KAZALO: PES, NAJBOLJŠI PRIJATELJ•4 MANCA ŠTRITOF •6 TINA NUNAR•9 KOST V GRLU•12 SAŠA LONČAR•14 ALEKS PODJED•18 MORA BITI ROKENROL!•20 ULIČNA GALERIJA•23 strip•24
ISSN 2385-9350
Pes, NAJBOLJšI PRIJATELJ
V stiski spoznaš tudi sovražnika. Žal obstajajo bitja, za katera pes težko reče, da so njegov najboljši prijatelj. Bitje, ki je sposobno žival pustiti v nemilost na ulici, izstradati do kosti, zavreči, ko zmanjka za lastno preživetje, mučiti na različne druge krute načine, katerih vzvodov za tovrstno početje ne bom nikoli razumela. Niti jih skušala razumeti. Človek. Tista ne tako nedolžna bitja, ki so jim pomembne stvari, za katere velikokrat prav tako ne najdem razumevanja. Na srečo pa se v velikem številu povsod po svetu najdemo ljudje, ki nam je mar in smo zavrženim kužkom, muckom in drugim živalim pripravljeni pomagati. Obrniti nov list in omogočiti možnost preživetja. Včasih se zdi prav neverjetno, kakšne gore lahko premikata ljubezen in sočutje. Res pa je, da tudi finančna injekcija včasih pomaga. Ladra* - Las Animas Dog Rescue association, pasje zavetišče v Puerto Vallarti v Mehiki. Splet okoliščin, o katerih sem pisala v prejšnjih Scenah, je želel, da sem v času koronskega »lockdowna« v Mehiki svoje zatočišče in dom tudi jaz našla v pasjem zavetišču. Priložnost sem imela spoznati par, ki je svoja starejša leta življenja posvetil reševanju in oskrbi zapuščenih ter zavrženih psov ter iskanju njihovih novih »furever« domov. V stiski so mi bila odprta vrata, za katerimi so me čakali štirinožni prijatelji. Brez velikih vprašanj in sumničavih pogledov. Morda nekaj laježa na začetku, ki pa je bilo verjetno bolj namenjeno mojemu nahrbtniku, kot meni.
Oliver
P
rijatelja velikokrat spoznaš v stiski. Takih, ki v spominu in srcu ostanejo tudi, ko se skupna pot loči, je malo. Tistih, ki ostanejo za večno, pa še manj, a so zato toliko bolj dragoceni. Ljudje smo neka čudna bitja. Vedno iščemo popolnost, kompromise, dramo in pozabljamo, kako malo je potrebno za srečo in dober dan. Kdo pa danes še premore brezpogojno ljubezen, ne glede na napake, ki jih imamo, ne glede na vreme, materialne »dobrine«, ki jih nimamo? Kdo te nemo posluša, ko ti je hudo ali se veseliš? Kdo ti da objem, ko ga potrebuješ ali pa tudi ne? Sploh danes, ko je covid strl bližino? Ja, seveda obstajajo taki ljudje. Ampak v mislih imam tiste, ki jim tako radi pravimo »najboljši prijatelj«. Tista nedolžna bitja na štirih nogah, ki jim je pomembno samo to, da so siti, varni in ljubljeni. Pa mogoče malo pozornosti. Kužki.
*ladrar (šp.) - lajati; el/ella ladra - on/ona laja
4
Ted in Brischa sta se v Mehiko skupaj s svojim dobermanom z Norveške preselila leta 2004. Kmalu zatem sta z ulice rešila prvega psa. In nato še enega in še enega. Vse odkar sta prišla v Mehiko, pomagata zapuščenim psom. Leta 2012 sta nato ustanovila združenje Ladra in kasneje zgradila še eno hišo, v kateri živijo prostovoljci in psi. Zavedata se, da je vse nemogoče rešiti, vendar poškodovanih, bolnih, mučenih, lačnih pač ne moreta pustiti na cesti. V zavetišče pogosto sprejmeta tudi relativno zdrave pse, ki jih ljudje najdejo zapuščene na balkonu, strehi ali celo v praznem stanovanju, kjer jih »lastniki« pustijo, ko se odselijo. Hišni ljubljenčki kar naenkrat niso več ljubljenčki, temveč breme in verjetno dodatni strošek. Žal od covida tudi na tem področju ni bilo nobene koristi. Izgube služb in rednega dohodka so ljudi pahnili v še večjo revščino, v situacijo, ko psov niso več sposobni preživljati. Kapaciteta v zavetišču je bila lani maja že zdavnaj zapolnjena, zaradi odpovedi letov nihče nikamor ni odšel. Prihajali pa so vedno novi in novi kužki. Že ko smo rekli, da žal ne moremo več sprejemati živali, nam je nekdo pred vrati pustil dva mladička; naslednji dan nas je nekdo obvestil o torbi, ki jo je našel na kupu smeti, v njej pa štiri mladičke, polne bolh in klopov. Seveda se je našel prostor, kljub temu, da je hiša pokala po šivih. Vsi ti kužki so danes živi in zdravi v svojih novih domovih.
Prostovoljci - gonilna sila pasjih zavetišč verjetno povsod po svetu
Lars
Ted in Brischa vso hrano, veterinarsko oskrbo (cepljenja, sterilizacije, zdravila, operacije itd.), avionske karte, financirata iz lastnih sredstev in donacij. Del stroškov pokrijejo tudi prispevki za posvojitev. Mnogi »rešenčki« ostanejo z njima do konca njihovega življenja, ker so bodisi preveč bolni, bodisi s prehudimi vedenjskimi motnjami in posledično »neprimerni« za posvojitev, bodisi pa jih obdržita, ker se nanje čustveno navežeta. Trenutno imata 12 svojih psov. Še več njih pa najde svoj novi dom izven Mehike, večinoma v Kanadi in ZDA, kamor od avgusta spet lahko letijo. Nekateri psi v zavetišču ostanejo krajši, spet drugi daljši čas. Da lahko sploh letijo in so pripravljeni na posvojitev, je potrebno izpolniti kar nekaj pogojev, vključno z odobritvijo veterinarja. Vsi morajo biti cepljeni, kastrirani/sterilizirani, zdravi, rajši s kakšnim kilogramom več kot premalo. V zavetišču gredo psi tudi skozi proces socializacije, osebnega treninga, učenja uporabe stranišča zunaj; spoznavajo različna okolja in situacije. Med njimi so tudi sprehodi po mestu, po glavni sprehajalni aveniji, prav tako so blizu peščene plaže, stadion in pasji park. Z avtom se odpeljejo na sprehod do bližnje reke in raznih parkov. Občasno se prostovoljci odločijo za celodnevni izlet, največkrat pohod, kar pogosto vključuje tudi vožnjo s čolnom in obisk restavracije. V zavetišču pes ni samo številka, je prijatelj. Ladra je za njih varen pristan, kjer so v najboljši možni oskrbi. Pes je v Mehiki pač del ulice, zato tudi država nima nobenega posluha za tovrstno problematiko. Je pa res, da so vsaj v Puerto Vallarti vidne nekatere pozitivne spremembe. Kar Ted opaža v skoraj dvajsetih letih življenja v tem mestu je, da se je število potepuških psov znatno zmanjšalo (žal so mi številke ušle iz glave), kljub temu, da jih je še vedno preveč. Upad števila pripisuje rednim brezplačnim akcijam sterilizacije in kastracije psov. Poleg tega različna društva za zaščito in pomoč živalim večkrat mesečno razdelijo brezplačno hrano za pse. Spet druga društva preko donacij poskrbijo tudi za brezplačne pakete hrane za ljudi. Mnogo psov pa je z ulic pobranih s strani prostovoljcev v pasjih zavetiščih.
