Glasilo Študentske sekcije Slovenskega farmacevtskega društva
www.dsfs.si/spatula
MAJ 2026 / Št. 101
Naklada: 250 izvodov
Glavna in odgovorna urednica: Eva Šelih spatula@dsfs.si, spatula.dsfs@gmail.com
Uredniški odbor:
Kaja Balaško, Lucija Cör, Mihaella Hrovatič Perović, Eva Ivič, Brina Jakopič in Pia Planinšek.
Ustvarjalke in ustvarjalci:
Nika Ahlin, Domen Arsov, Lara Črnčec, Katja Dobrišek, Liza Gačević, Lea Godec, Nika Govekar, Gal Jagodič, Sara Karadžić, Nuša Kocuvan, Eva Krušnik, Teja Ločniškar, Milan Marjanović, Tinkara Meterc, Ela Mikulan, Rok Pečnik, Danaja Petek, Pia Planinšek, Maša Popič, Tisa Rodošek, Eva Šelih, Valentina Šink, Manca Špegel in Lana Vidmar.
Recenzenti:
izr. prof. dr. Sergej Pirkmajer, dr. med. Prof. dr. Robert Roškar, mag. farm. prof. dr. Tihomir Tomašič, mag. farm. Izr. prof. dr. Lovro Žiberna, mag.farm.
Lektoriranje:
Lektoriranje in jezikovno svetovanje, Jasmina Vajda Vrhunec, s. p.
Oblikovanje:
EVING, Eva Veber, s. p., Eva Veber
Grafični elementi:
Anja Kern
Tisk:
PARTNER GRAF zelena tiskarna d. o. o.
ISSN: 1408-7650 (Glasilo je vpisano v register javnih glasil pod št. 1459.)
Fakulteta za farmacijo, DŠFS, Spatula, Aškerčeva cesta 7, 1000 Ljubljana
Kazalo
Uvodnik
Iz stroke
4
9
Astrofarmacija: stabilnost zdravil v vesolju
Molekularne metode za dokazovanje eritropoetina pri genskem dopingu
13 Sindrom Alica v čudežni deželi: nevrološka skrivnost popačene resničnosti
17 Od atomov do bioloških poti: uporaba večnivojskih grafovskih nevronskih mrež v farmakologiji
Kotiček industrijske farmacije
23 Liofilizacija: ključ do stabilnosti občutljivih zdravil
Kotiček laboratorijske biomedicine
26 Pomanjkanje vitamina D kot epidemija sodobnega časa
Kozmetološki kotiček
29 Parfum pod drobnogledom: kemijsko-fiziološki vidiki parfumov
Na pogovoru
31 Iz Fakultete za farmacijo na »British Society for Antimicrobial Chemotherapy«: intervju s Špelo Oberstar, mag. farm.
34 Ni ene prave poti: kako zgraditi kariero v farmacevtski industriji – intervju z dr. Juretom Vajsom
Kratke novice
Dogajalo se je
Utrinki ERASMUS+ izmenjav
Dogajalo se bo
Šport
Fun facts
Farmaskop
Mit
Uvodnik
Dragi bralke in bralci!
Ker sem svoj mandat začela z jubilejno številko, sem mislila, da bo po izdaji nadaljnje delo potekalo z lahkoto, pa ni čisto tako. Sestavljanje vsake številke terja ogromno truda, sploh zdaj, ko vse cveti in okoli mene vsi kar naprej kihajo. K sreči prihajajoče poletje prinaša tudi daljše dneve, ki dajejo občutek, da imam več časa kot običajno. Videti je, da imajo več energije tudi naši avtorice in avtorji, ker so e-poštna sporočila, ki jih dobivam v nočnih urah, vse pogostejša.
V 101. številki boste, kot običajno, lahko prebrali marsikaj zanimivega in tudi uporabnega – od tega, kako se pametno nadišaviti in pošteno športati, do tega, kako bo po koncu poletja treba poskrbeti za dovoljšno količino vitamina, odvisnega od sonca. V rubriki Na pogovoru smo gostili dva gosta, ki podajata edinstven pogled na življenje po študiju, proti koncu številke pa boste lahko prebrali, kaj vse počnejo naši študenti v okviru študija in v svojem prostem času.
Iskreno se zahvaljujem vsem avtoricam in avtorjem, ki ste pridno pisali članke in prispevke, recenzentom za skrben pregled in vse koristne komentarje ter uredniškemu odboru za vse, od prvega do zadnjega pregleda.
V prihajajočem izpitnem obdobju vam želim veliko pridobljenega znanja, še bolj pa, da bi vam spomin najbolje služil prav takrat, ko bo treba odgovarjati na vprašanja. Ne pozabite, da po vsakem dežju posije sonce, vsakemu spomladanskemu izpitnemu obdobju pa sledijo počitnice. Srečno!
Eva Šelih, glavna urednica Spatule 2026
Uredniški odbor 2026 (od leve proti desni): Brina Jakopič, Lucija Cör, Mihaella Hrovatič Petrović, Eva Šelih, Eva Ivić, Pia Planinšek in Kaja Balaško.
Astrofarmacija: stabilnost zdravil v vesolju
Avtorica: Manca Špegel, 4. letnik EM FAR I Recenzent: prof. dr. Robert Roškar, mag. farm.
Učinkovitost terapije v vesolju je odvisna od varnih, kakovostnih in stabilnih zdravil. Ključno vlogo ima astrofarmacevt, ki spremlja odziv na zdravila, pripravlja medicinske komplete, skrbi za farmacevtsko oskrbo in optimizacijo zdravljenja ter nadzira stabilnost zdravil v ekstremnih razmerah, kar je bistveno za uspeh dolgotrajnih vesoljskih odprav.
Med vesoljskimi poleti se astronavti soočajo z različnimi zdravstvenimi težavami, kot so zmanjšanje kostne gostote, izguba mišične mase, motnje spanja, slabost, alergije in okužbe. Posledično uporabljajo različna zdravila, kot so analgetiki, antiemetiki, uspavala, protivirusna in protibakterijska zdravila, zdravila za ohranjanje kostne mase, vitamini in zdravila za zdravljenje prebavnih motenj. Ta zdravila se uporabljajo ob predpostavki, da delujejo podobno kot na Zemlji, saj vpliv vesoljskega okolja na njihovo učinkovitost še ni povsem raziskan.
Raziskave kažejo, da je potreba po zdravilih velika, saj so raziskovalci med šestmesečno odpravo na Mednarodni vesoljski postaji (angl. International Space Station, ISS) zabeležili povprečno štiri zdravila na teden na posameznega člana posadke. Pri dolgotrajnih misijah, ki lahko trajajo več let, se ta potreba še poveča, zamenjava zdravil pa ni mogoča. Po jemanju zdravil so astronavti poročali o zmanjšani učinkovitosti in pojavu neželenih učinkov že zgodaj med misijo, zato so ključne varnost, učinkovitost in stabilnost zdravil. Velik pomen predstavlja tudi ohranitev roka uporabnosti skozi celotno trajanje vesoljske misije.
Rok uporabnosti in stabilnost zdravil
Na podlagi študij stabilnosti, ki vključujejo spremljanje vpliva različnih okoljskih dejavnikov, kot so temperatura, svetloba, vlaga, pH in kisik, se na podlagi realnih, pospešenih in stresnih pogojev določi rok uporabnosti. Ta predstavlja časovno obdobje, v katerem zdravilo, shranjeno pod predpisanimi pogoji, ohrani svojo kakovost, varnost in učinkovitost, običajno z vsaj 90 % deklarirane vsebnosti učinkovine. Pri definiranju roka uporabnosti se strokovnjaki sklicujejo na tako imenovane smernice ICH (angl. International Council for Harmonisation), ki opredeljujejo postopke za ocenjevanje stabilnosti zdravil (1, 8). Stabilnost zdravil pa predstavlja ključno lastnost kakovosti farmacevtskih izdelkov in opisuje obseg, v katerem zdravilna učinkovina ali končni izdelek ohranita svoje lastnosti skozi celotno obdobje skladiščenja in uporabe (2). Da bi zdravilo veljalo za stabilno, mora ohraniti svoje fizikalne in kemijske značilnosti brez pomembnih sprememb, pri čemer ne sme prihajati do bistvenih izgub učinkovine ali nastanka škodljivih razgradnih produktov (3). Raziskave stabilnosti zdravil v vesoljskem okolju so trenutno še v začetni fazi, zato predstavlja ocenjevanje stabilnosti za dolgotrajne vesoljske odprave poseben izziv, ki presega okvirje standardnih, na Zemlji utemeljenih pristopov (4).
Učinkovitost zdravil v vesolju
Stabilnost zdravil je ključna za njihovo učinkovitost in kakovost, saj le stabilni farmacevtski izdelki zagotavljajo pričakovani
terapevtski učinek. Sprva so medicinski kompleti vsebovali le nekaj osnovnih zdravil, danes pa lahko na ISS najdemo na stotine zdravil v različnih oblikah, skupaj z diagnostično in terapevtsko opremo (4).
Pregled poročil posadke je pokazal, da zdravila včasih ne dosegajo pričakovane učinkovitosti pri obvladovanju pogostih težav, kar kaže na to, da terapevtski učinek v vesolju pogosto ne dosega standardov, postavljenih na Zemlji. Eden izmed takšnih primerov je nepopolno ublažen glavobol z običajnim odmerkom ustreznega zdravila (3, 4, 5).
Možni razlogi za to so nestabilnost ali neustrezna stabilnost zdravil, ki niso bila preizkušena za specifične pogoje vesoljskega okolja. To poudarja pomen ohranjanja kakovosti in zanesljivosti skozi celotno obdobje trajanja misije (4).
Vrste nestabilnosti zdravil
Kot že prej omenjeno, lahko nestabilnost farmacevtskih izdelkov vpliva na njihovo kakovost, učinkovitost in varnost zaradi kemijskih ali fizikalnih sprememb (4).
Kemijska nestabilnost vključuje reakcije, kot so oksidacija, redukcija ali hidroliza, ki lahko zmanjšajo vsebnost aktivne sestavine oziroma zdravilne učinkovine, spremenijo pomožne snovi ali tvorijo toksične razgradne produkte. Pri tem je pomembno razumevanje profila razgradnje zdravila, saj so lahko razgradni produkti nevarnejši kot zmanjšanje učinkovitosti zdravila. Fizikalna nestabilnost pa se lahko
kaže kot sprememba videza, konsistence, pH ali drugih organoleptičnih lastnosti, ki lahko vplivajo na sproščanje zdravilne učinkovine in s tem na terapevtski učinek. Obstajajo različni dejavniki v vesolju, ki lahko potencialno vplivajo na stabilnost zdravila, kar nakazuje potrebo po natančnem proučevanju in spremljanju farmacevtskih izdelkov v vesolju (3, 4, 6).
Okoljski dejavniki, ki vplivajo na nestabilnost zdravil v vesolju
Med vesoljskimi misijami so farmacevtski izdelki izpostavljeni raznovrstnim okoljskim stresorjem, ki lahko neposredno ali posredno vplivajo na njihovo stabilnost. Med glavnimi dejavniki so mikrogravitacija, prekomerne vibracije, nihanja temperature in vlažnosti ter izpostavljenost različnim vrstam sevanja. Vakuum v vesoljskem plovilu lahko povzroči izhlapevanje topil ali vode iz formulacij, medtem ko temperaturni pogoji in pogoji vlažnosti niso dovolj, da bi preprečili pospešeno kemijsko ali fizikalno razgradnjo. Temperatura in relativna vlažnost se namreč med vesoljskimi poleti vzdržujeta analogno pogojem na Zemlji. Podatki, zabeleženi na ISS, kažejo, da je temperatura okoli 25 ± 2 °C, relativna vlažnost pa 36 ± 3 % (4).
Vesoljsko sevanje je eden ključnih dejavnikov, ki vpliva na stabilnost zdravil. Razlikujemo neionizirajoče sevanje (radijski valovi, mikrovalovi, infrardeča, vidna in UV-svetloba) ter ionizirajoče sevanje, ki vključuje alfa in beta delce, gama in rentgenske žarke, galaktične kozmične žarke ter ujetje protonov (1, 4). Ionizirajoče sevanje lahko poškoduje zdravila neposredno z ionizacijo molekul aktivne sestavine in pomožnih snovi ali posredno z nastankom radikalov, ki reagirajo z molekulami zdravila in povzročajo kemijske spremembe, kot so radioliza, polimerizacija in razgradnja kemičnih vezi. Posledice vključujejo spremembe topnosti, barve, trdote ali farmakološke aktivnosti zdravila. Izpostavljenost sevanju v vesolju se razlikuje od razmer na Zemlji, kjer se ionizirajoče sevanje uporablja v kontroliranih pogojih radiosterilizacije, kjer se v kratkem času sprostijo visoki odmerki. V vesolju pa so zdravila dlje časa izpostavljena nizkim, a stalnim odmerkom različnih vrst sevanja, kar lahko postopoma vpliva na njihovo nestabilnost ter povzroči razgradnjo učinkovin in nastanek potencialno toksičnih produktov (7, 10).
V spodnjem grafu je prikazana primerjava kumulativnih odmerkov sevanja na Zemlji in v vesolju. Razberemo lahko, da je kumulativni odmerek v vesolju bistveno višji kot na Zemlji. S tem lahko potrdimo, da je ionizirajoče sevanje najverjetneje glavni dejavnik pospešene razgradnje, medtem ko imata temperatura in vlažnost manjši vpliv (8).
Vibracije, ki nastajajo zaradi delovanja pogonskih sistemov, hipergravitacijskih sil ob izstrelitvi in mikrogravitacijskih pogojev v orbiti, povzročajo dodatni mehanski stres, ki lahko spremeni fizikalne lastnosti farmacevtskih pripravkov, vključno z raztapljanjem in sproščanjem zdravilnih učinkovin. Poleg tega lahko z ogljikovim dioksidom bogata atmosfera in nihanja vlažnosti vplivajo na kemijsko stabilnost formulacij (2, 10).
Graf 2 predstavlja raziskave stabilnosti farmacevtskih izdelkov, shranjenih na ISS, kjer so rezultati pokazali, da
Graf 1: Primerjava kumulativnega odmerka sevanja med zemeljskimi in vesoljskimi poleti. Avtorica: Manca Špegel. Prirejeno po (8).
so spremembe razgradnih nečistot minimalne in niso presegle 1 % vsebnosti zdravilne učinkovine, kar ustreza kriterijem iz ameriške farmakopeje (USP). V nobeni časovni točki ni razviden očiten vpliv sevanja na raven nečistot. Enote sevanja pa so podane v enoti gray oziroma Gy, ki predstavlja absorbirano dozo sevanja (9).
Graf 2: Nečistote v tabletah prometazina. Avtorica: Manca Špegel. Prirejeno po (9).
Po opravljeni analizi vpliva sevanja na raztapljanje zdravil, ki je obsegala dve časovni točki, in sicer 2 in 18 mesecev (v letih 2018 in 2019), so vsi vzorci izpolnjevali zahteve USP za raztapljanje. Čeprav obstajajo jasne časovno povezane spremembe v raztapljanju prometazina in amoksicilina, se zdi, da izpostavljenost sevanju nima pomembnega vpliva na raztapljanje teh zdravil. Te ugotovitve predstavlja spodnji graf (9).
Graf 3: Rezultati poskusa raztapljanja za zdravili prometazin in amoksicilin. Avtorica: Manca Špegel. Prirejeno po (9).
Čeprav so trdne farmacevtske oblike na ISS večinoma ostale znotraj meja USP glede raztapljanja in razgradnih nečistot, dolgotrajna izpostavljenost ionizirajočemu sevanju predstavlja neznano tveganje za stabilnost zdravil (8, 9). Iz
študij je razvidno, da vesoljski poleti pri večini testiranih zdravil le minimalno prispevajo k razgradnji, zdravilne učinkovine pa se v vesolju med seboj razlikujejo po stabilnosti in stopnji degradacije (11).
Različne farmacevtske oblike in njihova stabilnost v vesolju
Stabilnost farmacevtskih oblik v vesolju se razlikuje glede na njihovo fizikalno stanje, pri čemer imajo posamezne formulacije specifične prednosti in omejitve. Trdne farmacevtske oblike, kot so tablete in kapsule, na splošno veljajo za stabilnejše, saj so manj dovzetne za kemijske reakcije, kot je hidroliza, in imajo daljši rok uporabnosti. Kljub temu lahko tudi pri njih pride do sprememb, kot so povečana drobljivost, spremembe trdote ali videza, kar lahko vpliva na raztapljanje in posledično na sproščanje zdravilne učinkovine (2, 4, 8).
Tekoče formulacije, vključno z raztopinami, suspenzijami in emulzijami, so praviloma manj stabilne zaradi večje reaktivnosti in možnosti nastanka radikalov (2). Na Zemlji so suspenzije in emulzije podvržene sedimentaciji, flokulaciji ali koalescenci, medtem ko je v mikrogravitaciji teh pojavov manj. To lahko na prvi pogled izboljša fizikalno stabilnost, vendar pa odsotnost gravitacije otežuje enakomerno odmerjanje, saj se vsebina ne razporedi homogeno, kar lahko vodi do variabilnega terapevtskega učinka (10).
Poseben izziv predstavljajo parenteralne formulacije, saj se v mikrogravitaciji zračni mehurčki ne dvignejo proti vrhu tekočine, kar otežuje njihovo odstranjevanje in lahko predstavlja tveganje pri aplikaciji. Zaradi tega se injekcije, napolnjene s tekočo vsebino, pogosto nadomeščajo s praškastimi oblikami, ki se pred uporabo rekonstituirajo, saj se s tem omogočita večja stabilnost in varnejša uporaba (4, 10).
Poltrdne farmacevtske oblike, kot so geli, kreme in mazila, pa so občutljive na spremembe v strukturi, saj lahko v mikrogravitaciji pride do ločevanja faz ali sprememb konsistence, kar vpliva na enakomerno porazdelitev zdravilne učinkovine (8).
Na splošno velja, da se različne farmacevtske oblike na vesoljske pogoje odzivajo različno, pri čemer je stabilnost močno odvisna od sestave formulacije in interakcij med njenimi komponentami, kar zahteva skrbno izbiro ustrezne oblike za uporabo v vesolju (7).
Rezultati pomembnejših študij
Za shranjevanje zdravil v vesolju se uporabljajo posebej zasnovani medicinski kompleti, v katere so farmacevtski izdelki pogosto prepakirani iz originalne ovojnine. Takšno prepakiranje, običajno v polipropilenske posode ali druge prepustne vsebnike, predstavlja pomemben dejavnik tveganja za zmanjšano stabilnost, saj zdravila izgubijo zaščito pred vlago, kisikom in sevanjem. Primerjava s študijo podaljšanega roka uporabnosti (SLEP) na Zemlji je pokazala, da zdravila v originalni ovojnini ostanejo stabilna več let, medtem ko v vesoljskih kompletih pogosto ne ustrezajo že po približno 28 mesecih, kar poudarja ključno vlogo ovojnine pri ohranjanju kakovosti zdravil (8, 11).
Ena najpomembnejših raziskav na tem področju je študija Du
in sodelavcev, ki je temeljila na štirih testnih kompletih zdravil, poslanih na ISS, in primerjavi z identičnimi kontrolnimi vzorci na Zemlji. V raziskavo so vključili zdravila iz iste proizvodne serije, jih prepakirali v standardizirane medicinske komplete in spremljali skozi več časovnih točk – od kratkotrajne izpostavljenosti do več kot dveh let. V komplete so bili nameščeni senzorji za spremljanje temperature, vlage in sevanja, kar je omogočilo neposredno povezavo med okoljskimi pogoji in stopnjo razgradnje. Vsi vzorci so bili po vrnitvi na Zemljo analizirani sočasno z uporabo naprednih analitskih tehnik, kot so tekočinska kromatografija visoke ločljivosti (HPLC), tekočinska kromatografija, sklopljena z masno spektrometrijo (LC-MS), in tekočinska kromatografija ultra visoke ločljivosti s tandemsko masno spektrometrijo (UHPLC-MS/MS). S tem se je zagotovila visoka točnost in natančnost pri določanju vsebnosti učinkovin (8, 11).
Rezultati študije so pokazali, da se število neustreznih zdravil v vesolju povečuje sorazmerno s časom shranjevanja. Po daljših odpravah je velik delež zdravil izgubil ustrezno vsebnost zdravilne učinkovine, kar potrjuje skupni vpliv vesoljskih dejavnikov. Pomemben vpogled ponazarja graf 4, iz katerega je razvidna nestabilnost formulacij ciprofloksacina in prometazina, kjer se nekatere oblike, kot so injekcije,
Slika 1: Eksperimentalni tovor in kompleti zdravil za delovanje na ISS. Avtorica: Manca Špegel. Prirejeno po (8).
Graf 4: Razgradnja ciprofloksacina in prometazina v različnih farmacevtskih oblikah. Avtorica: Manca Špegel. Prirejeno po (8).
razgrajujejo hitreje kot ostale. V grafu 4, označenem s črko a, je prikazana trdna snov, v grafu, označenem s črko b, poltrdna snov in v grafu, označenem s črko c, tekočina. Osenčeno območje predstavlja razpon kriterijev USP za navedbo na ovojnini zdravila, medtem ko črtkane črte označujejo rok uporabnosti. Vsebnost zdravilne učinkovine v formulacijah obeh zdravil je primerljiva med poletom v vesolje in na Zemlji, pri čemer zdravilo na Zemlji služi kot kontrola v poskusu. Oftalmološka raztopina ciprofloksacina iz kompletov za let in kontrolno skupino je imela sprejemljivo vsebnost zdravilne učinkovine po označenem roku uporabnosti, medtem ko se je injekcija prometazina med letom hitreje razgradila in dosegla nesprejemljivo jakost pred iztekom roka uporabnosti (8).
V eni izmed študij so ugotovili, da so nekateri antibiotiki še posebej občutljivi na pogoje v vesolju. Takšen primer je kombinacija trimetoprima in sulfametoksazola, kjer se je vsebnost učinkovine v orbiti hitreje znižala pod meje sprejemljivosti (8).
Čeprav zdravila v vesolju praviloma izgubljajo učinkovitost hitreje kot na Zemlji, se po začetnem obdobju (približno dveh tednih) hitrost razgradnje nekoliko stabilizira. Kljub temu se jasno kaže, da nezaščiteno prepakiranje bistveno prispeva k pospešeni razgradnji. Čeprav se med raziskovalnimi odpravami ni najbolje zanašati na delno razpadla zdravila, rezultati kažejo, da bi večina testiranih formulacij še vedno ohranila zadostno vsebnost aktivne učinkovine za ustrezen terapevtski učinek. Simulirani in dejanski poskusi stabilnosti zdravil, kot so jih izvedli Du in sodelavci na ISS, so ključni za razvoj smernic, izboljšanje strategij na področju ovojnine in določanje ustreznega roka uporabnosti zdravil za prihodnje vesoljske misije (11).
Inovacije in strategije za izboljšanje stabilnosti zdravil v vesolju
Za premagovanje težav z nestabilnostjo zdravil v vesoljskem okolju je mogoče uporabiti več strateških pristopov, ki vključujejo izboljšave na področju ovojnine, formulacij in naprednih tehnologij. Ti pristopi so ključni za zagotavljanje varnosti in učinkovitosti zdravil med dolgotrajnimi vesoljskimi poleti (4).
1. Ovojnina in pogoji shranjevanja
Ovojnina predstavlja prvi in ključni zaščitni sloj zdravil, vendar se je izkazalo, da klasični materiali v vesolju niso dovolj učinkoviti. Medtem ko na Zemlji uspešno ščitijo pred svetlobo in vlago, ne zagotavljajo ustrezne zaščite pred visokoenergijskim ionizirajočim sevanjem, ki lahko povzroča razgradnjo zdravilnih učinkovin. Zato se razvijajo napredni materiali, zlasti polimeri z nizkim atomskim številom, kot je polietilen visoke gostote, ki učinkoviteje absorbirajo in dušijo sevanje (10).
Poleg izbire materiala je ključna tudi ustrezna zasnova ovojnine. Mehanske napetosti, mikrorazpoke in nepopolna tesnitev lahko zmanjšajo njeno zaščitno funkcijo ter omogočijo vdor vlage in plinov, kar dodatno pospeši razgradnjo zdravil. Neustrezna ovojnina tako predstavlja enega glavnih dejavnikov tveganja za zmanjšanje stabilnosti. Pri izbiri optimalnega materiala zanjo pa sta
ključna dejavnika občutljivost na sevanje in podaljšanje roka uporabnosti za dolgotrajne vesoljske odprave (10).
Kot dodatna strategija se proučuje tudi shranjevanje pri kriogenih temperaturah, kar lahko bistveno upočasni kemijske reakcije in poveča odpornost zdravil na sevanje, vendar je implementacija takšnih sistemov v vesoljskih pogojih tehnično zahtevna in logistično omejena (4).
2. Formulacije in sistemi za dostavo zdravil
Za povečanje stabilnosti zdravil v vesolju se uporabljajo trije glavni pristopi: optimizacija pomožnih snovi, dodajanje radioprotektivnih komponent ter razvoj naprednih mikro- in nanoformulacij. Uporaba stabilizatorjev, kot so askorbinska kislina, manitol ali nikotinamid, lahko zmanjša oksidativni stres in upočasni razgradnjo učinkovin, kar prispeva k daljši stabilnosti formulacij (1, 4).
Pomemben napredek predstavljajo mikro- in nanosistemi za dostavo zdravil, ki omogočajo enkapsulacijo učinkovin in njihovo zaščito pred zunanjimi vplivi, kot so UVsevanje, kisik in vlaga. Poleg zaščitne funkcije izboljšajo tudi topnost in biološko uporabnost ter omogočajo ciljno dostavo učinkovin, kar je še posebej pomembno v pogojih mikrogravitacije (1).
Napredni sistemi, kot so samomikroemulgirajoči sistemi (angl. Self-Microemulsifying Drug Delivery Systems, SMEDDS), dodatno izboljšajo fotostabilnost zdravil in zmanjšajo njihovo razgradnjo ob izpostavljenosti svetlobi. Med obetavne tehnološke pristope spada tudi kokristalizacija, ki izboljša fizikalno in kemijsko stabilnost učinkovin ter poveča njihovo odpornost na okoljske dejavnike, kot so toplota, vlaga in oksidacija (10).
3. Prihodnje inovacije in razvojni pristopi Poleg izboljšav obstoječih sistemov se razvijajo tudi povsem novi pristopi, kot je proizvodnja zdravil neposredno v vesolju. Tehnologije, kot sta 3D-tiskanje in uporaba biotehnoloških sistemov, kjer imajo rastline vlogo bioreaktorjev za proizvodnjo zdravil, omogočajo izdelavo zdravil na mestu uporabe, s čimer se izognemo težavam dolgotrajnega shranjevanja in transporta. Zanimiv primer uporabe biotehnoloških sistemov predstavlja gensko spremenjena solata, ki proizvaja paratiroidni hormon (PTH) za preprečevanje izgube kostne mase pri astronavtih (10). Prihodnje inovacije v vesoljski medicini, vključno s personalizirano medicino, farmakogenetskim testiranjem, mikrofiziološkimi sistemi (»organi na čipu«) in telemedicino, bodo omogočile boljše razumevanje delovanja zdravil v vesolju ter optimizacijo odmerjanja in individualizacijo terapije, kar je ključno za varno in učinkovito izvajanje dolgotrajnih vesoljskih odprav (1).
Vesoljski pogoji vplivajo na fiziologijo astronavtov, kar posredno spreminja farmakokinetiko in farmakodinamiko zdravil. Mikrogravitacija povzroča premike tekočin, izgubo mišične in kostne mase, spremembe imunskega sistema ter prilagoditve prebavnega trakta in presnovnih encimov. V kombinaciji z izpostavljenostjo sevanju se lahko zmanjšata absorpcija in učinkovitost zdravil ter poveča tveganje za toksičnost. Fiziološke prilagoditve prizadenejo skoraj vse
organske sisteme, njihova intenzivnost pa je odvisna od trajanja in narave misije ter dodatnih stresorjev, kot so dehidracija, motnje spanja in spremembe v prehrani (12, 13, 14).
Pomen razvojnih pristopov dodatno potrjujejo ugotovitve študij, ki kažejo, da lahko pri dolgotrajnih misijah učinkovitost zdravil postopno upada, zlasti v začetni fazi poleta. K temu poleg vesoljskih pogojev delno prispevajo tudi spremembe v načinu shranjevanja, vključno s prepakiranjem v manj zaščitne sisteme. Čeprav so razlike med vesoljskimi in zemeljskimi pogoji pogosto omejene, lahko dolgotrajna izpostavljenost vodi do zmanjšanja vsebnosti učinkovine pod priporočene vrednosti, kar zahteva izboljšane pristope za zagotavljanje stabilnosti in zanesljivosti zdravil v vesolju (11).
Sklep
Ohranjanje zdravja astronavtov v edinstvenem, izoliranem in ekstremnem vesoljskem okolju ostaja eden ključnih pogojev za uspešno izvedbo vesoljskih odprav, pri čemer imajo varna in učinkovita zdravila osrednjo vlogo. Kljub napredku na področju vesoljske medicine je raziskav o stabilnosti farmacevtskih izdelkov v vesolju še vedno relativno malo. Obstoječe študije so pogosto omejene z majhnimi vzorci, pomanjkanjem ustreznih kontrolnih skupin in variabilnostjo med serijami zdravil, kar otežuje zanesljivo oceno tveganja za njihovo nestabilnost.
Dodatne izzive predstavljajo dejavniki, kot so dolgotrajna izpostavljenost nizkim odmerkom sevanja, spremembe ovojnine oziroma prepakiranje zdravil in interakcije med materiali, ki lahko vplivajo na rok uporabnosti in kakovost zdravil. Hkrati se z daljšanjem trajanja vesoljskih poletov povečuje tudi potreba po zanesljivi in dolgoročno stabilni medicinski oskrbi, pri čemer standardni zemeljski pristopi shranjevanja pogosto ne zadostujejo.
Prihodnje vesoljske odprave, ki bodo trajale več kot dve leti, bodo zahtevale popolno medicinsko samozadostnost, saj redna oskrba z Zemlje ne bo več mogoča. Kombinacija okoljskih stresorjev, kot so sevanje, mikrogravitacija, vibracije ter temperaturna in vlažnostna nihanja, skupaj s fiziološkimi spremembami pri astronavtih lahko nepredvidljivo vplivajo na učinkovitost zdravil. Iz tega razloga bodo za varno izvedbo daljših odprav bistveni nadaljnje raziskovanje stabilnosti zdravil, razvoj naprednih formulacij ter optimizacija shranjevalnih strategij in strategij, povezanih z ovojnino, ki bodo omogočile zanesljivo in učinkovito uporabo zdravil tudi v najzahtevnejših pogojih vesolja.
