Pivovarna Laško v obdobju 1938-1960

Rafael Cajhen

PivovarnA Laško V OBDOBJU 1938–60

Osebni spomini sodobnika na pivovarno, na njegovega očeta pivovarja in na Laško.

VSEBINA 6

1938: Začetki

15

1938–40: Leta zagona

48

1941–45: okupacija

60

1945–60: obnova in razvoj

84

O avtorju

88

Viri

Predgovor

Pivovarstvo ima v Laškem dolgoletno tradicijo. Ko se je leta 1927 proizvodnja piva z zaprtjem tedanje Kukčeve pivovarne ustavila, so si slovenski gostilničarji prizadevali zgraditi novo pivovarno s pretežno slovenskim kapitalom. Kljub nasprotovanjem z različnih strani so uspeli opraviti velik organizacijski in finančni podvig. Leta 1931 so se na ustanovnem zboru odločili, da bodo postavili svojo Gostilničarsko pivovarno d. d. v Laškem. Poleg tradicije je ponujalo Laško preverjeno odlično vodo, ki je najbolj pomembna za kvalitetno pivo.

Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja so začele v laškem predmestju rasti stavbe nove pivovarne. Zgrajena je bila železniška povezava in prihajati je začela moderna oprema, največ s Češke. Tujim monterjem so zelo prizadevno stali ob strani slovenski delavci in izvedenci. Uspel jim je velik tehniški in tehnološki podvig. V začetku leta 1938 so začeli pospešeno razreševati pivovarske probleme in naloge za zagon proizvodnje piva. Slovenski pivovarski strokovnjaki so z velikim prizadevanjem in znanjem uspeli zagnati proizvodnjo piva. Svečana otvoritev pivovarne je bila 7. decembra leta 1938. Kvalitetno laško pivo je bilo zelo dobro sprejeto. Naročil je bilo veliko in proizvodnjo so stalno povečevali.

Pivovarna je bila ves čas največje in najuspešnejše podjetje v Laškem. V njej so bili zaposleni slovenski delavci in slovenski vodilni strokovnjaki.

Dajala je kruh številnim domačinom iz mesta in okolice. Ves čas pa je tudi finančno in organizacijsko zelo pomagala mestni občini na vseh

4

o pivovarni laško 1938 – 1960

področjih, od gospodarstva do kulture. Skoraj ni področja, kjer ne bi bila prisotna. Postala je kar sinonim za Laško, Laščani pa so jo imeli za svojo! Zunanji izraz za to je tudi poznano tradicionalno vsakoletno praznovanje Pivo in cvetje.

Vse to sem imel v mislih, ko sem se odločil za pisanje pričujoče knjige, ki zajema obdobje prvih dvajsetih let laške pivovarne. Čutil sem se dolžnega ohraniti spomin na zelo uspešno pivovarno, ki je prek mojega očeta tudi meni omogočila eksistenco, spomin na njene številne pridne in dobre delavce, na njenega vodilnega tehničnega delavca, mojega očeta, na moje prijatelje iz pivovarne in iz Laškega. To je tudi poklon Laškemu, mestu moje mladosti.

Rafael Cajhen

o pivovarni laško 1938 – 1960

5

1938: Začetki Zastopniki slovenskih gostilničarskih zadrug so leta 1929 sklenili zgraditi lastno gostilničarsko-delničarsko pivovarno v Laškem. Za to mesto so se odločili, ker je imelo bogato, stoletno pivovarsko tradicijo. Od leta 1825 se je namreč zvrstilo kar nekaj podjetnikov, ki so tu varili svoje pivo. Zadnja pivovarna je obratovala nad železniško postajo v dolini med sv. Krištofom in sv. Mihaelom. Lastnik je bil Slovenec Simon Kukec.

Leta 1924 jo je na skrivaj in večinoma z nemškim kapitalom kupila Pivovarna Union in nato leta 1927 zaprla.

Sedanjo Pivovarno Laško so končno po mnogih zapletih in nasprotovanjih uspeli postaviti leta 1938 z imenom Gostilničarska pivovarna d. d.

Laško. Zgrajena je bila v predmestju, sredi samih njiv, ob železniškem mostu čez reko Savinjo.

6

o pivovarni laško od 1938 do 1960

Sl. 1: Ustanovni zbor delničarjev Gostilničarske pivovarne d. d. Laško, 16. 6. 1831.

Sl. 2: Ena Delnica Gostilničarske pivovarne d. d. Laško, 1933.

o pivovarni laško 1938 – 1960

7

Sl. 3: Laško v začetku 19. stoletja.

Sl. 4: Prvi laški pivovarji, 1825.

8

Sl. 5: Pivovarstvo v 19. stoletju.

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 6: Pogled na Laško s severozahoda v poletnem času, 1912. Pivovarno bodo kasneje zgradili v predmestju na njivah na koncu naselja, ki ga vidimo na sredini fotografije med železniško progo in med zadnjo stavbo z veliko streho v kompleksu zgradb – farovškim kozolcem, o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju.

Sl. 7: Pogled na Laško s severozahoda v zimskem času, 1912. Povsem na koncu mestnega naselja (sredi slike) so štirje kozolci; največji med njimi na desni je farovški. Desno od kozolcev do železniške proge so zasnežene njive in travniki. Na tem področju bodo zgradili novo Gostlničarsko pivovarno d. d. Laško.

o pivovarni laško 1938 – 1960

9

Sl. 8: Pogled na Laško z jugozahoda, okrog leta 1910. Na delu teh predmestnih njiv so kasneje pozidali Gostilničarsko pivovarno d. d. Laško. Makadamska cesta na desni strani fotografije je Marijagraška cesta, danes Trubarjeva ulica. Ob tej cesti so štirje kozolci. Najbližji, prvi z desne, je Srebotov. Drugi, največji med njimi, je farovški, z njivo vse do železniških tirov.

Ta njiva je kasneje zamejevala južno stran pivovarniške parcele. Tretji, levo tik ob farovškem, stoji na travniku, ki je prikazan na fotografiji v svetlejšem tonu. Ta travnik je kasnejša parcela Gostilničarske pivovarne! Na levi zraven tretjega kozolca je pritlična stavba z več okni. V njej je imela kasneje laška tekstilna tovarna nekaj časa mizarsko delavnico in nato skladišča (ta zgradba stoji na vzhodni strani Trubarjeve ulice nasproti stanovanjskega bloka še danes). Na sredini fotografije ob levem bregu Savinje je kapelica sv. Ane (deloma zakrita z grmovjem).

10

o pivovarni laško 1938 – 1960

Pivovarstvo je imelo v Laškem bogato tradicijo.

Začetki segajo v leto 1825.

o pivovarni laško 1938 – 1960

11

Sl. 9: Pogled na Laško z zahoda: gradnja nove pivovarne, 1933. Za upravno zgradbo (stavba, iz katere se dviga dim) si ob Marijagraški cesti z desne proti levi sledijo: stanovanjski objekti Časlove kmetije, bivalna hiša, Časlova trgovina, pritlična stavba kasnejše mizarske delavnice in skladišče Tekstilne tovarne v Laškem, gostilna Smodejevih in nato njihova bivalna zgradba, Benkova stanovanjska zgradba (kasneje jo je porušila letalska bomba), zgradba (najvišja) laške pošte ter pred njo čez cesto zgradbe kolarskega mojstra Topoleta. Nad pivovarno je nepozidan hrib Meierhof z osamljenim kozolcem. V kozolcu na hribu so Nemci med vojno namestili posadke protizračne obrambe železniškega mostu (trije dvocevni topi FLAK-i pa so bili nameščeni tudi tik nad spodnjim pobočjem).

12

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 10: Pogled na Laško z jugozahoda, 1938. Pivovarno z njene južne strani zamejuje farovška njiva s farovškim kozolcem (zgradba v ozadju, ki jo vidimo tik ob Marijagraškim zvonikom), z zahodne strani pa železniška proga. V ospredju vidimo kapelico sv. Ane. V nizki zgradbi levo ob farovškem kozolcu so skladišča in pivovarniške delavnice (mizarska, električarska in ključavničarska). Levo od teh delavnic je upravna zgradba. V nizkem prizidku na južni strani glavne pivovarniške zgradbe (z velikimi temnimi okni) so sodarske delavnice.

Na zahodni strani ob železniški progi sta z leve kurilnica in glavna zgradba. V njej so z leve bili najprej prostori varilnice s skladišči surovin, nato strojnica in povsem na desni polnilnica piva ter pred njo rampa za tovorni železniški promet. Pivovarna se je kasneje širila. Med 2. svetovno vojno najprej na jug na farovško njivo, po vojni pa še na severno njivo vse do obstoječih mestnih stavb. V drugi polovici 20. stoletja je zasedla še vsa zemljišča med železniško progo in Savinjo od železniškega mostu do Marijagraške ceste, torej vse proste površine, ki jih vidimo na fotografiji.

o pivovarni laško 1938 – 1960

13

Sl. 11: Pogled na Laško z juga, 1938. Na sredi fotografije je glavna zgradba pivovarne: na njeni južni strani je pritlični prizidek sodarskih delavnic; na zahodni strani sta oba tira industrijskega železniškega priključka z betonsko prekladalno rampo, povsem na vrhu kockaste glavne zgradbe je bila hladilna ladja (glej tudi sliki 13 in 16), pod njo vrelne kleti in spodaj tanki za dozorevajoče pivo. Na desni strani slike vidimo upravno zgradbo (s temno fasado in s svetlimi okenskimi okvirji). Vsa zemljišča do Marijagraške ceste (v ospredju) je nato pivovarna odkupila. Najprej je že med nemško okupacijo zasegla farovško njivo, vili advokata dr. Dominika Drnovška in Medveška s parcelama pa je odkupila po vojni. Drnovškovo vilo (v ospredju na sredini) je med vojno porušila do tal letalska bomba.

14

o pivovarni laško 1938 – 1960

1938–40: Leta zagona Rafael Cajhen je bil v svojem času zelo poznan slovenski pivovarski strokovnjak. Svojo poklicno pot je začel v graški pivovarni Puntigam, nato pa kot pivovar služboval v vseh tedanjih slovenskih pivovarnah. A največji del svojega poklicnega življenja je posvetil pivovarni v Laškem, in to v njenem najbolj zahtevnem obdobju: ob začetku delovanja pred 2. svetovno vojno, v težkih medvojnih razmerah in pri takojšnji povojni obnovi. Pivovarna je bila namreč zaradi številnih letalskih napadov močno poškodovana. Veliko energije je vložil tudi v njeno stalno širitev in posodabljanje.

Razen začetnih prvih treh let je bil ves čas vodilni pivovarski strokovnjak. Kot tehnični vodja ni vodil le pivovarskih del, temveč povsem samostojno vso tehnično in organizacijskotehnično dejavnost, kadrovanje v proizvodnih dejavnostih, načrtovanje, nabavo in pripravo surovin ter organizacijo dela. Ukvarjal se je tudi z načrtovanimi razširitvami in z novogradnjami ter s strokovnim usposabljanjem prihajajočih delavcev in bodočih pivovarskih pomočnikov, saj ustreznih šol v tem prvem obdobju ni bilo. Veliko zahtevnih nalog torej, ki so hkrati sovpadale še z zelo težkimi razmerami.

