chewing gum as a drug delivery system [Internet]. 2010. Dostopno na: https:// 9 www.researchgate.net/publication/258121443_Chewing_gum_as_a_drug_delivery_system 0. Imfeld T. Chewing gum-facts and fiction: a review of gum-chewing and oral health. Crit Rev Oral Biol Med 1999;10(3):405-19. Dostopno na: https:// 1 journals.sagepub.com/doi/epdf/10.1177/10454411990100030901 1. Pagare PK, Satpute CS, Jadhav VM, Kadam V. Medicated chewing gum: A novel drug delivery system. J Appl Pharm Sci. 2012 Jul;2(7):40–54. Dostopno 1 na: https://japsonline.com/admin/php/uploads/544_pdf.pdf 2. Maeng J, Lee K. Systemic and brain delivery of antidiabetic peptides through nasal administration using cell-penetrating peptides. Vol. 13, Frontiers in 1 Pharmacology. Frontiers Media S.A.; 2022. Dostopno na: https://www.frontiersin.org/journals/pharmacology/articles/10.3389/fphar.2022.1068495/full 3. Swati S. B. Formulation And Evaluation Of Natural Gum Based Medicated Chewing Gum For Motion Sickness. African Journal of Biomedical Research 1 [Internet]. 2024 Oct 1;2277–81. Dostopno na: https://africanjournalofbiomedicalresearch.com/index.php/AJBR/article/view/2605/2092 4. Shete RB, Muniswamy VJ, Pandit AP, Khandelwal KR. Formulation of Eco-friendly Medicated Chewing Gum to Prevent Motion Sickness. AAPS Phar1 mSciTech. 2015 Oct 1;16(5):1041–50. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC4674635/

IZ STROKE

Inovativen pristop k cepljenju − obliži z mikroiglami za vnos cepiv Avtorica: Tia Vita Ćurčić, 3. letnik EM FAR I Recenzentka: prof. dr. Petra Kocbek, mag. farm.

Po letih stagniranja je globalna precepljenost med pandemijo covida-19 padla na raven leta 2008 in se do danes ni vrnila na raven iz leta 2019. To kaže potrebo po novih pristopih za zagotavljanje ciljne precepljenosti in služi kot opomnik, da bodo varna, učinkovita in globalno dostopna cepiva ključna v boju proti nalezljivim boleznim v prihodnosti (1, 2). Države v razvoju se spopadajo z logističnimi in administrativnimi izzivi z že obstoječimi cepivi, kot sta ustrezno shranjevanje cepiv in zagotavljanje zdravstvenega osebja. Obliži z mikroiglami (angl. microneedle array patches, MAP) za vnos cepiv, ki so trenutno še v razvoju, so obetajoča alternativa cepivom v obliki injekcij, saj imajo mnoge prednosti, predvsem boljšo termostabilnost in enostavnejšo aplikacijo (1). Razvitih je že bilo več vrst obližev z mikroiglami, katerih glavni cilj je dostava cepiva, nujni predpogoj za transdermalni vnos pa je premostitev bariere, ki jo predstavlja rožena plast (3). Mesto aplikacije Koža je meja med našim notranjim okoljem in zunanjim svetom. Za zagotavljanje barierne funkcije je organizem razvil kompleksen imunski odziv na dražljaje, kot so toksini, virusni in bakterijski patogeni ter poškodbe. Posledica tega je relativno visoka gostota celic imunskega sistema v vrhnjici (lat. epidermis) in usnjici (lat. dermis), kar predstavlja potencialno boljše mesto za vnos cepiv, ki se tradicionalno vbrizgajo v mišico ali podkožje, kjer je takih celic manj, kar je razvidno tudi iz slike 1 (1, 2). Vrhnjica je večinoma sestavljena iz keratinocitov. V njej najdemo tudi Langerhansove celice, ki so antigen predstavitvene celice, njihova vloga pa je odziv na patogene oziroma tujke. Usnjica je bolj raznolika kot vrhnjica. V njej so vezivno tkivo s kolagenom in elastinom ter celice imunskega sistema, kot so makrofagi in Langerhansove celice. Rožena plast je debela približno 10 µm, vrhnjica in usnjica pa skupaj 2,5−3,1 mm. Slika 1 prikazuje, da intradermalno lahko vnašamo cepiva z MAP ali injiciranjem. Zraven sta prikazana še dva načina aplikacije z injiciranjem, ki prikazujeta vnos zdravilnih učinkovin (ZU) oziroma cepiv v podkožje in mišico, kar sta tradicionalni mesti vnosa cepiv (4).

Obliži z mikroiglami

Slika 1: Zgradba kože in vnos cepiva v kožo z MAP ter vnos cepiva z intradermalno, subkutano in intramuskularno injekcijo. Prirejeno po (4).

adhezivom pritrjenih na krovno plast obliža, ki je običajno iz enakega materiala kot mikroigle (4, 6). Razvili so že različne vrste mikroigel, in sicer trdne, obložene, biorazgradljive, votle in mikroigle, ki tvorijo hidrogel (3). Trdne mikroigle so ena od prvotnih oblik mikroigel. Kot prikazuje slika 2, se uporabljajo za predrtje rožene plasti kože, na katero se nato nanese formulacija, ki vsebuje ZU ali cepivo. Izdelava in uporaba sta enostavni, problem pa predstavlja zagotavljanje točnosti in ponovljivosti odmerka. Na sliki 2 vidimo luknjice, ki ostanejo v koži po odstranitvi MAP in so vstopno mesto za ZU ali cepivo.

Glavni cilj intradermalne dostave je prečkanje približno 10 µm debele rožene plasti kože, ki je glavna prepreka za vnos ZU in cepiv. To lahko dosežemo z intradermalnimi injekcijami ali z mikroiglami. Za predrtje rožene plasti mora posamezna mikroigla prenesti silo 0,08 N (4). Mikroigle so najpogosteje narejene iz kovine, stekla ali polimerov in v dolžino merijo 100−1500 µm ter imajo debelino 1−10 µm. Mikroigle se uporabljajo tudi v kozmetiki, diagnostiki in za dostavo ZU (5). Od tisoč do nekaj deset tisoč jih je z

Slika 2: Obliž s trdnimi mikroiglami. Prirejeno po (3).

Obložene mikroigle so mikroigle, ki so obložene z ZU ali cepivom. Cepivo vnesemo v kožo z oblogo na mikroiglah,

IZ STROKE

zato je za enakomernost odmerka pomembno, da je obloga enakomerna in homogena ter da mikroigle konsistentno prebadajo roženo plast kože. Na lastnosti obloge vplivajo tako način oblaganja kot uporabljene pomožne snovi, kot so zgoščevala, stabilizatorji in adjuvansi. Raziskave so pokazale, da manjši odmerek cepiva, vnesen z MAP, povzroči enak imunski odziv, kot bi ga večji odmerek, ki bi ga aplicirali v obliki injekcije. Omejitvi te oblike sta predvsem stabilnost cepiva med procesom oblaganja in sorazmerno majhna količina cepiva, ki jo lahko vnesemo z oblogo. Na sliki 3 sta prikazana konica mikroigle, obložena s cepivom, in odlaganje cepiva v koži.

Slika 3: Obliž z obloženimi mikroiglami. Prirejeno po (3).

Biorazgradljive mikroigle so v nasprotju s trdnimi in obloženimi narejene tako, da se v telesu popolnoma razgradijo in so največkrat iz naravnih, biokompatibilnih materialov, ki zagotavljajo ustrezno trdnost mikroigel za predrtje rožene plasti kože. ZU ali cepivo pomešajo s pomožnimi snovmi in raztopijo v ustreznem topilu ter zmes vlijejo v model, v katerem se strdi. Strjena mikroigla je prikazana na sliki 4, kjer vidimo, da po uporabi odstranimo krovno plast obliža, medtem ko se mikroigle v koži razgradijo. V cepivih kot pomožne snovi običajno uporabljamo sladkorje, saj se po aplikaciji hitro raztopijo. Topila prinašajo dodaten premislek, saj je treba zagotoviti združljivost s cepivom in kožo, stabilnost ter proučiti vpliv topil na imunski sistem. Prednosti obližev z biorazgradljivimi mikroiglami so predvsem večja kapaciteta za dostavo cepiva ter točnost in ponovljivost dostavljenega odmerka.

Slika 4: Obliž z biorazgradljivimi mikroiglami. Prirejeno po (3).

Votle mikroigle so napolnjene z raztopino cepiva, ki difundira v kožo skozi pore ali pa jo potisnemo vanjo z aplikatorjem. Slika 5 prikazuje, kako formulacija preide v kožo skozi konice mikroigel. Ta oblika mikroigel omogoča dostavo večjih volumnov formulacije, težave pa so lahko s puščanjem formulacije, zamašitvijo por in sesedanjem mikroigel zaradi njihove šibke strukture.

Slika 5: Obliž z votlimi mikroiglami. Prirejeno po (3).

Mikroigle, ki tvorijo hidrogel, so zgrajene iz premreženih polimerov, ki ob aplikaciji v kožo nabreknejo in začnejo sproščati ZU. Ta oblika sicer omogoča dostavo večjih odmerkov

cepiva, ampak se mora zadržati v koži daljši čas. Po uporabi se obliž odstrani. Takšne mikroigle so nove in za uporabo za cepljenje zahtevajo še več raziskav, ki bodo ocenile točnost odmerkov, mehanizem in varnost (3).

Izdelava MAP MAP morajo enakomerno in ponovljivo prebadati roženo plast kože. Končni izdelek mora biti enostaven za uporabo in mora omogočati samostojno uporabo pri pacientih. Zagotoviti je treba primerno mehansko trdnost mikroigel in stabilnost formulacije cepiva. Obliž mora med vnosom cepiva obstati na koži, njegova aplikacija pa ne sme povzročati bolečine. Metode izdelave MAP temeljijo na mikroelektroniki. Prva generacija je bila narejena z jedkanjem silicija, rezultat pa je bil enotna in enostavna geometrija mikroigel na posameznem obližu. Proizvodnja je bila draga, časovno potratna, imela je omejeno infrastrukturo, omejene geometrijske možnosti in majhno izbiro materialov. Druga generacija MAP je uporabila enako tehniko in osnovo kot prva generacija, le da je dodala še litografske tehnike, da je ustvarila modele. To je odprlo vrata uporabi novih materialov in povečanje proizvodnje ni več zahtevalo infrastrukture mikroelektronike. Težave te tehnologije so, da se modeli s časom in uporabo preoblikujejo, kar zmanjša ostrino igel, omejeno število formulacij, ki so primerne za tako proizvodnjo, in še vedno omejene geometrijske možnosti mikroigel. Tretja generacija MAP je novejša in temelji na 3D-tiskanju. To omogoča kompleksnejšo geometrijo mikroigel in hitrejšo izdelavo MAP, kar omogoča povečanje njihove proizvodnje (4).

Uporaba MAP Aplikacija MAP je varna, enostavna in dobro sprejeta med uporabniki, saj se ta način cepljenja povezuje z manjšo bolečino. Pogosto se pojavi lokaliziran eritem (bolezenska rdečina kože), ki izgine v tednu dni v primeru uporabe placebo formulacije in v največ v dveh mesecih pri uporabi MAP s cepivi. Obliži z mikroiglami, ki so jih pacienti aplicirali sami, so v študijah pokazali enako učinkovitost kot tisti, ki jih je pacientom apliciralo zdravstveno osebje. Možnost cepljenja doma oziroma možnost, da cepljenje izvedemo sami, bi verjetno vodila v večjo precepljenost populacije (2). Glavna skrb je možnost anafilaktičnega šoka in drugih neželenih učinkov, zato bi lahko uvedli varnosti ukrep, ki bi cepljenje doma dovoljeval le pri aplikaciji poživitvenih odmerkov cepiva. Pandemija covida-19 je opozorila na velike količine medicinskih odpadkov, kot so zaščitne maske, rokavice, igle in brizge, ki jih zavržemo po vsakem klasičnem cepljenju. Uporaba MAP te opreme ne zahteva in so pogosto izdelani iz aluminija, ki ga v veliki meri recikliramo, zato je njihova uporaba bolj trajnostna (7, 8).

Varnost uporabe MAP V metaanalizi so analizirali 22 študij. Pri dveh tretjinah študij ni bilo resnih neželenih učinkov, v dveh študijah pa so se pojavili štirje resni neželeni učinki, ki so bili ocenjeni kot nepovezani z zdravljenjem. Neželeni učinki, kot so srbečica, eritem, vročina na mestu aplikacije, oteklina in krvavitev, so bili manj izraziti kot pri aplikaciji cepiv v obliki raztopin za injiciranje. Najpogosteje poročan neželeni učinek je bil eritem, omenjeni so bili tudi srbečica, glavobol, hiperpigmentacija na mestu aplikacije, krvavitev in edem (9).

IZ STROKE

Prednosti MAP

Zmanjšanje potrebe po zdravstvenih delavcih, zmanjšana bolečina, manj strahu pred iglami in zmanjšana količina medicinskih odpadkov so le nekatere od številnih prednosti uporabe MAP (6). Aplikacija cepiv z injiciranjem zahteva za varno in zanesljivo aplikacijo usposobljeno zdravstveno osebje. Lahko povzroči bolečino, strah pred iglami in prinaša tveganja, kot so nepravilna aplikacija, nenamerni vbodi in prenos bolezni (4). MAP so vedno enoodmerni, zato se nikoli ne zavrže dela formulacije cepiva, kot se to lahko zgodi pri cepivih v večodmernih vsebnikih, na primer vialah (6). Večja termostabilnost cepiva v obliki MAP in odsotnost koraka rekonstitucije delata takšno cepljenje zanimivo za uporabo v državah v razvoju (10).

Uporaba MAP v državah v razvoju

Svetovna zdravstvena organizacija (angl. World Health Organization, WHO) se trudi, da bi pospešila razvoj in odobritev novih cepiv z namenom pomagati državam v razvoju pri imunizaciji (10). Uporaba MAP za vnos cepiv je obetavna možnost, saj so takšna cepiva cenejša, ker so bolj termostabilna, uporaba je enostavna, so varnejša in odpadki se lažje zavržejo, ker ne vključujejo ostrih predmetov (11). MAP bi se lahko uporabljali za vnos cepiv za otroško paralizo, saj države prehajajo iz uporabe peroralnega cepiva na parenteralno, to pa prinaša več težav za uspešno rabo. Cepivo za steklino zahteva več zaporednih odmerkov, aplikacija z MAP bi povečala dostopnost in komplianco zaradi enostavnejšega shranjevanja in manj bolečega vnosa. Ošpice in rdečke kljub varnemu, učinkovitemu in cenovno dostopnemu cepivu povzročijo 190.000 smrti letno. Boljša termostabilnost cepiva v obliki MAP in manjša potreba po zdravstvenih delavcih bi povečali precepljenost. Predvsem izboljšana termostabilnost cepiva v obliki MAP bi omogočila boljšo precepljenost proti hepatitisu B in tetanusu (10).

