Issuu

• 3 Nedotaknjeno • 7 David Almajer • 10 V-Oglje • • 16 SubArt Festival •

Leto 2, številka 3, junij 2016

Pomaga nam:

ISSN 2385-9350

Časopis za mladinsko (sub)kulturo

Junij 2016

Namesto uvodnika - današnja tema Če bi uporabil frazo zgodba o uspehu, bi Trejnu delal krivico. Saj je zgodba o uspehu v Sloveniji sinonim za nekompetentnost in korupcijo. Trainstation pa je zgodba o zanimivih in vztrajnih mladih ljudeh, ki v Kranju najdejo lepoto življenja in se navdušujejo nad kulturnimi in mladinskimi prireditvami, medtem ko drugi nergajo o apatiji, nezaposlenosti in propadli industriji. Bistvo uspeha ni v tem, da ti nekaj zgolj uspe. Bistvo je v tem, da te v procesu nastajanja ne dotolčejo, ampak najdeš moč, da si le še boljši in močnejši. Uspeh ceniš šele, ko je nekaj težko. Tudi če ti ne uspe, iz tega vleci nauk in ideje za naprej. Bistvo je ne odnehati od prve. Nihče ni prvič vzel kitaro v roke in jo kar znal igrat. Nihče ni vzel kepe gline v roke, jo vrgel na kolut in naredil vazo. Ne. Vsi naši prvi poskusi so klavrno končali na neandertalsko nizkem nivoju. Ampak ni se naša živalska vrsta borila 3 milijone let, da bi prišla na vrh prehranjevalne verige, samo zato, da se bom kujal na WC-ju in objokoval svojo nesrečo na tviterju, če mi nekaj ni uspelo. Vstani in se potrudi! Tako - to naj bo nauk za danes.

piše: Mucy riše: Mateja

Keramika. Eden tistih hobijev, v katerih lahko izraziš svoja čustva, zelo hitro najdeš svoj stil, in če si vztrajen in priden, tudi klientelo, da, celo (wau) vir zaslužka. Saj to ni zgolj umetnost, pač pa tudi obrt. Keramika je brezčasna, v ugodnih pogojih lahko preživi tisočletja. Zato je preživela vse dosedanje civilizacije in kljub eksplozivnemu razvoju tehnologije in družbe bo ostala taka, kot je, še tisočletja za nami. V tokratni Sceni vam predstavljamo dve močni veji keramičnega ustvarjanja v Kranju, V.Oglje in Flamma Art. Morda boste dobili navdih in se pridružili kateri od delavnic. Karkoli se ti že dogaja, karkoli te spravi v slabo voljo ali celo obup, vedno se nekaj najde: eni fotografirajo, eni slikajo, eni muzicirajo, eni ustvarjajo skulpture. Umetnost je svet, v katerem najdeš tolažbo in navdih za naprej. Mi, novinarji, pa o tem poročamo. In tudi za nas je velika nagrada, ko nekdo reče: »A Sceno delate? Komaj čakam, da spet izide!«

Junij 2016

…nedotaknjeno… …untouched… piše: Živa

V eni izmed prejšnjih številk Scene sem vam predstavila oblikovalski dvojec Bit, Barbi in Tino. Dolgoletni prijateljici, modni oblikovalki in poslovni partnerici. Tokrat vam predstavljam še en zanimiv tandem. Par, ki že mnogo let uspešno fura skupno pot, tako zasebno kot tudi poslovno. Ona o njemu, da je;

On o njej, da je;

Če je ona tiha, potem je kul, da je on klepetav. Če je on klepetav, je odlično, da je ona natančna. Ker je on klepetav, je pravilno, da je ona trmasta. Da je on super oseba, je logično, ker je tudi ona super oseba. Dva izjemna posameznika. Ona odlična fotografinja, on fotograf in snemalec. Punca in fant, prijatelja, sodelavca, fotografa, snemalca, asistenta, buddy-ja. To sta Katja Pokorn in Mitja Legat Skupaj sta ustvarila foto/video produkcijo LegitFilms, sta avtorja serije slovenskih športnih kratkih filmov Nedotaknjeno ali Untouched Project. Prva epizoda serije snowborderskih in smučarskih filmov Sunny side of Alps je prejela že več nagrad, dve ravno v mesecu marcu. Že več kot deset let dokumentirata slovensko surfersko dogajanje in menda lahko v prihodnosti pričakujemo nekaj konkretnega na to temo. V lanskem decembru sta bila člana žirije na 9. BOFF -u, Bovec Outdoor Film Festival. Ko je govora o dokumentiranju ekstremnih športov, pozabljamo, da poleg ekstremnih športnikov tudi fotografi in snemalci delujejo v ekstremnih razmerah. Tako je vso njuno delo vredno še toliko več, saj je vanj vloženega ogromno truda, napora, poguma, časa, odpovedovanja in predvsem volje in želje po ustvarja-

Junij 2016 nju kvalitetnih posnetkov oziroma kvalitetnega dela. Za top posnetke deskarjev na vodi oziroma surferjev stojita v vodi po več ur, plavata, surfata, se potapljata. Za dobre posnetke smučarjev in deskarjev se vzpenjata na zasnežene vrhove, stojita v snegu, v snežnem metežu, v minusu, v vetru, v megli, v vseh mogočih razmerah, vse za res dober shot, posnetek … Katja in Mitja sta vredna vsega občudovanja. Kar ju dela posebna in cenjena, so njuno medsebojno spoštovanje, ljubezen in skupni interesi ter posel, katerega opravljata. In posel, katerega opravljata, opravljata dobro. O svojem dosedanjem delu govorita skromno, namesto njiju govori njuno delo in govorijo fotografije ter filmi. …o začetkih… Mitja: S fotografijo sem se začel ukvarjati v 7.razredu osnovne šole, z videom (s snemanjem) pa potem, eno leto kasneje. V gimnaziji sem si pa ¨zjebal¨ gleženj in nisem mogel »skejtat«, zato sem več snemal, iz tega je tudi nastal prvi KDC movie. Takrat sem se vse bolj navduševal nad videom (snemanjem), zato sem fotografijo bolj kot ne opustil. Potem sem se na začetku faksa še opekel po obrazu in sem bil skoraj eno leto bolj kot ne doma, tako da sem ful ¨prišparal¨ in si omisilil eno mal bolj profi kamero. Rekel sem si: »pet let dam temu ‹hobiju›, če bo kej uspelo bo hudo« ... nekih blaznih upov pa nisem imel :). S Katjo sva par že od konca gimnazije, ona je sicer začela slikati mnogo pozneje, ko sva skupaj delala za Ujusanso. Resneje pa sva zastavila, ko smo delali prvi Untouched project, kasneje sva skupaj odprla produkcijo LegitFilms in začela delati več komercialnih stvari. Katja: S fotografijo sem se resneje začela ukvarjati pred 7 leti, ko sva dobila priložnost za poletno delo v surf kampu – Mitja je surf šolo snemal, jaz pa sem tečajnike vmes poslikala. Pred tem sem se malo igrala s »trotelco«.:).

… o KDC-ju… Kaj je KDC, kdo je KDC in kaj KDC dela? Za izjave sem prosila tri dolgoletne člane; Tima, Blaža in Luka. Tim Pregrad - kratko in jedrnato: KDC – kdor ne ve, se pleske naje. KDC- če hočeš zvedt, ulet na KDC žur. Blaž Potočnik - ko sem ga povprašala, kaj je KDC, mi je najprej poslal video nekega precej bednega uličnega fajta in napisal, da je to odgovor na večno vprašanje, kaj je KDC. Nisem ga ravno najbolj razumela, spet te pleske…. Potem mi je poslal tole: omg KDC fora- ko nekdo vpraša, kaj je KDC dobi plesko. In še sem vrtala vanj, pa niso KDC sam plesk, no in je napisal : Ok KDC, skupina izredno postavnih Kranjskih rolkarjev, z veseljem do občasnega piva. Luka Šmid - obožuje Slovenijo in slovenščino, a KDC opiše v angleščini: We ride together, we die together KDC for life. It‘s all fun and games‚ till someone gets a splinter.

