Issuu

Leto 4 ĹĄtevilka 4 | okt 2018

ISSN 2385-9350

Revija za mladinsko (sub)kulturo

Čas za mucke

Pomembnost sterilizacij in kastracij S problematiko (pre)velikega števila zapuščenih mačjih mladičev se žal srečujemo iz leta v leto. Dobrih in odgovornih domov je premalo, kar pomeni, da na svoj dom čaka kopica muc in muckov. Sterilizacija oz. kastracija je operativni poseg, s katerim se prepreči nadaljnja reprodukcija. Gre za preprost poseg, zato gre večina živali domov že isti dan. Okrevanje po operaciji je navadno hitro in živalim ne povzroča težav.

janko in metka

zoja

K reševanju te problematike lahko največ pripomorete s sterilizacijo in kastracijo svojih muc. Ste vedeli, da ima lahko ena nesterilizirana muca v petih letih tudi 20.000 potomcev? Ne le, da boste s sterilizacijo in kastracijo preprečili nastanek novih legel, ampak boste poskrbeli tudi za dobrobit svoje živali. Kastrirani mačkoni se manj pretepajo, kar pomeni manj možnosti za poškodbe in okužbe z nevernimi boleznimi, med katere spadata tudi mačji aids in levkoza. Prav tako je pri njih drastično pomanjšana možnost markiranja, izognejo pa se tudi razvoju tumorjev na testisih. Poleg tega, da sterilizirane muce ne morejo imeti mladičev, se izognejo tudi raku na jajčnikih in maternici, zmanjša se možnost obolenja za rakom na seskih. Manj je tudi možnosti za okužbo z mačjim aidsom in levkozo, ki se preneseta tudi na mladiče. Mestna občina Kranj dvakrat na leto izvaja akcije sterilizacije in kastracije brezdomnih in prostoživečih muc. Ker se situacija kljub temu ne izboljšuje, so se letos odločili za dodatni preventivni ukrep. Prebivalci Mestne občine Kranj 2

namreč lahko izkoristite možnost sofinanciranja sterilizacije in kastracije lastniških muc. Ugodnejšo ceno posega lahko izkoristite v veterinarskih ambulantah Medicovet, 4 tačke in pri Veterinarski praksi Tenetiše do porabe sredstev. Višina sofinanciranja znaša 20€. Dodatne informacije lahko dobite na telefonski številki 04 237 31 30 (Barbara Čirič). Na ljubeče domove in odgovorne lastnike čakajo tudi naši najmlajši varovanci. Vsi so veterinarsko pregledani in sterilizirani oz. kastrirani. Iščejo lastnike, ki jim bodo nudili izključno notranje bivanje, kvalitetno prehrano in veterinarsko oskrbo, ko bo to potrebno. Če ste svoj čas, ljubezen, prostor in finance pripravljeni naslednjih 15 do 20 let nameniti kateremu izmed njih, nas kontaktirajte na mestni.macjak@gmail.com. Prosimo vas, bodite odgovorni lastniki, sterilizirajte in kastrirajte svoje živali. Tako boste naredili veliko uslugo sebi, njim in okolju.

nežka in franci

fotke: osebni arhiv

latte art

Sem Živa, pijem espresso in imam več kot deset let delovnih izkušenj v gostinstvu. Včasih, ko sem še konzumirala mleko, sem pila belo kavo. V lokalih sem jo naročala takole: »Eno belo kavo prosim, brez pene.« Mnogokrat sem dobila belo kavo s peno, tisto slabo, ki ni za pojesti, če pa jo pomešaš, potem kava ni za piti. Slabo speniti mleko je enostavno, po drugi strani pa tudi dobro speniti mleko ni težko. Mislim, da mi gre danes, po vseh teh letih, to dobro od rok, prav tako znam pripraviti dobro kavo, katerokoli že. Ne znam vlivati mleka in s tem ustvariti srca ali tulipana, znam pa narediti popoln krog mlečne pene s prelepim rjavim robom. Oh. V članku, ki je pred vami, vam bom predstavila tri Latte art ustvarjalce. A preden pridemo do tja, malo informacij o kavi, o mleku ter o Latte art svetu. Kot sem prebrala v knjigi Kava, katere avtor je Božidar Jezernik, je beseda kava prišla iz arabske besede »qahwa«. Beseda je nepojasnjenega izvora, sčasoma pa je prešla preko turške oblike »kahva« v evropske jezike in tako postala »kahva« v bosanščini, kava v češčini in poljščini, »kafa« v srbščini, »cafe« v francoščini, »caffe« v italijanščini, »coffe« v angleščini, »koffie« v holandščini in »Kaffe« v nemščini, kava v slovenščini in kufe v gorenjščini. Kakavovec je zimzelena rastlina nizke rasti in le redko zraste več kot štiri metre v višino, bolj je podobna grmu kot drevesu. Lubje je rjave barve in skoraj gladko, listi so temnozeleni, gladki in bleščeči, s kratkimi peclji. Cvetovi so beli in majhni, po

vonju in obliki podobni jasminovim. V eni noči se razcvetijo zelo bujno in pogled nanje spominja na grm, prekrit s snegom. Cvetovi kmalu ovenijo, nadomestijo jih rdeče jagode, ki nekoliko spominjajo na češnje. Imajo bledo, neokusno in nekoliko lepljivo meso, v notranjosti pa sta dve trdi ovalni semeni. Semena so sprva svetlordeče barve in z dozorevanjem temnijo. Kakavovec je tropska rastlina in najbolje uspeva med petimi in petnajstimi stopinjami zemljepisne širine, severno in južno od ekvatorja. Uspeva v vročih, vlažnih dolinah in deževnih gozdovih Afrike, v hladnem, vetrovnem in meglenem visokogorju Srednje Amerike ter tudi v spreminjajočem se vremenu s sušnimi obdobji, hudourniškim dežjem in silovitimi vetrovi na Karibih. Izmed približno šestdesetih znanih vrst med gojenimi kavovci prevladujejo tri glavne, vsaka s svojimi podvrstami.

Coffea Arabica, ki raste v Etiopiji, je najpomembnejša, saj daje več kot devet desetin svetovnega pridelka zelene kave in najbolj kvalitetna zrna. Coffea libericca je doma iz Libije, medtem ko Coffea robusta izvira iz Konga. Kot pove že samo ime, je zadnja vrsta odpornejša na podnebne razlike in manj občutljiva za bolezni, zahteva manj nege in okopavanja, pletve in obrezovanja. Povzeto po Božidar Jezernik, Kava, Ljubljana 1999.

Kofein (tudi trimetilksantin (C8H10N4O2), tein, matein, guaranin in metiloteobromin) je naravni alkaloid, ki ga pridobivamo iz kavnih zrn, iz listov čajevca in iz kakavovih zrn. Kofein je blago poživilo, ki stimulativno vpliva na centralni živčni sistem. Nekaj skodelic kave ali (pravega) čaja na dan ima spodbujevalni učinek na naš organizem, povzroča jasnejši in hitrejši

tok misli, zmanjšuje utrujenost in povečuje budnost. Dodajajo ga umetnim pijačam. Je organska spojina, uživamo ga navadno v pijačah, uporablja pa se tudi v nekaterih zdravilih npr. proti migreni. Rastline ustvarjajo kofein, da jih kot naravni pesticid varuje pred žuželkami (podobno kot nikotin). Kofein je blago poživilo, ki stimulativno deluje na centralni živčni sistem in srce hkrati pa je tudi diuretik (pospeši odvajanje urina). Kofein je v večjih količinah za človeka lahko strupen in lahko povzroči tudi odvisnost. Največ kofeina je v skodelici kave, sledita čaj in kola. Kavna zrna sorte »arabica« vsebujejo približno 1 % teže kofeina. S praženjem se vsebnost kofeina ne spremeni bistveno, saj je molekula temperaturno zelo obstojna. Za en kapučino rabimo 7 g mlete kave, ki bi torej vsebovala 70 mg kofeina, vendar v kavo ne preide celotna 3

količina, pač pa nekaj več kot pol. S kozarcem coca-cole (2 dl) zaužijemo približno 25 mg kofeina. V običajni tableti proti bolečinam je v povprečju prav tako okoli 50 mg kofeina, v močnejših pa štirikrat več. Visoko vsebnost kofeina najdemo tudi v guarani (Paullinia cupana). Vsebnost kofeina je dvakrat večja kot v kavnih zrnih. (Guarana 2-4.5 %, zrna kave 1-2 %) Povzeto po https://sl.wikipedia. org/wiki/Kofein

Praženje kave Večina kavnih mešanic, ki jih lahko kupimo pri nas, je narejena iz mešano pražene kave – nekaj rahlo, nekaj srednje in nekaj močno pražene kave. Za »lahko« kavo, kakršno na primer pijejo v ZDA, velja, da je iz rahlo pražene mešanice, v Franciji imajo raje bolj praženo kavo, ki je temno čokoladne barve in močnejša, v Italiji pa se za kavo »espresso« uporabljajo močno pražene mešanice, ki so najbolj močne. Instant ali brez kofeina Prava instant kava je narejena iz sveže kave, ki se jo nato s toploto osuši, medtem ko je možno vodo iz kave odstraniti tudi z zamrzovanjem (in tako dobiti boljši okus). Za poceni instant kavo, ki je na voljo tudi pri nas, pa praviloma velja, da ne gre za pravo kavo – dodano ji je precej ječmenove »kave« (proje). Tudi brezkofeinska kava je prava kava, vendar pa se kofein s kemičnim procesom odstrani, preden se kavo praži – proces je povsem varen, saj kemikalija za odstranjevanje kofeina izgine med praženjem. Povzeto po http://marmelina.si/ kuhalnica/zivila/vrste-kave

Mleko O tem, ali je mleko živalskega izvora koristno ali škodljivo za odrasle ljudi, v tem članku ne bomo razpredali. Razlogov za in proti je veliko, naj vsak dela, je in pije kar želi. Mleko je hranljiva tekočina, polna beljakovin, mineralov in vitaminov, ki nastaja v mlečnih žlezah samic sesalcev. Kravje mleko je verjetno kar najbolj razširjeno, poleg slednjega poznamo še bivolje, kozje, ovčje, kamelje, oslovsko, jelenje in jakovo mleko. Poznamo tudi mleko rastlinskega izvora in sicer mandljevo, kokosovo, laneno, lešnikovo, konopljino, ovseno, riževo in sojino mleko. Mleko se lahko proizvede še iz mnogih drugih polnozrnatih žitaric, kot so ječmen, kvinoja, proso, in iz različnih drugih vrst riža. V današnjih dneh je že povsem običajno, da se v lokalih poleg običajnega kravjega mleka da dobiti tudi mleko rastlinskega izvora. Vedno več je ljudi, ki mleka ne konzumira, oziroma pije mleko rastlinskega izvora. Za okusno, stabilno in kremno mlečno peno mora biti mleko vrhunske kvalitete. Pomembno je, da vsebuje dovolj beljakovin in maščob, ki poskrbijo za kremast okus, ter zadostno količino laktoze, ki poskrbi za sladkost. Latte art Latte art je umetnost ustvarjanja vzorcev in motivov na površini kave s pomočjo mlečne pene. Zgodba se je začela v osemdesetih letih, sočasno v dveh državah. Američan David Schomer, lastnik kavarne in pražarne Espresso Vivace v Seattlu, je med leti 1980 in 1990 začel spoznavati čarobno kombinacijo kave in mleka. Jack Kelly je leta 1986 ustvaril prvo pravo mlečno peno. Leta 1989 je Schomer razvil vzo-

rec srca, leta 1992 pa »rosseto«. Istočasno je v Italiji ustvarjal Luigi Lupi. Spletu gre zasluga, da sta se David Schomer in Luigi Lupi spoznala, si izmenjala informacije, pokazala svoja dela, primerjala tehnike in metode, ter tako začela svet umetnosti Latte art. Barista To je strokovnjak priprave kavnih napitkov, profesionalec kuhanja kave. Pravi barista je poznavalec zgodovine kave, senzorike ter različnih vrst in sort kave. Latte art ima, če poenostavimo, le štiri korake. Naredi esspesso, speni mleko, ustvarjaj z njim, postrezi mojstrovino. Sliši se preprosto. A ni. Mnogo je dejavnikov, ki so izredno pomembni. Pravi espresso, prava količina mleka, pravilno spenjeno mleko, ne prevroče, s svileno mlečno peno, s katero lahko s pravilnim vlivanjem na površino kave narišemo raznorazne vzorce, elemente, like... Obstajata dva tipa ustvarjanja. Prvi je ustvarjanje vzorca med vlivanjem mleka, pri drugem pa je mleko z mlečno peno že v skodelici s kavo, nato pa s posebnim svinčnikom na površini ustvarimo sliko. Latte art danes 30 let kasneje pa je svet Latte arta naslednji. Obstaja specializirana kavna organizacija, SCAE, ki je bila leta 1998 ustvarjena v Londonu, obstaja vsakoletno svetovno prvenstvo v Latte artu, ogromno število tekmovanj znotraj držav, razna komercialna in tudi šolska tekmovanja. Zadnji svetovni Latte art prvak je Tajec, Arnon Thitiprasent, ki je zmagal na lanskoletnem svetovnem prvenstvu v Budimpešti na Madžarskem. Letošnje prvenstvo bo potekalo v Braziliji. Po-

