Čas čudežev

Nagrajeni prispevki literarnega natečaja

ČAS ČUDEŽEV

Ela Ficko, 6. razred OŠ Miklavž na Dravskem polju Mentorica: Ana Koritnik

Radovedni Rudolf Navihani Rudolf vleče sani, Božiček pa v njih glasno smrči.

Odpelje ga v njegov raj, ki je poln umazanih saj.

Rudolf se sprašuje: Kako to, da Božiček umazan ni, ko pa v dimniku preživi te dolge noči?

Zato se Rudolf je odločil, da še sam bo v dimnik skočil.

Debeluh Božiček pride v dimnik brez težav, zato je Rudolf mislil, da ne bo obtičal.

Ampak glej ga, zlomka, škrati smejijo se vsi, saj iz dimnika le rogovje štrli.

Smeh še Božička prebudi, ko Rudolfa vidi, se še sam zasmeji.

Rudolfu se to prav nič smešno ne zdi, saj na saneh nadomestila za njega ni.

Rudolf to resno vzame in zganja dosti drame.

Od sile mu nos rdeče zasveti, zato škrati mislijo, da v kaminu ogenj se zaneti.

Ker so škrati paniko zagnali, so Rudolfu strah v kosti pognali.

Rudolf od sile v zrak poleti in rešen je vseh skrbi.

Od Božička darilo za pogum dobi, Božiček pa mu končno razkrije, zakaj umazan ni.

Rudolf ne sme te skrivnosti izdati, zato mora tudi pred nami molčati.

Lučka Podgornik, 6. razred OŠ Valentina Vodnika Ljubljana Mentorica: Nataša Arčon Triler

Snežna vila Obstaja neka snežna vila, ki izpolnjuje želje in prinaša darila.

Ima čudežno moč, da vsakemu pride na pomoč. Če si zaspan, reven, bolan, ti snežna vila polepša dan.

Tako je sirota, ki govorijo ji, da je pomota, po mestu hodila in vilo opazila.

Jo vila vpraša, kaj si želi, dekle takole ji odgovori: »Nočem piškotov, bombonov, daril, najbolj od vsega si nasmeha želim!« Se ji vila nasmeje, je sirota vesela, saj nasmeh največ šteje.

Isabella Voglar Radin, 6. razred OŠ Valentina Vodnika Ljubljana Mentorica: Nataša Arčon Triler

Čas čudežev Jaz ne verjamem v čudeže, ker moram delati domače naloge in ker moram v šoli risati kroge.

Moja mami tudi ne verjame v to, ker mora hoditi v službo in delati z neznano družbo.

Moj oči pa sploh ne verjame, ker na tekmi nogometaš napačen gol zadane.

Bratec pa se tudi jezi, ker čudežev ni, saj mora vsakič odnesti smeti.

Sestrična in bratranec tudi nočeta verjeti, ker morata v pevskem zboru peti, kjer učitelj cel teden teži in se jima čudno smeji.

Moja teta in stric pa tudi ne verjameta, saj nimata dostopa do interneta in zato ne moreta več naročiti paketa.

Sosedova Katka tudi ne verjame, saj ne dobi kužike Line, ker stari starši nimajo tako visoke pokojnine.

A ko na božični večer se pri babi za mizo dobimo, vse nas nagovori: »Ko gledam vaše iskrive oči, se mi zazdi, da se povsod skrivajo čudeži.«

Zala Marolt, 9. razred OŠ Dobrepolje Mentorica: Polona Otoničar Pajk Smisel božiča Klik, klik, klik …

Ti zvoki so se slišali, ko sem stala pred blagajno v bližnjem nakupovalnem centru. Bližali so se božični prazniki, zato se je bilo treba pač malo potruditi in mami natveziti, da imam danes malo dlje pouk. Ne sanja se ji, da se – namesto da bi sedela v šolski klopi in reševala matematične enačbe – potepam po trgovskem centru in nakupujem darila, ki jih bom na božični dan podarila svojim domačim.

Za mamo sem kupila nov šal, temno modrega z majhnimi kristalčki.

Gotovo ji bo všeč. Očetu sem kupila nogavice. Vedno znova se pritožuje, da mu jih primanjkuje. Za bratca sem izbrala figurico njegovega najljubšega risanega junaka, za sestrico pa sestavljanko z motivom princeske. Seveda nisem pozabila na darilni papir, da bom darilca lahko zavila.

Ah, na toliko stvari je treba misliti v tem času. Kaj bomo imeli za božično večerjo, katere piškote bomo pekli, kje bomo kupili sestavine ... Človek kar težko dohaja vse te podrobnosti. »Petindvajset evrov in petdeset centov, prosim,« me je iz premišljevanja zbudil hripav glas prodajalke. Očitno je morala danes prenašati že kar nekaj zahtevnih strank. Zasmilila se mi je, a se mi je preveč mudilo, da bi ji namenila kakšno prijazno besedo. Le hitro sem plačala, se ji nasmehnila in odvihrala iz trgovine.