Luka Šmid in Mitja Legat, Katja Pokorn Mitja: Slabosti praktično ni, ker do posla poskušava pristopati res profesionalno. Prednosti pa je ful, ker pač večino časa preživljava skupaj, tako da veliko stvari predebatirava in splanirava, kar na daljših službenih poteh. Brainstormingi in take debate potekajo hitreje, ker sva drug drugega navajena oz. podobno razmišljava. Deliva si ogromno opreme, predvsem pa je kul, ko imava projekte v tujini, ko skupaj preživljava ta čas in vedno še kaj ekstra vidiva, poskusiva, pofurava... v glavnem fajn se mava.

Mitja Legat Mitja Legat, Katja Pokorn …. o sodelovanju, o prednostih in slabostih…… Katja: Prednosti so dobro poznavanje drug drugega, kar olajša komunikacijo. Skupni brainstormingi ob vseh mogočih urah in delitev opreme. Slabost je, da si greva kdaj malo na živce. :) 4

….o tem zakaj ravno ta stil fotografije in videa…. Katja: Ekstremni športi so me vedno navduševali, zato sem se še sama začela ukvarjati z njimi, tj. bordanje in surfanje. Stvari povezane s fotografijo so potem kar stekle svojo pot, vendar obo-

Junij 2016 je zahteva določeno stopnjo predanosti in vztrajnosti. Mitja: Hehe, težko je rečt zakaj nek stil ... jaz kot karakter (dokaj) realistično gledam na svet, predvsem pa mam strašno alergijo na bullshit :))) Najbrž tudi zato k svojim projektom pristopam na bolj dokumentaren kot pa nek režiran način. Vedno pa so me zanimali ljudje z obrobja, marginalci (zato sem tudi doštudiral sociologijo), in na drugi strani narava (sploh, ker je Slovenija tako zelo razgibana in lepa, pa še vse je blizu). Ekstremni športi pa so na nek način presek teh dveh množic... pa še jaz lahko mal furam zravn :)

Mitja: Jaz sem začel še na analogni fotič in VHS kamero, v bistvu prvih pet let je bla bl 'izposoja' pri očetu :) Trenutno pa so super časi za kreativne ljudi, mega ene hi-tech robe po bolj dostopnih cenah. Jaz imam Sony FS700 (za slomotion) in A7s za drugo kamero, potem pa še Insipre drone, Ronin-M gimbal, pa še in še nekih teh igračk. Včasih že kr preveč nabavljava, ker vsega sploh ne morš na enkrat upravljat :D … o dosedanjih projektih, razstavah, nagradah… Katja: Največji skupni projekt je bil Untouched Project, poleg tega pa veliko manjših, ki so bili prav tako povezani z ekstremnimi športi ali pa bolj komercialni. Samostojna razstava je v pripravi, drugače pa smo z ostalimi fotografi kakšno leto nazaj pripravili dobrodelno razstavo deskanja na snegu, ki je kar uspela.

Mitja Legat, Katja Pokorn ...o opremi…. Katja: Na začetku je zadostovalo malo boljši fotoaparat in neka leča, vendar so sčasoma potrebe to prerasle. V bistvu počasi nadgrajuješ stvari, ki jih imaš oziroma jih potrebuješ, tako da imava zdaj malo več različnih leč in drugih pripomočkov.

Katja Pokorn

Mitja Legat, Katja Pokorn 5

Junij 2016

Domen Bizjak, Katja Pokorn

Bine Žalohar, Katja Pokorn

Mitja: Do sedaj se je nabralo kar nekaj stvari, predvsem iz scene ekstremnih športov. Najin največji projekt pa je Untouched project (tukaj sta v produkcijski ekipi še Matevž Maček in Bine Žalohar), serija športnih filmov o iskanju nedotaknjenega pršiča na smučeh in snowboardih. Za prvo ‚webisodo‘ smo prejeli kar nekaj nagrad, največ mi je pomenila tista iz 3fok festivala v Bosni, saj je bil vodja žirije legenda jugoslovanskega dokumentarnega filma in svetovno znani alpinist Stipe Božič. Na sploh pa je bilo za filme Nedotaknjeno vedno ogromno zanimanje, prvo leto smo celo dvakrat razprodali Šiško, kar je bilo veliko presenečenje, pa tudi ogromna nagrada za ves naš trud.

….o načrtih, željah, o prihodnosti…. Katja: Uspešno nadaljevanje dosedanjega dela in čim več kreativnih projektov. Mitja: Zadnji dve leti sva vso energijo vlagala v rast najine produkcije, zato sva delala veliko komercialnih zadev. Jaz sem vmes nabiral znanje še na PopTV, tako da za bolj ‚soul‘ projekte ni bilo toliko časa. Sedaj pa imava spet nekaj malo bolj umetniških projektov, največ časa pa posvečava slovenskemu surf dokumentarcu (delovni naslov je zaenkrat LandLocked), kateri je v bistvu v glavi že kakih 5 let in je res skrajni čas, da se materializira :D

Katja Pokorn 6

Junij 2016

David Almajer, Flamma Art 'tervju Easy Mucy

Bili smo mulci-na-ulci, v obdobju pred prelomom tisočletja. 90-tih smo imeli že poln kufer in z upanjem so gledali na to, kaj bo prinesla prihodnost. Predstavljamo Davida Almajerja, ki je v tistih dneh kot mlada umetniška duša svojo prihodnost našel v lončarstvu. Danes je priznan umetnik in učitelj.

Scena: Kaj je bilo v tvoji rani mladosti tisto, kar te je spravilo na umetniško pot? David: Zmeraj sem silil k nekem ustvarjanju, risanju, kar pomnim. Pet let star mulc sem risal, sestavljal, vse je bilo usmerjeno v umetnost. Najraje sem imel v šoli umetnost. Najlažje, ni se mi bilo treba učit, ker sem vse lahko hitro naredil. Scena: Si imel tak plan, da boš to v življenju počel? David: Ja in ne. Niti nisem razmišljal niti vedel kako. Sem imel vprašanje kako bi bilo, če bi šel v Ljubljano v šolo. Starši so mi rekli, pa ne boš hodil v Ljubljano vsak dan, pa avtobus, pa to in ono, pa keš, nismo bili ravno premožni. Pa sem šel na Iskro. Potem sem pa na Iskri torbe porisaval, pa stripe risal, prfoksi so bili malo jezni name, ker sem risal po mizah, tudi kakšen ukor sem fasal zaradi tega... Zelo rad sem to počel. Tudi doma sem si stene porisal, sem pač treniral ...

Scena: Dandanes svet vse bolj hiti, vsi hočejo čimveč, čimprej, glina pa je stvar, ki zahteva veliko koncentracije in potrpljenja. Kako si se učil svoje umetniške obrti? Kako si ta hitri čas spremenil v svoj zelo potrpežljivi poklic? David: Ko je bilo konec šole, mi je soseda prinesla eno kepo gline in sem iz tiste kile gline naredil ne vem kaj vse, do zadnjega drobca sem jo uporabil. Potrpljenje. Jaz sem se zaprl v atelje doma. Zrihtal sem si atelje, prodal kitaro - kar je bila zelo težka odločitev - da sem lahko izoliral tisto sobo. Potem sem pa driblal svoje potrpljenje, praktično cele noči. Takrat sem delal na Šentu, imeli so peč tam, tako da sem si tja nosil pečt. Predhodno sem pa hodil tudi v Ljubljano do enega frenda. Tam sem se malo naučil vrtet', pa k Magušarju sem hodil po glino. Je imel kar konkretno delavnico. Scena: Si hodil po glino kaj v Bobovek? David: Takrat ne. Že takrat me ni zanimala nizkotemperaturna glina, majolika in podobno. Jaz sem takrat hotel iti na visoke temperature. S hribov sem kamne nosil, pa jih drobil in mazal gor, brez nekega konkretnega znanja. Malo sem slišal tu, malo tam, kolikor sem od Magušarja pobral. Slišal sem za baker, za kobalt, osnovne elemente za glazure in barvne efekte. Scena: Tvoje glazure zgledajo, kot da bi se počasi umirjeno razlivale čez rob posode, kot pivska pena ali prepoln kapučin. Neki pa-kaj-potem pogled na svet, ki hiti mimo, narava gre pa svojo pot. A gledaš na to svoje ustvarjanje tudi kot neko pomirjevalno terapijo? Zdi se, kot da so tvoje posode malo terapevtske.