leg tekmovanj pa potekajo še raznorazni sejmi, konvencije in srečanja kavoljubcev. Nedolgo nazaj je na Slovaškem, v Brnu, potekal Brno coffe week, v oktobru pa domač Ljubljana coffe festival. V Sloveniji imamo dve kavni akademiji, v Kamniku in Mariboru. Obstaja mnogo tečajev in delavnic v povezavi s kavo. Osnovni tečaj o kavi, tečaj o pripravi espressa na različne tipe kavomatov, barista osnovni in nadaljevalni tečaji, tečaji senzorike ipd. Cene tečajev se gibljejo med 120 in 300 evri. Ne glede na to, da ne konzumiram kave v kombinaciji z mlekom, sem naklonjena Latte art ustvarjanju. To, da vam nekdo v pičli minuti pripravi topli napitek, na katerem je izrisana slika tulipana, srca, laboda, pava ali česa drugega, je noro. Premišljeno vrtenje đezve in vlivanje mleka, in prikaže se prelepa »rosseta«. To je umetnost. Cenite take kave, naj ne bodo nekaj samoumevnega. Človek, ki je to izdelal, je v to vložil svoj trud, svoje znanje in svoj čas. Zavedati se moramo, da natakar ne more skrajšati časa priprave toplih napitkov. Če kava teče točno določen čas in če se mleko peni toliko in toliko sekund, potem to tako mora biti. Če izvajamo pritisk nad natakarjem in mu gledamo pod prste, verjemite, da napitek ne bo takšen, kot bi lahko bil. Ravno tako kot se pri pripravi hrane na okusu občuti, ali je bila jed pripravljena v miru, z občutkom in ljubeznijo, enako je pri kavi. Naj nam kava ne bo logična, naj nam natakar ne bo »un«, uživajmo v kavi in spoštujmo tistega, ki nam jo pripravi. Živa Drinovec

marina Marina, koliko časa že delaš v gostinstvu? Pravzaprav ne dolgo, kakšnih pet let. Začela sem kot študentka, z delom čez poletje, počasi pa je delo preraslo v strast. Več ali manj mi je služba hobi in ne neka obveznost, ki jo moram početi, da preživim. Kakšno kavo piješ? Zadnje čase največkrat pijem espresso, včasih pa tudi kavo z mlekom ali macchiato.

ni bila všeč, jo enostavno nisem spila in v ta lokal nisem več prišla. Je kakšen gost kdaj zavrnil tvojo kavo? Da. Enkrat je nek gost zavrnil espresso, češ, da je kava zanič in hoče novo. Zavrnil je šest kav, nakar sva ugotovila, da delam vse tako, kot je treba, in da mu enostavno okus kave ni bil všeč.

Koliko kavic na dan spiješ? Uf… tam nekje od tri do pet.

Kateri elementi vse vplivajo na kvaliteto kave? Na kvaliteto vpliva več elementov: vlaga, temperatura, pritisk, mlinček, svežina vode, svežina barista... Vsi ti elementi lahko povzročijo, da se kava obnaša kot ženska med menstruacijo (niha ji razpoloženje).

Si kdaj zavrnila kavo v lokalu? Nikoli nisem zavrnila kave v lokalu. Če mi kava

Od kod izvira Latte art? Po mojih informacijah ta umetnost izvira iz Italije, začetnik naj bi bil Luigi Lupi.

Je zate kava obvezen začetek dneva? Obvezen. Brez kave mi živeti ni.

Iz njegove umetnosti so potem razvili 6 stopenj Latte arta - belo, oranžno, zeleno, rdečo, črno in seveda zlato. Kakšni so tvoji začetki v Latte artu? Kdo te je navdušil? Navdušila sem se sama. Na spletu sem našla posnetke iz tujine, kjer izkušeni baristi rišejo na kavo. Mislila sem si: »To hočem ponuditi svojim gostom.« Kar nekaj časa sem iskala tečaje in ga končno našla. S sodelavko sva se skupaj odločili, da se ga udeleživa. To je bilo slabo leto nazaj, Trenutno imam opravljeno prvo stopnjo, za ostale še ni bilo časa. Si bila kdaj na kašnem tekmovanju? Nisem bila na tekmovanju, tudi nimam želje iti. Moj cilj je ponuditi gostom nekaj novega, kavni napitek,

nad katerim bodo navdušeni in si mislili: »Vau!« Kaj misliš, je lahko lepa in dodelana kava slaba? In ravno obratno, je lahko ¨navadna¨ kava dobra? Seveda. Kavni napitek s sličico še ne pomeni, da je kava dobra, saj se za Latte art uporablja spenjeno mleko do 55 stopinj, kar pa iz kave ne potegne tiste arome in okusa, ki ju želimo doseči. Prav tako obratno, če so vsi elementi na kavnem aparatu pravilno nastavljeni in je mleko spenjeno med 60 in 70 stopinj, ima kavni napitek lahko zares poseben okus. Kaj meniš o capuccinu, ki ima na mlečni penici narisano rožico s sladkim grehom? Absurd. To bi morali prepovedat. Hec. Ali pa ne? (smeh) 5

Kaj narediš, če si vse popolno pripraviš, nato pa ti ne uspe narisati, kot si si zamislila? Ne uspe srček, ampak neka packa, za katero ne veš, ali je srček ali ritka? Ali postrežeš kavo ali na hitro narediš novo? Odvisno od razpoloženja, od dneva. Včasih sem tako jezna sama nase, da bi najraje zalučala tisto kavo ob tla in odšla domov. Spet drugič pa se sprijaznim, da mi slika pač ne more vedno uspeti. Katere elemente/like vse rišeš in ustvarjaš? Trenutno znam narisati rozeto, tulipan in srček, včasih pa tudi kakšnega medvedka. Kateri je bil prvi, ki si ga ustvarjala? Srček. To je najlažje narisati. Bi znala z zaprtimi očmi narediti nek lik, tistega, ki je zate najenostavnejši? Ha. Zanimivo vprašanje. Ne vem. Morala bi poskusiti. Verjetno bi se končalo tako, da bi bilo mleko povsod drugje, le v skodelici ne.

Kaj si v povezavi s tvojim ustvarjanjem oz. udejstvovanjem z Latte artom želiš v prihodnosti? Nadgraditi svoje znanje ter iz gostov izvleči odzive, kot so: »Uau! Hudo! Kako lepo!« Za konec pa mi zaupaj še najbolj ¨neumno¨ oziroma nelogično naročilo kave? Definitivno je bilo najbolj neumno naročilo kapučino z mrzlim mlekom in mrzlo peno. Še do danes ga nisem čisto prebolela. In še, kakšna je razlika med podaljšano in dolgo kavo? Ni razlike. Le drugačno poimenovanje. Pocukrana pregreha: - čokoladni greh - kokosov sirup - lešnikov sirup - spenjeno mleko - kava - smetana - dekoracija: cimet, lešniki, piškot

maja

Maja, koliko časa že delaš v gostinstvu? V gostinstvu sem že od svojega 15. leta, kar pomeni, da že polovico svojega življenja opravljam najboljši poklic, ki ga za nič na svetu ne bi zamenjala. Kakšno kavo piješ? Preden sem opravila šolanje za Latte art, sem pila kavo z mlekom, ampak sem na koncu ugotovila, da je ta moja kavica z mlekom bolj cappuccino. (smeh) Je zate kava obvezen začetek dneva? Brez kave si ne predstavljam začetka dneva. Koliko kavic na dan spiješ? Na dan spijem eno do dve kavi. Si kdaj zavrnila kavo v lokalu? Kave v lokalu nisem nikoli zavrnila, ker sama opravljam takšno delo. Zo-

prno mi je pristopiti do natakarja in pokritizirati kavo, ker vem, da ta poklic opravlja veliko neizkušenih, nešolanih ljudi. Če mi kava ni bila všeč, je enostavno nisem popila. Je kakšen gost kdaj zavrnil tvojo kavo? Odkar sem v gostinstvu, mi še nihče ni zavrnil kave, vsaj ne, da bi jaz vedela. (smeh) Kateri elementi vse vplivajo na kvaliteto kave? Na kvaliteto kave vpliva nastavitev mlinčka, kavomat (čiščenje), vreme (vlaga), predvsem pa roka, ki jo pripravlja. Od kod izvira Latte art? Oče Latte arta je Italijan Luigi Lupi, prvič pa naj bi se pojavil v Ameriki. Kakšni so tvoji začetki v Latte artu? Začetki mojega Latte arta sta bila improvizacija

Kaj misliš, je lahko lepa in dodelana kava slaba? In ravno obratno, je lahko ¨navadna¨ kava dobra? Lepa in dodelana kava z Latte artom po navadi ni okusna, saj se najprej kavo skuha, potem pa šele speni mleko. Ker kava predolgo stoji, kot napitek ni okusna. Kar pa se tiče risanja »rossete« in tulipana, je kava lahko odlična. Mislim, da je na videz nedodelana kava lahko tudi okusna. Kaj meniš o capuccinu, ki ima na mlečni penici narisano rožico s sladkim grehom? Capuccino s sladkim grehom je zame res en velik greh. Uniči ves okus kave. in samoučenje. Za to me je navdušila sodelavka, ki je že opravila osnove barista in sva se na podlagi tega odločili še za Latte art. Tako sem na izobraževanju naredila prvo (belo) stopnjo Latte arta. Kaj te žene, da ustvarjaš z Latte artom? Na latte art šolanje sem se prijavila, ker sem hotela svoje delo nadgraditi, poleg tega pa obožujem, da lahko z Latte artom postrežem obenem okusno in na izgled lepo kavo.

Kaj narediš, če si vse popolno pripraviš, nato pa ti ne uspe narisati, kot si si zamislila? Ne uspe srček, ampak neka packa, za katero ne veš, ali je srček ali ritka? Ali postrežeš kavo ali na hitro narediš novo? Ko kuham kavo in mi pri vsej pripravi ne uspe narisati želene slike, enostavno to kavico spijem sama, skuham novo in jo postrežem s sliko, ki se mi je pri prvi ponesrečila.

Katere elemente/like vse rišeš in ustvarjaš? Trenutno rišem tulipan in »rosseto«. Najbolje mi gre tulipan, ampak tudi pri »rosseti« ne zaostajam. (smeh)

Za konec pa mi zaupaj še najbolj ¨neumno¨ oziroma nelogično naročilo kave? Najbolj neumno naročilo je bilo zame cappuccino s smetano.

Bi znala z zaprtimi očmi narediti nek lik, tistega, ki je zate najenostavnejši? Verjetno bi mi z zaprtimi očmi uspelo ustvariti tulipan, ker ga že lep čas rišem in sem že malo natrenirana.

In še, kakšna je razlika med podaljšano in dolgo kavo? Med podaljšano in dolgo kavo ni razlike, gre samo za dva različna poimenovanja kave.

Kaj si v povezavi s tvojim ustvarjanjem oz. udejstvovanjem z Latte artom želiš v prihodnosti? V prihodnosti si želim nadaljevati s tečajem oz. nadgraditi sebe z višnjo stopnjo Latte arta.

Irish kiss: - whiskey - karamelni sirup - kava - spenjeno mleko - smetana - dekoracija: sladki čokoladni greh, - meta

Koliko časa že ustvarjaš? Dobre pol leta ustvarjam tako, kot je treba. (smeh) Sicer pa sem se sama trudila okoli risanja že nekaj let, vendar je bila vsaka moja neuspela »rosseta« bolj podobna artičoki. (smeh) Si bila kdaj na kakšnem tekmovanju? Ne, nisem bila še na nobenem tekmovanju, ker mi čas ne dopušča. Morda v prihodnosti.

aleš

Aleš, koliko časa že delaš v gostinstvu? Uf, moram že kar pomisliti. Mislim, da začetki segajo nekje 12 do 13 let nazaj. Bolj resno pa se s tem ukvarjam zadnjih pet let. Kakšno kavo piješ? Rad preizkušam različne kave in okuse, ki jih ponujajo. Še najrajši imam kave, pripravljene na filter. Je zate kava obvezen začetek dneva? Dolgo časa ni bila, pred kratkim pa, moram priznati, je postala. Koliko kavic na dan spiješ? Odvisno od dneva, po navadi tri do štiri. Si kdaj zavrnil kavo v lokalu? Kave še nisem zavrnil, se pa je naredilo, da je nisem spil in sem na prijazen način poskušal pomagati z nasveti k izboljšanju priprave kave (v kolikor je bilo to seveda v interesu osebe, ki mi je kavo pripravila in postregla). 8

Je kakšen gost kdaj zavrnil tvojo kavo? Haha, tudi! Zavrnila mi jo je starejša gospa, ki ji moj vzorec na kavi ni bil pri srcu, obenem pa me je še podučila, da mora biti cappuccino pripravljen tako, da je pena vsaj 3 cm nad kavno skodelico in z večjimi mehurčki. Gospe sem se opravičil in se potrudil, da je dobila željen cappuccino. Kateri elementi vse vplivajo na kvaliteto kave? Tu je morda najprej vprašanje, na katero kavo – kako je ta kava pripravljena, katere sorte je, kakšen je bil postopek pridobivanja in postopek praženja, shranjevanja, transporta itd. Če izpostavimo komercialno kavo, ki jo po navadi dobimo iz espresso naprave, je najbolj pomembna čistoča kavomata, pravilno rokovanje s kavomatom ter poznavanje recepture espressa, ki ga kot barista nudiš.