Sodeč po opisu na Ladrinem »workaway« profilu in pripovedih drugih prostovoljcev, ki so delali v različnih zavetiščih po Mehiki, so bili občutki pred prihodom mešani. Glede na opisano se mi je zdelo »to good to be true«. Nobenih kletk, verig, sobivanje s psi in prostovoljci v isti hiši, jutranji in večerni sprehodi, občasni izleti in še tedenska žepnina. Nato pa so mi ob prihodu še povedali, da dobim lastno sobo, ki si jo bom delila zgolj s psi, in vso hrano. Najbrž bi vse zaslepila z nasmeškom do ušes, če ne bi imela maske gor. »Prav svojo, svojo sobo s pravo posteljo dobim?« sem še enkrat vprašala. Vsa prejšnja »workaway« prostovoljstva po Mehiki sem bivala v šotoru (kar je sicer super), jadrnico sem si delila z eno, včasih dvema osebama in spala največkrat na tleh, v hostlih pa itak vedno v skupnih sobah. Privatna soba je bila torej velik luksuz. In spet sem ugotovila, kako malo je potrebno, da ima človek dober dan. Ladrino vodilo je, da je pes vedno na prvem mestu, ne glede na vse. Zato hkrati poudarjajo, da ne želijo prostovoljcev, ki iščejo zgolj zastonj prenočišče in zabavo v enem najbolj priljubljenih turističnih mest na zahodni obali Mehike. Zaželeno je, da v zavetišču ostaneš minimalno tri mesece. Sliši se veliko, vendar dnevi letijo kot po maslu, zelo hitro se navežeš na pasje sostanovalce, zato večina prostovoljcev ostane tudi dlje. In obratno. Novi obrazi, nove prilagoditve in spremembe vsaka dva tedna so za pse (in tudi ljudi) lahko zelo stresni. Načeloma človeka hitro sprejmejo in se tudi hitro navežejo, zato jim stalne menjave zagotovo ne koristijo. Temu se tudi drugje v zavetiščih ● Fotke: osebni arhiv poskušajo izogniti. V mojih štirih mesecih prostovoljnega dela se je stkalo mnogo prijateljstev. Vsak pes ima svoj karakter, vsak svojo žalostno zgodbo pred prihodom v zavetišče in upam srečno po odhodu iz Mehike. Naše poti so se ločile, vendar spomini ostajajo globoko zasidrani. Oliver, kljub temu, da ni prišel z menoj v Slovenijo, pa bo za večno ostal moj najboljši mehiški prijatelj. ● Tjaša Obrulek 5
Manca Zgodovina plesa ob drogu
V
zahodnih državah ima ples ob drogu korenine v Ameriki. Proti koncu 19. stoletja so ameriške kraje začele obiskovati potujoče skupine, ki so izvajale različne nastope. Med njimi so bile tudi plesalke eksotičnih plesov, ki so bogato nakitene in v kratkih krilih med nastopi burile duhove, medtem ko so bile v normi nevpadljive barve ter nošenje korzetov. V 20. letih so začele plesati ob drogu v lesenih šotorih, da bi tako na nastope privabile širše množice. Kasneje so se ti nastopi preselili v bare, kjer so takšen ples vključile k burlesknim predstavam. V 80. letih so v striptiz predstave začele vključevati bolj akrobatske elemente. Fawnia Monday je znana kot prva inštruktorica plesa ob drogu na svetu, saj ga je v naslednjem desetletju začela učiti kot obliko umetnosti in rekreacije. Od takrat naprej je postal popularna oblika rekreacije in pa tudi tekmovalna disciplina. Trenira in nastopa se lahko na različne načine, npr. na seksualen, artističen ali pa bolj atletski. Čeprav v svetu plesa ob drogu obstaja mnogo tekmovanj, kot so »World Pole Sport Championship«, »U.S. Pole Federation Championship« in »Pole Art«, še ni postal tekmovalna disciplina na olimpijskih igrah. Medtem, ko je v svetu ples že priznan kot šport, njegova usoda kljub prijavi na Mednarodni olimpijski komite še ni znana. Popularnost plesa kot oblike rekreacije v Sloveniji vse bolj raste in zanimivo je, da imamo kljub majhnosti države studie prav v vseh večjih mestih. K nam je ples prišel nekoliko kasneje. 6
6
Prvi studio, kjer so ga začeli poučevati, je bil Mademoiselle v Ljubljani, ki sedaj deluje že deset let. Nedvomno so k priljubljenosti in širjenju na velike odre pripomogli tudi nastopi v oddaji Slovenija ima talent - Ekaterina Faskhutdinova, Duo Kamikateze, Anja Šivic in Tjaša Dobravec, ki je leta 2018 na šovu tudi zmagala. V Kranju deluje Pole studio M, pod vodstvom Maje Pirc. V tem studiu srečamo tudi našo sogovornico Manco Štritof, 19-letna Škofjeločanko, ki tam trenira, poučuje in se tudi udeležuje tekmovanj. V pogovoru nam je opisala svoje občutke in nam približala ozadje tekmovanj. Manca, kdaj si odkrila ples ob drogu? »Štiri leta nazaj, oktobra 2016. Pred tem sem pet let trenirala odbojko, vmes tudi hip hop. Vendar mi to ni bilo dovolj. Zgodba plesa ob drogu se je začela v Megacentru v Škofji Loki, kjer sem med različnimi možnostmi izbrala prav to vadbo. Od takrat naprej je to moja strast. Po enem letu sem se preselila v Pole dance studio M, kjer sem začela trenirati. Maja Pirc je res posebna plesalka in dobra inštruktorica.« Kolikokrat na teden treniraš? »Redne treninge imam petkrat na teden, vadim pa tudi izven tega okvirja, največkrat čez vikende. Ko se pripravljamo na tekmovanja, pa sem sploh stalno tam.« Omenila si tekmovanja, kdaj pa si začela tekmovati? »Začela sem spomladi 2018. Februarja istega leta sem prišla trenirat k Maji, ki je v meni prepoznala
potencial. Čeprav v našem studiu takrat še niso tekmovali, me je prav ona k temu spodbudila. Takoj sem bila za, saj sem bila nad vsem resnično navdušena. Ples ob drogu me je popolnoma posrkal vase. Za prvo tekmovanje sem se pripravljala tri mesece, kar ni veliko. Če se želiš zares dobro pripraviti, potrebuješ najmanj pol leta. Na svojem prvem tekmovanju v Beogradu sem zmagala. Bila sem presrečna in takrat sem spoznala, da imam dobre možnosti, da lahko tekmujem. Prvič sem doživela občutek nastopanja na odru in še naprej sem si ga želela doživljati. Tako kot vse plesalce, je to tudi mene zasvojilo.«
Ravno to sem želela vprašati. Katere smeri? »Prva je Pole Sport, kjer se na drogu izvaja čista gimnastika. Pri tem tekmujejo reprezentance, česar pri nas še ne poznamo. Pole Art je disciplina, ki jo plešem jaz. Pri tem moraš imeti izpiljene vse trike, tehnično morajo biti pravilno izvedeni in hkrati skozi ples poveš zgodbo. Estetsko mora biti vse skupaj zelo dovršeno, podobno kot pri ritmični gimnastiki. Potem pa je tu še Pole Exotic, kjer plešejo v petah. Ni nujno, da je ples erotičen, ampak visoki čevlji so obvezni - kot ''pointe'' čevlji pri baletu. Pri tej tehniki se izvaja bolj ''floor work'' (talna tehnika), na samem drogu je manj trikov.«
Po zmagi v Beogradu si bila še večkrat na stopničkah, kajne? »Ja. Po tekmovanju v Beogradu sem imela nastop na ''Pole Art'' tekmovanju na Hrvaškem. Takrat sem v Puli zasedla 3. mesto in bila zelo razočarana. Tega nisem pričakovala, saj sem bila ''vajena'' zmage, hkrati pa sem si želela, da je moj nastop popoln. Po tem tekmovanju sem se udeležila še enega – ''Pole Art Italy'', kjer sem zasedla sedmo mesto v elitni kategoriji mladih. Šlo je za mednarodno tekmovanje, kjer so tekmovale tudi Rusinje, Ukrajinke … Skratka dekleta, ki že zelo dolgo trenirajo, imajo izklesane mišice in ko plešejo izgleda, kot da nimajo kosti v telesu. Takrat sem se spraševala, koliko časa bom potrebovala, da sama pridem na takšno raven in kako dolga pot me še čaka. Lani novembra sem ponovno tekmovala v Italiji, skupaj s Tejo Burger, mojo drugo trenerko. Zasnova za moj nastop je bil motiv ''Dve Fridi'', po sliki Fride Kahlo, saj rada črpam iz drugih oblik umetnosti. Na tem tekmovanju sva zasedli 3. mesto.«
Kako pa se to ocenjuje? Na kaj gledajo sodniki? »Pri ocenjevanju poznamo različne kategorije. Najprej plesalke razvrstijo glede na izkušnje, leta in status (ali si še učenec ali že trener). Po tej razporeditvi imajo sodniki, ki so tudi sami vrhunski plesalci ob drogu, še razpredelnice za različne dele plesnih točk. Prva, ki se ocenjuje, je tehnika (kako čisto izvedeš vajo). Naslednja je moč, kjer se ocenjujejo različni liki. Potem pa je tu še fleksibilnost (koliko so plesalke gibljive). Pri Pole Artu ocenjujejo tudi, kako dobra je zgodba, katera glasba je izbrana in če se tvoj ples dobro ujema z glasbo. Včasih gledajo tudi na obleko. Tudi pri Pole Sportu so točno določeni zapisi – npr. kje morajo biti roke, noge, koliko časa moraš držati pozo ipd.«
Saj tudi ona pleše na drogu. (FKA Twigs je angleška pevka, igralka in vizualna ustvarjalka.) »Ja, tudi. Kakšno naključje. Ko poslušam njeno glasbo, se začnem premikati sama od sebe. Največ pa plešem na klasiko – npr. Satie, Debussy ... Čajkovski pa mi je sploh bog. Plesala sem na njegovo glasbo iz Hrestača, ampak takrat še nisem bila dovolj izpopolnjena za to. Sedaj čakam, da bom dovolj dobra, da spet poskusim. Zelo mi je všeč tudi izvajalka Sudan Archives, ki igra na 7
● Fotki: Boštjan Gunčar
Si na tekmovanju lahko nadeneš tudi kostume? »Lahko, vendar sama nisem največja oboževalka. Na tekmovanju, ki ga omenjam zgoraj, sva se s Tejo malo našminkali, v ozadju pa sem imela veliko sliko. Rada imam bolj subtilne in zanimive elemente. Ples ob drogu se na tekmovanjih razdeli v tri smeri.«
Na kakšno glasbo najraje plešeš? »Na tisto, ki me premakne. (smeh) Trenutno delam na koreografiji od FKA Twigs.«
7
violino in poje. Ima tudi nekaj etno primesi in močna besedila. Zelo je pomembno, kakšno glasbo si izbereš (da ni takšna, ki jo poslušajo vsi).
