Cikel razstav v Sokolskem domu - Sezona 2011/2012
Intimen vpogled - Kiparska razstava Škofja Loka, 13. april – 16. maj 2012
PROGRAMSKI ODBOR ZA GALERIJSKO DEJAVNOST:
Urša Jurman, Simon Mlakar, Agata Pavlovec
AVTORICA BESEDILA:
Sonja Bezjak
KOORDINACIJA:
Agata Pavlovec, mag. Andreja Ravnihar Megušar
LEKTORIRANJE:
Bernarda Pavlovec Žumer
OBLIKOVANJE KATALOGA:
Simon Pavlič
TISK:
Ritmo, d.o.o.
Izvedbo razstave in tisk kataloga je omogočila Občina Škofja Loka. Škofja Loka, april 2012
Intimen vpogled - Kiparska razstava Škofja Loka, 13. april – 16. maj 2012
Saša Bezjak Saša Bezjak je rojena leta 1971 v Mariboru in je odraščala na Tratah v Slovenskih goricah. Diplomirala je na Pedagoški fakulteti v Mariboru pod mentorstvom akademskega kiparja Darka Golije, leta 2001 pa tudi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Krašovec (praktični del: Slika kip) in dr. Nadje Zgonik (teoretični del: Štiri osebna stališča mladih mariborskih umetnikov). Leta 2009 je končala magistrski študij iz kiparstva na ljubljanski ALU pri profesorju Luju Vodopivcu. Imela je okoli trideset samostojnih in približno toliko skupinskih razstav. 2006, Risbe, Kibela, Maribor, 2006, Risbe, Pavelhaus, Laafeld-Potrna, Avstrija, 2008, Intimno, Intimate, Umetnostna galerija Maribor,
2009, Poletje, predlogi za stalno zbirko, Umetnostna galerija Maribor, 2010, Partljič, Bezjak, Methansova hiša, Zg.Velka, 2010, Europaplatz, Steine der Partneschaft, Bruchsal, Nemčija, 2011, Posebna gostja Umetnikovanja, Ogledalce, plavut in obleka so odšli na sprehod, Umetnostna galerija Maribor. Njena zadnja predstavitev je bila razstava z naslovom Dnevnik/Intimno v galeriji Equrna v Ljubljani, kjer je predstavila svoje vezenine, skupaj z risbami svoje profesorice z Akademije Metke Krašovec.
levo Saša Bezjak (umetnica) in desno Sonja Bezjak (avtorica teksta), Equrna 2012, Ljubljana (v ozadju vezenina Matisse , 110 x 142 cm, 2011)
Postavitev razstave TORZO X 4, Gornja Radgona, 2012
Intimno Sonja Bezjak
Saša Bezjak. Intimno. Ne more biti drugače, ko dve goli telesi stojita drugo pred drugim od nekdaj. Ne maram neposrednosti, ji pravim. Imaš s tem težave? Ne. Oni dan je nekdo v glavni mestni knjigarni surovo bral, kako je drugemu rinil steklenico v zadnjico. Oziram se naokoli, vse priletne gospe so branje sprejele z navdušenim odobravanjem, češ, saj gre vendarle za sproščen izraz. Živčna si. Nisem, le všeč mi ni. Ljubim lepoto. Blata in krvi imam na pretek v vsakdanji tekmi. Lahko zame omehčaš, prevedeš v izraz, ki mi bo bližji? Danes ne bova govorili, obe sva sitni. Odložim telefon, se pogreznem v zeleno zofo in se zazrem v veliko platno na steni. Dama s fajumskega portreta me gleda pronicljivo, da se presedem. Iz rdečega fotelja zdaj gledam svoje golo telo, ki sedi kot Van Goghova Sien na ostanku požaganega drevesa. Grafiko mi je podarila za zadnji rojstni dan. Res mi je draga. Prosila sem jo, če lahko s svinčnikom pripiše: Na svetu smo tudi obupane ženske! Kako zanimivo, pripisa nihče ne opazi. Iz vtičnic sem izključila vse vodnike in na vrata prilepila napis: Ne moti. Pišem! Zvečer me je na kvadratastem zaslonu čakalo sporočilo. Prosim, pokliči. Šele pritisnem tipko, ko se že oglasi. Bila sem na Tratah. To moraš videti. Mami je dokončala prvo vezenino. Komaj že čakam, da vidiš.