Od kod izvira Latte art? Kolikor sem zasledil v literaturi in od predavatelja, se je prvič pojavil nekje med letom 1980 in 1990, razvijal pa se je sočasno na dveh različnih krajih. Med začetnike sta šteta umetnika g. David Schomer iz Amerike in g. Luigi Lupi iz Italije. G. David naj bi v svojem lokalu Espresso Vivace prvi začel in poustvaril »brand« iz današnjega osnovnega lika srca, kasneje pa sta se z g. Lugijem spoznala na internetu, kjer sta si izmenjala posnetke in delila znanje. Kakšni so tvoji začetki v Latte artu? Začetki, uf… Mogoče lahko za motivacijo povem, da so bili začetki precej težavni in da sem skremil velike količine mleka. (smeh) Pravzaprav dolgo časa nisem namenjal pozornosti umetnosti Latte artu, temveč sem se poskušal spoznati s samo tehniko in pripravo dobrega espressa, različnih načinov priprave kave ter pravilnega okušanja napitka.

Začel sem na Višji gostinski šoli na Bledu, kjer sem po naključju pristal na mednarodnem tekmovanju iz priprave kave. Ko sem se začel pripravljati na tekmovanje, sem na poti spoznal različne učitelje in učence, ki jih je to navduševalo. Velika zahvala gre ljudem, ki so me popeljali v svet kave, in sicer: g. Marijanu Lebarju (prof. gostinstva na Višji Šoli za turizem Bled), g. Petru Mihelčiču (prof. gostinstva na Višji Šoli za turizem Bled), Mateju Režku (lastniku in ustanovitelju Experimenta) in Jezeršek gostinstvu d.o.o. Kaj te žene, da ustvarjaš z Latte artom? Sem oseba, ki rada ustvarja in skozi način ustvarjanja se v meni odraža veselje. Ob teh momentih sem neizmerno srečen. Piko na i pa mi predstavljajo zadovoljne stranke, ki posežejo po svojih mobilnikih ali drugih tehnoloških napravah, da bi trenutke ujele v fotografijo.

Nepopisno je, da si lahko del njihove zgodbe in trenutka, ki se ga bodo spominjali. Koliko časa že ustvarjaš? Zadnja tri leta sem se nekaj vzorcev naučil sproti, prvič pa sem se zares začel ukvarjati pred dobrimi tremi meseci. Takrat sem šel na prvo tekmovanje v povezavi z Latte artom in po njem sem se začel intenzivno ukvarjati s tem. Naučil sem se, kakšna mora biti pravilna sličica za tekmovanje in kaj vse vpliva na to (npr. lep kontrast, simetrija, časovna omejitev, ostanek mleka v posodici po končanem vzorcu…). Pretekli teden sem bil namenjen v Nurnberg k svetovnemu prvaku iz leta 2015 - Christianu Ullrichu, na 2-dnevni tečaj, a ga je žal odpovedal zaradi zdravstvenih težav. Po vsej verjetnosti pa grem drugo leto v London k Danu Thamangu, avtorju knjige Latte art, večkratnemu angleškemu državnemu prvaku in četrto uvrščenemu na lanskoletnem svetovnem prvenstvu. Trenutno se izobražujem na Akademiji Stow, kjer je moja želja zaključiti šolanje s kavno diplomo. Do sedaj sem uspešno zaključil dve stopnji, na Barista Skilss foundation in Introduction to Coffee. Pred tem pa sem se izobraževal sam preko literature, prijateljev, sotekmovalcev iz tujine in z g. Matejem Režkom. Si bil kdaj na kašnem tekmovanju? Udeležil sem se tekmovanja na Slovaškem, kjer sem zasedel 3. mesto s kavnim cocktailom ter skupno 4. mesto v pripravi kave. Prav tako sem tekmoval na AEHT-u, to je mednarodno evropsko tekmovanje v parih, in tam sva bila s sotekmovalko

ni naročila, je tudi ne bi smela dobiti, prav tako ne s kakavom, »macha chaiom«, različnimi jedilnimi barvili ipd., razen če je to mogoče posebej naročiti iz menija in si stranka to zaželi. Kaj narediš, če si vse popolno pripraviš, nato pa ti ne uspe narisati, kot si si zamislil? Ne uspe srček, ampak neka packa, za katero ne veš, ali je srček ali ritka? Ali postrežeš kavo ali na hitro narediš novo? Po navadi se, če sem v gužvi, držim klasičnih vzorcev vlivanja, tako da nisem še imel problema s tem. Če pa imam čas in poizkušam stranki narediti nov vzorec, ki pa mi ne uspe, potem naredim novo kavo in skreiram tisto, v kar sem siguren.

iz Portugalske na 4. mestu. Na mednarodnem tekmovanju na Bledu sem zasedel 1. mesto, na zadnjem tekmovanju v Latte art »throwdawnu« v Celju pa sem končal na 5. mestu. Kaj misliš, je lahko lepa in dodelana kava slaba? In ravno obratno, je lahko »navadna« kava dobra? Definitivno. Latte art ni pogoj, da bo kava dobrega okusa. Res je, da smo ljudje narejeni tako, da na gastronomijo gledamo z več čutili in eden izmed njih je tudi vid. Ta nam pove, kaj je lepo in v glavi podzavestno predstavi lepoto tudi kot dobroto. Temu ni vedno tako. Pogoj za dobro kavo je najprej dober espresso. To je edini napitek, ki ga lahko

dobimo iz kavnega avtomata, vse ostalo je dodajanje sestavin, kot je voda, mleko itd. Latte art pa espressu oziroma napitku, ki vsebuje mleko, doda samo še piko na i. Tako kot »plating« v kuhinji. Latte art je način izražanja barista in podpisa, ki ga doda končnemu izdelku, ni pa merilo za kvaliteto. Kaj meniš o capuccinu, ki ima na mlečni penici narisano rožico s sladkim grehom? V tem primeru bi kavo zavrnil. (smeh) Sicer cenim trud, da je oseba, ki je kavo pripravila, želela dodati svojo kreativo, podpis in se za napitek potrudila. Vendar sladki greh kavi popolnoma spremeni okus, tako da - če stranka takšne kave

Katere elemente/like vse rišeš in ustvarjaš? Trenutno rad vlivam klasične, kot so »la rosseta«, tulipan, srce, »reverse rosseta« ipd. Vseeno pa rad razveselim koga s kakšnimi živalskimi podobami in ko imam čas, preizkušam različne vzorce priznanih baristov, ki so jih uporabljali na tekmovanjih. Kateri je bil prvi, ki si ga ustvarjal? Srce. Bi znal z zaprtimi očmi narediti nek lik, tistega, ki je zate najenostavnejši? Haha, ne morem trditi, ker še nisem poizkusil, bi pa znalo biti zanimivo, vse dokler si ne bi polil roke, čevljev in še koga zraven sebe. (smeh) Prav tako pa je to zanimiva zamisel za kakšen spletni »challenge« med baristi. (smeh) 9

Kaj si v povezavi s tvojim ustvarjanjem oz. udejstvovanjem z Latte artom želiš v prihodnosti? Predvsem navdušiti ljudi, da je kava umetnost in da trenutno poznamo zelo majhen delež te kulture, saj nam je večinoma kava poznana le kot jutranji stimulant za začetek dneva in »energy bust«, ki ga rabimo. V resnici pa kava ponuja veliko več. Kot zanimivost, v vinu je možno zaznati okoli 300 različnih arom, v kavi pa kar 1200. Prav tako o vinu vemo vse - od sorte, proizvajalca, lege, porekla, do načina pridelave, od kave pa ne vemo niti ali pijemo belo sorto ali rdečo. Rad bi zaključil tudi šolanje in opravljal poklic barista. Moja velika želja je udeležiti se svetovnega prvenstva, na katerem bi zastopal Slovenijo. Za konec pa mi zaupaj še najbolj »neumno« oziroma nelogično naročilo kave? Haha, ne morem ravno reči, da je bilo naročilo neumno, mi je pa predstavilo izziv. Pravzaprav sem slišal že vse mogoče - od hladnega cappucina, do cappucina 10

oz. mleti kavi po priporočenem času za pripravo idealnega espressa, so namreč lahko nevarne in vsebujejo tudi karcinogene snovi.

brez kreme, Irish coffeja brez whiskeya, predvsem pa me razveselijo gurme naročila oz. »ala’carte«, za katerega bi rabil list papirja in svinčnik: »Prosim eno podaljšano, močno kavo, z veliko kave in manj vode, pa če bi lahko prinesli sojino mleko posebej, ne prevrelo in ne hladno, ter rastlinsko smetano organske pridelave in slovenskega porekla… Aja, pa če lahko prinesete še sladilo in rjavi sladkor, mlačno vodo in dve rezini limone, pa led posebej...« Kaj so to gurme? Gurme, to besedo sem uporabil v smislu gurmanov, se pravi gurman ali gurma je nekdo, ki ima rad dobre, izbrane jedi, pijače in je kritičen do priprave le-teh. Če jih srečaš v restavraciji, bodo vedno imeli specifična naročila, ker pač vedo, kaj je dobro.

In še, kakšna je razlika med podaljšano in dolgo kavo? Vsaka kultura in vsak, ki uživa kavo, si kavne napitke predstavlja in razlaga po svoje. Dejstvo je, da je nekaj izmed kavnih napitkov zaščitenih, kot npr. cappuccino po italijanski kategoriji in po kategoriji SCAE organizacije, Irish coffe itd. Nekaj imen napitkov predstavlja razliko že med našimi regijami, kot je npr. kava z mlekom na Gorenjskem ali na Primorskem. Nič od naštetega ni napačno, dokler stranka dobi zahtevano. Jaz osebno med tema dvema imenoma napitkov ne vidim razlike, oboje bi pripravil kot espresso z dodano vodo, ki ima temperaturo malo pod vreliščem. Nikoli in nikdar pa se kave na podaljšuje tako, da pustimo espresso teči v skodelico, dokler ne pride do roba skodelice. Snovi, ki se raztapljajo v kavnem zrnu

Yugoslavian kick on Irish coffee: Vodo (3dcl) segrejmo malo pod vreliščem, jo odstavimo, dodamo kavo (18g turške kave), jo premešamo ter pustimo 30 sekund, da se naredi infuzija. V kavo nato vmešamo Irish whiskey (4cl). Belo čokolado raztopimo na sopari in jo dodamo v kavo (po okusu). Smetano penasto stepemo in med stepanjem dodamo svež vanilijev strok. S smetano nato prekrijemo kavo, posujemo z muškatnim oreščkom in naribano lupino pomaranče. Za dekoracijo uporabimo še penice in košček čokolade. Po želji lahko dodamo tudi cimet. Napitek je namenjen za 3 do 4 osebe. Aleš vodi tudi delavnico z naslovom Omamni svet. Vse o tem si lahko preberete na strani www.jezersek.si, z njim pa je možno imeti tudi individualne treninge.

JESENSKI KOLAČ (BREZ GLUTENA) SESTAVINE:

¼ hokaido buče malo ruma 1 dl vode 150 g kokosovega sladkorja 1 čajna žlička ingverja v prahu 1 čajna žlička pimenta 1 čajna žlička naribanega muškatnega oreščka 150 g masla 3 jajca 70 g grobo nasekljanih orehov 300 g ajdove moke 200 g marmelade (drenove, marelične …)

Pečico ogrejemo na 250°C.

Hokaido bučo narežemo na manjše kose in jo preložimo v pekač. Dodamo ji rum, vodo, kokosov sladkor, ingver, piment in muškatni orešček.

Pečemo 10–15 min, da se buča zmehča.

Mešanico preložimo v večjo posodo, dodamo maslo in spasiramo.

Pustimo, da se ohladi.

Temperaturo v pečici zmanjšamo na 180°C.

Mešanici dodamo jajca in močno premešamo s paličnim mešalnikom.

Vmešamo orehe in moko.

Pečemo približno 20 min.

Premažemo z marmelado in pečemo toliko časa, da se marmelada zapeče na pecivo.

Samo mešanico, preden vanjo vmešamo jajca in moko, lahko uporabimo tudi v drugačnih kombinacijah. Pomešamo jo na primer z grškim jogurtom ali mlekom - za topel jesenski napitek.