plesalk, tudi *kontorcionistov v cirkusih, in le-te vključila v nastope. Še naprej moram trenirati, da pridem na takšno raven in se še izboljšam.«
Torej - najprej izbereš glasbo. Kaj pa potem? »Potem izbereš gibe. Sama izvajam določene, ki so mi všeč in jih dobro izpeljem. V koreografiji naredim npr. 75% teh gibov, 25% pa je meni novih. Najtežje je nato izpopolniti nove gibe, da so na isti ravni s tistimi, ki jih že znam, in vse to izraziti v štirih minutah.«
sam, saj to vzame veliko več časa. Kadar imam slab dan ali pa je slabo vreme, moram samo sebe večkrat zmotivirati.«
Bi se s plesom ob drogu tudi profesionalno rada ukvarjala? Prvič sem doživela »Težko rečem. Veselje občutek nastopanja na najdem v nastopanju in odru in še naprej sem si ga učenju tečajnic (sem tudi trenerka začetnih skupin in želela doživljati. Tako kot vse otrok). To bi lahko počela plesalce, je to tudi mene zasvojilo. več ur skupaj, saj me napolni z energijo. Poleg plesa pa me zanima tudi smer mojega študija, torej diploKoliko pa obstaja teh figur, ki jih macija. Najraje bi združila oboje, Kako pa potekajo treningi? izvajate? Ali imajo imena? šport in diplomacijo.« Verjetno se najprej ogrejete … »Ja, imajo imena. Obstaja že veli»Začnemo z vajami za za moč. 15 ko knjig z opisi teh figur. Je pa res, da Praviš, da si trenerka otrok. Pri minut se posvetimo samo temu, tudi je to zelo mlad šport, ki se stalno katerih letih lahko otroci začnejo s zato, da se telo ogreje in se zažene no- spreminja, dopolnjuje ali pa izumlja. plesom? tranji motor. Seveda se pri tem pora- Tudi po državah se imena med seboj »Imamo skupino, v kateri so deklebljajo tudi kalorije, kar je pomembno. nekoliko razlikujejo.« ta od 6 do 12 let. Starejše pa ponavaPotem se lotimo raztezanja, ker moradi združimo z odraslimi skupinami. mo biti obenem močne in gibljive. Pa si lahko sama izmišljaš gibe oz. Otrokom se zdi to super.« Nato začnemo s treningom ob drogu. figure? Najprej ponovimo, kar smo se naučili, »Definitivno. Maja Pirc si je npr. že Da se lahko »zvirajo po štangi«? nato začnemo z novimi gibi in kombi- veliko gibov izmislila sama in so zao(smeh) nacijami. Treningi so odvisni tudi od krožili tudi drugod po svetu. Jaz se »Ja, tako kot smo se mi na igralih, skupine (na kakšni stopnji je). Na kontrenutno ne obremenjujem s tem, ker ko smo bili majhni. Ob tem, ko se lahcu še enkrat izvedemo vaje za raztezamislim, da še nisem na tej ravni. V na- ko visoko povzpnejo, igra še glasba in nje. Kadar grem v tujino, rada spoznašem svetu pride tudi do takih zapletov, jih spremlja dobra družba. Z otroki je vam druge oblike treningov, ki se jim ko npr. manj znana plesalka izumi nov drugačen način dela, saj ne moreš upotudi sama pridružim. Na Sardiniji imagib, ki ga nato tista bolj slavna vzame rabljati preveč tehničnih izrazov, zato jo celo tri studie, kar je za tako majhen za svojega. O tem sem nekoč govorila je vzdušje bolj igrivo. Če pa zopet priotok veliko. Kot učiteljica sem vodila s hrvaško plesalko, katere na novo iz- merjam z Rusinjami, so njihove osemtudi delavnice na Kanarskih otokih, na Fuerteventuri. Zelo smo povezani tudi umljene ključne gibe si je prilastila letnice neprimerljivo boljše.« (smeh) večja plesalka od nje. Taki primeri so s studii v Beogradu in Zagrebu.« zelo toksični. Jaz si raje predstavljam, Kako pa se ljudje odzovejo, ko jim Pa je dobro, da imaš prej že kakšno da so vsi dobri in prijazni. O plesu res poveš, da plešeš? Se mi zdi, da ne razmišljam v smislu vrednotenja, verjetno niso samo pozitivni predznanje oz. da si bolj gibljiv? odzivi, ali se motim? »Ne, vse pride s treningom. Vedno ker bistvo plesa ni tekmovanje.« »Ja, na začetku je bilo kar zanimije sicer dobro, če imaš neko osnovo, Si za svoje nastope sama pripraviš vo. Moji starši sprva niso čisto odomorda kakšno predizpozicijo iz otrokoreografijo ali ti pomagata tvoji bravali prvih treningov. Moram pa štva ali pa si jo podedoval. Kot otrok dve trenerki? reči, da na splošno ljudje okoli mene sem npr. trenirala gimnastiko, tako da »Maja mi je pred prejšnjim tekmovse skupaj dobro sprejemajo - sploh mi je nekaj tega zagotovo ostalo. Ko vanjem namignila, da bi si sama začezdaj, ko je ta ples tako popularen in sem videla, kako plešejo Ukrajinke, la sestavljati točke. Če bi to počela ves ga plešejo tudi zvezdnice, kot so sem najbolj zagrizla v gibljivost in vadila predvsem na tem. Ta estetika mi čas in bila prisotna na mojih treningih, Jennifer Lopez ali pa FKA Twigs. je tako lepa, čeprav se nekaterim zdi potem sama ne bi imela notranje moti- Tako ljudje spoznajo, da ta ples ni sagroteskna ali celo grda (veliko je zvi- vacije, ker bi bila navajena na pomoč. mo erotičen. Ampak konec koncev, jajanja in včasih poze res ne delujejo Kot drugo pa bi svoj slog nezavedno kaj pa je narobe z erotiko?« ● človeško). Pregledala sem tudi veliko prenesla name. Nočem pa postati posnetkov in nasvetov - ne samo Maja 2. (smeh) Težje je seveda delati Marša Malešič *
8
Kontorcionist - Zabavljač, ki svoje telo zvije in upogne v čudne in nenaravne položaje.
• R
A •
V »
NU
N
sak posameznik gleda na situacije v svojem odtenku, želim si le, da se tega zavedamo in skupaj stremimo proti svetlim tonom.«
Grafična oblikovalka Tina Nunar, Gorenjka v Ljubljani, prvotno doma iz Pristave pri Tržiču, verjame, da vsak od nas sledi svoji zgodbi uspeha. Pomembno se ji zdi, da se čim manj primerjamo z drugimi. Sama se rada opominja, da so tudi drugi enkrat morali narediti prvi korak: »Morda je včasih bolje, da si sami utremo pot in na tak način zagotovo pridemo do ljudi, s katerimi želimo sodelovati in ustvarjati v skupni smeri.«
● Fotka: osebni arhiv
Na začetku iskanja svoje vloge na planetu si je želela (p)ostati športnica in še danes teče in miga v to smer, zraven pa na polno ustvarja. Letos si je zadala, da odteče svoj prvi maraton: »Evo, zdaj ko sem povedala, se bom pa prav zares morala prijaviti.« Zase pravi, da ve, kdo si želi biti, a obenem ne ve, v kolikšni meri ji to uspeva. Je ustvarjalna duša, ki tava med črnim in belim. Svet želi razumeti iz večih odtenkov sivine ter živeti v njenih harmonijah. Živijo, Tina! Pred najinim intervjujem sem te malce poguglala in ugotovila, da si prav tako bivša sotrpinka iz Gimnazije Kranj. Kako te je pot po gimnaziji zanesla v oblikovalske vode? Kje si nadaljevala svoje izobraževanje? »Sotrpinka, všeč mi je. V bistvu mi je bolj zanimivo vprašanje, kako me je pot iz oblikovalskih voda zanesla na Gimnazijo Kranj. Po osnovni šoli sem sicer naredila sprejemce za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, saj sem vedela, da v življenju želim ustvarjati, ne pa še točno, kaj. Zato sem poslušala vse ''pametne'' ljudi, naj grem s svojimi lepimi ocenami na gimnazijo, kasneje pa naprej na umetniški faks, če me bo to še veselilo. V tistem času je trpelo moje iskanje smisla v umetnosti. Sem pa v tistem obdobju našla svoje najboljše prijatelje med sošolci, s katerimi se še danes veliko družimo. Zato ne morem reči, da mi je žal za izbiro šolanja, teh prijateljev namreč ne zamenjam za nič. Ko sem se rešila vseh teh gimnazijskih predmetov, sem se odločila za Fakulteto za dizajn v Trzinu, kjer me je pritegnil predmetnik vizualnih komunikacij. Po opravljenih sprejemnih nalogah je bilo ogromno risanja, slikanja, ustvarjanja in treniranja vizualnega izražanja. Po diplomi se nekako še nisem čutila dovolj pripravljeno za samostojno poklicno pot, želela sem si namreč novih izzivov. Tako sem vpisala magisterij 9
na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Na akademiji smo dobili veliko možnosti za sodelovanje s študenti iz ostalih faksov, projekti so bili raznovrstni, celoten pedagoški proces je potekal bolj individualno. Za zadnji zimski semester sem se prijavila na izmenjavo v Španijo, na Escuela Superior de Arte del Principado de Asturias. Zadala sem si izziv, da se naučim špansko, kar mi je uspelo. Naučila sem se tudi biti sama. Na našem faksu ni bilo veliko Erasmus študentov, Španci, vsaj moji sošolci, pa niso bili najbolj zanesljivi, tako da sem Asturijo raziskovala sama. Prijazni lokalci so mi povedali, kam naj grem, in tako sem si sončne petke po faksu rezervirala za izlete. Bosa sem hodila po obali, plezala ob slapovih, lezla na hribe, da sem lahko opazovala lepe razglede, veliko sem tudi tekla ali pa samo sedela s kavo na klopci in opazovala ljudi. Naučila sem se, da si moram sama narediti tako, da mi bo fajn. Zdaj me do konca študija loči le še magistrska naloga. Potem bom magistrica oblikovanja vizualnih komunikacij, a zame je to le naziv končanega poglavja učenja na univerzi, izobraževanje se zame ne bo nikoli nehalo.« Kljub temu, da še vedno študiraš, imaš za sabo že kar nekaj zanimivih projektov. Pri kakšnih projektih najbolj uživaš? »Zdi se mi, da ima vsak projekt svojo uživaško stran. Največjo ''žurko'' imam pri oblikovanju plakatov, kjer se igram z vizualizacijo sporočil. Če pa je v igri še ''deadline'' - do jutri, je stvar še toliko bolj zanimiva. Manj časa, ko imam za oblikovanje, hitreje šibajo ideje. Obožujem delo, kjer sem kritik sama. Po končanem oblikovanju sicer vedno pride moment, kjer se zamislim, kaj bi lahko naredila bolje, ampak recimo, da s tem treniram svojo perfekcionistko Tino, da ji rečem, da je OK tako, kot je. Drugič bo pa boljše. In tako je res vedno boljše.« Sodelovala si tudi s Trainstationom v Kranju, kjer 10
Vsak posameznik gleda na situacije v svojem odtenku, želim si le, da se tega zavedamo in skupaj stremimo proti svetlim tonom.
