Issuu

Leto 4 ĹĄtevilka 1 | jan 2018

ISSN 2385-9350

Revija za mladinsko (sub)kulturo

Čas za mucke Mestni mačjak v Kranju deluje na področju problematike zavrženih in nikogaršnjih muc. Skušajo pomagati čim več zavrženim mucam, jim nuditi veterinarsko oskrbo, poiskati začasni ali stalni dom. Ljudem, ki najdejo mucka, svetujejo in pomagajo pri oddaji z objavo na družbenih omrežjih. V društvu deluje več prostovoljcev, ki opravljajo različne naloge. Dela je zelo veliko, tako da si naloge časovno porazdelijo. Ponavadi vsi opravljajo dnevne dolžnosti, ki so obiskovanje Mačjaka, hranjenje in oskrba nastanjenih muc, hranjenje prostoživečih muc. Na dnevnem redu so tudi obiski veterinarjev, urejanje družbenih omrežij, odpisovanje na sporočila, pošiljanje izdelkov, organizacija raznih dogodkov in zbiranje denarja. Dela je ogromno, časa in denarja pa primanjkuje, zato v svoje vrste vedno vabijo nove prostovoljce. Denarna sredstva pridobivajo izključno od prostovoljnih prispevkov in prodaje lastnih izdelkov, zaslužek pa porabijo za plačilo stroškov, povezanih s prostorom, ki ga imajo v najemu v centru mesta, in seveda oskrbo pri njih nastanjenih in prostoživečih muc. Pozimi jim največ preglavic povzroča mraz, zato so pred kratkim svoje sledilce na Facebooku pozvali k darovanju odejic, ki bodo pomagale greti zunaj živeče muce. Odziv je bil res pozitiven, saj so dobili kar nekaj odejic, ki jim bodo prišle zelo prav. Dali jih bodo v hiške za zunanje muce in jim tako omogočili znosnejšo zimo.

Do sedaj so našli domove več kot 10 muckom, nekateri so ostali Kranjčani, muca Mina je odšla na Primorsko, Vigo in Bruno pa sta postala Ljubljančana. Pri srcu so jim čisto vse zgodbe o posvojitvah, saj to pomeni, da gredo muci v topel in ljubeč dom. Še posebej pa se jim je usedla v srce zgodba o posvojitvi Bruna. Bruno je bil zapuščen muc, ki si je tako zelo

prvi pogled. Ulile so se ji solze in tako se je odločila, da mu ponudi dom in brezpogojno ljubezen, ne glede na njegovo zdravstveno stanje. Bruno je tako presrečen in zdrav muc, ki neizmerno uživa pri Nini in njenem fantu v čudovitem domu.

želel človeške bližine. Ko so Bruna vzeli pod svoje okrilje, je bil neizmerno hvaležen, kar je najraje pokazal z nenehnim predenjem, drgnenjem in svojim značilnim plešočim repkom. Kmalu se je izkazalo, da je Bruno bolan – bil je zelo šibek in apatičen. Seveda so ga takoj peljali na pregled in takrat izvedeli neprijetno novico – Bruno je imel poleg virusa calici še mačjo levkozo. Virus calici so pozdravili s kombinacijo antibiotikov, infuzije in kvalitetne mokre hrane, pa tudi ljubezni ni manjkalo. Virus FeLV pa je neozdravljiv, zato bo moral Bruno z njim živeti celo življenje. Marsikdo se take diagnoze ustraši, ampak oni se je niso! Istega mnenja je tudi njegova zdajšnja mačja mama, ki ga ima neizmerno rada. Bruna je zasledila na njihovi FB-strani, kjer so objavili njegovo zgodbo in prosili za njegov večni dom. Nina je zagledala Brunovo slikico in pravi, da je bila to ljubezen na

Trenutno imajo v Mačjaku 5 muckov, ki so bili do nedavnega prostoživeči. To so Olja, Nočka, Vili, Raf in Erik. Poleg nastanjenih muckov ostaja prostoživečih in začasno nastanjenih še okoli 25. Olja je mucka s črevesnimi težavami. Točna diagnoza ni znana, a kaže, da gre za nekakšen IBD (vnetna

črevesna bolezen). Sicer pa je zlata mucka, prijazna in mirna, zato so še posebej žalostni, da jo pestijo težave. Zelo se trudijo, da ji omogočajo kar se da udobno življenje, in še naprej raziskujejo vzroke za njeno stanje.

Nočka je majhna dolgodlaka črna boječa muca, ko pa se sprosti, pa ji kar ni dovolj božanja in krtačenja. Vili je najbolj crkljiv muc, božanje

in hrana sta njegovi najljubši stvari na svetu. Raf je gospa srednjih let, od nezaupljive muce se je z nekaj truda prelevila v pravo družabno muco. Po vsej verjetnosti je zaljubljena v Vilija. Erik je pravi Eros. Nenehno izkazuje ljubezen, zleze v naročje, se nenehno boža. To bi lahko počel cel dan. Nekoč si želijo čisto svoj velik prostor za muce z ograjenim izhodom na vrt. To se vsekakor ne bo zgodilo v prihodnjem letu, je pa to nekaj, o čemer sanjajo. Za leto 2018 imajo v načrtu več dogodkov in raznih delavnic. Sicer pa si želijo, da bi leto

potekalo brez večjih zapletov in da bi bili ljudje še bolj ozaveščeni o problematiki zavrženih in nezaželenih živalih.

Kako ti je ime in kaj počneš pri Mestnem mačjaku? Kaj so tvoje naloge? Moje ime je Katja, pri Mestnem mačjaku sodelujem že od samega začetka, od ustanovitve. Moje naloge so zelo raznovrstne, za mačjak delam čisto vsak dan, pa naj bo to oskrba muc ali pa razna administrativna in druga dela, ki so del vodenja društva. Zakaj si se odločila za sodelovanje pri tem? Idejo o društvu, kakršnega imamo, mi je predstavila Maša, zdajšnja predsednica društva. Povabilo k sodelovanju me je pritegnilo, saj društvo ni kot vsako – imamo nekoliko drugačen način delovanja in nekoliko drugačen koncept. Ker sem vedno za dobrobit živali, sem se odločila za sodelovanje. Nekaj sestankov in mesecev kasneje pa smo s puncami ustanovile čisto svoje društvo in postale en super tim za pomoč mucam. Kaj še delaš poleg tega? Izdelujem pasjo opremo iz konoplje pod imenom Hempchewer.

Si zadovoljna s tem, kar ste do sedaj dosegli? Kaj bi še radi dosegli? Sem zadovoljna, vedno pa si zastavljamo nove cilje in kujemo nove načrte. Marša Malešič

Fotke: Mestni mačjak

Imaš tudi sama doma mucke? Ali so tudi posvojeni? Doma imam eno muco, ki sem jo našla v kanjonu Kokre. Maša me je poklicala in povedala, da je nekje v kanjonu muc, ki neutolažljivo joka že več ur. S fantom sva šla na obhod in na vrhu z drevesi poraščenega klanca v steni hiše našla samo, prestrašeno čisto majhno mucko. Splezala sem na drevo, da sem jo dosegla, in mucko odnesla domov, na varno. Kljub premajhnemu stanovanju sva mucko obdržala, saj sva se seveda v nebogljeno kepico zaljubila. Ime ji je Rozina. Mucka je sedaj približno 8 mesecev stara gospodična, zaenkrat edinka in prava nagajivka.