Seveda se takoj pojavi vprašanje: Kako je lahko to zmogel, kako se je usposobil!?

Odgovor najdemo le, če si na kratko ogledamo njegovo življenjsko pot: Rafael Cajhen je bil rojen 5. 9. 1899 v Vojniku, živel pa na kmetiji na Teharjah pri Celju. Predniki so se tja preselili iz Limbarja na planoti pod Poklonom nad Trbovljami leta 1877, ko so morali zaradi usedanja tal prodati svojo veliko kmetijo Trboveljski premogokopni družbi. Družina Cajhen (Zeichen) je tam neprekinjeno živela več kot pet stoletij.

o pivovarni laško 1938 – 1960

15

Prvi določljivi gospodar je Andrej Cajhen (Zeichen) leta 1542 (gl. Lit. 4).

Cajhnovi so potomci enega izmed dveh bratov Zeichen, ki ju je kot svoja podanika nemški fevdalni grof pripeljal s seboj s Tirolske.

Kmetija na Teharjah je bila velika. Opravljali so tudi prevozništvo in imeli v hlevu po 12 parov konj. Kot je bilo takrat v navadi, so delali od zore do mraka in tako se je moral mladostnik Rafael Cajhen že zelo zgodaj naučiti delati vse, vključno s konji. Zaradi obsežne domače dejavnosti in številnih zaposlenih se je moral tudi naučiti organizirati in razporejati delo.

Mati je zgodaj ovdovela in se drugič poročila v Gaberje pri Celju. Očim Grilc je imel tu posestvo, zelo aktivno zidarsko podjetje in gostilno, Rafaelov polbrat Ladislav pa kolarstvo. Grilc je imel tudi približno 30 lastnih hiš v Celju in okolici, ki pa jih je moral – tedaj že ostarel – med 1. svetovno vojno in v zelo težkih povojnih časih zaradi golega preživetja vse, razen domače, prodati. V tej novi družini je mladi Rafael opravljal najrazličnejša opravila. Njegova mati je bila zelo sposobna, delovna, energična in inteligentna ženska. Rafael je rad pripovedoval anekdoto, kako je med kandidati izbirala svoje bodoče delavce: Po krajšem razgovoru, od kod je, kaj in kje je delal doslej, je vedno vsakemu v lastni gostilniški sobi postregla s kosilom in ga pri jedi skrivoma opazovala. Sprejela je le tiste, ki so bili pri jedi odločni in hitri, saj se je držala slovenskega ljudskega pregovora: Kakršen si pri jedi, takšen si tudi pri delu.

Rafael Cajhen se je torej že kot mladenič v domačem okolju naučil delati: samostojno, vztrajno, skrbno, odgovorno, ne cagavo, naučil pa se je tudi delati z ljudmi. Tako je nato delal vse življenje.

Odločil se je za pivovarski poklic in se šel v pivovarno Puntigam v Gradec izučit za pivovarja. To je bilo še v Avstro-Ogrski monarhiji, v času cesarja Franca Jožefa. Nemščino je popolnoma obvladal, saj se jo je naučil v osnovni in v obrtni šoli. Ob izbruhu 1. svetovne vojne je moral v

16

o pivovarni laško 1938 – 1960

avstrijsko vojsko. Najprej se je boril na italijanski fronti na Piavi, nato pa na ruski fronti prišel v ujetništvo. Po vrnitvi v Kraljevino SHS se je kot pivovar zaposlil v Kukčevi pivovarni v Laškem. Tu je spoznal svojo bodočo ženo Leopoldino in jo oženil. Ko je leta 1927 konkurenca pivovarno zaprla, je odšel za pivovarja v mariborsko pivovarno Čeligo in kasneje v ljubljansko Union. Tu ga je 1937 ujela svetovna gospodarska kriza. Ostal je brez posla in svojo štiričlansko družino je le stežka preživljal z občasnimi deli za ljubljansko občino.

Leta 1938 je novoustanovljena Gostilničarska pivovarna d. d. Laško, katere direktor je bil Franjo Vilhar, potrebovala izkušenega slovenskega pivovarja, ki bi organiziral in vodil proizvodnjo piva. Mesto je ponudila preverjenemu pivovarju z dvajsetletno prakso Rafaelu Cajhnu. Leta 1938 se je vselil v enosobno stanovanje v upravni stavbi pivovarne skupaj s svojim petletnim sinom Rafaelom ml. (žena in mlajši sin Andrej sta se jima pridružila več mesecev kasneje). Zagnano in uspešno se je lotil pionirskega dela in konec leta 1938 je stekla proizvodnja piva.

Sl. 12: Rafael Cajhen ob prihodu v Gostilničarsko pivovarno d. d. Laško, 1938.

o pivovarni laško 1938 – 1960

17

Pivovarna je imela tedaj le tri večje zgradbe.

Sl. 13: Pogled s severovzhoda na vse tri večje zgradbe pivovarne, 1937.

Z leve: upravna stavba, glavna pivovarniška zgradba in kotlovnica.

18

o pivovarni laško 1938 – 1960

o pivovarni laťko 1938 – 1960

19

Upravna zgradba je imela v pritličju majhno vratarnico in dve enosobni stanovanji (v drugo se je vselila družina sodarskega mojstra Andreja Potočnika iz slovenskega središča najboljših sodarjev – Škofje Loke), v 1. nadstropju prostore za administrativno upravo, v 2. pa stanovanje, v katerega se je vselil češki pivovarski mojster (»Braumeister«) Alojz Pétak z družino.

Pivovarna ga je zaposlila za urejanje nabave in delo z montažerji, saj je s Češke nabavljala mnogo pivovarske opreme in je prihajalo veliko montažnih delavcev. Braumeister se ni znal sporazumevati v slovenščini, zato je proizvodnjo piva vodil Rafael Cajhen, pomagal pa mu je pivovar Franc Kokol.

Sl. 14: Upravna zgradba, 1937. V pritličju sta bili dve enosobni stanovanji in vratarska loža. V prvem nadstropju upravni prostori, v drugem pa dve dvosobni stanovanji. Kmalu so odstranili stransko stopnišče in njegov vrhnji del pozidali v pisarniški prostor.

20

o pivovarni laško 1938 – 1960

KOTLOVNICA in osrednja zgradba Ostala večja objekta sta bila kotlovnica in glavna zgradba za proizvodnjo piva in s polnilnico za pivo. Kotlovnica je proizvajala vročo paro za kuhanje piva in za parni batni stroj, ki je poganjal rezervni trifazni generator.

Dajala je tudi vročo vodo.

Delo v njeni kurilnici je bilo zelo naporno, saj je bilo treba ves premog prepeljati iz zunanjih bunkerjev in ga z lopato zmetati v kurišče. Tako je vodja kurilnice Ivan Hren premetal na stotine železniških vagonov premoga. V hladnih zimskih mesecih je bila temperaturna razlika med zunanjostjo in notranjostjo zelo velika in Hrenu so glasilke sčasoma povsem odpovedale. Enaka nevarnost, vendar v poletnih mesecih, je ogrožala zdravje tudi pivovarjem zaradi velikih temperaturnih razlik ob prihodu iz vroče zunanjosti v mrzle vložne kleti.

Sl. 15: Varjenje piva, 1938. Na desni je kurilnica, na levi del glavne zgradbe; vrata v ekspedit in nakladalna rampa sta v kotu, povsem na levi strani slike.

o pivovarni laško 1938 – 1960

21

Sl. 16: Prvotna strma cesta od glavnega vhoda na Marijagraški cesti do dvorišča pred nakladalno rampo ekspedita, 1938. Izstopajoči dim in pare kažejo, da obratuje kurilnica, kotlovnica in varilnica.

22

o pivovarni laško 1938 – 1960

o pivovarni laťko 1938 – 1960

23

Sl. 17: Urejanje glavnega dvorišča in gradnja bolj položne cestne povezave med glavnim vhodom in ekspeditom, 1939.

24

o pivovarni laško 1938 – 1960

o pivovarni laťko 1938 – 1960

25

Sl. 18: Opremljanje kotlarne, 1938.

Sl. 19: Kotlarna, 1938. Na desni so naprave za pripravo tople vode.

Sl. 20: Rafael Cajhen med svojimi delavci pred kotlarno, 1938. Za njim stoji vodja kotlarne Ivan Hren, drugi z leve je Jože Veber.

26

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 21: Kurišče in nad njim parni kotel, 1938. Skozi dvoje vrat so v kurišče z lopato metali rjavi premog.

Vrata so odpirali in zapirali z ročico na desni strani peči. Velika okrogla instrumenta sta kazala temperaturo in tlak v parnem kotlu.

Sl. 22: Dovoz premoga iz zunanjih bunkerjev, 1939.

Premog so sprva vozili s samokolnico, nato pa tudi s tirnim vozičkom. Premog so stresali pred vrata kurišča in z lopato ročno metali v kurišče. Prvi z leve je pivovarski učenec Slavko Vale, tretji pa vodja kurilnice Ivan Hren.

o pivovarni laško 1938 – 1960

27

Osrednjo zgradbo pivovarne so sestavljali trije povezani deli (gl. sl. 13). V njenem severnem visokem delu je bila v visokem pritličju varilnica, nad njo pa skladišča za surovine in stroji za njihovo pripravo. V kletnem prostoru so bili stroji za prečrpavanje, ogrevanje in mešanje v varilnih kotlih.

Sl. 23: Varilnica, 1938.

Sl. 24: Zaposleni ob precejevalni posodi v varilnici, 1938.

Sl. 25: Bakrena posoda za »kuhanje« piva v varilnici, 1938.

Dvodelna pomična vrata so omogočala pogled v kotel ter vstop za čiščenje in servis.

Na desni je pivovarski mojster Alojz Pétak.

28

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 26: Precejevalno korito s pipami v varilnici, 1938.

Sl. 27: Skladišče surovin nad varilnico, 1938.

Sl. 28: Mlin za surovine nad varilnico, 1938.

o pivovarni laško 1938 – 1960

29

V srednjem, najnižjem delu zgradbe so bili prostori strojnice.

Sl. 29: Kletni prostor pod varilnico, 1938. V ozadju vidimo spodnji del kuhalnega kotla z elektromotorjem za pogon vertikalnega vretena, ki vrti mešalni propeler v kotlu. Tudi na levi strani slike je pogon mešalne naprave v precejevalni posodi.

Sl. 30: Strojnica: trifazni električni generator, ki ga poganja parni batni stroj, 1938.

Rabil je za zasilno električno napajanje pivovarne. Na steni je stikalna plošča.

30

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 31: Strojnica: Parni batni stroj za pogon električnega generatorja, 1938.

Prvi na levi je pivovarski mojster Alojz Pétak, na skrajni desni pa pivovar Rafael Cajhen.

Sl. 32: Elektromotor in kompresor za zrak v strojnici, 1938.

o pivovarni laško 1938 – 1960

31

Sl. 33: Hladilni kompresor v strojnici, 1938.

Na desni sta Alojz Pétak in Rafael Cajhen.