Zelo preprosto kuhano pivo SESTAVINE:

2 mali pločevinki piva 2 žlici kokosovega sladkorja sok 1 večje pomaranče in pol sok 0,5 limone 5 klinčkov 1 palčka cimeta prst sveže korenine ingverja žlička suhe pomarančne lupinice

V posodo zlijemo pivo. Ožamemo limono in pomarančo ter sok dodamo pivu. Korenino ingverja očistimo in narežemo na manjše kose. Skupaj s klinčki, cimetom in sladkorjem ga dodamo tekočini. Na manjšem ognju segrejemo skoraj do vrelišča. Postrežemo še vroče.

Navdih za recept je s Poljske, kjer so mi med študijsko izmenjavo nekaj podobnega postregli moji poljski prijatelji. Tam je pivo bolj popularno kot vino. Sara Aranel 11

TOK ŽENSKE

O VESOLJCIH, RANAH, SKUPNOSTI, ČAROBNOSTI IN ŠE ČEM Se ti je že kdaj zgodilo, da si bil/a obdan/a z ljudmi in se spraševal/a: »Bogpomagaj, kaj se tukaj dogaja? Samo meni ni jasno to življenje?« Bil/a si totalen vesoljc, ki ga kozmični vetrovi premetavajo sem in tja po prostrani praznini, brez smerokazov in tistega štoparskega vodnika, ki ga očitno samo tebi niso dostavili v zibel. Naj priznam, da sem v teh občutkih že stara sablja. Že v osnovni šoli me je sošolka v pogovoru seznanila z dejstvom: »Veš, Sara, ti si drugačna. Nisi, kot smo vsi ostali.« Očitno se je že takrat kazalo navzven to, kar sem kasneje večkrat slišala od zunaj, še bolj pa doživljala znotraj sebe. Biti drugačna, ne spadati v, biti osamljena, nerazumljena in ne razumeti. Biti drugačen dandanes zveni zelo fino. Tako si malo alter, malo samosvoj, malo izven standardov... Dokler vse skupaj ne postane zakomplicirano, ko se človek v teh občutkih osami in nazadnje izgubi. In to, žal, sploh ni nič neobičajnega ali redkega. Celo nasprotno. Osamljenost v svetu postaja zelo pereč problem in je tudi vzrok zgodnejše smrtnosti pri ljudeh (nekateri jo primerjajo z učinki 12 cigaret na dan). Glede prekomerne porabe antidepresivov čivkajo že vrabci.

Pri mamah je v prvem letu po porodu najpogostejši vzrok smrti samomor. Ker so same, preobremenjene in imajo občutek, da so edine, ki ne zmorejo pritiska nove, neznane situacije. Kako grozljiva dejstva, kajne? Imam prijateljico Matejo, ki je čudovita porodna babica ter jezikoslovka, z ogromnim srcem in zelo odprtim duhom. Glede na to, da sem sama antropologinja ter pedagoginja, z njo večkrat spregovoriva o teh tematikah. Kaj vse smo ljudje v naši kulturi obrnili v povsem napačno smer, kot bi morali, da bi se približali svoji naravi ter kvalitetnemu življenju v samoizpopolnjevanju ter samoizpolnjevanju. Najino večurno premlevanje, modrovanje, brskanje po osebnih izkušnjah in po informacijah iz okolice, naju je vsakič sproti pripeljalo do zaključka, da ljudje najbolj od vsega potrebujemo skupnost.

Posebno ženske. Skupnost, ki nas ujame, ko se v življenju spotaknemo, ki nam postavi ogledalo, ko blodimo v svojih divjih scenarijih, ki nudi ramo za jok in nazdravlja našim uspehom. Skupnost, znotraj katere lahko spregovorimo o pomanjkanju tistega štoparskega vodnika, ki bi nam vsem večkrat prišel prav, ko se znajdemo na razpotjih. V resnici ga nihče od nas ni prejel, čeprav pogosto v javnosti nosimo maske s podobo »Jaz sem carica, meni je vse jasno. Kaj tebi ni?« Tako je nekega dne padla tista drzna odločitev – tista, za katero se ti pravzaprav ne sanja, kam pelje, a kljub temu naivno in pogumno stopiš na pot v veri, da je prava. Z Matejo naju je odločitev peljala v osnovanje srečanj za ženske z naslovom Tok ženske. Ker sva bili v preteklem obdobju obe dejavni v akcijah prenove

naše soseske Planina, sva se za podporo pri promociji in iskanju prostora, obrnili na Pisarno prenove soseske Planina. Prijazno so nama priskočili na pomoč s svojimi kanali za obveščanje javnosti, obenem pa sva s strani Krajevne skupnosti bratov Smuk naleteli na velik posluh ter prostor, v katerega sva lahko povabili soženske v toku. Hvaležni do neba in nazaj, ter z zdravo mero treme, sva v naš skupni prostor pogovorov, intime, podpore in posluha, ženske prvič povabili v septembru 2017. Ko pade takšna odločitev, si človek ne more predstavljati, kaj bo nastalo. Srečevali sva se z vprašanji: Koliko žensk se bo udeležilo srečanja? Ali se bodo sploh želele pogovarjati o temah, kot so porod, materinstvo, partnerstvo, šolanje otrok, želje, ki tlijo v njih in hočejo v svet? Kako osebne smo lahko? Kako daleč lahko pokukamo? Kje so tiste boleče rane, ki jih želimo celiti in ne še bolj poglobiti? Kdaj molčati in kdaj spregovoriti? Kdaj voditi pogovor in koliko prostora pustiti, da se izrazimo v naši medsebojni dinamiki? Kaj je puncam sprejemljivo in kaj že preveč izven njihovega območja razumevanja, sprejemanja ter cone ugodja? In nenazadnje, kaj sem pripravljena sprejeti jaz sama, koliko sem se pripravljena samoizpraševati, spreminjati, izboljševati, koliko sem pripravljena opuščati svoje predstave in sprejeti tuje videnje ter izkušnje? Dinamika, ki jo prinese skupina, je zares neverjetna. Ves čas te malo izziva ter preizkuša, a te obenem podpre na najbolj čudovite načine, ti nudi zagon za naprej in objem, ko se spogleduješ s svojimi sencami. Predvsem pa nudi zavedanje, da smo vsi malo ranljivi in izgubljeni, da vsi iščemo svoje poti in smo tudi vsi kdaj »zeleni vesoljci« v trgovini z belim porcelanom. A obenem imamo potencial za neskončen sijaj ter razcvet. Le malokrat se pripeti, da bi človek nalašč želel sočloveku slabo, le malo je priložnosti, ko bi bil sosed resnično sovražnik, kot pogosto sumimo. Velika verjetnost je, da bomo drug drugemu priskočili na pomoč, ko se bo pokazala potreba po njej. V primeru konfliktov pa gre navadno za tiste rane, v katere nevede drezamo in kričijo

po pomoči, razumevanju in ozdravljenju. Vsi hrepenimo po potrebi razumeti in biti razumljen, a si tako malokrat podarimo priložnost, da bi dejansko sebi in drugim to omogočili. Zato se raje oddaljimo, kot da bi dregali v rane. A žal jih to ne pozdravi, temveč le potisne na stran, kjer čakajo, da se z njimi spogledamo, ali pa – še bolj verjetno – tam rastejo in postajajo globlje. Na Toku ženske smo se odločile, da se počasi začnemo z njimi spogledovati ter odkrivati, kakšna je njihova sporočilnost. Kaj potrebujemo, da bomo postale bolj celovite in pri tem podprle še druge na tej poti. Tako smo se skupaj smejale, se čudile, jokale v globoki žalosti, se negovale in se ves čas učile. Z besedami ni mogoče opisati trenutkov čarobnosti, ko življenje prevzame vajeti in začne porajati čarobnost. Priznam, večkrat sem obsedela in samo opazovala, kaj se razkriva pred mojimi očmi. Samo od sebe, brez posredovanja in spodbujanja, v svojem toku. In ko sem se po našem srečanju vračala proti domu, sem se zahvaljevala vsem silam vesolja, da mi je dano to doživljati. To je čarobnost življenja. Tista, ki je sami nikdar ne moremo v celoti zaobjeti, povzročiti, še manj pa izsiliti. To je tisto, kar se zgodi, ko si dopustimo predati se, ko smo pripravljeni biti ranljivi, ko si dovolimo, da se nas človek dotakne, ko si drznemo sijati v vsej svoji veličini, a obenem podpremo sočloveka, da sije v svoji. To se zgodi, ko služimo življenju.

Razpored prvih petih predavanj v 2. sezoni Toka ženske: 25. 9. 2018: Praznovanje jesenskega enakonočja 9. 10. 2018: Endometrioza s predsednico društva Endozavest 23. 10. 2018: Menstruacija z Vesno Juvan, avtorico knjige Rdeča zarja

6. 11. 2018: Sprostitvene tehnike in vpliv na žensko 20. 11. 2018: Poroka kot obred prehoda V naš tok vabimo nove ženske, nov, svež veter. Tok ženke bo še naprej potekal ob torkih ob 18. uri v prostorih KS bratov Smuk, Likozarjeva 29, Kranj. Srečanja ostajajo brezplačna, a so dobrodošli prigrizki, ob katerih je še bolj veselo. Za več informacij pa pokukaj na FB stran Društvo Eia, ali pa se javi Sari (sara.aranel@gmail. com) ali Mateji (mateja. kusterle.jenko@gmail.com).

PAR MISLI Z NAŠIH SREČANJ: »To, o čemer govorimo tukaj, bi nas morali naučiti že prej, še kot mlada dekleta v šoli.« T. »Najlepša hvala za podporo, mislim, da mi od sedaj ne bo nikoli več tako hudo, kot mi je bilo včasih na trenutke, ker vem, da ste tu, in da smo skupaj v istem.« N. »Jaz sem bogata! Ker imam toliko dobrih ljudi okoli sebe, ki aktivirajo še druge dobre ljudi in potem se dobrota samo množi...« A.

Sara Aranel

LENA MLAKAR JEREB To je postal moj način življenja, po katerem se je izoblikovala tudi moja osebnost.

fotka: Črt Štrubelj

Na zadnji dan Festivala športa, ki se je dogajal v Kranju od 10. do 15. 9. 2018, sem se pogovarjala z večkratno svetovno in evropsko prvakinjo, footbagerko Leno Mlakar Jereb. Njen šport na žalost ni prav razširjen (zanj morda še niste slišali, a nič zato). Lena mi je z veseljem obrazložila vse o footbagu, s katerim se strastno ukvarja že od srednje šole naprej. Preberite si njeno zgodbo. Živijo, Lena! Torej, s seboj si prinesla dve različni žogici Hacky Sack-a, imam prav? Ja, Hacky Sack je v bistvu ena od znamk za žogice, footbag pa je šport. Pojma sta se že pred leti začela zamenjevati, saj je bila Hacky Sack ena prvih znamk teh žogic, zato je nastala zmeda pri imenovanju športa.

In ti se ukvarjaš z disciplino net? Si kdaj razmišljaja o freestylu? Ja, v bistvu izključno z net. Za freestyle nikoli nisem imela ne želje, ne časa. Se pa nameravam naučiti vsaj osnov, da bi s predstavitvijo pritegnila mlajšo generacijo. Kako in kdaj si prišla v stik z footbagom? Hacky smo začeli v krogu brcati že v srednji šoli. 14

fotka: Gregor Žnidaršič

Če prav razumem se footbag deli na dve disciplini? Tako je, disciplini sta freestyle in net.

Hodila sem na srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani. Kadarkoli smo šli ven, smo brcali. Potem pa sem v Kranju spoznala ljudi, ki so ravno začenjali s tem športom na mrežo in še niso igrali po pravih pravilih. Ko sem se jim leta 2002 pridružila, smo skupaj začeli odkrivati ta šport.

Imaš morda kakšne vzornike? Seveda, vzornikov je veliko, predvsem t.i. starešine v tem športu, ki so začele okoli leta 1980. Na primer Kenny Schulz ali pa američanke, ki so bile najboljše v freestylu in net-u. Dosegle so »overall«, kar pomeni, da so zmagale v vseh disciplinah.