Tako da je makrame res nekako osvojil moje srce. Lea Kunaver, dekle dolgih ravnih svetlečih las, velikih skrivnostnih oči, polnih iskric, ustvarjalka makrame nakita. Kako si se srečala oziroma spoznala z makramejem? Kako dolgo že ustvarjaš? Z makramejem sem se srečala, ko sem se udeleževala festivalov in tam prišla v stik z mnogimi osebami z različnih koncev sveta, ki so ta nakit nosile ali prodajale. Kasneje sem spoznala tudi, iz katerih kultur naj bi ta tehnika izhajala. Sem še zelenec v svetu makrameja, ustvarjam približno leto in pol. V tem obdobju je bila tudi kakšna mesečna pavza, ker je prišlo do problema predvsem z dobavo kamnov, čas pa je bilo treba posvetiti tudi študiju oziroma mu ga posvečam še zadnje leto. Ali je odvisno od tvojega razpoloženja, kdaj lahko ustvarjaš, in ali tvoje razpoloženje vpliva na proces ustvarjanja? Zame ustvarjanje pomeni proces samospoznavanja, prebujanje in izražanje ženske kreativne energije, sledenje intuiciji, razvijanje mnogih vrlin in je hkrati tudi meditacija, tako da si za ustvarjanje vedno poskušam izbrati čas, ko je moj um umirjen, ko začutim, da to lahko naredim iz srca. Če ob začetku ustvarjanja začutim, da to ni to, preprosto pustim in počakam na primeren trenutek. Dostikrat nosim pripomočke in material kar s sabo in se nato izdelek ustvari v naravi ali pa kje drugje. Nisem toliko vezana na en prostor, dajem pa prednost naravi, če se le da. nisem osvojila vzorcev in njihovega načina vozlanja. Takrat je več odvozlavanja kakor vozlanja, zato se izdelka raje lotim počasi, postopoma vsak dan po malo, ko se res lahko prebudi in nemoteno izrazi kreativna energija. Delaš po navdihu ali upoštevaš modne trende? Ne upoštevam modnih trendov, kreiram tisto, kar me pritegne, kar mi narekuje srce, jaz pa mu poskušam slediti. Kaj vse izdeluješ? Naštej – ogrlice, zapestnice … Izdelujem makrame nakit, nekaj časa nazaj sem se vrgla tudi v pletenje lovilcev sanj, se pa nahajam v obdobju, ko se mi rojeva ideja, da bi morda začela kreirati tudi stenske makrame tapiserije. Kako dolgo ti vzame ustvarjanje enega izdelka/en projekt? Čisto odvisno od izdelka, vsekakor je tu govora v več urah ustvarjanja, včasih traja tudi teden ali dva, če ne še dlje, da se izdelek v celoti zaključi. To velja predvsem takrat, ko plavam v popolnoma novih idejah, pri katerih še

Katere materiale uporabljaš? Pri ustvarjanju uporabljam izredno kakovostne povoskane vrvice Linhasita, katerih prednost je, da jim na soncu ne bledi barva, lahko pa gremo z njimi tudi v vodo. Edina slabost je, da so precej drage glede na porabljene metre. V nakit vključujem tudi kristale in različne perlice (povoščene, kovinske, lesene …).

Katere pripomočke uporabljaš? Verjetno sta glavna pripomočka škarje in klešče? Škarje so vsekakor obvezen pripomoček, klešče uporabljam zgolj pri izdelavi uhanov. Izjemno pomemben del sta podlaga in t. i. krokodilček, ki drži vrvice med procesom ustvarjanja. Prav tako pa ne gre brez metra, primerne igle, s katero se vrvice naniza okoli kamna, in vžigalnika. V svoje makrame stvaritve vpletaš tudi razne drage in poldrage kamne? Kje dobiš kamne? Kaj vpliva na izbiro kamna? Pri delu po naročilu verjetno upoštevaš želje naročnika ali če gre za presenečenje oziroma darilo, upoštevaš lastnosti, horoskopsko znamenje prejemnika ipd. Kamne večinoma kupujem od oseb, ki se že dlje časa ukvarjajo s prodajo kamnov in za katere vem, da svoje delo opravljajo poglobljeno in profesionalno. Izbiram jih zelo intuitivno. Previdnost pri izbiri kamnov tukaj ni odveč, kajti na trgu je precej nekakovostnih ponudnikov, zato je res dobro priti v stik z osebo, ki točno pozna sestavo, trdnost, izgled in ostale lastnosti kamna. Včasih se zgodi, da mi določena oseba prinese tudi svoj kamen, ki ga želi imeti vpletenega v določen kos nakita. Ko delam po naročilu, poskušam čim bolj zadovoljiti želje naročnika. Pri tem mi zelo pomaga, če lahko z osebo navežem stik, jo spoznam in začutim. Spoznam njene prioritete, s čim se ukvarja, kaj jo navdihuje, kaj trenutno potrebuje v življenju, da se lahko res celostno ustvari končna ideja. Kateri izdelek ti je do sedaj vzel največ časa? Vsekakor ogrlica v obliki zmaja z razprtimi krili.

Kateri pa ti je najbolj skravžljlal živce? In zakaj? Ravno ta zmajeva ogrlica, ker se je bilo treba naučiti čisto novih motivov, kar je od mene zahtevalo precej koncentracije in pozornosti. Vsekakor mi kdaj skravžlajo živce tudi tiste precej prepletene ogrlice, ker je vrvic, s katerimi se vozla, res ogromno. Včasih se te pomešajo med sabo, pozabiš šteti vozle, ure hitijo, ti pa si šele nekje na začetku.

Verjetno ne delaš vedno po istem kopitu, oziroma ne uporabljaš vedno enakih vozljev, vzorcev, oblik in dolžin, zato se verjetno, ko delaš nek kos prvič, zraven tudi na novo učiš? Praktično se pri vsakem kosu kaj novega naučim, ker si nikoli ne zapomnim celotnega postopka vozlanja, in je zato vsak kos malo drugačen, unikaten. Včasih potem nastane problem, ko si naročnik zaželi enak kos. Takrat se poskušam čim bolj približati prvotnemu kosu in ustvarim nekaj podobnega, sicer pa raje ustvarjam vedno nekaj svežega, novega, drugačnega. Ali nosiš svoje stvaritve oziroma izdelke? Si kdaj izdelaš kakšen kos prav posebej samo zase? Makrame nakit je meni osebno eden lepših nakitov, tako da nosim tudi svoje stvaritve. Moram pa povedati, da dokler nisem prišla v stik z makramejem, sploh nisem bila ljubiteljica nakita, redkokdaj sem si kaj nadela. Tako da je makrame res nekako osvojil moje srce. Najpogosteje nosim zapestnice ali uhane, imam pa si tudi željo izdelati ogrlico samo zase. Kamen imam že izbran, le še primeren trenutek se bo moral pojaviti. Običajno želim ustvarjati za druge, nase pa potem malo pozabim. Kaj si želiš doseči s tem ustvarjanjem? Želiš zadevo kam pripeljati ali ustvarjaš le za dušo in nasmehe tistih, ki nosijo tvoj nakit? Želim si bolj približati makrame nakit in njegovo izdelavo ljudem pri nas, ker se mi zdi, da to tukaj še ni tako dobro poznano, kot je v nekaterih drugih delih sveta, Južna Amerika (zlasti v Peruju) in Indiji. Morda je bilo včasih precej poznano, pa je sedaj nekako zamrlo. Rada bi tudi vzpodbudila ženske k medsebojnem povezovanju, izražanju in ustvarjanju, da ponovno obudimo našo žensko Moč in v sebi zopet prebudimo avtentično žensko, ki je v današnjem času precej zakrknjena. Zdi se mi pomembno, da svoja znanja izmenjujemo, širimo in delimo naprej. Živa Drinovec 5

Yes! Uspelo je! Nov začetek, nova znamka!