Sl. 34: Del strojnice z vodno črpalko nad vodnjakom za pripravo hladilne vode, 1938.

32

o pivovarni laško 1938 – 1960

Gostilničarska pivovarna d. d. Laško je bila ustanovljena leta 1938. Proizvodnjo piva je organiziral in vodil izkušeni slovenski pivovar z dvajsetletno prakso Rafael Cajhen.

Zagnano in uspešno se je lotil pionirskega dela in konec leta 1938 je stekla proizvodnja piva.

33

V velikem južnem delu zgradbe je bil na vrhu prostor s hladilno ladjo za pravkar skuhano pivo, spodaj pa med dugim prostori za vrenje piva, gojenje kvasovk, filtrirne naprave za pivo itd.

Na zahodnem strani stavbe so bili prostori za pranje embalaže, velika polnilnica za steklenice in sode, ekspedit itd. Pred polnilnico je bila dolga betonska rampa za nakladanje piva v železniške vagone.

V kletnem delu stavbe so bile vložne kleti z velikimi tanki za dozorevajoče pivo.

Na južni strani stavbe je bil velik pritlični prizidek s sodarskimi delavnicami.

Sl. 35: Vrelna klet, 1938‒47.

34

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 36: Filtrirne naprave za pivo, 1938.

Sl. 37: Vrenje piva v odprti vrelni kadi, 1938

Sl. 38: Tanki v 1. vložni kleti, 1938.

Sl. 39: Tanki za pivo v vložni kleti, nameščeni v dveh etažah, 1939.

Sl. 40: Montaža aluminijskih tankov v vložni kleti, 1938.

Sl. 41: Dovoz velikih aluminijskih posod – tankov za skladiščenje dozorevajočega piva v vložnih kleteh, 1937‒39.

o pivovarni laško 1938 – 1960

35

Sl. 42: Polnjenje lesenih pivskih sodov v polnilnici, 1938.

Na levi je filter za pivo (Enzzinger), v ozadju pa tristezna polnilna naprava za lesene pivske sode. Z njo je upravljal samo en delavec: ročno je zapovrstjo nameščal prazne sode pod tri pomične polnilne šobe (s pnevmatskim pomikom). Ko je bil sod poln, je odprl ventil za pomik šobe navzgor, v rokah pa je že držal lesen zamašek in kladivo (jemal ju je iz ene od dveh

36

o pivovarni laško 1938 – 1960

poličk v višini svoje glave –na fotografiji ju vidimo med polnilnimi šobami v beli barvi v obliki obrnjenega T– ter hitro zamašil vtočno odprtino soda. Z nogo je pritisnil na vzvod in poln sod se je po vodilni tračnici zakotalil naprej. Takoj je vstavil pod šobo nov prazen sod, namestil šobo in sod se je začel polniti. Nato se je pomaknil k naslednjemu, medtem že polnemu sodu.

To je zapovrstjo ciklično ponavljal. o pivovarni laško 1938 – 1960

37

Polnilnica piva je bila sicer že dokaj mehanizirana, vendar ročno vodena. Pivo so polnili v pollitrske rjave ali zelene steklenice, te pa mašili s pločevinskimi kronskimi zamaški. Za odpiranje steklenic je bil potreben poseben »ključ«. Kronske zamaške je izdeloval in dobavljal laški obrtnik Klepej. Tesnilo v zamašku je bilo iz plute in so ga vstavljali ročno. Kasneje je pluto zamenjala plastika. Pivo so stekleničili z mehanizirano polnilno napravo s štiri »vimeni«. Vanjo je bilo potrebno za natakanje zaporedoma ročno Sl. 43: Rafael Cajhen si ogleduje tank, ki je vstavljati prazne steklenice, vsako prišel s Češke, 1939. polno pa sproti ročno odstraniti in na njeno mesto namestiti prazno. Tako so se ciklično in zapovrstjo polnile steklenice. Nato so jih ročno vstavili pod strojček s kronskimi zamaški, ki ga je bilo treba sprožiti z nogo. Nameščanje nalepk so kmalu avtomatizirali, ne po tudi ovijanja vratu steklenic s staniolno folijo pri eksportnem pivu. Steklenice so ročno nameščali v lesene zaboje, te pa interno premeščali s posebnimi dvokolesnimi vozički (»rudli«). Ker sta tudi pranje steklenic in optična kontrola pranja potekala pretežno ročno, je bilo v polnilnici zaposlenih veliko delavk in delavcev. Ves proces je tekel dokaj počasi. Kakšna razlika z današnjim časom, ko je polnjenje steklenic zelo hitro in povsem avtomatizirano! Tudi nameščanje lesenih sodov pod polnilno napravo za sode, polnjenje s pivom, mašenje z lesenimi zamaški so potekali ročno, le delno mehanizirano. Notranji transport sodov vseh velikosti je bil ročen – kotalili so jih. Dviganje težkih sodov v skladovnico, npr. v železniških vagonih, je bilo naporno, zahtevalo je precejšnjo fizično moč, a tudi naučeno spretnost.

38

o pivovarni laško 1938 – 1960

SODARNA Omeniti velja tudi odlično ekipo sodarjev pod vodstvom mojstra Andreja Potočnika, ki je za potrebe pivovarne ves čas izdelovala in popravljala lesene sode vseh velikosti. Pivovarna je v lastnih delavnicah izdelovala tudi lesene zaboje za steklenice, hladilne omarice in kasneje še točajne mize za gostince.

Sodi so bili debelostenski in so lahko kljubovali grobemu ravnanju med transportom. Vsak sod je imel dve okrogli odprtini. Na robu stranske stene je bila manjša izvrtina premera približno 25 mm za točenje piva.

V pivovarni so jo pred natakanjem piva zatesnili s plutovinastim zamaškom, gostinci pa so potem vanjo ročno nameščali odtočno pipo s pomočjo lesenega kladiva. (Tako münchenski župan svečano odpira vsakoletni Oktoberfest.) Bolj uveljavljena različica je bila, da so sod postavili pokončno in v izvrtino nameščali posebno iztočno napravo z zračno tlačilko (»pumpo«). Druga, večja odprtina je bila na nasprotni strani, na obodu. Tja so sodarski delavnici fiksno v vsak nov sod vdelali kovinski obroč premera približno 50 mm. Skoznjo so na polnilni napravi za sode natakali pivo. Ko je bil sod prazen, so skozi to odprtino ročno odstranjevali plutovinasti zamašek, čistili in pregledovali notranjost soda po čiščenju, uporabljali so jo tudi pri morebitnih servisnih posegih.

Vsak na novo izdelani sod so v sodarski delavnici znotraj oblili z vročo tekočo kalofonijo, ki se je nato strdila in ustvarila čisto in gladko oblogo.

Pred ponovno uporabo so notranjost vsakega soda skrbno pregledali z lučjo in z zrcalcem (podobnega uporabljajo zobozdravniki) in to oblogo po potrebi obnovili. Avtomatizacije takrat še ni bilo. Potrebno je bilo zelo veliko ročnega dela in vse je potekalo dokaj počasi.

o pivovarni laško 1938 – 1960

39

Sl. 44: Sodarske delavnice so se kmalu preselile v v večje in svetlejše prostore južnega prizidka glavni pivovarniški zgradbi, 1938.

Prvi z desne je sodarski mojster Andrej Potočnik, vodja delavnice.

Sl. 45: Stara sodarska delavnica, ki je bila sprva še v nizki stavbi ob južni ograji, 1938.

40

o pivovarni laško 1938 – 1960

Vso pivovarno je obkrožala visoka ograja z betoniranimi stebri in z vmesnimi lesenimi letvami, le ograja na vzhodni strani ob Marijagraški cesti je imela kovinsko mrežo. Vhoda sta bila dva: na vzhodni strani je bil ob upravni zgradbi precej ozek glavni vhod z že omenjeno vratarnico v upravni stavbi, na zahodu ob železniškem mostu pa manjši, večinoma zaklenjen vhod. Glavni vhod so kmalu razširili in ga z na novo zgrajeno, večjo vratarnico prestavili približno petnajst metrov južneje.

Sl. 46: Upravna zgradba, kurilnica in del glavne zgradbe, 1937. V ospredju je prvotni glavni vhod z Marijagraške ceste.

Sl. 47: Povečan in nekoliko prestavljen nov glavni vhod z Marijagraške ceste, okl. 1967.

o pivovarni laško 1938 – 1960

41

delavnice Pivovarna je imela tudi svoje delavnice. Mizarska, ključavničarska in električarska so bile v pritlični zgradbi tik ob začetku južne ograje, že omenjena večja sodarska pa v pritličnem prizidku na južni strani glavne pivovarniške zgradbe (glej sliko 11).

Pivovarna je imela industrijski železniški priključek z dvema tiroma.

Po njem so dovažali premog za kurilnico, surovine ter opremo za tovarno, odvažali pa večino proizvedenega piva.

Sl. 48: Zgradba na začetku južne ograje s skladišči in delavnicami (zadaj je farovški kozolec), 1938. Odprte skladiščne prostore so kmalu pozidali in vanje namestili povečane pivovarniške delavnice: mizarsko, električarsko in ključavničarsko. Na sliki je prvi pivovarniški tovornjak Opel-Blitz.

42

o pivovarni laško 1938 – 1960

Laško je bilo leta 1938 mestece.

Današnjih predmestnih, okoliških stavb in naselij še ni bilo. Pivovarna je stala na samem, v predmestju. Na severni strani (kjer so kasneje zrasle stavbe sladarne in stanovanjske hiše) je bila velika njiva, na južni pa velika farovška njiva (z lepim kozolcem). Ta njiva je bila tudi prvo zemljišče pri kasnejših pivovarniških prostorskih širitvah. Zasegla jo je že med nemško okupacijo.

Na zahodu je pivovarno zamejevala železniška proga. Med progo in reko Savinjo, vse od železniškega mostu do cestnega podhoda pri Marijagraški cerkvi, so bile le njive in travniki, nobene hiše. Samevali so zgolj trije majhni objekti: kapelica sv. Ane (»Anakapela«), Srebotov kozolec in lesena lopa za zaporničarja pri železniškem prehodu (gl. sl. 8). Po koncu 2. svetovne vojne so na njivi nasproti pivovarne najprej zgradili nogometno igrišče (gl. sl. 64). Laški nogometni klub je finančno podpirala tudi pivovarna in je nekaj časa nastopal pod imenom Pivovar.