Pri nas marsikdo ne ve, da ta šport obstaja. Ali je v kakšni državi bolj razširjen? Ravno, ko smo mi začeli igrati, je bilo to v Sloveniji nekaj novega in popularnega. V Ljubljani in Kranju nas je bilo kar veliko, a na žalost smo se potem skozi leta porazgubili. Drugače footbag izhaja iz Amerike,

Kje in kako potekajo vaši treningi? Treniraš sama ali imate trenerja? Od ekipe iz leta 2002 nas je ostalo še pet. Nimamo treningov v pravem pomenu besede, saj nimamo osebe, ki bi bila najbolj izkušena in bi se drugi učili od nje. Se pa učimo drug od drugega. Že od samega začetka čez poletje igramo zunaj za Aljaževo šolo, pozimi pa v različnih telovadnicah. Trenutno smo v Škofji Loki, v dvorani Poden. Vse si financiramo sami, tako da imamo precej omejena sredstva. Zaradi evropskega prvenstva, ki smo ga priredili, smo lansko leto ustanovili društvo. Ker moramo vse kriti sami, vedno iščemo najcenejše možnosti. Kakšna pa so pravila igre v netu? Lahko bi rekli, da je približno tako, kot odbojka, vendar na badminton igrišču, kjer je mreža visoka 152,4 cm. Za zmago moraš dobiti dva seta do 11 ali 15 točk, odvisno od discipline. Če je tekma omejena s časom, se točkuje po »rally scoringu«, ko pri vsaki napaki nekdo dobi točko. Se pravi, igra se lahko v dvojicah ali enicah, s servisi, sprejemi, podajami, zabijanji in blokadami, le da se vsi dotiki dogajajo z nogo, pod kolenom. Ko se igra v dvojicah, so dovoljene tri izmenične podaje, če pa se igra eden na enega, si lahko dvakrat podaš, torej sprejmeš in zabiješ. Je konkurenca na tekmovanjih huda? Obstajajo ženske in moške discipline ter mešane

Imate tudi kondicijske treninge? Načeloma ne, je pa odvisno od tega, kaj želiš doseči. Sama poskušam ostati v formi, da bi se izognila poškodbam, ki so v tem športu precej pogoste. Veliko ljudi namreč ne da veliko na kondicijsko pripravljenost in so zaradi tega bolj dovzetni za poškodbe. V tem primeru lahko pride do raztrganih vezi, najbolj pa trpijo kolena. Po mojem mnenju pomembnost dobre fizične zmogljivosti spoznaš šele potem, ko se že poškoduješ.

dvojice. Konkurenca je odvisna od lokacije prvenstva oziroma turnirja. Problem je, da šport v Sloveniji ni uveljavljen, zato je težko pridobiti sponzorska sredstva in zelo gledamo na finančno dostopnost tekmovanja. Vsako leto je malo drugače, saj si vsak footbager sam organizira potovanja in je zaradi tega konkurenca vsakič drugačna. Mi našteješ nekaj od svojih mnogih dosežkov? Moj največji dosežek je bil lani na svetovnem prvenstvu v Portlandu, dobila sem dve zlati medalji, v enicah ter mešanih dvojicah in eno srebrno medaljo za ženske dvojice. Poleg tega pa sem bila trikrat zapored evropska prvakinja v enicah. Skoraj vsakič s turnirjev prinesem kakšno medaljo. Trenutno bi lahko rekla, da sem med najboljšimi ženskami na svetu. Svetovna prvakinja, to pa ni kar tako! Ali za tako velik dosežek dobiš kakšno denarno nagrado? To je odvisno od organizatorja in koliko sponzorjev ter prijavnin jim uspe dobiti. Na prvenstvih v Nemčiji, Frankfurtu in v Portlandu sem na primer dobila neko simbolično nagrado, drugače pa večinoma ne. To je postal moj način življenja, po katerem se je izoblikovala tudi moja osebnost. Preprosto si ne predstavljam življenja brez tega, tudi če moram v to vlagati sama. Ali bi iz tega lahko naredila kariero? Nekaj freestylerjev na svetu živi od tega, drugače pa je to v tem športu bolj težko. Če nastopaš v net disciplini, zagotovo ne. Freestylerji pa na primer snemajo reklame ipd.

fotka: Črt Štrubelj

tam je tudi najbolj razširjen, v Evropi pa je šport bolj prepoznaven v Nemčiji, Franciji, na Finskem, Češkem in Poljskem, morda še v Avstriji in Bolgariji.

Kam vse so te tekmovanja popeljala? Večinoma po Evropi, edino lani v Ameriko. Drugače pa sem bila v Bolgariji že trikrat, večkrat obiščem tudi Francijo in Nemčijo, želim pa si še na Finsko. Največji problem je dobiti dopust, saj sem redno zaposlena, in seveda finance. Kakšne sposobnosti so potrebne za footbag? Predvsem se moraš najprej naučiti kontrole nad žogico, kar traja kar nekaj časa. Zelo pomaga, če že prej v krogu brcaš hacky, kar smo mi počeli že veliko let preden sem začela igrati, tako da mi je to zelo olajšalo zadevo. Pomembni so tudi hitrost, gibčnost, dober odriv in eksplozivnost. Prav nič tudi ne škodi, če si visok. Z mojimi 156 centimetri moram pri zabijanju čez mrežo skočiti 20 cm nad mrežo.

Ali mi lahko poveš kakšno zabavno anekdoto s tekmovanja ali treninga? Anekdote se vedno dogajajo, vsaj meni, saj sem zelo živahen človek. V bistvu smo ena velika družina, saj se večinoma vsi footbagerji poznamo in se veliko družimo tudi izven tekmovanj. Spomnim se prigode, ko smo iskali najcenejšo možnost, da bi prišli na turnir. Ugotovili smo, da se najbolj izplača, če gremo do tja s camperjem in prespimo kar na parkirišču pred športno dvorano, pa tudi če se notri drenja pet ljudi. Kakšne pa imaš cilje za naprej? Zagotovo se bom s tem ukvarjala, dokler bodo kolena zdržala. (smeh) Ko pa ne bom mogla več tekmovati, bom še vedno sodelovala pri organizaciji, promociji in podobno, saj smo footbagerji poleg igralcev mnogokrat tudi vse drugo (organizatorji, promotorji…). Lena, hvala za tvoj čas, občudujem tvojo voljo in strast do športa! Špela Vovk 15

fotke: osebni arhiv

MARUŠA IN NJEN CAMINO

Za Jakobovo pot ste po vsej verjetnosti že slišali, bodisi na kakšnem potopisnem predavanju bodisi ste uzrli kakšen dokumentarec ali igrani film, v katerem igra glavno vlogo. Lahko, da ste o njej prebrali celo kakšno knjigo ali dnevnik. Komur se ob prebiranju tega članka ne ljubi hitet na »wikipedijo« po tiste čisto osnovne podatke, ekola: Jakobova pot ali El Camino de Santiago je skupno ime za več romarskih poti, ki so vodile do svetišča svetega Jakoba v Composteli (Santiago pomeni sveti Jakob). Cerkev se nahaja v Galiciji na severozahodu Španije in je bila poleg Rima

Dan, ko sem zaključila svojo pot in prišla na Rt Finisterro, me je v daljavi spremljala pesem »Send me on my way« (Rusted root), ki jo je nad rtom na kitaro zame zaigral Florian. Občutek, ki ga doživiš na koncu poti, je nemogoče strniti v besede. Običajno vsak romar od doma prinese kamen, ki ga odloži na najvišji točki poti Camino de Santiago, na gori Cruz de Ferro. Ta predstavlja težo njegovega življenja. Jaz sem to storila malo drugače. Imela sem dva kamna. V enega sem tekom poti kanalizirala pozitivna čustva in razpoloženja (ljubezen, spoštovanje, veselje, resnica), v drugega pa negativna (jeza, žalost, strah, ljubosumje). Ob prihodu na »konec sveta« (Rt Finisterra) sem ta kamna odvrgla v Atlantski ocean in z njima figurativno tudi vsa pripeta občutja, ter s tem pri sebi sprostila prostor za nove življenjske zgodbe. in Jeruzalema največje krščansko romarsko svetišče. Večina romarjev ima pri sebi dokument, imenovan romarski potni list (t. i. Kredencial). Kupi se ga v španski turistični agenciji (St. Jean Pied de Port in v drugih večjih mestih ob poti), lahko pa tudi v Ljubljani v Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji. Omogoča dostop do cenejših, včasih brezplačnih nočitev v zatočiščih po poti. V potni list romar vnese uradne žige prenočišč (imenovane »albergue« ali »refugio« na španskem delu poti). Romarju zagotavlja evidenco, kje je jedel ali spal, in mu služi kot dokaz

o prehojeni poti. Izpolnjeni žigi v romarskem potnem listu so potrebni tudi, če romar želi ob koncu poti pridobiti potrdilo o opravljenem romanju (za potrdilo je potrebno prehoditi najmanj 100 km). (vir: sl.wikipedia.org) Ko sva z Marušo začela pogovor o njeni izkušnji, je bila še vedno tako polna vtisov, da so misli prasketale vsepovprek; ogromno je bilo dogodkov, ki so ji odmevali eden preko drugega, tako da sva s skupnimi močmi strnila skupaj nekaj tistih odmevov, ki so najbolj glasno odzvanjali.

Imeli smo enak tempo in bili smo enako misleči, kar nas je počasi zbližalo. Koliko prtljage si vzela s seboj? Moj ruzak je tehtal okoli 10kg. Vmes sem kakšno stvar pustila za seboj, kaj izgubila in si tudi kaj novega kupila. Si imela kakšne posebne priprave pred odhodom na pot? Ne, poleg svojih rednih aktivnosti nisem imela dodatnih priprav.

Si se udeležila kakšne maše? Ne, nisem se udeležila nobene maše. Enkrat sem se po naključju ustavila ob neki majhni cerkvici, iz katere je prihajala glasba. Bilo je zelo vroče, tako da sem vstopila. Na polici so bili tudi slovenski letaki in starejša gospa mi je na vsak način hotela vsiliti obesek Marije, ki sem ga na koncu vzela. To je bila moja edina izkušnja s cerkvami na celotni poti. Raje sem romala bolj po svoje. Od kod izvira tvoj navdih in odločitev za to pot? Že od nekdaj so mi bili zanimivi ljudje, ki so potovali sami. Ob gledanju filma Into the wild, se mi je pred leti porodila želja po pobegu v neznano. Pred desetimi leti sta na to pot odšla moj stric in njegova žena. Takrat je pritegnila mojo pozornost. Lani je na Camino odšla moja prijateljica in ob pripovedovanju in izkušnji, ki jo je doživela, sem se odločila, da se na to pot odpravim tudi sama.

Zakaj si šla? Predstavljalo mi je izziv. Vsak dan se disciplinirano zbuditi in na koncu skupno prehoditi 900 kilometrov ni ravno mačji kašelj. V povprečju sem prehodila 27 kilometrov na dan, včasih 20, včasih tudi 38. Hotela sem si dokazati, da ko se za nekaj zares odločim, to naredim. Večina ljudi na pot pride samih? Odvisno. Srečaš družine, pare, prijatelje. Hodijo tudi organizirano v večjih skupinah. To so v večini Američani, ki po navadi sploh ne opravijo celotne poti, ampak si vse skupaj vzamejo bolj za zabavo. Pridejo z velikimi potovalnimi kovčki, ki jih vsako jutro do naslednjega »albuerga« odpelje kar taksi. (smeh) Sicer pa jih veliko pride samih, a se na poti združijo v spontane skupine. Prvo tretjino poti sem se držala bolj zase, ni mi bilo do druženja, že na začetku poti sem se odločila, da je ta pot namenjena meni. Nobenih stikov nisem želela ustvarjati na silo. Prav je, da se stvari zgodijo spontano. Na poti smo se vedno znova srečevali z istimi ljudmi.