SOLUNA ART – zgodba in simbolika Staro leto se je poslovilo in s tem sem zapustila tudi svoje staro poglavje, ki me je navezovalo na preteklost, vezi, ki sem jih v lanskem letu dokončno pretrgala, in se odločila za sedanjost. Čuječnost mi je pokazala pot, po kateri pravzaprav stopam, in me naučila to sprejeti. Zaprla sem namreč vrata stvarem, ki so se navezovale na mojo prejšnjo znamko, imenovano Parvati Crafts. S poglabljanjem vase, čutenjem in sledenjem svojemu srcu, predvsem pa z zaupanjem vase sem se odločila, da se moja celostna podoba spremeni tako, kot mi narekuje srce, tako, da bo v sozvočju z mano, in tako, da bom ob tem res lahko čutila močno povezanost s sabo, z vesoljem in potjo, po kateri stopam. Dovolila sem si začeti pisati svojo zgodbo, kjer sem jaz res lahko jaz in kjer lahko v polnosti izražam sebe. To, kar mi je notranji klic narekoval že dlje časa, pa ga nisem upoštevala. In to čutim kot posebno prelomnico v svojem življenju. S pomočjo mojega dragega partnerja, ki je ogromno prispeval k odkrivanju moje poti, sem prišla do novega imena za svojo znamko. Skupaj sva pretuhtala vse plati simbolike, ki združujejo naju in hkrati ponazarjajo nekaj najbolj univerzalnega. Simbolizem, ki nama je obema blizu in se pojavlja v mnogih filozofijah v različnih kontekstih. Združila sva naju. Jin in jang. Sonce in Luno. In tako je nastala nova znamka, imenovana SOLUNA ART. Jin in jang sta namreč neločljiva, v stalnem iskanju ravnovesja in ritem sveta je ritem njunega menjavanja. Že stoletja so različne tradicije ponazarjale simbolizem Sonca in Lune. V hebrejski tradiciji imajo Luno za arhetip matere, Sonce pa arhetip očeta. V jogijskih učenjih so spoznali, da je proces dihanja povezan z vplivom Lune in Sonca. Znanost dihanja oziroma pranajama ima tako izvor v jogi hatha. »Ha« pomeni dihanje Sonca, »tha« pomeni dihanje Lune, joga hatha pomeni združitev Lune in Sonca. Sonce predstavlja moški del naše psihe. Povezan je z levo možgansko polovico, njegov element je ogenj in predstavlja intelektualno delovanje. Luna pa je njegovo nasprotje in predstavlja žensko energijo znotraj nas, ki je

povezana z desno možgansko polovico, z elementom vode in intuitivnim delovanjem. V telesu imamo tri glavne energetske poti – nadije – ki se imenujejo ida, pingala in šušumna. Po idi potuje ženska ali lunarna energija, ki je povezana z levo nosnico. Po pingali pa teče moška, sončna energija, ki je povezana z desno nosnico. Ko sta moška in ženska energija uravnovešeni, se odpre šušumna nadi, ki pa vodi do razsvetljenja. Tantrični teksti nam ponujajo celo bogastvo informacij o tem, kako lahko med ljubljenjem uporabljamo dih Lune in Sonca. V staroindijski literaturi Sonce predstavlja atman (večni in nespremenljivi zavestni princip), Luna pa predstavlja um, ki odseva svetlobo atmana oz. Sonca. Ravno ta odsev pa je naša majhna zavest, ki biva v vesoljni zavesti. V daoizmu jin predstavlja Luno, ženski aspekt (vse, kar je temno, hladno, vlažno, sprejemajoče, žensko, upadajoče, kar hrani, hladi, vlaži, sprošča), jang pa Sonce, moški aspekt (vse kar je svetlo, vroče, suho, dejavno, moško, rastoče, kar je dejavno, kar greje in daje energijo). Dao pravi, da gre le za dva aspekta ene resničnosti. Ker en pol aktivno ustvarja drugega, sta v resnici eno. Drugi koncepti pravijo, da je Sonce eno, fiksno. Brez Sonca ni življenja. Za ekosistem na Zemlji je Sonce primarni vir energije. To energijo s pomočjo fotosinteze pretvorijo in shranijo rastline, rastline pa neposredno in posredno prehranjujejo vsa druga živa bitja na Zemlji. Ugotovimo torej lahko, da smo v bistvu bitja sončeve energije. Luna se vrti okoli Sonca (kot pri plesu) in se nenehno giblje in upravlja z vodo, ki je v vseh živih bitjih, zato Luna upravlja z življenjem. Luna, izražena v simboliki loka oziroma polkroga, pa predstavlja posodo, ki sprejema sončevo svetlobo, zmanjša njeno jakost in jo prenese na Zemljo in človeško raven bivanja. Luna naj bi bila torej vez med sončevim duhom in materialno obliko posameznika na Zemlji ter naj bi tako služila kot most med vibracijami duha in vibracijami materije. V samem logotipu je upodobljen tudi zunanji obod kroga, ki predstavlja univerzum, vesolje, prostor, v katerem vse obstaja. Prav tako pa so dodane lunine mene, ki predstavljajo um in njegovo tendenco k spremenljivosti. To je simbolna upodobitev rasti, zorenja in smrti, skozi katere morajo vse reči po zakonu življenja. Lunine mene pa so še posebej pomembne za ženske, saj so močno izražene v našem menstrualnem ciklusu.

Fotke: osebni arhiv

Simbolizem Sonca in Lune mi je pomemben tudi zato, ker se ne omejuje na katero koli posamezno kulturo ali tradicijo in njeno dotično sporočilo, temveč zajema veliko več. Zajema mnogo kultur, filozofij in metod spoznavanja sebstva skozi zgodovino človeštva, predvsem pa človekov vzgib, da bi poznal in izkušal prvine vesolja ter njegove skrivnosti.

Pretirana enotočkovnost in zaverovanost, da nekaj gotovo že vemo, onemogoča novo spoznavanje in rast. Za um, ki pa si prizna, da v resnici ne ve, so možnosti spoznavanja, novega vedenja in rasti neomejene. Izjemno sem hvaležna soustvarjalcem tega projekta – tebi, dragi Luka Lipej, Metki Knap in Urški Pavlovič – za vaš dragoceni čas in predanost, ki ste mi jo posvetili, da so se lahko ideje, ki so se ustvarile v mislih, tudi rodile. Brez vas namreč tudi nove znamke ne bi bilo. Omogočili ste mi odpreti novo zgodbo za moje kreacije in novo zgodbo v mojem srcu.

Na Prešernov rojstni dan je izšla Dobrodelna Zdravljica, produkt sodelovanja 22 glasbenikov iz Slovenije, ki pa niso vsi Slovenci. V pisani druščini, ki se je prostovoljno in brezplačno združila za ta projekt, najdemo nekaj znanih imen z naše scene, a tudi glasbenike z različnih koncev sveta, ki so si v Sloveniji ustvarili dom. Namen je spodbujanje strpnosti med vsemi ljudmi, s pomočjo videospota pa se zbirajo tudi SMS-donacije za pomoč otrokom beguncem pri vključevanju v družbo.

Ljudem, ki želijo pomagati, smo tako omogočili, da neposredno prispevajo k vključevanju priseljencev v družbo.