David: V bistvu ves čas vlagaš energijo. Včasih delaš tudi s tem namenom, da tako ali pa drugače žarijo. Jaz sem se z reikijem spoznal že pri 16-ih. To me je vodilo skozi ustvarjanje; ne toliko skrbet, ampak bodi priden, delaj, a veš, pojdi naprej. In ta reiki je pač uporaben. Potem meditiraš. Ti držiš eno skodelico tri, štiri ure, jo prekladaš po rokah, potem glazure, potem ogenj, ki jo preoblikuje ... je nek trajen zapis nečesa. Je pa praktično kot kak kristal; mešanica materialov, kot če izbruhne vulkan in se tvorijo različne kombinacije zaradi vplivov narave. 7

Junij 2016 Scena: A so tvoje posode lahko nek lirični opus? Nekdo ima zbrana dela Ivana Cankarja, ti imaš pa opus, ki ga je navdihnil izlet v Triglavski narodni park? David: Ja, je ta scena. Je pa odvisno, kje nabereš (snovi). Jaz sem že malo »cepljen«, kamorkoli grem, že gledam in že vidim, opa, tamle ob cesti, na določenih koncih, kjer je zemlja porozna, Vrček z glazuro s sprehoda na med kamni teče voda in nosi fine Jošt ... delce in se vidi flekec železa, recimo. Se že ustavim, že brskam. Nanosil sem si cel kup materialov. Iz solin sem si prinesel tisto zdravilno mazilno glino, ki jo imajo tam v čebrih, ne vem koliko časa jo starajo. Tisto je noro, sem jo uporabil, naredil fine glazurice iz njih. Lahko bi naredil solnico iz solinske gline, to bi bila fajn fora. Fino je tudi nabirat' materiale za surovo glino, da bi naredil svojo glino, slovensko. Da nabereš malo tu, malo tam, združiš in dobiš dober material. Ni vsak sam material posamezno kul. Ali je neplastičen ali se prehitro zažge, stali, ima vmes neke druge drobce, ki jih ne maramo in jih razganja ... Scena: Delo z glino zahteva poznavanje materialov, kemije, je velika znanost. Obenem pa je ena najbolj surovih, prvinskih obrti. Ali je tvoja formula v tem, da si našel neko harmonijo med znanostjo in starodavno tradicijo? David: Znanost, umetnost, tradicija, zgodovina. Tu je cel kup dejavnikov, preoblikuješ celo Vesolje in ga zapečatiš v predmet. Scena: Flamma Art. Kakšen je tvoj dan? David: Pridem, kavica, potem pa akcija. Tu imam peč. En dan pridem, pa delam izdelke. Tudi peč imam veliko, 150 litrov, kar nekaj notri spraviš. Zato moraš narediti kar nekaj stvari. Ne moreš kar vsak dan žgat. Če imam omarice polne, pa zložim v peč in dam žgat'. Ko mi glazur zmanjka, moram glazure mešat, potem imam ob četrtkih in sredah učence. Pa delamo, pa sam kaj naredim, pa tako. Druge dni pa kakor mi otrok in žena dovolita, tudi sam sem zdaj rajši s svojo leto in pol staro punčko.

Scena: Jo že zanima? David: Ja, tudi je že naredila en kipec, sem jo dal v anagamo žgat. Scena: Največ se da videti Flamma Arta na fejzbuku, pa v sami Layerci, če prideš na kofe, pa en blog sem našel na netu... Kje te lahko največ vidijo, naročijo? David: Najbolje je tukaj v Layerju, pa na fejzbuku je največ. To je posledica otročka, zadnje leto in pol sva trženje malo ohladila, spletno stran sva ukinila, da bova naredila novo. No, te wordpresse in bloge imam, pa tudi iz tujine so me že našli, imam stranke, ki naročajo z vseh koncev, pa jim kaj naredim. Scena: Na fejsu so kar mindblowing fotke. Najlažje je poguglat in napišeš Flamma Art - Google slike, ali pa tvoje ime, pa nameče slike in so kar - phuuu.... David: Zdaj sva nekako v proceduri, da narediva spet spletno stran, fotke, brošure, zdaj bo v roku meseca, dveh spet kaj novega ven prišlo. Scena: Ti si tudi učitelj. Kako je prišlo do tega? David: Jaz sem že prej hodil na te različne tabore, tudi s Sašo Lončarjevo, in sem bil rad z otroci, rad sem jih poučeval. Vse sorte delavnice smo imeli. Pa na morju, neka ekipa prijatlov, ki so se z mulci ukvarjali, likovne, plesne stvari ... Na pa na Šentu razne delavnice. V bistvu sem že od svojega 20-ga leta v tej sceni. Ko so kakšni dogodki, pa kaj naredimo. Scena: Kako se lahko udeležijo? David: Udeleži se lahko prav vsak, ki ga zanima glina. Jaz imam te delavnice nastavljene na sredo in četrtek, po pet ljudi na obisk. Potem pa se to lahko razširi na petek, soboto. Minimalno

Junij 2016 dva človeka vzamem naenkrat. Potem se individualno prijavijo. Ravno smo imeli prek Layerjeve hiše eno mesečno delavnico, smo imeli 9 učencev, pa diplome sem jim naredil na prešo ... Scena: Nedavno si imel tu razstavo. Kaj imaš na urniku? David: Imam še to razstavo Svoboda kocke, že pred enimi tremi leti sem začel delat' to serijo porcelanastih kock. Ene so lepe, ravne, ene nalašč malo skrivljene, nekaj jih je temperatura ukrivila. Gor sem pa zmetal »ni-da-ni« materialov. Cela vesolja so se mi naredila. No, to ni bilo kar tako. Precej sem eksperimentiral na podlagi tega znanja, ki sem ga pridobil. Prvotno sem jih imel na takem črnem pleksi steklu, da je naredilo globino, ali pa kombinirat' z lesom, različnimi materiali in ozadji, kamnom ... Naredil sem že enih par dobrih kompozicij. Scena: (si ogledujeva kocke in občudujeva pisane glazure) Tale mi zgleda kot en sirček. David: (hah) Tu imaš različne, grobe, sijajne, mat ... svilnate ... Scena: (gledam eno črno, z rjavo glazuro, z mehurčki in vsem) Če bi s tole glazuro delal kavne skodelice, bi človek hotel še skodelico zraven pojest. Tale je res taka kot ena spenjena kava...

pozitivno ali ne-tolk-pozitivno verzijo tistega, kar si si zamislil. Šele na koncu lahko izdelku daš svoje ime. Vedno je tako. Pri teh visokih temperaturah je trik narave veliko bolj prisoten kot pri nizkotemperaturni keramiki. Veliko več stvari se zgodi naključno. Ko se glina stali, posledično vpliva na glazuro in glazura na glino. Precej zajeban svet. Z Davidom sva še kramljala in občudovala vsako skodelico posebej, na primer, ko v naravi najde nek material, ga je lahko zelo malo in bo naredil samo en majhen set keramike z njim. Zato je vse, kar dela, edinstveno, neponovljivo. Pri nas sta trg in kupna moč majhna, take keramike pa zahtevajo ogromno dela. Zato David večino svojih del proda v tujino, njegovi občudovalci ga v glavnem 'začopatijo' kmalu potem, ko svoje izdelke objavi na fejzbuku. Pri nas le občasno najde kakšnega kupca. Vendar ko sešteješ delo, materiale in znanje, ki so vloženi, njegova dela relativno niso draga. David Almajer, njegova zavzetost za umetniško ustvarjanje, predvsem pa njegova uspešnost, spominjajo na misel Richarda Bacha iz njegovih nesmrtnih Iluzij: »Nikoli ti ni dana želja, ne da bi ti bila dana moč, da jo uresničiš. Vendar se boš moral za to tudi potruditi.«