Regulativa MAP za vnos cepiv

Regulatorni organi bodo MAP verjetno obravnavali kot nov kombiniran produkt, saj povezujejo medicinski pripomoček z

dostavo ZU oziroma bioloških sestavin. Namenjeni so enkratni uporabi in so s tega vidika podobni cepivom v predhodno napolnjenih brizgah, ki so že v uporabi. Formulacije cepiv za vnos z MAP morajo biti ustrezno prilagojene in zahtevajo nove raziskave varnosti in učinkovitosti (10).

Prihodnost

Trenutno se MAP za vnos cepiv proizvajajo le za klinična preizkušanja. Ob povečanju proizvodnje se bo pojavila potreba po novih procesih in opremi. Na ceno cepiva v obliki MAP bodo vplivali predvsem cena antigena in delo, oprema ter infrastruktura, povezana z aseptičnim delom. Obliže z mikroiglami pred uporabo izpostavimo nesterilnemu okolju in apliciramo na nesterilno kožo, zato poteka razprava, ali je aseptično delo pri pripravi MAP za vnos cepiv res nujno. Zaključka razprave o tem, ali je uporaba aseptičnega dela konservativnejši, varnejši pristop, še ni (10). Za širšo uporabo in popularizacijo MAP za vnos cepiv bo nujno seznanjanje regulatornih organov in uporabnikov z novo tehnologijo. V primerjavi z veliko večino cepiv je mesto vnosa cepiv z MAP tik pod površino kože, zato je imunski odziv mnogo vidnejši kot pri aplikaciji v maščobno ali mišično tkivo, kar lahko uporabniki sprejemajo kot dobro ali pa so mnenja, da je to nesprejemljivo. Več študij, tako v razvitem svetu kot v državah v razvoju, je poudarilo pomen izobraževanja uporabnikov o novi tehnologiji za vnos cepiv, ki ga predstavljajo MAP (12).

Sklep

MAP za vnos cepiv so varni, dobro sprejeti in povzročijo podoben ali večji imunski odziv kot aplikacija istega cepiva v obliki injekcije. Zaradi manjše bolečine, boljše termostabilnosti in možnosti samostojne uporabe lahko njihova uporaba izboljša globalno precepljenost. Tehnologija je dandanes še v razvoju in so za dokončne zaključke potrebne še dodatne raziskave (9). Kljub tehničnim, proizvodnim in regulatornim izzivom bodo nove tehnologije, kot so MAP, nujne za izboljšanje vnosa novih cepiv in poživitvenih odmerkov cepiv v primeru pandemij in rutinskih cepljenj v prihodnosti (12).

1. Soble A, Ko M, Gilchrist S, Malvolti S, Hasso-Agopsowicz M, Giersing B, et al. A review of potential use cases for measles-rubella, measlesVIRI -mumps-rubella, and typhoid-conjugate vaccines presented on microarray patches. Vaccine. 2024 Feb;42(6):1230–46. 2. Balmert SC, Ghozloujeh ZG, Carey CD, Williams LH, Zhang J, Shahi P, et al. A microarray patch SARS-CoV-2 vaccine induces sustained antibody responses and polyfunctional cellular immunity. iScience. 2022 Oct;25(10):105045. 3. Choo JJY, McMillan CLD, Young PR, Muller DA. Microarray patches: scratching the surface of vaccine delivery. Expert Rev Vaccines. 2023 Dec 31;22(1):937–55. 4. Rajesh NU, Coates I, Driskill MM, Dulay MT, Hsiao K, Ilyin D, et al. 3D-Printed Microarray Patches for Transdermal Applications. JACS Au. 2022 Nov 28;2(11):2426– 45. 5. Muller DA, Henricson J, Baker SB, Togö T, Jayashi Flores CM, Lemaire PA, et al. Innate local response and tissue recovery following application of high density microarray patches to human skin. Sci Rep. 2020 Oct 28;10(1):18468. 6. Prausnitz MR. Engineering Microneedle Patches for Vaccination and Drug Delivery to Skin. Annu Rev Chem Biomol Eng. 2017 Jun 7;8(1):177–200. 7. Davies C, Baker B, Berger MN, Knox SL, Mowbray E, Stewart BG, et al. Vaccine microarray patch self-administration: A preliminary study in adults 50 years of age and over. Vaccine. 2025 Feb;48:126699. 8. Hacker E, Baker B, Lake T, Ross C, Cox M, Davies C, et al. Vaccine microarray patch self-administration: An innovative approach to improve pandemic and routine vaccination rates. Vaccine. 2023 Sep;41(41):5925–30. 9. Berger MN, Mowbray ES, Farag MWA, Mathieu E, Davies C, Thomas C, et al. Immunogenicity, safety, usability and acceptability of microarray patches for vaccination: a systematic review and meta-analysis. BMJ Glob Health. 2023 Oct;8(10):e012247. 10. Peyraud N, Zehrung D, Jarrahian C, Frivold C, Orubu T, Giersing B. Potential use of microarray patches for vaccine delivery in low- and middle- income countries. Vaccine. 2019 Jul;37(32):4427–34. 11. World Health Organization, United Nations Children’s Fund (UNICEF). Measles-rubella microarray patch (MR–MAP) target product profile [Internet]. Geneva: World Health Organization; 2020 [cited 2025 Mar 15]. Dostopno na: https://iris.who.int/handle/10665/330394 12. Forster A, Junger M. Opportunities and challenges for commercializing microarray patches for vaccination from a MAP developer’s perspective. Hum Vaccines Immunother. 2022 Nov 30;18(4):2050123.

FARMACEVTSKI KOTIČEK

Hormonska kontracepcija: pregled metod, mehanizma delovanja in potencialnih tveganj Avtorica: Zara Kejžar, 2. letnik EM FAR

Hormonska kontracepcija velja za najpogosteje uporabljeno povratno kontracepcijsko metodo, za katero se odloča več kot 100 milijonov žensk po svetu. Zagotavlja varno in učinkovito zaščito pred zanositvijo ter ponuja številne nekontracepcijske koristi. Leta 1960 so v ZDA razvili prvo kombinirano tabletko, ki je odprla vrata razvoju hormonske kontracepcije. Skozi desetletja so se razvile moderne oblike. V Sloveniji so danes najbolj razširjene peroralne kontracepcijske tablete, vaginalni obroček, transdermalni obliž in maternični vložek z levonorgestrelom. Peroralna hormonska kontracepcija Peroralne kontracepcijske tablete so v Sloveniji, tako kot tudi v večini evropskih držav, najpogosteje predpisana oblika kontracepcije. Od prihoda prve kontracepcijske tabletke na trg do danes so se postopoma razvijale generacije peroralnih kontraceptivov z nižjimi odmerki estrogenov in novimi inovativnimi progestogeni. Ločimo dve vrsti kontracepcijskih tablet: kombinirane kontracepcijske tablete in progestogenske tablete (1). Kombinirana peroralna kontracepcija

Kombinirane peroralne kontracepcijske tablete so običajno predpisane v 28-dnevnem pakiranju, pri čemer 21 ali 24 dni vsebujejo aktivno kombinacijo estrogena in progestogena, preostalih 7 oziroma 4 dni pa ima tableta placebo učinek, kar spodbuja menstrualno krvavitev. Ločimo monofazne in večfazne kontracepcijske tablete. Pri monofaznih je odmerek obeh hormonov tekom celotnega ciklusa enak, pri večfaznih pa vsebuje vsak ciklus tri ali več vrst tablet z različnimi odmerki hormonov. Pri slednjih je pomembno, da se tablete jemljejo po določenem vrstnem redu (3).

Kombinirane peroralne kontracepcijske tablete vsebujejo hormona estrogen in progestogen. Progestogen je glavna aktivna komponenta, ki zavira ovulacijo in preprečuje sprostitev dominantnega folikla iz jajčnika. Osnovni mehanizem delovanja je preprečevanje ovulacije, kar dosežemo z zniževanjem pogostosti izločanja gonadotropin sproščujočega hormona, ki zniža izločanje folikle stimulirajočega hormona, kar vodi v zniževanje koncentracije luteinizirajočega hormona. Estrogen pripomore k delovanju progestogena, hkrati pa deluje na stabilizacijo sluznice maternice, kar uravnava menstrualne krvavitve in zmanjša nepričakovano krvavitev (1, 2).

Progestogenska peroralna kontracepcija

Zgodnje formulacije kombiniranih peroralnih tablet so vsebovale razmeroma visoke koncentracije estrogena, ki so se do danes zaradi številnih neželenih učinkov bistveno zmanjšale. Prva kombinirana peroralna tableta je vsebovala mestranol, ki ga je sčasoma začel nadomeščati etinilestradiol (EE), ki je danes najpogosteje prisoten estrogen v kombiniranih tabletah. Večina današnjih tablet ga vsebuje med 15 in 35 µg (2).

Kontracepcijske oblike brez dnevnega odmerjanja

Progestogene, ki se nahajajo v kontracepcijskih tabletah, razvrščamo v štiri generacije, in sicer glede na njihovo strukturno poreklo in čas prve sinteze. Najpogosteje prisotni so progestogeni druge generacije, ki veljajo za najučinkovitejše pri preprečevanju ovulacije, na primer levonorgestrel (slika 1) in norgestrel. Še vedno pa so v uporabi tudi progestogeni prve generacije (noretindron, noretinodrel, noretindron acetat), ki imajo sicer močnejše androgene lastnosti in lahko povzročijo stranske učinke, kot so akne in mastna koža (2, 5).

Progestogenska kontracepcija vsebuje le progestogene. Vpliva na zgostitev maternične sluzi, da postane neprehodna za semenčice. Maternična sluznica postane tudi tanka in usahla, kar onemogoča ugnezdenje oplojenega jajčeca. Običajno se jo predpiše tistim ženskam, pri katerih obstajajo kontraindikacije za uporabo kombinirane kontracepcije, na primer ženskam s hudo hipertenzijo, zgodovino venske tromboze ali možganske kapi. Predpisuje se jo tudi doječim materam in kadilkam po 35. letu (2, 8). Poleg peroralne kontracepcije poznamo še hormonske metode, ki ne zahtevajo dnevnega odmerjanja. V Sloveniji so najpogosteje v uporabi vaginalni obroček, transdermalni obliž in maternični vložek z levonorgestrelom. Omenjene oblike hormonske kontracepcije predstavljajo prednost pred tradicionalnimi peroralnimi metodami, saj odpravljajo potrebo po vsakodnevnem jemanju, izboljšujejo komplianco uporabnic in zmanjšujejo možnost pozabljanja odmerkov. Vaginalni obroček in transdermalni obliž sta vrsti kombinirane kontracepcije, ki vsebujeta tako estrogen kot progestogen. Uvrščamo ju med kratkodelujoče povratne kontracepcijske metode. Hormona se sproščata enakomerno in zaobideta prebavni trakt, s čimer se izogneta metabolizmu prvega prehoda v jetrih. Povečana biološka razpoložljivost in enakomer-

FARMACEVTSKI KOTIČEK

no sproščanje hormonov omogočata uporabo nižjih odmerkov hormonov. Zmanjšan odmerek ob izboljšanem nadzoru nad menstrualnim ciklom tako hkrati zmanjša tudi neželene učinke. Kljub tem prednostim pa zaradi prisotnosti etinilestradiola te formulacije niso primerne za uporabo med dojenjem ali pri bolnicah s kontraindikacijami za estrogene (4).

Slika 1: Struktura levonorgestrela

Vaginalni obroček si lahko ženska v nožnico vstavi sama, kjer ostane 21 dni, nato pa si ga odstrani za 7 dni, pri čemer pride v tem času do krvavitve. Obroček sprošča hormone, ki se absorbirajo skozi vaginalni epitelij v krvni obtok, kjer hitro dosežejo stabilno koncentracijo in tako preprečujejo ovulacijo (4). Vaginalni obroček je na splošno dobro sprejet med ženskami, predvsem zaradi enostavne uporabe in redkejših stranskih učinkov, ki so posledica manjše vsebnosti estrogena kot pri peroralnih oblikah. Transdermalni obliž si posameznica menja vsakih sedem dni tri tedne zapored; sledi en teden premora, v tem času pride do krvavitve. Mehanizem delovanja in zanesljivost transdermalnih obližev sta primerljiva z vaginalnimi obročki in kombiniranimi tabletami (4).

Slika 2: Shematski prikaz hormonskih metod kontracepcije (od leve proti desni): peroralne kontracepcijske tablete, vaginalni obroček, transdermalni obliž, maternični vložek

Maternični vložek z levonorgestrelom je oblika dolgodelujoče kontracepcije, ki ima izredno visoko zanesljivost. Gre za ne-

kaj centimetrov dolg plastični nosilec v obliki črke T, prekrit z rezervoarjem z levonorgestrelom, ki ga ginekolog vstavi skozi maternični vrat v maternično votlino. Vložek počasi sprošča progestogen levonorgestrel v maternico, količina hormona pa zadošča za 3–5 let (4).

Nekontracepcijski učinki Poleg zaščite pred neželeno nosečnostjo se ženske za hormonsko kontracepcijo odločajo tudi zaradi številnih nekontracepcijskih prednosti. Študije so potrdile zmanjšanje simptomov, povezanih z menstruacijo (močne krvavitve, dismenoreja), endometriozo in sindromom policističnih jajčnikov. Peroralni kontraceptivi se pogosto predpisujejo za zdravljenje aken in zmanjševanje simptomov predmenstrualnega sindroma. Dolgotrajna uporaba nekaterih hormonskih kontraceptivov je pokazala zmanjšanje pojavnosti različnih vrst raka, zlasti raka jajčnikov, endometrija in debelega črevesa. Zmanjšano naj bi bilo tudi tveganje za osteoporozo (3, 5).

Tveganja pri uporabi hormonske kontracepcije Čeprav hormonska kontracepcija ob pravilni uporabi v splošnem velja za varno pri zdravih ženskah, se je treba zavedati možnih neželenih učinkov in tveganj, katerih vzrok je večinoma estrogenska komponenta. Najresnejši so tromboza, kardiovaskularne bolezni, povišano tveganje za raka dojk in motnje razpoloženja. Med blažjimi in najpogostejšimi neželenimi učinki kontracepcije so zabeleženi slabost, glavobol, pojav aken, krči v trebuhu in občutljivost dojk, vendar ti ponavadi hitro izzvenijo (6, 7).