S predelavo Zdravljice v moderen glasbeni spot, v katerem se prepleta več jezikov in glasbenih stilov z različnih koncev sveta, želimo avtorji projekta na prijazen način pokazati, da priseljevanje ni grožnja za slovensko narodno identiteto, temveč njena obogatitev. S strpnostjo ničesar ne izgubimo in nismo nič manj slovenski. Če želimo, da priseljenci sprejmejo naše vrednote, kulturo in jezik, jim moramo to dovoliti. Vsakemu človeku se je težko vklopiti v okolje, ki ga že vnaprej zavrača in obravnava kot manjvrednega. A verjamem, da si večina priseljencev želi postati del družbe, v kateri živijo. Ne želimo ostati le pri besedah.

Fotke: Žive naj vsi narodi

Obkroženi z ljudmi s celega sveta v srcu Slovenije posneli himno strpnosti čunom, pridobljenim prek donacij zasebnih podjetij. No, toliko o ideji. Kot vemo, ideja in izvedba nista ista stvar,izvedba tega projekta pa je bila zaradi velikosti ekipe in pomanjkanja proračuna kar velik izziv. Zvok smo snemali v studiu Penrose v Ljubljani, ki ga je letos odprl kranjski producent Žiga Rezar. Snemanje je sicer potekalo odlično, kar se pričakuje, ko delaš z vrhunsko glasbeno zasedbo. A ker je v Dobrodelni Zdravljici vsaka kitica praktično pesem zase, je bil projekt snemanja bolj kot eni pesmi podoben snemanju kratkega albuma. Poleg tega nas je že

To lahko storijo tako, da pošljejo SMS NARODI5 na številko 1919 ter na ta način prispevajo 5 €. Žive naj vsi narodi je navsezadnje neke vrste ljudska iniciativa, saj projekt ni nastal kot posledica razpisa ali na pobudo institucionalnega naročnika. Nabrala se je ekipa ljudi, ki se jim je ideja zdela dobra, in zato smo jo izvedli, pa čeprav z minimalnim prora7

v tej fazi v rit ugriznila smola – na dan, ko smo nameravali posneti res ogromno ljudi, je studio ostal brez elektrike. ¡Ay, caramba! Na srečo imamo v Kranju dobre prijatelje in odlična kulturna društva, tako da smo se hitro dogovorili, da najbolj kritični del snemanja prestavimo v stolp Škrlovec. Rezar je mikrofone dal v nahrbtnik, zagrabil laptop in smo šli. Na koncu se je seveda vse dobro izteklo. Vse skupaj smo za Zdravljico potrebovali 5 snemalnih dni, potem pa je bil čas za snemanje videa. Celoten projekt je temeljil na tem, da nam uspe v enem dnevu posneti video za celo pesem. Samo Borisa Cavazzo smo snemali na drug dan, vse ostalo smo posneli v nedeljo, 8. oktobra, na Prešernovem trgu v Ljubljani. Snemanje smo načrtovali dva meseca, že vnaprej smo posneli demo video, na pomoč pa nam je priskočilo tudi mnogo prostovoljcev, ki so odganjali turiste in skrbeli, da imamo vsaj zadostne pogoje za snemanje. Snemanje na Prešernovem trgu je namreč nočna mora … Verjetno ni kraja v Sloveniji s tako pretočnostjo ljudi kot prav Prešernov trg. Tudi velika snemalna ekipa, polno odsevnikov in opreme ter prostovoljci, ki stalno opozarjajo, da se snema, ne ustavijo ljudi, ki se odločijo, da kamera ni dovolj velik razlog, da bi vektor svojega sprehoda prilagodili za kakšen meter. Težko verjameš, dokler ne vidiš, ampak sprehajanje pred objektivom je očitno res super špas. Vse to velja za običajno sončno nedeljo na Prešercu, a mi si za snemanje nismo izbrali običajne nedelje … Nevede smo snemanje splanirali na dan nogometne tekme Slovenija – Škotska v Stožicah. Tako smo bili poleg običajnih trum turistov obkroženi z večtisočglavo množico škotskih navijačev. Bilo je noro. Snemanje, ki si ga bomo zapomnili vsi. Na eni točki sem že resno pomislil, da nam ne bo uspelo. A ekipa je delala, kot da sodelujemo že celo življenje, vseskozi smo ostali pozitivni in na koncu smo snemanje zaključili pol ure pred načrtovano časovnico. S tem je bil uspeh projekta tako rekoč zagotovljen, a vseeno smo morali posneti še Cavazzo. Najprej smo se 8

menili s Sebastianom, a ker nam ni uspelo uskladiti urnikov, smo na koncu speljali z Borisom. Kar je bilo tudi fantastično! Boris je res legenda in kljub temu, da šteje že čez 70 let, je dobesedno skakljal po stopnicah pred kipom Prešerna. S tem je bila produkcija zaključena, nato pa sta Filip Košnik in Gregor Kocjančič iz 3pi Media Production, ki sta spot tudi posnela, še en mesec bulila v monitorje, da smo iz slike dobili res največ, kar se je dalo, ter tako ustvarili izdelek, ki je videti, kot da ga je posnela ogromna produkcijska hiša, ne pa trije nadobudni »mulci«. S ponosom lahko rečem, da nam ob izidu spota ljudje na Facebooku niso verjeli, da smo za celotni projekt (produkcijo in marketing) porabili samo 1500 €! Za marsikoga v Sloveniji je namreč nepredstavljivo, da bi skupina resnično sposobnih ljudi zastonj vlagala svoj čas in trud v projekt, brez kakršnih koli skritih motivov in prikritih finančnih tokov. Ampak je res. Ideja se nam je zdela predobra, da bi jo ignorirali, zato smo stopili skupaj in ustvarili nekaj, na kar smo vsi lahko zelo ponosni. Čas pa bo pokazal, kako uspešen je bil projekt. Več o Dobrodelni Zdravljici in projektu Žive naj vsi narodi si lahko ogledate na naslovu http://zivenajvsinarodi.si. Jure Grahek, vodja projekta

Če govoriva o žuru do jutranjih ur, potem prisegam na kvaliteten techno. Pia je sveža pevka na kranjski glasbeni sceni, ki nastopa v skupini PIA, sestavljeni iz znanih kranjskih glasbenikov. Decembrski koncert je bil šele njihov četrti. Igrajo priredbe skladb, ki so Pii najbolj blizu in jo inspirirajo, tako vokalno kot tudi energijsko. Sade, Iyeoka Okoawo, Lana Del Rey, od slovenskih pa izpostavlja Severo Gjurin in Tino Marinšek. Piše in ustvarja pa tudi že svoje komade. Pravi, da bodo njena besedila večinoma v slovenskem jeziku, saj ima naše besedišče veliko moči v sebi, ki v naši glasbi še ni bila izražena. Pravi, da piše tako kot čuti, brez mainstream olepšav.