David: To so vse triki, ki sem se jih naučil. Zdaj imam teh glazur še več. Sem hotel te kocke vgraditi tudi v steno, svetila, ni-da-ni ... Lahko bi jih dal skupaj in potem še enkrat žgal, da bi se zlepile skupaj, v eno večjo kompozicijo, ni-da-ni enih verzij. Nikoli nisem šel iz tistega slikarstva, še zmeraj se mi dogaja, samo malo drugače. Tu zdaj sposobnost slikanja uporabljam, da si rišem načrte, kakšne oblike bom naredil. Moraš si en plan narediti, od začetka do konca, ker samo naredit, ustvarit, skiV Davidovi skicirki srečamo tudi parit, ni nič. Moraš še zažgat, osnutek naslovnice Scene... čakat, kaj bo peč vrgla ven, ali 9

Junij 2016

V-Oglje:

Marša

uspešnost umetniške keramike na Gorenjskem Zakonca Barba Štemberger Zupan in Niko Zupan iz Vogelj pri Šenčurju se s keramiko ukvarjata že več kot 20 let. V teh letih sta si zadala tudi kar nekaj podvigov, najpomembnejši in morda najbolj znan od njih je mednarodni simpozij umetniške keramike na katerem vsako leto gostita najboljše umetnike. V tem intervjuju sta mi veliko povedala o simpoziju, njunih začetkih v keramiki in uspehih, težavah umetnikov, tečajih, promociji slovenske keramike v tujini, o delu z mladimi in še marsičem. O simpoziju…. Niko: S simpozijem oz. s kolonijo sva začela leta 2006 potem, ko sva bila leta 2005 kot edina Slovenca prvič povabljena v Srbijo na kolonijo. Po tej izkušnji sva si rekla: »Zakaj ne bi tudi midva tega organizirala doma?« Doma sva potem to res izvedla in nadgradila na nek nivo. Barba: Na nivo, ki sva si ga lahko privoščila. Poskusila sva način dela izpeljati tako, da se ljudje lahko čim več naučijo, ko naju pridejo obiskat v delavnico. Povabila sva ljudi, ki so bili odprti in pripravljeni širiti znanje naprej s tem, da so dovolili, da se jih lahko gleda pri delu. Vsak je na simpoziju moral predstaviti svoje delo ali izvesti predavanje in v času gostovanja v Sloveniji narediti vsaj štiri dela. Obenem je zraven tudi seveda spremljevalni program. Gre za izmenjavo; tuji gostje pustijo nek pečat, mi pa jim pokažemo Slovenijo. Vse kar spada pod organizacijo tega štirinajst dnevnega simpozija je za gostujoče umetnike brez-

plačno. Tako, da lahko mladi, ki jih to zanima ali starejši z nami lahko pridejo v kontakt, saj je simpozij vsako leto od prvega do štirinajstega julija. Takrat lahko obiskovalci pridejo gledat ustvarjalce in poslušat predavanja. Umetniki, ki se udeležijo simpozija so povabljeni samo preko priporočil, da je zagotovljen visok standard. Prihajajo najboljši iz celega sveta. S tem v mislih vabiva tudi take, ki so za naš prostor zanimivi, se pravi z znanjem, ki ga pri nas še ni veliko ali imajo neko specifično znanje. Pridejo pa likovni kritiki, kiparji, keramiki, kar jim mora biti skupno je delo s keramiko. Vsak lahko na simpozij pride največ dvakrat v življenju tako, da so vsi zelo motivirani, da se najbolj izkažejo in ne mislijo, da hodijo sem na počitnice. 10

Zavod V-oglje Krožna pot 11, Voglje 4208 Šenčur Telefon: 04 2591 291 GSM: 040 295 371 040 295 372 v-oglje@t-2.si O sodelovanju z mladimi fotografi… Barba: Na simpoziju sodelujeva tudi z mladimi fotografi, študenti Arneja Hodaliča in vse njihove fotografije potem tudi uporabiva na razstavah doma in v tujini. Fotografsko delo opravljajo zastonj, a jih potem kar se da promoviramo tudi v tujini. Mislim, da je to za njih dobra referenca in zelo sem navdušena nad kakovostjo fotografij in sploh nad tem kako so kreativni. Isto stvar lahko vsak naredi v svoji specifični luči in njihov pogled na umetnost je zelo zanimiv. Meni se zdi zelo zahtevno vsako leto slikati keramiko na drug način, ampak do zdaj so bili od vseh fotografov noro dobri odzivi. Torej v oktobru, ko imamo pregledno razstavo simpozija vedno zraven vključimo še njihove fotografije portretov umetnikov. Slike njihovih izdelkov pa so vedno v katalogu. O keramičnih razstavah doma in v tujini…. Niko: Vsako leto poskušava povabiti tudi kakšnega mladega umetnika, tako Slovence, kot tudi tuje avtorje. Na sam simpozij pa kot umetnik ne moraš kar tako priti, saj ni odprtega tipa in res loviš kvalitetne, vrhunske mojstre keramike. Skupina je tudi manjša, da lahko boljše deluje. Vsako leto imamo potem oktobra končno razstavo v muzeju v Šenčurju. V tem muzeju je v prvem nadstropju tudi stalna zbirka, ki je edina te vrste in zato res vredna ogleda. Do zdaj sva gostila 117 umetnikov iz 27ih držav, kar je zelo velika številka. Približno toliko del je tudi razstavljenih v Šenčurju. Najina zbirka lastnih izdelkov pa je že bila razstavljena v različnih krajih po Sloveniji v enem izmed največjih evropskih muzejev keramike v Nemčiji. Razsta-

Junij 2016 vo predlanskega simpozija in slovenske keramike pa sva tudi razstavila v keramičnem muzeju v Berlinu. To je bil res preboj za nas. V Šenčurju se vsako leto stalna zbirka umetniške keramike dopolnjuje in je ves čas na ogled. Od članov simpozija v zbirko dodamo po eno delo. Če se komu tam kaj vtisne v spomin in prepozna kaj mu je všeč, potem lahko na naših tečajih določenim tehnikam posvetimo več pozornosti glede postopka dela. V muzeju poteka tudi vodenje za vnaprej najavljene skupine, ki večinoma pridejo iz tujine, drugače pa lahko ob uradnih urah pride vsak obiskovalec. Muzejev, ki so posvečeni samo keramiki v svetu ni zelo veliko, toda zbirka ni zanimiva samo za keramike, ampak jo radi obiščejo tudi vsi ljubitelji umetnosti in ročnih del. Razstava je res zelo raznolika in pestra, ker se lahko vidi od barvne gline do uporabe barv in do različnih načinov žganja O delu z mladimi…. Barba: Drugače hodiva tudi v šole, kamor naju pač povabijo in tam sva res v stiku z mladimi. To je mogoče najbolj zanimivo za vaš časopis. Če koga od mladih zanima strokovna plat umetniške keramike lahko seveda pride v času simpozija, saj je vsako občinstvo dobrodošlo. Včasih koga povabimo tudi kot gosta, če hoče nekaj pokazati. Vabimo tudi slikarje, da spoznajo delo na keramiki. Torej udeležba na predavanjih je zelo dobrodošla. Po šolah pa izvajamo delavnice s keramiko, kamor koli nas povabijo, ne glede na starost učencev. Hodiva po osnovnih in srednjih šolah. Bila sva na primer večkrat na Gimnaziji Franceta Prešerna v Kranju in sva bila zelo presenečena nad odzivom dijakov. Zelo dobro so delali, bili so mirni in zelo zagnani. Včasih je mladim ročno delo odveč in imajo precej drugih interesov, ampak moram reči, da me je izkušnja z njimi čisto navdušila. Res so vneto delali, tudi klepetali niso veliko med sabo ali bili glasni. Mislim, da je bila za vse nas to zelo pozitivna izkušnja. Veselilo naju je videti, da mlade to še zanima in, da so sposobni nekaj ustvariti z lastnimi rokami. Zdi se mi, da nimajo veliko možnosti, da bi lahko razvijali svoje spretnosti. V življenju se lahko ljudje znajdejo v raznih stiskah in, če se zavedajo, da so lahko še nekje uspešni z nečim kar jih zadovolji in s tem lahko izdelajo unikatna darila ali pa naredijo nekaj uporabnega za lastne potrebe. O njunih delavnicah in tečajih… Barba: Na najinih tečajih dela s keramiko vedno želiva, da se vsi ne glede na starost, tudi otroci, naučijo delati in prepoznati različne tehnike, da tudi, če na primer otroci kaj razbijejo, da oni vedo kakšno glino morajo starši kupiti in, da znajo izdelek ponovno narediti. To je cilj h kateremu stremimo. Organizirava tematske delavnice, ki potekajo v krajšem časovnem obdobju, denimo čez vikend. Včasih so tečaje enkrat na teden po dve uri za vse starostne skupine. Imela sem že kar nekaj mladih učencev, ki