Zaključek Danes je na trgu dostopna široka izbira oblik hormonske kontracepcije, ki se razlikujejo po sestavi, načinu uporabe in zanesljivosti, kar ženskam omogoča, da izberejo metodo, ki najbolj ustreza njihovemu življenjskemu slogu in zdravstvenim potrebam. Neprestan razvoj kontracepcijskih metod skozi desetletja je omogočil boljše prilagajanje individualnim potrebam uporabnic, zmanjšanje hormonskih odmerkov in izboljšano učinkovitost. Hiter napredek stalno prinaša nove možnosti, ki ženskam zagotavljajo še večji nadzor nad njihovim reproduktivnim zdravjem.

1. Cooper DB, Mahdy H, Patel P. Oral Contraceptive Pills [Internet]. PubMed. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2024. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK430882/

VIRI

2. Golobof A, Kiley J. The Current Status of Oral Contraceptives: Progress and Recent Innovations. Seminars in Reproductive Medicine. 2016 Mar 9;34(03):145–51. 3. Andrea Riccardo Genazzani, Tiziana Fidecicchi, Arduini D, Giannini A, Simoncini T. Hormonal and natural contraceptives: a review on efficacy and risks of different methods for an informed choice. Gynecological Endocrinology. 2023 Aug 20;39(1). 4. Valentina Elisabetta Bounous, Actis S, Rosso R, Giorgi M, Tiranini L, Rossella Elena Nappi, et al. No-daily hormonal contraception today: general overview and application in specific clinical settings. Gynecological Endocrinology. 2023 May 18;39(1). 5. Seracchioli R, Del Forno S, Degli Esposti E. Non-contraceptive Benefits of Hormonal Methods. Trends in Andrology and Sexual Medicine. 2021;135–60. 6. Black KI, Vromman M, French RS. Common myths and misconceptions surrounding hormonal contraception. Best Practice & Research Clinical Obstetrics & Gynaecology [Internet]. 2024 Dec 14;98:102573. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1521693424001330 7. Barton BE, Erickson JA, Allred SI, Jeffries JM, Stephens KK, Hunter MI, et al. Reversible female contraceptives: historical, current, and future perspectives. Biology of Reproduction [Internet]. 2023 Nov 6 [Citirano 2025 Mar 23];110(1):14–32. Available from: https://academic.oup.com/biolreprod/article-abstract/110/1/14/7370244 8. Machado RB, Politano CA. Progestogen-only oral contraceptives. Revista Brasileira de Ginecologia e Obstetrícia / RBGO Gynecology and Obstetrics. 2022 Apr;44(04):442–8.

KOTIČEK INDUSTRIJSKE FARMACIJE

Kontinuirana proizvodnja zdravil Avtorica: Rebeka Kalan, 3. letnik EM FAR

Farmacevtska industrija tradicionalno temelji na serijski proizvodnji zdravil, pri kateri se zdravila izdelujejo v več ločenih korakih, med vsakim korakom pa je treba produkt ustrezno analizirati. Zaradi povečanja obsega proizvodnje se v zadnjih desetletjih vedno več farmacevtskih podjetij usmerja v tehnologijo kontinuirane proizvodnje. Zanjo je značilno, da se surovine neprekinjeno dovajajo v sistem, kjer potekajo vsi proizvodni koraki, iz procesa pa izstopi končni produkt (1). Prehod iz serijske na kontinuirano proizvodnjo zdravil za industrijo predstavlja številne prednosti, predvsem višjo stroškovno učinkovitost, lažje obvladovanje procesov in skrajšan čas proizvodnega procesa (2). Neprekinjena tehnologija je danes še vedno v fazi razvoja, zato obstajajo regulatorne nejasnosti glede pridobitve dovoljenja za proces, kar pa predstavlja velik začetni izziv za proizvajalce (3). Razvoj kontinuirane proizvodnje zdravil Kontinuirana proizvodnja se je najprej razvila na področjih naftne, kemijske in prehrambne industrije, vedno bolj priljubljena pa postaja tudi v farmacevtski industriji, saj se podjetja pogosto srečujejo s problemi pomanjkanja zdravil na trgu in prenosom tehnološkega procesa iz laboratorijske na industrijsko raven. Neprekinjena proizvodnja zdravil z uporabo procesnih analiznih tehnologij (PAT) omogoča obvladovanje procesa v realnem času, zato imamo natančen nadzor nad kritičnimi procesnimi parametri, lastnostmi vhodnih materialov in končnega izdelka. Tako izdelamo zdravilo z vgrajeno kakovostjo, saj lahko ves čas spremljamo procesne parametre, ki vplivajo na kakovost izdelka (4). Razvoj takšnega neprekinjenega sistema predstavlja zelo visoko začetno naložbo in izobraženost kadra. Regulativa danes na različne načine spodbuja industrijo k prehodu iz serijske na kontinuirano proizvodnjo s stalnim posodabljanjem smernic in nudenjem strokovne pomoči farmacevtski industriji, da bi ji olajšala prehod na neprekinjeno tehnologijo. Ameriška agencija za hrano in zdravila (angl. Food and drug administration, FDA) je leta 2019 objavila osnutek smernic Quality Considerations for Continuous Manufacturing, kar potrjuje prizadevanja regulatornih organov za podporo modernizacije farmacevtske industrije skozi razvoj inovativnih kontinuiranih pristopov (1).

procesa, kar dosežemo z uporabo procesnih analiznih tehnologij (PAT) (slika 1). Kot primer si oglejmo korak mešanja, kjer je učinkovitost kontinuiranega mešalnika močno odvisna od sposobnosti dozirnega sistema, da zagotovi natančno odmerjanje posameznih komponent v mešalni proces. Zato je opremljen s senzorji za neprekinjeno merjenje mase dovajanega materiala, s katerim zagotovimo ustrezno homogenost snovi, in z dozirnim polžem, ki s spreminjanjem hitrosti vrtenja regulira hitrost polnjenja v mešalnik. Med procesom se za spremljanje homogenosti prahov in analizo tablet uporablja NIR-spektroskopija, ki meri NIR-spekter v snovi neposredno med neprekinjenim procesom (slika 1). Obstajajo tudi drugi načini za in-line (v-linijsko) spremljanje masnega pretoka, hitrosti polžev, pretoka zraka, temperature in vlažnosti, kot so gravimetrija, laserska difrakcija in Ramanska spektroskopija. Uporaba take tehnologije za podjetja predstavlja številne prednosti, kot so večja konkurenčnost in boljša prilagodljivost na razmere na trgu, zmanjšani stroški ter večji izkoristek proizvodnje (5). Pri serijski proizvodnji tablet gre za enako zaporedje korakov tabletiranja, le da se vsak proces izvaja v prostorsko ločeni napravi. Procesi se ne izvajajo hkrati, ampak se mora en korak

Kontinuirana in serijska izdelava tablet Vedno več farmacevtskih podjetij danes uporablja tehnologijo neprekinjene proizvodnje za tabletiranje. Gre za postopek, ki na eni proizvodni liniji vključuje integrirano zaporedje procesnih enot, kot so tehtanje, mletje, mešanje, granuliranje in stiskanje tablet, raziskujejo pa se tudi možnosti oblaganja tablet v istem sistemu. Vse procesne enote potekajo v istem zaprtem sistemu, kjer surovine neprekinjeno prehajajo med različnimi koraki, ki vsi potekajo hkrati, torej se en del tabletne zmesi meša, drugi del pa se že stiska v tablete. Pri zagotavljanju kakovosti končnega izdelka je zelo pomembno, da spremljamo lastnosti snovi v različnih korakih

Slika 1: Kontinuirano direktno tabletiranje z uporabo NIR-spektroskopije. Prirejeno po (1).

KOTIČEK INDUSTRIJSKE FARMACIJE

proizvodnje v celoti zaključiti, da lahko gre nato ves material v naslednji korak. Kakovost vmesnih izdelkov se prav tako preverja z NIR-spektroskopijo, le da moramo tukaj vzorec med vsakim korakom vzeti iz naprave in ga analizirati off-line, nato pa prenesti na naslednjo stopnjo izdelave (slika 2). Pri serijski proizvodnji je proces vezan na točno določeno količino materiala, kar je problematično pri prehodu iz laboratorijske na industrijsko raven proizvodnje, saj večje naprave v industrijskem merilu potrebujejo dodatno validacijo in potrditev regulative. Pri kontinuirani proizvodnji pa je količina materiala prilagodljivejša, saj ima čas dodajanja snovi v aparaturo večjo vlogo kot količina dodane snovi, zato se industrija enostavneje prilagaja potrebam po izdelku na trgu (5).

Prednosti v primerjavi s serijsko proizvodnjo Problem serijske proizvodnje zdravil je, da se polizdelkom med vsakim korakom testira kakovost, kar se lahko izvaja tudi v različnih laboratorijih in na različnih lokacijah, zato je časovno zamudno ter lahko vodi v motnje dobavne verige in posledično v odpoklic določene serije zdravila (slika 2) (6).

ča boljši vpogled v stabilnost izdelka med procesom izdelave in olajša prehod iz laboratorijske na industrijsko raven, zato je danes kontinuirana proizvodnja vedno bolj priljubljena za razvoj inovativnih zdravil (7). Druge prednosti kontinuirane proizvodnje pred serijsko so manjši vpliv na okolje in večja varnost za zaposlene, saj so manj izpostavljeni snovem med tehnološkim procesom. Neprekinjen tok snovi nam omogoča tudi izvajanje reakcij pod ostrejšimi pogoji (višja temperatura in tlak) in zmanjša količino nečistoč, ki nastanejo med procesom (5).

Izzivi kontinuirane proizvodnje zdravil Eden ključnih izzivov kontinuirane proizvodnje zdravil je napovedovanje učinkovitosti procesa in kakovosti izdelka na podlagi lastnosti materialov, saj primanjkuje razumevanja o obnašanju surovin med neprekinjenim procesom. Z vidika doziranja sestavin v tehnološki proces se pri serijski proizvodnji zdravil vse sestavine odmerijo pred začetkom procesa, natančno tehtanje mase pa je danes razmeroma enostavno. Kontinuirana proizvodnja zahteva stalen dotok materiala skozi daljše časovno obdobje, torej je treba določiti tudi masni pretok snovi, kar predstavlja večji tehnološki izziv, pri katerem se lahko pojavijo težave z mašenjem, stagnacijo pretoka, aglomeracijo in elektrostatičnim združevanjem delcev. Posledično so lastnosti materialov, kot so stisljivost, pretočnost in homogenost zmesi, ključne za zagotavljanje ustrezne sestave materiala, ki bo vstopal v kontinuiran tehnološki proces (8).

Zaključek

Slika 2: Primerjava med kontinuirano (zgoraj) in šaržno proizvodnjo (spodaj). Prirejeno po (4).

Pri kontinuiranem procesu so stroški transporta materiala, zagotavljanja kakovosti in obratnega kapitala nižji, saj se vsa testiranja, dodajanje materiala in spremljanje kakovosti izvajajo in-line (v-linijsko). Proizvodna oprema je manjša, zato je manj težav s prostorsko omejenostjo, zaradi neprekinjenega toka snovi pa je tudi manj možnosti za nastanek nečistot pri reakcijah med surovinami, kar izboljša kakovost končnega izdelka (6). Neprekinjena tehnologija se lahko uporablja že v začetnih fazah razvoja zdravila, na primer v mikroreaktorjih, kar omogo-

Kontinuirana proizvodnja zdravil izkazuje velik potencial za nadaljnji razvoj farmacevtske industrije v smeri izdelovanja visokokakovostnih izdelkov, ki so hkrati tudi ekonomsko učinkoviti. Farmacevtska podjetja jo že izkoriščajo za nekatere tehnološke procese, predvsem za izdelovanje trdnih farmacevtskih oblik, danes pa veliko vlagajo v raziskave, kjer proučujejo možnosti uporabe neprekinjene tehnologije tudi na drugih področjih farmacije, kot so oblaganje tablet, sinteza bioloških zdravil in uporaba v personalizirani medicini. Še vedno obstajajo določene omejitve uporabe kontinuirane proizvodnje, predvsem z vidika količine snovi, ki jih potrebujemo, pomanjkanja znanja o spreminjanju lastnosti snovi med neprekinjenim procesom in o tem, kakšna je naša farmacevtska oblika. Zato je pomembno, da farmacevtska industrija, akademski svet in regulatorni organi sodelujejo med seboj ter pripomorejo k hitrejšemu razvoju in optimizaciji kontinuirane proizvodnje zdravil.

1. Velez NL, Drennen JK, Anderson CA. Challenges, opportunities and recent advances in near infrared spectroscopy applications for monitoVIRI ring blend uniformity in the continuous manufacturing of solid oral dosage forms. International Journal of Pharmaceutics. 5. marec 2022; 615: 121462. 2. Kristl J, Zupančič Š, Dreu R, Planinšek O, Zvonar Pobirk A, German Ilić I, Ahlin Grabnar P, Gosenca Matjaž M, Kocbek P, Srčič S, Gašperlin M: Z razvojem sodobnih tehnologij in dostavnih sistemov do učinkovitejšega zdravljenja. Farmacevtski Vestnik. 2020; 71: 63–71. 3. José L. Continuous Manufacturing and its Regulatory Challenge [Internet]. Contract Pharma. 16. september 2019 [citirano: 27. marec 2025]. Dostopno na: https://www.contractpharma.com/continuous-manufacturing-and-its-regulatory-challenge/. 4. Lee SL, O’Connor TF, Yang X: Modernizing pharmaceutical manufacturing: From batch to continuous production. Journal of Pharmaceutical Innovation. 2015; 10: 191–199. 5. Burcham CL, Florence AJ, Johnson MD. Continuous Manufacturing in Pharmaceutical Process Development and Manufacturing. Junij 2018; 9: 253-81. 6. Lemay P. What is Continuous Manufacturing? A Guide for Pharmaceutical Manufacturers [Internet]. Tulip. 12. april 2022 [citirano: 18. marec 2025]. Dostopno na: https://tulip.co/blog/continuous-manufacturing/. 7. Schaber SD, Gerogiorgis DI, Ramachandran R, Evans JM, Barton PI, Trout BL. Economic Analysis of Integrated Continuous and Batch Pharmaceutical Manufacturing: A Case Study. 27. julij 2011. 50(17): 10083-92. 8. Ksiao W, Hörmann TR, Toson P, Paudel A, Ghiotti P, Stauffer F, Bauer F, Lakio S, Behrend O, Maurer R, Holman J, Khinast J. Feeding of particle-based materials in continuous solid dosage manufacturing: a material science perspective. April 2020; 25(4): 800-6.