Tudi. Super. Danes imaš snemanje enega songa? Ja, danes grem posnet vokal za neko našo akustično soul priredbo nekega komada, samo še to manjka, se že veselim, da slišim vse v celoti. Nastopila si v Layerci, vaš gost je bil Dalaj Eegol. Dalaj nas je slišal v KluBaru in smo mu bili preprosto kul; Boštjan (Copek, basist skupine PIA) je šel nekega dne v Layerco vprašat, če bi lahko imeli tam kakšen koncertič in slučajno je bil takrat tam tudi Dalaj, Boštjan ga pozna in je napol v šali izjavil, da bo Dalaj naš gost, Zali (Vidali, organizatorki kulturnega programa v Layerjevi hiši) je bila pa ideja všeč in Dalaj je bil tudi za, tako da je stvar nastala čisto spontano. Poleg petja pa si tudi nasploh bolj artistično nastrojena. Življenje rada gledam skozi umetniške oči, kot da bi bila v filmu, tudi če nima srečnega konca. Veliko časa preživim sama sabo, saj

uživam v svoji družbi. Takrat pišem besedila, narišem kakšen domišljijski portret, izredno pa uživam tudi v fotografiji. Uživam v opremljanju notranjih prostorov. Za to me je navdušila mami, saj se od malih nog spomnim, da smo doma imeli vse v stilu in vsak detajl na mestu. Design. V prihodnosti imam željo kreirati tudi kakšen kos oblačila, saj v trgovini res redko najdem nekaj, kar bi me navdušilo.

tranjih ur, potem prisegam na kvaliteten techno. Rada pa bi omenila, da me žalosti, da se vedno več mladih v Kraju (moje generacije) zateka k turbo balkan glasbi. Včasih je bilo veliko subkultur, vsak je poslušal tisto kar je opevalo njihovo dušo. Danes pa je čredni nagon prevladal tudi v glasbi... Hvala, Pia. Želim ti še veliko uspehov in

umetniških navdihov. Še se bo ustvarjalo, hvala. Alex Kodek

Oblačiš se zelo dovršeno, sploh na nastopih. Hvala! Izbira oblačil mi je pomembna, saj je to način izražanja, kjer res lahko ven izliješ sebe. Sama težko predelim svoj stil. Nekakšna mešanica vintage kosov iz second hand trgovin, ter novega blaga. Oversized plašči z igrivimi šali in kakšen izbran nakit, je v zimskem času obvzezna oprema. Poznaš oblikovalko Tino Pavlin? Že večkrat sem slišala zanjo, nisem je pa še spoznala. Bi pa z veseljem šla kdaj pogledat k njej in si dala kaj naredit za nastope ali pa kar tako za vsak dan. Žur. Če govoriva o žuru do ju-

Fotke: osebni arhiv

Živjo Pia, kako si? Odlično, pa ti?

Z drugačno opravo človek dobi drugo vlogo v družbi Tine Pavlin, znane kranjske modne oblikovalke, ni potrebno več posebej predstavljati, v Kranju jo pozna že veliko domačinov, ki se radi bolj kvalitetno in zanimivo oblačijo. Njen mali studio na Mohorjevem klancu pa že skoraj devet let obratuje s polno paro. A lahko začneva s filmi? Ja, filmi! Veliko jih gledam in od tam tudi pobiram inspiracijo. Sploh recimo saga Vojna Zvezd, tam imajo res hudo kostumografijo. Nam podeliš svojo filozofijo, če jo imaš? Minimalizem z nekim zanimivim detajlom. Kako se oblači folk v Kranju? Ni nekih presežkov. Povprečno. Fino je videti take, ki se oblačijo vsaj malo drugače od povprečja in to znajo nositi. V Kranju mi na primer v oči mi padeta kaki dve osebi mogoče. V Ljubljani je že drugače. Na različnih dogodkih se že pojavljajo dizajnerska oblačila. Medtem ko recimo v Bruslju ljudje to nosijo na ulici čez dan in jim je to vsakdanje. V spominu mi je ostal en korejski par, ki sem ga videla v Kranju, tista dva sta bila pa res hudo oblečena, kot iz nekega sci-fi filma. Ampak, dizajnerske cunje so drage. Hja, večina cunj v trgovinah je zdaj poceni kitajska roba, ki se tudi hitro obrabi in uniči. Poleg tega se tako robo na primer težko pokloni za darilo. Pri dizajnerskih oblačilih pa gre za unikate, več je neke energije v tem, večinoma so narejeni po meri in naročilu, poleg tega pa se s tem podpre še domače modne oblikovalce. Kdaj se človek začne zanimati za bolj »resno« dizajnersko modo? Zdi se mi, da jo vsaka novejša generacija zapopade bolj zgodaj, približno že takrat, ko se začne spraševanje po lastni 12

identiteti, zdaj je imidž že bolj ozaveščen, kot je bil nekoč pri nas. Več imajo informacij in možnosti glede tega. Z drugačno opravo človek dobi drugo vlogo v družbi.Mi je pa včasih težko gledati, ko gredo mladi na kakšen matu-

rantski ples in se tam oblečejo v neko predpisano klasiko s srajco in suknjičem in vsem tem, a se vidi, da tega še ne znajo dobro nositi, ker so notranje nekje drugje in sebe ne vidijo v tem. Lahko bi bili videti dosti bolje, če bi imeli namesto srajce npr. neko preprosto majico. Predpisana klasika je včasih čisti »no-go«, ampak mnogi ljudje se žal s tem večinoma ne ubadajo. Večkrat sem se že praskal po glavi, ko sem videl kakšno znanko v elegantni večerni opravi za noč čarovnic, zakaj za vraga ni tako posebna in zanimiva in lepa še na kakšen običajen večer, hm. Ja, to je zato, ker si ljudje ne upajo. Ne upajo se izražati. Ne upajo si biti to, kar so. Sram jih je lastnih sanj in fantazij. Sram jih je odprto stati za svojim lastnim pogledom na svet. Za Slovence bi bilo zdravilno, če bi bil pust vsaj vsak vikend. To bi sprostilo ozračje, ne bi bilo več opazk tipa »kdo pa misli, da je, da se tako oblači« ipd. Kako se pa ti oblačiš? Haha, mislim, da imam nekje eno belo majico, ki je praktično nikoli ne oblečem. [smeh] Sicer pa v črno. Si tudi kostumografinja. Ja, veliko sodelujem s Sašo (Lončar, op. a.), z njo sva že dobro usklajeni, tako da je dovolj že, če mi pove koncept in temo, potem pa se samo še zmeniva, ali bo šlo za npr. samo za zgornje dele ali cele kostume, pa že vem, kakšno estetiko ima v mislih. Medtem ko je bilo pri predstavi Alamut, kjer sta sodelovala Prešernovo gledališče in Gimnazija Kranj, tako, da mi je režiser dal besedilo, prišla sem tudi na nekaj njihovih vaj, potem sva pa govorila o tem, kaj bi rad najbolj izpostavil pri vsakem liku, kaj bi mu bilo zanimivo, npr. burke so iz tradicionalnih postale modernejše, ko so se prevezale. To je bilo zelo zanimivo delo. Pri plesalcih je treba upoštevati še gibalni faktor, torej je zelo pomembno, da mi povejo, ali želijo, da jih kostum pri gibu podpira ali ovira. Tu gre za komunikacijo med plesalko ali plesalcem in mano; razložiti mi mora, koliko in kako se giba ter kaj še počne s kostumom, ali ga vmes sleče, ali se mora kostum transformirati ipd., da potem lahko izberem pravi material in kroj.

Pa volna? Tudi, tisto pravo je že težko dobiti, ali pa ima visoko ceno, mogoče od kakšnih babic iz Bosne, k drugim »volnam« pa dodajajo akril, sploh pa zdaj, ko je v trendu veganska scena. Smešno mi je bilo, ko me je enkrat Maša (Pirc op. a.)