so sicer zdaj že odrasli in imajo druge poklice, ampak so tudi po deset let hodili na moje tečaje. Tematske delavnice so že vnaprej začrtane tako, da udeleženci vedo kaj se bodo tam učili. Na začetnih tečajih pa moramo spoznati lastnosti vsake gline, da lahko potem vejo kdaj naj uporabljajo črno in kdaj belo glino. Potem se učijo različne tehnike dela, kako iz zvaljane gline narediti skodelico, skledo, ptičjo hišico ali modelirati kakšno živalsko figurico. Tako, da so vsebine precej intenzivne in se kar pridno dela. Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo (smeh). Tako začetni, kot tudi nadaljevalni tečaj potekata okoli 24 ur. Najin cilj je, da tečaje čim prej opravijo in postanejo samostojni. Sva pa vedno odprta za najine bivše tečajnike. Nekateri se k nam vračajo po nasvete in po navadi vedno dobijo odgovor. Z mnogimi bivšimi tečajniki sva v zelo lepih odnosih. O samih začetkih svoje umetniške poti… Barba: Pri nas doma se je mama ukvarjala z umetnostjo in sicer s slikarstvom. Sama pa sem se s keramiko srečala, ko sem že delala na banki v deviznem knjigovodstvu. Okoli deset let sem že bila v službi in, ko je šla sodelavka na tečaj lončarstva me je to tako prevzelo, da sem vodstvu dala prošnjo za odpustitev kot tehnološki višek. S keramiko se torej ukvarjam že več kot 25 let, od leta 91 sem doma. Pustila sem službo, da se lahko preživljam izključno s tem. Deset let kasneje pa je doma ostal še Niko in od začetka je bilo treba razdeliti delo, ker je težko biti cel dan skupaj. Da lahko skupaj zdržiš v službi in hkrati hobiju moraš biti res prijatelj. Moram reči, da te to, ko začneš zelo hitro potegne in težko nehaš. Vsakič, ko daš model v peč čakaš kaj bo nastalo. Opazila sem tudi, da so večinoma vsi, ki se s tem ukvarjajo veliki ljubitelji narave, saj veliko delajo z naravnimi materiali in nasploh živijo tak zdrav, naraven način življenja. Zdravo jejo in hodijo v hribe. Pri tem delu je težko imeti dolge nohte (smeh) in, če delaš na lončarskem vretenu se ti uniči lak na njih. O lastnih področjih delovanja z glino… Barba: Delo sva si razdelila tako, da skupaj pokrivava vse segmente obdelovanja gline. Niko se je specializiral za velike forme, ročno modeliranje in izdelavo mavčnih kalupov, ki se uporabljajo pri delu z glino. Jaz pa sem delala na lončarskem vretenu,

Junij 2016 spontanih trenutkov, če si na primer vmes premisliš. Po navadi sicer svoje delo načrtuješ. Zelo veliko umetnikov uporablja skice in ne samo v papirju, ampak tudi v materialu, naredijo nek pomanjšan model končnega izdelka. Spet drugi imajo izdelke samo v glavi. Pri naju je zelo različno včasih si nariševa, včasih narediva nekaj manjšega in to potem testirava, včasih pa tudi delava po načrtu v glavi, ki mu slediva. Pri umetnosti se veliko načrtuje in tudi, če pride do napake jo moraš znati prepoznati in ponoviti, če poznaš tehnologijo in moraš še enkrat nekaj ustvariti. Če o kakšnem pristopu nisi povsem prepričan je bolje, da najprej za mnenje vprašaš nekoga, ki se bolj spozna na določene postopke. malo več sem se ukvarjala tudi s poslikavo in glaziranjem, oba skupaj pa sva delala z različnimi načini žganja. S tako paleto možnosti se lahko se lažje prilagodiva potrebam tujih gostov ali raznim naročilom in svetujeva tečajnikom. Niko je tudi prevedel knjigo z naslovom »Govor gline« srbskega profesorja Branislava Stajevića, ki sva jo tukaj izdala leta 2006. Pripravili smo tudi še eno knjigo s Slavico Benko, ki bo govorila o nadglazurni poslikavi porcelana. Gospa se je specializirala za to tehniko, ki je v Sloveniji praktično še ni in upamo, da bo knjiga kakšnega mladega ustvarjalca pritegnila k tej tehniki. Tu gre za tržno nišo pri kateri se gre za bolj prestižne stvari, ki so tudi dražje in tehnološko zahtevne, ampak sigurno se bo tudi tukaj nekdo začel zanimati za to in namesto, da gre v tujino se mi zdi, da lahko izkoristi znanje, ki tukaj je. Slavica Benko se je te tehnike naučila v tujini in tudi živi v tujini. Zdaj se dogovarjamo za izid knjige. In potem upamo, da se bo nekdo v tem videl. Vsako leto maja v Radovljici pomagava na festivalu keramike. Zdaj izdajava tudi umetniško revijo »Art Magazine«, ki je tudi v celoti prevedena v angleščino. Vsebine se seveda zadevajo keramične umetnosti, kot tudi drugih področij kot so delo s tekstili in oblikovanjem. Na vseh gostovanjih si prizadevava čim bolj promovirati slovensko umetnost. O raznolikih možnostih ustvarjanja z glino… Barba: Keramika je nekaj s čimer se srečujemo vsak dan, a na to še ne pomislimo, od straniščnih školjk, strešnih kritin, do opeke. Paleta izdelkov je res široka in možnosti za ustvarjanje so neomejene. Tako, da se tega človek ne more naveličati. Keramika je žgana glina in vsak kos gline, ki ga ročno oblikujemo in odžgemo na visokih temperaturah (od 950 do 1200 stopinj). Lončarstvo je tudi ena veja keramike. Lončar je lahko keramik, keramik pa ni nujno tudi lončar, ker je delo za lončarskih vretenom zelo specifično in tudi tuje revije imajo naslove kot so »Keramika in lončarstvo«. Niko: Ustvarjanje z glino ima res široko paleto možnosti. Če imaš material rad kot medij, potem v njem v vseh teh različnih tehnikah in materialih sigurno najdeš svoj prostor. Od risanja na glino, do ročnega modeliranja in kiparstva. Barba: Pri poslikavi keramičnih krožnikov s katero delava tudi v času simpozijev in pri njej sodelujejo slikarji si je težko predstavljati barvati z barvami, ki so v surovem stanju čisto drugačne kot potem, ko so pečene. Pri keramiki visoka temperatura zelo spremeni barvo in imajo slikarji s tem kar težave. Tudi ne rišejo vsi radi nanjo, ker je večina barv sivih, ki nato postanejo črne, zelene, rjave in temno modre. Če nanašaš eno zraven druge moraš imeti res dobro predstavo ali pa veliko izkušenj, da lahko vse to povežeš (smeh). O procesu ustvarjanja… Barba: Pri procesu ustvarjanja do neke mere lahko pride do 12