1. Zinnet Şevval Aksoyalp, Aybala Temel, Merve Karpuz. Pharmacological Innovations in Space: Challenges and Future Perspectives. Pharmaceutical Research. 2024 Nov 12;
2. Simon A, Smarandache A, Iancu V, Mihail Lucian Pascu. Stability of Antimicrobial Drug Molecules in Different Gravitational and Radiation Conditions in View of Applications during Outer Space Missions. 2021 Apr 12 [cited 2023 Jun 24];26(8):2221–1. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/ PMC8069917/
3. Blue RS, Bayuse TM, Daniels VR, Wotring VE, Suresh R, Mulcahy RA, et al. Supplying a pharmacy for NASA exploration spaceflight: challenges and current understanding. npj Microgravity. 2019 Jun 13;5(1).
4. Mehta P, Bhayani D. Impact of space environment on stability of medicines: Challenges and prospects. Journal of Pharmaceutical and Biomedical Analysis. 2017 Mar;136:111–9.
5. Aziz S, Raza MA, Noreen M, Iqbal MZ, Raza SM. Astropharmacy: Roles for the Pharmacist in Space. INNOVATIONS in pharmacy. 2022 Oct 19;13(3):13.
6. Putcha L, Berens KL, Marshburn TH, Ortega HJ, Billica RD. Pharmaceutical use by U.S. astronauts on space shuttle missions. Aviation, Space, and Environmental Medicine [Internet]. 1999 Jul 1;70(7):705–8. Available from: https://pubmed.ncbi. nlm.nih.gov/10417009/
7. Blue RS, Chancellor JC, Antonsen EL, Bayuse TM, Daniels VR, Wotring VE. Limitations in predicting radiation-induced pharmaceutical instability during long-duration spaceflight. npj Microgravity. 2019 Jun 6;5(1).
8. Du B, Daniels VR, Vaksman Z, Boyd JL, Crady C, Putcha L. Evaluation of Physical and Chemical Changes in Pharmaceuticals Flown on Space Missions. The AAPS Journal. 2011 Apr 9;13(2):299–308.
9. Plante I, Daniels V, Young M, Gaza R, Wu H, Reichard JF. The long-term stability of solid-state oral pharmaceuticals exposed to simulated intravehicular space radiation. npj Microgravity [Internet]. 2025 May 17 [cited 2025 May 25];11(1). Available from: https://www.nature.com/articles/s41526-025-00469-w
10. Pachiyappan JK, Patel M, Roychowdhury P, Nizam I, Seenivasan R, Sudhakar S, et al. A review of the physiological effects of microgravity and innovative formulation for space travelers. Journal of Pharmacokinetics and Pharmacodynamics. 2024 Aug 20;51(6):605–20.
11. Reichard JF, Phelps SE, Lehnhardt KR, Young M, Easter BD. The effect of long-term spaceflight on drug potency and the risk of medication failure. npj Microgravity. 2023 May 5;9(1).
12. Eyal S, Derendorf H. Medications in Space: In Search of a Pharmacologist’s Guide to the Galaxy. Pharmaceutical Research. 2019 Aug 14;36(10).
13. Kast J, Yu Y, Seubert CN, Wotring VE, Derendorf H. Drugs in space: Pharmacokinetics and pharmacodynamics in astronauts. European Journal of Pharmaceutical Sciences [Internet]. 2017 Nov 15;109:S2–8. Available from: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0928098717302531
14. Derobertmasure A, Toh LS, Wotring VE, Williams PM, Morbidelli L, Stingl JC, et al. Pharmacological countermeasures for long-duration space missions: addressing cardiovascular challenges and advancing space-adapted healthcare. European Journal of Pharmaceutical Sciences [Internet]. 2025 Mar 8;209:107063. Available from: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0928098725000624
VIRI
Molekularne metode za dokazovanje
eritropoetina
pri genskem dopingu
Avtorica: Eva Krušnik, 4. letnik EMŠ Farmacija I Recenzent: izr. prof. dr. Lovro Žiberna, mag. farm.
S tem ko klinična genska terapija napreduje v smeri uresničevanja svojega potenciala, narašča zaskrbljenost zaradi zlorabe te tehnologije za izboljšanje športnih dosežkov. Čeprav je genski doping prepovedan s strani Svetovne protidopinške agencije (angl. World Anti-Doping Agency, WADA), njegovo odkrivanje ostaja velik izziv. Genski doping z eritropoetinom (EPO) vključuje nezakonit prenos transgena za EPO z namenom povečanja endogene proizvodnje rdečih krvnih celic, s čimer se izogne obdobju, v katerem je to mogoče odkriti s tradicionalnimi testi na ravni beljakovin. Zato je pomembno razvijanje novih metod dokazovanja, ki so zmožne potrditi prisotnost transgena z veliko občutljivostjo in specifičnostjo.
Eritropoetin
Endogeni EPO je glikoproteinski hormon, ki uravnava eritropoezo s spodbujanjem preživetja, proliferacije in diferenciacije eritroidnih prekurzorjev. Peritubularne celice ledvičnega korteksa proizvajajo večino EPO, ki ga najdemo pri odraslem človeku, medtem ko so jetra glavno mesto proizvodnje pri plodu. Proizvodnja EPO lahko v majhnih količinah poteka tudi v vranici, jetrih, kostnem mozgu, pljučih in možganih. Zmanjšana oksigenacija v ledvici aktivira HIF-odvisno signaliziranje v ledvičnih peritubularnih intersticijskih celicah, kar poveča sintezo in izločanje EPO (1).
EPO oziroma sredstva, ki spodbujajo eritropoezo, se uporabljajo predvsem za zdravljenje anemije pri kronični ledvični bolezni, anemije, povezane z zdravljenjem z zidovudinom pri okužbi s HIV, anemije pri nekaterih bolnikih na mielosupresivni kemoterapiji in v izbranih perioperativnih okoliščinah (anemija pri nedonošenčkih) za zmanjšanje potrebe po krvni transfuziji. Napredek na področju manipulacije z DNA je omogočil uporabo genske terapije pri zdravljenju teh bolezni. Genski doping z EPO je za zlorabo v športu privlačen zato, ker bi lahko po enkratnem vnosu transgena omogočil dolgotrajnejše in stabilnejše izražanje EPO kot ponavljajoče se aplikacije rekombinantnega EPO (2). Koncentracija EPO v krvi se lahko poveča na visoki nadmorski višini zaradi nastanka hipoksije. V patofizioloških razmerah pa se lahko pojavi kot kompenzatorni odziv pri izgubi krvi, hemolizi ali anemiji zaradi pomanjkanja železa. Redki karcinomi ledvičnih celic lahko prav tako povzročijo višjo raven EPO v krvi.
EPO poveča število eritrocitov in kapaciteto prenosa kisika, kar lahko izboljša aerobno zmogljivost in vzdržljivost. Prav zato je potencial zlorabe predvsem v vzdržljivostnih športih. Poleg kršitve športnih etičnih standardov lahko ta praksa povzroči resne neželene učinke, vključno s hiperviskoznostjo, trombozo, hipertenzijo in povečanim tveganjem za trombembolične zaplete (3).
Genski doping
Ena od glavnih prednosti genskega dopinga v primerjavi s klasičnim dopingom z zdravili ali rekombinantnimi beljakovinami je težavnost odkrivanja njegove uporabe. To stališče temelji na predpostavki, da bi bila vneseni gen (transgen) in beljakovina, ki se iz njega izraža (transgenska beljakovina), skoraj identična njunim endogenim prototipom, kar bi otežilo opredelitev cilja za testiranje. Poleg tega, ker so mišice verjetno ciljno tkivo za vnos transgena, so bili izraženi predlogi, da bi zanesljivo testiranje genskega dopinga zahtevalo biopsijo mišic, kar je zaradi invazivnosti postopek, ki ni primeren za šport (4).
Prenos gena lahko poteka in vivo z intramuskularno injekcijo, ki vsebuje virus s kodiranim genom, ali ex vivo , kjer športniku odvzamejo njegove lastne celice, jih vzdržujejo v kulturi v laboratoriju in nato s pomočjo virusnega prenašalca vanje vnesejo želen genski zapis, ki se prenese v tarčno tkivo (5).
Čeprav dokazovanje predstavlja velik tehnični izziv, obstaja nekaj uporabnih metod. Ločimo neposredne in posredne pristope. Neposredni pristopi ciljajo na dokazovanje transgena, medtem ko posredni ciljajo na dokazovanje človeškega odziva na doping. Primeren test za genski doping mora biti ustrezen glede na vzorce, ki so na voljo za zbiranje (npr. kri ali urin) in vsebujejo tarčo dokazovanja daljše časovno obdobje. Metoda mora biti visoko specifična, občutljiva in ustrezno validirana. Dodatna prednost pa je, če je hitra, poceni in omogoča visokozmogljivo analizo (4).
Neposredne metode za dokazovanje
Molekularna osnova za neposredno dokazovanje temelji na razlikovanju med endogenim genom v genomski DNA (gDNA) in eksogeno vneseno komplementarno DNA (cDNA) za EPO, ki praviloma ne vsebuje intronov (nekodirajoča vrinjena zaporedja med eksoni, ki se po prepisu v primarno
RNA izrežejo) in zato vsebuje ekson-ekson stike, značilne za transgen, ki jih v genomskem lokusu ni. PCR ali metode sekvenciranja so zasnovane tako, da zajamejo te stike in amplificirajo le zaporedja, pridobljena iz transgenov, ne pa endogenega EPO, kar omogoča visoko specifično dokazovanje iz vzorcev krvi.
Eksogena EPO cDNA, dostavljena kot plazmid ali virusni vektor, uvaja tudi zaporedja, pridobljena iz vektorskega ogrodja (promotorje, plazmidna zaporedja), kar zagotavlja dodatne tarče zaznavanja (4).
Testi PCR
Verižna reakcija s polimerazo ali PCR (angl. polymerase chain reaction ) pomnoži specifičen odsek DNA v milijone kopij s ponavljajočimi se avtomatiziranimi termičnimi cikli, ki pomenijo zaporedno spreminjanje temperature, saj to omogoča, da gre reakcija skozi tri glavne faze: denaturacija, prileganje in podaljševanje. Pri denaturaciji iz dvovijačne DNA nastaneta dve enoverižni matrici, kar je nujno potrebno, da se lahko v naslednji fazi oligonukleotidni začetniki (primerji) komplementarno vežejo na tarčno zaporedje. V fazi podaljševanja polimeraza podaljšuje oligonukleotidne začetnike in sintetizira novo verigo DNA. Molekularni testi PCR so specifični za dokazovanje tarčnega zaporedja v eksogenem EPO, ki ustreza eksonekson spoju v cDNA, saj ga specifični oligonukleotidni začetniki zmorejo prepoznati. S PCR lahko dokažemo majhno količino transgena na ozadju endogenega gena gDNA zaradi eksponentne pomnožitve tarče (6). Pri trenutno uveljavljenih PCR-pristopih za humano protidopinško testiranje je osrednji vzorec polna kri, odvzeta v K2EDTA, medtem ko so plazma, urin in nekateri drugi biološki matriksi pogosteje opisani v konjskih modelih ali v eksperimentalnih študijah (7).
Zelo primerna je metoda PCR v realnem času (qPCR) na osnovi hidrolizirajočih sond, kjer za določeno zaporedje uporablja specifične fluorescenčno označene oligonukleotide za odkrivanje in amplificiranje DNA. Poteka tako, da se najprej vzame vzorec (kri ali urin), iz katerega se izolira DNA. Potrebno je tudi načrtovanje začetnih oligonukleotidov, ki so usmerjeni na transgen ali vektorski element. Pogosto se uporabljajo hidrolizne sonde, ki vsebujejo reporterski fluorofor in dušilec (angl. quencher ). Nato merimo naraščanje fluorescence v reakcijski zmesi, ki vsebuje vzorec z DNA, primerje, polimerazo, gradnike nove DNA (dNTP) in pufre. Rezultate
primerjamo s pozitivnimi kontrolami ali kalibracijsko krivuljo (8). qPCR za transgen EPO uporabljajo pri konjih tako, da iz krvnih celic izolirajo genomski material in v eni dupleksni reakciji hkrati ojačajo zaporedje transgenega EPO in endogeni marker TUBA4A. Na podlagi validiranih mej detekcije in notranje kontrole lahko zanesljivo ugotavljajo prisotnost genskega dopinga tudi tedne do mesece po aplikaciji vektorja (9). Nadgradnja te metode v rutinski dopinški kontroli vključuje uvedbo avtomatizirane izolacije DNA, optimizacijo koncentracij začetnih oligonukleotidov in sond ter dodajanje eksogene interne kontrole za analizo plazme, s čimer se pomembno povečajo pretočnost, ponovljivost in občutljivost testa (10). qPCR so s sistematično optimizacijo reakcijskih pogojev in preverjanjem meje dokazovanja validirali kot občutljivo in ponovljivo metodo za dokazovanje genskega dopinga (11). S certificiranim sintetičnim referenčnim materialom EPO in sistematičnimi študijami odziva metode so avtorji potrdili linearno območje, mejo zaznave in ponovljivost testov qPCR, kar omogoča standardizirano in medlaboratorijsko primerljivo kvantifikacijo transgena pri dokazovanju genskega dopinga (12).
Še bolj robustna in občutljiva pa je digitalna metoda PCR (dPCR), ki poteka po enakih biokemičnih korakih kot klasična, vendar vključuje bistveno novost: vzorec se pred amplifikacijo razdeli na tisoče posameznih reakcij. Pri metodi ddPCR (droplet) reakcijsko zmes razdelijo v tisoče nanolitrskih kapljic, pri cdPCR (chamber) pa v mikrokomore. Vsaka enota dobi 0 ali nekaj molekul tarčne DNA, torej je po zaključku termocikliranja vsaka kapljica/ komora lahko pozitivna (fluorescenca) ali negativna, kar omogoča absolutno kvantifikacijo brez standardne krivulje (13, 14). Metoda nam omogoča analizo v zaprti reakcijski posodi, ki zmanjšuje tveganje za postamplifikacijsko kontaminacijo, saj bi ta lahko vodila do lažno pozitivnega testa, kar poveča ustreznost te metode za osnovo testov genskega dopinga z EPO.
Tehnične značilnosti PCR otežujejo odkrivanje novih ciljnih genov za doping, prav tako pa lahko spremembe kodonov na teh ciljih vplivajo na učinkovitost odkrivanja. Študija iz leta 2025 je izpostavila kritično ranljivost teh pristopov. Sintetični transgeni človeški EPO z zaporedji, optimiziranimi za kodone, se lahko izogne testom PCR, zasnovanim za zaporedje. Študija je pripravila standardne materiale iz genomskih in transgenih različic gena EPO in pokazala, da spremembe kodonov znatno ogrožajo učinkovitost zaznavanja, kar poudarja potrebo po pristopih z več začetnimi oligonukleotidi ali metodami, ki ne temeljijo na zaporedju (15).
Testi na osnovi CRISPR/Cas12a
CRISPR (angl. Clustered Regularly Interspaced Short Palindromic Repeats ) je naravni sistem bakterije za obrambo pred virusi, ki so ga znanstveniki spremenili v zelo natančno orodje za urejanje genov. V protidopinških analiznih pristopih se sistemi CRISPR/Cas12a ne uporabljajo
Slika 1: Shematski prikaz strategije za neposredno odkrivanje transgena EPO.
za urejanje genov, temveč kot zelo specifičen dokazovalni sistem za prepoznavo tarčnih nukleotidnih zaporedij. V laboratoriju vzamemo Cas nukleazo in umetno vodilno RNA, ki ji zapišemo zaporedje za poljubno tarčo DNA (16). Združeno z neposredno PCR iz krvi ali z alternativno metodo pomnoževanja z rekombinazo in polimerazo (angl. Recombinase polymerase amplification, RPA) lahko hitro ocenimo prisotnost gensko vnesenih zaporedij (6). Najprej uporabimo PCR ali RPA, da pomnožimo tarčo, nato pa uporabimo sistem za vrednotenje CRISPR/Cas12a. V sistemu CRISPR-Cas12a se lahko poleg EPO hkrati odkriva več ciljnih genov z mešanjem več različnih ciljno specifičnih CRISPR RNA (crRNA) s Cas12a. To omogoča hitro identifikacijo genov za doping, saj crRNA vodi Cas12a do tarčnega DNA. Ta začetni presejalni korak nam pove, ali je nek eksogeni gen v vzorcu, saj crRNA aktivira Cas12a, da ta cepi sonde in povzroči fluorescenco. Nato se za identifikacijo genov vzorec inkubira s kompleksom CRISPR-Cas12a, da ga ta na znanem mestu razcepi. Analiza fragmentnih vzorcev nam nato omogoči sekundarno potrditev z identifikacijo razcepljenih fragmentov ciljnih genov (17). Ena izmed občutljivejših metod za odkrivanje dopinga z uporabo gena EPO, ki je bila doslej objavljena, je sistem CRISPR brez amplifikacije z osmotsko krčljivimi mikrokapljami. Vključuje tarčno DNA in komplekse CRISPR/Cas12a v kapljicah dvojne emulzije (W/O/W). Osmotično krčenje koncentrira reakcijske sestavine, kar bistveno poveča intenzivnost fluorescenčnega signala brez amplifikacije nukleinske kisline. Dokazovanje poteka pri femtomolarnih koncentracijah, odčitavanje pa traja 30 minut. V primerjavi z nekrčljivimi formati je izboljšanje občutljivosti 25-kratno, odpravljeno pa je tudi tveganje za kontaminacijo in omejitve pri oblikovanju primerjev (18).
PCR-LC-MS
Metoda najprej iz konjske plazme izolira DNA, nato pa ciljni transgen EPO amplificira s PCR v prisotnosti dUTP, tako da so v nastali amplikon vgrajene uracilne baze. Po amplifikaciji vzorec obdelajo z encimom uracil-Nglikozilaza in vročim piperidinom, kar specifično razcepi mesta z uracilom in pretvori dolg amplikon v krajše enoverižne fragmente DNA, ki so primerni za ločbo s tekočinsko kromatografijo in analizo z visoko ločljivostno tandemsko masno spektrometrijo. Transgen EPO nato potrdijo z zaznavo visoko specifičnega oligonukleotidnega fragmenta, ki zajema spoj eksonov transgena, pri čemer je meja dokazovanja ocenjena pod 100 kopij/ml plazme. Pristop PCR LC HRMS/MS deluje kot ortogonalna, izjemno specifična potrditev pozitivnih rezultatov qPCR in kot platforma za prihodnje multipleksne teste LC MS za več transgenov (19).
Multipleksni potrditveni paneli
S strani WADA financiran 7-tarčni panel MALDI-TOF (matrično podprta laserska desorpcija/ionizacija s časom preleta) je zaznal transgensko DNA EPO v komercialnih proizvodih, dostopnih na črnem trgu na internetu. Masna
spektrometrija MALDI-TOF je hitra, občutljiva tehnika masne spektrometrije za analizo velikih biomolekul in polimerov. Reakciji PCR sledita ionizacija z MALDI in zaznavanje s TOF-MS. Uspeli so zaznati cDNA EPO, GH1, GH2, IGF1 in IGF2 v koncentracijah pod 0,01 odstotka gDNA na vseh mejah med eksoni. Za kvantifikacijo količine cDNA so v vzorce dodali GFP-plazmid (angl. green fluorescent protein ) in ugotovili stabilne vrednosti GFP v vseh vzorcih, kar je omogočilo kvantifikacijo cDNA za genski doping (20).
Še ena možna metoda je usmerjeno sekvenciranje naslednje generacije (angl. Next generation sequencing , NGS). Pri usmerjenem NGS se iz vzorca izolira celokupna DNA, ki lahko poleg gostiteljeve genomske DNA vsebuje tudi vektorsko ali plazmidno transgensko DNA; po pripravi knjižice in tarčnem zajemu se fragmenti sekvencirajo in bioinformatično primerjajo s transgenskimi zaporedji. Izolirana DNA se fragmentira, fragmenti pa se pripravijo za sekvenciranje z dodajanjem sekvenčnih adapterjev, ki omogočajo, da se fragmenti vežejo na »flow cell« (steklena komora v sekvencerju, kjer poteka sekvenciranje), da se nanje vežejo začetni oligonukleotidi. Fragmenti cDNA za genski doping se vežejo na z biotinom označene zajemne sonde (angl. lockdown probes ), usmerjene na vsa eksonekson tarčna mesta vseh znanih transkriptov za genski doping. Med reakcijo se dodajo blokirni oligonukleotidi, da se prepreči nespecifično vezanje zajemnih sond na sekvenčne adapterje. Potem se zajeti fragmenti magnetno izločijo s streptavidinovimi kroglicami, saj se močno vežejo z biotinom. Pomnožijo se s PCR in nato sekvencirajo. Oba pristopa lahko sočasno presajata EPO skupaj s šestimi ali več dodatnimi tarčami genskega dopinga z visoko specifičnostjo (21).
Sklep
Molekularne metode za dokazovanje genskega dopinga z EPO so v zadnjih dveh desetletjih napredovale od enostavnih testov PCR do sodobnih pristopov, ki omogočajo z eno meritvijo hkratno dokazovanje več transgenov. Kljub temu je prehod iz laboratorijskega razvoja v rutinsko protidopinško testiranje še vedno omejen le na peščico pristopov. Pri konjih so trenutno v uporabi validirane metode qPCR, predvsem dupleksni/ multipleksni testi za transgene EPO. Za humano testiranje je WADA razvila test PCR za genski doping z EPO in ga implementirala vsaj v enem akreditiranem laboratoriju, vendar še ni široko uveljavljen kot rutinski standard v vseh laboratorijih. V naprednih fazah validacije in razvoja so še digitalni pristopi PCR, multipleksni panel MALDI-TOF in NGS, ki omogočajo hkratno zaznavo več transgenov in ciljajo na širšo implementacijo v prihodnosti. Nadaljnji razvoj in posodabljanje metod sta nujna, saj se strategije izogibanja dokazovanju genskega dopinga nenehno razvijajo.
1. Haase VH. Regulation of erythropoiesis by hypoxia-inducible factors. Blood Rev. 2013 Jan;27(1):41–53.
2. Salamin O, Kuuranne T, Saugy M, Leuenberger N. Erythropoietin as a performance-enhancing drug: Its mechanistic basis, detection, and potential adverse effects. Molecular and Cellular Endocrinology. 2018:75–87.
3. Diamanti-Kandarakis E, Konstantinopoulos PA, Papailiou J, Kandarakis SA, Andreopoulos A, Sykiotis GP. Erythropoietin Abuse and Erythropoietin Gene Doping. Sports Medicine. 2005;35:831–840.
4. Baoutina A, Coldham T, Bains GS, Emslie KR. Gene doping detection: evaluation of approach for direct detection of gene transfer using erythropoietin as a model system. Gene Therapy. 2010;17:1022–1032.
5. Volodina O, Smirnikhina S. The Future of Gene Therapy: A Review of In Vivo and Ex Vivo Delivery Methods for Genome Editing-Based Therapies. Mol Biotechnol. 2025 Feb;67(2):425–437.
6. Yan J, Xu Z, Zhou H, Li T, Du X, et al. Integration of CRISPR/Cas12a and Multiplexed RPA for Fast Detection of Gene Doping. Anal Chem. 2022 Nov 29;94(47):16481–16490.
7. Tozaki T, Hamilton NA. Control of gene doping in human and horse sports. Gene Ther. 2022;29(3-4):107–112.
8. Sugasawa T, Hirokawa A, Otani N, Kanki Y, Nguyen KD, et al. Detection Method for Gene Doping in a Mouse Model Expressing Human Erythropoietin from Adeno-Associated Virus Vector-9. Genes (Basel). 2024 May 29;15(6):709.
9. Cheung HW, et al. A duplex qPCR assay for human erythropoietin (EPO) transgene to control gene doping in horses. Drug Test Anal. 2021;13(1):113–121.
10. Cheung HW, et al. Optimization and implementation of four duplex quantitative polymerase chain reaction assays for gene doping control in horseracing. Drug Test Anal. 2022;14:1587–1598.
11. Baoutina A, et al. Improved detection of transgene and nonviral vectors in blood. Hum Gene Ther Methods. 2013;24(6):345–354.
12. Baoutina A, et al. Synthetic certified DNA reference material for analysis of human erythropoietin transgene and transcript in gene doping and gene therapy. Gene Ther. 2016;23(10):708–717.
13. Tozaki T, Ohnuma A, Takasu M, Kikuchi M, Kakoi H, et al.. Droplet Digital PCR Detection of the Erythropoietin Transgene from Horse Plasma and Urine for Gene-Doping Control. Genes (Basel). 2019 Mar 21;10(3):243.
14. Furukawa R, Tozaki T, Kawate K, Kikuchi M, Ishige T, et al. Detection using chamber digital PCR with a DNA extraction-free method for gene-doping control. Forensic Sci Int. 2025 Sep;374:112545.
15. Wu D, Ding S, Liu N, Shi Y, Su P, et al. Codon changes challenge PCR-based gene doping detection. Gene Ther. 2025 Dec;32(6):632–640.
17. Yi JY, Choi H, Kim M, Jeong Y, Hahn JS, et al. High-throughput multiplexed gene and cell doping analysis through CRISPR-Cas12a system integrated with blood direct PCR. Sci Adv. 2025 Jul 11;11(28):eadv7234.
18. Han J, Ganguly R, Yi JY, Yun H, Jung SY, Sung C, Lee CS. Osmotically Tunable Microdroplets Enable Amplification-Free CRISPR Detection of Gene Doping. Adv Sci (Weinh). 2025 Dec;12(48):e15861.
19. Yuen BPN, et al. Gene Doping Control Analysis of Human Erythropoietin Transgene in Equine Plasma by PCR-LC-HRMS/MS. Anal Chem. 2024.
20. Naumann N, et al. Multiplex detection of seven transgenes for human gene doping analysis. Sci Rep. 2025;15(1):20219.
21. de Boer EN, van der Wouden PE, Johansson LF, van Diemen CC, Haisma HJ. A next-generation sequencing method for gene doping detection that distinguishes low levels of plasmid DNA against a background of genomic DNA. Gene Ther. 2019 Aug;26(7-8):338–346.
Postani del strokovne ekipe Lekarne Ljubljana FARMACEVT ZAČETNIK M/Ž
Pridruži se ekipi strokovnih sodelavcev Lekarne Ljubljana, ki z zasledovanjem odličnosti v skrbi za zdravje ljudi in pozornim odzivanjem na potrebe uporabnikov pomembno določa razvoj celotne lekarniške dejavnosti v Sloveniji. V največjem javnem lekarniškem zavodu v Sloveniji zaposlimo farmacevta začetnika (m/ž). Če ste pred kratkim zaključili študij farmacije vas vabimo, da nam pošljete prijavo na delovno mesto. Nudimo vam strokovno uvajanje pod nadzorom magistra farmacije za dobo šestih mesecev, nato pa možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Farmacevt za nedoločen čas.
PONUJAMO VAM:
• delo v stabilnem in razvojno naravnanem okolju,
• možnost profesionalnega razvoja in izobraževanja,
• možnost zaposlitve za nedoločen čas s polnim delovnim časom,
• delo v organizaciji s pridobljenim polnim certifikatom Družini prijazno podjetje.
Pisne prijave z dokazili nam pošljite po elektronski pošti na naslov: kadri@lekarna-lj.si.
Sindrom Alica v čudežni deželi:
nevrološka skrivnost popačene resničnosti
Avtorica: Liza Gačevič, 4. letnik EMŠ Farmacija I Recenzent: izr. prof. dr. Sergej Pirkmajer, dr. med.
Sindrom Alica v čudežni deželi (angl. Alice in Wonderland Syndrome, AIWS) je redka nevrološka motnja, ki je pogosto spregledana. Zanj so značilne vidne in zaznavne motnje, kot so spremenjeno zaznavanje velikosti, občutek lebdenja in motnje v zaznavanju časa. Po dr. Johnu Toddu nosi sindrom tudi ime –Toddov sindrom. Ta ga je kot prvi opisal leta 1955.
Zgodovinski kontekst
AIWS je dobil ime po znamenitem literarnem delu Alice’s Adventures in Wonderland Lewisa Carrolla, saj so nekatere zaznavne motnje pri sindromu podobne izkušnjam, ki jih v zgodbi doživlja glavna junakinja Alice. V knjigi se pojavljajo opisi nenadnih sprememb velikosti telesa, popačenega zaznavanja prostora in nenavadnega doživljanja okolice, kar je kasneje spodbudilo primerjavo med literarnim svetom in kliničnimi simptomi sindroma. Prav zaradi teh podobnosti se je v medicini uveljavilo poimenovanje, ki povezuje nevrološki pojav z literarno metaforo (1, 2).
Čeprav se danes kot uradni začetnik opredelitve sindroma navaja britanski psihiater John Todd, se je razlaganje simptomov začelo že prej. Že pred Toddom so nekateri avtorji opisovali bolnike z nenavadnimi motnjami telesne sheme in zaznavanja velikosti. Pomemben zgodnji prispevek je dal Caro Lippman, ki je na začetku petdesetih let 20. stoletja opozoril na podobnost med simptomi bolnikov z migreno in doživljanjem Alice v Carrollovi zgodbi (1, 2).
Prelomno leto sindroma je bilo leto 1955, ko je John Todd prvi uvedel izraz »Alice in Wonderland Syndrome«. Opisal ga je kot skupek simptomov, pri katerih prihaja do motenj vidnega zaznavanja, telesne sheme in občutka za čas, pri čemer je sindrom povezal predvsem z migreno in epilepsijo. Toddov prispevek je bil pomemben, ker je opisane zaznave pojava prvič združil v klinično sliko (2, 6).
Nekateri raziskovalci so domnevali, da je Lewis Carroll doživljal podobne simptome. Morda je trpel za migrenami z avro, kar bi lahko vplivalo na njegove opise zaznavanja v zgodbi. Ta povezava ni dokončno dokazana (2, 3).
Opredelitev sindroma
Sindrom spada med zelo redke nevrološke motnje, saj je bilo od leta 1955 dokumentiranih le 169 primerov, ki so trajali dovolj dolgo in bili tako resni, da so potrebovali neposredno zdravniško oskrbo, kar je predvsem posledica omejenih raziskav. Eden od razlogov, zakaj je narejenih tako malo raziskav, je kratkotrajnost simptomov, zato učinki AIWS ne trajajo dolgo. Nekatere raziskave kažejo, da do 30 % najstnikov doživi kratkotrajne epizode simptomov, vendar so potrebne nadaljnje raziskave, da bi ugotovili, zakaj se to dogaja. Trenutno še ni sprejetih meril za AIWS,
zato zdravstveni delavci pogosto uporabljajo svojo strokovno presojo. Zaradi vseh teh dejavnikov strokovnjaki menijo, da je stanje napačno diagnosticirano ali neprepoznano (4, 5).
AIWS je bil več desetletij spregledan, v zadnjem času pa je pritegnil več znanstvene pozornosti. K temu je prispeval razvoj funkcionalnih slikovnih metod, zlasti enofotonske emisijske računalniške tomografije (SPECT) in funkcionalne magnetne resonance (fMRI), ki omogočajo raziskovanje možganskih mrež, vpletenih v nastanek simptomov tega sindroma (4).