Pot je potekala: Pot poteka skozi štiri različne pokrajine: Navarra: Saint Jean Pied de Port, Roncesvalles, Pamplona, Estella, Los Arcos La Rioja: Lo Grono, Navarrete, Azofra, Santo Domingo de la Salzada Castilla y Leon: Belorado, Burgos, Fromista, Calzadilla de la Cueza, Mansilla de las Mulas, Leon, Astorga, Ponferrada, Villa Franca del Bierzo Galicia: O Cebreiro, Samos, Porto Marin, Ribadoso, O Pedrouzo, Santiago de Compostela. Pot je do uradnega zaključka v mestu Santiago de Compostela dolga 791 km. Od tu do rta Finisterra (t.i. konec sveta ob Atlanstki obali) pa je še dodatnih 90 km. Si pred ali po vrnitvi z romanja prebrala kakšen potopis s te poti? Paulo Coelho? Omenila si neko Tjašo Artnik Knibbe, ki je v svoji knjigi Ranljiva tudi pisala o tej poti. Tjašina knjiga mi je dejansko prišla pod roke, sicer pa nisem toliko brala, načeloma sem raje zaupala v pot in se ji prepustila. Nisem kaj dosti vedela vnaprej (kako in kaj in kam…). Najbolj zanimiva stvar na poti je bila? Teh je bilo veliko! Težko je izbrati in ubesediti vsa doživetja in vtise v kratek berljiv sestavek. Npr.: tako kot vsako jutro smo se odpravili na pot. Srečala sem skupino prijateljev, s katerimi smo ubrali alternativno pot, ki je vodila čez tri gore. Predstavljajte si 17

jih kot Kriško goro in Jakoba. Hodili smo ves dan in pokrajina je bila res idilična (potoki, razgledi,..). Med temi vzponi sem začutila bolečino v Ahilovi tetivi. Zaskrbelo me je, saj bi mi poškodba lahko preprečila zaključiti pot. Govorilo se je, da je na poti tudi nek starejši zdravilec. Ko smo prispeli na cilj etape, smo se z njim srečali. Sedeli smo za mizo in kar naenkrat se je pojavil Tom. Pogledal me je in rekel, da imam težave z levo nogo. Nasmejala sem se mu in odvrnila, da je najbrž slišal, ko smo o tem govorili. Pa je rekel, da ne, da je zgolj opazil moj korak in dejal, da bova to pozdravila, ko bom pripravljena. Ponovno sva se srečala čez kakšno uro. Prisedla sem k mizi nasproti njega. Imel je zelo prodorne oči, kot bi gledal skozi mene. Prijel me je za nogo in močno pritisnil na neko točko. Noro je bolelo. Rekel je, da bo bolečina popustila, če popustim jaz. Po zaključku terapije sva se še nekaj časa pogovarjala in ugotovila sem, da je zelo zanimiv človek. Večkrat smo si prekrižali pot in sčasoma postali prijatelji. V Koloradu, od koder prihaja, je to njegovo delo in vir prihodka, medtem ko je na Caminu tovrstno zdravljenje opravljal brezplačno in ga nudil vsem, ki so ga bili pripravljeni sprejeti. Naslednje jutro, ko nas je čakal nov vzpon, nisem več čutila nobenih bolečin. Najslabša stvar, ki se ti je zgodila na poti? Hm, težko je govoriti o najboljših in najslabših stvareh. Predvsem pa je tako, da doživetjem sami pripišemo pomen in po navadi se tudi iz t.i. najslabših stvari lahko potegne kakšen pozitiven nauk, če smo ga le pripravljeni sprejeti... No, kakorkoli, nekega jutra sem zelo zgodaj vstala in se odpravila dalje. Z Julijanom sva se srečala na križišču in ker je bila ura zgodnja (cca 6:00 zjutraj), sva verjetno spregledala rumeno puščico in zašla s poti. Hodila sva čez polje pšenice. Jutro je bilo prijetno, vzela sva si trenutek za pogled na vzhajajoče sonce. Nadaljevala sva pot in iznenada sva v bližini zaslišala lajež psov, ki so se kar naenkrat začeli pojavljati pred nama. Bilo jih je okoli deset (nisem jih uspela prešteti). Po glavi so se mi rolali nori scenariji. V trenutku sem se zbrala, se umirila, zadihala in si v mislih - z vsem spoštovanjem do teh zveri - ponavljala, da bo še vse dobro. Počasi sva se 18

obrnila in pot nadaljevala, od koder sva prišla. Nad nama je po hecnem, a smrtno resnem dialogu, kako naj psom prikrijeva najin strah, ker to zavohajo, nastala smrtna tišina, in ko je bila nevarnost že za nama, me je Julian pogledal in zapel: »Who let the dogs out?! Who who who…«. Malo za tem sva se temu seveda smejala in nastala je zgodba, ki je ne bom nikoli pozabila. Res pa je, da sem si za trenutek želela postati nevidna. Nauk te zgodbe: dokler se v situaciji ne znajdemo, nikoli ne moremo vedeti, kako bomo v njej reagirali. Na hitro izstreli en kratek nasvet za nekoga, ki se odpravlja na Jakobovo pot. Naj kupi enosmerno karto. Ko se človek odloči prehoditi pot, je prav, da si zanjo vzame dovolj časa. Iz izkušnje lahko rečem, da je, v kolikor si je potovanje možno tako organizirati, najboljše, da se za maksimalno doživetje pot odvije organsko in brez pritiskov, kakršnega bi lahko predstavljalo lovljenje povratnega leta v domovino. Romarji, statistično? Romarji so vseh spolov, vseh generacij, od otrok, mladine, starejših… Nekatere ta pot tako zasvoji, da se pogosto vračajo, nekateri tudi vsako leto (predvsem ljudje v tretjem življenjskem obdobju, saj jim je to časovno bolj dostopno). Nek starejši gospod, ki pot zadnjih deset let prehodi vsako leto, mi je povedal, da je bilo letos zanj najlepše, saj je zaradi obilice spomladanskih padavin narava bujno cvetela. Boš šla še kdaj? Seveda, ko se bo pokazala nova priložnost! Vendar ne po isti poti. Letos sem bila na Portugalskem in ker me je ta zelo očarala, bom po vsej verjetnosti naslednji Camino prehodila čez Portugalsko. Občutki zdaj, po vrnitvi domov? Po vsakem potovanju se težko vrnem domov. Ker vedno pridem polna raznih vtisov, imam občutek, kot da se čas tukaj ustavi. Po vrnitvi sem rabila kake tri tedne, da sem se spet prizemljila in ustalila. Pravijo, da se Camino začne šele, ko se romar vrne domov. Ko si na poti, si na poti.

Ko pa se vrneš domov, ti življenje postavi nove izzive, v katere naj bi prenesel spoznanja in uvide s poti. Vseeno se je bilo zelo lepo vrniti, ker imam tu veliko ljubih ljudi. Imela sem zelo lepo dobrodošlico, že naslednji večer pa sem šla v Ljubljano izplesat vso težo vrnitve, na terapevtsko-plesno seanso 5 Ritmov. Kakšno je tvoje osebno spoznanje s poti? Da smo si ljudje zelo podobni. Da smo vsi na svoj način sami s sabo, preden zvečer zaspimo. Da imamo podobne težave in potrebe. Da so ljudje, pa najsi bodo odvetniki, pevci, igralci, frizerji, karkoli že, vsi samo ljudje. Zame osebno pa, da ko si nekaj zares globoko v sebi želiš, moraš temu zaupat. Ni fino, če takrat obsediš, obupaš in nergaš, kažeš s prstom na druge. Prav je, da najdeš voljo, vstaneš in se premakneš, pa čeprav samo za korak. Da pokukaš za vogal, kjer te vedno čaka nekaj novega, mogoče celo skrinjica z zakladom tvojega življenja. Če je ne boš vzel ti, ti jo lahko izmakne nekdo drug, pa tudi če mu ni namenjena toliko kot tebi. Ko sva pred tem intervjujem govorila, si omenila tudi neko smrčanje. Še enkrat povej! Haha, o, ta nočna mora. Folk zelo smrči. Zelo zelo smrči. Na teh spalnih postojankah, kjer smo se neznanci z vsepovsod, utrujeni od dneva, zgnetli po pogradih, smo si nekateri želeli predvsem miru. Od utrujenosti včasih še toliko težje zaspiš in zato rabiš več tišine. No, in ko sem enkrat komaj malo zaspala, se je na sosednjo posteljo zvrnil Kitajec in v trenutku glasno zasmrčal. Naj povem, da tu ne pomagajo nobeni čepki za v uho, nobene slušalke z muziko, nobena koncentracija, nič. Tako sem včasih kar pobasala svoje stvari, si iz postelje postregla jogi in si postlala kar na hodniku. Zelo zanimivo pa se mi je zdelo, da imajo v nekaterih prenočiščih, kjer spi v veliki galeriji tudi po sto in več ljudi, dejansko zaposleno osebje, ki teži smrčačem, naj nekako utihnejo. Ko slišiš simfonijo množičnih smrčačev, se počutiš, kakor da so okoli tebe v prostoru same zveri. Alex Kodek

V Kranju se je ravno na prehodu v jesenski čas odvijal festival Pianopolis, na katerem so lahko ljubitelji po poletnem predahu ponovno prisluhnili vrhunskim pianistom. Junija je na trgih in ulicah že potekal klavirski festival. Tokrat pa se je iz mesta preselil v Stolp Škrlovec, v katerem je v treh dneh, natančneje od petka, 21. 9., do sobote, 23. 9. 2018, nastopilo pet priznanih glasbenikov. Ti so obiskovalcem mojstrsko ponudili vse od klasike, jazza, do elektronske in eksperimentalne glasbe. Nastopali sta dve tuji gostji. Rusinja Olga Scheps, klasična pianistka, je odprla prvi koncertni večer, Britanka Poppy Ackroyd, ki izdaja tudi avtorsko glasbo, pa je nastopila naslednji večer. Manjkalo seveda ni tudi slovenskih pianistov. Zadnji večer je koncert prešel v eksperimentalne vode s projektom Dvocikel Roka Zalokarja in Bowraina (Tine Grgurevič), ki sta se zanj v Layerjevi hiši na umetniški rezidenci tudi pripravljala. V soboto, 22. 9. 2018, je na omenjenem festivalu nastopil tudi Jure Goručan, klasični pianist, ki je zelo aktiven tudi v tujini in s katerim sem opravila spodnji intervju. Svoj program je moral v zadnjem hipu spremeniti, saj si je nedavno pred nastopom poškodoval prst, ker se je na neki zabavi znašel v pretepu. »Zgodila se je pač bedarija. Da ne boste mislili, da klasični glasbeniki nismo neumni«, je pripetljaj komentiral 26-letni glasbenik iz Seničnega pri Golniku. V intervjuju mi je med drugim povedal, kako je sploh odkril klavir, kako vadi, kakšen klavir je dober klavir in kako je nastopati v Aziji.

fotke: Črt Štrubelj

pianopolis

Kako se počutiš po nocojšnjem koncertu? Koncert sem speljal do konca. Verjetno je bila publika presenečena, ker sem zaradi poškodovanega prsta moral spremeniti program. Zadnjih dvajset minut me je kar malo bolelo. Kakorkoli, dvorana v Škrlovcu ima odlično akustiko in tudi klavir je bil vrhunski. Deset sekund pred nastopom nisem vedel, ali bom program spremenil, tako da sem izbral skladbe z repertoarja, ki ga igram na Kitajskem, in dodal še Rahmaninovo sonato. Pred tem nisem vedel, kaj bom igral, ali si bom sproti kaj izmišljeval ali bom igral tisto, kar je dejansko pisalo na sporedu. To je bil danes še skoraj najbolj stresen del. Koliko časa pa se pripravljaš na nastop? Na to ne morem odgovoriti povsem direktno. Imam nekaj kilometrine in precej nastopam, tako da imam določen program, ki je vedno na sceni. (smeh) Če bi se pripravljal z nule, bi zagotovo trajalo par mesecev. Za ta nastop pa sem potreboval okoli 10, 12 dni. Posnel si nekaj albumov. Eno leto nazaj si izdal tudi solo album »Innuendo«, za katerega si zbiral sredstva kar preko »crowdfundinga«. Kako so izšli ostali? Ja, trenutno sta zunaj dva albuma. »Innuendo« je moj edini solo album, tri skladbe na njem interpretacijsko in tehnično sodijo med najbolj zahtevne ter pomensko govorijo o kompleksnih, mešanih občutkih. Pred nekaj tedni je pri Sony Classical izšel nov album, ki sva ga posnela z violinistom Romanom Kimom, s katerim redno sodelujem. S pevko Ljobo 20

Jenče sva posnela nov album, ki ga bomo premierno predstavili 19. 2. 2019 v Cankarjevem domu. Snemanje je plačalo ministrstvo, saj so skladbe na njem kulturna dediščina. Svoj album pa sem posnel v Pianoroomu na Golniku, nato pa sem preko »crowdfundinga« zbiral sredstva za kritje stroškov snemanja, promocije in izdelave albuma.