O likovni izobrazbi v keramiki… Niko: V tujini na fakultetah, kjer je tudi keramično področje proces likovnega izobraževanja zagotovo zajema tudi delo na lončarskem vretenu. Ni študenta, ki tam ne bi delal na vretenu in tudi ni nobenega diplomiranca, ki z njim ne bi znal delati. Pri nas na likovni akademiji mislim, da jim je izpod časti. Barba: Ne, mislim da je profesorjem to izpod časti in ne samim študentom. Pri nas nimamo poklicne šole ali kaj podobnega, v tujini pa imava kolege, ki so profesorji lončarstva na fakultetah. Pri nas pa to nekako ni ovrednoteno. V Koreji ali na Japonskem pa lončarje smatrajo kot višji sloj. Vsi tukaj so oziroma smo priučeni. S tem, da sva se midva hodila veliko učiti v tujino. V Turčiji tudi zelo dobro sodelujeva z Anadolu univerzo, ki pokriva vse segmente študija in vključuje tudi univerzitetni študij umetniške keramike in tudi ostale umetniške zvrsti. Pred leti sva tam delala z gluhimi študenti na njihovih zaključnih nalogah, kar je bila za naju zelo zanimiva izkušnja. Nisva poznala niti turščine, niti znakovnega jezika, ampak je bila zelo dobra izkušnja. V tujini so veliko bolj odprti in bolj zagrizeni za tako umetnost in tudi študiji keramike so bolj razviti. Mislim, da bi bilo dobro v Sloveniji to možnost imeti vsaj na srednji strokovniravni, saj je poleg prakse dobro vedeti tudi kako preživeti v tem poklicu. Dobro je razumeti dizajn, vpliv sodobnega načina življenja in trženja ter tudi malo ekonomije, da znaš potem biti sam svoj knjigovodja in si znaš obračunati davke. Niko: Priznane lončarje. Tam je vse skupaj drugače. Pri nas v galeriji imamo izdelke, ki so veliko vredni a, če bi tu nekomu povedal koliko stanejo, bi ta rekel: »Halo, a toliko za ta kos zemlje?« Pri nas bi se recimo vrednost izdelkov, ki na avkcijah in prodajnih portalih stanejo po tisoč evrov, ocenila za 50 ali 100 evrov. Pri nas se to smatra kot domača obrt in vsak poskuša znanje črpati iz lastnih virov in ga potem ljubosumno skrivati. Midva imava za Simpozijem stališče, da če imaš znanje, ga je treba deliti.

Junij 2016

O prodaji keramike…. Barba: S tem se preživljava. Včasih je bilo to lažje. Tudi za poslovna darila se tega bolj malo kupuje. 20 let nazaj sva na tem res veliko delala in imela sva veliko strank. Tako sva veliko lažje preživela. Zdaj pa izvajamo tečaje in sodelujemo še z drugimi organizacijami. Zdaj delava bolj po naročilu in ne dajeva izdelkov več toliko v trgovine, ki jemljejo na konsignacijo in potem lahko svoje izdelke prodajaš v stotih trgovinah, ampak ni rečeno, da tako kaj prodaš. Včasih, ko so trgovine od nas izdelke odkupile, so se potem prodajalci o njih dobro pozanimali, da so jih lahko bolje promovirali in potem tudi prodali. Zdaj tega ni več in je rokodelcem bistveno težje preživeti.

naredim 36 na uro. Za to sem porabila leta dela in zelo resno pristopila k učenju. V mladosti sem bila športnica in od tam sem vedela, da če na nečem delaš in imaš zastavljen cilj do njega prideš samo s trdim delom. Nič nam ni podarjeno. Pri ročnem modeliranju je spet odvisno od tehnike in na kakšni stvari lahko delaš tudi po tri tedne. Moraš jo dograjevati, sušiti, večkrat žgati, barvati, glazirati. Včasih samo za žganje porabiš en teden. Če pri glini delaš še z zlatom ali platino se mora izdelek trikrat peči. Prvič, da glina dobi osnovno trdnost, potem je treba nanesti glazuro in še enkrat peči, nato pa dodati še zlato ali platino. Spet drugič, lahko na vretenu hitro izdelam skledo, ampak je potem postopek poslikave bolj dolgotrajen.

O pomenu vztrajnosti pri umetnosti… Barba: Ko sem se še učila delati na lončarskem vretenu, sem se hotela res dobro tega naučiti. Bila sem zelo stroga do same sebe in sem brez tehtanja in merjenja želela narediti deset enakih posod. Tako sem delala in podirala, delala in spet sestavljala tako, da sem v osmih urah dobila deset enakih posod. Zdaj jih lahko

O kreativnosti… Barba: Jaz vedno pravim, da je tisti, ki ro kopira korak zadaj ub)kultu dinsko (s la m a z in vedno spodbuČasopis jam, da se nekdo Art, založilo štvo Sub ru tehnike dobro nauči, d Izdalo in o k iš umetn nato pa sledi svojim Kulturno Kruševac. an rj a zamislim. Ko neko zanj D odgovorni urednik y in uc i n v stvar narediš prvič mo- Gla agoričnik - Easy M Z t is g goče ni dobra, ko pa jo E li: prispeva so svoje i narediš že tisočkrat jo k il v te š V tej tudi tisočkrat izboljšaš. olhar Mateja D cy u Zelo spodbujam h kreaEasy M ar fn a tivnosti, ker se mi zdi, da Teja H lc u Š a vsak, ki za sabo pusti laAjd novec stno sled, odtis svoje roke Živa Dri alešič M Marša Mucy, ali način razmišljanja lahnje: Easy epic a v o k a ko na trgu preživi. Tiste- Obli it An K mu, ki bo kopiral pa bo ve- il.com dno težko in nikoli ne bo v nj@gma scenakra ospredju ali celo v prvi liniji. RA Tisk KA 0 izvodov 50 S tem lahko za sabo pusti tua d la k a N eca. dva mes a 2016 di svoje lastne sledi. n Izhaja ptember e ji izid: s Nasledn o n č la p z Cena: bre 0 5 3 -9 5 8 ISSN 23

Junij 2016

Napovedniki po Kranju in Gorenjskem Gorenjski muzej junij-julij: Sobota, 18. junij 2016, od 18. do 24. ure – POLETNA MUZEJSKA NOČ: 1. Grad Khislstein: - ob 18. uri – srečanje z vitezi Gašperja Lambergerja. V srednjeveškem taboru si bodo obiskovalci lahko ogledali srednjeveško orožje, metali podkve, streljali z lokom in se družili z vitezi. Plesali se bodo srednjeveški plesi, bruhal se bo ogenj… Srednjeveška predstava. - 18. uri – ustvarjalna delavnica z Muzejčico. Vojaški oklep in dekliška ogrlica. Poskusili bomo sestaviti del vojaškega oklepa iz 6. stoletja in ustvariti nakit, kakršnega so tedaj nosile ženske. - ob 19. uri – odprtje razstave Arhivi – zakladnice spomina - ob 21. uri – javno vodstvo po razstavi V blesku kovinske oprave – poznoantična lamelna oklepa iz Kranja - ob 22. uri – javno vodstvo po razstavi Prelepa Gorenjska 2. Mestna hiša: - ob 20. uri – javno vodstvo po razstavi Gorenjska industrija v 20. stoletju - ob 21.30 uri – javno vodstvo po razstavi Ljudska umetnost na Gorenjskem - ob 22.30 uri – javno vodstvo po razstavi Železna nit - ob 24. uri – javno vodstvo po Kostnici 3. Prešernova hiša: - ob 21. uri – javno vodstvo po razstavi Franca Berčiča Berka - ob 22. uri – javno vodstvo po razstavi Dr. France Prešeren – življenje in delo

sreda, 13. 7. 10:00 Spoznajmo knjižnico četrtek, 14. 7. 19:00 Vročica poletne noči 2 petek, 5. 8. 10:00 Družimo se ob družabnih igrah sreda, 10. 8. 10:00 Spoznajmo knjižnico četrtek, 11. 8. 19:00 Poletna Bromanca petek, 12. 8. 10:00 Družimo se ob družabnih igrah

pritličje knjižnice dvorana ustvarjalna soba pritličje knjižnice dvorana ustvarjalna soba

Klub Jedro, Medvode POLETNO POČITNIŠKO VARSTVO V KLUBU JEDRO: PONEDELJEK, 4. 7. 2016 – PETEK, 8. 7. 2016, OD 7:00 DO 16:00 PONEDELJEK, 11. 7. 2016 – PETEK, 15. 7. 2016, OD 7:00 DO 16:00 PONEDELJEK, 15. 8. 2016 – PETEK, 19. 8. 2016, OD 7:00 DO 16:00 PONEDELJEK, 22. 8. 2016 – PETEK, 26. 8. 2016 OD 7:00 DO 16:00 Prijave na: rok@zavodsotocje.si; 041511687

V petek 17.6.2016 ob 19:00 otvoritev in voden ogled razstave

Ponedeljek, 20. junij 2016, ob 9. do 15. ure – ZGODOVINSKI DAN; Ullrichova hiša Sobota, 2. julij 2016, ob 10. uri – otroška delavnica z Muzejčico; grad Khislstein Sobota, 16. julij 2016, ob 10. uri – otroška delavnica z Muzejčico; grad Khislstein

v ulični galeriji na Mergentalerjevi hiši (nasproti Layerjeve hiše).