Sprva je bil sindrom opisan pri bolnikih, ki so trpeli za migrenami in/ali epilepsijo, kasneje pa so ugotovili, da je povezan s temporoparietalnimi lezijami. Prav tako so ga povezovali s psihiatričnimi stanji, kot sta depresija in shizofrenija, ter s hipnagognimi stanji (stanja, ki se dogajajo tik pred spanjem, zaznamovana z živimi vizijami, spomini in živahnimi zvočnimi ali vidnimi podobami) in uživanjem različnih psihoaktivnih snovi (4).
Simptomi
V zadnjih 60 letih so pri AIWS zabeležili 42 vidnih in 16 drugih simptomov. Vsem je skupno, da predstavljajo izkrivljenja čutnega zaznavanja in ne halucinacij ali iluzij. Halucinacije so zaznave, doživete brez ustreznega dražljaja iz zunanjega sveta. Iluzije izvirajo iz resničnega dražljaja zunanjega sveta, vendar ga posameznik zazna ali razlaga napačno. Simptomi AIWS prav tako temeljijo na dejanskih čutnih vtisih, vendar se kažejo kot specifična popačenja zaznave, na primer, ko
Slika 1: Alica v čudežni deželi.
se ravne črte zdijo valovite ali kot da se mirujoči predmeti premikajo (8).
Bolniki se soočajo z več različnimi simptomi, med katere spadajo metamorfopsija (občutek videnja objektov v popačeni obliki), mikropsija (predmeti so manjši, kot so v resnici), teleopsija (objekti se zdijo bolj oddaljeni, kot so v resnici), peleopsija (objekti se zdijo bližje, kot so v resnici) ali makropsija (objekti se zdijo večji, kot so v resnici). Spremenjeno je lahko tudi zaznavanje časa (neizmerno hitro ali počasno dogajanje), oblik in barv objektov ter okolice. Možen je pojav slušnih halucinacij, kot je popačenje glasu ali tona, bolniki slišijo nenavadno glasbo ali zvoke. Opisujejo tudi pojav slabosti, omotičnosti in agitiranost (1).
Mikropsija in makropsija sta opisani kot najpogostejša simptoma, pri kar 58,6 % bolnikov, kar nakazuje, da sta najbolj razširjeni vrsti popačenja, in tudi, da sta najbolj znani in posledično najpogosteje proučevani (6).
Simptomi so po navadi kratkotrajni, večinoma trajajo od nekaj minut do nekaj dni, vendar pa lahko pri nekaterih trajajo tudi več let ali celo življenje (6).
Patofiziologija
Simptomi AIWS se predpisujejo predvsem funkcionalnim in strukturnim motnjam v zaznavnem sistemu. Večina simptomov se pripisuje centralno lociranim nevronom in celicam, ki se selektivno odzivajo na določene vrste senzoričnih dražljajev (npr. za vid predvsem kortikalna območja V1–V5). Območje V4 vidne skorje se selektivno odziva na barvo, medtem ko se območje V5 na gibanje. Obe območji se odzivata tudi na obliko in globino, vendar dvostranska izguba funkcije V4 povzroči akromatopsijo (nezmožnost videti barve), dvostranska izguba V5 pa povzroči akinetopsijo (nezmožnost zaznavati gibanje). Podobno so bile identificirane različne populacije nevronov, odgovorne za posredovanje različnih vrst metamorfopsij. Včasih pa gre za neskladja višjega reda, med večjimi komponentami vidnega omrežja, ki se lahko med posamezniki razlikujejo (6).
Enako naj bi veljalo tudi za motnje telesne sheme (izkrivljena zaznava sebe oziroma okolice), in sicer v smislu, da so za
posredovanje iluzij telesne sheme odgovorne funkcijske in/ali strukturne motnje določenih nevronov v somatosenzoričnih kortikalnih območjih, predvsem deli območja, ki se nahajajo okoli parieto-temporo-okcipitalnega stičišča. Čeprav lahko tudi tu igra vlogo neskladje med komponentami višjega reda omrežja (6).
Ali so za posredovanje časovnih popačenj odgovorni podobni mehanizmi, še ni znano (6).
Etiologija
Stanj, ki povzročajo simptome AIWS, je veliko. Raziskovalci so bolnike razvrstili med tipe A (bolniki z motnjami telesne sheme) in B (vidne iluzije in moteno zaznavanje okolja). Medtem ko so bolniki, ki se soočajo z obojim, uvrščeni v tip C (1, 7).
Možgani
Nuklearne medicinske tehnike z uporabo tehnecija med epizodami AIWS so pokazale zmanjšano možgansko prekrvavitev v različnih delih možganov (frontalno, parietalno, temporalno itd.) in tudi v več regijah hkrati. Vzrok AIWS je tako lahko vsako stanje, ki prispeva k znižani prekrvavitvi možganov v vidnih poteh ali vidnih centrih (1, 5).
Migrenski glavoboli
Po eni izmed teorij je za simptome odgovorna lokalna ishemija v poteku vidnih poti, dodatno pa se pri migreni širi val depolarizacije celic v možganski skorji, ki povzroči izplavljanje kalijevih in kalcijevih ionov v zunajcelični prostor, dušikovega oksida in arahidonske kisline, ki aktivirajo nociceptroje v možganskih ovojnicah. Ti so del uravnavanja možganskožilnega sistema prek trigeminalnega živca, ki je povezan s talamusom in talamičnimi projekcijami v somatosenzorično skorjo. Bolniki z migreno občutijo med napadom intenziven, običajno enostranski, glavobol. Simptomi AIWS lahko občasno povsem nadomestijo simptome migrene (1, 5, 7, 12).
Migrena je najpogostejši vzrok za AIWS pri odraslih in drugi najpogostejši pri otrocih. Veliko otrok, pri katerih se je AIWS pojavil zaradi vzrokov, ki niso bili povezani z migreno, je imelo ustrezno družinsko anamnezo migrene in so imeli ali pa nedavno razvili migrenski glavobol (7).
Epilepsija
Pri epilepsiji prihaja do intenzivnih lokaliziranih električnih sprememb, ki se dogajajo v možganih med epileptičnim napadom in lahko sprožijo nastanek simptomov AIWS. Sindrom se povezuje s konvulzijami, ki nastanejo v frontalnem, okcipitalnem, parietalnem ali temporalnem režnju in se lahko pojavijo kot avra ali del konvulzije. AIWS je povezan predvsem s patologijo desne možganske hemisfere (1, 5, 12).
Zastrupitve
Dietilamid lizergične kisline (LSD) je močan halucinogen, ki lahko povzroči prehodno obliko AIWS. Po zastrupitvi z LSD lahko bolniki opazijo popačenje telesa, občutek potovanja telesa ali objektov v prostoru ali ponavljajoče se halucinacije geometričnih vzorcev (1, 2).
TIPI AIWS
LEZIJE
Slika 2: Tipa A in B AIWS.
Okužbe
Z AIWS so povezane številne okužbe, ki povzročajo encefalopatijo. To so okužbe z virusom Epstein-Barr (EBV), influence A (H1N1), herpesa simpleksa, enterovirusi, okužba z bakterijo Borrelio burgdorferi ipd. To jo najpogostejši vzrok pojava AIWS pri otrocih (1, 5, 7). EBV spada med najpogostejše povzročitelje bolezni, skupaj z drugimi herpesvirusi, vključno s citomegalovirusom (CMV) in človeškim herpesvirusom 6 (HHV-6). EBV je povezan s številnimi nevrološkimi zapleti, od encefalitisa in cerebelitisa do imunsko posredovanih sindromov, kot sta Guillan-Barréjev sindrom in akutni diseminirani encefalomielitis. Njegovi nevrološki simptomi so razmeroma redki in pogosto neizraziti (11). Novejše raziskave kažejo, da se lahko simptomi sindroma pojavijo tudi po okužbi s SARS-CoV-2, kjer bolniki najpogosteje poročajo o časovnih popačenjih, derealizaciji/depersonalizacji in hiperkromatopsiji (nenormalna intenzivno zaznavanje barv) (10).
Okužbe so najpogostejši vzrok za AIWS zlasti pri otrocih. Patofiziološki mehanizem AIWS med okužbami pa je še vedno v veliki meri predmet ugibanj. Pri velikem delu bolnikov, pri katerih se je AIWS pojavil med okužbo, je bilo ugotovljeno, da trpijo za glavobolom, zato se ne more izključiti, da je pojav sindroma ekvivalent migrene (7).
Diagnosticiranje in zdravljenje
Diagnoza AIWS je odvisna od ustreznega pridobivanja anamneze, temeljitega telesnega pregleda (vključno z nevrološkim ter pogosto tudi otološkim in oftalmološkim) ter dobrega poznavanja raznolikih simptomov in njihovih možnih vzrokov. Primeri, pri katerih obstaja sum na patologijo centralnega izvora, morajo imeti dodatne preiskave, vključno s krvnimi testi, elektroencefalografijo in magnetno resonanco možganov, čeprav je verjetnost odkritja dokazljivih lezij nizka (6).
Diferencialna diagnoza AIWS predstavlja pomemben izziv, saj so simptomi pogosto kratkotrajni, heterogeni in za bolnike težko opisljivi, kar lahko vodi do napačne interpretacije ali spregledanja stanja. Ker AIWS ni samostojna bolezen, temveč sindrom, je ključno sistematično izključevanje drugih možnih vzrokov. To je posebej pomembno zato, ker se klinična slika lahko precej prekriva z drugimi motnjami zaznavanj in nevrološkimi epizodami, zaradi česar je pri postavitvi diagnoze potrebna previdna in celostna obravnava bolnika (1). Najpogosteje je treba AIWS ločiti od migrene, zlasti tiste z avro, saj se sindrom pogosto pojavlja prav v povezavi z migrenskimi epizodami. Tudi bolniki z migreno lahko doživljajo simptome, kot sta mikropsija in teleopsija, kar dodatno otežuje razlikovanje med obema stanjema. Raziskave kažejo, da epizode pri bolnikih z AIWS trajajo približno enako dolgo kot pri bolnikih z migreno, v povprečju okoli pol ure. Poleg tega bolniki z migreno z avro o simptomih AIWS poročajo pogosteje kot bolniki brez avre. Ena izmed pomembnejših razlik je, da bolniki z AIWS poročajo o širšem spektru prehodnih vidnih pojavov. Zanimive podobnosti med AIWS in migreno z avro so spodbudile razprave o skupnih patofizioloških načelih, pri čemer nekateri raziskovalci predlagajo, da je AIWS posebna
oblika migrene z avro (6,8). Dodatno povezavo med AIWS in migreno potrjuje tudi študija pri bolnikih z vestibularno migreno, v kateri se je večina epizod AIWS pojavila med migrenskimi epizodami. Takšna časovna povezanost je pomembna pri diagnostični obravnavi, saj kaže, da je treba pri bolnikih z zaznavnimi motnjami natančno preveriti tudi prisotnost migrenskih simptomov in morebitno vestibularno migreno (9).
Druga pomembna skupina so epileptični pojavi, zlasti epileptični napadi, ki izvirajo iz okcipitalnega, temporalnega ali parietalnega režnja. Pri teh bolniki doživljajo podobne zaznavne motnje, kot so izkrivljeno zaznavanje velikosti, oblike ali položaja telesa v prostoru, ker se lahko pojavi kot del epileptične avre ali v sklopu samega napada. V takih primerih je pomembna nevrološka obravnava, ki vključuje elektroencefalografijo in po potrebi slikovne preiskave, saj lahko pravilna diagnoza bistveno vpliva na izbiro zdravljenja (2).
Pomemben del diferencialne diagnoze predstavljajo tudi infekcijski vzroki. Pri otrocih so z AIWS pogosto povezane virusne okužbe, zato je ob prisotnosti sistemskih simptomov ali nevroloških znakov treba pomisliti tudi na encefalitis ali druge okužbe osrednjega živčevja. Podobne simptome lahko povzročijo tudi zastrupitve in uporaba psihoaktivnih snovi, kar je še posebej pomembno pri mladostnikih in odraslih (2). Večina primerov velja za benigna in je pogosto mogoče doseči popolno izginotje simptomov, včasih spontano, v drugih primerih pa po ustreznem zdravljenju. Potrebo po zdravljenju je treba skrbno oceniti. Kadar se zdravljenje šteje za koristno in potrebno, mora biti usmerjeno v domnevno osnovno bolezen. V klinični praksi to večinoma vključuje predpisovanje antiepileptikov, profilaktičnih zdravil za migreno, protivirusnih sredstev ali antibiotikov (2, 6).
Pojavnost
Določanje natančne pojavnosti sindroma je oteženo zaradi več dejavnikov, med katerimi izstopajo odsotnost enotnih diagnostičnih meril, kratkotrajnost in variabilnost simptomov ter verjetnost poddiagnosticiranja. Zaradi nenavadne klinične slike bolniki svojih težav pogosto ne prepoznajo kot medicinsko pomembnih ali pa jih težje opišejo, kar vodi do napačne interpretacije simptomov in njihovega pripisovanja drugim stanjem, kot sta migrena ali epilepsija (6).
Pomembno je razlikovati med pojavnostjo celotnega sindroma in pojavnostjo posameznih simptomov. Medtem ko so klinično potrjeni primeri AIWS razmeroma redki, pa raziskave kažejo, da so posamezne zaznavne motnje, kot sta mikropsija in makropsija, bistveno pogostejše (6).
AIWS se lahko pojavi v katerikoli starosti, vendar se zdi, da je pogostejši v otroštvu in adolescenci. Raziskave kažejo, da se pri številnih bolnikih prvi simptomi pojavijo že v otroštvu. Zgodnji začetek simptomov je pomembna značilnost sindroma, čeprav se ta lahko pojavlja skozi celotno življenjsko obdobje (6).
Kaj pričakovati v prihodnosti?
Klinična slika AIWS je kompleksna in se lahko razlikuje glede na različne patofiziološke mehanizme. Predpogoj za
poenoteno izvedbo raziskav je enotna klasifikacija na osnovi natančnih diagnostičnih meril. Za AIWS, povezan z migreno, ki verjetno predstavlja najpogostejšo obliko, je bil nedavno objavljen praktični diagnostični predlog.
Z identifikacijo povezanih območij v možganih bo mogoče razviti natančnejša diagnostična orodja in zdravljenje AIWS v prihodnosti. Napredek pri funkcionalnem slikanju možganov in raziskovanju možganskih mrež bi omogočil boljše razumevanje vloge posameznih kortikalnih območij in razlik med posameznimi kliničnimi oblikami sindroma. Boljše poznavanje patofizioloških mehanizmov bo prispevalo tudi k razvoju bolj ciljanih oblik zdravljenja, ki bi bile prilagojene osnovnemu vzroku sindroma. Poleg tega je ključna tudi večja ozaveščenost med zdravstvenimi delavci, saj lahko zgodnejše prepoznavanje simptomov zmanjša število napačnih ali poznih diagnoz (5, 7).
Sklep
AIWS predstavlja redko, a kompleksno nevrološko motnjo, za katero so značilne prehodne motnje zaznavanja telesa, prostora in časa. Čeprav so simptomi pogosto benigni in spontano izzvenijo, ima sindrom pomembno klinično vrednost, saj je lahko povezan z različnimi osnovnimi stanji,
kot so migrena, epilepsija in razne okužbe. Raznolika klinična slika in odsotnost enotnih diagnostičnih meril otežujeta prepoznavanje sindroma, zaradi česar je AIWS verjetno pogosteje spregledan ali napačno diagnosticiran. AIWS se pogosto prekriva z drugimi nevrološkimi in psihiatričnimi stanji, kar poudarja pomen natančne anamneze, celostne klinične obravnave in ustrezne diferencialne diagnostike. Posebej pomembna je primerjava z migreno, hkrati pa je treba pri netipičnih primerih vedno pomisliti tudi na druge možne vzroke.
Kljub napredku v razumevanju sindroma ostajajo številna odprta vprašanja, zlasti glede natančne patofiziologije, pojavnosti in optimalnega diagnostičnega pristopa. Nadaljnje raziskave bodo ključne za oblikovanje jasnih diagnostični meril, boljše razumevanje nevroloških mehanizmov in razvoj učinkovitejših, bolj ciljnih terapevtskih pristopov. Boljše poznavanje sindroma in večja ozaveščenost med zdravstvenimi delavci pa lahko pomembno prispevata k zgodnejšemu prepoznavanju in ustrezni obravnavi bolnikov.
1. Korez S., Arnež M., Sindrom Alica v čudežni deželi – prikaz primera [internet]. 2018 [citirano 1. april 2026]. Dostopno na: https://www.slovenskapediatrija.si/ portals/0/clanki/2018/2018_3_25_157-163-izv.pdf
2. Farooq O., Fine E. J., Alice in Wonderland Syndrome: A Historical and Medical Review [internet] December 2017 [citirano 4. aprila 2026]. Dostopno na: https:// www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0887899417305817
3. Podoll K., Robinson D., Lewis Carroll’s migraine experiences [internet] April 1999 [citirano 4. aprila 2026]. Dostopno na: https://www.thelancet.com/journals/lancet/ article/PIIS0140-6736(05)74368-3/fulltext
4. Abbas Y. N., Abdulkarim M. M., Mustafa M. Q., D. Omar A., Najar K. A., Mohammed K. K., Abdalla S. S., Unusual Presentation of Alice in Wonderland Syndrome: A Case Report and Literature Review [internet]. 21. september 2025 [citirano 1. aprila 2026]. Dostopno na: https://www.barwmedical.com/index.php/ BMJ/article/view/205
5. Cleveland Clinic, Alice in Wonderland Syndrome [internet]. 12. maj 2022 [citirano 2. aprila 2026]. Dostopno na: https://my.clevelandclinic.org/health/diseases/ 24491-alice-in-wonderland-syndrome-aiws
6. Blom J. D., Alice in Wonderland Syndrome [internet]. Junij 2016 [citirano 2. aprila 2026]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC4909520/#:~:text=CONCLUSIONS,adolescents%20in%20the%20general%20 population.
7. Mastria G., Mancini V., Vigano A., Di Piero V., Alice in Wonderland Syndrome: A Clinical and Pathophysiological Review [internet] December 2016 [citirano 2. aprila 2026]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5223006/
8. Fitzek M. P., Mecklenburg J., Overeem L. H., Lange K. S., Siebert A., Triller P., Neeb L., Dreier J. P., Kondziella, Reuter U., Raffaelii B., Alice in Wonderland Syndrome (AIWS): prevalence and characteristics in adults with migraine [internet] Maj 2024 [citirano 4. aprila 2026]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm. nih.gov/articles/PMC11319383/
VIRI
9. Beh S. C., Masrour S., Smith S. V., Friedman D. I., Clinical Characteristics of Alice in Wonderland syndrome in a cohort with vestibular migraine [internet] Oktober 2018 [citirano 4. aprila 2026]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/ PMC6276353/
10. Carrion-Nessi F. S., Ascanio L. C., Omana.Avila O. D., Regalado-Gutierrez O. A., Mendoza-Millan D. L., Camejo-Avila N. A., Forero-Pena D. A., Paniz-Mondolfi A. E., Exploring Alice in Wonderland syndrome in adults with persistent headache after COVID-19: a cross-sectional study in Latin America [internet] Oktober 2025 [citirano 4. aprila 2026]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/ PMC12492887/
11. Ansari A. Z., Smith S. L., Anderson A. S., Siddiqi A. A., Hafeez S., Alice in Wonderland Syndrome in a Child Following Epstein-Barr Virus Infection: A Case Report [internet] Junij 2022 [citirano 4. aprila 2026]. Dostopno na: https://pmc.ncbi.nlm. nih.gov/articles/PMC12283134/
12. Montastruc F., Schwarz N., Schmitt L., Bui E., An overview of the symptoms and typical disorders associated with Alice in Wonderland syndrome [internet] Avgust 2017 [citirano 4. aprila 2026]. Dostopno na: https://www.jneuropsychiatry.org/ peer-review/an-overview-of-the-symptoms-and-typical-disorders-associated-with-alice-in-wonderland-syndrome-neuropsychiatry.pdf
Od atomov do bioloških poti: uporaba
večnivojskih grafovskih nevronskih
mrež v farmakologiji
Avtorica: Tinkara Meterc, 5. letnik EM FAR I Recenzent: prof. dr. Tihomir Tomašič, mag. farm. Delovanje zdravil ni izoliran pojav, saj nastaja kot rezultat številnih zaporednih in medsebojno povezanih procesov na različnih ravneh bioloških sistemov – od atomske strukture molekul zdravilnih učinkovin do sistemskih odzivov. Tradicionalni računski pristopi, kot so modeli kvantitativnega odnosa med strukturo in delovanjem (angl. Quantitative Structure–Activity Relationship, QSAR), se osredotočajo le na posamezne ravni delovanja in niso zmožni večnivojske kompleksnosti. Z naslavljanjem te pomanjkljivosti so v zadnjem desetletju grafovske nevronske mreže (angl. graph neural networks, GNN) temeljito spremenile računsko farmakologijo. Molekule in biološke sisteme predstavljajo kot grafe, torej matematične strukture, ki so sestavljene iz vozlišč in robov, njihovih lastnosti pa se učijo neposredno iz njihove topologije. Delovanje GNN je zelo kompleksno, njihova aplikacija pa široka. Zajemajo namreč molekularno, interakcijsko in sistemsko raven pregleda delovanja zdravilnih učinkovin. Z integracijo različnih ravni v enoten okvir predstavljajo možnost za celovito in z biološkimi mehanizmi podprto napovedovanje učinkov zdravilnih učinkovin.
Orodja sodobne sistemske farmakologije
Sistemska farmakologija temelji na razumevanju, da učinek zdravilne učinkovine izhaja iz interakcij na več nivojih biološkega sistema. Po vstopu v organizem se učinkovina veže na tarčni protein, s tem aktivira znotrajcelično signalizacijsko kaskado, posledično vpliva na izražanje genov ter končno oblikuje celični in sistemski odziv. Za raziskovanje teh kompleksnih povezav področje združuje eksperimentalne podatke z računskimi modeli in je tako neločljivo povezano z računsko farmakologijo. Slednja označuje uporabo računalniških orodij v farmakologiji in je pomembna pri analiziranju velikih podatkovnih zbirk, povezovanju učinkovin s tarčami, napovedovanju njihovih interakcij v vezavnem mestu ipd. Med orodja tako spadajo računski modeli, ki vključujejo analizo bioloških omrežij in podatke iz različnih »omskih« virov (1).
Pomemben premik na področju sistemske farmakologije je v zadnjih letih omogočil razvoj GNN. Gre za posebno metodo globokega učenja, eno od podvrst umetne inteligence, ki se specifično osredotoča na delo z grafi. GNN so temeljito spremenile pristop k modeliranju molekulskih struktur in napovedovanju interakcij z biološkimi tarčami. Posebej primerne so za obravnavo strukturiranih podatkov, saj delujejo na grafovski predpostavki, kar omogoča vizualizacijo kompleksnih topoloških in geometrijskih značilnosti molekul ter povezovanje kemijskih struktur z njihovo biološko funkcijo (1). Takšen pristop je med drugim bistveno pospešil tudi proces virtualnega rešetanja in načrtovanja novih molekul (2).
Kljub napredku danes razširjene ureditve prenosa in analize podatkov (tj. arhitekture) GNN, enako kot tradicionalne metode, večinoma ostajajo omejene na posamezno raven biološke
organizacije, torej na nivoju strukture, interakcij ali sistemskega odziva. Medsebojna povezanost informacij iz posameznih nivojev v enotni okvir pa ni mogoča. To predstavlja osrednjo omejitev za razvoj celovite sistemske farmakološke obravnave. Nazoren primer takšne omejitve predstavljata učinkovini evobrutinib in orelabrutinib iz razreda zaviralcev kinaze Bruton, ki sta bili na podlagi predkliničnih študij prepoznani kot visoko selektivni učinkovini z ugodnim varnostnim profilom, a je bila pri obeh v kliničnih študijah prepoznana nepričakovana hepatotoksičnost. Enonivojske GNN bi, enako kot predklinične študije, ocenile le molekularno strukturo, vezavno selektivnost in afiniteto; njunega tveganja za hepatotoksičnost pa ne bi prepoznale. Slednje namreč izhaja iz imunsko posredovanih procesov prek motnje delovanja Kupfferjevih celic in aktivacije vnetnih poti, ki bi bili proučevani šele na sistemski ravni. Če bi se iz GNN postavil enotni okvir, ki bi povezal molekularno in sistemsko raven, bi bil toksični učinek prepoznan, še preden bi učinkovina prvič stopila v stik s pacientom (3, 4).
Grafovske strukture v farmakologiji
Osnova delovanja GNN so grafovske strukture. Gre za matematične strukture, ki jih definirajo množice vozlišč (angl. nodes), ki predstavljajo posamezne entitete (npr. atomi, proteini ali geni), in robov (angl. edges), ki predstavljajo relacije med njimi (npr. kemijske vezi ali interakcije med molekulami). Pri tem so robovi medsebojno povezani z vozlišči. Ta koncept lahko razložimo na primeru zapisa strukture molekul, pri čemer atomi skupaj z njihovimi značilnostmi predstavljajo vozlišča, kemijske vezi med njimi pa robove (5). Primerjava takšne predstavitve z drugimi razširjenimi oblikami zapisov je predstavljena na sliki 1, na primeru penamske enote penicilina.
Takšna predstavitev ima pomembno prednost pred prej omenjenimi tradicionalnimi modeli (npr. modeli QSAR). Ti uporabljajo linearne nize znakov, ki kodirajo strukturo molekule SMILES (angl. Simplified Molecular Input Line Entry System), ali binarne vektorje za določanje prisotnosti/odsotnosti določenih strukturnih fragmentov molekul (molekularni odtis, angl. fingerprint). Poznamo tudi natančnejše tridimenzionalne zapise, kot sta SDF (angl. Structure-Data File) in PDB (angl. Protein Data Bank), ki upoštevajo prostorsko razporeditve atomov, a so ti računsko zahtevnejši. Pri vseh omenjenih metodah pride do določene izgube topoloških informacij oziroma je pri tridimenzionalnih zapisih potrebno predhodno poznavanje konformacije (6).
Slika 1: Primeri zapisov/prikazov izbrane molekule (tj. penamska enota penicilina). a. Dvodimenzionalna struktura (Kékulejeva struktura). b. Molekulski graf (2D), sestavljen iz vozlišč (atomi) in robov (vezi). c. Zapis SMILES, pri katerem so vrsta atomov, vrsta vezi in povezanost atomov predstavljene z alfanumeričnim zapisom. Prirejeno po (5).
Grafovske predstavitve to omejitev presežejo, saj modelom omogočajo neposredno učenje iz molekularne topologije – torej atomov in njihove medsebojne povezanosti, kar preprečuje izgubo geometrijskih podatkov, ki vključujejo dolžine in kote kemijskih vezi ter molekulsko konformacijo. Njihova ključna prednost je tako samodejno prepoznavanje farmakološko relevantnih vzorcev, kot so prisotnost aromatskih obročev, sterični učinki ali porazdelitev elektronov
v molekuli brez potrebe po ročni izbiri deskriptorjev, kot je to potrebno pri QSAR in podobnih pristopih. Grafovske predstavitve tako zagotavljajo farmakološko bolj informativen opis molekule, kar je osnova za natančnejše napovedovanje biološke aktivnosti spojin (6).
Isti princip vozlišč in robov je mogoče aplicirati na višje nivoje biološke organizacije, kot so interakcije med proteini, signalne poti, metabolni grafi in omrežja, ki povezujejo genski zapis z izražanjem bolezni. Vse naštete sisteme je možno matematično predstaviti kot biološke entitete (vozlišča) in njihove funkcije oziroma interakcije med njimi (robovi). Skozi zorni kot uporabe GNN tako farmakologijo lahko razložimo kot vedo, ki grafe iz molekularne ravni poveže z grafi iz sistemske ravni (npr. atomsko strukturo učinkovine z njenim sistemskim delovanjem) (7).
Ker so podatki na tem področju zelo raznoliki, se je razvilo modeliranje v obliki biomedicinskih grafov znanja (angl. knowledge graphs). Gre za relacijske podatkovne strukture, ki združujejo biomedicinske entitete – na primer zdravila, proteine, gene in bolezni – ter relacije med njimi, kot so vezavne afinitete, interakcije protein–protein (angl. proteinprotein interaction, PPI) ali povezave med boleznimi in geni, v enoten relacijski okvir (8). Analiza takšnih grafov in napovedovanje novih povezav med zajetimi entitetami danes poteka z različnimi metodami umetne inteligence, med njimi pa posebej izstopajo GNN. Te so najpogosteje uporabljene in najučinkovitejše za izboljšanje razumevanja mehanizmov delovanja zdravil, odkrivanje novih terapevtskih indikacij (repozicioniranje zdravil) in podporo pri odločanju v farmacevtskih raziskavah (9, 10).
Ureditev grafovskih nevronskih mrež
Osrednji mehanizem delovanja GNN je tako imenovano sporočilno posredovanje (angl. message passing). To lahko nazorno predstavimo na primeru aromatskega obroča v
Slika 2: Primer učenja molekulskih reprezentacij z iterativnim sporočilnim posredovanjem. Prirejeno po (19).
strukturi zdravilne učinkovine, za katerega bi radi napovedali specifično reaktivnost. Za takšno napovedovanje ni dovolj, da poznamo zgolj obroč, ampak moramo poznati celoten kontekst prenosa elektronov, ki poteka prek sosednjih atomov, konjugiranega sistema in vseh substituentov. Vsako vozlišče iterativno zbira informacije iz svoje neposredne okolice in jih postopno vgrajuje v svojo lastno predstavitev. Na primeru atomata to pomeni, da vsak atom te funkcionalne skupine od svojih sosedov prejme informacijo o številu elektronov, vrsti vezi med njima ipd.
Vsakemu vozlišču je na začetku pripisan nabor osnovnih značilnosti (npr. tip atoma, naboj), ki se nato postopoma nadgrajujejo skozi ponavljajoče se korake tako imenovanega sporočilnega posredovanja. V vsakem koraku vozlišče zbere informacije svojih neposrednih sosedov, jih združi (npr. s seštevanjem ali računanjem povprečja) in na tej novi osnovi posodobi svojo lastno predstavitev. Z več zaporednimi iteracijami se obseg zajetega strukturnega konteksta širi, saj vozlišče postopoma vključuje informacije iz vse širše okolice v grafu: po prvem koraku vozlišče prepozna svoje neposredne sosede, po drugem koraku pozna sosede sosedov itd. Grafični prikaz tega procesa je prikazan na sliki 2. Po zaključku tega procesa se predstavitve vseh vozlišč združijo v enotno reprezentacijo celotnega grafa (tako imenovano globalno združevanje), ki služi kot vhod za napovedne modele.
Takšen pristop omogoča učinkovito napovedovanje lastnosti na ravni molekule (npr. biološka aktivnost ali toksičnost) in tudi na ravni posameznih vozlišč ali robov (npr. interakcije med atomi) (5). V farmakologiji to pomeni, da model iz strukture učinkovine lahko napove, ali se bo ta vezala na določen receptor, kako se bo metabolizirala in ali je potencialno toksična. Cilj pri tem je zmanjšanje števila potrebnih eksperimentov za pridobivanje informacij o delovanju zdravilne učinkovine, s tem pa zmanjšanje stroškov in večja časovna učinkovitost raziskav (2).