Kakšna je razlika med snemanjem svojega albuma in sodelovanjem z drugimi glasbeniki? Razlika je v tem, da se za svoj album ukvarjaš samo z enim egom, če je glasbenikov več, pa so poleg seveda še drugi egi, zato je usklajevanje bolj komplicirano. Če na albumu delaš sam, je problem v tem, da pri ničemer ne popuščaš, doseči hočeš vse, kar si si zadal. Pri albumu »Innuendo« sem se zelo trudil, da je bilo moje igranje na nivoju, in zdaj sem z izdelkom zadovoljen. Pri delu z drugimi pa mogoče nimaš časa misliti na vse svoje mahinacije, ker imajo tudi ostali svoje. Kako pa to, da si se začel zanimati ravno za klasiko? Ne vem. Pri nas doma nihče ni poslušal klasike. Vedno sem bil tehnološki tip, razdiral sem naprave,

kot so radio, televizor itd. Sam sem našel klasiko na Ars-u. Ars mi je bil hud, Ars sem hotel poslušati. Doma tega sploh niso prebavljali: »Kaj to poslušaš, mulc?« Jaz pa sem vedno bolj vztrajal, tako da so sčasoma popustili. Prvi klavir je k nam pripeljal boter, kot poročno darilo za moja starša, ki pa se potem sploh nista poročila. Nanj sem najprej poskušal

igrati skladbice, ki sem jih slišal v risankah. Igral sem in trmaril, dokler niso zvenele točno tako, kot bi morale. To je bilo pri štirih letih, pri petih pa so me vpisali v glasbeno šolo. Koliko časa na dan vadiš? Ali naj povem po pravici? Koliko časa vadim od nekdaj ali zadnja leta? Recimo zadnji mesec? Za zadnji mesec? (smeh) U, zadnji mesec nisem kaj dosti vadil. Imam filozofijo, ki je morda ne bo vsak dojel. Pri vajah je važno, da se najprej dobro počutiš, da si sproščen in osredotočen na to, kar počneš. Za to so potrebni določeni pogoji, ampak življenje vedno teče naprej in vse mora biti urejeno. Tako da - ti greš lahko vadit in odvadiš osem ur, ampak če vse ostalo s teboj ne štima, je tistih osem ur vrednih pol ure. Zadnje čase

načeloma ne vadim več kot tri ure na dan. Velikokrat pa se tudi zgodi, da se kak dan sploh ne znajdem za klavirjem. Pomembno mi je, da v življenju tudi malo uživam - da grem s prijatelji ven, v hribe ali pa športat, da berem ali pogledam kakšen film. To je zame duševna hrana. To me tudi motivira, da ko sedem za klavir, dobre občutke prinesem s seboj. Pomembno je, da se tudi dobro naspiš. Preden zaspim, pomislim, katere probleme sem med vajo rešil in potem pustim, da se čez noč kuhajo v mojih možganih. Zjutraj grem takoj za klavir, saj se po navadi do jutra dodobra skuhajo. Kaj pa ti gre najbolje pri igranju klavirja? Ali imaš pri čem težave? Najbolje mi gre, da se lahko ne glede na situacijo, počutje ali okoliščine, dobro znajdem. Sem kot ključ, ki paše v vsa vrata. Ali pa imunski sistem, ki naredi protitelesa za virus, ki je mutiral pred petnajstimi minutami. Dobro se znajdem v situacijah, ki jih še ni bilo, torej se znam prilagoditi situaciji in iz danega trenutka potegniti najboljše. Dobro se znam tudi skriti pred realnostjo. Klavir je zame eskapizem. Lahko se skrijem za klavir in sem tam varen pred svetom in pred vsem, kar grozi. V svojem glasbenem zatočišču se okrepim, samemu sebi kaj objasnim in se tako bolje spopadem z zunanjim svetom. Popustljivost do samega sebe pa mi ne gre tako dobro. Če hočem biti pravi perfekcionist, kar priznam, da sem, potem bi moral biti tudi manj perfekten. Včasih bi moral znati iti malo stran od klavirja, ven na sprehod, čeprav bi najraje še naprej gulil isti problem. To sicer že počnem, a lahko bi bilo

še bolje. Lahko bi si rekel: »Ta takt si ponovil že dvajsetkrat, pojdi raje ven na kisik, in ko boš prišel nazaj, bo bolje.« Izredno težko je tudi, ko izpadeš iz socialnih krogov, medtem ko poskušaš v karieri stremeti k perfekciji. Bolj, ko se izoliraš, več sicer dosežeš, a ko želiš drugim pokazati, kaj znaš, kaj lahko narediš, kaj delaš koristnega, tega ne znaš več dobro narediti, ker vmes pozabiš. Mogoče je to tudi posledica tega, da si se klasično izobraževal? Ja. Študij sem sicer pustil, nimam niti mature niti diplome iz klavirja. Igram pa več koncertov kot večina diplomirancev in magistrov. Na akademijah se sicer res lahko veliko naučiš, so super, ampak praksa se mi je vedno zdela najbolj pomembna. Nikoli mi ni bilo v interesu postati pedagog. Zaradi tega sem imel nekaj časa sicer slabo vest, saj naj bi znanje, ki ga dobiš, moral predati naprej. Po drugi strani pa je lahko tudi na mojih koncertih nekdo, ki se še uči igrati na klavir, presenečen ali inspiriran, in bo želel doma poizkusiti nekaj, kar je slišal na koncertu. Kakšen klavir pa je dober klavir? Kakšnega imaš doma ti? Imam enega, ki je zverinsko velik, dolg dva metra in pol. Trenutno ima malo premehke tipke, ki si jih bom moral dati obtežiti. To bo poseben projekt. Sicer pa so zares dobra godala precej dražja od klavirjev. Dober klavir stane okoli 100.000 ali 120.000 evrov, medtem ko zelo dobre violine ne boš našel pod 300.000 evri. Zanje obstajajo privatne zbirke inštrumentov, ki se glasbe-

nikom posodijo za dlje časa. Klavirji pa so cenovno še ravno na takšni meji, da lahko npr. sam zbereš 50.000 evrov in si kupiš precej soliden klavir. Moj je malo sub-optimalen. Vadit hodim tudi drugam, je pa večni problem pianistov, da klavirja ne moremo pospraviti v nahrbtnik in ga vzeti s seboj. Dobri klavirji so Steinwayi, Bosendorferji, tudi na dana-

šnjem koncertu sem imel super klavir Fazioli. Najpomembneje pa je, da je dobro uglašen. Klavir je lahko še tako dober, vendar če ni dobro uglašen, ne pomeni kaj dosti. Tisti, ki ga uglašuje, mora biti res pravi mojster. Igral si še na tolkala in marimbo. Ali to še kaj počneš? Včasih se še zgodi, ja. Prejšnji mesec sva imela z Ljobo Jenče koncert v cerkvi, kamor sem prinesel svoj vibrafon. Prej se ga nisem dotaknil kakšnih pet let, a koncert je vseeno dobro uspel. Očitno je to tako, kot pri kolesu - tega pač ne pozabiš in ga boš znal voziti tudi čez več let. Iz tolkal, ki so mi zelo pri srcu, imam celo narejeno maturo. Tudi kot pianistu so mi pomagala, saj je načeloma klavir prav tako tolkalo. S kladivcem preko mehanizma tolčeš po struni.

Veliko deluješ v tujini, kajne? Kje si bil nazadnje? Pogosto sem bil v Nemčiji, nekaj časa tudi Franciji, Italiji, drugih evropskih državah, v Skandinaviji in na Balkanu. V zadnjem času se je odprla tudi Azija. V zadnjem letu in pol sem bil na Kitajskem skoraj tretjino časa, decembra bom šel verjetno spet. Znašel sem se tudi v Tajvanu in

Južni Koreji, v Severni pa zaenkrat še ne. Kako pa se atmosfera za klasično glasbo v Aziji razlikuje od evropske? Čisto drugačna je. Tam na koncerte pridejo sami mladi, tukaj pa starejši. Ploskajo ti sicer tako, kot da si igral zelo slabo, potem pa te kot trop podivjanih podgan raztrgajo za avtograme in selfije. Sicer mi gre ta pretirana vljudnost malo na živce, vendar so odlični gostitelji, imajo zelo lepo kulturo in dobro hrano. Zanimivo jih je spoznati. Odpičeni so, v dobrem smislu. Kar se tiče inštitucij za koncerte in publiko, še nimajo čisto pravih manir, saj tega sveta še ne poznajo dobro in o njem niso povsem izobraženi. Imajo pa veliko entuziazma in volje do igranja. Verjetno gre za tekmovalnost, saj morajo po njihovem zadnjem sistemu, če

želijo priti na kakršnokoli dobro šolo, obvezno opraviti tudi izpit iz glasbe, ki se seveda sešteva k skupni oceni. Zaradi tega starši svoje otroke pošiljajo na koncerte, da bodo dobili več inspiracije in se več učili. Sploh klavir je zelo popularen in igrajo ga zelo dobro. Menda so bili prej nekoliko robotski, igrali so brez duše in se vse naučili na pamet. Sedaj pa se mi zdi, da se to precej spreminja in mladi igrajo prav z občutkom. Kaj te še čaka v tem letu? Oktobra bom koncertiral z Romanom Kimom in morda bom moral skočiti še na Madžarsko. Novembra imam mini turnejo po Srbiji. Decembra in januarja bom verjetno imel še eno turnejo, a se o tem še dogovarjamo. V februarju koncertiram v Cankarjevem domu (19. 2. 2019), še prej pa v Domžalah (8. 2. 2019). Naslednje leto bi se rad odpravil v Ameriko, še malo študirat. In to zato, da če na kakšnem tekmovanju ne bi zmagal, ne bi bil kriv jaz, ampak moj učitelj. (smeh) Včasih je dobro, da še kdo drug razmišlja namesto tebe in da pridobiš nova obzorja ter izkušnje. Ars je radijski program nacionalne televizije in radia Slovenija, na frekvenci 96.5. Program Ars oblikujejo kulturno informativne, umetniške, izobraževalne in znanstveno esejistične vsebine. V medijskem prostoru Slovenije je zato svojevrstna kulturna ustanova in poljudnoznanstvena radiofonska revija. Vir: https://ars.rtvslo.si/ Marša Malešič 21

Estonija Zakaj Estonija? Na to vprašanje sem v zadnjih osmih mesecih morala odgovarjati neštetokrat. Odgovor je verjetno dejstvo, da me je vedno vleklo na sever in da sem na študiju v tujini od estonskega kolega o tej državi slišala same zanimive stvari. Pred pošiljanjem prošnje za pripravništvo sem o državi vedela le, da ima neskončne iglaste gozdove, izredno majhno poseljenost ter dobro povezavo s Finsko preko Baltika. Najbolj pomemben podatek za študentski žep pa je bil, da se s štipendijo, ki jo zagotovi Erasmus program, da pokriti vse življenjske stroške. Po nekaj poslanih prošnjah in enem samem odgovoru, ki je bil na srečo pozitiven, sem se konec februarja s polnim kovčkom volnenih puloverjev znašla v zasneženem Talinu pri -17°C. Že pri samem pristajanju me je presenetilo število sosesk stanovanjskih blokov iz socialističnih časov, v enega od katerih sem se kmalu po pristanku vselila tudi jaz. Po uspešni namestitvi sem si drugi dan ogledala staro mestno središče, ki se nahaja na majhni vzpetini in nudi izjemen pogled na dolgo mestno obalo in zamrznjeno morje. Mesto je bilo zelo prazno, vendar je tiste dni po celotni Evropi pritiskal hud mraz, tako da je bilo to razumljivo. Manj razumljivo je bilo dejstvo, da stanovanja v bloku na radiatorjih niso imela regulatorjev in sem še vedno spala pri odprtem oknu. Kupila sem si tudi

kresničko, ki je v zimskih mesecih obvezna oprema pešcev, in se počutila malo bolj stopljena z okolico. Tretji dan v Estoniji sem začela z delom v pisarni, ki je kljub velikim in odmevnim projektom štela zgolj tri arhitekte. Ti ljudje so tudi edini, poleg mojega kolega Erika, ki so ustvarili mojo podobo o Estoncih. Predvsem je bilo takoj jasno, da se v pisarni govori samo takrat, ko je nujno, drugače je bilo slišati le neskončno klikov računalniških mišk. Kot pripravnica sem bila konec vsakega delovnega dne oz. po potrebi deležna tudi komentarjev mojih nadrejenih, ki pa so velikokrat potekali dokaj neprijetno, saj so mi po dolgih medsebojnih razpravah v estonščini namenili zgolj skop prevod. V teh trenutkih so bili občutki res zmedeni, saj ob zavedanju, da govorijo o tvojem delu, skušaš najti razumljivo besedo, ki bi ti pomagala razbrati, o čem teče pogovor, vendar je ni. Ob začetnem zanosu, da se bom naučila vsaj osnovne komunikacije v estonščini, sem kmalu obupala, saj bi za vseh 32 črk in 14 sklonov porabila preveč svojega dragocenega prostega časa. Delavnik je bil naporen, od 10. do 19. ure, delo pa se je večkrat končalo kasneje. Ukvarjali smo se s pomembnim projektom za mesto in dela je bilo veliko. V tistem trenutku je bil glavni projekt prenova glavne ceste v mestnem središču, zaradi česar sem mesto tudi bolje spoznala. Obiskovala sem arhive in izdelovala 3D modele, s čimer sem ugotovila, kako močno je

vsak element mesta povezan s Sovjetsko zvezo. V celotnem mestu je v tem času potekala izgradnja več projektov, drugi so bili še v fazi načrtovanja, vsi pa so stremeli k temu, da se pokaže razvoj države in skrije vse stalinistične ostanke ter naredi mesto bolj prijetno uporabnikom. Sicer pa je bila pisarna zelo prijeten delovni prostor v tipični stari leseni estonski večstanovanjski stavbi, kjer smo na delu nosili copate, šefi pa so se trudili, da je bil ob petkih čim večkrat »cake Friday«, ko smo se lahko sproščeno pogovarjali o stvareh, ki niso bile nujno povezane samo z delom. Ravno v teh pogovorih sem jih tudi bolje spoznala in ugotovila, kako močno so povezani z zgodovino in kako jih je zaznamovala. So precej bolj narodno zavedni in cenijo svojo samostojnost. S celotno pisarno smo se v spomladanskih dneh udeležili tudi orientacijskega teka, ki je izredno popularen šport v baltskih in skandinavskih državah. Je nadvse zanimiv, sploh v zelo ravni državi, kjer so gozdovi samo borovi in nasploh revni s točkami v prostoru, ki bi pomagale pri orientaciji. Po dveh urah teka po gozdu se mi je z vsemi zbranimi točkami le uspelo vrniti na štartno mesto in občutek je bil izjemen. Ker je delo zavzemalo večino mojih produktivnih ur v dnevu, mesta nisem spoznala v takšni meri, kot bi želela, vendar sem se kaj hitro navadila na spremembe, ki jih je Talin