Fotke: Alex Kodek

Kako je danes z materiali v primerjavi z nekoč? Veliko je še starega materiala po raznih skladiščih, ki je nedvomno bolj kvaliteten od večine materialov, ki jih ustvarjajo zdaj. Z materiali je problem. Včasih se kakšno skladišče odloči, da bodo počistili staro zalogo, in če imaš srečo, ti pride v roke. Poleg tega v resnici nikoli ne moreš takoj vedeti, ali je nek material dejansko dober in uporaben. Lahko se hitro ušteješ. Ali pa te nek navidez povprečen material preseneti, ker se izkaže, da se odlično obnaša.

prosila, če ji lahko prinesem vegansko volno in sem prišla na idejo, da bi lahko začela izdelovat vse samo še iz poliestra, ki je med drugim tudi poceni, gor pa bi prilepila vegansko etiketo. Moje mnenje je, da je včasih dobro gledat tudi na to, kako se v stiku s tkanino počuti naša koža. Po novem se dosti uporablja tudi blago iz konoplje in pa lan. Svila? Svila je nedvomno zanimiv material, ampak je neroden oz. zahteven glede pranja. Kako pa je videti tvoj pogovor s strankami, ki pridejo k tebi in si zaželijo, da jim kaj novega sešiješ? Če človeka vsaj približno poznam že od prej, potem si ga lahko lažje predstavljam v nekem kosu, ki bi ga lahko nosil. Če pa koga ne poznam, se pa pač oprem bolj na postavo, višino ipd. Tu na steni imaš zanimive risbe ptic, so tvoje? Večinoma, so pa tu še od Mirande (Rumina op. a.) pa ena od Dalaja (Eegola op. a.) in še par od drugih bolj ali manj znanih osebic. Tole je kavka, potem je tu še krokar. Tu so še so ptiči, narisani po fotkah s hribov. Jih uporabljam tudi za sitotisk. Nekaj sem že tudi skicirala za tattooje, so me prosili. Vprašaj me še kaj neumnega, da bo več žmohta v članku. Lahko me prideš enkrat fotkat v beli srajci, za foro. Ha! Dobra ideja! A je tale klorofilka, ki sloni ob oknu poleg mene, tvoja sodelavka? Roža, monstera. En list mi je že naredila pa malo kisika mi da. Podarila mi jo je Andreja, ki je imela cvetličarno sredi mesta, sama jo je vzgojila, najprej je bila ona navezana nanjo, zdaj sem pa jaz. Sem že prišla na idejo, da bi naredila fotozgodbo o tem, kako greva skupaj na sprehod po mestu in skupaj šivava.

Ej, še kaj povej, na primer, kaj ti je kul. Kul mi je recimo, ko od daleč vidim, da nekdo nosi kakšen moj izdelek. To je res zakon občutek. A mi narediš eno hudo jedijsko kuto s kapuco? Z veseljem! Se bova zmenila. Naj bo Sila s tabo!

Alex Kodek

HUMUS RODOVITNA PRST KULINARIČNEGA UŽITKA

Zdi se, da me jed, o kateri bo na tem mestu govora, spremlja na poteh te in druge strani sveta. Humus, rodovitna prst kulinaričnega užitka. Danes resnično poznana in priljubljena na vseh koncih sveta, sicer pa domača deželam srednjega vzhoda. Obožujem čičeriko, glavno sestavino humusa, po kateri se jed tudi imenuje. Pripravljam jo na take in drugačne načine, saj je zelo hvaležna reč za eksperimente. Ima namreč dokaj nevtralen okus, ki se dobro kombinira z različnimi začimbami in okusi prilog. Zna pa biti, da sem jo v resnici spoznala prav skozi obliko humusa. Kdo bi se zares spomnil!? To je bilo daljnega leta po zaključku srednje šole, ko sem se za pol leta odpravila

v Anglijo. Šole sem imela čez glavo zadosti, potrebovala sem vsaj leto brez nje. Najraje vsaj delno nekje preko meja Slovenije, da vidimo, kakšen je zrak na drugi strani Alp. Po mesecu vzponov, padcev ter najrazličnejših prigod in izzivov na otokih Britanije in Irske, ki so me dodobra zbrusile, sem po spletu okoliščin dobila delo kot au pair v Oxfordu. Oxford je bil ljubezen na prvi pogled, še preden sem izstopila iz avtobusa. In če je v kuhinji moje prve

10-dnevne družine na jugu Anglije obstajala zgolj mikrovalovka, mi je Oxford postregel z družino najrazličnejših svetovnih okusov. Mama je bila z Nove Zelandije, tako da sem z njene strani okušala novozelandske pavlove. Oče pa se je praktično vse življenje selil z enega konca sveta na drugega in spotoma nabral obširno znanje v pripravi hrane najrazličnejših kultur, podnebij in tradicij. Kako nenavadno, v nasprotju z veliko večino ljudi, ki v Angliji za-

pade v katastrofalne prehranske vzorce, sem se sama tam navadila na vsakodnevne sveže solate. Oxford je krasila velika pokrita tržnica, ki je bila čudovita, a zame žal predraga za redne nakupe. Enako je bilo z ličnimi butičnimi prodajalnicami in pekarnicami. A na moje veselje je vanje večkrat na poti iz službe zavil oče družine. Od tam je redno prinašal kruh, ki je spominjal na naš kruh, na katerega se je družina navadila med 15

v humusu (čeprav ga lahko zasledimo v nekaterih tradicionalnih receptih). Pridih svežine in povezanosti naj nudi limonin sok, saj kis prinese preveč ostrine v jed, ki jo morata označevati kvaliteti toplote ter gostega okusa. Toplo priporočam pripravo iz čičerike, ki jo sami namočite in skuhate. Ta ima občutno boljši okus kot vložena, obenem pa pri pripravi humusa lahko uporabimo vodo, v kateri se je kuhala. Tisto iz pločevinke ali kozarca sama odlijem in splaknem čičeriko. Začimbe v humusu so zelo fleksibilna zadeva. Nekateri prisegajo na kumino, a je pri nas doma vsi ne marajo, zato je nikdar ne uporabim. Nekateri ga pripravijo z rdečo papriko, ki jo tudi sama včasih dodam. Izbor začimb v tem receptu je po mojem okusu in delno prilagojena začimbam z našega balkona. Naj omenim, da obožujem začimbe in česen ter z njimi ne skoparim, sami pa stvar prilagajajte svojim željam. Predvsem pa je temelj mojega humusa konkretna mera tahinija, sezamove paste, ki doda gostoto, toplino in gladkost. Nekateri se ustrašijo, da ga nimajo oz. da je v trgovinah zelo drag, zato se ne odločijo za nakup. A v resnici je tahini strašno preprosta stvar za pripravo v domači kuhinji in zelo okusen tudi sam po sebi. Moja sestra je nekoč komentirala, da je zanjo tahini že skoraj kot sladička, čeprav ga solim in ne uporabim v sladici. Je pa tahini v receptih vzhoda pogosta sestavina v sladicah. V tem primeru se lahko uporabi olje nevtralnega okusa in morda le ščepec soli za izrazitejši okus. Opomba: uporabljam angleške merice skodelic.