KOTIČEK LABORATORIJSKE BIOMEDICINE

DNA-fenotipizacija: razkrivanje videza na podlagi genetskih sledi Avtorica: Julija Golob, 2. letnik S1 LBM

Forenzična genetika se je v zadnjih nekaj desetletjih od tradicionalnega profiliranja DNA s kratkimi tandemskimi ponovitvami (angl. short tandem repeats, STR) razvila na analizo DNA s spremembami v enem nukleotidu v DNA-zaporedju (angl. single nucleotide polymorphism, SNP) in DNA-fenotipizacijo. DNA-fenotipizacija omogoča napovedovanje fizičnega izgleda iz neznanega DNA-vzorca, kar je koristno pri izključitvi osumljencev in iskanju pogrešanih oseb. Razlog za razvoj te metode je omejenost tradicionalne metode, ki je uporabna le, kadar je STR-profil iskane osebe dostopen forenzikom (1). Poleg tega mora biti dostopna zadostna količina vzorca, ki ne sme biti v fazi razgradnje (2). V nadaljevanju se bomo osredotočili na DNA-fenotipizacijo, ki v svojih metodah uporablja SNP-markerje (3). Osnovni princip DNA-fenotipizacije DNA-fenotipizacija temelji na napovedi lastnosti, kot so barva oči, las, odtenek kože, višina in zgradba telesa, iz DNA-vzorca, pridobljenega na mestu dogodka z objektov ali neznanega človeškega trupla (1). Uporabna je pri izključitvi potencialnih osumljencev in iskanju pogrešanih oseb (4). DNA-fenotipizacija je trenutno najuspešnejša pri napovedi pigmentacijskih lastnosti, kot so barva oči, las in kože. Druge fizične lastnosti, kot sta struktura obraza in oblika nosu, so posledica ekspresije več genov in okolja (2). Vzrok je, da vsak gen prispeva le majhen delček k fenotipski lastnosti in le kombinacija vseh genetskih dejavnikov izrazi celotno lastnost. Na drugi strani so pigmentacijske lastnosti v glavnem determinirane z le nekaj geni, kot sta MC1R in TYR, ki so glavni predmet analize z DNAfenotipizacijo (1). Ta uporablja polimorfizme posameznih nukleotidov (SNP), ki zajemajo substitucije (zamenjave), delecije (izbrise) ali insercije (vstavitve) nukleotidov. Večina SNP nima bioloških posledic, vendar nekateri prispevajo k raznolikosti med ljudmi (3).

na delce, ki so prekriti s protitelesi. Ekstrakcija z organskim topilom poteka z neionskim detergentom, kot je natrijev dodecilsulfat (NaDS), nato sledi separacija DNA in celičnih ostankov s centrifugiranjem. Organska topila se uporabljajo za denaturacijo in precipitacijo proteinov iz raztopine DNA. Proteini so nato odstranjeni s centrifugiranjem. 2. Pomnoževanje s PCR: v nadaljevanju uporabimo eno od tehnik, s katero pomnožimo celoten genom (kadar je vzorec degradiran ali ga je malo) ali pa eno od variacij verižne reakcije s polimerazo (angl. polymerase chain reaction, PCR). PCR je robustna tehnika, ki selektivno pomnoži specifičen segment DNA. Izvedemo jo na cikličnem termostatu, katerega program zajema tri glavne korake: denaturacija dvovijačne DNA pri 95 °C, prileganje oligonukleotidnih začetnikov pri temperaturi, odvisni od narave oligonukleotidnih začetnikov, med 40 do 60 °C, in podaljševanje DNA s termostabilno DNApolimerazo pri 72 °C. Omenjeni koraki zajemajo en cikel, vse skupaj pa se ponovi v 30–40 ciklih. PCR je uporaben za DNAfenotipizacijo, ker lahko pomnoži točno določene regije

Metode v DNA-fenotipizaciji 1. Izolacija DNA: prvi korak je izolacija DNA iz polne krvi, brisa bukalne sluznice ali las s korenino. Ti vzorci vsebujejo veliko količino kakovostne DNA, pod pogojem, da še ni prišlo do encimskega ali mikrobiološkega razkroja. Metode za izolacijo temeljijo na porušenju tkivne in celične strukture, inaktivaciji nukleaz ter separaciji topne DNA in celičnih ostankov (5, 6). Na koncu sledi čiščenje DNA, da se znebimo drugih proteinov in nukleinskih kislin (5). Najpogosteje uporabljene metode za izolacijo DNA so adsorpcijske metode na membrano iz silike (SiO2), ekstrakcija z organskim topilom (fenol, kloroform) ali pa izolacija z magnetnimi delci. Vse dajejo visoko čistost končno izolirane DNA. Pri adsorpcijskih metodah se DNA veže na delce SiO2 ob specifičnem pH in prisotnosti nekaterih soli, pri izolaciji z magnetnimi delci pa se reverzibilno veže

Slika 1: Prikaz sosledja metod v DNA-fenotipizaciji

KOTIČEK LABORATORIJSKE BIOMEDICINE

DNA, na kateri je prisoten genetski SNP, za katerega vemo, da je ključen pri napovedi fenotipskih lastnosti (6). 3. Genotipizacija SNP: po pomnoževalnih tehnikah sledi genotipizacija SNP (1). Zanjo se v največji meri uporablja sekvenciranje naslednje generacije (angl. next generation sequencing, NGS), ki zajema tehnologijo druge in tretje generacije. Pri DNA-fenotipizaciji se uporablja metoda druge generacije, ki sekvencira kratke, klonsko pomnožene DNAmolekule vzporedno. Uporabljajo se predvsem metode s fluorescentno označenimi končnimi nukleotidi, ki točno določijo zaporedja DNA. V verigo DNA, ki jo sintetizira encim DNA-polimeraza, je na en cikel sekvenciranja vstavljen en označen nukleotid (7). Končni rezultat tovrstnega sekvenciranja so digitalni podatki o nukleotidnih zaporedjih analiziranih fragmentov, ki jih dalje obdelamo z bioinformatičnimi orodji, da lahko interpretiramo želene SNP (1). Na sliki 1 je prikazano zaporedje metod, ki se uporabljajo v DNA-fenotipizaciji.

Primeri uporabe DNA-fenotipizacije v forenzični praksi Genetsko ozadje barve oči Barva oči je odvisna od količine, vrste in razporeditve melanina, ki ga proizvajajo melanociti (8). Melanociti začnejo proizvajati melanin po diferenciaciji iz melanoblastov, ki migrirajo na različne dele v telesu – tudi v žilnico očesa (9). Na melanocite vpliva več genov, zato je barva šarenice poligenska lastnost. Najpomembnejši prispevek med geni daje lokus HERC2-OCA2 na kromosomu 15, na katerem je bilo zaznanih več kot 50 SNP. SNP, ki so v uporabi za identifikacijo, so locirani na nekodirajočih regijah, vendar so povezani s kodirajočimi regijami, kar nakazuje, da je celoten mehanizem mnogo bolj obsežen in je možna interpretacija funkcionalnosti na osnovi razumevanja haplotipskih kombinacij in vezanosti genskih sprememb. V preteklosti je gen OCA2 veljal za osrednji gen, odgovoren za barvo oči, nakar so odkrili, da HERC2, ki se nahaja zelo blizu OCA2, pomembno vpliva nanj. Omenjena gena sta odgovorna predvsem za količino melanina, ki je prisotna v šarenici očesa. Pri določanju barve oči v forenziki si pomagamo s poenostavljeno delitvijo v tri skupine: modra (svetli in temni odtenki), vmesna (zelena in lešnikova (angl. hazel)) in rjava barva (svetli in temni odtenki). Najtežje se določa vmesne barve, ker so te med posamezniki lahko zelo različne (8). Genetsko ozadje barve las Podobno kot pri barvi oči je tudi barva las odvisna od količine in vrste melanina. Melanin se pojavlja v treh različicah, od katerih je odvisna barva. V tabeli 1 so zbrane najosnovnejše barve las in pripadajoča vrsta melanina za lažjo predstavo. Tudi barva las je poligenska lastnost. Najbolj proučevan gen je MC1R, ki se nahaja na kromosomu 16 in podaja informacijo za izdelavo proteina melanokortin 1. Gre za receptor, ki je udeležen pri produkciji melanina in nadzira, katero vrsto melanina bodo melanociti sintetizirali. Ko je receptor aktiviran, to sproži številne kemijske reakcije v melanocitih in ti začnejo s produkcijo evmelanina, ki je črnorjava oblika melanina. Če receptor ni aktiviran, se kemijske reakcije

Tabela 1: Vrsta melanina in pripadajoča barva las. Prirejeno po (10).

ne sprožijo in melanociti sintetizirajo feomelanin, ki pa je svetlejša rumenordeča oblika melanina. Posamezniki s črno ali rjavo barvo las imajo dve funkcionalni kopiji gena MC1R, zato imajo veliko količino evmelanina, feomelanina pa nimajo oziroma ga imajo v izredno majhnih količinah (10).

DNA-fenotipizacija v prihodnosti Trenutno so molekularne metode v DNA-fenotipizaciji razvite le do te mere, da se lahko predpostavi barvo oči in barvo las. Razlog je, da je glede določenih drugih navzven vidnih lastnosti genetsko ozadje še neznano ali pa preveč kompleksno za razvoj molekularnih metod. V prihodnosti se pričakuje razvoj metod za napovedovanje višine, plešavosti, strukture las, oblike obraza in starosti posameznika. Genetska ozadja teh lastnosti so že delno raziskana. Problem DNA-fenotipizacije se pokaže v primerih, ko posamezniki kozmetično prilagodijo svoj videz (uporaba ličil, samoporjavitvenih krem, obarvanih kontaktnih leč ali celo kirurški posegi), saj so zaradi tega rezultati analiz videti napačni (1).

Zaključek DNA-fenotipizacija predstavlja pomemben napredek v forenzični genetiki, čeprav je trenutno najuspešnejša le na področju določenih pigmentacijskih lastnosti, kot sta barva oči in las. Kljub njenemu potencialu pa ostajajo izzivi, povezani z etičnimi vprašanji, zakonodajo in vplivom okoljskih dejavnikov na fenotipske lastnosti. V nekaterih državah je pravno dovoljena le napoved zunanjih lastnosti, medtem ko je analiza bolezenskih lastnosti izključena zaradi preprečevanja diskriminacije. Drugje zakonodaja omejuje uporabo na nekodirajoče regije DNA, čeprav tudi te lahko nosijo fenotipske informacije. Odpirajo se širše razprave o zasebnosti in varovanju osebnih podatkov, zato je DNAfenotipizacija še vedno v fazi omejene rabe v forenzični praksi (1, 12).

1. Kayser M. Forensic DNA Phenotyping: Predicting human appearance from crime scene material for investigative purposes. Forensic VIRI Sci Int Genet. September 2015;18:33–48. 2. Haddrill PR. Developments in forensic DNA analysis. Emerg Top Life Sci. 24. September 2021;5(3):381–93. 3. Kwok PY, Chen X. Detection of single nucleotide polymorphisms. Curr Issues Mol Biol. april 2003;5(2):43–60. 4. Kayser M, Branicki W, Parson W, Phillips C. Recent advances in Forensic DNA Phenotyping of appearance, ancestry and age. Forensic Sci Int Genet. Julij 2023;65:102870. 5. Mullegama SV, Alberti MO, Au C, Li Y, Toy T, Tomasian V, idr. Nucleic Acid Extraction from Human Biological Samples. Methods Mol Biol Clifton NJ. 2019;1897:359–83. 6. Gupta N. DNA Extraction and Polymerase Chain Reaction. J Cytol. 2019;36(2):116–7. 7. Hu T, Chitnis N, Monos D, Dinh A. Next-generation sequencing technologies: An overview. Hum Immunol. November 2021;82(11):801–11. 8. Brancato D, Coniglio E, Bruno F, Agostini V, Saccone S, Federico C. Forensic DNA Phenotyping: Genes and Genetic Variants for Eye Color Prediction. Genes. 10. avgust 2023;14(8):1604. 9. Dorgaleleh S, Naghipoor K, Barahouie A, Dastaviz F, Oladnabi M. Molecular and biochemical mechanisms of human iris color: A comprehensive review. J Cell Physiol. December 2020;235(12):8972–82. 10. U.S. National Library of Medicine. Help Me Understand Genetics: Genetics and Human Traits [Internet]. Bethesda (MD): National Institutes of Health, 2020 [citirano 18. marec 2025]. Dostopano: https://medlineplus.gov/download/genetics/understanding/primer.pdf 11. Söchtig J, Phillips C, Maroñas O, Gómez-Tato A, Cruz R, Alvarez-Dios J, idr. Exploration of SNP variants affecting hair colour prediction in Europeans. Int J Legal Med. September 2015;129(5):963–75. 12. Toom V, Wienroth M, M’charek A, Prainsack B, Williams R, Duster T, idr. Approaching ethical, legal and social issues of emerging forensic DNA phenotyping (FDP) technologies comprehensively: Reply to ‘Forensic DNA phenotyping: Predicting human appearance from crime scene material for investigative purposes’ by Manfred Kayser. Forensic Sci Int Genet. Maj 2016;22:e1–4.

Postani del strokovne ekipe Lekarne Ljubljana

FARMACEVT ZAČETNIK M/Ž Pridruži se ekipi strokovnih sodelavcev Lekarne Ljubljana, ki z zasledovanjem odličnosti v skrbi za zdravje ljudi in pozornim odzivanjem na potrebe uporabnikov pomembno določa razvoj celotne lekarniške dejavnosti v Sloveniji. V največjem javnem lekarniškem zavodu v Sloveniji zaposlimo farmacevta začetnika (m/ž). Če ste pred kratkim zaključili študij farmacije vas vabimo, da nam pošljete prijavo na delovno mesto. Nudimo vam strokovno uvajanje pod nadzorom magistra farmacije za dobo šestih mesecev, nato pa možnost dolgoročnega sodelovanja. Strokovno uvajanje obsega zlasti uvajanje s področij: • nabave in izdaje zdravil za uporabo v humani medicini, veterinarski medicini ter homeopatskih zdravil in izdelkov, farmacevtskih snovi, medicinskih pripomočkov, sredstev za nego in varovanje zdravja ter drugih izdelkov, • priprave magistralnih zdravil in izdelave sterilnih pripravkov, • preverjanja analiznih izvidov in vodenja predpisane dokumentacije, • izvajanja farmacevtske obravnave ter svetovalne in strokovnoinformativne dejavnosti s področja uporabe zdravil in medicinskih pripomočkov ter sredstev za varovanje zdravja, • poročanja o neželenih učinkih zdravil ali sumu nanje ter spremljanja opozorilnih nevarnih dogodkov.