Junij 2016

Četrtek, 23. junij, ob 18. uri Hiša na koncu tunela Odprtje prodajne razstave Rože na ulice! v Hiši na koncu tunela

Torek, 23. avgust, ob 19. uri Ulična galerija na Mergentalerjevi hiši Tomaž Šantl: Poletje odprtje razstave kreditno sposobnih plakatov

Četrtek, 23. junij, ob 21. uri Layerjeva hiša DVOCIKEL: Skarabej IN Aritmija, koncert

Torek, 23. avgusta – sreda, 30. avgusta Layerjeva hiša Kamen, škarje in pa pir mednarodni ustvarjalni festival

Petek, 24. in sobota, 25. junij, ob 17. uri Pocestnica – vodeni ogledi Kranja in Rovov pod Starim Kranjem (termini tudi v juliju, avgustu in septembru) Petek, 1. julij – nedelja, 10. julij Različne lokacije SUBART Festival glasbeni festival društva SubArt Petek, 1. junij, ob 17. uri in sobota, 2. julij, ob 11. uri Layerjeva hiša Delavnica e-tekstilij z Lynne Bruning (US) Petek, 8. julij, ob 19. uri Stolp Škrlovec Fotosfera: Razglednice iz Slovenije odprtje razstave fotografij

Sreda, 31. avgust, ob 18. uri Stolp Škrlovec Odporniški grafit med drugo svetovno vojno kuratorice Helene Konda v sodelovanju z Muzejem za novejšo zgodovino Slovenije Četrtek, 1. september – nedelja, 4. september Layerjeva hiša in Stolp Škrlovec FILMMIXER #3 festival neodvisnega filma Kranj Četrtek, 1. september, ob 20h Girl Power + pogovor z avtorico češko grafitarko SanyBanksy NATANČNI OPISI: www.layer.si/si/banksy/layer-hvala-za-roze 15

Junij 2016 pripravili: Teja in Ajda

8. SubArt festival

Z namenom popestritve predpoletnega dogajanja v mestu Kranj Društvo SubArt že osmo leto zapored pripravlja SubArt festival, ki se iz leta v leto lahko pohvali z vedno pestrejšim programom in vedno širšim obsegom. Letos se bo tako zopet odvijal na različnih lokacijah po Kranju, od tega dveh novih, na izjemno pestrem glasbenem programu pa se bo našlo nekaj za vsakega ljubitelja in podpornika nekomercialne, tuje in domače glasbe. Na skupno 5 prizoriščih se bo predstavilo kar nekaj uveljavljenih, pa tudi neuveljavljenih skupin različnih zvrsti: Kavka Bar: 4.7. Chill out popoldne:Tmau (drum'n'bass - Vibe Department), od 17.00 do 21.00 5.7. Chill out popoldne: Shao (reggae - Raggalution), od 17.00 do 21.00 6.7. Chill out popoldne: Michel Pfeifer (dub - Vibe Department), od 17.00 do 21.00 7.7. Chill out popoldne: Keeshobran (hip hop, drum'n'bass - Vibe Department), od 17.00 do 21.00 8.7. Chill out popoldne: DR. J (trip hop - Vibe Department), od 17.00 do 21.00

Glavni trg:

KluBar: 1.7. Zabranjeno Pušenje (BiH), ob 21.00 8.7. Ibiza Calling Open Air: Amrick Channa (VB), Angel Anx & co, ob 21.00

Trainstation SubArt: 1.7. Free SubArt Party, ob 22.00 2.7. Ludovik Material,The Wet, Fuck The 5th, ob 21.00

Rock Bar Down Town: 4.7. Le Serpentine, Attic Mist, ob 21.00 5.7. Brujeria (MEX/ZDA), GMB, ob 20.00 6.7. Kultur Shock (ZDA), ob 21.00 7.7. Brkovi (HR), ob 21.00

Layerjeva hiša: 1.7. Delavnica e-tekstilij z Lynne Bruning (ZDA), od 17.00 do 20.00 2.7. Delavnica e-tekstilij z Lynne Bruning (ZDA), od 11.00 do 14.00 4.7. New York Ska-Jazz Ensemble (ZDA), ob 21.00 5.7. Lolita, ob 21.00 6.7. Kar Češ Brass Band, ob 21.00 8.7. Black Barracuda, ob 21.00 8.7. Fotosfera: Razglednice iz Slovenije - odprtje razstave fotografij (Stolp Škrlovec), ob 19.00 16

4.7. Cirkus Normalikus (ulično gledališče), ob 20.00 5.7. Anke Piromanke (ognjeni performance), ob 21.30 6.7. Bitja Teme (ulično gledališče), ob 21.00 7.7. Ana Desetnica (ulično gledališče), ob 19.00 8.7. Ana Desetnica (ulično gledališče), ob 19.00

Vovkov vrt: 7.7. Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo (Režija: Miha Knific, 2015) - kranjska premiera in pogovor z avtorji filma, ob 21.00

Zid pred Mestno knjižnico Kranj: 8.7. Kranjske pese - odprtje razstave zidnih poslikav stripov in ilustracij o Kranju, ob 18.00

Prešernov gaj: 2.7. Popoldne v parku (slackline, joga, frizbi ...), ob 16.00 2.7. Plastik fantastik v zelenem - grafitarski jamm session (prijave na info@layer.si) 9.7. Popoldne v parku (slackline, joga, frizbi ...), ob 16.00

Poleg glasbenega programa bo mestne ulice popestrila Ana Desetnica,v Sloveniji že dodobra uveljavljen festival uličnega gledališča, organiziran s strani Gledališča Ane Monro, enega najstarejših neodvisnih gledaliških skupin na Slovenskem. Na mestnih ulicah se nam bodo pridružili Ana Desetnica, Anke Piromanke, Cirkus Normalikus in Bitja Teme.

Junij 2016

8. SubArt festival

Podrobneje o glasbenem programu ZabranjenoPušenje

(1. 7. 2016 – KluBar) Zabranjeno pušenje je jugoslovanska garage rock glasbena skupina iz Sarajeva. Spada med najbolj priljubljene glasbene skupine 80. let v tedanji Jugoslaviji in je tesno povezana z urbanim kulturnim gibanjem Novi primitivizem v Sarajevu.

dičnost, ambientalno lebdeče pejsaže in plesno post-rockovsko stopnjevanje. Hkrati pa vse elemente staplja v transžanrske kompozicije.

Le Serpentine Attic Mist

(4. 7. 2016 – Rock Bar Down Town) Le Serpentineje štiričlanska alternativna rock zasedba iz Kranja. Njihov zvočni svet predstavlja avtorska glasba, ki je podkrepljena z močnim ženskim vokalom in hrupnim zvokom, ki se meša z zvokom 90-ih in shoegazerskimiriffi na melodičen, ušesu prijazen način. Na koncertih poleg energičnega nastopa vedno poskrbijo za video vizualizacijo svojih pesmi preko starih katodnih televizorjev, ki so nepogrešljiv del njihovega odrskega arzenala.

Skupino je leta 1981 v Sarajevu osnovala skupina prijateljev, ki so pred tem sodelovali pri radijski različici oddaje Top lista nadrealista. Za razliko od takrat prevladujočih punk in novovalovskih trendov pričela ustvarjati prepoznavne ritme garažnega rocka z inovativno produkcijo in kompleksnimi zgodbami, ki so med drugim vsebovale tudi zle slutnje prihajajočih jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih. Zabranjenopušenje ima za sabo dolgo in bogato kariero. Deset studijskih albumov, tri kompilacije in dva live albuma potrjujejo, da gre za eno največjih glasbenih imen v tem delu Evrope.