Kako poteka tvoj ustvarjalni proces in katerih računalniških programov se največ poslužuješ pri svojem delu? »Moj ustvarjalni proces se ponavadi začne pri enostavnem sporočilu in se nato širi v kompleksne misli, povezave, asociacije in se spet zaključi pri enostavni rešitvi. Začnem s praznim listom, svinčnikom in radirko. Hitro poprimem tudi za mojo Lennon skodelico s črno kavo ali pravim čajem, pa ne da rabim poživilo - bolj zaradi rituala, in ustvarjam. To je idealen scenarij, večkrat pa dobivam ideje tudi spontano - takrat pišem stvari v beležko na telefonu ali karkoli je pri roki. Skice nato prenesem na digitalni papir v Adobe Illustratorju. Ta mi je najljubši, saj mi kasneje dopušča največ možnosti za spreminjanje formatov. Rada uporabljam tudi enostavne linije in ploskve. Seveda po potrebi za oblikovanje drugačnega vizualnega sporočila uporabim tudi Photoshop, v kolikor pa gre za oblikovanje besedila, pa InDesign. Kombinacija je odvisna od projekta.«
Letos si oblikovala svoj koledar. Imajo motivi kakšno rdečo nit? »Res je, letos oz. lani sem se prvič lotila oblikovanja koledarja. Nastal je kot nekakšna združitev darila za bližnje in oživitev mojih misli. Izbrani motivi so povezani z besedilom, ki predstavlja pozitivno vodilo v življenju. Misli, za katere menim, da je prav, da kdaj na njih pomislimo. In če nam visijo na steni, en mesec vsaka, jo bomo zagotovo vsaj enkrat pogledali in se malo zamislili. Ideja o širši prodaji koledarja se je pojavila šele kasneje, ko sem videla, da je kar nekaj zanimanja. Zaenkrat še nimam svoje spletne strani, tako da naročila pobiram kar v zasebnih sporočilih. Pozitiven ''feedback'' na koledar pa mi je dal pogum, da bi v tiskano obliko spravila tudi svoje ostale izdelke in jih ponudila širši javnosti.«
Grafično oblikovanje torej obsega precej različnih področij. Kakšna bi bila zate idealna služba? »Moja idealna služba je tista, kjer čutim, da mi znanje grafičnega oblikovanja služi kot orodje pri realizaciji vrednot, v katere verjamem. Sebe vidim kot osebo, ki razmišlja ustvarjalno. Rada iščem asociacije med stvarmi in pretvarjam sporočila v vizualno obliko. Te svoje lastnosti želim kar se da dobro usmeriti in izkoristiti. Ko mi to uspeva, sem srečna. Zavedam se dogajanja na planetu, klimatskih sprememb, vplivov kapitalizma, socialnih stisk, nestrpnosti, ekoloških problemov, izkoriščanja živali, planeta in ljudi, pomanjkanja stika samih s sabo, hkrati pa tudi neverjetnega potenciala človeka pri reševanju teh problemov. Zato si želim, da bi moje delo kakorkoli vplivalo na pozitivne spremembe v svetu. Pa naj bo to ozaveščanje o dogajanju, s plakati, knjigami, reciklirano embalažo,
smo lahko v sklopu Ulične galerije videli razstavo tvojih del. Opiši, kakšna zgodba se skriva za njimi. »Za Ulično galerijo sem izbrala dela, ki so bila bolj kritično zgovorna. Z ilustracijami sem izpostavila aktualno problematiko, ki jo vidim v družbi. Vendar pa gledalcu vedno dopuščam možnost, da si jo razloži po svoje in najde svoj odgovor. Menim, da se v vsaki kritiki skriva priložnost, ki lahko premakne situacijo na nasprotno stran sivine – v tem primeru iz temne na svetlo. Rada se igram z odtenki ''dobrih'' in ''slabih'' strani, saj v svetu nikoli ni le enega ali drugega. Vsak posameznik gleda na situacije v svojem odtenku, želim si le, da se tega zavedamo in skupaj stremimo proti svetlim tonom.«
grafično podobo okolju prijaznih izdelkov … Seveda bodo to mikro premiki, a važno, da (se) premikam. Ali bo to moje delo v kakšnem podjetju, studiu ali kot freelancerka, bomo pa še videli. Verjamem, da se bom (z) našla.« Kakšni pa so tvoji cilji za prihodnost? »Moji cilji za prihodnost niso nujno povezani s kariero. To je le ena stvar, v kateri v življenju uživam. Vem, da imam še marsikaj za raziskati, se naučiti in razumeti. Lahko bi rekla, da je to moj cilj - izkoristiti potenciale, ki jih imam, ter čim bolj zaužiti in spoznati življenje.« Od kod ponavadi črpaš navdih za svoje delo? »Bom rekla sivo in dolgočasno iz življenja. To pa ni nikoli dolgočasno, v njem navdiha ne bo nikoli zmanjkalo. Vedno bom imela kaj za povedati.« Se ukvarjaš še s kakšno drugo vrsto umetnosti poleg grafičnega dizajna? Kaj še rada počneš v prostem času? »Če je umetnost iti v enem letu na čim več koncertov in ne porabiti vseh prihrankov, potem ja. Obožujem občutek na večjih rock koncertih. Lahko si misliš, kakšno je bilo lansko leto za nas, koncertne navdušence. Poleg skakanja na koncertih v prvi vrsti, pa je moj najljubši hobi šport. Individualen, kjer sem tekmica sama s sabo. Rada sem vsakič boljša in dajem vse od sebe. Takrat ni pomembno nič drugega. Daljši tek pa mi predstavlja neke vrste meditacijo. Še nekaj, v čemer res uživam, je gledanje dokumentarcev ali branje poljudno znanstvenih knjig. Vsakič sem fascinirana, ko izvem kaj novega o planetu, živalih, ljudeh. Svet je res neverjeten! Dokler sem tu, se želim čim več naučiti.« Tvoji dizajni se mi zdijo zelo zgovorni. Kako bi opisala njihovo sporočilnost? »Me veseli. To pomeni, da služijo svojemu namenu. V svoja dela rada podtaknem neko sporočilo, ki ga predstavim z enostavnimi ilustracijami. Za
Iz omare
Mir se začne na našem krožniku
Miselnost
komunikacijo namesto besed uporabim vizualni jezik. Sporočilnost je seveda različna. Vsako delo nosi svojo zgodbo, važno je le, da govori. Lahko gre za kritiko, nasvet, šalo, karkoli, pomembno mi je, da v gledalcu zbudim neko misel. Misli pa so gonilo dejanj. Zame je to ene vrste svoboda govora, da lahko
ustvarjam vizualne komentarje in na tak način komuniciram z drugimi.« Tina, hvala! Upam, da tvoja sporočila dosežejo čim širšo publiko! ●
Špela Vovk 11
● Avtor: Polona Zaletel i arhiv sebn
Fo tka :o
●
K
ost v grlu K Z ČRT ŠTRUBELJ
»
di se mi, da ko te nehajo zanimati mnoga različna področja, velik del tebe umre.«
Črt je 19-letnik, razprt med poezijo, fotografijo, dizajnom in aktivizmom. Kranjčan, ki trenutno živi v Ljubljani in študira industrijsko oblikovanje na ALUO. Zanima ga umetnost in njena vloga pri oblikovanju družbe, kako se družbeno stanje odraža v umetnosti, hkrati pa tudi intimen odnos umetnika do bralca, gledalca, poslušalca in uporabnika umetnosti. To je tisto, kar ga zanima tudi pri pisanju pesmi - kako vplivi družbe pronicajo skozenj na papir, v elektronsko beležko, kako njegove pesmi lahko vplivajo »na tiste tri bralce ali občasno na tistih ducat poslušalcev«. Črt pravi: »Že celo življenje ''begam'' med stvarmi, ki me zanimajo, in upam, da bo tako še naprej!« In razloži: »Zdi se mi, da ko te nehajo zanimati mnoga različna področja, velik del tebe umre.« Tako je Črt med poletjem našel nov hobi – mizarstvo. Kako je biti študent v času epidemije? »Bolj kot da bi bil na faksu imam občutek, kot da delam nek ''online'' tečaj v smislu ''duolinga''. Ne glede na to, da sem občasno rad sam, mi družba daje ogromno energije za ustvarjanje, tega med ''online'' poukom pač ni. Ampak na žalost se vsega prehitro privadimo ...« Ali se še vedno ukvarjaš z okoljevarstvom? »Še se ukvarjam. Trudim se, da v vsakdanjem življenju čim bolj zmanjšam svoj vpliv na podnebne spremembe. Vedno bolj se mi zdi pomemben pogled na ekološko krizo skozi lečo kapitalizma in iskanje rešitve zunaj le-tega. Ekologija se mi ne zdi več le empatična drža v odnosu do narave, pomembna je tudi 12
empatija do soljudi. Na primer, indoktrinirani smo v sistem, ki pravi, da je ekologija posledica individualnih odločitev. Vsaj meni se zdi očitno, da v 21. stoletju, z vsemi pridobitvami, nihče ne bi smel živeti v revščini, ne glede na vse. Prav tako v 21. stoletju nihče ne bi smel stradati in umirati zaradi podnebnih sprememb in uničevanja ekosistemov.« O fotografskem delu in umetnosti? »Moja fotografija se razvija skupaj z mano. Fotografiram preprosto to, kar se mi zdi fotografiranja vredno - navadno ljudi, ki so mi blizu, in kraje, ki name pustijo vtis. Fotografija se mi zdi pomembno orodje spomina, ker ima neverjeten vpliv na naše doživljanje preteklosti. Zdi se mi pomembno, da ne fotografiram le veselih trenutkov, krajev in ljudi, ker bi se lahko hitro ujel v past poveličevanja spominov. V preteklosti sem precej več ustvarjal in se družil. Zdaj poskušam svoje življenje čim bolj prilagoditi razmeram. Rad bi se še naprej umetniško razvijal in izobraževal, kar poskušam kljub temu, da je epidemija to nekoliko upočasnila. Do umetnosti imam zelo intimen odnos. Pišem in fotografiram primarno zase. Če pa kdo prebere kakšno mojo pesem ali vidi mojo fotografijo in se ga ta dotakne, mi to veliko pomeni.« O svetu in pomladi, ki prihaja? »Smo v situaciji, o kateri se bo še dolgo pisalo. Na splošno pa se mi zdita posebej problematični podnebna kriza in naša pasivnost na tem področju. Pomlad me mogoče nekoliko naivno navdaja z optimizmom. Upam, da bo ta pomlad do mene bolj prizanesljiva, kar se tiče mojih alergij na cvetni prah. Upam, da bom letnik lahko zaključil v živo, šel v lokal na pivo in na kakšen koncert.« Ana Žunič
Nelumbo nucifera Časovnica gre od števila do števila odkar pomnimo Nelumbo nucifera Življenje je šahovnica kmetje s svojimi črkami in števili Nelumbo nucifera Črnobeli ne rožnati sivi ne zeleni in točkovno izgubljeni Nelumbo nucifera od rojstva do smrti V delti, v mlaki, plavajoči med drekom Nelumbo nucifera Ne nauk ne materialistična zabloda Nelumbo nucifera. Ne mrtvi, ne živi, Ne lum bo nu ci fe ra Nelumbo nucifera Nelumbo nucifera. *** Veliki rdeči polkrog, tam na zahodu, in meglice in midva in veliki rdeči polkrog. Gledališče posmeha Gledališče je prazno. Gledališče čez leta? Gledališče je prazno. Igralci so blazni in stoli? Stoli so vlažni, gledališče - ni veta. Gledališče je prazno! Kje so gledalci? Gledališče je prazno, direktor pometa.