Od vas pričakujemo: • strokovni naslov magister/magistra farmacije (mag. farm.) s strokovnim izpitom, • natančnost in odgovornost, • komunikativnost in veselje do dela s strankami. Ponujamo vam: • delo v največjem lekarniškem javnem zavodu v Sloveniji, • delo v stabilnem in razvojno naravnanem okolju, • možnost profesionalnega razvoja in izobraževanja, • možnost zaposlitve za nedoločen čas s polnim delovnim časom, • delo v organizaciji s pridobljenim polnim certifikatom Družini prijazno podjetje. Pisne prijave z dokazili nam pošljite po elektronski pošti na naslov: kadri@lekarna-lj.si.

KOZMETOLOŠKI KOTIČEK

Nevidni pospeševalci staranja kože Avtorica: Kaja Bizjak, 3. letnik KOZ

Predstavljajte si, da dim, ki nastane pri kajenju in ga vdihnete, ne škoduje le pljučem, temveč tudi pospešuje staranje kože. Skozi članek bomo spoznali, zakaj do tega prihaja in kako to vpliva na naš zunanji videz. Cigarete vsebujejo kemikalije, med katerimi mnoge povzročajo oksidativni stres v telesu. Gre za odvisnost, ki poleg resnih posledic za celotno zdravje povzroča strukturne spremembe na koži. Te so povezane s pospešenim staranjem, globokimi gubami, izgubo elastičnosti, pigmentnimi madeži in bledim tonusom kože. Kancerogeni, ki so prisotni v dimu, povečajo tveganje za razvoj kroničnih bolezni, nastanek raka in prezgodnjo smrt. Reaktivne spojine in njihov vpliv na kožo

Učinki kajenja

Glavne sestavine cigaretnega dima so reaktivne kisikove (ROS) in dušikove zvrsti (RNS), formaldehid, akrolein, benzo[a] piren in nekateri drugi radikali. Reaktivne kisikove spojine so molekule, ki vsebujejo kisik in njegove bolj reaktivne zvrsti, kot so superoksidni radikal (O2•–), peroksinitrit (ONOO⁻) in vodikov peroksid (H₂O₂), ki nastanejo z redukcijo iz tripletnega kisika (1). Reaktivne dušikove zvrsti so reaktivne spojine, kot sta dušikov oksid (NO•) in peroksinitrit (ONOO⁻). Formaldehid je znan rakotvoren in strupen plin, ki nastane pri gorenju tobačnih listov. Ima močan učinek na kožo, saj povzroča poškodbe DNK in motnje v delovanju celic (1). Akrolein je reaktiven elektrofil, ki povečuje oksidativni stres, poškoduje kožne celice ter povzroča vnetje in prezgodnje staranje kože (1). Benzo[a]piren je policiklični aromatski ogljikovodik (PAH), ki nastane pri gorenju in je znan po svojem rakotvornem učinku. Njegov metabolit (+)benzo[a]piren-7,8-dihidrodiol-9,10-epoksid deluje tako, da povzroča poškodbe DNK in povečuje oksidativni stres v koži. Radikali so nestabilne molekule, ki vsebujejo neparne elektrone. So glavni povzročitelji oksidativnega stresa, saj reagirajo z DNK in drugimi molekulami v telesu ter tako okvarijo celice.

Psoriaza Psoriaza oziroma luskavica je vnetno stanje kože, za katero so značilni luskasti in srbeči madeži (slika 1). Kajenje je eden od glavnih dejavnikov tveganja za razvoj in poslabšanje te bolezni. Najpogosteje se pojavlja na komolcih, kolenih, lasišču in spodnjem delu hrbta, lahko pa prizadene tudi nohte in sklepe. Kadilci imajo v primerjavi z nekadilci večjo verjetnost za razvoj psoriaze. K njenemu razvoju prispeva nikotin, ki povzroča slabšo rast kožnih celic, oslabljeno imunsko odpornost in nenehno vnetje kože. Kronično vnetje, ki je sprožilec psoriaze, povzročajo sproščeni citokini, ki aktivirajo T-limfocite (4, 6).

Učinki ROS in RNS Reaktivne kisikove in dušikove zvrsti povzročajo oksidativni stres, ki ima škodljive učinke na kožo na molekularni ravni. Oksidativni stres pomeni neravnovesje med nastajanjem reaktivnih zvrsti in sposobnostjo telesa, da jih nevtralizira z antioksidanti (1). To povzroči poškodbe celic, vnetja in spremembe v strukturi kože, kar pospešuje proces staranja. ROS imajo uničujoč učinek na kožo, ker vplivajo na kolagen in elastin, ki sta odgovorna za čvrstost in elastičnost kože. Zavirajo obnovo kolagena, zaradi česar pride do njegove razgradnje in posledično oslabitve strukture kože. To se zgodi z aktivacijo metaloproteinaz, ki povzročijo razgradnjo kolagena, elastičnih vlaken in proteoglikanov (3). Z zmanjšanjem vsebnosti teh beljakovin koža postane bolj nagnjena h gubam, dehidraciji in izgubi elastičnosti. Kajenje lahko prav tako zmanjša raven aktivne oblike transformirajočega rastnega faktorja β (TGF-β1) in zmanjša njegovo delovanje, kar povzroči motnje v prestrukturiranju in popravilu tkiv (3).

Slika 1: Za psoriazo so značilni luskasti in srbeči madeži

Kronične dermatoze in kajenje Kajenje je pomemben dejavnik tveganja za razvoj kroničnih dermatoz, kot je alergijski kontaktni dermatitis. Tobak, cigaretni papir in filtri vsebujejo številne potencialne alergene, med katerimi so najpogostejši mentol, formaldehid, spojine, prisotne v sladkem korenu in smoli. Sladki koren vsebuje glicirizinsko kislino, ki lahko pri določenih posameznikih sproži alergijske reakcije, predvsem v kombinaciji z drugimi senzibilizirajočimi snovmi v cigaretah. Smole, ki se uporabljajo pri izdelavi cigaretnih filtrov in papirja, pogosto vsebujejo kolofonijo (smolnato kislino iz iglavcev) in terpene, ki so znani alergeni in lahko povzročajo kontaktni dermatitis. Pri posameznikih, ki kadijo, lahko kajenje poveča dovzetnost za alergijske reakcije,

KOZMETOLOŠKI KOTIČEK

na primer pozitivno reakcijo na obliže za nikelj, kar kaže na njegovo vlogo pri preobčutljivostnih reakcijah (7). Kajenje prav tako prispeva k povišani ravni imunoglobulina E (IgE) v serumu, kar povečuje tveganje za alergijske bolezni (6). Dokazali so, da je kajenje dejavnik tveganja za razvoj ekcema na rokah, ki je pogosto kronična in ponavljajoča se bolezen. Škodljivi učinki kajenja na kožo se ne kažejo zgolj v razvoju specifičnih kožnih bolezni, temveč tudi v oslabljeni obnovi kože in slabšem celjenju ran, kar še dodatno poslabša potek dermatoz (7). Staranje kože in celjenje ran Nikotin v cigaretah se hitro absorbira v kožo, dihala in sluznice. Tam spodbuja celično smrt, kar oslabi kožno pregrado in pospešuje prezgodnje staranje (3). Kadilci imajo v svojem telesu manj vitamina D, ki je ključen za zdravo kožo in popravilo tkiv. Poleg tega nikotin negativno vpliva na fibroblaste, kar vpliva na slabšo čvrstost kože in upočasnjuje celjenje ran. Po operaciji so brazgotine pri kadilcih običajno bolj opazne kot pri nekadilcih (4). Kajenje zožuje krvne žile, kar zmanjšuje prekrvavitev in dostop kisika do kože, to pa povzroča prezgodnje staranje (3). (Hiper)pigmentacija Kajenje poveča tvorbo melanocitov, kar vodi v nastanek temnih lis in starostnih peg. Zaradi zmanjšanega pretoka krvi koža ne dobi dovolj kisika in hranil. Kadilci pogosto opazijo, da je njihova koža videti siva ali modrikasta. Pogosta izpostavljenost dimu povečuje oksidativni stres in pospešuje pojav pigmentacijskih težav, povezanih s staranjem (7). Kožni rak Kadilci imajo večje tveganje za razvoj kožnega raka, imenovanega ploščatocelični karcinom (4). Simptomi vključujejo luskaste ali hrapave madeže, odprte rane, bradavičaste izrastke ali bule na koži. Pri ljudeh s svetlejšo poltjo so izrastki videti rdeče, pri ljudeh s temnejšo poltjo pa rjave barve. Alopecija Pretirano kajenje lahko vodi tudi do izgube las. Študije so pokazale, da kajenje več kot 20 cigaret na dan lahko poveča verjetnost za razvoj zmerne do hude androgenetske alopecije (4). Nikotin lahko povzroči motnje v mikrokrvnem obtoku v lasnih papilah. V cigaretnem dimu so prisotne snovi, ki vplivajo na ravnovesje med proteazami (encimi, ki razgrajujejo beljakovine) in antiproteazami (njihovimi zaviralci). Vsebuje snovi, ki spodbudijo prekomerno delovanje proteaz, kar vodi

v razgradnjo kolagena in elastina, ki sta potrebna za čvrsto in elastično kožo. Hkrati dim zavira delovanje antiproteaz, ki bi sicer omejevale to razgradnjo. Posledično pride do pospešenega staranja kože, saj se zmanjša njena čvrstost. Poleg tega kajenje poveča koncentracijo provnetnih citokinov v lasnih mešičkih v anagenski fazi, kar lahko vodi do mikrovnetja foliklov.

Obramba pred ROS Koža se pred oksidativnim stresom brani z antioksidanti, ki nevtralizirajo ROS in s tem preprečujejo poškodbe celic in tkiv. Med ključnimi antioksidanti (AO), ki ščitijo kožo, so vitamin C, vitamin E in glutation. Vitamin C je znan po svoji sposobnosti, da zmanjšuje škodo, ki jo povzročijo radikali, in spodbuja sintezo kolagena, kar pomaga ohranjati čvrstost kože (2). Vitamin E ima pomembno vlogo pri zaščiti kožnih celic pred poškodbami zaradi UV-sevanja in oksidativnega stresa. Glutation pa deluje kot močan AO, ki podpira obnovo kože in izboljšuje njeno naravno zaščito.

Delovanje antioksidantov AO delujejo tako, da nevtralizirajo ROS, ki nastanejo kot stranski produkt presnovnih procesov ali pa so posledica izpostavljenosti škodljivim dejavnikom, kot sta kajenje ali UV-sevanje. AO reagirajo z radikali in jih pretvorijo v stabilne molekule, s čimer preprečijo poškodbe celic in zmanjšajo tveganje za nastanek kožnih bolezni ter predčasno staranje (2).

Antioksidanti pri kadilcih Pri kadilcih so zaloge AO pogosto zmanjšane. Kajenje izčrpava zaloge vitaminov C in E, kar pomeni, da koža nima dovolj zaščite pred oksidativnim stresom (2). Posledično je koža dovzetnejša za poškodbe, hitreje izgublja elastičnost in postane bolj nagnjena k nastanku gub in suhosti kože. Poleg tega kajenje vpliva na oskrbo kože s krvjo, kar zmanjša dostop do hranil, ki so ključna za obnovo kožnih celic in ohranjanje zdravega videza. Na dolgi rok so te pomanjkljive zaloge AO ključni dejavnik pri hitrejšem staranju kože kadilcev v primerjavi z nekadilci (5).

Zaključek Kajenje je škodljivo za zdravje kadilca in drugih ljudi v njegovi okolici. V procesu kajenja nastajajo kemične snovi in prašni delci, ki onesnažujejo zrak in vplivajo tudi na zdravje nekadilcev v bližini. Poleg številnih kroničnih bolezni, ki jih povzroča kajenje, negativno vpliva tudi na zdravje kože, kar vodi v pospešeno staranje in poslabšanje dermatoloških težav.

1. S. Pečar, J. Mravljak: Šumi življenja. SFD. 2015. VIRI 2. J. Thiele, P. Elsner: Oxidants and antioxidants in cutaneous biology (Current Problems in Dermatology, vol. 29). 2001. 3. Hergesell K, Paraskevopoulou A, Opálka L, Velebný V, Vávrová K, Dolečková I. The effect of long-term cigarette smoking on selected skin barrier proteins and lipids. Sci Rep [Internet]. 18. julij 2023 [citirano 18. 3. 2024];13(1):11572. Dostopno na: https://www.nature.com/articles/s41598-023-38178-7 4. Lipa K, Zając N, Owczarek W, Ciechanowicz P, Szymaǹska E, Walecka I. Does smoking affect your skin? Advances in Dermatology and Allergology/ Postȩpy Dermatologii i Alergologii [Internet]. 25. januar 2021 [citirano 18. 3. 2024];38(3):371. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/ PMC8330869/ 5. Zhao J, Zhang Y, Sisler JD, Shaffer J, Leonard SS, Morris AM, idr. Assessment of reactive oxygen species generated by electronic cigarettes using acellular and cellular approaches. Journal of Hazardous Materials [Internet]. 15. februar 2018 [citirano 17. 3. 2024];344:549. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0304389417308130 6. The impact of smoking on 4 skin conditions: what are the effects? - Iconic Elements by dr. Wu [Internet]. 2023 [citirano 17. 3. 2024]. Dostopno na: https://iconic-elements.com/en/the-impact-of-smoking-on-4-skin-conditions-what-are-the-effects/ 7. Misery L. Nicotine effects on skin: Are they positive or negative? Experimental Dermatology [Internet]. 1. november 2004 [citirano 18. 3. 2024];13(11):665–70. Dostopno na: https://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.0906-6705.2004.00274.x

NA POGOVORU

Pogovor z izr. prof. dr. Barbaro Ostanek: Od laboratorija do klinične prakse: vloga personalizirane medicine pri zdravljenju osteoporoze Avtorica: Pia Planinšek, 1. letnik S2 LBM