Na vzhodu je pivovarno zamejevala glavna laška ulica – Marijagraška cesta (sedanja Trubarjeva ulica) z zelo redko posejanimi hišami. Nad upravno zgradbo je bila starodavna Časlova kmetija s tremi gospodarskimi poslopji, s trgovinsko stavbo in z velikim kozolcem nasproti že omenjenemu farovškemu (gl. sl. 9 in 10). Naprej ob cesti je bilo vsega sedem (!) stavb: na desni strani najprej najstarejša med vsemi, majhna pritlična Hrasteljeva hiša s špecerijsko trgovino in z večjo zgradbo mizarske delavnice (zgrajena 1934), nato novejši vili rudarskega uradnika Medveška in advokata dr. Drnovška. Na levi strani Marijagraške ceste je bila Srebotova hiša (zgrajena 1933) z delavnico cementnih izdelkov (betonske cevi in nagrobni spomeniki) in z laško orožniško postajo ter novejši vili uradnikov Pleskoviča in Podreberška. Ob ozki makadamski poti na vzhod proti Lahomnu, ki se je začenjala pri Hrasteljevi hiši, je bila še Stepiceva hiša (druga najstarejša med vsemi, kasnejša Kendova)

o pivovarni laško 1938 – 1960

43

z več gospodarskimi poslopji ter Kranjčeva hiša. To je bilo vse! Asfalt se je na Marijagraški cesti končal pri Hrasteljevi hiši. Tam, kjer so sedaj gosto posejane hiše in naselja (npr. Rožnik), so bili le travniki, njive ali sadovnjaki. Tudi na zdaj povsem pozidanem hribu nad pivovarno (Meierhof) ni bilo nobene hiše, sameval je le kozolec (gl. sl. 9).

Proizvodnja piva je stekla leta 1938.

Svečana otvoritev Gostilničarske pivovarne d. d. Laško je bila 7. decembra 1938. Kakovostno »laško pivo« je bilo zelo dobro sprejeto. Naročil je bilo toliko, da vsem ni bilo možno ustreči, saj je bila proizvodnja piva leta 1938 – 8.000 hl, leta 1939 – 15.000 hl, leta 1940 – 20.000 hl (gl.

Lit. 1). Zlatorog je bil najbolj priljubljeno pivo in sloves je obdržal vse do današnjih dni. Njegov »oče« je slovenski pivovar Rafael Cajhen.

Kasneje so začeli variti tudi temno pivo. Zanj so pražili slad v povsem zaprti krogelni posodi na dvorišču pred kurilnico. Posodo so vrteli ročno nad odprtim plamenom. Za kurjavo so uporabljali odslužene in poškodovane lesene zaboje za stekleničeno pivo iz polnilnice.

Opremljanje pivovarne se je nadaljevalo še v letu 1939, deloma tudi v letu 1940, predvsem s tanki za skladiščenje dozorevajočega piva. Tako so uspešno potekala prva tri kritična, zagonska leta nove Gostilničarske pivovarne d. d. Laško.

44

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 49: Otvoritev Gostilničarske pivovarne d. d. Laško, 7. 12. 1938.

o pivovarni laško 1938 – 1960

45

Sl. 50: Reklamni lepaki, 1938–41.

46

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 51: Nalepke za pivske steklenice, 1938–41.

o pivovarni laško 1938 – 1960

47

1941–45: okupacija Šestega aprila 1945 je Hitler s svojimi zavezniki s šestindvajsetimi divizijami vdrl v Kraljevino Jugoslavijo in jo v dvanajstih dneh zasedel.

Nemški okupator je postal novi lastnik pivovarne v Laškem in gospodar tega dela Slovenije oziroma tedaj nemške Spodnje Štajerske (»Untersteiermark«). Direktorja pivovarne Franja Vilharja so takoj aretirali, češkemu braumeistru Pétaku je z družino uspelo pravočasno pobegniti ...

ŠTAJERSKA v velikonemškem rajhu Za razliko od ostalih okupiranih slovenskih pokrajin so nacisti Spodnjo Štajersko takoj priključili »velikonemškemu rajhu«. Obnašati so se začeli po Hitlerjevi zahtevi, ki jo je izrekel z balkona v Mariboru: »Machen sie mir dieses Land wieder deutsch«! (»Napravite mi to deželo spet nemško!«) Začel se je smrtonosen teror. Takoj je bila prepovedana raba slovenščine, uničevali so in javno sežigali slovenske knjige, tajna državna policija (gestapo) je ponoči s tovornjaki odvažala v neznano smer vse politično sumljive in narodno zavedne slovenske družine: vse vidnejše intelektualce, učitelje, advokate, sodnike, višje uradnike, premožnejše itd. Vsi preostali slovenski prebivalci oziroma celotne družine, s starci in z otroki vred, so morali v laškem Sokolskem domu stopiti v dolgo vrsto, kot pri vojaškem naboru, pred komisijo, ki je surovo in žaljivo vpila vprašanja in nato odločala o njihovi usodi. Razvrstili so jih v tri kategorije ter jim dodelili legitimacije in značke »Steirischer Heimatbund« (»Štajerska domovinska zveza«): rdeče, zelene in bele barve. Prva je pomenila politično zanesljiv, druga politično nedorečen, tretja politično sumljiv. Družina Cajhen je imela srečo – dobila je zeleno značko.

48

o pivovarni laško 1938 – 1960

Bierbrauerei Tüffer Medtem se je okupator odločil nadaljevati proizvodnjo piva v Laškem, predvsem za potrebe vojske (»Wehrmachta«), manjši del pa za javno prodajo. Pivovarno je preimenoval v »Bierbrauerei Tüffer«, obdržal je blagovno znamko »laško pivo«, le da jo je preimenoval v »Tüffer Bier«. Kot povsod drugod je tudi v pivovarno namestil svojega vodilnega, braumeistra, Rafaela Cajhna pa obdržal na dotedanjem mestu bierbrauerja, saj je bil kot izkušeni strokovnjak koristen v naraščajočem pomanjkanju osebja. Na srečo se je izkazalo, da novi braumeister ni niti nacist niti slab človek. V Laško si je pripeljal družino in se vselil v zaplenjeno vilo pregnanega laškega advokata dr. Drnovška. Živel je mirno in lagodno, brez velikega vmešavanja v proizvodnjo piva – največ se je ukvarjal s postopno širitvijo proizvodnih kapacitet. Rafael Cajhen je tako dokaj samostojno nadaljeval vodenje proizvodnje piva. V osmih urah so zvarili 180 hl piva, letno pa ga proizvedli: 1941 – 33.000 hl, 1942 – 92.000 hl, 1943 – 73.000 hl in 1944 – 78.000 hl (gl. Lit. 1). Za to so morali povečati kurilnico z novim kotlom, namestiti v strojnici dva nova kompresorja in dva nova hladilnika, zgraditi in povečati vrelne in vložne kleti ter vgraditi nove tanke. Za nameček so zgradili še nov laboratorij, sindikalno dvorano in povečali skladišča.

o pivovarni laško 1938 – 1960

49

Sl. 52: Gradnja vzhodnega prizidka h glavni stavbi med nemško okupacijo, 1942. Spodaj so nove vložne kleti, nad njimi so bili nato pozidani še novi skladiščni prostori za surovine in sindikalna dvorana. Ta del je kasneje med bombardiranjem povsem porušila letalska bomba.

V kotu zgradbe vidimo nakladalno rampo in precej majhna vrata ekspedita. Ta kotni, prehodni del glavne stavbe so kasneje letalske bombe prav tako povsem porušile (gl. sl. 54).

o pivovarni laško od 1938 do 1960

50

POMANJKANJE SILI K INOVATIVNIm POSTOPKOM VARJENJA PIVA Pogoji za proizvodnjo piva so bili z vsakim letom vojne vse slabši. Primanjkovati je začelo osnovnih surovin in sredstev: ječmena, slada, hmelja, kvasa, elektrike, celo vode. Prav tako delovne sile, saj je okupator slovenske može iz Spodnje Štajerske, torej nemške državljane, klical v nemško vojsko. Nemci so si izmislili odrešilno besedo »Ersatz« (nadomestek). Namesto masla so imeli umetno margarino, namesto medu »Kunsthonig«, namesto bencina »Holzgas« itd. Da je lahko pivovarna skoraj do konca vojne proizvajala pivo, je moral Rafael Cajhen postati »inovator« in iznajti nove postopke varjenja piva. Pomagala sta domača koruza in neprečiščeni sladkor. Proti koncu vojne je že zelo primanjkovalo delavcev, zato je Rafael Cajhen veliko del fizično opravljal kar sam.

Večkrat mu je pri varjenju in tudi drugod pomagal njegov mladoletni sin Rafael ml. Ko so ob zelo pogostih letalskih bombardiranjih bližnjega železniškega mostu padale številne bombe tudi na območje pivovarne, je moral delo začasno prekiniti in se hitro zateči v varnejše podzemne kleti s tanki piva. Po končanem letalskem napadu pa je delo dokončal.

Od kod takšna vnema? Zalagati okupatorja s pivom zagotovo ni bil motiv – to potrjujejo tudi navedbe v nadaljevanju knjige. Odgovor je preprost, a kompleksen: Odnos do dela, torej upornost, vztrajnost, poklicna etika in neomajna volja ne popustiti! In privrženost »svoji« pivovarni.

Za ilustracijo navedimo večini neznan dogodek, o katerem ni sam nikoli govoril. Rafael Cajhen je vedno, kadar je bilo potrebno, tudi fizično pomagal. Tako so leta 1939 prekladali velike in težke češke tanke za skladiščenje dozorevajočega piva iz odprtih tovornih železniških vagonov na pivovarniško razkladalno betonsko rampo: velik in zelo težek aluminijski tank so morali prekotaliti čez nekaj decimetrov širok odprti presledek (gl. sl. 43).

o pivovarni laško od 1938 do 1960

51

Pomagali so si z lesenimi količki – uporabili so jih za vzvode. Kot vedno je bil dejavno zraven tudi Rafael Cajhen. Telesno je bil zelo močan in nihče ga ni nikoli mogel premagati v priljubljenem dviganju hektolitrskih sodčkov piva (danes bi v športnem jeziku temu rekli dviganje uteži s sunkom). Na svojem koncu je podprl tank, ki naj bi se prekotalil iz vagona na rampo. Tedaj pa se je količek, ki so ga držali delavci na drugem koncu tanka, zaradi velike teže tanka nenadoma zlomil in celotna teža je pritisnila na Rafaela Cajhna. Lahko bi odskočil in izpustil svoj količek, a tedaj bi tank zgrmel na stran in se zagotovo poškodoval. A Rafael Cajhen ni nikoli popustil! Vsa teža je delovala nanj, vse dokler ni končno le priskočila skupina delavcev z novimi količki. V bolnišnici so ugotovili nenavadno poškodbo: pljuča so se prečno pretrgala. Rana se ni nikoli povsem zacelila in zaradi nje je leta 1965 tudi umrl.

Njegovo poklicno delo med nemško okupacijo kliče po pojasnilu o njegovi politični in nacionalni naravnanosti. Rafael Cajhen ni bil nikoli politično aktiven in nikoli član kakšne politične stranke. Bil pa je zaveden Slovenec in ponosen na svoje prednike, ki so pet stoletij kmetovali na svoji domačiji nad Trbovljami. Nemško pisani priimek Zeichen (tako so njegov priimek pisale tudi okupatorske oblasti med vojno) zaradi prednikov s Tirolske pred okroglo 500 leti ga ni omajal v njegovem slovenstvu, niti ni poskušal družinskega izvora kakorkoli uveljaviti sebi v prid pri nemškem okupatorju, ki ga je sovražil. S partizanskim gibanjem se je zgodaj povezal in razvil obveščevalno dejavnost, izredno pomembno za protinemške zaveznike.