NAPOVED novE pesniškE zbirkE, izdanE pod okriljem Layerjeve založbe v letu 2021 Naslovna tema: Reke Zadnji datum za oddajo: 1. 4. 2021 Pesniška zbirka bo izdana 1. junija, ko obeležujemo Mednarodni dan reke Save. Tako kot naše mesto na skali že stoletja objemata reki, želimo v Layerjevi založbi zaobjeti vprašanja o vseh rekah prihodnosti in s pomočjo šumenja vaših verzov ustvariti nov prostor, ki odpira dialog o okoljski problematiki. Poziv poetom in poetinjam je vseslovenski, želimo si, da bi se v vaših verzih zrcalili mali in veliki vodotoki, tisti z brzicami ali mirnim, jasnim tokom; naj vam bodo blizu ali daleč. Ideje za stihe naj navdihnejo vodni tokovi, ki odnašajo slabo in dobro - eni v Jadransko, drugi v Črno morje. Kje so meje rek? Kje so meje dobrega in slabega? Na javnem pozivu smo pesnike in pesnice povabili k oddaji pesmi o rekah pisanih v jeziku bolečine ali ljubezni. O rekah, ki spremljajo odhajanje ljudi, vračanje ptic, ki dajejo zavetje vsemu, kar ostaja med bregovi. O vztrajanju, nenehnem toku tudi takrat, ko svet zgoraj zamrzne in obstane. O samotnih varuhih rek in rekah, ki varujejo skrivnosti, videne na popotovanju do izliva. O vsem, kar brbota pod gladino, in tistem, kar se za trenutek prikaže v meglicah nad vodo. O deročih pomladnih rekah, ki počistijo, temnih jesenskih rekah, kjer v blatnem mulju domujejo spomini, in usodi rek, ki zazidane obstanejo.
Način prijave: Na elektronski naslov ana.zunic@layer.si nam do 1. 4. 2021 pošljite do 3 pesmi, napisane v slovenskem jeziku.
13
● Fotka: Urška Medved
Saša L O N Č A R
»Orka, bodeča neža, ocean pa fen v glavo in neskončna peščena pokrajina …«
S
aša Lončar. Oseba neopisljivih razsežnosti. Mama. Mentorica. Sopotnica. Pedagoginja. Ustvarjalka. Upornica. Vila. Borka. Vijolična v vseh svojih odtenkih. Siva celica nad levim ušesom. In še kaj. Prvič sem jo srečala, ko moj dolgoročni spomin še ni bil popolnoma izoblikovan, saj sem štela rosna štiri leta. Najin prvi stik poznam le iz njenih pripovedovanj. »Na vajo so mi pripeljali eno majhno bitje s prevelikimi očmi in srebrnim čopkom na čelu in takoj sem vedela - ta je iz vesolja!« In takrat je bilo zapečateno - sprva mentorstvo, ki se je kasneje prelilo v prijateljstvo. Razvoj KD-ja – prvo zasejano zlato seme Poznanstvo, ki traja že več kot 20 let, je zaznamovala posaditev. Posaditev majhnega zlatega semena v gredico KD Qulenium, platforme za nas - nadebudna majhna semena, ki jo je Saša dobro pripravila in jo skrbno neguje, raziskuje ter razširja še danes. »Spomin. Zelo zamegljen, pa tudi ne vem, če je bil prvi, ker
14
imam zelo selektivnega in se mi največkrat zdi, kot da se vsi te nastopi in vaje dogajajo prvič. Najbrž zato, ker se med nami spleta energija povezanosti, iskrenosti, pripadnosti, čistosti, trenutki pa so tako očarljivi in čarobni, da nas ta ''zaresnost'' združi v univerzalno celoto, ki je vsakič znova edinstvena in neopisljiva. Tako nekako doživljam svoje delovanje ... Še sreča, da je vsak proces tako svojstven, da lahko ohranjam ta ''prvi'' efekt, če ne bi že zamenjala svoje poslanstvo za kaj bolj plemenitega.« Podala se je v takrat svetu še neznane vode - raziskovanje domišljije prek giba. Iz njenih pripovedovanj se spomnim, kako težko je bilo na začetku. Zavrnitev za zavrnitvijo. Boj za bojem. Spomnim se tudi naših vaj prvih nekaj let, v majhni telovadnici s starim razcvetenim parketom, ki se je rad zaril pod nohte, z nogometaši, ki so v predelno steno naše majhne telovadnice v »luknje« brcali žoge in se nam posmehovali. Koliko moči, želje in
zaupanja je bilo potrebnega v lastno delovanje. Za koga? Za tista majhna semena. Da bi jih naučila, da bi jih obdarila, da bi jim predala delček sebe. »Kdo je otrok? Egoistično in egocentrično ''derište'' z neverjetnimi kapacitetami sprejemanja in raziskovanja sebe in okolice. Nekdo, ki nas spomni, kako nesmiselno živimo po pravilih v lastnem ujetništvu. Nekdo, ki nam stopi na živec s svojo iskreno reakcijo trenutnega čustvovanja in nas v naslednjem trenutku tako močno ugrizne, da popustijo vsi nesmisli in smisli v naših trdnih odločitvah. Otroci so suvereni vodniki skozi nepredvidljive in kompleksne svetove in so tiste drobne iskrice, ki nas znajo tako tankočutno opeci in opozoriti, da si lahko upamo sesti v peskovnik in si metati čisto pravi pesek v oči. Kaj je otrok? Filozof Lohn Locke pavi, da je otrok tabula rasa in se do neke mere z njim strinjam, obenem pa mislim, da je otrok naš vodnik pri pridobivanju izkušenj na dolgem življenjskem
● Fotka: osebni arhiv potovanju. Vsak posameznik je univerzalno bitje, kateremu smo dolžni pomagati premagovati ovire in odgrinjati zastore, mu omogočiti platformo za raziskovanje in ga spremljati v vsej njegovi nerazumljivosti preko čutnih zaznav. Otrok je najbolj prefinjeno zrcalo in je neprecenljiv učitelj.« In nam otrokom je naredila to prečudovito platformo. Preko edinstvenega načina delovanja in poglobljenega razumevanja otroške mentalitete nas je popeljala v drugačen svet. O tem, da je vsak svoj lasten individum, kroječ svojo lastno pot Pri 13-ih sem doživela hudo poškodbo. Prenehala sem trenirati karate, prepovedali so mi tek in gibaje. Tudi ples bi moral ostati na seznamu prepovedanih stvari, a ni. Zakaj? Zato, ker je Saša na mojo poškodbo pogledala iz drugega zornega kota kot večina in mi s tem vlila upanje. S svojim individualno usmerjenim pristopom mi je dala
priložnost za raziskovanje mej zmožnosti. S tem mi je dala vedeti, da ples ni le gibaje po prostoru, temveč je mnogo več. Je zgodba, je občutek, je konstantno premagovanje strahu, pa četudi premakneš le mezinček in po odru hodiš le v ravni črti. Naučila me
Otroci so suvereni vodniki skozi nepredvidljive in kompleksne svetove in so tiste drobne iskrice, ki nas znajo tako tankočutno opeci in opozoriti, da si lahko upamo sesti v peskovnik in si metati čisto pravi pesek v oči.