Profesorica Barbara Ostanek je že vrsto let nepogrešljiv del akademske skupnosti na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, kjer je v različnih vlogah oblikovala generacije študentov naše fakultete. Poleg svoje raziskovalne dejavnosti je predana pedagoginja, ki s svojim navdušenjem nad znanostjo študentom približa najnovejša znanstvena spoznanja ter jim pomaga razvijati kritično mišljenje in strokovne kompetence. Kot skrbnica študijskega programa laboratorijske biomedicine (LBM) skrbi za povezovanje teorije in prakse z namenom usposabljanja prihodnjih delavcev, strokovnjakov in raziskovalcev v laboratorijski medicini. V svojem raziskovalnem delu se profesorica Barbara Ostanek osredotoča predvsem na molekularne osnove osteoporoze in ostalih mišičnoskeletnih bolezni ter epigenomske in farmakogenomske pristope za izboljšanje njihovega zdravljenja. V intervjuju nam je razkrila veliko o ozadju, poteku in zdravljenju osteoporoze ter o pomenu same preventive. Kaj vas je pritegnilo k študiju farmacije in kasneje k akademski karieri? Kako se spominjate svojih študentskih dni na Fakulteti za farmacijo? Vedno sem bila zelo radovedna in me je zanimalo vse, od kemijskih procesov v kuhinji do dogajanja v naravi, in sem si povsod zastavila vprašanje, zakaj. V osnovni šoli so me najbolj pritegnili naravoslovni predmeti, zato sem se odločila za Srednjo naravoslovno šolo Bežigrad. Še posebej sta me zanimali kemija in biologija, predvsem z vidika, kaj molekule počnejo v telesu. Farmacija se mi je zato zdela odlična izbira, saj združuje različna znanstvena področja. Zanimivo je, da me je k odločitvi za farmacijo deloma pritegnila tudi ljubezen do peke. Vedno sem rada pekla in si kot otrok predstavljala, da bom imela slaščičarno – všeč mi je bilo, kako urejen je ta prostor, kako lepo diši in kako lahko s sladkimi izdelki nekomu polepšaš dan. Lekarna me je na nek način spominjala na to – urejeno okolje, prijeten vonj in možnost, da ljudem pomagaš do boljšega počutja. Čeprav sem sprva mislila, da bom delala v lekarni, sem kasneje odkrila druge možnosti, ki jih ponuja farmacija, in ugotovila, da me raziskovanje in poučevanje bolj veselita. Moja študentska leta so bila lepa, a zahtevna. Mi smo imeli takrat bistveno slabši dostop do študijske literature, smo se pa zato študenti med seboj zelo povezali. To sodelovanje je oblikovalo tesna prijateljstva, ki trajajo še danes. Najlepše spomine imam na laboratorijske

vaje, še posebej pri farmacevtski tehnologiji I. Med profesorji bi izpostavila legendarnega profesorja Slavka Pečarja, ki je znal vdihniti molekulam življenje. Navdušila me je tudi patološka fiziologija, še posebej pa klinična kemija, kjer nas je prof. dr. Jana Lokač Bajalo naučila, kako lahko že iz nekaj mikrolitrov krvi pridobimo ključne informacije o bolnikovem stanju. Opravljanje prakse v lekarni v Reykjaviku v okviru IPSF-izmenjave, mednarodna izmenjava v okviru programa CEEPUS, študentsko delo kot farmakoinformator in začetki mojega pedagoškega dela kot demonstratorka na biofarmaciji pa so vse izkušnje, ki so me na koncu pripeljale do moje odločitve za akademsko pot, ki je bila tudi prava pot zame. Ste tudi skrbnica univerzitetnega programa prve stopnje laboratorijske biomedicine. Kaj vam pomenita delo s študenti in vaša vloga mentorja? Pedagoško delujem že od študentskih let – najprej kot demonstratorka, kasneje pa sem kot raziskovalka opravljala vlogo asistenta in tudi sedaj kot visokošolska učiteljica ostajam tesno vpeta v poučevanje. Poleg tega sem sodelovala pri razvoju študijskih programov ter uvajanju novih vaj in vsebin. Delo s študenti me je vedno veselilo, še posebej laboratorijske vaje, saj vzpostaviš neposreden stik, ki pri predavanjih pogosto manjka. Predavam različne tematike različnim študijskim programom in moje delo s študenti je vedno dinamično, tako da mi dolgčas ni nikoli. Pri študentih vedno

NA POGOVORU

iščem to iskrico in prav ta me kot pedagoginjo žene naprej. Študij na fakulteti ni več enosmerno podajanje znanja, ampak spodbujanje radovednosti, razvoja kritičnega mišljenja in sposobnosti povezovanja informacij. Zaradi vsega tega mi je bila možnost, da postanem skrbnica programa LBM, še posebej zanimiva. Do svoje vloge mentorice sem zelo strastna in mentorstvo zame ni le vodenje doktorskih študentov, temveč tudi podpora in postavljanje izzivov, ki ženejo študente na vseh stopnjah, da dosežejo več. Vaše delo je močno vpeto v laboratorijsko medicino tudi prek Laboratorija za molekularno diagnostiko KKB. Kako prispeva ta laboratorij k raziskavam in poučevanju na Fakulteti za farmacijo ter kakšno vlogo ima pri vašem strokovnem delu? Mnogi študenti sploh ne vedo, da ima fakulteta medicinski laboratorij z dovoljenjem za delo s strani Ministrstva za zdravje, ki deluje od leta 2009. Ustanovljen je bil z namenom prenosa raziskovalnih dognanj v zdravstveni sistem in danes ponuja 19 klinično-genetskih preiskav, ki prispevajo k personalizirani medicini. Poleg raziskovalnega in strokovnega dela ima laboratorij pomembno vlogo tudi v pedagoškem procesu. Študenti pri vajah izvajajo genotipizacijo HFE, Gilbertovega sindroma in drugih označevalcev, organiziramo pa tudi obiske laboratorijev in obvezno izobraževanje specializantov medicinske biokemije. S tem laboratorij prispeva k razvoju stroke, izobraževanju in pridobivanju praktičnih izkušenj. Raziskovalno delo na področju mišično-skeletnih bolezni, povezanih s starostjo, kot je osteoporoza, je zahtevno in izjemno pomembno. Kaj vas je pritegnilo k tej tematiki? Ko sem se začela raziskovalno ukvarjati z osteoporozo, je bilo že znano, da ima močno genetsko ozadje. Študije enojajčnih dvojčkov so pokazale, da je mineralna kostna gostota dedno pogojena v 50–85 %, vendar takrat še ni bilo jasno, kateri geni so pri tem ključni. Osteoporoza je najpogostejša mišično-skeletna bolezen, ki prizadene vsako tretjo žensko po petdesetem letu in enega od petih moških. S staranjem prebivalstva postaja vse večji zdravstveni in socioekonomski problem. Zaradi aktualnosti in potrebe po novih spoznanjih sem se že pri magistrskem delu osredotočila na estrogenska receptorja beta in alfa, saj je pomanjkanje estrogena eden ključnih dejavnikov osteoporoze po menopavzi. Pri doktoratu sem raziskovala osteoprotegerin, nato pa smo raziskave razširili na izražanje genov (transkriptomske študije) in kasneje tudi epigenetske mehanizme (študije epigenoma). Vaše raziskovanje se je osredotočalo tudi na genetske razlike v odzivu na zdravljenje. Zakaj je pri zdravljenju določenih bolezni pomemben personaliziran pristop? Genetski dejavniki ne vplivajo le na nagnjenost k boleznim, temveč tudi na uspešnost zdravljenja. Farmakogenomski (PGx) pristop omogoča določitev optimalnega zdravila že pred prvim odmerkom na podlagi bolnikovega genetskega profila, kar prepreči neučinkovito ali škodljivo zdravljenje ter zmanjša tveganje za neželene učinke. V primerjavi s terapevtskim spremljanjem zdravil (TDM), ki prilagaja terapijo šele, ko bolnik že prejema zdravila, PGx omogoča bolj proaktiven in ciljno usmerjen pristop. Ključno je prepoznati genetske

različice, ki vplivajo na odziv na zdravljenje. PGx je eno najmočnejših področij personalizirane medicine, ki se postopoma uveljavlja. Za klinična priporočila je potrebnih dovolj študij in dokazov, vendar jih že danes poznamo kar nekaj. Oktobra 2023 ste skupaj z raziskovalno skupino na kongresu Association of Bone and Mineral Research predstavili novo odkritje, da genetski dejavniki vplivajo na uspešnost anabolnega zdravljenja s teriparatidom. Kako ta zdravilna učinkovina deluje in zakaj je tako pomembna pri zdravljenju osteoporoze? Povod za to predstavitev je bil članek naše mednarodne raziskovalne skupine, objavljen v Annals of Rheumatic Diseases, eni vodilnih revij na svojem področju (faktor vpliva 20,3). Za malo več ozadja moramo poznati dve glavni skupini zdravil za osteoporozo: antiresorptivna, ki zmanjšujejo kostno razgradnjo, in osteoanabolna, ki spodbujajo kostno izgradnjo. Prvih je več, a so manj učinkovita. Kostna prenova je dinamičen proces, pri katerem osteoklasti najprej razgradijo del kosti, nato pa osteoblasti zapolnijo nastalo votlino z novo kostnino. Ta proces mora biti uravnotežen, vendar s staranjem in hormonskimi spremembami, kot je pomanjkanje estrogena, razgradnja prevlada nad tvorbo. Ena najbolj znanih osteoanabolnih učinkovin je teriparatid, rekombinantni del paratiroidnega hormona. Zanimivo je, da je njegov učinek odvisen od načina uporabe: kontinuirana aplikacija spodbuja razgradnjo kosti, intermitentna (dnevne podkožne injekcije) pa deluje osteoanabolno. Kljub učinkovitosti vsi bolniki nanj ne reagirajo enako dobro, zato smo želeli raziskati, kateri dejavniki vplivajo na odziv. Naša študija je rezultat več kot 20-letnega mednarodnega sodelovanja med Slovenijo, Škotsko in Dansko, kjer smo bolnike spremljali že od leta 2003. Gre torej za rezultat dolgoročnega timskega pristopa, na slovenski strani sta bila ključna še prof. dr. Janja Marc s FFA in prof. dr. Tomaž Kocjan s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana. Z vsegenomskim skeniranjem smo identificirali polimorfizem v bližini gena CXCR4, ki ima pri mišjih modelih dokazano vlogo v kostni presnovi, v naši študiji pa je izkazal močno povezavo z uspešnostjo zdravljenja osteoporoze s teriparatidom. V eni izmed vaših raziskav ste proučevali epigenetske vidike, še posebej vlogo nekodirajočih RNA. Kako lahko ti molekularni označevalci prispevajo k personaliziranemu zdravljenju? Farmakogenomika (PGx) je trenutno najmočnejše področje v personalizirani medicini, medtem ko je farmakoepigenomika še v razvoju. V sklopu naše študije in doktorskega dela Lucije Ane Vrščaj smo raziskovali vpliv epigenetskih mehanizmov na odziv na zdravljenje s teriparatidom. Za to smo razvili celični model z mezenhimskimi matičnimi celicami, ki so predhodnice osteoblastov, in skušali in vitro posnemati zdravljenje s teriparatidom. Uporabili smo sekvenciranje naslednje generacije (NGS) in analizirali različne tipe RNA: mRNA, dolge nekodirajoče RNA, krožne RNA in miRNA. Cilj naše raziskave je bil ugotoviti, kako epigenetski mehanizmi vplivajo na odziv na zdravljenje. To smo preverili z eksperimentalnim delom in bioinformatično analizo obstoječih po-

NA POGOVORU

datkov. miRNA so še posebej zanimive, saj lahko vplivajo na stotine različnih mRNA in s tem uravnavajo številne signalne poti, pomembne za kostno presnovo. V prvi fazi smo uporabili več bioinformatičnih orodij za napoved tarč miRNA in analizirali, katera predikcija se prekriva. Nato smo identificirali signalne poti, povezane s kostno presnovo. To področje je izjemno perspektivno tako za razvoj novih diagnostičnih označevalcev kot za ciljno terapijo. miRNA so še posebej uporabne, saj so zelo stabilne in jih lahko merimo tudi v serumu, kar povečuje njihov diagnostični potencial. Osteoporoza je predvsem bolezen starajoče se populacije. Kakšne so ključne smernice pri preprečevanju in zgodnjem odkrivanju te bolezni? Za preprečevanje osteoporoze je ključno ukrepati že v mladosti, saj kostna masa narašča do približno 30. leta, nato pa sledita obdobje stabilnosti (plato) in kasneje postopni upad, ki je pri ženskah po menopavzi hitrejši. Pomembno je poskrbeti za ustrezno prehrano, pri čemer imata ključno vlogo kalcij in vitamin D, saj je slednji nujen za absorpcijo kalcija. Vnos vitamina D je odvisen od prehrane in izpostavljenosti soncu, ki s starostjo upada. Poleg tega so pomembne tudi beljakovine, saj podpirajo tako kosti kot mišice, kar je ključno za preprečevanje padcev in s tem povezanih zlomov. Telesna aktivnost ima pomembno vlogo pri ohranjanju kostne mase, predvsem vaje, ki kosti obremenjujejo, kot so hoja, tek in ples, medtem ko je v starejših letih priporočljiva tudi vadba za ravnotežje. K zdravju kosti prispeva tudi zdrav življenjski slog, kar pomeni omejevanje uživanja alkohola in opustitev kajenja, saj oboje negativno vpliva na kostno gostoto. Ena od zanimivih tematik, ki ste jo omenili, je merjenje dolžine telomer kot označevalca biološke starosti. Kakšno vlogo imajo telomere pri mišično-skeletnih boleznih? Poznamo kronološko in biološko starost, pri čemer je eden najbolj znanih označevalcev biološke starosti dolžina telomer. Z vsako celično delitvijo se DNA skrajša, telomere pa preprečujejo izgubo genetskega materiala. Ko se telomere preveč skrajšajo, to vodi v celično staranje in končno v apoptozo. Zanimivo je, da lahko encim telomeraza dolžino telomer podaljša, kar se aktivira pri določenih rakavih boleznih ter rakavim celicam omogoča nenadzorovano rast in preživetje. Pri številnih boleznih, vključno z osteoporozo, se telomere skrajšajo. V osteoblastih to zmanjšuje sposobnost tvorbe kosti, kar vpliva na njihovo kakovost in količino ter povečuje tveganje za zlome. Skrajšane telomere vplivajo tudi na mišice, kar vodi v osteosarkopenijo, stanje, pri katerem se hkrati slabšata kostna in mišična masa. Ključno vlogo pri tem igrata oksidativni stres in kronično nizko vnetje, ki sta značilna za številne kronične bolezni. Vaše raziskave ne obsegajo le terapevtskih pristopov, temveč tudi razumevanje molekularnih osnov bolezni. Kako lahko odkritja na tem področju prispevajo k razvoju novih tarč za zdravila? To najlažje razložim na primeru, s katerim sem se ukvarjala že v času svoje doktorske naloge, in to je osteoprotegerin (OPG). Osteoprotegerin je molekula, ki je del sistema RANK – RANKL – OPG in je eden ključnih regulatornih mehanizmov

v kostni prenovi. Osteoblasti namreč sintetizirajo molekulo RANKL, ki se veže na svoj receptor RANK na predhodnikih osteoklastov. Ta vezava stimulira diferenciacijo osteoklastov, poveča njihovo aktivnost in preprečuje apoptozo osteoklastov. To poveča kostno razgradnjo. Osteoblasti sintetizirajo tudi osteoprotegerin, in kot že samo ime pove, je to molekula, ki ščiti kost. Če osteoprotegerin veže RANKL ligand, potem se ta ne more vezati na RANK in na ta način je kost zaščitena. Razmerje OPG in RANKL je torej ključno za ustrezno, ne pa pretirano kostno resorpcijo. V sklopu našega raziskovalnega dela smo dokazali pomen genetskih polimorfizmov v OPG pri osteoporozi in na ta način prispevali k pomenu sistema v procesu kostne presnove. Na podlagi razumevanja tega biokemijskega mehanizma je bilo razvito monoklonsko protitelo proti molekuli RANKL denosumab, ki je danes najučinkovitejši antiresorptiv. Tukaj je lep primer, kako razumevanje biokemije lahko vodi v razvoj novih zdravil.