GNN so široka skupina mrež z različnimi oblikami in ureditvami. Najpogosteje se uporabljajo grafovske konvolucijske mreže (angl. graph convolutional networks, GCN) in grafovske pozornostne mreže (angl. graph attention networks, GAT). Pri GCN vsako vozlišče združi informacije svojih sosedov tako, da vsako od njih prispeva enak delež. Na ta način model učinkovito izkoristi povezave v grafu in iz njih postopno gradi smiselno predstavitev strukture. Takšen pristop se je izkazal za primeren način učenja lastnosti grafov, saj omogoča pregledno in učinkovito združevanje informacij med povezanimi vozlišči (12). GAT osnovni pristop GNN nadgradijo z mehanizmi pozornosti (angl. attention mechanisms). Model se iterativno nauči, kateri sosedje so za specifično napoved bolj informativni, in jim dinamično pripiše višjo utež (6). V farmakološkem kontekstu je to posebej koristno na primer pri napovedovanju toksičnosti, kjer je za končni učinek odločilen le določen del strukturnih elementov in ne celotna molekula.
Ključna prednost GNN pred klasičnimi metodami je to, da pri njihovi uporabi ni potrebe po ročnem definiranju molekulskih deskriptorjev. Če pri QSAR strokovnjaki sami vnaprej izberejo, katere kemijske lastnosti je treba vključiti v model in s tem že vnaprej omejijo, kaj se model lahko nauči, se GNN relevantnih
strukturnih vzorcev naučijo neposredno iz topologije grafa tako na lokalni (npr. funkcionalne skupine) kot na globalni ravni (molekularna topologija). Rezultat je model, ki zmore zajeti kompleksne odnose med strukturo in delovanjem, ki bi jih ročni pristopi lahko spregledali (2).
GNN na posameznih ravneh biološke organizacije
Molekularna raven
GNN se na področju farmakologije najpogosteje uporabljajo za napovedovanje bioloških lastnosti spojin (13). Primer modela GNN na molekularni ravni je ChemXTree, ki združuje prej opisani mehanizem sporočilnega posredovanja z modulom za izbiro najpomembnejših značilnosti in nevronskim odločitvenim drevesom. Uteži posameznih strukturnih elementov razvršča hierarhično (tj. glede na njihov pomen za končno napoved), kar je podobno mehanizmu delovanja GAT. Deluje v dveh korakih, kjer najprej avtomatsko prepozna, katere kemijske lastnosti molekule so pomembne za napoved, nato pa molekule z nevronskim odločitvenim drevesom sistematično razvrsti v kategorije (npr. po ceni, velikosti, lokaciji). Prek obsežnega vrednotenja na referenčnih podatkih iz baze MoleculeNet in dodatnih podatkovnih zbirkah je bil ChemXTree dokazan kot primerljiv uveljavljenim farmakološkim računskim modelom, kot so modeli na osnovi molekulskih deskriptorjev in prstnih odtisov ter eksperimentalno pridobljenih podatkov (13).
Poleg ChemXTree obstaja še več uveljavljenih pristopov GNN za napovedovanje lastnosti in biološke aktivnosti spojin. Med najpogosteje uporabljene modele prištevamo D-MPNN, ki je del orodja Chemprop. Gre za model, ki temelji na prej opisanem sporočilnem posredovanju in se je izkazal za učinkovito orodje napovedovanja molekulskih lastnosti in celo odkrivanja novih antibiotikov. Razvite so bile tudi metode, kot je FP-GNN, ki združuje grafe z molekularnimi prstnimi odtisi (angl. fingerprints) – tako s povezovanjem že uveljavljenega z inovativnim izboljša napovedno moč modela (14).
GNN pa niso pomembne le za napovedovanje lastnosti, ampak so v zadnjem času postale tudi osrednje orodje za virtualno rešetanje in de novo načrtovanje molekul z želenimi lastnostmi (15, 16). Pri tem se GNN pogosto sklopijo z generativnimi algoritmi. Gre za modele, ki ne le ocenjujejo že obstoječe, temveč tudi ustvarjajo nove molekule. Primer takšnih algoritmov je variacijski avtoenkoder, ki deluje tako, da se najprej nauči kemijski prostor znanih molekul in nato iz tega načrtuje nove molekule s sorodnimi lastnostmi. V kombinaciji z GNN, ki ocenjujejo kakovost vsake predlagane molekule, tako nastane sistem za načrtovanje spojin z določeno vezavno afiniteto, želenim farmakokinetičnim profilom in/ali spojin, ki se izogibajo presnovi v toksične metabolite (15). Ključna omejitev, ki trenutno omejuje razširitev uporabe takšnih pristopov, je sintezna dostopnost predlaganih molekul, saj generativni modeli pogosto predlagajo strukture, katerih sinteza je zahtevna ali celo nemogoča (16).
Kljub vsem opisanim prednostim GNN za zanesljivo napovedovanje potrebuje obsežne in kakovostno anotirane podatkovne zbirke, kar je v zajetnih kemijskih prostorih pogosto nemogoče. Dodatno je problematična tudi interpretacija rezultatov, še posebej določitev, kateri strukturni element
je prispeval k napovedi modela. Čeprav napoved vedno generira model kot celota, je razlaga prispevka posameznih delov molekule pogosto kompleksna in težko določljiva, kar zmanjšuje transparentnost modelov in omejuje njihovo zaupanje v praksi, sprejemanje modelov v prakso in s tem njihovo uporabnost na področju farmacije (17).
Interakcijska raven
Ko molekula vstopi v telo, je ključno razumeti, kako se bo vezala na svojo ciljno tarčo in kako bo vplivala na druge molekule v telesu, še posebej, če bolnik sočasno jemlje več zdravil. Na interakcijski ravni GNN gre za modeliranje odnosov med kemijskimi entitetami in biološkimi strukturami. Glavna cilja sta napovedovanje interakcij med zdravilom in njegovo biološko tarčo (angl. drug-target interaction, DTI) ter napovedovanje interakcij med posameznimi zdravili (angl. drug-drug interaction, DDI).
Izziv napovedovanja DTI je to, da morata biti hkrati opisani dve zelo različni vrsti entitet: majhne organske molekule zdravil in velike, strukturno zahtevne proteinske tarče. GNN ta izziv rešijo s kodiranjem kemijske strukture zdravila kot molekularnega grafa in bioloških lastnosti tarčnega proteina kot grafa interakcij med aminokislinskimi ostanki. Oba grafa sta obravnavana vzporedno, njuni predstavitvi pa se združita v en napovedni okvir, ki ocenjuje, kako močno se bosta učinkovina in tarča med seboj povezali (7). Primer takšne zasnove je dvonivojski hierarhični pristop pri modelu H2GnnDTI. Pri njem dve ravni predstavljata nižji graf, ki zajame podrobnosti atomske strukture učinkovine in aminokislinskih ostankov proteina, in višji graf, ki obravnava celostno razmerje med učinkovino in proteinom. Ko se obe ravni združita, nastane
napoved vezavne afinitete med njima (18). Grafični prikaz delovanja modela H2GnnDTI je predstavljen na sliki 3. Napovedovanje interakcij med zdravili je neposredno povezano s kliničnim okoljem, posebej v kontekstu polifarmakologije (19). Razvoj natančnega napovedovanja DDI je tu še posebej pomemben, saj z naraščajočo raznolikostjo zdravilnih učinkovin in povečano potrebo po polifarmaciji narašča tudi potreba po zagotavljanju uspešnega pregleda sočasnega delovanja zdravil, ki bo omogočilo varno in učinkovito zdravljenje. DDI so lahko koristne, ko eno zdravilo poveča učinek drugega ali na isto bolezensko stanje deluje prek drugačnega mehanizma. Po drugi strani pa so lahko nevarne, če zaradi njih pride do toksičnih ali neželenih učinkov. Po podatkih Svetovne znanstvene organizacije DDI povzročajo 20 % vseh neželenih učinkov zdravil, pri čemer lahko večino od teh interakcij preprečimo (2). Zgodnje in zanesljivo napovedovanje DDI je zato neposredno povezano z varnostjo bolnikov.
Pri tem so se posebej uveljavile GNN, ker omogočajo hkratno modeliranje kemijskih struktur vseh sočasno apliciranih zdravil in relacije med njimi brez potrebe po zahtevni vnaprejšnji izbiri molekulskih deskriptorjev in prstnih odtisov ali predhodne obdelave s strani strokovnjakov. Naprednejše oblike takšnih pristopov vključujejo heterogene grafe, tj. grafovske strukture z različnimi tipi vozlišč in robov, ki so združeni v eno omrežje. Mehanizmi pozornosti modelu omogočajo, da se osredotoči na tiste dele strukture, ki so za napoved interakcije najpomembnejši. Zaradi dinamičnega prepoznavanja in sprotnega vrednotenja GNN omogočajo izboljšano napovedno zmožnost (20, 9).
Slika 3: Shematski prikaz postopka napovedovanja afinitete med zdravilom in tarčnim proteinom na osnovi GNN. Prirejeno po (18).
Sistemska raven
Ko zdravilo vstopi v kompleksen biološki sistem, vsaka sprememba, ki jo povzroči, sproži verigo nadaljnjih reakcij. Aktivacija proteina na primer sproži znotrajcelično signalno pot, ki vpliva na izražanje genov, kar se odrazi na celičnem odzivu in končno v celokupnem kliničnem učinku. Zadnja raven aplikacije GNN je sistemska. Ta obravnava učinek več zdravilnih učinkovin hkrati ali pa analizira posamezne dele interaktoma (tj. celotnega niza molekularnih interakcij).
Na sistemski ravni so procesi predstavljeni kot kompleksna omrežja, kjer vozlišča predstavljajo gene, proteine ali metabolite, robovi pa njihove funkcionalne povezave, kot so PPI, signalizacijske kaskade ali metabolne poti. Učinki zdravil tako niso modelirani kot izolirani dogodki, ampak kot sistem dinamičnih, medsebojno povezanih delov, kjer učinek izhaja iz motenj celotnega biološkega omrežja. GNN tako omogočajo temeljitejše razumevanje potencialnih terapevtskih indikacij ali molekulskih mehanizmov delovanja zdravil (21).
GNN si lahko v praksi uporabni pri repozicioniranju zdravil, kjer zbirajo informacije o tem, kako bi že odobreno zdravilo lahko delovalo pri drugi bolezni. Slednje je pri testiranju uporabnosti na novo razvitih GNN posebej privlačno, saj so varnostni profili zdravila že znani, kar za modele pomeni enostavnejšo validacijo in pospešeno sprejetje v klinično okolje. Primer takšnega modela je GDRnet, štirislojni heterogeni graf, ki opisuje interakcije med zdravili, geni, boleznimi in anatomskimi strukturami. Z ustvarjanjem novih robov med različnimi entitetami v grafih tako napoveduje nove indikacije za obstoječa zdravila (22). Enak princip uporablja tudi model, ki je bil razvit med pandemijo covida-19. Ta je bil uporabljen za identifikacijo obstoječih zdravil, ki bi lahko delovala proti SARSCoV-2, model pa je bil validiran z in vitro testi in populacijskimi podatki (23).
Naslednji korak v razvoju sistemske ravni uporabe GNN bi bila lahko integracija multiomskih podatkov (tj. genomike, transkriptomike, proteomike in metabolomike) in tako celovitejši vpogled v biološko stanje organizma, na katerega deluje zdravilo. Z njihovim vključevanjem v okvir GNN bi lahko dosegli natančneje modeliranje individualne biološke variabilnosti in s tem odprli pot k doseganju personalizirane medicine (15).
Večnivojski pristopi GNN in integracija več ravni v enoten okvir
Vsaka od opisanih ravni (tj. molekularna, interakcijska in sistemska) prispeva dragocen kos informacije o delovanju zdravila. Združitev vseh treh ravni v enoten napovedni sistem tako predstavlja eno od osrednjih razvojnih smeri na področju GNN v farmakologiji (7).
Klasične GNN imajo pri tem pomembno omejitev, delujejo namreč le na eni ravni in ne znajo prenašati informacij med ravnmi. Kot odgovor na to omejitev se tako razvijajo hierarhični večnivojski modeli, pri katerih nižje ravni obdelujejo lokalne kemijske značilnosti, vmesne ravni se osredotočajo na interakcije med molekulami in tarčami, na najvišji ravni pa poteka analiza sistemskih relacij v bioloških omrežjih (7, 19).
Ključna novost dane ureditve je prenos delovanja sporočilnega posredovanja iz ene same ravni na izvajanje med nivoji. Informacija o kemijski strukturi zdravila pri tem neposredno vpliva na napoved učinka na ravni signalnih poti (2). Shema takšnega večnivojskega grafovskega nevronskega modela je prikazana na sliki 4.
Slika 4: Shema ugnezdenih grafov v hierarhiji bioloških ravni z večnivojskim sporočilnim posredovanjem.
Skladno z opisanim razvojem se v literaturi opisuje koncept enotnega heterogenega grafovskega okvira s tremi ključnimi lastnostmi. Prva je heterogeni grafovski prostor, ki vključuje širok spekter različnih tipov grafovskih vozlišč (atomi, molekule, proteini, bolezni) in relacij med njimi (kemijske vezi, vezavne afinitete, znotrajcelične signalizacijske interakcije, asociacije z boleznimi) (7). Druga je mednivojski prenos informacij, ki deluje na principu sporočilnega posredovanja, pri katerem kemijske lastnosti strukture neposredno vplivajo na napoved sistemskih učinkov zdravila in obratno (2). Zadnja lastnost pa je integracija heterogenih biomedicinskih podatkovnih virov v enovit reprezentacijski prostor (24). Navedeni okvir bi v enem samem sistemu omogočal napovedovanje terapevtskih učinkov na ravni bioloških omrežij, identifikacijo novih indikacij za obstoječa zdravila in napovedovanje neželenih učinkov, vključno z DDI in sistemsko toksičnostjo (15, 10).
Prihodnost GNN in razvojne smeri
Kljub napredku področja v zadnjih letih se razvoj sooča z dvema glavnima skupinama izzivov. Prvi so tehnični izzivi, ki vključujejo pomanjkanje obsežnih standardiziranih večnivojskih podatkovnih zbirk za učenje modelov in izzivov z interpretacijo napovedi, ki je ključna za sprejetje v regulirane
farmacevtske procese. Pri slednjem bodo za razvoj področja odločilni modeli razložljive umetne inteligence (angl. explainable AI, XAI), ki bodo namesto učinka črne škatle omogočili vpogled v proces delovanja modela na vsakem koraku (18, 25). Dodatno problematiko predstavlja še statična obravnava podatkov, ki jo izvaja večina grafovskih modelov. Ti zaradi svoje ureditve ne zajemajo časovne dinamike bioloških sistemov (npr. časovne spremembe v izražanju genov ali dinamike farmakoloških odzivov) (7). Drugo skupino izzivov pa predstavljajo problemi konceptualne narave. Prva je potreba po razvoju standardiziranih validacijskih protokolov, s katerimi bi bila omogočena objektivna primerjava modelov z eksperimentalnimi in kliničnimi podatki (25). Dodatno pa se pojavlja tudi potreba po razvoju testov, specifičnih za določanje biološke relevantnosti modelov (7).
V povezavi s temi izzivi se razvijajo nove smeri, ki prinašajo rešitve. Prva je razvoj dinamičnih grafov, ki bo omogočil modeliranje časovnih sprememb v bioloških omrežjih, kar natančneje napoveduje potek bolezni in dinamiko terapevtskega odziva (7). Vzporedno se v biologiji razvija koncept temeljnih modelov (angl. foundation models), velikih nevronskih mrež, ki so bile naučene na obsežnih biomedicinskih podatkovnih zbirkah. Takšni modeli bi v kombinaciji z večnivojskimi GNN lahko zagotovili učinkovite osnovne reprezentacije za specifične farmakološke napovedi (10).
Sklep
GNN predstavljajo konceptualni in metodološki premik v računski farmakologiji. Od statičnih modelov QSAR, ki
optimizirajo eno lastnost naenkrat, so povzročili premik k dinamičnim, relacijskim modelom, ki se učijo iz kompleksnih, večnivojskih grafovskih struktur, tako pa bolje odražajo dejansko biološko realnost. Na molekularni ravni modeli GNN pri napovedovanju fizikalno-kemijskih in ADMET lastnosti presegajo klasične metode. Na interakcijski ravni omogočajo natančnejše napovedovanje DTI in DDI z neposredno klinično povezavo na varnost polifarmacije. Na sistemski ravni GNN omogočajo integracijo različnih biomedicinskih podatkov v kompleksne grafe. Tak pristop omogoča analizo povezav, prepoznavanje novih indikacij za obstoječa zdravila in boljše razumevanje bolezenskih mehanizmov.
Ključni premik je prehod od fragmentiranih enonivojskih modelov GNN k integriranim večnivojskim modelom, ki hierarhično povežejo vse ravni biološke organizacije v enoten napovedni okvir. Vpeljava takšnega pristopa prinaša izzive pri usklajevanju heterogenih podatkov, njihovi razširljivosti in interpretaciji njihovih rezultatov, a hkrati predstavlja naslednji logičen korak v razvoju sistemske farmakologije. Ta bo temeljila na celostnem, z mehanizmi utemeljenem razumevanju delovanja zdravil na vseh ravneh bioloških sistemov. Nadaljnji napredek na tem področju bo zahteval tesno interdisciplinarno sodelovanje med farmacevti, biologi, kemiki, matematiki in informatiki, to pa je samo po sebi dragocena priložnost za razvoj farmacije kot integrativne vede.
1. Zhu Y, et al. Graph neural networks and their current applications in bioinformatics. Front Genet. 2021;12:690049.
2. Reif M, et al. Graph neural networks in modern AI-aided drug discovery. Chem Rev. 2025;125(20):10001–10103.
3. Hao Y, Romano JD, Moore JH. Knowledge graph aids comprehensive explanation of drug and chemical toxicity. CPT Pharmacometrics Syst Pharmacol. 2023;12(8):1072–1079.
4. Croft M, et al. A large-scale human toxicogenomics resource for drug-induced liver injury prediction. Nat Commun. 2025. doi:10.1038/s41467-025-65690-3.
5. Atz K, Grisoni F, Schneider G. Geometric deep learning on molecular representations. Nat Mach Intell. 2021;3:1023–1032.
6. Wieder O, Kohlbacher O, Langer T, et al. A compact review of molecular property prediction with graph neural networks. Drug Discov Today Technol. 2020;37:1–12.
7. Ye Q, et al. Intelligence on the graph: graph neural networks for mechanistic drug target discovery. Acta Mater Med. 2025. doi:10.15212/AMM-2025-0024.
8. Filipavicius M, et al. Knowledge graphs for drug repurposing: a review of databases and methods. Brief Bioinform. 2024;25(6):bbae461.
9. Li W, Ma W, Yang M, et al. Drug repurposing based on the DTD-GNN graph neural network. BMC Genomics. 2024;25:584.
10. Huang K, et al. A foundation model for clinician-centered drug repurposing. Nat Med. 2024. doi:10.1038/s41591-024-03233-x.
11. Yao Y, Shen J, Xu S, et al. Knowledge mapping of graph neural networks for drug discovery: a bibliometric and visualized analysis. Front Pharmacol. 2024;15:1393415.
12. Li T, et al. Drug-drug interactions prediction based on deep learning and knowledge graph: a review. iScience. 2024;27(3):109148.
13. Xu C, Cheng F, et al. ChemXTree: a feature-enhanced graph neural network–neural decision tree framework for ADMET prediction. J Chem Inf Model. 2024;64(21):7911–7924.
14. Wu J, Chen Y, Wu J, Zhao D, Huang J, Lin MJ, et al. Large-scale comparison of machine learning methods for profiling prediction of kinase inhibitors. J Cheminform.
2024;16(1):13. doi:10.1186/s13321-023-00799-5.
15. Xu X, Cheng A, Zhang M, et al. Graph neural networks driven acceleration in drug discovery. Acta Pharm Sin B. 2025. doi:10.1016/j.apsb.2025.01.001.
16. Atance SR, Viguera Diez J, Engkvist O, Olsson S, Mercado R. De novo drug design using reinforcement learning with graph-based deep generative models. J Chem Inf Model. 2022;62(20):4863–4872. doi:10.1021/acs.jcim.2c00838.
17. Jiménez-Luna J, et al. Explainable AI methods for drug discovery: a survey of interpretability, metrics and mechanistic insight. Drug Discov Today Technol. 2026. doi:10.1016/j.drudis.2026.104318.
18. Deac A, et al. H2GnnDTI: hierarchical heterogeneous graph neural networks for drug–target interaction prediction. Bioinformatics. 2025;41(4):btaf117.
19. Feng YH, Zhang SW. Prediction of Drug-Drug Interaction Using an Attention-Based Graph Neural Network on Drug Molecular Graphs. Molecules. 2022 May 7;27(9):3004
20. Li Z, et al. Deep learning for drug-drug interaction prediction: a comprehensive review. Quant Biol. 2024;12(1):e32.
21. Sosa DN, et al. A computational approach to drug repurposing using graph neural networks. Comput Struct Biotechnol J. 2021;19:5163–5171.
22. Jiang Z, et al. Drug repurposing for COVID-19 using graph neural network and harmonizing multiple evidence. Sci Rep. 2021;11:23179.
23. Wang B, et al. A review on graph neural networks for predicting synergistic drug combinations. Artif Intell Rev. 2024;57:61.
24. Wu et al. Heterogeneous network drug-target interaction prediction model based on graph wavelet transform and multi-level contrastive learning. Sci Rep. 2025. doi:10.1038/s41598-025-16098-y.
25. Ghosh D, et al. Explainable artificial intelligence: a perspective on drug discovery. Pharmaceutics. 2025;17(9):1119.
VIRI
Liofilizacija: ključ do stabilnosti občutljivih zdravil
Avtorica: Valentina Šink, 4. letnik EM FAR
Liofilizacija oziroma sušenje z zamrzovanjem (angl. freeze-drying) je pomemben postopek v razvoju in izdelavi zdravil, saj omogoča sušenje tekočih formulacij toplotno občutljivih zdravilnih učinkovin. Posebej pomembna je pri bioloških učinkovinah, katerih stabilnost v vodnih raztopinah je pogosto omejena. S postopkom liofilizacije pridobimo stabilen suh produkt, to je liofilizat, ki ga pred uporabo rekonstituiramo v ustreznem topilu. Postopek se uporablja predvsem pri parenteralnih, okularnih, redkeje tudi pri nekaterih peroralnih farmacevtskih oblikah, poleg tega pa še za ohranjanje bioloških vzorcev v farmacevtskih raziskavah. Liofilizacija pomembno prispeva k izboljšanju kemijske in fizikalne stabilnosti ter k podaljšanju roka uporabnosti zdravil, zato je ključna za zagotavljanje njihove kakovosti, učinkovitosti in varnosti.
Osnovni princip liofilizacije
Liofilizacija je metoda sušenja, pri kateri se iz zamrznjenega vzorca voda odstrani s procesom sublimacije, torej z neposrednim prehodom iz trdnega v plinasto agregatno stanje, brez prehoda skozi tekočo fazo (1, 2, 3). Postopek liofilizacije poteka v treh zaporednih fazah.
Najprej je na vrsti zamrzovanje raztopine, nato sledi primarno sušenje, kjer poteče sublimacija ledu, na koncu pa poteka sekundarno sušenje, kjer pride do desorpcije vezane vode (4).
Faze procesa liofilizacije
Zamrzovanje je prvi korak v procesu liofilizacije. Čeprav je koncept preprost, je postopek zamrzovanja verjetno najbolj zapleten in hkrati najpomembnejši korak v procesu.
Zamrzovanje vključuje ohlajanje raztopine, podhladitev, nukleacijo ledu in rast ledenih kristalov. Med nastajanjem kristalov ledu se raztopljene snovi koncentrirajo v nezamrznjeni fazi. Nukleacija in rast ledenih kristalov določata njihovo velikost in razporeditev, kar vpliva na strukturo zamrznjenega vzorca in po sublimaciji ledu tudi na poroznost liofilizata. Med zamrzovanjem se raztopina pri atmosferskem tlaku ohladi do izbrane končne temperature, pri kateri se večina vode izloči v obliki ledu, medtem ko se topljenci koncentrirajo v nezamrznjeni fazi (5). Ciljna temperatura je odvisna od sestave formulacije in izbranega postopka, v praksi pa je pogosto v območju od –40 do –60 °C, v nekaterih primerih tudi nižja (2). Zamrzovanje je ključen korak liofilizacije, saj vpliva tudi na potek primarnega in sekundarnega sušenja. Večji kristali ledu navadno tvorijo večje pore in manjši upor prehodu vodne pare. Pri tem pa lahko manjša specifična površina produkta ob koncu primarnega sušenja pomeni, da bo sekundarno sušenje manj učinkovito oziroma bo zahtevalo daljši ali intenzivnejši potek (6).
Primarno sušenje
Primarno sušenje je najdaljša in praviloma tudi najpočasnejša faza liofilizacije, v kateri se led iz zamrznjenega vzorca
odstranjuje s sublimacijo. Proces poteka pri znižanem tlaku, pri čemer mora temperatura produkta ostati pod kritično temperaturo formulacije; pri amorfnih sistemih je to temperatura kolapsa, pri kristaliničnih pa temperatura evtektika. Za sublimacijo je potrebno dovajanje toplote v zamrznjen produkt, ki se v viale prenaša predvsem s kondukcijo iz ogrevanih polic, deloma pa tudi z radiacijo in konvekcijo (slika 1). Temperatura produkta je odvisna od tlaka v komori, hitrosti prenosa toplote in upora suhe plasti prehodu vodne pare, zato je treba med procesom natančno uravnavati temperaturo police in tlak v sistemu (7). Primarno sušenje v praksi pogosto poteka pri tlaku približno 10⁻⁵–10⁻⁴ atm, temperatura produkta pa je odvisna od formulacije in mora ves čas ostati pod kritično temperaturo (2). Med aktivno sublimacijo je temperatura produkta nižja od temperature police, ob koncu primarnega sušenja pa se ji začne približevati, kar je eden od pokazateljev, da je večina ledu že odstranjena. V produktu je na tej stopnji še vedno prisotna določena količina vezane vode, zato sledi sekundarno sušenje (7).
Slika 1: Prenos toplote. Prirejeno po (7).
Sekundarno sušenje
Vezana voda, ki se ni odstranila med primarnim sušenjem, se odstrani v procesu sekundarnega sušenja z desorpcijo. Ta faza poteka pri višjih temperaturah kot primarno sušenje, običajno med 20 in 50 °C (slika 2). V tej fazi ni več nevarnosti, da bi prišlo do taljenja, saj prostega ledu ni več, pri amorfnih snoveh pa je treba temperaturo zviševati postopoma, da se izognemo strukturnim spremembam oziroma porušitvi strukture. Tlak v sistemu lahko ostane enak, kot je bil med primarnim sušenjem. Sekundarno sušenje poteka, dokler produkt ne doseže sprejemljive vsebnosti vlage za dolgoročno shranjevanje, običajno med 0,5 in 3 % (7).
Ko je postopek liofilizacije končan, se komora navadno prezrači z inertnim plinom, najpogosteje dušikom, nato pa se vsebniki zaprejo (2).
Uporaba liofilizacije v farmacevtski industriji
Liofilizacija je v farmacevtski industriji vse bolj ključna tehnika za sušenje temperaturno labilnih izdelkov, kot so krvni pripravki, cepiva, biološka zdravila, antibiotiki, elektroliti, encimi in številne druge makromolekule (1). Omogoča pripravo liofilizatov bioloških učinkovin, nanodelcev, liposomov, niosomov, eksosomov, kar bistveno povečuje stabilnost izdelkov, ohranja njihovo biološko aktivnost ter omogoča dolgotrajno shranjevanje in lažji transport, v določenih primerih lahko zmanjša tudi zahteve po hladni verigi (9).
Uporaba liofilizacije v farmacevtski in biofarmacevtski industriji se je v zadnjih petih letih povečala za približno 13,5 % letno. Danes se ocenjuje, da več kot 60 % bioloških zdravil na trgu ne bi obstajalo brez uporabe liofilizacije. Zaradi hitrega razvoja biološko podobnih in inovativnih zdravil se potreba po liofilizaciji še naprej povečuje, kar jo uvršča med ključne tehnologije za izdelavo sodobnih farmacevtskih izdelkov (2).
Prednosti in slabosti liofilizacije
Liofilizacija je učinkovita tehnika sušenja, ki podaljša rok uporabe izdelka. Omogoča nastanek liofilizatov, ki se preprosto rekonstituirajo tik pred aplikacijo, hkrati pa
zmanjša maso materiala, kar olajša transport, ohranja kakovost in povečuje stabilnost izdelka. V trdnem stanju se razgradne reakcije upočasnijo ali omejijo, kar prispeva k boljši dolgoročni stabilnosti, s takšno obliko pa je omogočeno tudi preprostejše rokovanje med skladiščenjem in transportom. Postopek odstrani vodo brez visokih temperatur, značilnih za klasične postopke sušenja, kar je še posebej pomembno pri temperaturno občutljivih snoveh (1). Zmanjša se tudi možnost kontaminacije, ker celoten proces poteka v nadzorovanem okolju (10).
Kljub številnim prednostim ima liofilizacija tudi nekatere omejitve. Postopek je dolgotrajen (lahko traja več dni) in drag, kar povečuje končno ceno izdelka (1). Liofilizirani izdelki so higroskopni, kar pomeni, da zlahka absorbirajo vlago iz okolja, zato mora biti embalaža neprepustna za atmosfersko vlago, sicer lahko pride do sprememb kakovosti produkta (11).
Proteini lahko med zamrzovanjem in sušenjem postanejo nestabilni, agregirajo, delno denaturirajo ali izgubijo biološko aktivnost. To je pogosto povezano s koncentriranjem raztopljenih snovi v nezamrznjeni fazi, spremembami ionske jakosti in pH ter stresom zaradi dehidracije ali mejnih površin led–tekočina. Tem spremembam se lahko v veliki meri izognemo z izborom ustreznih pomožnih snovi (10).
Sklep
Liofilizacija predstavlja eno izmed ključnih tehnoloških metod za stabilizacijo farmacevtskih izdelkov, še posebej bioloških zdravil, ki so občutljiva na prisotnost vode in povišane temperature. Proces vključuje zamrzovanje, primarno sušenje z odstranjevanjem ledu s sublimacijo in sekundarno sušenje, pri katerem se odstranjuje preostala vezana voda.
Natančna kontrola procesnih parametrov je ključna za ohranitev strukture, stabilnosti in učinkovitosti končnega izdelka. Zaradi možnosti podaljšanja roka uporabnosti in izboljšanja stabilnosti zdravil se liofilizacija pogosto uporablja v proizvodnji zdravil na osnovi proteinov, cepiv in drugih bioloških zdravil. Kljub relativno visokim stroškom in tehnološki zahtevnosti procesa ostaja nepogrešljiva metoda v sodobni farmacevtski industriji. Nadaljnji razvoj tehnologije in optimizacija procesa bosta omogočila še učinkovitejšo proizvodnjo stabilnih in kakovostnih farmacevtskih izdelkov.