TAHINI

Fotke: Sara Aranel

nekajletnim bivanjem v Sloveniji. Družina je bila mnenja, da angleški kruh ‚ni za n‘kamor‘, zato so se držali naše kulture kruha (ki je, vemo, ne manjka). Poleg kruha pa je večkrat prinesel tudi dobrote iz trgovinice, v kateri so pripravljali različne namaze in izdelke, ki so jih tam sveže pripravljali sami. Med drugim nekaj bledega, kar se imenuje humus. Priznam, da mi na začetku ni bil nič posebnega, sčasoma pa sem ga naravnost vzljubila. Zadala sem si, da ga nekega dne pripravim tudi sama v Sloveniji. Takrat je bila to pri nas še popolnoma neznana reč. Trajalo je 5 let, da sem se odpravila do Googla in poiskala recept, dva, tri. Ugotovila sem, da je s humusom enako kot z ostalimi starodavnimi praksami – skozi čas, prostor in osebne preference kuharja se spreminja in prilagaja željam, potrebam ter dosegljivim sestavinam. Tako sem malo pobrala od enega avtorja, malo od drugega, malo že v osnovi improvizirala, ko sem ugotovila, kako preprosta je priprava, pa sem se sprva vprašala, zakaj je toliko časa trajalo, da sem se opogumila, nato pa se prepustila svojim željam, ki so jih narekovale brbončice, in ne receptom. Osnova humusa ostaja mešanica čičerikinega pireja, paste tahini, olivnega olja, limone in česna. Razmerja ter začimbe ostajajo v domeni kuharja. Naj vas na tem mestu spodbudim, da se sami spogledate s pripravo in ne posegate po kupljenem humusu. Če bi poznala zgolj okuse humusa naših trgovcev, se verjetno nikdar ne bi znašel na mojem jedilniku. Najbolj moteč element je brez dvoma kis, ki po mojem mnenju nima kaj početi

SESTAVINE: 1,5 skodelice sezamovih semen (oluščena ali neoluščena; neoluščena dodajo za odtenek bolj grenak okus) olivno olje (ali katero po okusu bolj nevtralno) ščep soli

Postopek: Sezamova semena popražimo v ponvi, da zadišijo. Če imamo močnejši multipraktik, lahko sezamu dodamo le ščepec soli in nekaj žlic olja. Sama uporabim

olivno olje, saj ga uporabim tudi za preostanek humusa. Imam le palični mešalnik, tako da dodam toliko olja, da je možno z mešalnikom sezam zmleti v gladko pasto.

HUMUS Sama vedno pripravim dokaj veliko količino humusa na enkrat, saj ga potem več dni lahko jemo v različnih kombinacijah in ob različnih priložnostih (kot malico za sabo, v solati, kot prilogo pri kosilu etc.). Če vam je količina prevelika, preprosto zmanjšajte mere.

SESTAVINE: 1 polna skodelica suhe čičerike voda, v kateri se je kuhala čičerika tahini (sama uporabim skoraj celotno količino zgornjega recepta) 4 veliki stroki česna sok ½ srednje velike limone sol začimbe po okusu (timijan, majaron, črni poper, peteršilj) – sama jih dodam v bogatih merah, zlasti peteršilj olivno olje

Postopek: Čičeriko namočimo v vodi in pustimo čez noč. Naslednji dan v soljeni vodi skuhamo čičeriko do mehkega. Vode ne solimo preveč, saj jo bomo še uporabili v humusu. Sproti z vode poberemo peno, ki se nabere na vrhu. Ko je čičerika skuhana, jo precedimo, a vodo obdržimo, saj jo bomo še potrebovali. Čičeriko stresemo v posodo, v kateri bomo kasneje premešali zmes (multipraktik ali plastična posoda). Čičeriki dodamo tahini, nasekljan česen, začimbe in limonin sok. Dodamo tudi del vode, v kateri se je kuhala čičerika. Začnemo mešati ter sproti opazujemo, ali zmes potrebuje dodatno količino vode ali olja. Sproti preverjamo tudi okus in ocenjujemo, ali potrebujemo dodatno količino soli, česna oz. začimb. Ob koncu naj bo zmes čim bolj gladka ter rahlo tekoča, a zelo gosta. Humus je še bolj okusen naslednji dan, ko se sestavine usedejo in okusi pomešajo. Ko sem stanovala v Rishikeshu, malem indijskem mestu, so se restavracije večinoma ločile na indijske in mednarodne. V prvih so postregli s čudovito indijsko kulinariko in so bile večinoma cenejše. Jedilnik slednjih pa je bil večinoma razčlenjen na različne kulinarične kulture: indijska, nekaj kot britanska, ponekod italijanska (zabavne indijske pice!), ujela sem celo francosko, vedno pa je bila med njimi izraelska. Izraelci namreč v določenem delu leta preplavijo mesto, ta trend poznajo praktično vsi, ki so se kdaj znašli v teh koncih. Skoraj

do dneva natančno lahko napovejo, kdaj se bodo pojavili na ulicah Rishikesha. Izraelci večinoma potujejo v velikih skupinah, njihov kolektivni duh je fascinanten. Nad njimi pa se večinoma vije oblak pokajene trave (niso edini, so pa bolj opazni). Izraelci vsekakor niso zanemarljiv val strank, zato se jim prilagodi tudi kulinarična ponudba. Njihov meni brez izjeme vključuje humus, ki se ga v tem primeru je s pito, rahlo kvašenim ploščatim kruhom. Hudo okusna stvar! A indijski humus je občutno manj začinjen kot moj. Ponekod se po jogijski tradiciji tako ali tako ne uporablja česna, vsekakor pa je v Indiji olivno olje nekaj popolnoma tujega. Če se kdo pohvali, da ima olivno olje, je sigurno kaka ponarejena mešanica. A humus se je tudi ob indijskih priredbah kar pogosto znašel na mojem krožniku. Še en dokaz, kako zelo prilagodljiva jed je to. Sama še nikdar nisem pripravila pita kruha. Meni osebno najljubši, saj je obenem najhitrejši način serviranja humusa, je ob palčkah surove zelenjave. Za to lahko uporabimo narezano korenje, kolerabico, kumare ipd. To je tudi krasna zdrava in okusna malica za s seboj. Humus lahko pomešamo s še nekaj dodatnega olja in limoninega soka, malce razredčimo z vodo in ga uporabimo kot odličen preliv za solato. Če čeznjo potresemo še pečeno mešano zelenjavo z oreščki in semeni, dobimo že pravi solatni krožnik, odlično kosilo. Za konec pa še ideja, ki črpa navdih iz moje Erasmus izmenjave na Polj-

skem. Imeli smo številčno zasedbo študentov na izmenjavi iz Turčije, ki so se na mednarodni večerji uspešno kosali z raznoliko ponudbo slovenskih do-

brot. Na tak način je ena izmed Turkinj pripravila neko njihovo jed, ki pa odlično izpade v kombinaciji s humusom.

ZVITKI S HUMUSOM

SESTAVINE: večji listi zelene solate humus zobotrebci

Postopek: Umijemo liste solate in jih osušimo. Z žlico zajamemo nekaj humusa in ga položimo na širši del solatnega lista. List zvijemo v zvitek in ga pritrdimo z zobotrebci, da se ne razpre. V času, ko novoletne zaobljube že uspešno kapitulirajo (ker, bodimo iskreni, je to njihova prava narava in vnaprejšnja obsodba), se

spomnimo na te preproste, a elegantne in nadvse okusne prigrizke. Tako bomo morda lahko pri življenju obdržali vsaj tisto priljubljeno: »V novem letu bom pa bolj zdravo jedla!« Saj ni nujno vsak dan, ves čas. Vsak korak šteje in vsak je prijazno pozdravljen. Če je obenem še prijeten, pa toliko bolje! Naj bo okusno 2018! Sara Aranel

Fotka: neznan avtor

Slavko Manfreda (1959–2018)