52

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 53: Številni napadi zavezniških lovskih bombnikov, ki so bili namenjeni rušenju bližnjega železniške mostu (nahaja se zadaj za tovarniškem dimnikom na oddaljenosti le približno 200 metrov) so močno opustošili pivovarniške zgradbe, 1945. Kotlarna na desni je praktično razrušena, ruševine na levi pa so od povsem porušenega prizidka na vzhodu glavne stavbe, ki je bil zgrajen med okupacijo.

Sl. 54: Pivovarna po bombandiranju, 1945. Severni in srednji del glavne pivovarniške stavbe nista bila neposredno zadeta. Zato na srečo nista bili uničeni varilnica in strojnica. So pa zračni udari in naokoli leteči bombni delci poškodovali fasade ter vsa okna in vrata. Na sliki vidimo, da niso razbita samo stekla, temveč so iztrgani tudi okenski okvirji. Neposredni bombni zadetek pa je utrpel prehodni del med južnim in srednjim delom glavne zgradbe. o pivovarni laško 1938 – 1960

53

LAŠKO PIVO NA FRONTAH S pivom iz laške pivovarne se je oskrbovala nemška vojska na Štajerskem in v Nezavisni državi Hrvatski. Vozili so ga celo na rusko fronto (gl. Lit. 1). Količine piva so bile nemškim vojaškim enotam porazdeljene po posebnem ključu glede na njihovo velikost. Tekoč pregled teh razdelitev je seveda imel Rafael Cajhen. In Nemci so bili natančni. Na osnovi razdelilnika je bila znana številčnost enot, kje so bile nastanjene, kdaj so se premikale. Pivo so prevažali s tremi pivovarniškimi tovornjaki, večinoma pa z vojaškimi iz teh enot. Nemški vojaški šoferji so zelo radi prihajali po pivo v Laško, saj so bili vedno deležni »neomejene gostoljubnosti«. Še več, Rafael Cajhen je gladko govoril nemško, kot bivši avstrijski frontni vojak je poznal njihov žargon in imeli so ga za svojega vojaškega »kamerada«. Prostodušno so mu razkrivali zanimive podrobnosti o sestavi in oborožitvi svojih enot, o njihovih posebnih nalogah itd. Redno so se dokopavali tudi do informacij o nameravanih premestitvah svojih in sosednjih vojaških enot itd. Tako so npr. ob svojem obisku v Laškem z obžalovanjem najavili, da se bo njihova tankovska divizija že prihodnji mesec premestila na to in to fronto in da jih bo na sedanjem položaju nadomestila ta in ta divizija, ki prihaja iz Francije, ter da se zato že zdaj poslavljajo.

Rafael Cajhen je imel vzpostavljeno trajno kurirsko zvezo s partizansko javko v Zgornji Rečici pri Laškem, ta pa je informacije iz njegovega pisnega materiala takoj posredovala naprej v partizanske Revirje in le-ti po radijski zvezi zaveznikom. Tako so ti imeli dragocene podatke o sedanjih in nameravanih premikih večjih nemških vojaških enot, še preden so se nekateri zgodili. Ta zveza ni bila nikoli odkrita. Zanjo niso vedeli niti »lokalni« partizani, delovala pa je vse do konca vojne. Ko so Nemci zelo poostrili kontrolo ljudi, je kurirsko nalogo prevzel Cajhnov mladoletni sin Rafael ml., ki pri kontrolah ni bil tako sumljiv in je dobro govoril nemško. Pisni material je prevažal v svojem posebej prirejenem deškem kolesu.

54

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 55: Pogled na strahotne posledice bombnih zadetkov na južnem delu glavne zgradbe, 1945. Vsi prostori okoli štrlečega osrednjega »skeleta« so porušeni do tal: na levi strani vmesni prostori do srednjega dela glavne stavbe, kjer so bili filtrirne naprave in ekspedit, v ospredju je v celoti uničena bivša točilnica, na desni strani ni ostalo nič od prizidka s sodarskimi delavnicami, medtem ko smo razdejanje na nasprotni, vzhodni strani že videli na sl. 53. Pogled na povsem razdejan zgornji prostor hladilne ladje daje slutiti, kako velike sile so tu delovale.

Sl. 56: Porušen južni del glavne pivovarniške zgradbe, kjer je bil nekoč prizidek s sodarskimi delavnicami, 1945. Bombni udar je iz vložne kleti, ki je bila zgrajena med okupacijo, vrgel ven velik tank za pivo.

o pivovarni laško 1938 – 1960

55

Sl. 57: Takoj po koncu 2. svetovne vojne je pri obnovi porušene in poškodovane pivovarne začelo pomagati nekaj čez petdeset nemških ujetnikov, 1945. Nastanjeni in čuvani so bili v posebni baraki znotraj pivovarniškega areala. Na sliki vidimo pet nemških ujetnikov delavcev pri odstranjevanju ruševin z lopatami, s krampi in s samokolnicami, saj gradbene mehanizacije tedaj ni bilo.

Sl. 58: Obnovitvena zidarska dela na povsem porušenem vmesnem prehodu med južnim in srednjim delom glavne zgradbe, 1945.

56

o pivovarni laško 1938 – 1960

zaradi bombardiranja je bilo okrog 60 % pivovarniĹĄkih zgradb poruĹĄenih, poĹĄkodovane pa so bile prav vse.

57

Konec 2. svetovne vojne 9. maja 1945 je pivovarna dočakala v bednem stanju. Zanjo usodni sta bili lokacija v bližini železniškega mosta čez Savinjo in usmerjenost mosta naravnost proti njej. Letala so namreč zaradi večje verjetnosti zadetkov napadala most vedno v njegovi vzdolžni smeri, zato so bili seveda največji raztrosi zadetkov vzdolž te osi.

MOST V LAŠKEM STALNA TARČA BOMBANDIRANJA Most je bil za Hitlerjevo Nemčijo zelo pomemben zaradi železniške povezave z južno Evropo in Afriko. Od leta 1944 je bil stalna tarča zavezniškega bombardiranja – prvi letalskih napad je bil v nedeljo, 11. novembra 1944, opoldne, ko je prva letalska bomba padla na Stepicev hrib tik nad Srebotovo hišo. Eksplodirala je le približno 100 metrov stran od na domači terasi zbrane družine Cajhen, ki je brezskrbno opazovala dotlej nenavadno dogajanje v zraku. Zračni tlak in na okoli leteča prst sta člane družine pometala po tleh, na srečo brez težjih posledic. To je bil uvod v nadaljnja ponavljajoča se bombardiranja mostu. Letalskih napadov je bilo več kot trideset. Ker leži most dokaj neugodno in zakrit v ozki dolini in so imeli Nemci gosto posejane protiletalske 20-milimetrske avtomatske topove, zloglasne eno-, dve- in štiricevne »flake«, bombni zadetki lovskih bombnikov v nizkem letu niso bili natančni.

Most je bil sicer velikokrat poškodovan, a nikoli toliko, da ga Nemci ne bi mogli spet usposobiti za železniški promet. Kar so zavezniki podnevi porušili, so nacisti večinoma ponoči za silo popravili. Bombe so padale po okolici mosta, največ na bližnja območja pivovarne, na pokopališče in v Savinjo. Porušile so tudi nekaj stanovanjskih hiš in terjale več človeških žrtev.

Delo v pivovarni je zaradi vse bolj pogostih letalskih bombnih napadov postajalo zelo težavno. Ker so se letala vedno skrivoma nizko približevala, ni bIlo nobenih opozorilnih alarmov. Pivovarniški delavci so morali

58

o pivovarni laško 1938 – 1960

bežati v zaklone, največ v podzemne vložne kleti, kar med padanjem bomb. Od januarja 1945 dalje so bili napadi vse bolj pogosti in intenzivni. Samo ponoči in v dnevih z gosto nizko oblačnostjo napadov ni bilo.

Zato so temu primerno priredili delovni čas v pivovarni. Na srečo ni noben pivovarski delavec izgubil življenja med delom v pivovarni.

Pivovarniške zgradbe so bile porušene okrog 60 %, poškodovane pa prav vse. Osebje se je v vojni vihri zelo skrčilo. Številni so izgubili življenje ali so enostavno izginili. Kljub kadrovski podhranjenosti se je proizvodnja piva v zmanjšanem obsegu nadaljevala – povsem ustavila se je šele proti koncu vojne.

Sl. 59: »Odprta« je celotna severna stran južnega dela glavne zgradbe, 1945.

Ruševine so že odstranjene in spodaj vidimo velik kovinski tank v vložni kleti.

o pivovarni laško 1938 – 1960

59

1945–60: obnova in razvoj Razmere v Laškem so bile v prvih dneh po kapitulaciji nacistične Nemčije 9. maja 1945 grozljive. Okupatorska oblast, nemška vojska in policija so se še kolikor toliko organizirano in pravočasno umaknile, prav tako nemške družine in kolaboranti, nove oblasti pa še ni bilo. Vladala je velika zmešnjava. Preskrba s hrano je povsem zastala. Trgovine so bile izropane, prazne in zaprte. Ni bilo niti elektrike niti vode. Prav tako ne prometnih in telefonskih zvez. Vlakovni promet se je popolnoma ustavil. Na železniških tirih pod marijagraško cerkvijo je stala dolga zapuščena tovorna kompozicija brez lokomotive, naložena z najrazličnejšo vojaško opremo, s strelivom, z granatami, letalskimi bombami, živili itd. Ponoči 11. maja so jo ustaši zažgali in zaradi vročine je prišlo do hudih eksplozij natovorjenega streliva in 250- do 500-kilogramskih letalski bomb. Nočno nebo nad Laškim je bilo ožarjeno. Eksplozije so trajale nepretrgoma več ur in bile tako silovite, da se je treslo vse mesto.

Zagorela je tudi stanovanjska hiša v Marijagradcu. Prebivalci so v paniki bežali. Iz zraka so več kot kilometer daleč »deževali« najrazličnejši projektili in jekleni drobci. Kot da je konec sveta!

BREZVLADJE V LAŠKEM V Laškem in okolici so se potikali neidentificirani oboroženi posamezniki in skupine. Slišalo se je občasno streljanje in naokoli so ležali mrtvi konji, tudi ljudje. Širil se je strašen smrad. Po magistralni cesti Zidani Most–Celje se je na desnem bregu Savinje začela skozi Laško valiti

60

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 60: Obnavljanje južne strani glavne pivovarniške zgradbe, 1945.

Sl. 61: Obnova zelo poškodovane zgradbe kotlarne, 1945.

Dobila je že novo streho.

o pivovarni laško 1938 – 1960

61

nepretrgana kolona oboroženih ljudi v uniformah in v civilnih oblekah, moških, žensk, starčkov in otrok. Bili so ustaši, četniki, ljotičevci, kozaki, čerkezi in drugi begunci z Balkana, bivši sodelavci okupatorja. Vedeli so, da bodo morali za svoja medvojna početja, mnogi tudi za storjena grozodejstva in zločine, zmagovalcem polagati račune. Na vsak način so hoteli priti v roke zahodnim zaveznikom na avstrijskem Koroškem. Bilo so lačni, raztrgani, izmučeni in povsem demoralizirani. Mnogi so imeli rane na nogah, odprte do kosti, matere z otroki v naročju so se onesveščale. Ustaški oficirji so psovali in priganjali množico naprej proti Celju. Če je kdo opešal ali se je hotel vrniti nazaj domov, so ga na mestu ustrelili. Niso se hoteli predati, niso odložili orožja in pripravljeni so bili na vse. Takrat ni bilo sile, ki bi lahko to človeško reko ustavila. Cesta je bila več dni in noči zapored povsem zatrpana z raznimi vozički, dvokolesi in vozili, predvsem z vprežnimi vozovi. Ker ni bilo goriva, motornih vozil niso mogli več uporabljati in so stala zapuščena ob cesti.