je, da nismo vsi narejeni za vse. Vsak ima svoje močne in šibke plati, a znotraj umetniškega raziskovanja prav vsak lahko najde svoj izraz, pa naj bo ta usmerjen v tehnični gib, performans, glas, igro ali kostum. Le misli moramo odpreti za vse te neskončne
oblike ustvarjanja in zaupati v to, da je vsak svoj lasten individum. »Kaj je misel? Naš vrhovni vodja, najmočnejša energija in najbolj intimen prostor v celem vesolju. Skupek njih tvori raznobarvnost in nam omogoča pobarvati se v različne barve in odtenke.« Indija – biti norec je najvišji kompliment »Saša, ti si nora!« »Ja, vem, hvala!« Biti norec je največji kompliment. Za norost je potreben pogum. In njeno pogumno in noro dejanje se je zgodilo l. 2007, ko se je z gručo najstnikov odpravila na gostovanje v Indijo. Mesece prepričevanja staršev, planiranja, ustvarjanja predstav, nabiranja sponzorjev je obrodilo sadove in decembra so se odpravili na pot, ki je zaznamovala prav vsakega izmed njih. »Indija … Indija se mi je zgodila iz službenih razlogov, nikoli nisem imela ideje, da bi romala po Indiji zaradi nekih duhovnih spoznanj. Odločitev za 15
● Fotka: Matija Lukić
potovanje je bila zelo praktične, V Sloveniji smo jih vsi navdušeno po prihodu domov, po minulem letu, življenjske narave - gostovanje na čakali, da nam povejo o njihovi nori sem ugotovila, da moja indijska izkuvelikem mednarodnem festivalu pustolovščini. Vrnili so se vsi pisani šnja ni bilo le učenje plesa indijskih odrske umetnosti v najgršem in porisani (s kano po rokah) in nas s otrok, temveč mnogo več. mestu New Delhi v Indiji. Izkušnja podobami, ujetimi v objektiv kameKorak pred menoj je bila zelo dragocena. Naučila me re, zastrupili z željo po tem, da bi tuje marsičesa in v meni prebudila di mi - generacijo mlajših - nekoč Indija je le eden izmed primerov, otroško radovednost, ki je ni moč lahko odpotovali v Indijo. ki dokazujejo dvoje. Verjeti v izpolpreusmeriti, ampak jo je potrebno Potovanje v Indijo je nagrada. njevanje najglobljih želja in poraziskati. Indija je membnost biti dva korak vsakič znova moja pred učencem. nova priložnost za Slednjega sem se začeodkrivanje in la zavedati pred časom, Kaj je svoboda? Če sprejemanje novih povezano pa je z majhpobrskam po svojih mislih zaznav. Tam čas teče nim dogodkom nekaj let in spominih, bi lahko rekla zelo počasi in toplo, nazaj. Bilo je pri okoli takole: bosa stopala, skok v ocean, ljudje delujejo preko 13. letih, na zadnji vaji energetske komunikapredrznost, nevarnost, adrenalin, pred solo tekmovanjem cije, kar pa ni nujno, OPUS. Nekaj mi ni šlo spontanost, vonj po neznanem, ujet da je vedno prijetno. V ravno najbolje in s Sašo trenutek … tej neizmerljivi in sva prišli v konflikt. Tako nedefinirani deželi se močan, da sem jaz, oseba, največkrat počutim ki svoje jeze ni pokazala zelo varno in sproščeravno velikokrat, sredi Nagrada za trdo delo, vztrajnost, vaje vsa vihrava zaloputnila vrata in no, omogoča mi biti sama s seboj, moč in pogum. In pri dvajsetih sem brez pozdrava jezno odsopihala ven. obenem pa z milijoni drugih, od bila Indije deležna tudi jaz. Preko Marsikateri pedagog bi me zmerjal, prihajajočih do odhajajočih, na predhodno ustvarjene vezi se je po- okregal, a Saša me je pustila. Pustila različnih duhovnih ali pa fizičnih nudila možnost dvomesečnega pri- me je, da sem izrazila svoja čustva. potovanjih. Vsakič, ko jo pravništva in jaz sem bila tista, ki jo Vedela je, da je čas, da se naučim izrazapustim, vem, da se bom zopet je Saša izbrala in poslala nanj. Pred ziti jezo. S svojim neizmernim poznavrnila. Name deluje vabljivo. odhodom je bilo moje zavedanje, za- vanjem psihološkega ozadja me je s Vsakič, ko se potovanje konča, mi kaj je poslala ravno mene in zakaj pomočjo pravih načinov pripeljala do pusti novi nastavek za ponovno potikanje po čudovitem.« ravno takrat, še megleno. Kasneje, tega, da sem jo, globoko zakopano in
16
zatirano, končno prebudila in mi pustila, da jo izrazim in z njo delujem. Korona »time« - tukaj in zdaj - upor Izraziti se. Verjeti. Upirati. Delovati. Ustvarjati. »Kaj je upor? Upor je višji razvojni nivo, ne glede na starostno obdobje, barvo kože, spol, okolje ... Vsi moramo biti uporniški, v nasprotnem primeru se lahko kar spremenimo v žive predmete in služimo za okras, če smo dovolj estetski. Uporništvo je temeljni gradnik pri oblikovanju lastne osebnosti. Bolj smo uporniški, bolje se zavemo sebe, svoje moči, želje, emotivnih stanj, in na ta način pridemo tudi do uresničenja lastnih sanj. Upirati se moramo že zelo zgodaj in vedno z razlogom, le tako bomo lahko stopali po zahtevni življenjski poti.« Lani je cel svet ostal zaprt. A kljub temu je KD Qulenium, s Sašo na čelu, kot eno izmed redkih plesnih društev v Sloveniji izvedlo festival Kalejdoskop. Po ponovnem odprtju dejavnosti smo imeli natanko štiri vaje do nastopa. Festival je moral biti
izveden z omejenim številom publike in zgolj na zunanjih površinah … In izpeljali smo ga. Saša je s svojo iznajdljivostjo in odločitvami tukaj in zdaj zagnala akcijo. Sklicala je celo ekipo in ustvarila nekaj nepredstavljivega. Festival, trajajoč tri vikende, zajemajoč vse njene skupine, tako kranjske kot ljubljanske otroke. Tudi profesionalnih predstav ni manjkalo. S tem je dokazala, da se da. Kljub omejitvam, kljub zaporam, preprekam, dvomom in strahu. »Kaj je strah? Strah ima, kot vse stvari, dve plati - ena te v zmagovalca spremeni, druga pa te ugonobi.« Za piko na i smo po treh vikendih festivala spakirali kovčke in se opravili na ustvarjalni tabor Mašun 2020. Mašun – domovanje svobode in škrata Kulčija* »Celo leto čakaš, da pride, in ko pride, prehitro mine« je moj zapis o taboru, ki sem ga kot otrok obiskovala do 15. leta. Ko sem jih napolnila 18, pa sem na njem že poučevala. Če bi morala opisati raj, je to to. Tabor – prostor, kjer mlade duše raziskujejo svojo domišljijo 24 ur na dan, se prelivajo z gozdnimi škrati in plešejo z vilami po travniku. Ustvarjalni tabor brez
primere. Ko prvič okusiš njegove magične razsežnosti, te zasvoji. In ostaneš, dokler lahko. Pa še dlje. Prostor, kjer si v ponedeljek lahko žaba, ki govori jezik miši, spet naslednji dan pripluješ na vesoljski ladji iz planeta Čirituki, da bi zemljanom razložil pomen prijateljstva. Mašun je svoboda. »Kaj je svoboda? Če pobrskam po svojih mislih in spominih, bi lahko rekla takole: bosa stopala, skok v ocean, predrznost, nevarnost, adrenalin, spontanost, vonj po neznanem, ujet trenutek … To lahko označim kot malo piko v ogromnem prostoru, ki naj bi bil namenjen svobodi …« V toku poti najinega poznanstva se je zgodilo marsikaj, od tega, da sem prišla kot majhen otrok s prevelikimi očmi, do obiskov pri njej na morju, skupnega žuranja ... V teh letih sem postala del te velike pisane Qulenium družine, ki se širi in krči, skupaj potuje v vesolje, premaguje ovire, raziskuje norost in verjame v drugače. »Odgovori so aktualni samo za tukaj in zdaj 16. 2. 2021 do naslednje misli, ki je aktivirana s strani izpraševalca …« ● Urška Medved
● Fotka: osebni arhiv
*Škrat Kulči je domišljijski lik, škrat, ki domuje na Mašunu in je simbol tabora.