Ves ta blues Slavka Manfrede, edinega župana Kransterdama V prvi polovici devetdesetih se je na kranjskem sejmišču odprl klub, ki si je hitro pridobil naziv jazz. V to smer se je nagibala tudi želja najemnika: da bi namreč upravljal s prostorom, kamor bi na izbrane koncerte zahajala izbrana družba, kar mu je sprva do neke mere celo uspevalo. Vendar se je kmalu soočil s kranjsko podtalno realnostjo. Delov'ca so zaprli, center mesta so začeli izolirati v spalno naselje, diskoteka »galva« je utripala v svojo smer (četudi je znala presenetiti s koncertom Pomaranče) in ni bila namenjena vsakomur, vsa koncertna dejavnost je bila pregnana v predmestje, zato se je nočno dogajanje, potem ko so se zaprle (takrat!) preštevilne točilne točke, moralo preseliti nekam … Jazz je zlagoma prevzel to lento in od sprva zamišljene izbranosti je ostalo bore malo ali nič. Cene pijač so padle in vsi, ki niso znali domov, so zavili tja. Neki večer sva v zakajenem jazzu visela s prijateljem in razmišljala, kako bi organizirala neki punkovski koncert. Gor in dol po klubu je postopal Slavko Manfreda in neuspešno žical za pivo. Ko se je tretjič, četrtič obregnil ob naju, je s prižganim čikom med kazalcem in sredincem dejal: »Zmenmo se, če desetkrat zapored flipnem cigaret v zrak in ga ujamem med prstoma, mi dasta za pivo.« Da bi se znebila teženja, sva privolila v izziv ter se neprizadeto pogovarjala naprej. Slavko je medtem že začel s svojo misijo in pri tem glasno štel. Ko mu je šestič uspelo ujeti cigareto med prstoma, je, da ne bi predolgo čakal, 18

suvereno izdahnil: »Vidva kr naročta.« To je bil naš Slavko, vedno in povsod prepričan v svoje početje ter na vsakem koraku posvečen odprti misiji edinega in večnega župana Kransterdama. Poslovil se je na novega leta dan, kot Hank Williams, Townes Van Zandt in Ted Hawkins; in če dobro pomislim, je bilo v njem veliko potez teh treh herojev popularne glasbe. Glasba in underground kultura sta bili Slavku vedno zelo blizu. Na koncertu skupine Deep Purple leta 1972 v Zagrebu je doživel razodetje in čez noč pustil vse skupaj

men jamar, eden tistih, ki si je drznil zlesti tja, kamor si nihče ni upal. Bil je odličen in iskriv pripovedovalec, ki (na)pleta čudovite zgodbe; nekatere so končale na filmu, druge v stripu, kot tista na škarpi pred pročeljem kranjske mestne knjižnice. Nikoli se ni zaustavil nekje na pol poti, vedno je šel do konca. Kot župan Kransterdama je županoval do svojega zadnjega vdiha. Zapustil nam je marsikaj. Vedno in povsod bomo slišali njegov raskavi glas, naprej pripovedovali zgodbe, ki nam jih je zaupal, in anekdote, ki smo jih doživeli z njim. Alternativna kultura je z njegovim slovesom izgubila velikega človeka, predanega ljubitelja glasbe ter večnega župana boljše in divje strani mesta. Kar enotni smo si v oceni, da nihče nikoli ne bo sposoben zapolniti izpraznjenega mesta. Ponuja se nekaj v.d.-jev, za nekatere niti ne vemo, kje so, a nihče nima tiste sproščene pridigarske karizme, kot jo je imel/užival Slavko Manfreda. Glede na način, kako je živel in kaj je vneto zagovarjal, bi se vsekakor spodobilo, da bi eno lokalnih sort opojnih zelišč, vzgojeno na domači, kranjski grudi, poimenovali po njem. Pod velbom v podhodu sredi mesta, ki vodi z Glavnega trga na Tomšičevo ulico, je že vzniklo svetišče županu Kransterdama na čast. Gregor Bauman Članek, objavljen v reviji Odzven, ter na strani http://www.sigic.si/.

Fotka: Živa Drinovec

ter postal neločljiv del lokalne scene, nekakšen motor in komentator. Vsakdo je v nekem trenutku naletel nanj, drugače ni šlo. Zato je za seboj zapustil veliko zgodb, še več legend, ki so že za časa njegovega tosvetnega postopanja postale izobraževalna kronika Prešernovega mesta in krožile od ust do ust. Nobeno presenečenje ni, da je svoje županovanje največkrat prenesel kar v bar s prepogosto neurejenim odpiralnim časom nasproti Prešernove hiše – Fig. Slavko je namreč za razliko od izvoljenih nihčetov in oportunistov svoj položaj jemal presneto zares in štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu in tristo petinšestdeset dni v letu. Bil je povsod, kjer je začutil, da bi moral biti, napovedoval koncerte in mini festivale pred »downom« ali na izbruhovem kulturnem bazenu, zavzel je Klavnico, med prvimi zaskvotal trejna (Trainstation SubArt), pridigal na Tednu mladih … Včasih s povabilom, včasih se je povabil sam. Tovrstno početje mu seveda ni bilo tuje, saj je bil od sredine sedemdesetih let nepogrešljiv in aktiven člen kranjske neodvisne scene, ki si je kot Klub ljubiteljev glasbe najprej uredila prostore v kleti vrtca Janina in se potem preselila v kletne prostore stare pošte. Takrat je Slavko že živel svoje neprilagojeno nomadsko življenje iz dneva v dan, pohajkoval in igral kitaro v Prešernovem gaju, kamor so miličniki upali vstopiti zgolj ob okrepljenem spremstvu, redno obiskoval koncertne ali plesne večere v Delov‘cu … To ga je, vse nas, utrdilo. Naučilo preživeti. Treba se je bilo znajti in Slavko je imel to žilico prirojeno, najsi je šlo za žicanje ali praktične stvari. Ena izmed teh je tudi, da si je prvi ojačevalec za kitaro enostavno izdelal sam. Tako zaželeni Marshall je bil namreč izven fehtarskega dosega, zato je šel v knjižnico po literaturo ter si sestavil svojega. Bluzil je tako in drugače, včasih zabluzil, kajti – roko na srce in vem, da bi Slavko želel, da o njem pišemo po resnici – znal je biti tudi »prstjen«. Buške zanj niso bile neznanka, a nikomur ni zameril, niti delivcem pravice ne, ki so ga nekajkrat poslali za rešetke. Župan Kransterdama si je v skladu z imenom sestavil in shajal po zakoniku na alternativni strani mesta. Medtem ko s(m)o drugi živeli, poskušali živeti življenje, ga je Slavko užival s polnimi pljuči, in to dobesedno. Vedno je imel s seboj nekaj pridelka, včasih za lastno uporabo, včasih kot plačilno sredstvo. Zato ne preseneča, da se je med stresanjem njegovega pepela na kransterdamskem pokopališču pripetil eden največjih smoke-inov pod Alpami. To je bila njegova poslednja želja. »JEBITE SE! Jaz se mam fino, pa vsi bote za mano pršli. Zdej se pa smejte, k nočem kislih ksihtov,« je bilo sporočilo, ki ga je Slavko vnaprej sestavil za svoj razstres v večna lovišča. O njegovem življenju vemo pretežno tisto, kar nam je sam povedal. Včasih, pogosto je lebdel nad zemljo, včasih je šaril znotraj nje. Slavko je bil namreč izje-

Revija za mladinsko (sub)kulturo Izdaja: Kulturno umetniško društvo SubArt Kolodvorska cesta 8 4000 Kranj

Člani uredništva: Živa Drinovec Marša Malešič Alex Kodek Sara Aranel

Oblikovanje: Anita Kepic

Lektoriranje: Nina Maslovarić

Tisk: Tisk Žnidarič d.o.o.

Na naslovnici: Slavko Manfreda

Naslednji izid: april Cena: brezplačno

Urednica: Živa Drinovec

Foto (naslovnica): Ksaver Šinkar

Gostujoči člani: Jacobsen Gregor Bauman