V tem času življenje posameznika ni bilo vredno nič. Vsako naključno srečanje, najmanjša neprimerna beseda ali gib so lahko pomenili smrt.

Nikogar ni bilo, ki bi domačemu prebivalstvu zagotovil varnost.

VAROVANJE PIVOVARNE V pivovarni je ostal na svojem mestu en sam: Rafael Cajhen. Vsi ostali so se v tej zmedi porazgubili. Odločil se je, da bo očuval »svojo« pivovarno. Poskrbel je, da so bila pivovarniška vrata vedno zaklenjena, tako da posamezniki ali skupine niso mogli ropati ali uničevati inventarja.

Begunci iz valeče se kolone niso bili nevarni, saj plena ne bi mogli, že tako preobloženi s svojo imovino, odvleči s seboj. In mudilo se jim je!

Nevarnost je pivovarni grozila le od domačih plenilcev. Zato je Rafael Cajhen organiziral nekakšno dnevno in nočno redarsko službo. In uspelo je: pivovarna ni v tem brezvladju utrpela nikakršne dodatne škode.

62

o pivovarni laško 1938 – 1960

Ko se je vzpostavila nova ljudska oblast, je pivovarna postala last države (ali kot se je tedaj reklo: splošno ljudsko premoženje), njen tehnični vodja Rafael Cajhen, kot »delegat« in nato direktor pa Franjo Vilhar. Tega je kmalu nadomestil politično bolj sprejemljiv Ivan Vodovnik iz Celja, ki tedaj sicer ni imel ustreznih strokovnih izkušenj, bil pa je miren, razsoden mož in se je kasneje izkazal kot dober direktor. Odnosi med njim in tehničnim vodjem so bili vedno dobri in plodni.

V tem prvem povojnem obdobju so bili življenjski pogoji zelo slabi, police v trgovinah prazne, gospodarstvo na tleh. Kupiti se ni dalo tako rekoč nič – niti šivanke, žebljev ali navadnega papirja. Vladala sta veliko pomanjkanje in lakota. Vendar so ljudje, srečni, da so preživeli morijo in so končno svobodni na svojem, začeli odločno in navdušeno z obnovo.

Nova oblast je izdala parolo o »elektrifikaciji in industrializaciji države«.

Pivovarna je imela človeka s potrebnim znanjem, voljo in odločnostjo spoprijeti se z izzivi. Vladalo je veliko pomanjkanje vsega. Trgovine so bile prazne, gradbenega materiala je zelo primanjkovalo. Gradbene mehanizacije takrat ni bilo in vse je bilo treba postoriti ročno. Na voljo so bile le lopate, krampi in samokolnice. V takih razmerah obnavljati tako porušeno pivovarno, kot jo npr. kaže sl. 53, je zahtevalo izredno voljo in velik pogum!

Rafael Cajhen je zbral okoli sebe preostanek sodelavcev ter začel iskati in učiti nove. Sredi maja 1945 je imela pivovarna 53 proizvodnih ter 5 administrativnih delavcev. Rafael Cajhen je imel ob sebi za pomoč pri pivovarskih nalogah le pivovarja Cirila Kačiča ter pivovarska učenca Alojza Valeta in Antona Arnuša.

o pivovarni laško 1938 – 1960

63

Spisek zaposlenih na dan 3. julija 1945.

64

o pivovarni laťko 1938 – 1960

o pivovarni laťko 1938 – 1960

65

Sl. 62: Polnilnica piva, ki so jo bombe povsem porušile, je ponovno pozidana, 1945/46.

Dodatno jo bodo nadzidali še z eno etažo, kjer bodo dobila prostore skladišča surovin. Na zgornji sliki vidimo, da so obnovili tudi prostore za hladilno ladjo in postavili nov cevovod za prečrpavanje skuhanega piva na hladilno ladjo. Delavci na obeh slikah, ki malicajo, so nemški ujetniki.

66

o pivovarni laško 1938 – 1960

izgradnja pivovarne in priprava kadrov Prva naloga je bila obnova poškodovanih stavb in namesto porušenih gradnja novih. Rafaelu Cajhnu so zdaj prišle prav gradbene izkušnje iz družinskega podjetja. Odlično je rešil akutni problem pomanjkanja delovne sile in zlasti izkušenih delavcev: Spomnil se je svojega ujetništva po koncu 1. svetovne vojne, ko je moral kot ujetnik delati za Ruse.

Dosegel je, da so nove oblasti pripeljale v pivovarno okrog petdeset nemških ujetnikov, večinoma zelo dobro kvalificiranih, ki so se sami prijavili za to delo. V že omenjenem farovškem kozolcu so jim zgradili bivalno barako. Ujetniki so bili pod stražo in se zunaj tovarniške ograje niso smeli gibati. Ker so se njihovi življenjski pogoji bistveno izboljšali, so bili seveda zelo zadovoljni, radi in dobro so delali. Rafael Cajhen je imel torej na voljo najboljše strokovne delavce in obnova se je lahko začela. Ker v tem začetnem povojnem času ni bilo še nobenih uradov, tudi gradbenih ne, ni bilo potrebno za obnovo pridobivati gradbene dokumentacije in soglasij (ta so zaživela po letu 1946). Rafael Cajhen je dobro vedel, kaj pivovarna potrebuje, in zamislil si je osnovno rešitev. Z na novo nastavljenim gradbenim tehnikom Mazejem je odšel na teren in enostavno z roko nakazoval, kaj, kje in kako bo treba na novo zidati, koliko in kakšne prostore potrebuje in kako morajo biti opremljeni, katere poškodovane objekte je treba popraviti in kako spremeniti itd. Vse povedano in pokazano je gradbeni tehnik prevedel v načrte in opravil tudi statične izračune.

Razrešiti je bilo potrebno še vprašanje dobave gradbenega materiala, ki ga je tedaj zelo primanjkovalo. A tudi to je bilo uspešno rešeno, saj je zelo pomagala veljavna parola o industrializaciji dežele. Delo je takoj steklo. Poleg zidarstva tudi stavbno mizarstvo in inštalaterstvo.

Delovna ekipa z ujetniki je odlično delovala. Strokovno najbolj usposobljeni so postali preddelavci in z njimi je v nemščini komuniciral Rafael Cajhen osebno. Pri gradnji in popravilu strojne opreme je od

o pivovarni laško 1938 – 1960

67

pomladi 1946 pomagalo tudi gradbeno podjetje ing. Vladimirja Šramla iz Ljubljane. V kratkem času je zrasla obnovljena in precej povečana ter funkcionalno izboljšana nova pivovarna. Proizvodnja je lahko stekla. Prvo pošiljko piva v količini 98 hektolitrov so poslali na trg 14. junija 1946.

Kako dober je bil odnos z nemškimi ujetniki delavci, priča tudi to, da so le-ti Rafaelu Cajhnu ob slovesu podarili v spomin zelo lepo leseno šahovnico, ki so jo v prostem času izdelali v pivovarniški mizarski delavnici.

Sl. 63: Mladi prostovoljci in nemški ujetniki delavci (pri kamionu) zasipavajo bombne kratarje, v katerih je tudi nekaj kadavrov konj in mul, 1946.

Na sliki vidimo, da pivovarne niso le obnovili, temveč so jo tudi razširili z novo etažo nad polnilnico in z velikim prizidkom na jugu, kjer bo v prvem nadstropju nov ekspedit.

68

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 64: Obnovljena pivovarna z zahodne strani in nogometno igrišče, zgrajeno na farovški njivi, 1952.

Sl. 65: Pogled na pivovarno z jugozahoda, 1957. Sredi slike je na mestu nekdanjega farovškega kozolca (gl. sl. 10) na novo zgrajena stavba z garažami (spodaj) in s pomožnimi prostori (zgoraj). Prejšnji pritlični prizidek na jugu glavne zgradbe (gl. sl. 11) so nadgradili za potrebe novega ekspedita. Stavba povsem na desni strani je Hrasteljeva mizarska delavnica.

o pivovarni laško 1938 – 1960

69

70

Sl. 66: Obnovljena pivovarna, okl. 1955. Pred kotlarno so zgrajeni povečani bunkerji za premog, zadaj med kotlarno in osrednjo stavbo je na dvorišču novo poslopje s pomožnimi prostori. Nad polnilnico piva so na zgrajeni novi prostori za skladišča surovin, zadnja dva okna povsem desno pa sta od novo zgrajene stavbe za ekspedit. Na vrhu, levo od prostorov hladilne ladje, vidimo streho močno povečanega prehodnega dela glavne zgradbe (gl. sl. 67). o pivovarni laško 1938 – 1960 V ozadju na desni je začasna zgradba garaž.

o pivovarni laťko 1938 – 1960

71

72

Sl. 67: Pivovarna z jugovzhoda, 1957. Na vseh štirih straneh bivšega južnega dela glavne stavbe, katere vrh kaže prostor hladilne ladje z velikimi okni, so zrasli veliki novi prizidki: na južni strani (na levi strani slike) veliki prostori novega ekspedita, na vzhodu prizidek za pomožne prostore, na severu pa povečano poslopje povsem porušenega prehodnega dela glavne zgradbe. Za novo transformatorsko postajo vidimo del nove stavbe, ki je imela v pritličju o pivovarni laško 1938 – 1960

garaže za kamione, v prvem nadstropju pa pomožne prostore, kuhinjo in jedilnico. Za nizkim starim poslopjem bivših delavnic vidimo na osrednjem dvorišču vrh nove pritlične stavbe s sindikalno dvorano, knjižnico in pomožnimi prostori. Za pivovarniškim dimnikom vidimo železniški most, ki so mu bile med vojno namenjene letalske bombe. o pivovarni laško 1938 – 1960

73

Pivovarna se je odtlej stalno širila, se posodabljala in povečevala svoje kapacitete. Rafaelu Cajhnu se je, čeprav mnogo kasneje, uresničila tudi stalna želja po lastni sladarni, saj je menil, da ni »velike« pivovarne brez lastne sladarne. Osebno jo je pomagal zasnovati in vplival je na izbiro možnih bodočih strokovnjakov iz vrst domačih delavcev. Tudi to je bila njegova značilnost: poznal je prav vsakega delavca, znal je oceniti njegove vrline in ga postaviti na ustrezno delovno mesto. Formalno spričevalo mu ni pomenilo veliko. Večina delavcev je prihajala iz Laškega in okolice, številni tudi z manjših kmetij. Mnogi med njimi so bili bistri, voljni delati in so se kot sodelavci izkazali. Treba jih je bilo samo priučiti, in to je zaradi velikih lastnih izkušenj in znanja storil kar sam. Bil je miren, preudaren in potrpežljiv vodja in učitelj. Edino, česar ni mogel prenesti, je bila lenoba ali izmikanje delu. Zlahka je navezoval stike z ljudmi. Čeprav »tehnični direktor« in večinoma s kravato, se nikoli ni niti malo obnašal po gosposko, vzvišeno ali večvredno. Bil je pravi ljudski človek, človek starega kova. Osebno je živel vedno dokaj skromno in nikoli ni iskal materialnih dobrin. S svojo družino je ves čas živel v majhnem najemniškem stanovanju.