17
GLASBA V MESTU
»Odločnost je odlika, ki mi pomaga tako v glasbi kot v privatnem življenju. Ko se za nekaj odločim, me nič ne odvrne od cilja.« Pozdravljen, Aleks. Kitarist iz Kranja. Zakaj misliš, da je toliko dobrih kitaristov ravno iz tvojega mesta? »Veseli me, ko nas nekdo označi za dobre!« Kaj so tvoje najboljše odlike kot glasbenik in oseba? »Odločnost je odlika, ki mi pomaga tako v glasbi kot v privatnem življenju. Ko se za nekaj odločim, me nič ne odvrne od cilja.« Ali v glasbi zasleduješ kak cilj? Kakšne so tvoje sanje, ambicije ali vizija? »Cilj je postaviti glasbo na prvo mesto. Nikakor ne želim, da bi moral čas za ustvarjanje prilagajati ostalim obveznostim. Sanje pa so že od samega začetka igrati na velikih odrih za še večjo publiko in na glasbeni sceni pustiti svoj pečat.« Praviš, da si tudi ljubitelj čolnov. Kaj to pomeni, jih zgolj občuduješ ali jih zbiraš oziroma kupuješ? Zakaj ravno čolni in kje se je začela ta ljubezen? »Čolni so mi bili zanimivi, že ko sem bil mali fant in sem jih opazoval ob večerih na obali. Ko sem se prvič peljal s čolnom, sem bil čisto prevzet, saj dobiš občutek, kot da te nihče ne more ujeti. Dve leti nazaj sem naredil tudi izpit in že nestrpno čakam poletje, da se lahko zapeljem kakšen krog. Zaenkrat še nimam svojega čolna, ampak je v planu, ko bo dovolj cekinov.« Kako na tvoje ustvarjanje vpliva zima? Deluješ mi kot bolj poletni tip. »Res je, sem poletni tip, ampak mi paše tudi zima, saj več časa preživim doma in najdem čas za ustvarjanje. Poleti uživam in večino časa preživim s prijatelji, povsod me je dovolj. Pozimi pa se umirim in pišem skladbe o norčijah, ki smo jih zganjali poleti.« Igraš v skupini Škis, ki je sad letošnje karantene. To je dobro, ker pomeni, da se v teh težkih časih rojevajo tudi dobre stvari. »Škis je najboljša stvar, ki se mi je zgodila med karanteno. Z basistom, pevcem, klaviaturistom in bivšim bobnarjem smo se spoznali že pred enim letom, a skupina takrat še ni delovala. Lanskega maja pa so se stvari poklopile, saj se nam je med iskanjem novega bobnarja javil Martin Doljak, ki je dokončno vzpostavil klimo banda. Brez njega bi verjetno še vedno tičali v kakšni kleti. Srečo smo imeli, da je korona malce popustila in smo lahko vadili.« 18
Zakaj Škis? »Z družino radi igramo tarok in tisti večer, ko smo se s fanti dopisovali, kako bi nam bilo ime, sem ga ravno igral. Seveda sem izgubil, saj sem stalno gledal v telefon in nisem spremljal igre. Za kazen sem moral narediti 100 sklec in vmes me je zadelo, da bi nam lahko bilo ime Škis, ki je najvišja karta pri taroku.« Imeli ste tudi nekaj menjav, kaj ni bilo v redu? »Vsem bivšim članom ni zneslo časovno, saj jim band ni bil na prvem mestu. Zato je prišlo do nekaj menjav, da smo se našli člani z enako veliko željo. Žal pa nas je zaradi pomanjkanja časa zapustil tudi klaviaturist. Trenutno iščemo novega.« Lahko na kratko predstaviš ostale člane? »Martin Kikelj Bedenčič na vokalu je nestrokovnjak za ljubezenska razmerja, Luka Zabret na basu je gorenjski gavnar in Martin Doljak na bobnih je najmlajši in najstarejši član banda.« Igrali ste na Špil ligi, kakšni so bili pogoji za nastop? S kakšnim repertoarjem ste nastopili? »Špil liga je bila super, saj smo Škisi po manj kot enem letu delovanja že stali na velikem odru Kina Šiške, kar ti požene strah v kosti. Nastopili smo s tremi avtorskimi komadi, nismo pa pozabili na dve slovenski priredbi skupin Big Foot Mama in Mi2. Presenetili smo sami sebe, saj ni preprosto zavzeti tako velikega odra.« Kako vam je šlo v Špil ligi, s kom ste se najbolj razumeli in kakšne kritike ste dobili po nastopu? »Po mnenju žirije smo bili drugi, žal pa smo prejeli premalo telefonskih glasov, saj je naš krog poslušalcev zaenkrat primeren dolžini obstoja banda. Povezali smo se z vsemi, ki so bili za hec. Komentar Tadeja Koširja bo sigurno ostal v spominu in je lepa popotnica za naprej. Rekel je, da smo tehnično in izvedbeno dovršen band, da pa bi lahko na trenutke pokazali več poguma, vsaj kar se tiče odkrivanja lastnega zvoka.« Ste iz Gorenjske, torej boste po karanteni verjetno najprej ostali bolj v domačem okolju. Je že padla kakšna ponudba? »Po karanteni bomo izkoristili vsako priložnost, ki se nam bo pokazala. Ponudb še ni bilo kot tudi ne priložnosti. Seveda komaj čakamo na kakšen koncert na domačem terenu.«
Kakšen je vaš plan, da opozorite nase po koncu karantene, ste pripravljeni? Špil liga je lahko lepa odskočna deska. »Takoj, ko bo mogoče, začnemo s koncerti, saj smo pripravljeni in neverjetno željni odra. Špil liga je bila potrditev, da smo pripravljeni. Marsikdo nas je tam šele spoznal, upam da nas bodo prišli podpreti tudi na koncert.« Na katero znamko kitare prisegaš? Tvoji najljubši trije kitarski efekti? »Gibson skozi wah, delay, boost in na koncu v Marshall lampaša - to je kombinacija, na katero prisegam in tako bo tudi ostalo! Edino nekaj kitarskih efektov bom še dodal.« Kje vse si prej sodeloval, če se ne motim si hodil v glasbeno šolo? »Vsi moji prejšnji bandi so bili bolj na garažnem nivoju, a tudi tam sem nabiral dragocene izkušnje. Vesel sem, da sem se lahko za kakšen komad na odru pridružil Nejcu
Tudi učiš, kot tvoj prijatelj Rok Miže, ki igra v skupini Buržuazija? »Zaenkrat ne, ampak se vidim v tej vlogi. Upam, da naslednje leto.« Z Rokom sta kar dobra prijatelja, kaj sta se naučila drug od drugega in ali si kdaj izmenjata kitarske trike? »Rok je eden mojih najboljših prijateljev, zato si pomagava na vseh področjih in si stalno skupaj razbijava glavi o življenjskih problemih. V glasbi eden drugega spodbujava. On mi včasih pokaže kakšnega od svojih posebnih akordov, jaz pa ga zbodem, da naj naštudira že kakšen dober solo.« Zadnji koncert, ki si ga obiskal? »Ravno koncert Buržuazije v Orto Baru. Fantje so bili vrhunski, a žal je imel večer grenak priokus sedežnega reda in pleksi stekla, ki je ločeval oder in publiko.« Imaš že izbran koncert zakonec karantene? »Že lansko poletje bi moral dvakrat na Guns N' Roses, tako da komaj čakam na nove datume.« Najljubši band? »Brez dvoma Guns N' Roses.« ● Gal Jerman
iže
Kakšne izkušnje imaš z organizatorji? Je glasbeni posel enak kot vsak drug? Kakšne so po tvoje prednosti in slabosti? »O organizatorjih samo najlepše, da bomo lahko še kje igrali. Ni mi všeč edino to, da marsikdo žive glasbe ne ceni dovolj.«
Ušlakarju, po katerem se zgledujem in mi je predlagal učitelja kitare Anžeta Vidica. Pri njem se učim 5 let.«
● Fotka: Rok M
Kakšno je tvoje mnenje o preigravanju priredb? Sploh, ko pride do njihovega izvajanja na koncertih? Mladim bandom s trenutno zakonodajo na področju avtorske pravice verjetno ni najlažje začeti? »Igranje priredb je samo po sebi dobro, da se band uigra in spozna med sabo, a čim prej je treba začeti ustvarjati avtorsko glasbo, drugače si hitro samo še eden izmed mnogih in se izgubiš v množici. Ko pride do SAZAS-a in papirologije, se stvari zapletejo. Dobro je imeti ob sebi nekoga, ki ti lahko razloži, kako te stvari potekajo.«
19
Mora biti rokenrol!
P
ozno popoldne se odpravim v Kranj. Po poti, ki sem jo prehodila že neštetokrat, poti, ki se mi je še eno leto nazaj zdela tako zelo samoumevna, da je bila že skoraj dolgočasna. Zavijem na dvorišče, spustim se po stopnicah. V Downa. Občutek je čuden, saj so lokali zaprti že skoraj pol leta. Z Miho Zdešarjem se usedeva ter ob ledenem čaju in pivu začneva pogovor. O lokalu in njegovem duhu, mladini in še čem. Miha se v življenju ukvarja s športom, preživlja čas z družino, sicer pa je kelnar. Vodi Rock Bar Down Town, lokal, iz katerega že dobrih dvajset let odmeva rock glasba. Odprl se je leta 1996 ali pa 1997, on pa ga je, kot pravi, podedoval leta 2001. Včasih je bilo v Kranju kar nekaj lokalov in diskačev, bilo je pestro. Mesto je bilo polno. Danes situacija ni tako rožnata. Miha meni, da Downa ne bi bilo brez Manjane (danes imenovan Klubar). Pa tudi brez Stare pošte in ostalih kavarn. Vsi se smejejo, ker je popolno nasprotje Downa, ampak gre stavit, da pridejo tudi gostje iz Stare pošte v Downa, ter obratno. Če bi bilo več lokalov, bi bilo več prometa, saj bi ljudje krožili. Tako bi vsi dobro živeli. Pravi, da je Down lokal za mlade. In da je tako tudi prav: »Če je muska na glas, se ne moreš pogovarjati - malo starejši tega ne morejo. Ampak mladini to paše in jaz zagovarjam musko na glas. Ker mladina mora uživati in biti glasna - da se ne sliši kozarca, ko pade na tla. Mora biti rokenrol.« To mu je všeč in dobro je videti, da se v lokalu dogaja. Velik del gostov je včasih prihajal iz bivše ekonomske šole ter kranjske gimnazije. Ko se je ekonomska šola zaprla, je izgubil del prometa, vendar 20
Rock Bar Down Town so to kmalu nadomestili gimnazijci. Tisti, ki so poslušali rock glasbo, so pač hodili dol. In teh je bilo vedno dovolj. Kar se tiče obiskovalcev še vedno prevladujejo srednješolci, ki redno (nekje do svojega petindvajsetega leta) zahajajo tja. Potem se večina zresni: »Ko je konec faksa, je fertik, boš videla, ko se boš enkrat oženila pa imela otroke, bo šlo to mimo.« Veliko ljudi pa ostane, vsaj občasno. Vsak dan na kavo pridejo knjižničarke. In še marsikdo. Povprašam ga tudi o glasbi - kaj se je poslušalo včasih in kaj danes. Odgovoril je, da sta bili včasih močni subkulturi panksov in metalcev. Slednjo naj bi v Down Town vpeljal Joco (Jože Bizovičar), za katerega pravi, da je kralj metala. Vrstila so se
Tako lahko pride nekdo, ki ga ni bilo dvajset let, in reče: »Stari, saj to je še zmeraj isto!« Se usede, kot se je usedel pri petnajstih, spije pivo.