Slika 2: Potek liofilizacije skozi čas in temperaturne spremembe. Prirejeno po (8).
1. Kumar P. Lyophilization: an important formulation technique. Int J Res Granthaalayah [Internet]. 2019 Sep 30 [citirano 13 Mar 2026];7(9):11–15. Dostopno na: https://www.granthaalayahpublication.org/journals/granthaalayah/article/view/ IJRG19_A08_2665
2. Joshi S, Jindal P, Gautam S, Singh C, Patel P, Gupta GD, et al. Mini Review on the Lyophilization: A Basic Requirement for Formulation Development and Stability Modifier. Assay Drug Dev Technol [Internet]. 2025 May-Jun [citirano 13 Mar 2026];23(4):180–94. Dostopno na: https://journals.sagepub.com/doi/10.1089/ adt.2024.122
3. Pardeshi SR, Deshmukh NS, Telange DR, Nangare SN, Sonar YY, Lakade SH, et al. Process development and quality attributes for the freeze-drying process in pharmaceuticals, biopharmaceuticals and nanomedicine delivery: a state-of-the-art review [Internet]. Future J Pharm Sci. 2023 Nov 7 [citirano 13 Mar 2026];9:99. Dostopno na: https://doi.org/10.1186/s43094-023-00551-8
4. Tchessalov S, Maglio V, Kazarin P, Alexeenko A, Bhatnagar B, Sahni E, et al. Practical advice on scientific design of freeze-drying process: 2023 update [Internet]. Pharm Res. 2023 [citirano 27 Mar 2026];40:2433–2455. Dostopno na: https://doi. org/10.1007/s11095-023-03607-9
5. Kasper JC, Friess W. The freezing step in lyophilization: Physico-chemical fundamentals, freezing methods and consequences on process performance and quality attributes of biopharmaceuticals [Internet]. Eur J Pharm Biopharm. 2011 Jun [citirano 15 Mar 2026];78(2):248–63. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/ science/article/abs/pii/S0939641111001111
6. Hottot A, Vessot S, Andrieu J. Freeze drying of pharmaceuticals in vials: Influence of freezing protocol and sample configuration on ice morphology and freeze-dried cake texture [Internet]. Chem Eng Process: Process Intensif. 2007 Jul [citirano 15 Mar 2026];46(7):666–74. Dostopno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/ abs/pii/S025527010600208X
7. Barley J. Basic Principles of Freeze-Drying [Internet]. Latham (NY): SP Industries, Inc.; 2023 [citirano 15 Mar 2026]. Dostopno na: https://scientificproducts.com/wp- content/ uploads/sites/58/2023/08/SP-Tech-Note-Basic-Principles-of-Freeze-Drying-6.pdf
8. Mishra S, Yadav A, Devvanshi N, Yadav AK. A literature review for improving the solubility of poorly water-soluble drug [Internet]. 2023 [citirano 27 Mar 2026]. Dostopno na: https://www.researchgate.net/publication/373444203_A_Literature_Review_for_Improving_the_Solubility_of_Poorly_Water-Soluble_Drug
9. Motwani MS, Shahu AR, Umekar MJ, Biyani DM, Wadher KJ. Pharmaceutical applications of lyophilization: recent updates and advancements [Internet]. Int J Pharm Sci Res. 2023 Apr [citirano 16 Mar 2026];14(4):1594–1603. Dostopno na: https://doi. org/10.13040/IJPSR.0975-8232.14(4).1594-03
10. Bhosale S, Kumbhar P, Patil O, Landage K, Kabade R, Manjappa A, Disouza J. Lyophilization: principle, methods, and applications [Internet]. Drug and Pharmaceutical Science Archives. 2021;1(1):10–14 [citirano 16 Mar 2026]. Dostopno na: https://dap. sciencearchives.org/wp-content/uploads/2021/12/Drug-and-Pharmaceutical-Science-Archives-2021-Vol.-1-1-10-14.pdf
11. Samyuktha AP, Ramesh Y, Chandra YP, Penabaka V. A review of lyophilization [Internet]. GSC Biological and Pharmaceutical Sciences. 2025 [citirano 27 Mar 2026];30(02):007–21. Dostopno na: https://doi.org/10.30574/ gscbps.2025.30.2.0035
VIRI
Pomanjkanje vitamina D kot
epidemija sodobnega časa
Avtorica: Maša Popič, 3. letnik LBM
Vitamin D oziroma »vitamin sonca« uvrščamo med maščobotopne sekosteroide. V telesu deluje kot hormon in ima receptorje v številnih tkivih. Poleg uravnavanja kalcija in fosforja pomembno vpliva na imunski sistem, delovanje mišic ter preprečevanje kroničnih nenalezljivih bolezni. Zaradi njegove pleiotropne vloge je ustrezna preskrbljenost ključna za ohranjanje zdravja. Pomanjkanje vitamina D predstavlja pomemben javnozdravstveni problem. Sodobni življenjski slog zaznamujeta zmanjšana izpostavljenost soncu in nezadosten prehranski vnos, zato velik del svetovne populacije ne dosega optimalnih serumskih koncentracij vitamina D. Po epidemioloških ocenah naj bi na svetovni ravni približno milijarda ljudi imela pomanjkanje vitamina D.
Biološka vloga in presnova vitamina D
Vitamin D v telesu deluje kot prohormon, ki se aktivira skozi zaporedne presnovne stopnje. Obstaja v dveh glavnih oblikah: ergokalciferol (vitamin D₂), ki ga najdemo v rastlinskih virih, in holekalciferol (vitamin D3), ki nastaja v koži pod vplivom ultravijoličnih žarkov β (UVB) ter tudi v hrani živalskega izvora (slika 1). Obe obliki sta biološko neaktivni in potrebujeta nadaljnjo pretvorbo (1).
Vitamin D₃ nastane v koži iz 7-dehidroholesterola, nato pa se v jetrih pretvori v 25-hidroksivitamin D (25-OH D3), ki predstavlja glavno obliko v serumu, zato merimo serumsko koncentracijo 25-OH D3 kot kazalnik preskrbljenosti z vitaminom D. Končna aktivacija poteka v ledvicah, kjer se pod vplivom encima 1-alfa-hidroksilaze (z genskim zapisom na genu CYP27B1) 25-hidroksivitamin D pretvori v biološko aktivno obliko 1,25-dihidroksivitamin D (kalcitriol), ki se veže na receptorje za vitamin D. Ta proces je ključen za homeostazo kalcija: ko njegova raven v krvi pade, se poveča izločanje paratiroidnega hormona (PTH), ki neposredno spodbudi delovanje 1-alfa-hidroksilaze (2, 4).
Povišan kalcitriol nato z negativno povratno zanko zavira lastno sintezo in izločanje PTH ter omogoča ustrezno
mineralizacijo kosti, s čimer preprečuje rahitis, osteomalacijo in osteoporozo. Ker je encim 1-alfa-hidroksilaza prisoten tudi v imunskih celicah, vitamin D tam deluje lokalno in modulira imunski odziv, kar prispeva k zaščiti pred okužbami in zmanjšanju tveganja za avtoimunske bolezni (2, 8). Slika 2 shematsko prikazuje presnovo vitamina D v človeškem organizmu.
Razširjenost pomanjkanja vitamina D
Pomanjkanje vitamina D predstavlja globalni javnozdravstveni problem, saj prizadene približno milijardo ljudi po svetu, kar je posledica kombinacije sodobnega življenjskega sloga in okoljskih dejavnikov (4). Epidemiološki podatki kažejo, da so ravni vitamina D pogosto nižje v državah na višjih geografskih širinah, kjer je sončno sevanje v zimskem obdobju nezadostno za endogeno sintezo. Geografska širina ni vedno premo sorazmerna s stopnjo pomanjkanja, saj so v državah Severne Evrope serumske koncentracije vitamina D med najvišjimi, kar pripisujejo prehrani, bogati z mastnimi ribami, in učinkovitim javnozdravstvenim ukrepom, kot
Slika 1: Kemijski strukturi vitaminov D₂ in D₃
Slika 2: Presnova vitamina D
sta fortifikacija živil z vitaminom D in razširjena uporaba prehranskih dopolnil (5). Nasprotno pa pomanjkanje pogosto opažajo v sončnih regijah, kot je Bližnji vzhod, kjer se ljudje pogosto izogibajo soncu zaradi vročine ali kulturnih praks, ki vključujejo zakrivanje telesa (3).
Podatke o preskrbljenosti z vitaminom D v Sloveniji lahko najdemo v rezultatih nacionalne raziskave Nutrihealth, ki je pokazala izrazito sezonsko variabilnost. V zimskem obdobju, od novembra do aprila, ima približno 80 % odraslih prebivalcev nezadostno raven vitamina D, ki je definirana kot serumska koncentracija pod 50 nmol/l, pri čemer se jih skoraj 40 % sooča s hudim pomanjkanjem (6). Poleti se stanje sicer izboljša, vendar pomanjkanje še vedno vztraja pri približno petini populacije. Pomemben dejavnik je tudi nizek prehranski vnos, saj povprečen dnevni vnos vitamina D v Sloveniji znaša le približno 2,5–3 µg, kar je bistveno pod priporočenim dnevnim vnosom 20–25 µg (10).
Dejavniki tveganja za pomanjkanje vitamina D Pomanjkanje vitamina D je posledica kombinacije geografskih, bioloških in življenjskih dejavnikov. Na območjih nad 35. vzporednikom, kamor spada tudi Slovenija, je sinteza vitamina D v koži med novembrom in aprilom močno omejena zaradi nezadostnega UVB-sevanja (6). S staranjem se zmanjšata tako sposobnost sinteze v koži kot aktivacija vitamina D v ledvicah (7).
Na preskrbljenost vpliva tudi pigmentacija kože, saj melanin zmanjšuje učinkovitost UVB-žarkov, zato osebe s temnejšo poltjo potrebujejo daljšo izpostavljenost soncu (2). Pomemben dejavnik je tudi debelost, saj se vitamin D kopiči v maščobnem tkivu in je zato manj dostopen v krvnem obtoku (7). Dodatno tveganje predstavlja sodoben življenjski slog z več časa preživetega v zaprtih prostorih in uporabo zaščitnih krem, ki lahko bistveno zmanjšajo tvorbo vitamina D. Kljub temu dolgotrajno izpostavljanje soncu brez zaščite, zlasti pri visokem UV-indeksu, ni priporočljivo zaradi povečanega tveganja za poškodbe kože (2).
Klinične posledice pomanjkanja vitamina D Pomanjkanje vitamina D vodi do širokega spektra zdravstvenih težav, ki jih delimo na skeletne in zunajskeletne. Med najpomembnejše spadajo skeletne bolezni, saj dolgotrajno pomanjkanje povzroči moteno absorpcijo kalcija in posledično zmanjšano mineralno gostoto kosti. Pri otrocih se to kaže kot rahitis, za katerega sta značilna mehčanje in deformacija kosti, pri odraslih pa kot osteomalacija in osteoporoza, kar pomembno poveča tveganje za zlome (2). Raziskave kažejo, da so koncentracije vitamina D pod 50 nmol/l neposredno povezane s slabšim zdravjem okostja (8).
Poleg tega ima pomanjkanje vitamina D tudi številne zunajskeletne posledice. Na ravni mišičnega sistema se kaže kot mišična oslabelost, saj pomanjkanje delovanja receptorjev za vitamin D v mišicah vodi v proksimalno miopatijo in povečuje tveganje za padce, zlasti pri starejših. Na imunski sistem vpliva tako, da so nizke ravni vitamina D povezane z večjo dovzetnostjo za okužbe dihal in z večjim tveganjem za razvoj avtoimunskih bolezni, kot sta multipla skleroza in revmatoidni artritis (2). Nekatere raziskave
nakazujejo tudi povezavo med pomanjkanjem vitamina D in povečanim tveganjem za kardiovaskularne bolezni ter nekatere vrste raka, na primer rak debelega črevesa, vendar so rezultati raziskav še vedno neenotni (9).
Diagnostika pomanjkanja vitamina D
Diagnostika pomanjkanja vitamina D temelji predvsem na določanju koncentracije 25-hidroksivitamina D, pri čemer tekočinska kromatografija z masno spektrometrijo (LC-MS/ MS) velja za zlati standard za oceno preskrbljenosti. Ta parameter odraža tako endogeno sintezo kot prehranski vnos in ima razmeroma dolg razpolovni čas (približno 2–3 tedne), kar omogoča zanesljivo oceno zalog vitamina D v telesu (2, 4).
Merjenje aktivne oblike 1,25-dihidroksivitamina D ni primerno za oceno pomanjkanja, saj so njene koncentracije nizke in strogo regulirane s PTH in kalcijem, zato ne odražajo dejanskih zalog vitamina D. Uporablja se le pri specifičnih bolezenskih stanjih, kot so kronična ledvična bolezen, določene vrste limfomov ali granulomatozne bolezni (4, 7).
Na rezultate pomembno vpliva tudi izbrana analitska metoda. Referenčna metoda je LC-MS/MS, ki omogoča natančno ločevanje med vitaminoma D₂ in D₃, medtem ko so imunokemijske metode pogosteje uporabljene, a manj specifične.
Za interpretacijo statusa vitamina D se uporabljajo standardne mejne vrednosti koncentracije 25-hidroksivitamina D, kot je prikazano v preglednici 1.
Status vitamina D
Preprečevanje in zdravljenje pomanjkanja vitamina D Učinkovito preprečevanje in zdravljenje pomanjkanja vitamina D temelji na kombinaciji treh ključnih pristopov: endogene sinteze s pomočjo sončne svetlobe, prehranskega vnosa in uporabe prehranskih dopolnil. Ker naravni viri pogosto ne zadostujejo za pokritje potreb, postaja dopolnjevanje vse pomembnejši del javnozdravstvenih priporočil.
Primarni vir vitamina D predstavlja sinteza v koži, vendar je v Sloveniji geografsko omejena predvsem na obdobje od maja do septembra. V zimskih mesecih, med novembrom in aprilom, zaradi nizkega vpadnega kota sončnih žarkov tvorba vitamina D praktično ni mogoča. V poletnem času lahko zadostuje že 10–15 minut izpostavljenosti soncu nekajkrat tedensko, vendar uporaba zaščitnih krem z zaščitnim
Preglednica 1: Interpretacija statusa vitamina D. Prirejeno po (6).
faktorjem skoraj popolnoma zavre sintezo vitamina D (6). Prehranski viri vitamina D so omejeni. Čeprav ga vsebujejo nekatera živila, kot so ribe, jajčni rumenjak in gobe, njihove količine običajno ne zadoščajo za pokritje dnevnih potreb. Ker obogatitev živil z vitaminom D pri nas ni široko razširjena, prehrana sama po sebi ne zadostuje za ustrezno preskrbljenost (10).
Zaradi tega ima pomembno vlogo uporaba prehranskih dopolnil, zlasti v hladnejšem delu leta. Pri dopolnjevanju se priporoča uporaba vitamina D₃, ki je učinkovitejši pri vzdrževanju serumskih koncentracij kot vitamin D₂ (11). Odmerke vitamina D navajamo v internacionalnih enotah (IE), ki so definirane na podlagi biološke aktivnosti; 1 IE ustreza 0,025 µg holekalciferola. Splošno priporočeni odmerki za odrasle znašajo približno 800–1000 IE (20–25 µg) na dan. Pri ogroženih skupinah, kot so starejši in osebe z debelostjo, so pogosto potrebni višji odmerki, tudi nad 2000 IE (7, 12).
Sklep
Vitamin D ni zgolj hranilo, pomembno za zdravje kosti, temveč deluje tudi kot pomemben hormon, ki vpliva na imunski sistem in splošno delovanje organizma. V Sloveniji je pomanjkanje vitamina D zelo razširjeno, kar predstavlja resno tveganje za javno zdravje. Ker prehranski vnos sam po sebi ne zadošča za ustrezno preskrbljenost potrebujemo dodatne ukrepe.
V prihodnje sta ključnega pomena sistematično nadomeščanje vitamina D₃, zlasti v jesensko-zimskem obdobju, in natančna diagnostika z določanjem koncentracije 25-hidroksivitamina D z zanesljivimi analitskimi metodami. Pomembno vlogo ima tudi ozaveščanje prebivalstva o pomenu vitamina D, saj gre za enega stroškovno najučinkovitejših pristopov k zmanjševanju tveganja za kronične bolezni in izboljšanju splošnega zdravja. Zadostna preskrbljenost z vitaminom D tako predstavlja preprost, vendar zelo učinkovit korak k dolgoročnemu zdravju posameznika in populacije kot celote.
1. Delrue C, Speeckaert MM. Vitamin D and vitamin D-binding protein in health and disease. Int J Mol Sci. 2023 Feb 28;24(5):4642.
2. Khazai N, Judd SE, Tangpricha V. Calcium and vitamin D: skeletal and extraskeletal health. Curr Rheumatol Rep. 2008 Apr;10(2):110–7.
3. Bopape PG, Wagenaar C, Poka M, Bronkhorst E. Vitamin D supplementation in a post-pandemic era: a narrative review. S Afr Fam Pract. 2023 Oct 17;65(1):a5752.
4. Alonso N, Zelzer S, Eibinger G, Herrmann M. Vitamin D metabolites: analytical challenges and clinical relevance. Calcif Tissue Int. 2022 Mar 3;112(2):158–77.
5. Lips P, Duong T, Oleksik A, Black D, Cummings S, Cox D, Nickelsen T; Multiple Outcomes of Raloxifene Evaluation Study Group. A global study of vitamin D status and parathyroid function in postmenopausal women with osteoporosis: baseline data from the Multiple Outcomes of Raloxifene Evaluation Clinical Trial. J Clin Endocrinol Metab. 2001 Mar;86(3):1212–21.
6. Hribar M, Hristov H, Gregorič M, Blaznik U, Zaletel K, Oblak A, et al. Nutrihealth study: seasonal variation in vitamin D status among the Slovenian adult and elderly population. Nutrients. 2020 Jun 19;12(6):1838.
7. Jean G, Souberbielle JC, Chazot C. Vitamin D in chronic kidney disease and dialysis patients. Nutrients. 2017 Mar 25;9(4):328.
8. Reid IR, Bolland MJ, Grey A. Effects of vitamin D supplements on bone mineral density: a systematic review and meta-analysis. Lancet. 2014 Jan;383(9912):146–55.
9. Zhang Y, Fang F, Tang J, Jia L, Feng Y, Xu P, et al. Association between vitamin D supplementation and mortality: systematic review and meta-analysis. BMJ. 2019 Aug 12;366:l4673.
10. Hribar M, Hristov H, Lavriša Ž, Koroušić Seljak B, Gregorič M, Blaznik U, et al. Vitamin D intake in Slovenian adolescents, adults, and the elderly population. Nutrients. 2021 Oct 8;13(10):3528.
11. Tripkovic L, Lambert H, Hart K, Smith CP, Bucca G, Penson S, et al. Comparison of vitamin D2 and vitamin D3 supplementation in raising serum 25-hydroxyvitamin D status: a systematic review and meta-analysis. Am J Clin Nutr. 2012 Jun;95(6):1357–64.
12. Žmitek K, Hribar M, Hristov H, Pravst I. Efficiency of vitamin D supplementation in healthy adults is associated with body mass index and baseline serum 25-hydroxyvitamin D level. Nutrients. 2020 Apr 29;12(5):1268.
VIRI
Parfum pod drobnogledom: kemijsko-fiziološki vidiki parfumov
Avtorica: Lana Vidmar, 3. letnik KOZ
Dišave, podobno kot barva in glasba, pomembno vplivajo na naše počutje. Pojavljajo se v naravi (cvetlice, dež, morje), ustvarjajo pa jih tudi parfumerji, ki posnemajo naravne vonje ali ustvarjajo nove. Raziskave kažejo, da dišave izboljšujejo razpoloženje, spodbujajo budnost, delujejo pomirjujoče in lahko celo izboljšajo učenje. Ponavljajoča se izpostavljenost vonju sproži odzive, ki so vezani na sam vonj, podobno kot pri vonju najljubše hrane. Besedi dišava in parfum se pogosto uporabljata kot sopomenki. Obe označujeta mešanico aromatičnih spojin, ki jo umetniško sestavijo parfumerji. Dišave so prisotne v širokem naboru izdelkov – od parfumov do krem, losjonov, detergentov in drugih izdelkov za osebno higieno ter gospodinjsko uporabo. Izdelke prijetno odišavijo ali nevtralizirajo neprijetne vonjave.
Parfum ali dišava je zmes naravnih ali sintetičnih snovi, ki se dodaja z namenom oddajanja prijetnega vonja ali izboljšanja vonja izdelka. Kot kozmetični izdelki so parfumi raztopine hlapnih organskih spojin in drugih pomožnih snovi v etanolu oziroma mešanici etanola in vode. Parfum tako vsebuje zapleteno mešanico snovi, ki jih lahko razdelimo na tri ključne komponente:
- dišavne spojine: naravna eterična olja (pridobljena iz aromatičnih rastlin) ali sintetične aromatične spojine (alkoholi, estri, aldehidi in terpeni),
- fiksativi: snovi, ki upočasnijo izhlapevanje, podaljšajo obstojnost in stabilnost ter krepijo zaznavo vonja. Naravni živalski fiksativi (mošus, ambra, cibet, bobrovina) so danes zaradi zaščite živali prepovedani. Nadomeščajo jih sintetične spojine z enakim vonjem (npr. muskon, cibeton),
- topilo: običajno mešanica etanola in vode, ki raztopi dišavne spojine ter na ta način redči in določa jakost parfuma.
Parfum je zasnovan z jasnim namenom oddajanja prijetnega vonja, povečanja privlačnosti ali prekrivanje neprijetnega telesnega vonja (1, 2).
Razvoj parfuma skozi stoletja
Beseda parfum (angl. perfume) izhaja iz latinskega izraza »per fumum« (»skozi dim«), kar kaže na zgodnje pridobivanje vonjav s sežiganjem rastlin. Že v starem Egiptu so dišeča olja uporabljali za nego kože in prekrivanje telesnega vonja. Rimljani pa so to povezavo razvili v kulturo užitka. Preboj je pomenil razvoj destilacije s paro v 11. stoletju, konec 19. stoletja pa sintezo aromatičnih spojin, kar je omogočilo razvoj sodobne parfumerije (1, 3).
Metode pridobivanja in ustvarjanja parfumov
Parfumer je strokovnjak, ki ustvarja parfume. Nabor surovin za parfume obsega približno 500 naravnih in 1000 sintetičnih aromatičnih sestavin. Preprosti parfumi vsebujejo 10–30 sestavin, kompleksni 50–100, zelo kompleksni pa tudi več kot 200 (3).
Postopek izdelave parfuma obsega nabiranje in izolacijo naravnih sestavin, kemično sintezo, raztapljanje in mešanje, staranje in kontrolo kakovosti. Aromatične sestavine pridobivamo na več načinov:
- z ekstrakcijo rastlinskega materiala z ustreznim topilom (heksan, petroleter), ki ga nato odstranimo,
- z destilacijo z vodno paro, kjer naravne materiale v destilacijski napravi izpostavimo pari ali jih kuhamo v vodi, ohlajeno paro pa nato utekočinimo, da lahko izoliramo eterično olje,
- s stiskanjem, ki je ena najstarejših metod, primerna predvsem za izolacijo eteričnih olj iz agrumov,
- enfleuraža in maceracija, kjer cvetove položimo na maščobo (hladno ali segreto), ki vpije dišavo, nato pa maščobo raztopimo v alkoholu, maščobo in alkohol odstranimo ter tako dobimo absolut.
Izolirane aromatične sestavine parfumerji zmešajo v formulacije, ki nastajajo več let. Z alkoholom in vodo zmesi aromatičnih sestavin razredčijo – več aromatičnih sestavin pomeni intenzivnejši in dražji izdelek. Visokokakovostni parfumi se po mešanju starajo mesece ali leta, da se zgornje in spodnje note parfuma povežejo v harmoničen vonj.
Proizvodnja je odvisna od pridelave cvetja in živalskih virov. Na tisoče cvetov prinese le nekaj gramov aromatičnih sestavin, zato so pridelki odvisni od letine in vremenskih sprememb. Nadzor kakovosti parfumov preprečuje prisotnost škodljivih snovi v parfumih ter ščiti blagovno znamko in javno zdravje. Med razvojem parfuma se testira stabilnost (spremljanje sprememb vonja in barve pri različnih temperaturah, svetlobi in vlagi), prav tako se testirata prisotnost alergenov in fototoksičnost, s čimer zagotovimo kakovost izdelkov in predvsem varnost za uporabnike. Sintetični parfumi so preprostejši za izdelavo (5).
Spremembe lastnosti in varnost pri uporabi
Na stabilnost, varnost in rok uporabnosti parfuma vplivajo fizikalni in kemični dejavniki, ki se med seboj povezujejo. Visoka temperatura pospešuje kemijske reakcije, zato je nujno shranjevanje parfumov na hladnem. Svetloba povzroča fotokemične spremembe barve in vonja ter pri nekaterih sestavinah tudi fototoksičnost. Oksidacija in hidroliza, ki ju povzročata kisik in voda, potekata hitreje ob neustreznem pH, visoki temperaturi in prisotnosti katalizatorjev. Nastale spremembe ne vplivajo samo na vonj in barvo parfuma, ampak povzročijo tudi tvorbo alergenih ali fototoksičnih spojin, kar neposredno vpliva na varnost uporabnika. Varnost kozmetičnih dišav temelji na podlagi dolgoletnih raziskav Raziskovalnega inštituta za dišavne snovi (angl. Research Institute for Fragrance Materials, RIFM) in zavezujočih smernic Mednarodnega združenja za dišave (angl. International Fragrance Association, IFRA), ki s prepovedmi in omejitvami ter stalnim preučevanjem zagotavljajo, da so sodobne dišave zelo varne. Nenehni nadzori pomagajo ohranjati visoko raven varnosti današnjih izdelkov (3).
Olfaktorna piramida: razumevanje zgornjih, srednjih in spodnjih not parfumov
Olfaktorna piramida (angl. olfactory pyramid) prikazuje, kako se vonj parfuma sčasoma razvija na koži glede na fizikalnokemijske lastnosti molekul dišavne mešanice. Ključna je hlapnost molekul, bolj hlapne molekule hitreje dosežejo naše vohalne receptorje, zato jih zaznamo hitreje, medtem ko manj hlapne potrebujejo več časa. Parfum sestavljajo tri skupine aromatičnih sestavin glede na njihovo hlapnost: zgornje, srednje in spodnje note.
Zgornje note (angl. top notes) tvorijo zelo hlapne molekule (molska masa <150 g/mol, visok parni tlak). Ker so zelo hlapne, njihov učinek po nanosu traja od 15 do 20 minut. Dajejo prvi vtis o parfumu in navadno vključujejo sveže vonje, ki jih pripisujemo citrusom in drugemu sadju (jagoda, mango, češnja). Srednje note (angl. middle notes) so duša parfuma, ki se razvije 20 minut po nanosu in traja do ene ure. Molekule, ki sestavljajo srednje note, imajo večjo molekulsko maso kot tiste v spodnjih notah in so tudi manj hlapne. Srednje note vključujejo vonje cvetlic in začimb (sivka, geranija, vrtnica, rožmarin, bazilika). Spodnje note (angl. base notes) vključujejo molekule, ki so manj hlapne (molska masa >200 g/mol) in so izolirane iz smol, korenin ali lesa (sandalovina, vanilja, pačuli, čokolada). Spodnje note trajajo več ur po nanosu, imajo sproščujoč in afrodizičen značaj, njihov vonj pa je skoraj nemogoče spregledati. Zaradi nizkega parnega tlaka se vežejo na kožne lipide, so obstojne in delujejo kot fiksativi. V svežih vonjih prevladujejo srednje note, v orientalskih in vonjih chypre (angl. chypre) pa spodnje note (3, 4).
Sklep
1. Api AM, Hakkinen PJ. Fragrances and perfumes. In: Wexler P, editor. Encyclopedia of toxicology. 2nd ed. Amsterdam: Elsevier; 2005. p. 423-7.
2. Herz RS. Perfume. In: Gottfried JA, editor. Neurobiology of sensation and reward [Internet]. Boca Raton (FL): CRC Press/Taylor & Francis; 2011 [cited 2026 Mar 30]. Chapter 17. Available from: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK92802/
3. Mitsui T. New cosmetic science. Amsterdam: Elsevier Science; 1997.
4. González-Minero FJ, Bravo-Díaz L, Moreno-Toral E. Pharmacy and fragrances: traditional and current use of plants and their extracts. Cosmetics. 2023 Nov 15;10(6):157. doi:10.3390/cosmetics10060157
Parfum je veliko več kot le prijeten vonj. Je kompleksen kozmetični izdelek, katerega razvoj združuje znanja sodobne kemije, fiziologije kože in umetnosti, in sicer od izbire naravnih in/ali sintetičnih sestavin, metod ekstrakcije in strogega nadzora kakovosti, ki ščiti naše zdravje, do olfaktorne piramide, ki razkriva, kako se vonj razvija na naši koži. Sodobni parfumi so zaradi strogih smernic IFRA in raziskav RIFM varni, a kljub temu zahtevajo premišljeno uporabo (majhne količine, izogibanje soncu). In prav vse to nam pomaga izbrati dišavo, ki nam ustreza – naj bodo to sveže zgornje note, cvetlična duša ali obstojne spodnje note. VIRI
5. Garah T. Production of perfume [Internet]. Scribd; [cited 2026 Mar 30]. Available from: https://www.scribd.com/ document/474284243/Production-of-perfume
Viri slik
Slika 1: https://www.freepik.com/search?format=search&term=parfume+ Slika 2: lastna izdelava na podlagi vira [4]
Iz Fakultete za farmacijo na
»British Society for Antimicrobial Chemotherapy«: intervju s Špelo
Oberstar, mag.
farm.
Avtorica: Eva Šelih, 4. letnik EM FAR
Po končanem študiju farmacije se odprejo številne zaposlitvene možnosti, vendar zna sprejetje prave odločitve, če ta sploh obstaja, predstavljati velik izziv. Špela Oberstar, mag. farm., nas v intervjuju s svojimi izčrpnimi odgovori popelje skozi svojo zelo raznoliko kariero, v kateri je uspela uresničiti marsikatero od svojih želja. Od tega, da si je želela študirati veterino in kasneje postala veterinarska bolnišnična farmacevtka, do tega, da se je njen načrt dvomesečnega pohoda po Škotskem višavju končal z redno zaposlitvijo. Zelo sem hvaležna, da je z veseljem odgovorila na vsa moja vprašanja in da lahko vam, bralkam in bralcem, ponudimo del odgovora na vprašanje: »Kaj vse je še možno?«
Najprej naj vas vprašam, kaj vas je pritegnilo k študiju farmacije – ali ste že v študentskih letih čutili, da bo vaša kariera tako drugačna od povprečnega magistra farmacije ali ste imeli za svojo prihodnost drugačne načrte?