NOVICE IZ SVETA FARMACIJE

Novice iz sveta farmacije EMA odobrila erdafitinib kot prvo tarčno zdravljenje za FGFR3-mutirani rak mehurja Evropska agencija za zdravila (EMA) je avgusta 2024 odobrila erdafitinib, novo peroralno terapevtsko možnost za zdravljenje odraslih z neresektabilnim ali metastatskim urotelijskim karcinomom, ki imajo specifične genetske spremembe na receptorjih za rast fibroblastov 3 (FGFR3). To predstavlja pomemben napredek v zdravljenju raka mehurja, saj ponuja personaliziran pristop, ki je usmerjen na specifične genetske spremembe pri bolnikih. Rak mehurja je ena najpogostejših oblik raka na svetu, ki se običajno začne razvijati v notranji oblogi mehurja. Najpogosteje prizadene starejše moške, pri katerih se bolezen lahko hitro razvije ter razširi na druga tkiva in organe. Klasični simptomi vključujejo kri v urinu, bolečine pri uriniranju in pogoste infekcije urinarnega trakta. Pri nekaterih bolnikih so prisotne mutacije FGFR3, ki povzročajo nenadzorovano delovanje rastnih receptorjev in posledično rast tumorja. Te mutacije so še posebej pogoste pri bolnikih z napredovalimi oblikami raka mehurja, ki se ne odzivajo na običajne terapevtske metode, kot so kirurgija, kemoterapija ali imunoterapija. Erdafitinib je zaviralec tirozin kinaze FGFR, ki deluje tako, da blokira aktivnost nenormalnega proteina FGFR3 na površini rakavih celic. To zavira rast tumorja in omejuje napredovanje

Duchennova mišična distrofija: ali genska terapija prinaša upanje? Duchennova mišična distrofija (DMD) je najpogostejša in ena najresnejših živčno-mišičnih bolezni otroške dobe. Gre za na kromosom X vezano recesivno bolezen, ki jo povzroča mutacija v genu za distrofin, ta je krajši in delno funkcionalen ali celo odsoten. Glavnina mutacij pri DMD so intragenske delecije in se najpogosteje pojavljajo v eksonih. Lahko se pojavijo tudi duplikacije, točkaste mutacije in male delecije ali insercije (1). Zaradi dedovanja DMD primarno prizadene predvsem dečke, medtem ko so dekleta večinoma le prenašalke brez znakov bolezni. Prvi klinični znaki bolezni se izrazijo med 3. in 5. letom starosti, ko se opazi poslabšanje funkcije spodnjih udov in postavi diagnoza. Glavni znak bolezni je napredujoča okvara mišic, tako skeletnih kot tudi srčne mišice, pri čemer je mišična šibkost bolj izražena v proksimalnih mišicah. Pogosto so prisotne tudi druge zdravstvene težave, ki lahko vodijo v izgubo sposobnosti gibanja ali celo prezgodnjo smrt (1, 2). Zaradi napredka v zdravljenju in podporni oskrbi se je pričakovana življenjska doba, ki je nekoč znašala približno 20 let, podaljšala na 30–40 let (1). Temelj zdravljenja trenutno še predstavljajo kortikosteroidi, kot so prednizon, deflazakort in novejši vamorolon, ki upočasnjujejo napredovanje bolezni in izboljšujejo mišično funkcijo, čeprav njihov natančni mehanizem delovanja ni povsem pojasnjen. Poleg osnovne terapije je nujno obvladovanje spremljajočih zapletov, med katerimi so najpogostejši srčno-žilne in dihalne težave, endokrinološke in presnovne bolezni ter gastrointestinalni zapleti (1).

Lea Rečnik, 2. letnik EM FAR

bolezni. Ker je delovanje zdravila ciljno usmerjeno, se pred začetkom zdravljenja priporoča genetsko testiranje za prisotnost mutacij FGFR3, saj je terapija učinkovita le pri bolnikih s to specifično genetsko spremembo. V klinični študiji so pri bolnikih, ki so prejemali zdravilo, zabeležili povprečno preživetveno dobo 12,1 meseca, medtem ko je pri tistih, ki so prejemali standardno kemoterapijo, znašala 7,8 meseca. Poleg podaljšanja preživetja so klinične raziskave pokazale učinkovito zmanjšanje velikosti tumorjev pri bolnikih z metastatskim uroterialnim karcinomom, ki niso bili primerni kandidati za druge oblike zdravljenja. Najpogostejši neželeni učinki vključujejo hiperfosfatemijo, drisko, stomatitis, suha usta, anemijo, izpadanje las in spremembe na nohtih. Med resnejšimi stranskimi učinki so poročali o palmarno-plantarnem eritrodizestezijskem sindromu, hiperfosfatemiji in hudi izgubi apetita. Kljub temu je varnostni profil sprejemljiv, saj se stranski učinki lahko obvladujejo s prilagajanjem odmerka ali prekinitvijo zdravljenja. Zdravilo bo nenehno spremljano, da se zagotovita njegova učinkovitost in varnost pri bolnikih. VIR: European Medicines Agency (EMA). Balversa [internet]. European Medicines Agency (EMA), 29 Aug. 2024. Dostopno na: www.ema.europa.eu/en/ medicines/human/EPAR/balversa.

Liza Gačević, 3. letnik EM FAR

V zadnjih letih je v ospredje prišel razvoj specifičnih zdravil, ki spreminjajo naravni potek bolezni (1). Med najobetavnejšimi je učinkovina delandistrogen moksaparvovek, ki spada med genske terapije z virusnimi vektorji (AAV). Zdravilo prek virusnega vektorja omogoča prenos gena za protein mikro-distrofin (skrajšana različica proteina distrofina) v vse mišice, vključene v patologijo DMD (3). Kljub obetavnim rezultatom lahko zdravilo povzroči neželene stranske učinke, med katerimi so slabost, vročina, glavobol in v nekaterih primerih resna akutna poškodba jeter ali celo odpoved, kar obstaja predmet nadaljnjih raziskav (5, 6). Ameriška agencija za hrano in zdravila (FDA) je zdravilo odobrila junija 2023, leto pozneje, junija 2024, pa je bila vložena dokumentacija za pridobitev dovoljenja tudi pri Evropski agenciji za zdravila (EMA). Če bo odobreno, bo to prvo in trenutno edino gensko zdravilo za zdravljenje DMD v Evropi (4). VIRI: 1. Butenko T., loboda T., Osredkar D., Zver A., Krivec U., Kotnik P., Homan M., Topalović M., Pokorn M., Sršen K. G., Musek P. L., Gosar D., Pisar A., Košak R., Golli T. Duchennova mišična distrofija - novosti pri diagnosticiranju in zdravljenju [internet]. September - oktober 2021 [citirano 30. marec 2025]. Dostopno na: https://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/ article/download/3172/3446 2. Redke bolezni [internet]. [citirano 30. marec 2025]. Dostopno na: https://www.redkebolezni.si/redke-bolezni/dusenova-misicna-distrofija-2/?doing_wp_cron=1743246262.0559 589862823486328125 3. Hoy M. S. Delandistrogene Moxeparvovec: First Approval [internet]. September 2023 [citirano 30. marec 2025]. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/37566211/ 4. Roche [internet]. [citirano 30. marec 2025]. Dostopno na: https://www.roche.com/investors/updates/inv-update-2024-06-24 5. Bryson S. Sarepta reports death of DMD patient fiven gene therapy Elevidys [internet]. Marec 2025 [citirano 30. marec 2025]. Dostopno na: https://musculardystrophynews.com/ news/sarepta-reports-death-dmd-patient-elevidys-gene-therapy/ 6. Mayo Clinic [internet]. [citirano 30. marec 2025]. Dostopno na: https://www.mayoclinic.org/drugs-supplements/delandistrogene-moxeparvovec-rokl-intravenous-route/ description/drg-20554229

DOGAJALO SE JE

Dogajalo se je Kronična ledvična bolezen

Nina Veber, vodja javne kampanje Kronična ledvična bolezen (KLB) Podjetje Astrazeneca UK Limited je v šolskem letu 2024/25 v Sloveniji sponzoriralo Javno kampanjo Društva študentov farmacije Slovenije (DŠFS) – Kronična ledvična bolezen (KLB). Projekt so zaznamovale tri ključne ravni: oblikovanje izobraževalnega materiala (brošura, logotip kampanje in promocijski izdelki), raziskovalni del v lekarnah (tam smo izvedli anketo, da bi raziskali znanje magistrov farmacije o KLB) in predstavitev projekta javnosti na stojnicah na Fakulteti za farmacijo in v nakupovalnem centru Aleja v Ljubljani. Pri projektu je na različnih ravneh sodelovalo 18 študentov, zato smo bili pri ozaveščanju o KLB zelo uspešni. Naše brošure so prejele tudi nekatere zdravstvene ambulante, kot so ambulante družinske medicine v Litiji in Sevnici ter nefrološka ambulanta v Kobaridu.

Inkubator inovativnosti 2025

Nika Govekar, vodja projekta Inkubator inovativnosti 2025 Med 10. in 23. marcem 2025 je potekalo marketinško tekmovanje Društva študentov farmacije Slovenije v sklopu projekta Inkubator inovativnosti 2025. V projektu je sodelovalo 24 tekmovalcev, ki so se 10. marca v popoldanskih urah udeležili predstavitve marketinškega izziva na lokacijah sodelujočih podjetij. Polovica tekmovalcev je v skupinah po tri tekmovala za eno farmacevtsko podjetje, druga polovica pa za drugo podjetje. Po uvodnih predstavitvah so se tekmovalci lotili individualnega razvoja marketinških rešitev s pomočjo mentorstev na daljavo s predstavniki podjetij. Tekmovalci so se skupaj z organizatorji zbrali v petek, 21. marca, v Termah Snovik. Tam so udeleženci lahko izpopolnili svoje rešitve in se pripravili na končne predstavitve. Zaključek tekmovanja je sledil v soboto, ko so tekmovalci po kosilu predstavili svoje rešitve predstavnikom podjetij in mentorjem. Sledila je slavnostna večerja, na kateri so se razglasili zmagovalci, tekmovalci pa so imeli možnost mreženja. Projekt se je zaključil v nedeljo, v idiličnem in sproščenem okolju, saj so se lahko udeleženci po intenzivnem delu sprostili v bazenih. Tekmovalci so na tekmovanju pridobili dragocene izkušnje in znanje, mentorji pa so pridobili inovativne ideje študentov. Zmagovalcem tekmovanja Etel Rusjan, Manci Špegel in Špeli Trop ter Eriku Kastigarju, Zari Kejžar in Eli Mikulan iskreno čestitam. Zahvaljujem pa se vsem tekmovalcem in mentorjem ter delovni ekipi (Maks Žibert, Jaka Križnik, Domen Arsov in Matija Roth), brez katerih dogodek ne bi bil uspešno izpeljan.

DOGAJALO SE JE

Twinnet 2025

Zara Kejžar, 2. letnik EM FAR Letos smo v okviru Twinnet izmenjave obiskali Toulouse, sončno mesto na jugozahodu Francije. Toulouse je četrto največje francosko mesto, znano predvsem po letalski industriji, ragbiju in značilnih rožnatih stavbah, zaradi katerih ga domačini kličejo kar La Ville Rose (rožnato mesto). Prvi del Twinneta je potekal v Franciji med 24. in 29. marcem. V jutranjih urah smo ekipa desetih slovenskih študentov in študentk krenili proti Toulousu, kjer smo bili že na letališču deležni toplega sprejema naših gostiteljev. Tekom tedna smo obiskali njihovo fakulteto in laboratorije ter si od blizu ogledali pripravo kemoterapije na onkološkem inštitutu in proizvodne prostore enega vodilnih francoskih farmacevtskih podjetij. Pot nas je zanesla še v dve okoliški mesti, Castres, kjer smo pobliže spoznali ragbi, in Carcassonne, srednjeveško mestece znotraj trdnjave. Toulouse je ponujal tudi številne kulinarične užitke, od francoskih vin in sirov do tradicionalnejših jedi, kot je cassoulet – enolončnica iz belega fižola in različnih vrst mesa, ki izhaja iz juga Francije. Seveda ni manjkalo tudi socialnega programa, dneve smo zaključevali z večernimi druženji, kjer smo iz prve roke spoznavali francosko kulturo in uživali v dobri družbi. Toulouse smo zapustili z nepozabnimi spomini, novimi doživetji in tesnimi prijateljstvi.

Strokovni večer – veterina in farmacija Erik Kastigar, 3. letnik EM FAR, in Matija Roth, 4. letnik EM FAR V sredo, 19. marca 2025, je v večernih urah pod okriljem ŠOFFA in ŠOVF potekal strokovni večer. Ta je med seboj združil dve fakulteti Univerze v Ljubljani, in sicer Fakulteto za farmacijo in Veterinarsko fakulteto. To je bil torej preplet dveh ved, ki rešujeta življenja našim štirinožnim prijateljem. Na predavanju smo raziskali najpogosteje spregledane znake bolezni pri hišnih ljubljenčkih ter podobnosti in razlike med humanimi in živalskimi zdravili. Vse teme sta dobro predstavila oziroma osvetlila izjemna predavatelja, prof. dr. Stanko Srčič, mag. farm. in asist. Zoja Verlič, dr. vet. med.

Vsak udeleženec je prejel tudi manjše darilce sponzorja Petsome – dopolnilne krmne mešanice za male živali. Po predavanju sta nas čakala še sproščeno druženje in manjša pogostitev. Zahvaljujemo se vsem, ki ste se udeležili strokovnega večera, in upamo, da ste iz predavalnice odšli z novim znanjem.