Ludovik Material

(2. 7. 2016 – TrainstationSubArt) Post-punkoidna raznovrstnost, utelešena v ljubljanskem trojcu Ludovik Material, ponovno dokazuje žanrsko neomejenost - Ludoviki namreč ne raziskujejo meja, ampak dokazujejo, da jih ni. Lani izdani album „Model Generation“ lomi prestave in razbija zvočni zid, spušča se v eksperimentalne odvode noise rocka, (post)punkovskih distorzij, mestoma zaide v elektro-pop melo-

AtticMist je mlada zasedba na relaciji Kranj-Škofja Loka, ki prisega na hard rock s prizvokom bluesa in funka. Kljub raznolikim glasbenim ozadjem članov, so svojo pot našli v preigravanju energičnega hard rocka, začinjenega s prodornim vokalom in dobro mero uporništva ter rokerske nepredvidljivosti.

New York Ska Jazz Ensemble

(4. 7. 2016 – Layerjeva hiša) New York Ska-Jazz Ensemble so v prvi polovici 90-ih ustano-

8. SubArt festival

Junij 2016 -Ministry, ex-Soulfly, ex-Prong, ex-Static-X) in Tony Laureano (ex-Nile, ex-MalevolentCreation). GMB je kranjska death/thrash metal zasedba, ki je nastala leta 2011. Kvartet je jeseni 2013 objavil svoj prvi demo zapis »Gore ObsessedViolentExhibition«, že nekaj časa pa intenzivno dela tudi svojem studijskem prvencu, ki naj bi izšel v kratkem.

vili trije bivši člani TheToasters. Združujejo ska z jazzom, calypsom, swingom, in ustvarjajo odlične reggae melodije, ki nas od-dubirajo v trans. Prvotna zasedba s samimi častitljivimi imeni ska scene se je glasbeno obrnila od modernejšeposkočnejše smeri, kateri so zavezani TheToasters in se vrnila na samo izhodišče skaja, kot so ga uvedli TheSkatalites na začetku šestdesetih let. Prvi album pod etiketo NYSJE je izšel leta 1995, za sedaj že pokojno new yorško ska založbo MoonSkaRecords. Album je s svojo kvaliteto navdušil ljubitelje skaja in požel tudi odlične kritike. Temu primerno so svoj prvi nastop odigrali pred kar 1500 glavo množico. Prvencu je kasneje sledilo še pet studijskih in številni koncertni albumi.

Brujeria, GMB

(5. 7. 2016 – Rock Bar Down Town) Brujeria je mehiško-ameriška ekstremna metal zasedba, ustanovljena v Los Angelesu leta 1989. Besedila njihovih pesmi se osredotočajo na satanizem, anti-krščanstvo, seks, priseljevanje, tihotapljenje mamil in politiko. Gre za portret mehiškega vsakdana, prikazanega z ekstremnega anti-ameriškega stališča. Večina članov zasedbe je bila rojena v Mehiki, sicer pa se jim pridružijo tudi nekateri glasbeniki iz ZDA, Švedske in Velike Britanije. Gre za je stranski projekt kitarista Dina Cazaresa, ustanovnega člana FearFactory, v katerem so se mu skozi leta pridružila številna znana imena, kot so BillyGould (Faith No More), Nicholas Barker (ex-CradleOfFilth, ex-DimmuBorgir, Lock Up), RaymondHerrera (ex-FearFactory, ex-Asesino), Jeff Walker (Carcass), ShaneEmbury (Napalm Death, VenomousConcept, Lock Up), Jello Biafra (ex-DeadKennedys, Jello Biafra andthe Guantanamo Schoolof Medicine), JessePintado (ex-Napalm Death, ex-Terrorizer, ex-Lock Up), Tony Campos (FearFactory, ex-

Lolita

(5. 7. 2016 – Layerjeva hiša) Lolita je ena izmed najstarejših delujočih skupin v Sloveniji. Nastala je leta 1987 kot trio. Izdala je številne albume, doživela uspeh v teatru s predstavo Medved in kot ena redkih slovenskih skupin nastopila tako na Drugi godbi kot na Jazz festivalu Ljubljana. S časom se je njena zasedba spreminjala, na novem albumu »Uantauantauantanara« jo slišimo kot sekstet. Novi zvok benda sloni na razširjeni inštrumentaciji z vokalom Neže Trobec v središču. Glasbeno se občasno umakne iz svobodnjaškega jazza v bolj strukturiran, skoraj pop zvok, še vedno pa je opaziti tudi rockovsko zvočnost. Ali povedano z drugimi besedami, gre za sproščen in duhovit prelet med rockom, tradicionalni glasbami sveta in jazzovsko improvizacijo.

Kultur Shock

(6. 7. 2016 – Rock Bar Down Town) Skupina Kultur Shock prihaja iz Seattla, sestavljajo pa jo med drugimi priseljenci, ki prinašajo močne vplive iz svojih kultur, zato je skozi leta bend razvil svoj lasten žanr. Do sedaj so izdali 3 koncertne in 8 studijskih albumov ter igrali na več kot 1000 koncertih po Evropi in Ameriki. Praznujejo že svojo 20. obletnico in skoraj povsod nastopajo kot glavni izvajalci, pokazali pa so se že na številnih festivalskih odrih in igrali kot predskupina izvajalcem, kot so Iggy Pop, ManuChao, TheWhalers, GogolBordello, BurningSpear in Sepultura. 18

Junij 2016

8. SubArt festival Brkovi

(7. 7. 2016 – Rock Bar Down Town) Brkovi so odbita zagrebška skupina, ki je združila udarno jezo punka ter tradicionalnost in populizem turbofolk „narodnjakov“. Po desetih letih obstoja njihova priljubljenost le še narašča in trenutno spadajo med ene najbolj iskanih glasbenih skupin novejšega časa iz prostora bivše Jugoslavije. Gre za skupino, ki ji je uspelo spojiti za mnoge popolnoma nekompatibilne glasbene žanre, poleg tega pa je zbrala ogromno in zvesto publiko in pri tem zadržala iskreno poslovno DIY politiko, in je danes verjetno ena od največjih koncertnih atrakcij na Balkanu. Njihovi divji, brezkompromisni nastopi predstavljajo trk punk energije z narodnim melosom, vse to pa Brkovi tudi izvrstno odigrajo in vizualno perfektno predstavijo v živo. Kultur Shock v Sloveniji že precej dobro poznamo. Nastopi šestjezične posadke (japonskega, bosanskega, srbskega, hrvaškega, bolgarskega in ameriškega porekla) so podobni romski poroki: glasni, vsiljivi, trajajo dolgo in človeka povsem izčrpajo. Obiskovalci polovico koncerta preživijo v zraku, polovico pa plešoč. Z gotovostjo lahko trdimo, da njihovi koncerti nikogar ne pustijo ravnodušnega. Gre za skupino brez dlake na jeziku s sodobno tematiko, ki se pogosto močno dotika tudi problematične politične scene.

Kar Češ Brass Band

(6. 7. 2016 – Layerjeva hiša) Cerkljanska zasedba Kar Češ Brass Band, ki deluje že dobrih 15 let, slovi kot prva in edina „pleh“ zasedba pri nas, ki preigrava skorajda izključno poulični jazz New Orleansa. Bili so malodane že v vsakem slovenskem kraju, še posebej zadnje čase pa vse več gostujejo tudi izven države. Kar Češ Brass Band je tako nastopil že na številnih priznanih tujih in domačih festivalih. Inspiracijo iščejo predvsem v pouličnem jazzu New Orleansa, zimzelenih melodijah bivše domovine in destiliranih produktih iz domačega sadja.

Več informacij o programu, dogajanju, vstopnicah in času dogodkov najdete na Facebook profilu TrainstationSubArt ali na spletni strani www.trainstation-subart.org

Vabljeni!