Nisem prav dobro vedela, kako se odločati za študij –nikakor se nisem mogla odločiti med medicino in veterino. Pri medicini me je skrbelo trajanje študija in specializacije, pri veterini pa me je bilo strah, da sem premehkega srca za zdravnico za živali – še posebej, ko sem izvedela, da je ena izmed obveznih študijskih aktivnosti praksa v klavnici. In sem si rekla, da je farmacija nekje vmes – strokovno farmacevti lahko pomagamo tako ljudem kot živalim, čeprav nisem bila čisto prepričana, na kak način. Ko sem se leta kasneje znašla v poklicu veterinarskega farmacevta, sem se večkrat spomnila, da sem na ravno nekaj takega upala že kot gimnazijka, ne da bi sploh vedela, da tak poklic obstaja.
Po uspešno zaključenem študiju v Ljubljani ste se zaposlili v lekarni. Kako ste se počutili v lekarniškem okolju in zakaj ste se ga odločili zapustiti in odpotovati na Škotsko? Ali je bil namen potovanja že od začetka ostati za tako dolgo časa?
Ker sem strokovno prakso prek Erasmus+ izmenjave opravila na Nizozemskem, po končanem študiju pa potovala po Jugovzhodni Aziji, mi ideja o tujini ni bila tuja. Lekarniško delo me je v nekaterih pogledih navdihovalo, na primer v izpopolnjevanju znanja in veščine priprave magistralnih pripravkov, ki mi še danes služijo pri pripravi mila in krem za družinske člane in prijatelje. Rada sem tudi svetovala bolnikom, vendar sem pogrešala priložnost kliničnega vložka pri tako kratkem času, kot je na voljo za lekarniško svetovanje.
Čeprav sem se na Škotsko prvotno odpravila na prostovoljno delo in dvomesečni pohod po Škotskem višavju, sem si pred odhodom uredila registracijo farmacevta v Združenem
kraljestvu, če bi želela tam ostati malce dlje in izkusiti delo v tujini. Nikakor nisem nameravala ostati dlje kot leto – pa sem tu že deseto leto!
Vaše prvo delo je bilo biti veterinarska bolnišnična farmacevtka. Kako ste se z znanjem, ki ste ga pridobili med študijem, uspeli kosati s tako zaposlitvijo? Vam je iz tega časa ostala kakšna zanimiva anekdota?
Res je, kot veterinarska bolnišnična farmacevtka sem osem let vodila lekarno univerzitetne bolnišnice za male živali, ki oskrbo zagotavlja psom, mačkam in eksotičnim živalim (kamor spada
vse od zajcev do ptic in kuščarjev) ter po potrebi podpirala kolege v sosednjih bolnišnicah za konje in kmetijske živali. Čeprav naša bolnišnica nudi podobne storitve, kot jih vidimo v medicini – interna medicina, onkologija, intenzivna oskrba, dermatologija in tako naprej –, se živalski bolniki v marsičem razlikujejo od človeških. Najprej po odmerkih zdravil – ta se praviloma računajo na kilogram (ali gram) telesne teže, pa tudi po raznolikosti vrst. Za primer naj navedem paracetamol, ki se kot analgetik uspešno uporablja pri psih, vendar je izjemno strupen za mačke. Zadeve postanejo še bolj zapletene, saj določene pasme psov zaradi različnega delovanja jetrnih encimov nekatera zdravila (npr. antiepileptike) presnavljajo počasneje kot druge. Vsega tega se je bilo treba priučiti, in to kar na delu, pogosto v obliki samoizobraževanja.
Poudariti moram, da me je razumevanje priprave magistralnih pripravkov pri prijavi na to službo vsekakor uvrstilo med želene kandidate. V Združenem kraljestvu je namreč tega znanja vse manj. Pri malih živalih pa registriranih zdravil primanjkuje, zato je poseg v zdravilo vsaj v neki meri pogosto potreben. Večino takšnih zdravil je za nas po naročilu pripravil specializirian laboratorij, ko pa je bilo to nujno potrebno, sem tudi sama izdelala kakšen pripravek. Za anekdoto lahko opišem, da smo v bolnišnico sprejeli pritlikavega afriškega ježka, ki je tehtal okoli 250 gramov, in sem tableto, primerno za dvokilogramskega psa, morala prilagoditi njegovim potrebam. Da pa je pripravljeni prašek mali bolnik zaužil, smo ga primešali k mačji hrani!
Delo veterinarskega farmacevta (in veterinarske stroke nasploh) je zahtevno tudi s strani pomanjkanja gradiva. Medtem ko se lahko pri zdravljenju ljudi v veliki meri zanašamo na smernice in povzetek o glavnih značilnostih zdravila, za zdravljenje živali velikokrat registriranega zdravila ni na voljo. V tem primeru veterinar predpiše zdravilo, namenjeno drugi vrsti živali ali ljudem. Zadnja izbira pa je magistralni izdelek, kot smo ga ponudili zgoraj omenjenemu ježku. To pomeni, da veterinarji zdravila velikokrat predpisujejo brez podpornega gradiva o farmakokinetiki in farmakodinamiki, neželenih učinkih ter interakcijah. Farmacevt je pri tem lahko v pomoč in podporo veterinarju pri interpretaciji in translaciji literature, da se zagotovi čim bolj učinkovito in varno izbiro zdravila. Ker so farmacevti v veterinarskih klinikah redkost, sem kolege in študente veterine tudi poučevala o praktičnih vidikih našega poklica (postopek izdaje zdravil, zakonodaja, varna uporaba narkotičnih zdravil, računanje odmerkov, principi smotrne uporabe antibiotikov itd.).
V vmesnem obdobju ste hkrati opravljali dve službi – kot veterinarska bolnišnična farmacevtka in kot bolnišnična farmacevtka – ter specializirali geriatrijo in paliativno oskrbo. Zakaj ste se odločili za počasno opuščanje dela v veterini in kako sta se službi dopolnjevali oziroma sploh ne?
V Združenem kraljestvu je kombiniranje več služb nekaj običajnega in po mojem mnenju življenje lahko naredi bolj zanimivo. Veterinarska farmacija je zanimiv poklic, vendar ni zelo razvit – v nekem trenutku sva bili s kolegico edini veterinarski bolnišnični farmacevtki v državi. Želela sem si torej povratka med kolege farmacevte in priložnosti nadgradnje znanja ter
veščin, možnosti izobraževanj in napredovanja. Cenila sem predvsem povratek med (človeške) bolnike, priložnost za pogovor z njimi in njihovimi svojci, strokovno sodelovanje s kolegi ter vedno prisotne priložnosti za izobraževanja. Narodna zdravstvena organizacija (angl. National Health Service, NHS) namreč trdno verjame v vrednost izobraževanja na delu in svojim zaposlenim ponuja rast na vsakem koraku.
Verjetno sta se službi najbolje dopolnjevali prav prek moje na novo odkrite strasti – smotrne uporabe protimikrobnih zdravil. Termin 'antimicrobial stewardship' sama doživljam predvsem v smislu varovanja. 'Steward' namreč lahko prevedemo kot skrbnik ali varuh, vlogo varuhinje antibiotikov pa sem kot farmacevtka prevzela povsem naravno. V veterinarski bolnišnici še posebej zato, ker je bila ta tema premalo poudarjena; v obeh sektorjih pa menim, da je prav farmacevt tisti, ki s svojim znanjem in dosegom kolegov lahko učinkovito ter strokovno opozarja na pomembnost nadzorovane uporabe antibiotikov.
Pri malih živalih je to recimo prišlo v ospredje, ko so skrbniki zahtevali izdajo antibiotika, saj »ga je prejšnji veterinar predpisal in je bilo takoj bolje«, ter pri zagotavljanju, da je izbor antibiotikov v lekarni skladen s smernicami za smotrno uporabo. V NHS pa bolnišnični farmacevti na primer nadzorujemo primernost izbire antibiotika glede na indikacijo, pomagamo krajšati čas prejemanja parenteralnih antibiotikov in zagotavljamo, da se izbor antibiotika po potrebi prilagodi rezultatom odvzetih vzorcev. Pomembne vloge so tudi ozaveščanje javnosti in izobraževanje bolnikov (tako kot skrbnikov živali) o pomembnosti tega, da antibiotikov ne jemljejo brez recepta ter si jih ne izmenjujejo med seboj, ter sporočilo, da za virusna obolenja antibiotik ne bo deloval, zna pa škoditi – tako z razvojem rezistence kot z nepotrebnim izpostavljanjem neželenim učinkom. Ti so lahko zelo neprijetni in zahtevni za zdravljenje – za primer lahko izpostavimo okužbo s Clostridioides difficile, ki je ena najpogostejših bolnišničnih okužb.
V Sloveniji še ne obstaja praksa tega, da bi farmacevti lahko sami pisali recepte. Ker ste opravili 'Independent Pharmacist Prescribing' tečaj, me zanima, čemu mislite, da večja neodvisnost farmacevtov najbolj pripomore in kako?
Na Škotskem lahko farmacevt (in nekateri drugi poklici, kot so medicinske sestre, fizioterapevti, reševalci in drugi) že nekaj časa pridobi to kvalifikacijo. Združeno kraljestvo bo septembra 2026 celo postalo prva država na svetu, kjer bodo magistri farmacije po dokončanem študiju že vstopali v poklic kot neodvisni predpisovalci zdravil.
Glede na moje izkušnje v bolnišničnem delu je farmacevt tesno vpet v multidisciplinarno skupino (angl. Multidisciplinary team, MDT), ki bdi nad bolnikom in so jo (v mojem primeru) sestavljali zdravnik, medicinska sestra, fizioterapevt, delovni terapevt ter farmacevt. Tedensko smo sodelovali na vizitah in sestankih ter pri odločitvah sodelovali z bolnikom. Skladno s kliničnim načrtom sem tako lahko po pridobitvi kvalifikacije oddelčnega zdravnika razbremenila pri skrbi za paciente, na primer pri nadzoru pooperativne bolečine in prilagajanju analgetikov. Velik prispevek lahko dodajo tudi farmacevti, zaposleni v osebnih ambulantah in zunajbolni-
šnični oskrbi. Spoznala sem na primer kolegico farmacevtko specialistko kardiologije, ki je ambulantno obravnavala bolnike s popuščanjem srca. Z njo sem preživela dopoldan in bila prevzeta nad tem, da je vsem naročenim bolnikom kar sama odvzela kri za nadzor ledvične funkcije, ki jo je treba pri kombinaciji zdravil za srčno popuščanje podrobno spremljati. Ne nazadnje pa na Škotskem za javnost velja vabilo, da se za blažje tegobe najprej obrnejo na lekarniškega farmacevta, ki jim po pregledu po potrebi že sam predpiše zdravilo ali jih napoti naprej. Vse te aktivnosti omogočajo izboljšanje dostopa do zdravstvenih storitev, boljši izkoristek strokovnosti zdravstvenih delavcev in večjo učinkovitost zdravstvenega sistema.
Najprej ste zamenjali službo v veterini in se pridružili »British Society for Antimicrobial Chemotherapy«. Gre za nevladno organizacijo, ki se zavzema za smotrno uporabo antibiotikov. Povejte nam, kako organizacija deluje in s čim se ukvarjate.
Res je, med posvečanjem protimikrobni rezistenci v bolnišničnih službah sem namreč spoznala, da si želim kariero posvetiti naslavljanju tega problema, in bila počaščena, da sem se lahko pridružila British Society for Antimicrobial Chemotherapy (BSAC). To je mednarodno neprofitno strokovno združenje, ki se posveča izobraževanju, raziskovanju in spodbujanju pravilne uporabe protimikrobnih zdravil za obvladovanje nalezljivih bolezni ter javno opozarja na resnost problema odpornosti na protimikrobne učinkovine (angl. Antimicrobial resistance, AMR). Po nekaterih napovedih naj bi AMR do leta 2050 na leto terjala celo do 10 milijonov žrtev, zato sta naša poslanstvo in vizija svet opozarjati na problem ter ga opremljati z rešitvami. Če je med bralci kdo, ki ga na to temo zanima več, bi ga usmerila k naši spletni strani, kjer se lahko brezplačno včlanijo v združenje in brezplačno tudi dostopajo do izobraževalnih vsebin.
Kaj pa je vaše delo pri organizaciji? Letos ste tudi delo v bolnišnici zamenjali za delo Senior AMR Educator. Kaj zavzema vaše delo?
Moja naloga in cilj dela – tako v nevladni organizaciji kot v okviru NHS – sta na področju protimikrobne odpornosti zagotavljati čim kakovostnejše in dostopnejše izobraževanje zdravstvenih delavcev o varni in smotrni uporabi protimikrobnih zdravil. Pri boju proti AMR je nujno sodelovanje vseh; na Škotskem verjamemo, da ima vsak zdravstveni delavec – od negovalca, medicinske sestre, babice in fizioterapevta do oftalmologa, farmacevta, zobozdravnika in osebnega zdravnika – ključno vlogo pri zaustavljanju širjenja odpornosti in varovanju učinkovitosti obstoječih zdravil. Izobraževanje, ki je le ena izmed številnih aktivnosti za naslavljanje problematike AMR, sem si izbrala predvsem zaradi strokovnih kompetenc, ki jih imamo farmacevti, saj vsakodnevno svetujemo, poučujemo in izobražujemo.
Vaše delo se zdi zelo raznoliko. Kako je videti vaš povprečni delovni dan?
V bolnišnicah je bilo delo zelo razgibano, z veliko sprehajanja med oddelki, moji trenutni vlogi pa sta večinoma delo od doma in občasna potovanja v Birmingham, kjer ima BSAC sedež, ali v London, kjer gostimo konference.
Ali se vidite kdaj preseliti nazaj v Slovenijo – zakaj da oziroma zakaj ne?
Vsekakor se v prihodnosti želim vrniti v Slovenijo, saj mi domovina zaradi družine, prijateljev, čudovite narave in visoke kakovosti bivanja ogromno pomeni. Hkrati pa se zavedam, da dlje ko ostajam na Škotskem, težja bo ta odločitev – predvsem zaradi svoje trenutne kariere, ki je ne dojemam le kot službo, temveč kot poslanstvo.
Se vam zdi, da je klinična farmacija v Sloveniji v zaostanku za drugimi državami? Kaj bi svetovali študentom, ki si želijo opravljati službo na tem področju? Ali je za tako zanimivo kariero odgovor samo tujina?
Zaradi pomanjkanja izkušenj področij ne morem primerjati, lahko pa opazim razliko v dostopnosti tovrstnih delovnih mest, kot sem jo doživela okoli leta 2016. Takrat namreč nisem imela občutka, da je bilo v Sloveniji enostavno pridobiti delovno mesto v bolnišnici, na Škotskem pa je ta poklic, četudi kompetitiven, vseeno veliko bolj dostopen. Kot sem presodila iz literature za leto 2024, je na Škotskem na število bolnikov vsaj dvakrat več kliničnih farmacevtov kot v Sloveniji.
Glede položaja farmacevta na Škotskem bi predvsem izpostavila izjemno visoko raven medprofesionalnega sodelovanja. Po moji izkušnji zdravniki redno in samoumevno iščejo nasvet farmacevta glede farmakoterapije ter predloge tudi dosledno upoštevajo. Takšna integracija multidisciplinarne ekipe ustvarja odlično delovno vzdušje, povečuje varnost bolnikov in njihovo zaupanje v proces zdravljenja. Najlepše pa se mi zdi, da se eden od drugega ogromno naučimo. Za primer lahko opišem, da me je moj mentor zdravnik naučil tehtneje odločati, kdaj zahtevati krvne izvide, medicinske sestre pa so me naučile, kako zanesljivo oceniti stopnjo bolečine pri neverbalnih bolnikih.
Vsekakor pa globoko verjamem, da je izkušnja kliničnega farmacevta v Sloveniji enako (ali bolj) izpolnjujoča kot drugje, tako da bi študentom svetovala, naj svojo pot iščejo doma, v tujino pa naj grejo le, če imajo podobno potovalno mrzlico, kot sem jo čutila sama. Z znanjem, pridobljenim na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, bodo povsod cenjeni in dobrodošli, pomembno je predvsem, kje se človek dobro počuti in kam ga vleče srce.
Svetovali ste že našim bralcem, kaj pa bi svetovali sami sebi, če bi še enkrat bili v študijskih klopeh na naši fakulteti?
Odkar sem diplomirala, me je poklicna pot vodila skozi tri države in različne sektorje, od medicine in veterine do izobraževanja. Ta zaposlitvena dinamičnost je vsekakor rezultat širine znanja, ki sem ga pridobila na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani. Neštetokrat sem bila hvaležna za svojo izbiro študija. Če bi lahko svetovala mladi sebi, bi si prišepnila, da sem izbrala odlično fakulteto, in se opomnila, naj cenim kakovost svoje izobrazbe in neizmerno širino priložnosti, ki nam jih farmacevtski poklic ponuja.
Ni ene prave poti: kako zgraditi kariero v farmacevtski industriji –intervju z dr. Juretom Vajsom
Avtorica: Pia Planinšek, 2. letnik S2LBM
Za tokratno številko sem imela priložnost govoriti z dr. Juretom Vajsom, globalnim vodjem zgodnjega upravljanja talentov v Sandozu in vodjo strateških programov v Leku. Pogovor je bil zelo navdihujoč in mi je dal kar nekaj iztočnic za razmislek. Verjamem, da jih bo dal tudi vam. Njegova karierna pot je dober primer, kako se lahko strokovnjak razvija iz ozko usmerjenega znanstvenega področja v širšo, strateško vlogo. Hkrati pa nam kot nekdo, ki aktivno sodeluje pri razvoju mladih talentov, ponuja dragocen vpogled v to, kaj delodajalci danes iščejo. V pogovoru sva se dotaknila tako njegove osebne poti kot širših trendov v farmacevtski industriji, pomena sodelovanja z akademskim okoljem in konkretnih nasvetov za študente. Med drugim je izpostavil, da so poleg strokovnega znanja ključni predvsem širina, proaktivnost in sposobnost prilagajanja. Upam, da boste ob branju tega intervjuja dobili navdih in spodbudo za razmislek o svoji karierni poti.
Tvoja pot te je vodila od študija kemije do globalne vloge v farmacevtskem podjetju. Kaj je bil ključni trenutek, ko si se odločil za to karierno smer?
Moja karierna pot je zelo razgibana – in iskreno mislim, da bo v prihodnosti večina kariernih poti potekala podobno. Vedno manj bo poudarka na klasičnem, vertikalnem napredovanju, vedno več pa na horizontalnem razvoju. Talenti ne bodo več šli tako globoko v eno samo tematiko, ampak bodo razvijali širše razumevanje industrije, vključno s strateškimi vidiki. Najbolj iskani bodo tisti, ki bodo imeli široko znanje in razumevanje celote – ne nujno tisti, ki bodo največji specialisti na enem ozkem področju.
Moja pot se je začela na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, kjer sem se na koncu specializiral za organsko kemijo. Nadaljeval sem z doktoratom na katedri za organsko kemijo – sprva s poudarkom na sintezni kemiji, kasneje pa vedno bolj na aplikativnih vidikih, predvsem na farmacevtskih spojinah in njihovi uporabi v zdravstvu.
V tem času se je pojavila tudi priložnost za krajše raziskovalno delo v tujini, zato sem se dvakrat za tri mesece odpravil na Univerzo v Warwick v Veliki Britaniji, kjer sem raziskoval biološko aktivnost spojin, ki sem jih sintetiziral v Ljubljani. Sodelovanje je bilo zelo uspešno, zato sem se po zaključku doktorata odločil še za enoletno postdoktorsko izobraževanje v Veliki Britaniji – deloma na področju strukturne biologije, deloma na področju multirezistentnih bakterij.
Po vrnitvi domov sem dobil priložnost za zaposlitev v Leku, kjer sem se pridružil razvoju podobnih bioloških zdravil. Približno šest let sem delal kot raziskovalec v laboratoriju,
predvsem na področju analitike in analitskega razvoja. To je bilo obdobje intenzivnega učenja in strokovne rasti, hkrati pa sem vedno bolj ugotavljal, da me poleg znanosti zelo zanimajo širše povezovalne in strateške teme – kako farmacevtska industrija deluje kot celota.
Ko so se pojavile priložnosti za sodelovanje z drugimi podjetji, fakultetami in inštituti, sem pogosto prevzemal vlogo povezovanja. Po šestih letih dela v laboratoriju sem nato še formalno prevzel vodenje področja strateških partnerstev, kjer sem bil odgovoren za razvoj sodelovanj z zunanjimi partnerji. Približno leto kasneje sem ugotovil, da lahko največ prispevam prav pri sodelovanju z akademskim in raziskovalnim okoljem. Tako sem prevzel vodenje strateških programov, kjer sta eni mojih glavnih odgovornosti sodelovanje z univerzami, fakultetami in raziskovalnimi inštituti ter gradnja celovitega ekosistema. To funkcijo opravljam še danes, poleg tega pa sem odgovoren še za
Foto: Aleš Beno, Časnik Finance
področje zgodnjega upravljanja talentov v podjetju Sandoz na globalnem nivoju.
Glede na takšen preobrat morda kdaj pogrešaš čisto znanost in delo v laboratoriju?
Seveda so dnevi, ko pogrešaš laboratorij, raziskovanje in tisto radovednost, ki te kot mladega znanstvenika žene naprej. A vsak mora razvijati svoje močne plati. Zase vem, da nikoli ne bi mogel biti tako dober raziskovalec v laboratoriju, kot sem lahko uspešen v vlogi, ki jo opravljam danes.
Veliko mladih se za študij odloči na podlagi trenutne inspiracije, kar je povsem razumljivo. A pogosto ne vemo, ali je to res tisto področje, kjer bomo dolgoročno najboljši. Zato je pomembno, da se znamo poslušati, izkoriščati priložnosti in si dovoliti spremembe. Če ugotoviš, da si na pravi poti, jo gradiš naprej, če ne, jo prilagodiš.
Pogosto dobim vprašanje, ali naj nekdo, ki želi delati v farmaciji, študira farmacijo ali kemijo. Po mojem mnenju to ni ključno vprašanje. Pomembno je, da razumemo, da je vsaka izbira predvsem vstopnica za nadaljnji razvoj. Skozi kariero se bomo spreminjali in usmerjali tja, kjer lahko svoje veščine najbolje izkoristimo.
Leta 2023 si zaključil MBA (angl. Master of Business Administration). Ali meniš, da je znanje s področja ekonomije in managementa pomembna dodana vrednost za farmacevta v industriji? Bi takšno nadgradnjo priporočal tudi študentom?
Študentom MBA-ja zagotovo ne bi priporočil. Najprej je pomembno, da se v svoji osnovni stroki dobro izoblikujejo in svoje znanje preizkusijo v praksi. Tudi sam sem najprej deloval kot znanstvenik v laboratoriju, šele kasneje me je karierna pot vodila v bolj strateške vloge.
Sčasoma sem ugotovil, da mi znanja s področja ekonomije in managementa manjkajo. Zame je bil MBA nekakšna »injekcija znanja«, ki mi je omogočila, da sem se še bolj razvijal tam, kjer so bile moje močne plati. Študentom bi zato svetoval, naj med študijem razvijajo širino in osnovno razumevanje ekonomije, MBA pa naj pride na vrsto kasneje, po nekaj letih industrijskih izkušenj.
Moj glavni nasvet je: ne se učiti preveč na zalogo, ampak čim prej stopiti v stik z industrijo in nato znanje nadgrajevati glede na dejanske potrebe.
Kako bi primerjal delo raziskovalca v laboratoriju in delo na strateški ravni?
Pomembno je, da je delo zanimivo in da greš vsako jutro z veseljem v službo. Tako je bilo pri meni, ko sem bil še raziskovalec, in tako je tudi danes. Vsak dan mora biti zanimiv – in tudi danes so v mojem delu raziskave, samo da zdaj niso epruvete, ampak kakšne številke.
Vsak dan se eksperiment lahko posreči ali ponesreči – tako v laboratoriju kot v pisarni. Vse deluje na podobnem principu: imamo nek proces, uvedeš intervencijo in pogledaš rezultat. Če je boljši, ponoviš oziroma nadgradiš, če je slabši, spremeniš pristop.
Seveda je delo drugačno, vendar je pomembno, da ostaneta iskrica radovednosti in uživanje v novih stvareh.
Danes vodiš ekipo strateških programov v Leku in si odgovoren za zgodnje upravljanje talentov v Sandozu globalno. Kako bi študentom na preprost način opisal, kaj vse to delo zajema?
Delo strateških programov zajema zelo širok spekter aktivnosti, katerih skupni cilj sta dolgoročna rast in razvoj podjetja. Pomemben del našega dela je zgodnje upravljanje talentov, s katerim skrbimo, da so na trgu in v podjetju pravočasno na voljo znanja in kompetence, ki jih bomo potrebovali v prihodnje.
Velik poudarek namenjamo tudi sodelovanjem z univerzami, fakultetami, raziskovalnimi inštituti ter različnimi društvi in združenji. S temi partnerstvi soustvarjamo okolje, v katerem se razvijajo znanja, veščine in ideje, ki so relevantne tako za industrijo kot za akademski prostor. Ob tem gradimo in spodbujamo tudi inovacijski ekosistem znotraj podjetja ter upravljamo projekte, ki so javno sofinancirani na nacionalni in evropski ravni.
Poleg vloge v Leku imam na globalni ravni odgovornost za strategijo zgodnjega upravljanja talentov v podjetju Sandoz po vsem svetu. To pomeni oblikovanje sistemov in pristopov, s katerimi znamo mlade talente prepoznati, jih učinkovito vključiti v podjetje in jim omogočiti ustrezen razvoj. Ključno je, da imajo ti talenti prave vrednote, ustrezna znanja, da so umeščeni v prava okolja in da jim znamo znotraj organizacije ponuditi jasne priložnosti za rast.
Velik del tvojega dela vključuje sodelovanje z akademskimi institucijami. Kako pomembno je to sodelovanje za razvoj farmacevtske industrije?
Sodelovanje z akademskimi institucijami je eden izmed temeljev učinkovitega delovanja farmacevtske industrije, tako na lokalni kot na globalni ravni. Brez tega sodelovanja preprosto ne gre. Univerze in raziskovalni inštituti so vir novih znanj, idej in tehnologij, ki jih mora industrija neprestano zaznavati in vključevati v svoje delo.
Hkrati pa ima tudi industrija pomembno vlogo pri tem, da pomaga oblikovati znanja in kompetence, ki jih dolgoročno potrebuje. Prav zato so skupni projekti izjemno pomembni – omogočajo dvosmerni pretok znanja in informacij med akademskim in industrijskim okoljem.
Sam na ta dva svetova ne gledam ločeno. Vidim ju kot neločljivo povezana in strateško odvisna drug od drugega – le s tesnim sodelovanjem lahko dolgoročno zagotovimo razvoj tako znanosti kot farmacevtske industrije.
Kje vidiš največje priložnosti za povezovanje in izboljševanje sodelovanja med univerzami in industrijo v Sloveniji?
Menim, da bi lahko v Sloveniji naredili pomemben korak naprej predvsem pri prenosu inovacij iz akademskega in raziskovalnega okolja v industrijo. Na univerzah in raziskovalnih inštitutih imamo zelo močno raziskovalno bazo, vendar je komercializacija tega znanja še vedno relativno šibka. Prav zato vidim veliko priložnost v večjem
številu odcepljenih in zagonskih podjetij, ki bi raziskovalne rezultate učinkoviteje in hitreje prenesla iz akademskega okolja v industrijo in prakso.
Takšna podjetja lahko predstavljajo ključen most med znanostjo in trgom ter hkrati okrepijo sodelovanje z uveljavljenimi industrijskimi partnerji. Podjetniški segment ima v Sloveniji še veliko prostora za razvoj, zlasti na področju pretvarjanja znanja in inovacij v konkretne produkte, tehnologije in rešitve z jasno tržno vrednostjo. Prav na tem presečišču med znanjem, podjetništvom in industrijo vidim eno največjih razvojnih priložnosti za Slovenijo.
Kako v Leku prepoznavate in razvijate talente? Kaj pri mladih strokovnjakih najbolj cenite?
Največjo težo dajemo vrednotam, kulturi in integriteti. Zelo pomembno nam je, da v Lek in širše v Sandoz vabimo ljudi, ki so pravi kulturni »fit« – takšne, ki se poistovetijo z načinom dela in vrednotami podjetja. V Sandozu imamo močno in pozitivno organizacijsko kulturo, ki jo želimo dolgoročno ohranjati in razvijati, zato je prvi korak vedno vprašanje, ali je posameznik prava izbira za ekipo in okolje.
Seveda pa so pomembna tudi znanja. Pri tem ne iščemo zgolj ozkih specialistov, temveč posameznike s čim širšo razgledanostjo, odprto miselnostjo in – kjer je to mogoče –tudi z mednarodnimi izkušnjami. Zanima nas celoten paket: strokovno znanje, prava miselnost, dobra kulturna podlaga in zmožnost povezovanja različnih pogledov. Prav takšni profili lahko dolgoročno največ prispevajo k razvoju podjetja in industrije kot celote.
Kaj pa bi priporočil mladim? Kaj lahko naredijo že med študijem, da bodo za vas najbolj atraktivni?
Priporočal bi, da že med študijem prek različnih študentskih projektov, praks in obštudijskih dejavnosti nabirajo čim več izkušenj in znanja. Na koncu se vse, kar počnemo, postopoma sestavi v celoto naših kompetenc ter oblikuje naš strokovni in osebni profil.
Zelo dragocene so tudi izkušnje iz tujine. Študentom bi vsekakor svetoval, da gredo v mednarodno okolje, tam razširijo obzorja in pridobijo nove poglede, nato pa se vrnejo domov. Slovenija je izjemna država, ki ponuja veliko priložnosti in kakovostno življenjsko okolje, česar se pogosto zavemo šele, ko za nekaj časa odidemo drugam.
Pomembno je tudi, da mladi aktivno spremljajo trende, zlasti na področju umetne inteligence. Dobro je, da so študenti na tem področju pismeni in vešči osnovne uporabe teh orodij, saj bodo v prihodnje vse bolj prisotna v vsakdanjem delu. Umetna inteligenca bo prevzela velik del rutinskih in administrativnih nalog, kar nam bo omogočilo, da se bomo lahko bolj osredotočili na ustvarjalne, strateške in vsebinsko pomembnejše izzive.
Kje najpogosteje iščete talente? V vaših vrstah, na raznih simpozijih, Heckatlonih, LinkedInu?
Naš cilj je biti prisotni široko in strateško po celotnem ekosistemu. Ne osredotočamo se zgolj na eno fakulteto, univerzo ali raziskovalni inštitut, temveč vedno izhajamo iz
konkretnih potreb podjetja. Na podlagi teh se nato pojavljamo tam, kjer lahko te potrebe najbolje naslovimo in kjer lahko srečamo prave profile.
Letno se udeležimo več kot sto dogodkov, povezanih z razvojem talentov. Poleg tega razvijamo in izvajamo več programov za mlade, med prepoznavnejšimi sta TechBEAT in ScienceBEAT. Podeljujemo tudi štipendije, razpisujemo prakse za študente in dijake, omogočamo mednarodne prakse ter ponujamo številne priložnosti za študentsko delo. Mnogi mladi se v podjetje vključijo prav prek teh programov, lep del pa jih kasneje tudi ostane pri nas.