Hodila sem po pločniku, hoje do naše hiše je bilo še približno petnajst minut. Bilo je zelo hladno. V laseh sem začutila hladen zimski veter in si svoj topel karirast šal potegnila čez brado. Mogoče bo letos za praznike sneg. To bi bilo tako čarobno.

Pomislila sem na topel čaj in cimetove piškote, ki so me čakali doma.

Pospešila sem korak. Z desnim očesom sem ob poti zagledala staro

gospo. Okrogel obraz so ji objemali sivi kodri, na obrazu pa je imela izmučen izraz. Napela sem oči in opazila, da v rokah tovori polne vrečke. Morda je tudi ona nakupovala. S težavo se je premikala naprej, korak za korakom. Razmišljala sem že, ali bi ji mogoče priskočila na pomoč in ji pomagala nesti nekaj vrečk. Ampak tako me je zeblo. »Ah, ne, mudi se mi,« sem si zamrmrala v brado in se delala, da je nisem opazila.

Prispela sem do rumenkaste hiše z velikim vrtom. Končno sem bila doma. In to pravočasno! Odklenila sem in se odpravila v kuhinjo.

Skuhala sem čaj in odprla omaro s piškoti. Premetavala sem barvne škatlice in iskala pravi napis, pa ga ni bilo. Očitno je cimetovih piškotov zmanjkalo. Kakšna škoda.

Din, don …

Pozvonilo je. Škatle piškotov, ki sem jih prej razmetala po pultu, sem hitro stlačila nazaj v omaro in stekla do vhodnih vrat. V hišo so drug za drugim stopili mama, oče, sestrica in bratec. »Živjo!« sem jih tako kot vedno pozdravila in nato ošinila vrečko na stopnicah. Ojoj, pozabila sem skriti darilca! Pograbila sem platneno vrečko in se pognala po stopnicah. Pri zadnji sem se spotaknila in padla, da je zabobnelo.

Mamino uho tega zvoka ni preslišalo. Obrnila se je in zavpila: »Brina, si v redu? Kaj pa imaš v vrečki?« Ah, zakaj jo vse tako zanima? »Nič, nič, saj veš, športna oprema,« sem se zlagala. Na srečo ni več vrtala naprej in me je pustila pri miru. Vrečko sem skrila pod papirje v najnižjem predalu omarice. Tja najbrž ne bo nihče pogledal. Upam.

Odpravila sem se po stopnicah nazaj dol. Tokrat sem imela jaz vprašanje za mamo. »Mami, zmanjkalo nam je cimetovih piškotov.

Si imela namen iti danes v trgovino?« sem jo vprašala in jo poskusila pogledati z najbolj prosečim pogledom, kar ga moj obraz premore. »Ne, kar sama pojdi, če si jih tako želiš,« je zdolgočaseno odvrnila.

Sem prav slišala? Je ravnokar zavrnila svojo pridno punčko, ki je že tako dolgo ni za nič prosila? Zavzdihnila sem. Očitno je tudi njej po glavi rojilo nešteto misli. Vsak na eno uho sta ji tulila še sestrica in bratec. »Kaj pa medenjaki? Jih letos ne bomo pekli? Pa božični okraski? Ali smo pozabili na jaslice?« sta jo zasuvala z vprašanji. Bila je videti izmučeno.

Oče je ravnokar prinesel smrečico, ki naj bi v božičnem času krasila našo dnevno sobo. S smrečico se je spotikal po dnevni sobi in se spraševal, kam in kako naj jo postavi, medtem ko je mama že valjala pravkar vzhajano testo. Toliko je bilo za postoriti v tem času. »Prav, bom šla pa sama do trgovine,« sem sklenila, si zapela svojo zimsko bundo in se spet podala ven na mraz. Hodila sem po isti poti kot prej. Po nekaj minutah sem zagledala obris neke osebe. Zdela se mi je znana. Ko je stopila pod ulično svetilko, sem jo prepoznala.

Seveda, to je gospa z vrečkami, ki sem jo videla že prej. Bila je videti še bolj obupano kot prej. Okoli nje so ležale vrečke, ki so ji očitno, še preden sem prišla, padle iz rok. Globoko se mi je zasmilila. Ne smem je še enkrat pustiti na cedilu.

Odločno sem ji zakorakala nasproti. »Dober dan, gospa! Naj vam pomagam,« sem se ji nasmehnila in pobrala vrečke. Hvaležno me je pogledala in njene sivomodre oči so se ji svetlikale. »Oh, hvala ti! Ker si tako prijazna, pridi z mano v moje stanovanje, da se malce pogrejeva s skodelico toplega čaja. Ali pa raje z vročo čokolado!« je navdušeno vzklikala starka in me že vlekla za roko proti sivemu bloku, v katerem je očitno živela.

Odklenila je vrata precej majhnega stanovanja. »Oprosti, malce je razmetano, prejle sem pekla piškote,« je pojasnila in pomignila proti kuhinjski mizi, polni ostankov testa in modelčkov različnih oblik.

Pokimala sem, ona pa je nadaljevala: »Za mojo vnukinjo bodo.

Medenjake ima najraje! Oh, stavim, da bi se vidve odlično razumeli.