prinesel v moj vsakdan. Takoj po prihodu sem se na Občini prijavila kot prebivalec Talina, dobila rezidenčno številko in šla z njo na policijo, kjer so mi izdali estonsko osebno izkaznico. Tako sem uradno postala Talinčanka in z velikim veseljem koristila brezplačen javni prevoz, ki je ugodnost za vse prebivalce mesta. Kljub temu pa sem ves čas imela občutek, da javni prevoz bolj uporabljajo ljudje nižjega in srednjega sloja. Večkrat sem doživela pretep pijancev na tramvaju, kot pa videla poslovneža v obleki. Sicer je prevoz po samem mestu zelo tekoč in uporaben, edina težava je, da ne obratuje med 24. in 5. uro, vendar so na srečo cene taksijev zelo razumljive. Imela sem tudi službeno kolo, vendar pa si ga zaradi morebitne velike stopnje kraje vsakodnevno nisem upala uporabljati, čeprav sem se v mestu na kolesu počutila zelo varno. Veliko težav sem imela v trgovini, kjer poleg tega, da ne prodajajo belega kruha, le rženega, da je mleko v vrečkah in da zelenjave nikjer ni potrebno tehtati, nisem razumela nobene deklaracije, saj so le-te napisane v štirih popolnoma nerazumljivih jezikih, za prevajanje z aplikacijami pa bi porabila veliko preveč časa. Tako se mi je večkrat zgodilo, da sem kupila nekaj, česar nisem želela - na primer, ko sem namesto običajne rdeče pese kupila takšno z majonezo in surovimi ribami, ki je drugače zelo pogosta že pripravljena jed v trgovinah. Novo zame je bilo tudi, da ti ob nakupu računajo embalažo, ki pa jo potem vrneš in vrednost le-te dobiš na kupončku, ki ga lahko izkoristiš za nov nakup. Odpadkov ne ločujejo, po mestu pa je opaziti veliko ljudi, ki brskajo po smeteh in iščejo primerno označeno embalažo. Ti ljudje se nato zbirajo pri avtomatih za vračilo, hodijo po parkih ter sprašujejo, če si že spil tisto pivo iz pločevinke, da jo lahko vzamejo. Sicer zanimiv način spodbujanja k ločevanju, a zavzema bistveno premajhen delež odpadkov. Zaradi izredno slabe vode iz pipe sem postala uporabnik vode v 5-litrskih plastenkah, ki zaradi svoje velikosti ne sodijo v ločevalni avtomat, temveč romajo v smetnjak z mešanimi odpadki, za kar mi je bilo zelo hudo. 23

Talin ima dolgo obalo in velik del nje zavzemajo pristanišča. Nekatera se zaradi zmanjševanja ladijske industrije opuščajo, druga bodo zaradi večanja števila turistov razširili. Moj prvi izlet s trajektom je bil v finsko prestolnico konec meseca marca. Ko je trajekt je izplul, sem na krovu lahko opazovala sončni vzhod in ledene plošče na morski gladini, ki so pokale ob premikanju trajekta. Dnevno izpluje več polnih trajektov. Veliko Estoncev hodi delati na Finsko, saj jih od tam ločita le dve uri plovbe, veliko pa je tudi Fincev, ki hodijo v Talin na izlete in kupovati alkohol, ki je bistveno cenejši. Na trajektu si pred povratkom domov naložijo polne vozičke piva in vodke ter tako prihranijo ogromno denarja. S trajektom sem nato plula večkrat. Tudi na Švedsko, kjer je plovba trajala celo noč, vendar so z različnimi karaoke klubi in trgovinami poskrbeli, da pot ni bila dolgočasna. Seveda sem se večkrat odpravila tudi po Estoniji, kjer pa razen do večjih mest težko prideš z javnim prevozom, zato sem si morala izposoditi avto. Nekajkrat smo se s cimrami odpravile raziskovat močvirja, ki so zares svojevrstna izkušnja. Povsod imajo urejene lesene poti in opazovalne stolpe, sicer pa so to ogromne neprehodne površine. Vsaka pot pelje skozi borove gozdičke, do travnikov s šašem in nato do območja malih jezer in mahov. Jezera so popolnoma črna, voda je pitna in v njej zaradi rahle kislosti ni živali. Se pa v sončnih dneh hitro segrejejo in takrat se veliko ljudi pride kopat. Po celi Estoniji je veliko jezer in vsak pravi Estonec si želi imeti svojo hišo nekje na podeželju, v bližini jezera, s savno. Tam preživijo večino svojih prostih dni, predvsem v poletnem času. Na splošno je narod zelo povezan z naravo, krščanstvo jim ni prišlo do živega. Njihov največji praznik je poletni solsticij ´Jaanipäev´, ko se Talin popolnoma izprazni, saj vsi proslavljajo ob kresu, v krogu družine. Ob vožnji čez državo ne vidiš veliko. Njena izredna ploščatost in pogozdenost preprečujeta kakršnekoli razglede, zato se je tu in tam prijetno povzpeti na razgledni stolp, predvsem na najvišji vzpetini, ki je visoka 318 metrov in omogoča razgled 24

po neskončnih ravninah. Vsakič, ko sem se vozila naokoli, sem si predstavljala, da se za oblaki skrivajo gore, tako kot pri nas, vendar me je vsak vzpon prepričal, da jih ni. Tudi sicer pokrajina ni pretirano pestra in čeprav je veliko naravnih lepot, sem imela po nekaj mesecih občutek, da sem videla vse. Najbrž to izhaja le iz udobja, da se Slovenci lahko izmišljujemo, v kakšno okolje bomo šli na izlet. V Estoniji sta na izbiro gozd ali morje, in to brez turistične gneče. Mesta so, razen Talina, majhna. Obiskala sem zimsko prestolnico Oteppo, letoviško mesto Parnu, drugo največje mesto Tartu in popolnoma rusko mesto Narva. Kakor so si mesta podobna, imajo vsa značilnost odseljevanja prebivalstva v prestolnico in tako ogromno blokov ostaja praznih. Presenetilo me je tudi število rusko govorečih ljudi (30 do 40%), česar se kar nekaj časa nisem navadila. Ker sem živela v okrožju s pretežno ruskim prebivalstvom, je bil šok še večji, saj je v mestu močno občutiti dele, kamor so v SZ naseljevali Ruse. Presenetilo me je njihovo zavračanje estonskega jezika in neprilagodljivost. Na tramvaju takoj ločiš Rusa od Estonca, saj so si karakterno popolnoma različni. Presenečena sem bila tudi nad poudarjanjem zgodovine in okupacijami Estoncev. Tej temi je namenjenih veliko muzejev in zelo ponosni so na svojo samostojnost. V muzejih, ki so izredno lepo urejeni, sem izvedela veliko zanimivih dejstev o njihovi zgodovini, predvsem o časih Sovjetske zveze, o nasilnem združevanju dveh popolnoma različnih kultur in o neverjetni osamosvojitvi s petjem. Letos sem imela izredno srečo z vremenom, saj razen v prvih mesecih, ko je snežilo, ni bilo veliko padavin. V juliju je na termometru pokazalo tudi 29 stopinj in ravno pred mojim odhodom se je ugibalo, če bo podrt rekord v stopinjah, ki še danes znaša 34°C. Čeprav so bili sodelavci že od začetka junija prepričani, da bo kmalu nastopilo deževno obdobje in bo poletja konec, se to ni zgodilo. Odpravila sem se na krajši izlet po Baltskih državah in se počutila izredno varno, ko sem prečkala mejo

med Latvijo in Estonijo. Tako sem svoj zadnji teden preživela v preljubem Talinu in v brezdelju vsak dan hodila na mestno plažo pod borovčke, da bi ubežala vročini betonskih blokov. Nikoli si nisem predstavljala, da bom uživala na severu, z dobrim estonskim sladoledom v roki. Pa saj tam ni res za živet? To je vprašanje, na katerega odgovarjam pretekli mesec in z veseljem povem, da je. Življenje v Talinu je fino, veliko se dogaja, vedno si blizu narave in velikost mesta je ravno prava. Doživela

sem pravo zimo in čudovito poletje, tako da imam zaradi tega še boljši vtis. Za tamkajšnje stalno življenje pa bi na vsake toliko potrebovala le daljše počitnice v hribih, čeprav se je polovico leta tudi brez njih dalo preživeti in tega časa v Estoniji mi nikoli ne bo žal. Špela Ščančar

Osebno: ANITA KEPIC

skem. Tudi pred tem sem se večkrat udeležila umetniških razstav in se s prijetnim občutkom izgubljala v opazovanju kreacij. Morala bi iti večkrat.

fotka: Jerneja Novak

Si oblikovalka. Kako to, da si se odločila za to branžo, ta poklic? že od nekdaj sem precej kreativno usmerjena, vedno sem rada ustvarjala in v tem čutim zadovoljstvo. Je del mene. V osnovni šoli mi je postalo jasno, da bi rada delovala v tej smeri in tako se že od takrat držim te poti.

Kdo si? Sem kreativka, ljubiteljica umetnosti v vseh oblikah, Gorenjka, oboževalka čajnikov in čudaškega/zanimivega nakita, potepov v dobri družbi, knjižni molj in verjamem v dobroto ljudi. Širi dobroto in prijaznost in to se ti bo vrnilo. Kaj delaš? Po poklicu sem grafična oblikovalka v tiskarni, delam pa tudi kot urednica družabnih omrežij, občasno kaj pofotkam za potrebe revije, pišem članke, sem pa tudi oblikovalka revije Scena. Dela enostavno NIKOLI nimam premalo, tako da mi dolgčas res ni, dan pa je VEDNO prekratek. Kaj poslušaš? Moja glasba je metal. Nobena druga zvrst mi ne more dati tega, kar mi da metal. Tam se najdem, tam sem doma, tam je skrita ogromna moč, ki me premakne in to glasbo doživim globlje. No, rada pa imam tudi rock‘n‘roll, 26

swingovske in jazz ritme. Saksofon je čudovita reč. Tudi našo lepo slovensko govejo imam rada. Ampak zagotovo ne na vsakodnevnem meniju. Zadnji koncert, na katerem si bila? Zadnji je bil epski - bend Epica, na festivalu Metaldays. Eden boljših koncertov, tako zelo mogočen. Gledaš filme? Če mi čas dopušča, zelo rada. Sicer zadnjih nekaj let bolj gledam serije, ampak uživam v kakšnih ''mistery'' filmih, ko šele na koncu ugotovim poanto in ves film vidim v drugi luči. Všeč so mi tudi taki, ki mi ne gredo zlahka iz glave in se mi po ogledu postavlja vrsta vprašanj. O takšnih filmih je super razglabljati in odkrivati poglede drugih. Filmi brez sporočila in nauka so potrata časa. Hodiš na razstave? Ravno pred kratkim sem obiskala muzej moderne umetnosti na Šved-

Projekti, pri katerih si sodelovala oziroma sodeluješ? Hm, že kar nekaj jih je bilo. Od oblikovanja knjig, revije, vabil, vizitk, letakov, plakatov, zloženk, motivov za majice, do oblikovanja celostne grafične podobe ipd. Kaj ti pomeni oziroma kaj ti predstavlja sodelovanje pri Sceni? Revija Scena je super. Scena je super zato, ker mi pusti široko odprte roke. Lahko eksperimentiram, lahko se igram z oblikovanjem. Pri vseh projektih so določene neke meje, znotraj katerih je dovoljeno biti. Tukaj so zelo ohlapne in to je idealna prilika, da delam malo po svoje, kar so neprecenljive učne ure. Sem vesela, da sem del ekipe, sodelovanje in potek dela pa se zaradi super urednice ne čuti kot delo, ampak bolj kot sprostitev. Prihodnost? Sem oseba, ki zelo rada načrtuje vem, kam grem. Pot imam jasno začrtano. Če ni načrta za pot do cilja, se cilj težko doseže. Trenutno pilim svoje znanje v stroki večinoma na tehnični ravni, saj se mi zdi pomembno, da je oblikovalec najprej dobro tehnično podkovan in vidi tudi, kako stvari izgledajo v praksi, da lahko oblikuje kvalitetne izdelke. Ambicije me ženejo naprej, da bom počasi tam, kjer želim biti. Zaenkrat pa korak po korak. Živa Drinovec

Revija za mladinsko (sub)kulturo Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Alex Kodek Sara Aranel Marša Malešič Špela Vovk Jacobsen Živa Drinovec

Gostujoči člani: Mestni mačjak Špela Ščančar Oblikovanje: Anita Kepic

Foto (naslovnica): Črt Štrubelj

Urednica: Živa Drinovec

Lektoriranje: Nežka Kukec

Tisk: Tisk Žnidarič, d. o. o. 27 Naslednji izid: januar Cena: brezplačno