Moj nasvet mladim je, da se z nami povežejo čim prej – prek različnih programov, oddelkov in razpoložljivih priložnosti. Pomembni sta tako vztrajnost kot tudi iskrena motivacija za delo pri nas, saj to vedno prepoznamo in zelo cenimo.
Veliko poudarka dajete praksam, študentskemu delu in obštudijskim dejavnostim. Kaj pa svetuješ nekomu, ki med študijem teh priložnosti morda še ni imel?
Nikoli ni prepozno. Vsaka karierna zgodba je zelo specifična in nobena pot ni edina pravilna. Če pogledamo naše zaposlene in njihove poti, so te zelo različne. Za nobeno ne bi mogel reči, da je pravilna ali edina prava. Tudi sam si pred desetimi leti nisem predstavljal, da bom danes tu, kjer sem. Moja pot je bila unikatna in edino, kar sem ves čas počel, je bilo to, da sem poslušal sebe in izkoriščal priložnosti, ko so se pojavile.
Če nekdo v času študija ni imel možnosti za določene izkušnje, je verjetno počel nekaj drugega – in tudi to je lahko zelo dragoceno. Ključno je, da znamo različne izkušnje povezati, jih osmisliti in iz njih sestaviti svojo zgodbo. Nobena priložnost ni zares zamujena, pomembno pa je, da znamo iz vsake poti potegniti dodano vrednost.
Katere kompetence bi morali študenti farmacije danes razvijati, da bodo konkurenčni na trgu dela?
Poleg strokovnih znanj so danes izjemno pomembne tudi širše kompetence. Med njimi bi posebej izpostavil projektno in timsko delo ter pismenost na področju umetne inteligence. Prav tako je ključna sposobnost javnega nastopanja oziroma jasne komunikacije – torej da znamo svoje delo, ideje in rezultate tudi učinkovito predstaviti.
Pomembni sta tudi proaktivnost in asertivna komunikacija, da se posamezniki upajo izraziti svoje mnenje, podati pobudo in prevzeti odgovornost. Vse to pa mora temeljiti na nečem še pomembnejšem: kulturi in integriteti. Gre za to, da vedno delamo to, kar je prav – ne le takrat, ko se predstavljamo na razgovoru za službo, temveč v vsakdanjem delu. Dolgoročno je prav integriteta tista, ki gradi zaupanje in uspešno kariero.
Omenil si, da bi študentom priporočal, da se vsaj enkrat med izobraževanjem odpravijo v tujino. Kaj pa je glavna stvar, ki jo dobiš s tem delom, ki ti pomaga na kariernem in osebnem razvoju?
Rekel bi, da sta tu ključni dve stvari. Prva je širina – bivanje in delo v tujini nas naučita delovati v mednarodnem okolju, spodbudita večjo samostojnost ter omogočita pridobivanje dragocenih mednarodnih izkušenj. Takšne izkušnje pomagajo
razširiti pogled na svet in drugačne načine dela. Druga, morda manj očitna vrednost te izkušnje, pa je spoznanje, da je v Sloveniji kakovost življenja zelo visoka. Šele ko spoznaš delovanje tujih institucij in okolij, zares dobiš perspektivo in lahko objektivno oceniš raven znanja, strokovnosti in priložnosti doma. Prav ta širša primerjava pogosto okrepi zavedanje o vrednosti okolja, iz katerega prihajamo.
Ker si tako neposredno vpet v razvoj industrije, bi si morda upal dati neko napoved, kje vidiš največje preboje v prihodnjih 10–20 letih?
Menim, da bo razvoj v prihodnje potekal še hitreje na vseh področjih. Svet okoli nas se pospešeno spreminja in farmacevtska industrija bo tem spremembam nujno sledila. Ključno vlogo bo pri tem imela vse širša uporaba umetne inteligence, ki bo pomembno vplivala na hitrejši razvoj zdravil, optimizacijo proizvodnih procesov ter večjo stopnjo avtomatizacije in robotizacije. Posledično bomo številne procese lahko izvajali hitreje, učinkoviteje in z višjo dodano vrednostjo.
Za generično farmacevtsko industrijo, katere del smo tudi mi, prihaja obdobje velikih priložnosti. Številna zdravila bodo v prihodnjih letih izgubila patentno zaščito – govorimo o priložnostih v skupni vrednosti okoli 650 milijard dolarjev – zato bo razvoj generičnih in podobnih bioloških zdravil še posebej v ospredju.
Hkrati pa bodo podjetja, ki se osredotočajo na razvoj inovativnih zdravil, zaradi hitrega napredka znanosti, novih tehnologij in povečanih vlaganj lahko še intenzivneje razvijala nove terapije ter naslavljala ključne medicinske izzive in področja z visokimi neizkoriščenimi terapevtskimi priložnostmi. Verjamem, da se bo prav zaradi teh vzporednih trendov – tako na področju
generike kot inovacij – celoten ekosistem farmacevtske industrije v prihodnjih desetletjih razvijal še hitreje, kot smo temu priča danes.
Kaj vas pri vašem delu najbolj motivira? Kako bi opisali svoj tipični delovni dan?
Tipičen delovni dan v resnici sploh ne obstaja – in prav to je tisto, kar me najbolj vleče naprej. Vsak dan prinaša nove izzive, nova vprašanja in nove priložnosti, kar moje delo ohranja dinamično in zanimivo.
Največjo motivacijo mi daje občutek, da z našim delom premikamo meje – predvsem v korist bolnikov. Hkrati pa zaradi obsežnih investicij v Sloveniji in njihovega širšega vpliva prispevamo tudi k razvoju celotne družbe.
To, da vidiš, kako lahko s svojim delom vplivaš ne le na razvoj podjetja, temveč tudi na okolje in skupnost kot celoto, je tisto, kar me najbolj navdušuje in mi daje občutek smisla pri vsakdanjem delu.
Kakšen nasvet bi namenil študentu, ki danes razmišlja o karieri v farmacevtski industriji?
Naj vas ne bo strah priložnosti, ki se pojavljajo na vaši poti – zgrabite jih. Napačnih odločitev v resnici ni. Vsaka izkušnja, vsaka izbira in vsak korak so del učenja in postopne gradnje samega sebe. Prav ta proces pa je tisti, ki na dolgi rok oblikuje dobro in izpolnjujočo kariero.
Za zadnje vprašanje pa nas vse zanima, ali kdaj prebereš kakšno številko Spatule?
Seveda. Ker jo imamo občasno tudi pri nas na oddelku, jo z veseljem prelistam in preberem. Hvala, Pia, ker jo z zavzetostjo pomagaš soustvarjati.
Kratke novice iz sveta farmacije
EMA začela posvetovanje o virtualnih kontrolnih skupinah za zmanjšanje uporabe živali pri razvoju zdravil
Odbor za zdravila za uporabo v humani medicini (CHMP) pri Evropski agenciji za zdravila (EMA) je izdal osnutek kvalifikacijskega mnenja o uveljavitvi nove metodologije pristopa (NMP) v predkliničnih raziskavah, s katero bi zmanjšali skupno število uporabljenih živali (podgan), ki se trenutno uporabljajo v specifičnih študijah za določanje razpona odmerkov zdravil. Nova metoda nadomešča standardne kontrolne skupine živali z virtualnimi kontrolnimi skupinami. Zapisano z drugimi besedami, žive živali bi zamenjali z »virtualnimi živalmi«. S tem pristopom bi se lahko število uporabljenih živali zmanjšalo za 25 %.
Baza »virtualnih živali« bi se zgradila z uporabo obstoječih randomiziranih naborov podatkov, ki so bili pridobljeni v prejšnjih toksikoloških študijah. Predpogoja za tak pristop sta razpoložljivost velikih in dobro strukturiranih naborov kontrolnih podatkov ter temeljite statistične ocene, ki jih dopolnjuje strokovna presoja. Pozornost zahtevajo predvsem variabilnosti med živalmi (spol, starost, teža, vrsta), s katerimi so bili pridobljeni osnovni podatki toksikoloških študij, kar pa predstavlja tudi največji izziv. Z uveljavitvijo nove metodologije pristopa bi lahko CHMP sprejela dokaze, pridobljene z uporabo virtualnih kontrolnih skupin, kot znanstveno veljavne v prihodnjih vlogah za zdravila.
Milan Marjanović, 4. letnik EM FAR
Čeprav bo zmanjševanje testiranja na živalih postopno, prvo mnenje o kvalifikaciji za NMP ustvarja načrt za prihodnjo uporabo. Uveljavitev virtualnih kontrolnih skupin sovpada z zavezanostjo EMA z načelom 3R (zamenjava, zmanjšanje, izboljšanje), ki so temelj etične uporabe poskusnih živali v znanosti.
Kvalifikacija virtualnih kontrolnih skupin pomeni ključni prvi korak k zmanjšanju uporabe živali pri testiranju zdravil. Z integracijo virtualnih kontrolnih skupin si EMA prizadeva izboljšati ustreznost in predvidljivost nekliničnega testiranja ter s tem podpirati bolj etično in učinkovitejše razvijanje novih zdravil. Ključna zahteva za uvedbo novih virtualnih kontrolnih skupin ostaja zagotovilo, da njihova uporaba ne ogroža izidov študij in tudi ne predstavlja nevarnosti za varnost ljudi v kasnejših kliničnih preskušanjih.
VIRI: 1. Draft Qualification Opinion for Virtual Control Groups (VCG) to Replace Concurrent Control Groups (CCG) in Rat Non-GLP Dose-Range Finding (DRF) Studies. Citiano: 4. 4. 2026.
2. Steger-Hartmann, T., Kreuchwig, A., Vaas, L., Wichard, J., Bringezu, F., Amberg, A., Muster, W., Pognan, F., & Barber, C. (2020). Introducing the Concept of Virtual Control Groups into Preclinical Toxicology Testing. ALTEX - Alternatives to Animal Experimentation, 37(3), 343–349. Https://Doi.Org/10.14573/Altex.2001311. Citirano: 4. 4. 2026.
Prvo kombinirano cepivo proti covidu-19 in gripi
Evropska agencija za zdravila (EMA) je konec februarja 2026 priporočila odobritev dovoljenja za promet v Evropski uniji za cepivo na osnovi mRNA za zaščito odraslih, starih 50 let ali več, pred covidom-19 in sezonsko gripo.
Covid-19 in gripa sta nalezljivi bolezni, ki večinoma prizadeneta dihala, kar povzroča simptome, kot so kašelj, zamašen nos, vročina, mrzlica in utrujenost, v nekaterih primerih pa tudi težave z dihanjem in celo smrt. Večina primerov covida-19 in gripe je blagih ali zmernih, vendar se pojavijo tudi hudi primeri, zlasti pri starejših ljudeh in ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom. Sočasna okužba z virusom gripe in SARS-CoV-2, virusom, ki povzroča covid-19, lahko povzroči hujšo bolezen, kot bi se zgodila pri okužbi samo z virusom SARS-CoV-2 ali samo z virusom gripe.
Kombinirano cepivo združuje dve cepivi, ki bi ju lahko dajali posamično, v eno injekcijo, in s tem omogoča zaščito pred obema boleznima. Deluje kot ostala cepiva, in sicer tako da pripravi telo, da se samo brani pred okužbo. Vsebuje informacijsko RNA (mRNA), ki vsebuje navodila za izdelavo beljakovin, ki jih najdemo v virusu SARS-CoV-2 in naslednjih sezonskih virusih gripe: virusu gripe tipa A-H1N1, virusu gripe tipa A-H3N2 in virusu gripe tipa B, linije Victoria.
Kot pri obstoječih cepivih za covid-19 in gripo se pričakuje, da se bo sestava novega cepiva redno posodabljala, da bo ustrezala virusnim sevom, ki krožijo v skupnosti.
Priporočilo za odobritev cepiva je Odbor za zdravila za uporabo v humani medicini (CHMP) agencije EMA sprejel na podlagi podatkov, ki kažejo, da cepivo sproži nastajanje zadostnih količin protiteles proti obema virusoma. Podatki iz glavne študije, ki je potekala med oktobrom 2023 in aprilom 2024 na 146 lokacijah v ZDA in vključevala 8000 ljudi, starih 50 let in več, so pokazali, da so imeli ljudje, ki so hkrati prejeli testirano cepivo in placebo, ravni protiteles proti gripi in SARS-CoV-2 enakovredne tistim, ki so jih opazili pri ljudeh, ki so ločeno prejeli obstoječa cepiva.
VIRI: 1. First combined COVID-19 and influenza vaccine for people 50 years and older [citirano 19. 3. 2026]. Dostopno na: https://www.ema.europa.eu/en/news/ first-combined-covid-19-influenza-vaccine-people-50-years-older
2. A Clinical Trial of a Combination Seasonal Flu and COVID-19 Vaccine for Adults [citirano 19. 3. 2026]. Dostopno na: https://trials.modernatx.com/study/?id=mRNA-1083-P301
3. Immunogenicity and Safety of Influenza and COVID-19 Multicomponent Vaccine in Adults ≥50 Years: A Randomized Clinical Trial [citirano 19. 3. 2026]. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/40332892/
Lea Godec, 1. letnik EM FAR
Novi preboji v razvoju zdravil za Alzheimerjevo bolezen
Razvoj zdravil za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni v zadnjih letih ponovno pridobiva zagon, potem ko je farmacevtska industrija dolgo časa doživljala številne neuspehe pri razvoju učinkovitih terapij. Nedavne raziskave kažejo, da se področje zdravljenja te najpogostejše oblike demence premika v novo fazo inovacij, ki temelji na boljšem razumevanju bioloških mehanizmov bolezni.
Alzheimerjeva bolezen je progresivna nevrodegenerativna bolezen možganov, ki postopoma povzroča propadanje živčnih celic. Bolezen se najpogosteje pojavlja pri starejših ljudeh in zaradi staranja prebivalstva predstavlja enega največjih izzivov sodobne medicine.
Dolga leta so raziskovalci večino naporov usmerjali v tako imenovano amiloidno hipotezo, ki predvideva, da je glavni vzrok bolezni kopičenje amiloidnih beljakovin v možganih. Kljub temu so se številne klinične raziskave zdravil, ki so ciljale na te beljakovine, končale neuspešno.
V zadnjem času pa se je pojavilo več novih terapij, ki ponovno vzbujajo upanje. Med pomembnejšimi je zdravilo, ki je bilo razvito za odstranjevanje amiloidnih oblog iz možganov bolnikov, ki je bilo eno prvih, ki je pokazalo vpliv na potek bolezni, in predstavlja pomemben mejnik po več kot dveh desetletjih raziskav.
Poleg terapij, usmerjenih v amiloidne beljakovine, znanstveniki danes raziskujejo tudi druge potencialne tarče zdravlje-
Gal Jagodič, 1. letnik EM FAR
nja. Veliko pozornosti namenjajo na primer beljakovini »tau«, ki stabilizira mikrotubule v nevronih, s čimer vzdržuje njihovo obliko in podpira prenos snovi. Takšen širši pristop omogoča razvoj novih terapij z različnimi mehanizmi delovanja.
V zadnjem času pomembnost v povezavi z odkrivanjem in razvojem novih zdravil pridobiva tudi umetna inteligenca. Ta lahko namreč analizira velike baze podatkov in prepozna, kateri bolniki so primerni za določene klinične teste (npr. glede na stopnjo bolezni ali biomarkerje), kar izboljša statistično moč študije in zmanjša nepotrebne preizkuse.
Čeprav trenutno razpoložljiva zdravila še ne morejo popolnoma ustaviti ali pozdraviti bolezni, strokovnjaki poudarjajo, da novi znanstveni pristopi in povečano število raziskovalnih projektov prinašajo realno možnost pomembnih napredkov v prihodnjih letih. Raziskave na področju Alzheimerjeve bolezni tako ostajajo ena najaktivnejših in najpomembnejših smeri sodobne farmacevtske industrije.
VIRI: 1. Cheng, H., Kang, L., Xu, Y., et al. Innovation breakthrough in the Alzheimer’s disease pharmaceutical industry. npj Drug Discov. 3, 9 (2026). Dostopno na: https://doi.org/10.1038/s44386-026-00044-7 [citirano: 27. 3. 2026]
2. AI begins to enter Alzheimer’s drug discovery pipelines. Dostopno na: https:// www.drugtargetreview.com/ai-begins-to-enter-alzheimers-drug-discovery-pipelines/1866033.article [citirano: 8. 4. 2026]
Nova reforma farmacevtske zakonodaje Evropske unije
Konec leta 2025 je bil dosežen politični dogovor o obsežni reformi farmacevtske zakonodaje, marca 2026 pa so bila objavljena tudi končna besedila. Reforma še ni formalno sprejeta, vendar se njena dokončna potrditev pričakuje v drugi polovici 2026, ki ji bo sledilo prehodno obdobje do leta 2028. To bo največja reforma v zadnjih 20 letih, akti pa bi nadomeščali dolgo veljavni Skupnostni zakonik (Direktiva 2001/83/ES), uredbo o Evropski agenciji za zdravila (Uredba (ES) št. 726/2004) in uredbo o zdravilih sirotah (Uredba (ES) št. 141/2000).
Ena glavnih sprememb je pri sistemu regulativne ekskluzivnosti. Obstoječi model '8 + 2' (osem let varstva podatkov in dve leti tržne zaščite) se nadomešča z novim, bolj fleksibilnim modelom '8 + 1 (+1) (+1)'. Osnovno obdobje varstva podatkov ostaja osem let, tržna zaščita pa se skrajša na eno leto. Dodatna leta zaščite niso več samodejna, temveč jih morajo podjetja pridobiti z izpolnjevanjem določenih pogojev, kot so razvoj zdravil za nezadovoljene medicinske potrebe, izvajanje primerjalnih kliničnih študij ali razvoj s strani manjših podjetij. Možno je tudi dodatno podaljšanje za novo terapevtsko indikacijo z dokazano klinično koristjo. Pomemben nov element reforme je povezava med tržno zaščito farmacevtskih podjetij in dejansko dostopnostjo zdravil. Države članice lahko od imetnikov dovoljenja zahtevajo, da zdravilo dajo na trg in ga stalno dobavljajo. Če
Katja Dobrišek, 1. letnik EM FAR
podjetje tega ne stori v treh letih, lahko izgubi tržno zaščito v tej državi, kar omogoči hitrejši vstop generičnih ali podobnih bioloških zdravil. To je še posebej pozitivno za manjše države članice, saj so bila na te trge novejša ali specifična zdravila pogosto kasneje lansirana zaradi cene vstopa in relativno majhnega števila pacientov, ki posledično zmanjša potencialen dobiček.
Reforma uvaja tudi ukrepe za preprečevanje pomanjkanja zdravil in krepi vlogo Evropske agencije za zdravila pri spremljanju dobavnih verig. Je poskus uravnoteženja med spodbujanjem razvoja novih zdravil in izboljšanjem njihove dostopnosti. Farmacevtska industrija je do reforme precej kritična, saj opozarja, da bi strožja regulativa lahko zmanjšala privlačnost Evropske unije za investicije in sodelovanje.
VIRI: 1. Osborne Clarke (2026). EU overhauls pharmaceutical law with sweeping 2026 reform package. Dostopno na: https://www.osborneclarke.com/insights/ eu-overhauls-pharmaceutical-law-sweeping-2026-reform-package
2. European Medicines Agency. (2025). Reform of the EU pharmaceutical legislation. Dostopno na: https://www.ema.europa.eu/en/about-us/what-we-do/ reform-eu-pharmaceutical-legislation
3. European Federation of Pharmaceutical Industries and Associations (EFPIA). (2026). EU pharma legislation risks sabotaging Europe’s life science industry. Dostopno na: https://www.efpia.eu/news-events/the-efpia-view/statements-press-releases/eu-pharma-legislation-risks-sabotaging-europe-s-life-science-industry-putting-european-patients-further-away-from-the-cutting-edge-of-healthcare/
Dogajalo se je
Izid jubilejne 100. številke glasila Spatula
Pia Planinšek, generalna sekretarka 2026
Februar je letos za vse, ki smo kadarkoli sodelovali pri Spatuli, prinesel prav poseben razlog za slavje – izšla je namreč že 100. številka našega glasila! Spatula, ki neprekinjeno nastaja že od leta 1997, je v skoraj treh desetletjih zrasla iz skromnih začetkov v pravo zakladnico idej, strokovnih prispevkov in (priznajmo) tudi kakšnega bolj sproščenega branja za odmor med učenjem.
Tak jubilej si je seveda zaslužil nekaj več kot le listanje sveže natisnjenih strani, zato smo ga obeležili z dogodkom, ki je bil vse prej kot dolgočasen.
Vrhunec večera je bila za nekatere okrogla miza z nekdanjimi glavnimi uredniki, ki so dokazali, da ima Spatula res pestro zgodovino, za druge pa ogromna torta. Svoje zgodbe, anekdote in spomine so z nami delili Petra Šolar Bavdaž, Anja Pribac, Teja Barle, Matic Dolinar, Nina Janežič in Erik Kastigar. Izvedeli smo marsikaj – od tega, kako so nastajale prve številke, do zabavnih zapletov iz uredniških dni. Ena stvar pa je bila jasna: vsaka generacija je pustila svoj pečat.
Navdihujoče misli sta z nami delila tudi dekan prof. dr. Rok Dreu in predsednik Slovenskega farmacevtskega društva prof. dr. Marko Anderluh, ki sta poudarila pomen takšnih projektov za študente in stroko. Obema se iskreno zahvaljujemo za vso podporo, ki sta nam jo skozi leta namenjala tako fakulteta kot društvo.
Ker pa brez dobre družbe ni pravega praznovanja, smo večer zaključili tako, kot se spodobi – s sproščenim klepetom, prigrizki in (seveda!) torto. Častni rez je pripadel prvi glavni urednici, Petri Šolar Bavdaž, kar je bil prav poseben simboličen trenutek. Za organizatorje pa morda nasvet za prihodnje: čeprav je modra barva našega društva, morda ni najprimernejša barva za okrasitev torte (najboljši komični vložek večera so bili na koncu modri jeziki vseh, ki so torto pojedli).
Ob tej priložnosti gre velika zahvala vsem, ki ste v teh letih soustvarjali Spatulo – urednikom, avtorjem, recenzentom in bralcem. Posebne čestitke pa tudi aktualni glavni urednici Evi Šelih, ki je bdela nad izdajo jubilejne številke. Iskrena hvala tudi Lari Pavše, ki si je z mano upala voditi večerni program.
Kot vidite, za nas ni bilo počitka, saj je pred vami že 101. številka. Vsekakor pa upam na naslednjih 100 številk, ki jih brez dvoma ne bom pozabila prebrati kot prihodnja alumna DŠFS.
Inkubator inovativnosti 2026
Domen Arsov, vodja projekta Inkubator inovativnosti 2026
Med 2. in 15. marcem 2026 je potekalo društveno marketinško tekmovanje Inkubator inovativnosti 2026. V projektu je sodelovalo 24 študentov, ki so se spopadli z izzivoma podjetij Bayer in Krka.
Tekmovalci so bili razdeljeni v ekipe po tri, pri čemer je vsaka skupina razvijala inovativno marketinško rešitev za izbrano podjetje. Po uvodnih predstavitvah so se lotili intenzivnega
dela, ki je potekalo ob podpori mentorjev iz obeh podjetij. Vrhunec projekta je potekal med 13. in 15. marcem v Termah Snovik, kjer so se udeleženci zbrali na zaključnem dogodku. V sproščenem, a hkrati zelo produktivnem okolju so ekipe izpopolnile svoje ideje in se pripravile na finalne predstavitve. V soboto so tekmovalci svoje rešitve predstavili predstavnikom podjetij Krka in Bayer ter njunima strokovnima komisijama. Po zaključenih predstavitvah je sledila slavnostna pogostitev, na kateri so bili razglašeni zmagovalci, obenem pa je bila to tudi odlična priložnost za mreženje in izmenjavo izkušenj.
Projekt se je zaključil v nedeljo, ko so si udeleženci po intenzivnem vikendu lahko privoščili tudi nekaj sprostitve na bazenih. Inkubator inovativnosti 2026 je ponovno dokazal, da predstavlja izjemno priložnost za povezovanje študentov s farmacevtsko industrijo in razvoj konkretnih, uporabnih rešitev. Iskreno čestitam vsem zmagovalcem:
- zmagovalci Krkinega izziva: Maja Dekleva, David Gobec, Eva Kosmina.
Hkrati se zahvaljujem vsem tekmovalcem, predstavnikom podjetij Krka in Bayer ter organizacijski ekipi (Niki Govekar, Zari Kejžar, Mihi Plantanu in Levu Strasbergerju), ki so s svojim trudom pripomogli k še eni izjemno uspešno zgodbi.
Daj se na seznam! In reši življenje
Sara Karadžić, vodja projektov LBM 2026
V času od 23. do 26. 3. 2026 je potekala javna kampanja »Daj se na seznam! in reši življenje«, ki smo jo organizirali študenti laboratorijske biomedicine z namenom ozaveščanja o pomenu darovanja krvotvornih matičnih celic in spodbujanja vpisa v register Slovenija Donor.
Glavni cilj naše kampanje je bil študentom in širši javnosti približati tematiko darovanja krvotvornih matičnih celic ter ob tem pojasniti, zakaj je množičen vpis v register darovalcev tako pomemben. Tako v Sloveniji kot po svetu je mnogo bolnikov, katerih edino upanje za preživetje je presaditev krvotvornih matičnih celic. Gre predvsem za bolnike, ki se soočajo s hemato-onkološkimi boleznimi, kot so levkemije, limfomi in diseminirani plazmocitom. Darovanje je možno, če je ujemanje humanih levkocitnih antigenov (HLA) med darovalcem in bolnikom ustrezno. Ker je takšno ujemanje zelo redko, je ključno, da je v register vpisanih čim več ljudi. Predvsem so tu zaželeni mladi darovalci, ki bodo v registru ostali še mnogo let.
V času kampanje smo tako na stojnicah kot na družabnih omrežjih aktivno nagovarjali javnost, odgovarjali na pogosta vprašanja ter razbijali dileme in predsodke, povezane z darovanjem. Na stojnicah, ki smo jih imeli v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, Aleji in na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani, smo obiskovalcem celostno predstavili darovanje in vpis v register. Za zagotavljanje strokovno korektnih informacij smo pripravili tudi informativno brošuro s ključnimi vsebinami. Obiskovalci so imeli možnost vpisa
neposredno na stojnici, kjer smo zbirali podpise in izvajali brise ustne sluznice.
Stojnice je obiskalo kar 200 ljudi, 60 posameznikov pa se je tudi vpisalo v register. Zelo ponosni smo, da je bilo največ interesa za vpis izkazanega ravno med študenti naše fakultete.
Za strokovno podporo in pomoč pri izvedbi kampanje se iskreno zahvaljujemo Zavodu za transfuzijsko medicino Republike Slovenije ter Slovenskemu združenju bolnikov z limfomom in levkemijo.
Iz Poljske z novim znanjem in poznanstvi: DŠFS na 46. EPSA letnem kongresu
Ela Mikulan, predstavnica za stike z Evropsko zvezo študentov farmacije 2026
Od 13. do 19. aprila 2026 je v mestu Bydgoszcz na severu Poljske potekal 46. EPSA letni kongres in 71. EPSA generalna skupščina, ki se ju je udeležila tudi slovenska delegacija.
Prva dva dneva smo se udeleženci posvetili simpoziju, ki je obravnaval širok spekter tem, vse od posebnosti ženskega zdravja, vloge farmacevta pri preprečevanju širjenja okužb in cepljenju populacije do optimizacije klinične obravnave pacientov z rakavimi obolenji in uporabe družbenih omrežij v korist javnemu zdravju.
V drugi polovici tedna so potekale vzporedne aktivnosti, med drugim delavnice o parenteralni prehrani, nevarnostih ponarejenih zdravil, razvoju mehkih veščin ter strategijah organizacije in izvedbe projektov. Udeleženci so se lahko udeležili tudi strokovnih ekskurzij v onkološki klinični center in muzej farmacije. Sočasno je potekala tudi večdnevna generalna skupščina z volitvami za EPSA-ekipo v mandatu 2026–2027. Med novoizvoljenimi člani je tudi Nika Govekar, ki je bila kljub močni protikandidatki izvoljena za koordinatorko mobilnosti (angl. Mobility Coordinator ).
Na 71. EPSA generalni skupščini sta interese in mnenja DŠFS aktivno zastopali uradni delegatki Ela Mikulan in Hana Galić. Predstavljeno je bilo tudi poročilo o dosedanjem delu organizacijskega odbora 47. EPSA letnega kongresa, ki bo čez slabo leto dni potekal na Rogli.
Seveda kongres ne bi bil popoln brez večernega programa, od poljskega večera in mednarodnega večera do svečane gale s študenti farmacije iz vse Evrope.
Serdeczne pozdrowienia z Polski!
PONUDI TAČKO – zbiralna akcija za Zavetišče Ljubljana
Lara Črnčec, 3. letnik EM FAR
V mesecu aprilu 2026 je na Fakulteti za farmacijo pod okriljem humanitarne skupine DŠFS potekala dobrodelna akcija »Ponudi tačko«, namenjena zbiranju donacij za živali iz Zavetišča Ljubljana.
Prav živali in vsi naši hišni ljubljenčki so tisti, ki nam vsak dan podarjajo brezpogojno ljubezen, so razlog za naše veselje in smeh ter so naši zvesti prijatelji, zato je pomembno, da ne pozabimo tudi na tiste živali, ki sreče toplega doma in ljubezni nimajo. Zato že več let izvajamo ta projekt, kjer zbiramo hrano, opremo in različne potrebščine za štirinožne kosmatince.
Med 7. in 10. aprilom smo na fakulteti, pri študentski sobici, zbirali donacije študentov. V petek, 10. aprila, pa smo obiskali Zavetišče Ljubljana in mu zbrane donacije tudi osebno predali. Zaposleni v zavetišču so nas lepo sprejeli in nam razkazali svoje prostore, hkrati pa smo si lahko ogledali tudi prostore, kjer živali živijo. Prav tako smo imeli priložnost, da od bliže spoznamo nekaj njihovih varovancev in jih pocrkljamo.
V imenu celotne humanitarne skupine DŠFS lahko povem, da smo z izidom projekta zadovoljni in da smo s
skupnimi močmi dosegli vse, kar smo si zadali, predvsem to, da smo vsaj malo olajšali vsakdan oskrbovanih živali ter opozorili na pomen odgovornega lastništva in posvojitev. Vsi člani se zahvaljujemo vsem, ki ste sodelovali ter s svojo donacijo pomagali in prispevali k boljšemu počutju živali.
Fiks raj spiš!