metalska četrtkanja, metalski glasbeni tematski večeri, metalski koncerti. Mihu to ni bilo popolnoma po godu, saj ni želel dobiti štemplja. Če bi bilo še punka toliko kot metala, bi se izgubila prvotna ideja Downa kot rock bara. Še vedno ga veliko ljudi vpraša: »A so še zmeraj tisti ta črni dol?« Včasih ni imel težav z ohranjanjem te ideje, danes pa je to težje, ker vsak rocker posluša še hiphop, elektronsko glasbo itd. Vsak ima še nekaj drugega, ni več klasičnih rockerjev. Vsak prinese še nekaj svojega: »Ves čas mi hočejo rihtati neke ''playliste'', vsak kelnar, ki pride, prinese
nekaj svojega, tudi tuc tuc (kot pravi elektronski glasbi).« Če pride kakšen star gost, želi poslušati takšno glasbo, kot je v Downu vedno bila. In tega se Miha namerava držati, dokler bo tam. Ni mu všeč ideja, da bi ob dveh zjutraj vrteli elektronsko glasbo, tudi narodnozabavne ne. Nekaterim je to všeč, ampak Down je rock lokal. Edino izjemo naredi za Kranfest, ko se pred lokalom predvaja elektronska glasba, za stare rockerje pa je poskrbljeno v lokalu. Tudi prostor želi ohraniti tak, kakršen je bil na začetku. Kitare na stenah, bobni nad šankom ter velikanski cigaret na stropu. Slike z naslovnicami plošč, nalepke. Razen tistih nujnih, sprememb ne dela. Meni, da tudi to ohranja nek čar. Da je ves čas isto. Tako lahko pride nekdo, ki ga ni bilo dvajset let, in reče: »Stari, saj to je še zmeraj isto!« Se usede, kot se je usedel pri petnajstih, spije pivo. Mu reče: »Poglej, tukaj smo pa mi pili pir, tukaj sem spoznal svojo ženo.« Pravi, da lokal pohvalijo tudi tujci. Da ima tisto nekaj. Ne želi imeti zgolj še enega šmek lokala, ki bi deloval eno leto, potem pa propadel. Manj spreminjaš, bolje je, če vprašaš njega. Down vidi kot prostor, ki ga lahko ponudi ljudem, ki imajo ideje pa naj bo to kvačkanje, impro ali glasbeni tematski večeri. Pravi, da dovoli vse. Če je nekdo produktiven, ga je treba podpreti. Dá jim za pivo potem pa: »Delaj, tukaj imaš ključe, vzeti itak nimaš kaj. Gajbo pira edino, pa jo imej, mi je čisto vseeno.« Meni, da je njegova vloga to, da je ogrodje - teorija, kako naj bi vse skupaj potekalo, izvedbo pa prepusti ljudem. Zdi se mu prav, da ljudem zaupa, da izpeljejo svojo zamisel, brez da se ukvarjajo s tem, kaj on misli, da je prav. V veselje mu je videti, koliko truda ljudje vložijo v svojo idejo. Vse kar jim lahko reče, je svaka čast. Upa, da bo tako tudi
● Fotke: Maša Pirc
ostalo, saj je to tisto, kar dela Down Town to, kar je. Vprašala sem ga, ali meni, da se je včasih mladini bolj ljubilo delati takšne stvari, ali smo mlajše generacije bolj lene kot tiste včasih. Odgovoril mi je, da ne. Da je mladina itak ustvarjalna, vedno razmišlja, ima veliko idej. Mogoče nas danes malo več zatirajo. Ko pride na teraso, vidi, da za vsako mizo še vedno sedijo muskonterji. Meni, da lokal obiskujejo bolj ljudje, ki jih zanima umetnost, glasba. Skratka, ne šport. Enkrat je na terasi pripravil platno, da bi gledali svetovno prvenstvo v nogometu, pa to v Downu ni vžgalo. »Mladina mi je top, vse generacije. Nikoli tudi nimam težav z njimi. Če vidim, da na terasi nekdo meče lupine pistacij po tleh ali pa pljuva, mu rečem, naj neha, ker moram za njim pospravljati, in to razume. Nikoli ni bilo nobenega problema. Tudi pretepov ne, pa je bil lokal nabito poln, deset ljudi na kvadratni meter. Ne spomnim, kdaj je bilo nazadnje kaj. To je dobra volja, da se pije z veseljem.« Vsak naj se prepriča na lastne oči. Miha pravi, da ni boljše žurke, kot je v Down Townu. Marsikdo bi alternativce označil za narkomane in nasilneže, a realnost ni taka. V lokalu nima težav z drogo, saj se je že na začetku odločil, da se bo proti temu boril. Eden od razlogov za miroljubnost je tudi to, da se večina gostov med seboj pozna. In če slučajno do česa pride, stopijo skupaj. Pove mi anekdoto o dveh tipih, ki sta prišla nek petek zvečer, razbijala steklenice in se grdo obnašala do soobiskovalcev. Miha je parim gostom rekel takole: »A ste takšne face, da ugasnemo glasbo, pa ju greste vsi ven počakat.« Z načrtom so seznanili še ostale in na koncu so ju pregnali. »To je Down Town! Fino je, da se lahko izloči težake ... Ljudje se želijo samo imeti fino, ostali pa naj gredo težit drugam. Tukaj tega ne bo. Takrat sem bil res ponosen na to, kakšne dobre goste imam.« V prihodnost gleda optimistično. Komaj čaka, da se lokal zopet odpre, da bo »spet rokenrol – tak, da bomo komaj vrata držali odprta!« ● Gaja Basaj 21
B
Gospod Božo
ožo je prišel v Downa pozimi med letoma 2009 in 2010. Takrat je bila v Downu še mucka Špelca, ki ga je vseskozi malo po mačje tepla. Špelca je imela kasneje izpad črevesja, zaradi česar je morala na operacijo, po njej pa se ni več vrnila, saj so jo zadržali v zavetišču Horjul.
Downa. Verjetno je bil povsem zmeden - iz Downa na kastracijo v Lesce, nato iz Lesc na Huje k zajčku, nič mu ni bilo jasno. No, od takrat naprej pa že vsa ta leta pazim nanj, skrbim, da vsak dan dobiva vitamine in fensi futr. Miha smo uspeli prepričati, da smo lahko montirali mačja vrata, tako da je res gospod, Miha pa je itak najboljši šef. Božotu je zagotovo sedaj že močno dolgčas po folku, še vedno ostaja precej boječ, obenem pa se je v vseh teh letih kar dobro navadil družbe. ● Maša Pirc, dolgoletna kelnarca v Down Townu, mačja mama, Božotova kraljica
● Fotki: Maša Pirc
Božo je bil na začetku čisto divji muc. Hrano smo mu puščali na koncu terase, potrebovala sem vsaj pol leta, da sem mu lahko prišla blizu, in še to le takrat, ko je jedel. Precej hitro smo ga nato ujeli za veterinarski pregled in kastracijo. Manjkalo mu je veliko dlake in zdelo se mi je, da ima mikrosporijo. A na srečo je ni imel, bil pa je Fiv
pozitiven, zato so ga želeli na kliniki kar uspavati. To je bila cela drama, res sem se močno trudila, da sem ga sploh dobila nazaj. Takrat še nisem veliko vedela o tem Fivu, bila sem prepričana, da Božo nujno potrebuje notranji dom. Tako smo mu uredili dom pri stari mami mojega fanta Aleša, na Hujah. Tam je imel za svoje cimra zajčka. Že prvo noč pa je Božo ušel, splazil se je čez okno. Novico o njegovem pobegu sem izvedela naslednji dan zjutraj in prav spomnim se, da je bil petek. Cel vikend sem z briketki v roki hodila po Hujah in Planini, zraven pa sem jokala in ga klicala. V nedeljo zvečer pa me je poklical kelnar iz Downa in mi rekel, da imam obiske. Božo je prišel nazaj. Revček majhen je dva dni hodil in končno prišel do
Revija za mladinsko (sub)kulturo Leto 7, št. 1, marec 2021 Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj
Člani uredništva: Sara Aranel Gaja Basaj Teja Hafnar Jacobsen Gal Jerman Grega Kalinski Marša Malešič Urška Medved Črt Štrubelj Špela Vovk
Gostujoči člani: Tjaša Obrulek Ana Žunič
Lektoriranje: Nežka Kukec
Oblikovanje: Anita Kepic
Urednica: Živa Drinovec
Naslovnica: Skrivnost svobodne medenice, Urška Medved
JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI
Tisk: Tiskarna Oman Peter Oman S.P. Cena: brezplačno
Ulična Novembra smo odprli štiri plakatna mesta v izmeri 140 x 200 cm, ki delujejo kot galerija na prostem. Ulična galerija je kritično ogledalo današnje družbe, teme primerne za razstavljanje pa so ekologija, pravice živali, politika, družba itd. Več o galeriji in vseh dosedanjih razstavljalcih najdete na FB strani Trainstation SubArt-a. Še vedno pa je odprt poziv za prijavo in razstavljanje, prijava je mogoča na info@subart.si. JANUAR Tina Nunar
Avtorica razstave Tina Nunar, duša, ki tava med črnim in belim. In veliko razmišlja. Svojo kreativnost preizkuša na raznih plakatnih natečajih, kjer išče enostavne rešitve za prikaz aktualnih situacij.
FEBRUAR Gašper Pintarič
Prekaljeni fotograf, ustvarjalec video vsebin, potepin in še kaj, Gašper Pintarič, že nekaj let s svojim delom opozarja na problematiko uličnih in odsluženih živali. Ta razstava je le mali vpogled v realnost nedaleč od tu. V prihajajočem letu pa lahko pričakujemo tudi dokumentarec, ki nam bo približal prizadevno delo številnih prostovoljcev širom Evrope.
MAREC Miha Majes
Umetnik Miha Majes v svojem likovnem ustvarjanju interpretira sodobne teme hedonistične družbe konzumemarizma. Avtor za svoje delo išče snov v kreativnih industrijah, kot so animirani filmi, stripi, igrače, video igre, kot tudi v vsakdanjem (geo)političnem dogajanju.
Kulturno umetniško društvo SubArt 23 23