DOGAJALO SE JE

Strokovni večer: Marketing v farmaciji – nove strategije za prihodnost Naja Malečkar, koordinatorica strokovnih dogodkov V sredo, 12. marca 2025, ob 17. uri se je v predavalnici P1 na FFA zbralo okoli 80 študentov, ki so se udeležili strokovnega večera na temo Marketing v farmaciji. Dogodek je potekal v sklopu tekmovanja Inkubator inovativnosti, a je bil odprt za vse študente UL FFA.

Maruša Krašovec, mag. farm., se je osredotočila na promocijo zdravil laični javnosti, pri čemer je izpostavila pomen digitalnega marketinga in trenutne trende, kot so uporaba umetne inteligence, sodelovanje z vplivneži in ustvarjanje kratkih video vsebin.

Večer so obogatile strokovnjakinje s področja marketinga, zaposlene v podjetju Medis, ki so študentom predstavile ključne vidike sodobnega farmacevtskega marketinga ter razlike med nagovarjanjem laične in strokovne javnosti.

Nadja Ott, mag. farm., pa je predstavila, kako poteka promocija farmacevtskih izdelkov, namenjenih strokovni javnosti. Poudarila je razlike med klasičnim in farmacevtskim marketingom ter opisala različne pristope, ki jih uporabljajo pri ciljanju zdravstvenih delavcev.

Verena Golmajer, mag. ekon., je v uvodu predstavila temeljne koncepte marketinga, poudarila pomen močne blagovne znamke in podrobno razložila ključne elemente strategije STP – segmentacijo trga, izbor ciljne skupine in pozicioniranje izdelka oziroma znamke.

Dogodek je študentom ponudil dragocen vpogled v svet farmacevtskega marketinga, hkrati pa spodbudil razmišljanje o pomembnosti strateškega pristopa pri komuniciranju zdravstvenih vsebin.

Slovenska delegacija na 15. letni recepciji EPSA v Evropskem parlamentu Ana Radić, predstavnica za stike z EPSA 25. marca smo se delegacija Slovenk udeležile 15. letne recepcije v Evropskem parlamentu v Bruslju. Gre za vsakoletni dogodek, ki ga organizira Evropska zveza študentov farmacije (EPSA) in vsako leto združi študente farmacije iz vse Evrope. Na dogodku študente farmacije iz cele Evrope sprejmejo izbrani evropski poslanci, kasneje pa na določeno temo poteka razprava s številnimi gosti. Osrednja tema letošnjega dogodka je bila pomanjkanje farmacevtskega kadra (Pharmacy workforce shortages), ki predstavlja perečo težavo v številnih evropskih državah – tudi v Sloveniji. Uvodoma so nas nagovorili letošnji gostitelji dogodka: romunski poslanec Vlad Voiculescu, portugalska poslanka Marta Temido in hrvaški poslanec Tomislav Sokol. Vsi trije so poudarili ključno vlogo farmacevtov v zdravstvenem sistemu in potrebo po sistemskem reševanju kadrovskih izzivov. Sledila je dinamična razprava z udeležbo strokovnjakov iz različnih evropskih farmacevtskih združenj. Tudi študenti smo imeli priložnost sodelovati v razpravi in zastavljati vprašanja. V razpravi smo prišli do možnih rešitev – med drugim na povečanje evropskega financiranja, promocijo farmacevtskega poklica, močnejšo vključitev farmacevtov v primarno zdravstveno varstvo in opolnomočenje študentov kot prihodnjih strokovnjakov. Poleg glavnega dogodka smo izkoristile priložnost za raziskovanje Bruslja – ogledale smo si mestne znamenitosti, okušale znameniti belgijski ocvrti krompirček in slastne vaflje ter obiskale čudovito srednjeveško mesto Gent, ki nas je navdušilo z veličastnimi gotskimi cerkvami. Večeri pa so bili rezervirani za sproščeno druženje in spoznavanje študentov farmacije iz drugih držav.

Iz Bruslja smo se vrnile domov polne lepih spominov, novih prijateljstev in svežih idej. Iskrena hvala Evropski zvezi študentov farmacije za organizacijo tako navdihujočega dogodka!

DOGAJALO SE JE

Vampire cup 2025 Maruša Špegel, 3. letnik EM FAR V mesecu aprilu se je ponovno izvedel projekt Vampire cup – krvodajalska akcija, organizirana s strani študentov laboratorijske biomedicine in humanitarne skupine FFA v povezavi z IPSF-jem. Ta je namenjena študentom in zaposlenim na FFA z namenom ozaveščanja ljudi o pomembnosti darovanja krvi, kajti kri je vir življenja. Projekt je potekal tri dni, in sicer v torek, 1. 4. 2025, ter v sredo, 2. 4. 2025, kjer so na stojnici v avli pred predavalnico P1 in v laboratoriju v 2. nadstropju FFA predstavili darovanje krvi, v četrtek, 10. 4. 2025, pa so se študentje FFA odpravili na Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino, kjer so darovali kri. Zaradi izjemnega pomena krvodajalstva in boljše ozaveščenosti študentov so se na stojnici delile informativne brošure, ki so vsebovale informacije o poteku darovanja krvi, o vrstah krvnih skupin ter o tem, kdo lahko daruje in kaj se zgodi z darovano krvjo. Prav tako so se študentje lahko v laboratoriju udeležili postopka testiranja krvnih skupin sistemov AB0 in RhD. Zahvala gre študentom LBM in članom humanitarne skupine, ki so sodelovali pri organizaciji in izvedbi projekta, študentom, ki so darovali kri, materialnim sponzorjem, Zavodu za transfuzijsko medicino, FFA za omogočanje projekta na stojnici ter nakup reagentov in materialov za določanje krvnih skupin. Posebna zahvala gre tudi prof. dr. Borutu Božiču in asist. dr. Dunji Urbančič za podporo in sodelovanje pri tehnični izvedbi projekta.

Znanost skozi dialog: predstavitev podkasta Serotonin Lara Starčevič, 3. letnik EM FAR V Društvu študentov farmacije Slovenije že četrto leto ustvarjamo podkast Serotonin, ki združuje radovednost študentov in strokovno znanje gostov z različnih področij farmacije. Namenjen je študentom farmacevtskih ved in vsem, ki jih zanimajo sodobne teme s področja farmacije, znanosti in kariernih izzivov. Vsaka epizoda prinaša poglobljen pogovor z zanimivimi sogovorniki, ki na dostopen način predstavijo kompleksne teme. V zadnjih epizodah smo obravnavali številne zanimive teme.

V sodelovanju s podjetjem Krka smo pripravili dve epizodi, v katerih razkrivamo različne vidike zaposlitve v farmacevtski industriji. V epizodi »Od ideje do generika« nas trije Krkini raziskovalci popeljejo skozi proces razvoja generičnega zdravila – od začetne ideje, raziskav in kliničnih študij do končnega izdelka na trgu. V epizodi »Karierne priložnosti za farmacevte v Krki« pa gostujoči »Krkaši« delijo svoje zgodbe – kako so začeli, kakšne izzive so premagovali in katere spretnosti so jim pomagale do uspeha.

V epizodi »Ozempic s prof. dr. Markom Anderluhom« smo se poglobili v delovanje zdravila Ozempic, ki je postalo ena najprepoznavnejših terapij za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 in pridobiva pozornost tudi kot sredstvo za hujšanje. Prof. dr. Anderluh je pojasnil, kako deluje učinkovina semaglutid, kakšni so njeni učinki in kaj pomenijo tovrstna zdravila za prihodnost zdravljenja presnovnih bolezni.

Podkast Serotonin lahko poslušate na Spotify in Apple Podcasts, vse novice, izseke in napovednike pa objavljamo na Instagramu (@dsfs.slovenia). Vabimo vas, da prisluhnete našim epizodam in odkrijete zanimive vsebine, ki vam bodo razširile obzorja na področju farmacije in sorodnih znanosti.

V epizodi »Od humanitarnosti do mednarodnih povezav: moč DŠFS« smo raziskovali, kako društvo oblikuje študentsko življenje, odpira vrata mednarodnim priložnostim ter spodbuja humanitarne in strokovne projekte. Epizoda »Kako zgraditi uspešno kariero v farmaciji? Izkušnje Mojce Šelih iz podjetja Roche« ponuja izjemen vpogled v karierno pot iz Slovenije do globalnega biotehnološkega giganta. Mojca z nami deli osebno zgodbo, karierne prelomnice in praktične nasvete, ki so lahko v pomoč študentom pri načrtovanju prihodnosti.

RAZVEDRILO

Umetnine Avtorica: Manca Špegel, 3. letnik EM FAR

RAZVEDRILO

Edijeva nagradna križanka

Nagrajenci prejšnje številke:

1. Pomožne snovi, ki v zdravilnih žvečilnih gumijih zagotavljajo elastičnost in teksturo žvečljive podlage. 2. Biološka učinkovina, ki se uporablja za zdravljenje Hodgkinovega limfoma, kolorektalnega raka, raka požiralnika, rakov želodca, pljuč, ledvic in mehurja ter melanoma. 3. Razred alkilirajočih sredstev, ki se zaradi možnosti prehajanja krvno-možganske bariere uporabljajo za zdravljenje možganskih in meningealnih tumorjev. 4. Učinkovina, ki je bolj topna v vodi kot večina drugih nitrozosečnin in se uporablja za intraarterijsko in intratekalno zdravljenje tumorjev v centralnem živčnem sistemu. 5. Vrsta belih krvničk, katerih aktivacija se zmanjša ob aplikaciji dupilumaba in posledično pride do zmanjšanega vnetja na koži in v dihalnih poteh. 6. Svetlejša rumenordeča oblika melanina. 7. Reaktivni elektrofil, ki povečuje oksidativni stres, poškoduje kožne celice ter povzroča vnetje in prezgodnje staranje kože. 8. Z MCG bi se uporabljalo za zdravljenje potovalne bolezni (angl. motion sickness) kot ekološko sprejemljivejša alternativa terapije.

1. Nika Bušljeta, 2. Maks Žibert, 3. Brina Iza Anžič

9. Glavna aktivna komponenta, ki zavira ovulacijo in preprečuje sprostitev dominantnega folikla iz jajčnika. 10. Danes najpogosteje prisoten estrogen v kombiniranih tabletah. Večina današnjih tablet ga vsebuje med 15 in 35 μg. 11. Pomanjkanje preskrbe s kisikom v tkivih, ki lahko povzroči celično poškodbo, aktivacijo imunskih celic in kronično vnetje, kar vodi do sproščanja citokinov. 12. Kratica za robustno tehniko, ki selektivno pomnoži specifičen segment DNA in jo uporabljamo za DNAfenotipizacijo.

Vabimo te, da rešiš Edijevo nagradno križanko, poskeniraš QR-kodo in oddaš geslo križanke ter se poteguješ za nagrade iz kolekcije Drug dealer (DD). Rešitev lahko oddaš do 10. 6. 2025. Veliko uspeha pri reševanju! 1. nagrada: »navy« pulover DD

2. nagrada: majica DD

3. nagrada: nogavice DD

RAZVEDRILO

Sudoku

Spodbujamo spremembe za prihodnje rodove

Anne Sofie Weekes Hald s hčerkama Anne Sofie živi s sladkorno boleznijo tipa 1.

Od ustanovitve svojega podjetja si prizadevamo pomagati ljudem s kroničnimi boleznimi živeti polno in zdravo življenje. Čeprav ljudje danes živijo dlje kot kdaj koli prej, naraščajoča pojavnost debelosti in sladkorna bolezen ogrožata zdravje in blaginjo prihodnjih rodov. Skupaj s partnerji segamo onkraj medicine ter krepimo preventivo in zgodnje ukrepanje, da bi izboljšali življenje Anne Sofie in zdravje prihodnjih rodov – s prizadevanjem za svet brez kroničnih bolezni. Novo Nordisk d.o.o., Ameriška ulica 2, Ljubljana, T 01 810 8700, E info@novonordisk.si, S www.novonordisk.si ali www.novonordisk.com. SK25PA00001, marec 2025

ŽELIŠ KREATIVNO KARIERO? INOVATIVNO MEDNARODNO GENERIČNO FARMACEVTSKO PODJETJE

VEČ KOT 13.000 ZAPOSLENIH V 45 ODVISNIH DRUŽBAH IN PREDSTAVNIŠTVIH PO SVETU

VEČ KOT 70 TRGOV

USPEŠNA

ZANESLJIVA

Dosežki Krke, ki se uvršča med vodilna generična farmacevtska podjetja, so plod dela in predanosti prav vsakega zaposlenega. Postani del ekipe, ki s kakovostnimi zdravili prispeva k boljšemu življenju milijonov ljudi po svetu. Preglej prosta delovna mesta.

DRUŽBENOODGOVORNA

SLOVENSKA

POSTANI KRKAŠICA ALI KRKAŠ! Ustvari kariero v tehnološko naprednem podjetju doma ali v tujini.

NAŠE PREDNOSTI • • • • • • • • •

stabilna in varna zaposlitev, uravnoteženo poklicno in zasebno življenje (rekreacija, Terme Krka, počitniške zmogljivosti, Krkine restavracije itd.), stimulativno delovno okolje (dobro plačilo, nagrade, bonusi), sodobno, tehnološko dovršeno delovno okolje, karierni razvoj doma ali v tujini, uvajanje, usposabljanje in mentorstvo, možnosti za strokovno in osebno rast, dinamično timsko delo, možnosti za napredovanje

SO TVOJA PRILOŽNOST. S svojim delom v Krki pomagaj 100 milijonom ljudi doma in po svetu

ŽIVETI ZDRAVO ŽIVLJENJE .

Premikamo meje za bolnike.

Smo Sandoz, vodilno farmacevtsko podjetje v svetu za generična in podobna biološka zdravila. In smo Lek, pionirji farmacevtske industrije v Sloveniji. Naša strast so odličnost in vrhunska kakovost zdravil. Navdušujejo nas biotehnološki postopki za razvoj in proizvodnjo podobnih bioloških zdravil ter najvišji standardi farmacevtske proizvodnje.

Lek farmacevtska družba d. d. Verovškova ulica 57 1526 Ljubljana, Slovenija www.lek.si

SPONZORJI

BI BI O O

A NNJJA

G STTA IIN GS K N ARRA K C C A A A HH

27. I P S C

te že čaka, pridruži se nam tudi ti! CŠOD Burja, Portorož 14.–18. 7. 2025 Prijave bodo odprte 10.–31. 5. 2025 skeniraj spodnjo QR kodo in se prijavi!