V pivovarni so vsi vedeli, koga je potrebno poklicati, če se je kaj ustavilo, pokvarilo, ponesrečilo ali so naleteli na nerešljiv problem. Rafael Cajhen je vedno takoj prišel, slekel suknjič, zavihal rokave in zadevo uredil, potem pa jim vse lepo razložil in jih poučil. To je segalo tudi prek ozke pivovarske stroke: Pivovarna je imela za lasten prevoz piva konjsko vprego in tovornjak Opel-Blitz (zanimivo: Laško je leta 1939 premoglo le pet osebnih avtomobilov). Ko se nekoč eden od obeh konjev nikakor ni pustil vpreči in je divje grizel, skakal in udarjal s kopiti, je konjar Đuro takoj vedel, koga mora poklicati na pomoč. »Tehnični direktor« je prišel, pomiril konja, vpregel oba konja, odpeljal nekaj poskusnih krogov, nato predal vprego Đuru in mu svetoval, kako ravnati v prihodnje. Če šofer Ozimek ni mogel voziti, je spet vskočil »tehnični direktor« in popeljal tovornjak. Ali kadar so iz katere gostilne ali restavracije v Sloveniji sporočili, da je prišlo do okvare točilne naprave za pivo, ki je

74

o pivovarni laško 1938 – 1960

Sl. 68: Nakladanje kamiona na rampi novega ekspedita.

Dvigajoča se para iz severnega dela glavnega pivovarniškega poslopja pove, da varilnica obratuje.

sami nikakor ne uspejo popraviti, in nujno prosijo, naj jim nemudoma pošljejo svojega najboljšega strokovnjaka, so v pivovarni vedeli, kdo je to, in »poslali« kar svojega tehničnega vodjo, ki je tudi taka dela vedno uspešno opravil.

Rafael Cajhen je imel svoje lastno motorno kolo Puch 250, ki mu ga niti nemški okupator ni odvzel, čeprav je za potrebe vojske pobral prebivalstvu ne le vsa motorna vozila, temveč vse drugo, kar bi mu utegnilo koristiti, npr. domače pse, smuči, zvonove itd. Rafael Cajhen je bil član prostovoljne laške gasilske čete in motorno kolo je smel obdržati, ker je bil gasilski četi potreben za izvidniške in kurirske naloge. Med okupacijo in takoj po njej je bilo to edino privatno motorno vozilo daleč naokrog in Rafael Cajhen je lahko velikokrat pomagal številnim gostilnam v tem delu Slovenije. Njegovo ime je postalo kar sinonim za Pivovarno Laško.

o pivovarni laško 1938 – 1960

75

Sl. 69: Vesela družba prijateljev.

Z leve: dr. Zdenko Mermolja, laški zdravnik; Marjan Zor, sekretar in nato šef splošnega kadrovskega sektorja; prometni miličnik; Rafael Cajhen, pivovar in tehnični vodja; Dimitrij Belančič, šef računovodstva.

Sl. 70: Rafael Cajhen, tehnični vodja Pivovarne Laško, prejema državno odlikovanje ob praznovanju njene 20. obletnice. Prvi z leve je direktor Ivan Vodovnik, ob njem pa njegov predhodnik, bivši direktor Franjo Vilhar (1938–41, 1945). Ta trojica je uspešno vodila Pivovarno Laško v obdobju 1938–1960.

76

o pivovarni laško 1938 – 1960

Pivovarna Laško je imela tudi svoj kemični laboratorij, vendar je kemične analize vse do upokojitve opravljal kar Rafael Cajhen. Šlo je predvsem za analize med varjenjem piva, piva iz vrelne kleti, redno odvzetih vzorcev dozorevajočega piva iz vložnih kleti, kvasa itd. Šele ko se je bližal upokojitvi, so delo prevzeli prihajajoči mladi fakultetno izšolani strokovnjaki. Prva je bila dipl. ing. Helena Vodovnikova. Še ena zanimivost: Kot tehnični vodja je imel Rafael Cajhen v največjem pivovarniškem poslopju v prvem nadstropju prostorno pisarno z lepim razgledom. A je redko posedal v njej, pravzaprav le, kadar se je moral ukvarjati s »papirnimi« zadevami. Več se je zadrževal v ekspeditu in bil v stalnem osebnem stiku s strankami. Sproti in neposredno se je seznanjal z njihovimi željami, s pripombami ali celo s pritožbami, da je lahko ukrepal in dejavno pripomogel k slovesu in priljubljenosti laškega piva.

Sicer je ves delovni dan krožil po vseh obratih in nadzoroval delo. Tako je lahko takoj, ko je videl, če kaj ali če kdo ne dela v redu, posredoval in uredil zadevo ter poskrbel, da je vedno vse potekalo kar najbolje.

Rafael Cajhen je rad delal in je bil zelo samodiscipliniran. Ne glede na to, kdaj je šel spat ali kako pozno je prišel s službenega potovanja, je vsako jutro ob 6. uri prišel kot prvi v pivovarno, se pri nočnem čuvaju, ki je moral vsako noč obhoditi kontrolne točke, pozanimal, če je bilo kaj posebnega, in nato na dvorišču pri vratarnici pričakal delavce ter ugotavljal, če morda koga ni. Nekaterim je odredil posebne naloge za ta dan, se dogovoril za čas morebitnih posebnih skupnih akcij, sprejemal pripombe posameznikov ipd. Nato je začel redni obhod pivovarne. Delavnik je končeval zadnji, tudi odhajal je zadnji.

Opozoriti velja na veliko razliko med pivovarno v začetnem obdobju, zlasti v času socialistične Jugoslavije, in v sedanji samostojni državi Sloveniji. Socialistična Jugoslavija je imela plansko, t. i. dogovorno gospodarstvo. Vse, tudi cene in razvojne načrte, je urejala in administrativno

o pivovarni laško 1938 – 1960

77

nadzorovala država. Profit, v sedanjem kapitalističnem gospodarskem sistemu osnovni pokazatelj uspešnosti, tedaj ni veljal. Zato so bile poglavitne naloge tedanje uprave pivovarne povsem drugačne od današnjih.

Samostojno planiranje, cenovna politika, raziskovanje trga in razvojne vizije niso bili niti potrebni niti možni. Poglavitne so bile tehnološke in tehnične naloge v proizvodnih obratih. Zaradi popolne odvisnosti od vodilnih političnih struktur je bilo potrebno tudi imeti in ohranjati dobre odnose in stike z oblastmi. To je bila naloga vsakokratnega »političnega« direktorja in Ivan Vodovnik jo je dobro opravil.

V letih 1952–63 je Pivovarni Laško pretila velika nevarnost, da jo ukinejo oziroma zaprejo. Ni ji grozila likvidacija zaradi neprofitnega obratovanja, kakršne se v sedanjem gospodarstvu normalno dogajajo.

Likvidacija družbenega podjetja na tej osnovi v tedanjem planskem gospodarstvu sploh ni bila možna. Nevarnost je Pivovarni Laško grozila zaradi političnih odločitev. Danes lahko beremo (gl. lit. 2), da sta tedaj to nevarnost uspela odvrniti direktor Ivan Vodovnik in sekretar Marjan Zor, predvsem prek takratnega ministra za industrijo Franca Leskoška– Luke. Leskošek je bil stari komunistični funkcionar in bivši komandant glavnega štaba partizanskih enot Slovenije. Imel je zelo veliko politično moč, saj mu je predsednik Jugoslavije Tito, enako kot Ivanu Mačku– Matiji, med vsemi Slovenci najbolj zaupal.

Ta, za obstoj Pivovarne Laško najbolj usoden čas velja še nekoliko bolje osvetliti. Pomembno dejstvo je, da je Franc Leskošek–Luka rad prihajal v Laško in se zanj osebno zanimal. Razgovore z vsakič zelo preplašenimi mestnimi voditelji je kot minister najraje vodil kar na vrtu restavracije Hum ob kozarčku piva. Franc Leskošek–Luka je imel zaradi pomanjkljive izobrazbe manjvrednostni kompleks. Takšni ljudje se pogostokrat vedejo poudarjeno osorno in gospodovalno ter so zadovoljni, če se jih bojijo. Leskoška je njegov šofer, največkrat nenajavljenega, odložil na vrtu restavracije Hum. Od tu je potem tovariš minister klical k sebi

78

o pivovarni laško 1938 – 1960

predsednika občine, občinskega partijskega sekretarja in druge lokalne veljake ter z njimi razpravljal o najrazličnejših zadevah. Velikokrat je nato z njimi peš v gruči odšel na ogled po mestu in sproti izdajal svoja priporočila – spremljevalci so jih seveda razumeli kot »stroge ukaze«.

Marsikatero kostanjevo drevo v laškem parku ali pred železniško postajo je padlo, ker se ministru ni zdelo na pravem mestu in je vanj uperil svoj kazalec …

Sl. 71: Slavljenci ob 20. obletnici Pivovarne Laško.

V prvi vrsti z leve: vodja kotlovnice Ivan Hren, tehnični vodja Rafael Cajhen, direktor Ivan Vodovnik, bivši direktor Franjo Vilhar, vodja sodarske delavnice Andrej Potočnik. V drugi vrsti z leve: Rudi Steblovnik, drugi ? , Franc Ulaga, Mimica Drolc Kačič, Anton Mohorko, Franc Hrastnik, Franc Kokalj, Juraj Ordanić, Mihael Toplišek. V zadnji vrsti z leve: Hinko Komaricki, Ferdinand Dragar, Franc Kokol, Stanko Ozimek, Ivan Toplišek.

o pivovarni laško 1938 – 1960

79

Čeprav doslej ni bilo znano, niti ožjim sodelavcem ne, je bil v usodno problematiko nadaljnjega obstoja pivovarne dejavno vpleten tudi Rafael Cajhen in ima tudi zasluge za njen obstoj. S Francem Leskoškom sta bila namreč vrstnika, sošolca in mladostna prijatelja iz domačega Gaberja pri Celju. Ideološko se sicer nista povsem ujemala, a bila in ostala sta v prijateljskih stikih in se tikala. Tudi kot že visoki partijski in državni funkcionar je Luka nekajkrat zasebno obiskal Rafaela v Laškem in vedno sta se sproščeno pogovarjala ter rada obujala spomine na skupna mlada leta. K obstanku Pivovarne Laško so zanesljivo pripomogli razgovori in argumenti, ki jih je na to temo podal Rafael Cajhen svojemu vplivnemu prijatelju ministru Francu Leskošku – Luki.