Pod modrim plaščem snežniške Marije sedi mati in sedem dolgih večerov s tanko nitjo veze veliko platno. Iglo rutinsko vbode, potegne, zategne, izvleče in spet vbode. Dolge ure veze gole ženske in nage moške, obupane, hrepeneče, ranjene, razkačene, jezne, uklonjene … pred ali po spolnem občevanju. Nikoli jih ne bi vezla, če ne bi šlo za otroka. Za njenega otroka. Prava mama otroka nikoli ne zavrne, četudi jo to boli. Rutinsko vbode, potegne, zategne, izvleče in spet vbode. Bo še koga nagovorila, da bo po stari metodi povedal nekaj, o čemer ni nikoli govoril? Saša je odlila svoje telo. Gmote kože in odvečnega tkiva so se pobesile k tlom in mavec jih je ujel vsaj za nekaj časa. Tudi to je igra, ki hoče v ospredje. Oder, prepoln vitkih teles. Je vse, kar nam manjka, le še enakost debelih teles? Zakaj si se dala na razstavo? Ker si upaš? Potem jo je bolel vrat, okoli je dala zavoj in nanj pritrdila glavo stare mame. Tisto leto je umrla. Z zadnjim dihom je s seboj vzela, kar je bilo njenega, in pustila le še spomine. Saša jih je odtisnila v glino. Veš, mami, to si zdaj ti. Hčerkino telo in babičina glava, to si vendarle ti. Mene nikamor ne vpletaj, to nisem jaz, kakor niso moje niti vezenine, ki sem jih vezla zate. Vsak potrebuje svoj mir in svoje meje. Spet prekinem pogovor in se za nekaj dni zaprem v svoj kabinet. Ljubim drevesa in tolmune. Berem o magični
renesansi. Potem jo pokličem. Totem, velikanski fetus in tvoje telo, si pripravljena na novo zamisel? Kako bi ti bila všeč Diana? Boginja, ki je uročila Akteona. Rabila bi jo za na vrt. Si za eno mini naročilo? Pod lipo se odpre travnik in je nekam prazen, tja dol na gozd bi lahko zrla vse dni. Misliš, da bi šlo? Pridi domov in te bom dala v mavčne ovoje, sklene brez dolgega premisleka. Sedim z nogavicami na glavi, pomlad je vsa sveža in v kleti me zebe, ko me obvija z mokrimi povoji. Otroka lezeta na vrh peči in se ne menita za naju. Mama kriči iz zgornjega nadstropja, če bova kavo. Potem se vključi vsa družina. Vsak ima svojo zamisel, kako bi bilo bolje izdelati Diano. Ves dan preležim v mavcu in na koncu pristanem v fugirni masi. Nobena figura ne obstoji, le Sašina. Obleče ji krilo, jo obvije s šalom. Potem ji nasadi še rogove. To je strašljiva maska iz ptujskih gozdov. Iz Italije končno pošljejo lističe, tanke kot sanje. Saši se mudi, ne bo jih lepila počasi. Mene je strah. A hkrati vem, da rabi svoj mir, da ji ne smem dihati za vrat. Zlata Diana se končno ogleda v srebrnem tolmunu. Na vodni gladini le še slutnja Akteona. Danes jo pokličem in ji povem. Ne znam pisati več. Skoraj jočem. Sprosti se. Seveda znaš. Spusti roke, naj same tipkajo. Ne obremenjuj se. Imaš lep slog. Vzemi si čas, naj te nič ne zmoti. V tekstu si zmeraj iskreno ti. S tem nimaš težav. Za nikogar ne pišeš, zase delaš. Po učiteljsko me
pomiri in me po sestrsko vleče naprej. Morala ti bom povedati o plavi luni, ki visi izpod črnega neba in o belem konju. Veš, da je Marij Pregelj obiskal Španijo? Tako se mi zdi. Njegove tapiserije je mogoče videti na Ptuju. Salon je zaprt, da gremo še enkrat. Vmes večkrat govoriva o daljni deželi Španski. Padla je gosta in težka noč. Kdor je ne bi videl, bi mislil, da so zaprli polkna, da je padel zastor. Bila je gosta in težka noč, v kateri je svetila luna. Dva cigana sta jo morala gledati in dva toreadorja bi morala spati. Težka tišina ustavljenega žrebca je legla na siva in votla tla. Tega ne smeš zamuditi, takemu žrebcu moraš slediti. Ogenj je mlad in lahko hitro pogasne. Mlademu ognju pomaga levante, iz vzhoda piha, da bi ji bil bližji. Dva konja, črni in beli, stojita pod luno, ne eden ne drugi ne gleda kvišku niti v tla, oba sta zazrta naprej in vidita tudi nazaj. Tukaj nihče ne hrza in nima kopit. Na obzorju je nova, največja tapiserija. Ole! Končno razumem. Asociacije brez pravega reda. Tukaj sva se spet srečali. Nestrpno pogledujem na uro. Čez nekaj minut se moram oglasiti na ministrstvu in prevzeti tri fascikle dokumentacije o njenem delu. Sonja Bezjak. Intimno. Drugače ne gre, ko dve telesi po sestrsko stojita drugo pred drugim.
Postavitev razstave TORZO X 4, Gornja Radgona, 2012
Postavitev razstave TORZO X 4, Gornja Radgona,2012, Marija, 2009, mavec, 탑gana glina, stiropor, akril, 60 x 55 x 179
Postavitev razstave TORZO X 4, Gornja Radgona, Diana in Akteon, 2011, pozlačen torzo, mavec, rogovje jelena, kovinska plošča, 55 x 100 x 80
SmuÄ?ar, vezenina, 225 x137 cm, 2010
KULTURNI CENTER SOKOLSKI DOM SOKOLSKI DOM JE V ČASU RAZSTAVE ODPRT: - od torka do petka od 10. do 12. ure in od 17. do 19. ure - v soboto od 10. do 12. ure - ob ponedeljkih in nedeljah – zaprto - za organizirane skupine tudi po dogovoru INFORMACIJE: Tel: 040 551 213 E-mail: sokolskidom@skofjaloka.si Spletna stran: www.sokolski dom.si