Nika Ahlin, koordinatorica strokovnih dogodkov 2026, in Nuša Kocuvan, koordinatorica javnih kampanj 2026
Med 13. in 15. aprilom je potekala javna kampanja z naslovom Fiks raj spiš, v okviru katere je bil izveden tudi strokovni večer z istim naslovom. Glavni namen projekta je bil povečati ozaveščenost o vplivu spanja na zdravje in opozoriti na tveganja, povezana s pretirano uporabo stimulansov. Ker so prav študenti skupina, ki je najbolj izpostavljena kroničnemu pomanjkanju spanja in zlorabi poživil, smo kampanjo zasnovali neposredno za njihove potrebe. Stojnica je bila tako dva dni prisotna na Fakulteti za farmacijo, en dan pa smo namenili obisku Filozofske fakultete, v sodelovanju z Društvom študentov psihologije Slovenije. Promocija dogodka je vključevala tudi izobraževalne vsebine, ki smo jih delili na družbenih omrežjih. Študente smo prek interaktivnih metod privabili k sodelovanju v naši kampanji, najuspešnejši pa so si lahko prislužili praktične nagrade. Pripravili smo tudi informativne brošure, ki so vključevale nasvete za izboljšanje spalne higiene, informacije o najpogosteje zlorabljenih poživilih, opise bolezni, povezanih s spanjem, in razlago hormonskega ozadja, ki uravnava naš spalni ritem. Odziv na kampanjo je bil zelo pozitiven, saj nas je na stojnicah skupno obiskalo več kot 350 ljudi. Študenti so se aktivno vključevali v razprave in postavljali številna vprašanja o lastnih spalnih navadah, kar potrjuje aktualnost izbrane tematike. Na strokovnem večeru sta študentom tematiko predstavili dve strokovnjakinji, vsaka s svojega področja. Prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, dr. med., je odlično odprla tematiko spanja in s svojimi dolgoletnimi raziskovalnimi izkušnjami študentom z življenjskimi primeri in dejstvi ponudila nov vpogled v pomen in vpliv spanja. O posledicah poživil pa je spregovorila prof. dr. Lucija Peterlin Mašič, mag. farm., ki je na strokoven in razumljiv način s številnimi primeri predstavila, kaj se v telesu dogaja po njihovem zaužitju ter zakaj je smiselno nameniti več pozornosti kakovostnemu spancu. Večer smo sklenili z nagradno igro na temo kampanje, ki je pokazala, da so študenti pridobili veliko novega znanja. Kampanja je tako uspešno izpolnila svoj namen, saj ni le povečala informiranosti o pomenu spanja, temveč je v študentskem okolju odprla tudi prostor za razmislek o vsakodnevnih navadah študentov.
Večer mehkih veščin
Rok Pečnik, vodja projekta za notranje zadeve 2026
Takoj po velikonočnih praznikih, 7. 4. 2026, je v študentskem Kampusu potekal večer mehkih veščin. Na njem smo pridobili znanja, ki jih bomo lahko uporabili pri iskanju zaposlitve in večji konkurenčnosti na trgu dela.
Najprej nam je Klemen Marinčič iz Kariernega centra Univerze v Ljubljani pripravil predavanje »Pisna in ustna predstavitev na trgu dela«. Na njem nam je povedal, kako napisati dober življenjepis, kaj vključiti v LinkedInov profil in kako se obnašati na razgovoru za službo. Ne vem za druge, ampak jaz sem svoj življenjepis že posodobil in preuredil, da zdaj ustreza standardom.
Po predavanju pa je sledil še trening mehkih veščin na temo mreženja, ki ga je odvodila Katarina Hauptman. Na treningu smo spoznali različne načine mreženja, določili vrednote, ki so nam pri delovnem mestu najpomembnejše, in vadili svoj »elevator pitch«. Predstaviti se v 1 minuti sploh ni tako lahko, kot se sliši – po eni strani bi rad povedal o sebi vse, po drugi pa ne veš, kaj točno bi izpostavil.
Upam, da so tudi drugi v dogodku uživali, se kaj novega naučili in bodo novo znanje uporabili v svojo korist ter dobili delo, ki si ga želijo.
Na tej točki se še enkrat zahvaljujem Klemnu in Katarini, da sta se odzvala našemu povabilu za sodelovanje na večeru mehkih veščin, ter vsem študentom, ki so se dogodka udeležili.
Pomen zdravstvene pismenosti na 16. letni recepciji v Bruslju
Ela Mikulan, predstavnica za stike z Evropsko zvezo študentov farmacije 2026
Februarja je European Pharmaceutical Students’ Association (EPSA) organizirala že 16. letno recepcijo (angl. Annual Reception), ki je potekala v Evropskem parlamentu v Bruslju. Dogodek je združil študente farmacije, zdravstvene strokovnjake, zakonodajalce in druge deležnike zdravstvenega področja, ki so v dveh panelnih razpravah obravnavali pomen zdravstvene pismenosti v sodobnih evropskih zdravstvenih sistemih. Zdravstvena pismenost pomeni sposobnost posameznika, da dostopa do verodostojnih zdravstvenih informacij in storitev, jih razume ter uporablja na način, ki spodbuja in ohranja zdravje ter dobro počutje.
Slovenska delegacija se je udeležila panelnih razprav, ki so poudarile ključno vlogo zdravstvene pismenosti pri opolnomočenju pacientov za prevzem odgovornosti za lastno zdravje in zagotavljanju enakega dostopa do zdravstvenih storitev. Z naraščajočo uporabo digitalnih orodij in spletnih zdravstvenih storitev postaja orientacija v zdravstvenem sistemu vse bolj zahtevna. To dodatno poudarja vlogo farmacevtov kot dostopnih zdravstvenih strokovnjakov, ki pacientom ne nudijo le strokovnega znanja o zdravilih, temveč jih tudi usmerjajo pri razumevanju in dostopu do zanesljivih zdravstvenih informacij ter jim pomagajo pri kritičnem vrednotenju (ne)zanesljivih vsebin,
predvsem na spletu. Hkrati je bila izpostavljena tudi pomembna vloga zakonodajalcev in pristojnih organov pri zagotavljanju, da se zdravstvene politike izvajajo v korist državljanov Evropske unije.
Poseben poudarek je bil namenjen tudi diskusiji o študijskem programu študentov farmacije. Bodoči farmacevti potrebujejo celostno, k pacientu usmerjeno znanje ter pripravljenost na vseživljenjsko učenje in kontinuiran strokovni razvoj, da lahko sledijo hitro spreminjajočemu se zdravstvenemu okolju.
Predstavniki DŠFS smo se udeležili tudi profesionalnega obiska pisarne European Association of Hospital Pharmacists (EAHP), kjer smo se seznanili s kariernimi potmi bolnišničnih oziroma kliničnih farmacevtov in spoznali delo članov izvršnega odbora. Ti so predstavili svoje vsakodnevne naloge in odgovornosti ter delovanje organizacije na področju zdravstvenih politik.
Hvaležni smo za priložnost sodelovanja na dogodku, saj nas takšni dogodki dodatno spodbujajo k aktivnemu prispevanju k razvoju bolj pacientu prijazne in zdravstveno pismene Evrope. Zahvala gre tudi organizaciji EPSA za uspešno organizacijo in izvedbo dogodka.
Utrinki Erasmus+ izmenjav
ERASMUS+ v Španiji
Teja Ločniškar, 4. letnik EM FAR
Decembra 2023 so bile moje leto starejše prijateljice že trdno odločene, da se prijavijo na Erasmus+ izmenjavo. Tudi jaz sem o izmenjavi potihoma razmišljala od prvega letnika dalje, a se zaradi neznanega strahu o njej nikoli nisem zares informirala. Tisto zimo pa sem si vse bolj želela, da bi vsaj enega izmed semestrov tretjega letnika opravila v tujini.
Prišel je januar 2024 in prijavila sem se na izmenjavo v finskem mestu Turku. Februarja sem prejela veselo novico, da sem bila sprejeta. Kmalu pa je prišla resničnost usklajevanja predmetnika. Junija sem prejela sporočilo, da zaradi neuskladitve predmetov na izmenjavo ne morem. Bilo je izpitno obdobje in imela sem eno samo željo – iti na izmenjavo, vseeno kam, samo da grem. In tako sem julija izvedela, da bo štiri Slovenke z zgodbo, podobno moji, gostila španska univerza v mestu Albacete.
Tako sem se septembra že znašla z dekleti na letalu za Španijo. Že prvi teden sem odšla na univerzo po »paket osnovnih informacij«. Izvedela sem, da smo prve ne-špansko govoreče študentke na tej fakulteti. »A brez skrbi, nekaj že bo,« so me mirili koordinatorji. Tudi na sami fakulteti so se zame profesorji zelo lepo potrudili, me obveščali o vseh novostih ipd. Vaje so potekale predvsem v španščini, z nekaj angleške razlage. Na srečo sem imela dobre laboratorijske partnerje, ki so mi prevedli vse povedano. Gradiva v angleščini nisem dobila, čeprav mi je bilo to obljubljeno. Samo prevajanje je bilo časovno kar potratno. Kljub nekaterim zapletom glede študija mi to absolutno ni zagrenilo izmenjave. Izkušnje, pridobljene v mestu Albacete, so ene izmed boljših izkušenj (študentskega) življenja. Študentje farmacije so mi bili pripravljeni pomagati in tudi profesorjem ni bilo odveč podati dodatne razlage v angleščini.
No, pa še malo zanimivosti o samem mestu, za vse, ki si želite Erasmus+ izmenjave v Španiji. Albacete so resda majhno mesto, a septembra imajo eno večjih zabav v celi Španiji. Ime-
nuje se Ferria de Albacete. Kar 10 dni v septembru je celotno mesto »zaprto«, saj so vsi na Ferii. To je zabava na velikem prizorišču, z igrali in nekaj deset šotori z različnimi žanri glasbe. Tam sem spoznala ogromno prijateljev – tako Erasmus+ prijatelje kot prebivalce tega čudovitega mesteca. Pogosto sem srečala tudi profesorje, tako da mi ni bilo treba za vsako vprašanje glede predmeta pisati e-poštnega sporočila. Erasmus+ študentov je bilo malo, a kljub temu si je vsakdo našel svojo skupino prijateljev. Čeprav je majhna skupnost, si ESN prizadeva za redno organizacijo druženj in izletov z Erasmus+ študenti iz ostalih španskih mest, predvsem z območja Castilla de la Mancha.
A po koncu izmenjave moja zgodba z mestom Albacete še ni bila zaključena. Julija 2025 sem se tja odpravila na konferenco Drug Discovery and Development Week. Tam smo študenti iz Slovenije, Italije in Češke spoznali več o izdelavi zdravil, novih raziskovalnih pristopih in učenju novih tehnik dela v laboratoriju. Sam kongres je bil izjemno organiziran s strani UCLM Abacete, predavanja so bila poučna, študenti pa smo s kongresa odnesli predvsem širšo sliko tega, kaj poklic farmacevta pomeni v realnem svetu.
Hvaležna sem za vsa pridobljena znanja in nova prijateljstva. Vsem toplo priporočam Erasmus+ izmenjavo, saj je dobra iztočnica tako za osebno kot za akademsko rast.
Erasmus izkušnja na Finskem: več kot le mraz in tema
Nika Govekar, 4. letnik EM FAR
V prvem semestru tega študijskega leta sem doživela nepozabno izkušnjo – Erasmus+ izmenjavo v Helsinkih. Štiri mesece sem spoznavala finsko kulturo, se učila od uspešnih raziskovalcev, spletla trdna prijateljstva in ustvarjala spomine, ki bodo z mano ostali še dolgo.
Morda kar takoj odgovorim na tri najpogostejša vprašanja, ki sem jih prejemala pred, med in po izmenjavi: ne, ni bila samo tema, ne, ni bilo tako mrzlo, in ne, v primerjavi s Slovenijo življenje tam ni tako drago, kot si pogosto predstavljamo. Finska je naravnost čudovita država. Imela sem dovolj časa, da sem spoznala njihovo savna kulturo, ki se v marsičem razlikuje od naše predstave o »finski savni«, predvsem po navadah in pravilih. Navdušila me je tudi njihova kulinarika – okusna lososova juha in znamenite cimetove rolice. Finci pa so tudi veliki ljubitelji trajektov; povsem običajno je, da se za vikend odpravijo na izlet v Talin ali Stockholm. Res sem hvaležna za priložnost, da sem lahko od bliže spoznala njihovo kulturo in odkrila številne zanimivosti o finskem načinu življenja. Študij je organiziran nekoliko drugače kot v Sloveniji. Predmeti običajno trajajo približno dva meseca, nato sledijo izpiti, kar pomeni bolj intenzivno, a tudi bolj razgibano učenje. Tako sem morala poleg raziskovanja države in druženja najti čas tudi za študijske obveznosti. Predavanj ni bilo veliko, potekala pa so v angleščini. Del svojega časa sem namenila tudi raziskovalnemu delu na oddelku za farmacevtsko kemijo in tehnologijo, kjer sem poglobila znanje s področja farmacevtske tehnologije in dobila dragocen vpogled v raziskovalno delo. Fakulteta je zelo mednarodno usmerjena, saj je veliko tujih raziskovalcev, zato prevladujeta angleščina in odprtost do študentov iz tujine. Posebej bi izpostavila odnos profesorjev in raziskovalcev, ki so izjemno dostopni, sproščeni in vključujoči. Ne postavljajo se v nadrejen položaj, temveč študente aktivno vključujejo v svoje delo ter jih vabijo tudi na svoje izobraževalne in družabne dogodke.
Poleg akademskega dela sem spoznala veliko novih ljudi, od Erasmus+ študentov do domačinov. Spletla sem močne prijateljske vezi in z njimi doživela številne nepozabne trenutke. Skupaj smo raziskovali Finsko in obiskali tudi Laponsko, kjer sem imela srečo videti nepozaben in magičen severni sij. Poleg tega smo se kot pravi Finci odpravili še na izlete na Švedsko in v Estonijo. Eden izmed vrhuncev je bil vikend v koči ob enem izmed tisočerih jezer, kjer smo uživali v finski naravi in jezeru ter se še bolj povezali med sabo. Tudi finsko študentsko življenje je zelo bogato. »Sitz sitz« večerje, kjer se poje, pije in je (v tem vrstnem redu), »appro« dogodki, trajektne zabave in savna klubi so močno zaznamovali mojo izkušnjo. Kot pravi finski študenti pa smo si kupili tudi značilne »overalle« in na dogodkih zbirali našitke, ki me bodo za vedno spominjali na vse, kar sem doživela. Erasmus+ izmenjava mi ni prinesla le novega znanja, ampak tudi več samostojnosti, odprtosti in poguma za nove izzive. Predvsem pa me je naučila, kako pomembno je stopiti iz cone udobja, saj se prav takrat zgodijo najlepše stvari.
O tej čudoviti izkušnji bi lahko povedala še veliko več. Erasmus+ izmenjavo priporočam prav vsakemu. Če pa razmišljate o Finski – težko bi jo priporočila še bolj.
Šport
Univerzitetna liga v odbojki na mivki
S soigralko Živo Donko v letošnji univerzitetni ligi v odbojki na mivki ponosno predstavljava našo fakulteto, kjer sva trenutno vodilna ekipa v skupini B. Položaj sva si zagotovili s tremi prepričljivimi zmagami proti ekipam Pravne fakultete, Filozofske fakultete ter Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, premoč pa sva morali, po napeti tekmi s
Tisa Rodošek, 1. letnik KOZ
končnim izidom 27 : 25, priznati Biotehniški fakulteti. Pred nami je le še en krog, kjer se bova pomerili z ekipo Naravoslovnotehniške fakultete, ki se prvih dveh tekem ni udeležila. Z Živo z veseljem predstavljava Fakulteto za farmacijo in se že veseliva končnice tekmovanja.
Univerzitetno prvenstvo v plavanju 2026
V sredo, 25. marca 2026, je na olimpijskem bazenu Športnega centra Ilirija v Ljubljani zdaj že drugo leto potekalo Univerzitetno prvenstvo v plavanju, ki ga organizira Univerzitetna športna zveza Slovenije v sodelovanju s Športno zvezo Univerze v Ljubljani. Dogodek je potekal v sklopu enodnevnih univerzitetnih športnih prvenstev študijskega leta 2025/26 in je hkrati štel tudi kot državno univerzitetno prvenstvo. Na dogodku se je zbralo veliko študentov in študentk z različnih slovenskih univerz, ki so se pomerili v dveh različnih disciplinah. Nekategorizirani plavalci so tekmovali v disciplini 50 metrov prosto, bolj izkušeni, kategorizirani, pa v disciplini 100 metrov prosto.
Tako kot prejšnje leto sem tudi letos sodelovala in med kategoriziranimi študentkami zastopala Fakulteto za farmacijo v disciplini 100 metrov prosto. Tekmovanje je potekalo v spodbudnem in športnem vzdušju, kar je prispevalo k dobrim rezultatom in dosegu stopničk. Čeprav odplavan rezultat ni bil osebni rekord, sem z zbranim plavanjem uspela doseči drugo mesto med študentkami. Rezultat je zame pomenil napredek, saj je bil tako časovno kot uvrstitveno boljši kot lansko leto, kar daje dodatno motivacijo za nadaljnje sodelovanje na takšnih tekmovanjih.
Namen takšnega dogodka ostaja spodbujanje študentov k redni telesni aktivnosti, zdravemu življenjskemu slogu in
Danaja Petek, 2. letnik KOZ
povezovanju mladih skozi šport, poleg tega pa vzbuja tudi nekaj zdrave tekmovalnosti, ki se v vsakodnevnem življenju pogosto izgubi. Prireditev je obenem tudi priložnost za nas, plavalce, da dokažemo, da se poleg študija da tudi redno ukvarjati s tekmovalnim športom, če si discipliniran in vztrajen.
Izkušnja na letošnjem dogodku je ponovno dokazala, da tovrstni dogodki pomembno prispevajo k ohranjanju športnega duha na univerzah in pozitivno vplivajo ne le na fizično, temveč tudi psihično zdravje študentov.
Fun facts
Gal Jagodič, 1. letnik EM FAR, in Milan Marjanović, 4. letnik EM FAR
Aspirin je star več kot sto
let. Acetilsalicilna kislina, aktivna sestavina aspirina, izvira iz izvlečkov vrbovega lubja, ki so jih uporabljali
že stari Egipčani in Grki za lajšanje bolečin.
Viagra je bila prvotno namenjena za zdravljenje angine pektoris (bolezni srca), med kliničnimi raziskavami pa so raziskovalci opazili nepričakovan stranski učinek, zaradi katerega je zdravilo postalo eno najbolj znanih zdravil za erektilno disfunkcijo.
Benjamin Franklin, eden od ustanovnih očetov ZDA, je bil farmacevt.
Barva tablete lahko vpliva na placebo učinek. Raziskave kažejo, da ljudje pogosto dojemajo rdeče tablete kot stimulativne, modre tablete pa kot pomirjujoče.
Nekatera zdravila imajo več kot en namen. Veliko zdravil se uporablja za druge bolezni kot prvotno načrtovane. Temu pravimo »drug repurposing«.
Ali ste vedeli, da naj bi urin imel vonj, podoben goveji juhi, nanj pa lahko vpliva tudi prehrana, na primer šparglji?
Čokolada je nekoč veljala za zdravilo. V 17. stoletju so zdravniki v Evropi čokolado predpisovali za utrujenost, prebavne težave in slab libido.
Najdražje zdravilo na svetu –genska terapija za zdravljenje otrok z metakromatsko levkodistrofijo – stane 4,25 milijona dolarjev na en odmerek.
Tioaceton velja za najbolj smrdečo snov na svetu. Zgodovinsko so zabeleženi primeri, ko je majhno razlitje ali poskus destilacije v laboratoriju povzročilo evakuacijo celih mestnih četrti.
V Firencah je bila leta 1498 uradno priznana prva prava farmakopeja.
Prvo komercialno množično proizvedeno zdravilo je bil antipirin (analgetik, antipiretik), že leta 1883.
Farmaskop
KAPALKA
(21. 5.–20. 6.)
Med učenjem boš komaj čakal na kakšno kapljico dežja, da se ti ne bo nenehno zdelo, da lepega vremena ne izkoriščaš dovolj dobro. K sreči so poletne plohe neizogibne, slej ko prej se ti bo izpolnila želja, deževne dni pa na koncu le raje izkoristi za učenje kot za poležavanje na kavču.
NMR (23. 7.–22. 8.)
Nad tvojo običajno privlačno energijo se bo spustil temen oblak, ki prihaja z izpitnim obdobjem, in te malo zakril. Na vse pretege ga poskušaj odpihniti – »googlanje« sprostitvenih tehnik namreč še nikoli ni bilo zaman, sprehod v naravi pa tudi vedno dobro dene.
TERILNICA IN PESTILO (23. 9.–22. 10.)
Čeprav imaš raje delo v paru ali skupini, se je včasih treba zanesti samo nase in lastno družbo. Razumi, da med izpitnim obdobjem vsi hrepenijo po druženju in zabavi, a je to za nekaj časa postavljeno v ozadje, zato naj te ne stre, ko tvoj prijatelj že tretjič zavrne povabilo na kavo.
GRELNIK (22. 11.–21. 12.)
Pozabi na klimo, dobro veš, da se vsako poletje zaradi nje vsaj dvakrat prehladiš! Naj bo tokrat drugače, tudi če bodo zaradi tega trpeli tvoji sostanovalci.
HPLC (20. 1.–18. 2.)
Pred vrati je izpitno obdobje, čas visokih pritiskov in velikega stresa. Ne pozabi na kalibracijo, glavo si prečisti s sprehodom v naravi ali s pogovorom s prijatelji, časa je za vse dovolj.
ERLENMAJERICA (21. 3.–19. 4.)
Prihajajoče izpite sprejmi kot izziv, ne kot breme. Imaš dovolj »notranje moči«, da preneseš pritisk. Ne boj se vrtinčenja, ker včasih prav kaos prinese najzanimivejše rezultate. Samo pazi, da ostaneš na trdni podlagi.
VODNA KOPEL (21. 6.–22. 7.)
Najboljši meseci zate šele prihajajo. Poskrbi, da bodo vse obveznosti na faksu opravljene, preden se vodna kopel segreje na popolno temperaturo. Če ti bo uspelo, se boš lahko kmalu namakal v vseh vrstah vodnih kopeli (bazenih, jezerih, morju …).
MEŠALO (23. 8.–22. 9.)
Zdelo se ti bo, da izgubljaš kontrolo nad vsem, ker zaradi lepega vremena komaj zdržiš cele dneve sedenja pred računalnikom, mantra »vsi smo na istem« pa zopet ne bo imela nobenega učinka na tvojo mirnost. Dan ima 24 ur, zato jih le izkoristi tudi še za kaj drugega kot za učenje kemijskih struktur.
pH-METER (23. 10.–21. 11.)
Pričakuj rahla nihanja v okolju. Nekaj te bo spravilo v situacijo, ki ni povsem to, kar se zdi na prvi pogled. Zaupaj svojim elektrodam –tvoja natančnost bo razkrila resnico.
PIPETA (22. 12.–19. 1.)
Temperature v laboratoriju bodo narasle in s tem bodo hlapne snovi še težje obvladljive. To imej v mislih tudi zunaj laboratorija, ko bo tisti hladni kozarec omamne pijače še bolj vabljiv kot običajno.
LIJ LOČNIK (19. 2.–20. 3.)
Meja med spomladanskim in jesenskim izpitnim obdobjem je videti tanka, pred začetkom trikrat preveri, katero je težje in prvo na vrsti!
MERILNI VALJ (20. 4.–20. 5.)
Težko je oceniti, kako usodno bo udeležba na Farmapikniku vplivala na kakovost učenja naslednji dan. Zapomni si, da farmacevti radi eksperimentiramo, včasih pa je kakšen poskus zaradi napake vredno tudi ponoviti.
Rubrika mit/resnica
Lea Godec, 1. letnik EM FAR
Sok grenivke lahko spremeni presnovo nekaterih zdravil.
Resnica: za neugodno delovanje so odgovorni furanokumarini. Gre za spojine, ki zavirajo delovanje encima, odgovornega za razgradnjo določenih učinkovin v steni prebavil in jetrih. Posledica zmanjšane presnove so višje koncentracije zdravil v krvi in daljša prisotnost v telesu. Tako se povečata njihov učinek in možnost pojava neželenih učinkov. Do tega pride predvsem pri zdravilih za zdravljenje bolezni srca in žilja, alergije in impotence, pri določenih psihiatričnih zdravilih ter še pri nekaterih drugih.
Vitamin D je ključen za uravnotežen imunski sistem.
Resnica: vitamin D ima pomembno vlogo kot imunomodulator, saj vpliva na prirojeni in pridobljeni imunski sistem. Spodbuja tudi imunsko toleranco. Povečuje tvorbo regulatornih T-celic, ki so ključne za preprečevanje premočnega imunskega odziva, kar zmanjšuje tveganje pri kroničnih vnetjih in avtoimunskih boleznih. V zdravstvu njegov učinek izkoriščajo pri kronični vnetni črevesni bolezni, multipli sklerozi, sladkorni bolezni in revmatoidnem artritisu.
Kolagen iz seruma/kreme lahko prodre v kožo in jo pomaga učvrstiti.
Mit: kolagen je molekula z ogromno molekulsko maso, zato dejansko ne more prodreti v kožo. To pomeni, da serum ali krema s kolagenom ne spodbujata sinteze lastnega kolagena. Vseeno pa kolagen ni čisto brez učinka. Je namreč odličen humektant, kar pomeni, da veže vodo v kožo in tako poveča navlaženost ter vpliva na zmanjšanje površinskih gubic.
Zaščitni faktor oziroma SPF pove, koliko časa smo lahko izpostavljeni soncu.
Mit: za SPF 50 bi to pomenilo, da smo lahko 50-krat dlje na soncu, kot je naša naravna zaščita. Če bi to držalo, bi lahko bili samo z enim nanosom zaščitne kreme s faktorjem 50+ na soncu osem ur, ne da bi nas opeklo. SPF zato ne meri časa, ampak količino UV-sevanja, ki ga koža prenese, preden razvije opeklino. Višja številka SPF pomeni višji odstotek blokiranih UVB-žarkov. SPF 15 blokira približno 93 % UVB-žarkov, SPF 30 97 % UVB-žarkov in SPF 50 98 % UVB-žarkov.
LDL-holesterol se je po uporabi zdravil ustrezno znižal, torej zdravljenja ne potrebujemo več.
Mit: uporaba zdravil za nižanje LDL-holesterola je večinoma dolgotrajna. Dejstvo, da so se vrednosti LDL-holesterola ustrezno znižale po začetku zdravljenja, je dokaz, da so zdravila učinkovita, vendar to pomeni le, da je z zdravljenjem treba nadaljevati. V primeru prenehanja jemanja zdravil se bodo vrednosti LDL-holesterola ponovno zvišale.
Edijeva nagradna križanka
Nagrajenci prejšnje številke:
1. Tinka Burja, 2. Vita Kambič, 3. Adrian Sivec, Sara Babnik in Tjaša Meglen
2. navpično: __________ bolezen je progresivna nevrodegenerativna bolezen možganov, ki postopoma povzroča propadanje živčnih celic.
3. vodoravno: Pri otrocih so z AIWS pogosto povezane _______ okužbe.
3. navpično: »Vitamin sonca«.
4. Ali magistri farmacije po dokončanem študiju v Sloveniji vstopajo v poklic kot neodvisni predpisovalci zdravil?
5. V katerih termah je marca potekal vrhunec tekmovanja Inkubator inovativnosti?
6. Kaj je najpogostejše topilo v parfumih?
7. Kaj pomeni latinski izraz »per fumum«?
8. Kaj je produkt liofilizacije?
9. Covid-19 in gripa sta nalezljivi bolezni, ki večinoma prizadeneta _________.
10. _______ fragmentnih vzorcev nam nato omogoči sekundarno potrditev z identifikacijo razcepljenih fragmentov ciljnih genov.
11. Acetilsalicilna kislina, aktivna sestavina aspirina, izvira iz izvlečkov ______ lubja.
12. Katera bolezen ledvic lahko zviša raven EPO v krvi?
13. Na ravni mišičnega sistema se pomanjkanje vitamina D kaže kot mišična _________.
14. Katere note prevladujejo v svežih parfumih?
Vabimo te, da rešiš veliko Edijevo nagradno križanko, poskeniraš QR-kodo in oddaš geslo križanke ter se poteguješ za nagrade iz kolekcije Drug Dealer (DD). Rešitev lahko oddaš do 15. junija 2026. Veliko uspeha pri reševanju!
nagrada: pulover DD
Farmacevtska osmerosmerka
Poišči spodaj izbrane besede v vseh smereh.
ADHEZIV ANALIZA
DEHIDROGENAZA
EKSCIPIENT
ERITROPOETIN
ETANOL KAPSULA
KIRALNOST
KRISTAL LIOFILIZACIJA
METAN
MUTAGEN NANODELEC
NEFRON
PARFUM
PREDZDRAVILO
RACEMAT RECEPTOR SIRUP
SOLUBILIZACIJA
TABLETA
VITAMIN ŽELEZO
Sudoku
Že 80 let premikamo meje za bolnike.
Smo Sandoz, vodilno farmacevtsko podjetje v svetu za generična in podobna biološka zdravila. In smo Lek, pionirji farmacevtske industrije v Sloveniji.
Naša strast so odličnost in vrhunska kakovost zdravil. Navdušujejo nas biotehnološki postopki za razvoj in proizvodnjo podobnih bioloških zdravil ter najvišji standardi farmacevtske proizvodnje.
Lek farmacevtska družba d. d.
ulica 57
Soustvarjamo medicino, skupaj
V Novartisu verjamemo, da so sodelavci ključ do vsega, kar ustvarjamo. S svojim znanjem, predanostjo in izkušnjami soustvarjamo inovativna zdravila za bolnike po vsem svetu.
Naše poslanstvo – soustvarjati medicino za izboljševanje in podaljševanje življenja ljudi – se začne pri tem, kako delamo skupaj. Zavestno gradimo delovno okolje, ki spodbuja radovednost, učenje in osebni razvoj. Spodbujamo kulturo zaupanja in opolnomočenja, kjer prisluhnemo idejam, razvijamo talente in prepoznamo uspehe. Vsak posameznik pri nas ima priložnost rasti – strokovno in osebno.
Postani del Novartisa, farmacevtskega podjetja za inovativna zdravila.
Ustvarjamo priložnosti za rast –osebno, strokovno in globalno.
Naše poslanstvo je omogočati ljudem zdravo in kakovostno življenje. Uresničujemo ga z inovacijami, znanjem in odgovornostjo do družbe in okolja. Naša kultura temelji na zaupanju, sodelovanju in inovativnosti, ključ do našega uspeha pa so zaposleni – 13.000 krkašic in krkašev po vsem svetu s predanostjo, ustvarjalnostjo in znanjem vsak dan soustvarja našo zgodbo.
Vstopi v podjetje, kjer se zanesljivost sreča z vizijo in kjer znanje odpira vrata prihodnosti.
Preveri priložnosti na karierni spletni strani
Prevzemite nadzor nad svojim
zdravjem
www.resnicaodebelosti.si
Debelost.
Bolj zapleteno kot štetje kalorij.
Slika je simbolična in ne predstavlja dejanskega bolnika.
Novo Nordisk d.o.o., Ameriška ulica 2, Ljubljana 01 810 8700, info@novonordisk.si, www.novonordisk.si ali www.novonordisk.com