Omenili smo že, da je bil Rafael Cajhen do upokojitve vodilni tehnični, v posameznih obdobjih celo edini operativni pivovarski strokovnjak v Pivovarni Laško. Ker ni bilo pivovarske ali podobne šole, je mlade in ambiciozne sodelavce kar sam učil pivovarstva in drugih del ter jih nato postavljal za vodje oddelkov in obratov. Obstajala pa je republiška izpitna komisija za pivovarstvo, ki je na zahtevo preverjala in atestirala znanje.

Rafael Cajhen je bil njen redni član.

Za svojega strokovnega naslednika je pripravil mladega dolgoletnega učenca ter sodelavca Laščana Alojza Valeta. Poskrbel je, da je Alojz Vale v drugi polovici petdesetih let opravil tudi diplomski izpit na nemški višji šoli za pivovarstvo. Praktično znanje pivovarstva, ki ga je Alojz Vale iz Laškega prinesel s seboj v nemško šolo, je bilo seveda odlično, a tudi za problematična »težka teoretična« izpita iz fizike in matematike je njegov mentor Rafael Cajhen našel uspešno rešitev: za inštruktorja je angažiral kar svojega sina Rafaela ml. Alojz Vale je po upokojitvi Rafaela Cajhna konec petdesetih let prevzel mesto tehničnega vodje oziroma šefa proizvodnje. Kasneje je odšel v Pivovarno Union v Ljubljano.

80

o pivovarni laško 1938 – 1960

Neposredno po končani 2.svetovni vojni so bili življenjski pogoji zelo slabi, police v trgovinah prazne, gospodarstvo na tleh. Vladala sta veliko pomanjkanje in lakota.

Vendar so ljudje, srečni, da so preživeli morijo in so končno svobodni na svojem, začeli odločno in navdušeno z obnovo.

81

Sinu Rafaelu ml., ki je moral zlasti med vojno večkrat pomagati očetu pri delu v laški pivovarni in laškemu partizanskemu kurirju, pa je bilo usojeno, da je nekaj desetletij kasneje pripomogel k sedanji sodobni elektronski avtomatizaciji Pivovarne Laško. Kot nestor regulacijske tehnike in elektronskih krmilij v Sloveniji je osebno – teoretično in praktično – po lastni odločitvi izobrazil prvi skupini strokovnjakov iz Pivovarne Laško (in iz Pivovarne Union ter še iz okoli petdesetih drugih slovenskih podjetij) na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko v okviru svojega posebnega dopolnilnega izobraževanja, namenjenega slovenskim podjetjem. Tako je nepredvideno nadaljeval začeto izobraževalno delo svojega pokojnega očeta. Profesorja dr. ing. Rafaela Cajhna ml. je Univerza v Ljubljani tudi zaradi zaslug pri delu za slovensko industrijo počastila z nazivom zaslužni profesor.

Sl. 72: Pivovarna se poslavlja od svojega dolgoletnega tehničnega vodje Rafaela Cajhna, 1965.

82

o pivovarni laško 1938 – 1960

Rafael Cajhen je markantna

1938 - 1960 Cajhnovo obdobje PIVOVARNE LAŠKO

o pivovarni laško 1938 – 1960

osebnost v Sloveniji. Pivovarni v Laškem je posvetil vse svoje znanje in moči. Zapustil ji je neizbrisen pečat. Prav zato smemo obdobje laške pivovarne med letom 1938 do konca petdesetih let označiti tudi za Cajhnovo obdobje. Ob 20. obletnici Pivovarne Laško je za svoje delo prejel državno odlikovanje. Ko je 3. februarja 1965 umrl, je Pivovarna Laško počastila spomin na Rafaela Cajhna tako, da je postavila njegovo krsto v isti prostor v upravni zgradbi, kjer je bival ob svojem prihodu v pivovarno leta 1938. Od tu ga je številna množica pogrebcev iz vse Slovenije pospremila na zadnji poti iz »njegove« pivovarne na laško pokopališče.

83

O avtorju

Zaslužni prof. dr. Rafael Cajhen, univ. dipl. ing. el.

Rafael Cajhen ml. je živa priča dogajanj v Pivovarni Laško in okrog nje od leta 1938 do šestdesetih let prejšnjega stoletja.

Kot petletni deček je prišel leta 1938 s svojim očetom v Gostilničarsko pivovarno d. d. Laško. Nekaj prvih let je družina stanovala v upravni stavbi pivovarne, nato pa le lučaj stran. Imel je priložnost od blizu spremljati dogajanja v pivovarni vse do očetove upokojitve 1959. Zlasti v času 2. svetovne vojne je še kot mladoletnik pogostokrat pomagal očetu pri raznih opravilih v pivovarni.

To »sobivanje« s pivovarno je imelo na mladeniča velik vpliv. Med bivanjem znotraj ograjenega pivovarniškega areala je bil mladi fantič

84

o pivovarni laško 1938 – 1960

ločen od svojih zunanjih vrstnikov in je živel čisto posebno življenje.

Vse dneve se je prosto sprehajal po vseh tovarniških obratih in komuniciral izključno z zrelimi, odraslimi ljudmi. Pivovarna je bila takrat moderno opremljena in za mladega zvedavega fanta silno zanimiva ter poučna. Spoznaval je moderno tehniko, številne neznane in skrivnostne stroje pa tudi tehnološke postopke v pivovarskih obratih ter v ključavničarski, mizarski in sodarski delavnici. Z zanimanjem je dan za dnem od blizu opazoval in občudoval spretnosti različnih mojstrov ter rezultate njihovega dela, tj. nastajanje njihovih čudovitih izdelkov (zabojev, sodov, oken in vrat itd.). Najvažnejše pa je bilo spoznanje, koristno za vse življenje: Do izrednih rezultatov in proizvodov lahko pridemo le, če združimo znanje, delo in vztrajnost.

Deček je na svoja stalna vprašanja, »kaj, kako in zakaj«, od prijaznih in ponosnih delavcev vedno dobival resne in izčrpne odgovore, razlage ter pojasnila. Včasih je smel odnesti s seboj v stanovanje tudi kakšno odpadno deščico in jo je nato po videnemu tudi sam obdeloval z raznimi orodji, ki mu jih je bil kupil oče. Spoznaval je zgradbo in delovanje naprav v kurilnici, kjer mu je vedno zahripani mojster Hren vse potrpežljivo razložil. Tudi čemu rabijo to paro. V strojnici mu je kar njegov oče skušal razložiti fizikalno delovanje parnega batnega stroja in priključenega trifaznega električnega generatorja. Kar pa je bilo že težje povsem razumeti. Enako skrivnostne so fantiču ostale tudi velike železniške lokomotive, ki so redno prihajale na pivovarniški industrijski tir. Prijazni strojevodje so ga dvigali na lokomotive ter mu pojasnjevali delovanje in ravnanje z njimi. Tudi šofer takrat še zelo redkega »tehničnega čuda«, pivovarniškega tovornjaka Opel-Blitz, Stanko Ozimek, je fantiču do podrobnosti razkazal avtomobil, mu razložil njegovo delovanje ter mu celo dovolil vsega »preplezati«. Rad ga je jemal s seboj na službene vožnje.

o pivovarni laško 1938 – 1960

85

Fantič je pri sebi trdno sklenil, da bo tudi on nekoč postal upravljalec teh tehničnih čudes, najraje seveda kar strojevodja skrivnostne parne lokomotive. Šele ko mu je oče kupil čudovito tehnično igračo, delujočo parno lokomobilo (kurilnico s parnim kotlom na ogrevanje z gorilnim špiritom, s parnim cevovodom, s parnim strojem z delovnim in krmilnim valjem in s kolesom zamašnjakom za prenos navora), je fantič doumel njeno delovanje in jo je povsem obvladal. Ta igrača, ta parni strojček, deluje še danes in stoji doma na častnem mestu na polici v družbi s številnimi diplomami, imenovanji, nagradami, priznanji ter patenti. Železničar pa fantič le ni postal! Mogoče zato, ker mu je oče nato kupil še delujoči elektrotehnični komplet in je mladenič začel navdušeno odkrivati bolj skrivnostni svet »elektrike« in elektrotehnike. Zagotovo je bil to začetek dolge poklicne poti, ki je po nekem naključju koristila tudi Pivovarni Laško, ko je Rafael Cajhen ml., tedaj že kot nestor in vodilni strokovnjak avtomatske regulacije, energetske elektronike in elektronskih industrijskih krmilij v Sloveniji, izobrazil na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani laške pivovarniške strokovnjake za področje sodobnih elektronskih avtomatskih krmilij.

Sedaj kot dvainosemdesetletnik na koncu svoje uspešne poklicne kariere, polne delovne ustvarjalnosti na različnih tehničnih področjih, s hvaležnostjo ugotavlja, da mu je mladostno bivanje med odraslimi, prijaznimi in delavnimi mojstri ter strokovnjaki v moderni Pivovarni v Laškem na široko odprlo vstop v svet tehnike in ga naučilo velikega pomena znanja ter vztrajnega in usklajenega dela. Vse to mu je skupaj z očetovim osebnim delovnim zgledom tlakovalo življenjsko pot.

Ljubljana, aprila 2015.

86

o pivovarni laško 1938 – 1960

o pivovarni laťko 1938 – 1960

87

Viri: Literatura: 1. Milena Simonič: Pivovarstvo v Laškem, Gradivo o razvoju do leta 1946, Laško, 1989.

2. Jože Sadar: Laški pivovarji v obdobju 1963–2003, zal. Pivovarna Laško, 2014.

3. Jože Maček: Laško skozi stoletja, izdala Občina Laško, založilo Društvo Mohorjeva družba, 2013.

4. Janko Orožen: Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola, 1. del, izdal in založil Občinski ljudski odbor Trbovlje, 1958.

Fotografije so iz arhiva Jožeta Benedeka, Laško, iz osebnega arhiva avtorja, iz arhiva Pivovarne Laško in iz navedene literature.

88

o pivovarni laško 1938 – 1960

Posebna zahvala za pomoč pri zbiranju dokumentacije gre Jožetu Benedeku, dr. med., in upokojenemu pivovarju Ludviku Lavrincu.

o pivovarni laško 1938 – 1960

89

Kolofon: Avtor:

Rafael Cajhen

Jezikovno uredništvo: Inge Pangos Oblikovanje in prelom: Luks Studio, Simon Pavlič in Primož Pislak Tisk:

Printgraf, d. o. o.

Naklada:

1000 kos,

Založila:

Pivovarna Laško d. d., Trubarjeva 28,

3270 Laško

Knjiga je brezplačna.

Izdajo knjige omogočila PIVOVARNA LAŠKO d. d.

90

o pivovarni laško 1938 – 1960

o pivovarni laťko 1938 – 1960

91

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 334.72:663.4(497.4Laško)(091) 663.4(497.4)(091) CAJHEN, Rafael Pivovarna Laško : v obdobju 1938-60 : osebni spomini sodobnika na pivovarno, na njegovega očeta pivovarja in na Laško / Rafael Cajhen. - Laško : Pivovarna, 2015 ISBN 978-961-285-067-8 1. Pivovarna (Laško) 282277120