Tako sta si podobni!« Prisluhnila sem ji z malce večjim zanimanjem. »Koliko je pa stara?« sem vprašala in jo pričakujoče pogledala. »Januarja bo tri! Saj ti pravim, tako hitro raste,« je odgovorila, jaz pa sem skoraj padla s stola in se globoko v sebi smejala.

»Se opravičujem, ampak moram iti,« sem vstala, ona pa je zavpila za mano: »Kam pa odhajaš? Ostani še malo!« se je usedla na kavč in nakazala, naj prisedem. No, prav. Pa poglejmo, kaj mi želi povedati zdajle.

Njena razposajenost se je malce umirila. Nasmehnila se mi je in spregovorila: »Veš, smisel božiča ni le v darilih, okraševanju in dobri hrani. Pomembno je, da se ustavimo in namenimo čas svojim bližnjim.

Je priložnost, da začutimo tisto pravo srečo. Da nekomu pomagamo, kot si ti danes meni, da se spomnimo na koga, ki je v stiski, in tako našo srečo delimo z drugimi.« Vrnila sem ji nasmeh, se poslovila in že skoraj zaprla vrata, ko sem dobila idejo. »Boste danes s kom praznovali?« sem zaklicala. »V bistvu ne. Hči in vnukinja sta na počitnicah, tako da sem danes prepuščena sama sebi,« je odvrnila.

Razumevajoče sem prikimala. »Pa pridite k nam na večerjo, bomo skupaj praznovali!« sem predlagala. »Hvala, morda pa res,« je bila vesela starka.

Smrečica in jaslice so bili postavljeni, božična večerja je bila skoraj končana, jaz pa sem iz pečice vzela zadnji pladenj piškotov. Vse je bilo pripravljeno, jaz pa sem bila ponosna nase, da sem pomagala.

Vsi skupaj, tudi starka, smo sedeli za mizo, jedli in se pogovarjali.

Z očmi sem preletela njen obraz. Zadovoljno se mi je smehljala. In takrat sem spoznala smisel božiča.

Lira Najger, 7. razred OŠ Valentina Vodnika Ljubljana Mentorica: Nataša Arčon Triler Čas čudežev Nekje na tem svetu osamljen deček živi, začuda, samo eno stvar si želi.

Starše ljubeče, mogoče brata, da imel bi streho nad glavo, okna, vrata.

A saj je sirota, to vendar ni mogoče!

Ali pač? Pomislile so njegove misli deroče.

Beno se je zjutraj zbudil. A ne sam od sebe. Udarjanje loncev je odmevalo po celi sirotišnici. Vsi fantje so se počasi prebujali, iz kuhinje pa se je širil vonj po ovseni kaši. Beno se je hitro preoblekel in se odpravil za drugimi, ki so sledili vonju.

Po zajtrku so se vsi zvrstili v avli. »Tukaj ste, da vam predstavimo nov sistem za razvrstitev sob. Na tabli so seznami, kdo je kje, in ko bo konec, se razdelite, kot piše. Začnimo. Prva soba – Edvard, Mike, Jon …«, je prek megafona vpil glas direktorice, a je Beno ni poslušal. Bil je zaposlen s strmenjem proti oknu, kjer je stala, očitno nova, čistilka.

Zrinil se je do nje in brez obotavljanja vprašal: »Ste novi? Še nikoli vas nisem videl tukaj.« Spomnil se je na vljudnost ter dodal: »Ime mi je Beno. Odkar pomnim, živim tukaj in res se vas ne spomnim.« »Je že v redu. Bi rad, da te za eno noč spravim ven?« ga je prekinila čistilka. »Tudi jaz sem odraščala v sirotišnici in vem, da je lahko zelo klavstrofobično. A če ti omogočim izhod, bi moral biti zelo previden.

Kdo ve, kaj bi naredili s sedemletnikom, ki zvečer sam tava po ulicah,« je nadaljevala. Beno se je namrščil in jo popravil: »Oprostite, ampak star sem osem.« Nikoli mu ni bilo všeč, ko so ljudje mislili, da je mlajši, samo zato, ker je majhen. Čistilka se je nasmehnila. »Oprosti.« Nato pa, kakor Beno, dodala: »Ime mi je Milda.« Medtem ko je fant premišljeval o tem, kar je rekel, ker je pogosto bleknil kaj napačnega, ga je zadelo.

Izhod! Ponudila mu je izhod za eno noč! Kar ni mogel verjeti svojim ušesom. Ena noč prostosti se res ne sliši veliko, a za Bena je bila.

Seveda ni pomislil na to, da je žensko šele spoznal in da je to vabilo skrajno nenavadno, ampak ker je osemletnik pač osemletnik, se je osredotočil samo na prostost. »Z veseljem bi sodeloval v tako imenovanem pobegu,« je rekel. Že samo ob misli na prihajajoči večer so se njegova usta razpotegnila v širok nasmeh, ki je v sirotišnici sicer pritegnil ogromno pozornosti, a se ni oziral na to. * »Samo še malo in bom prost,« si je tiho govoril fant. Bil je pod upravničino mizo ter čakal na znak. Izhod je bil le nekaj metrov stran in ko je čistilka »po nesreči« prevrnila vedro z vodo, se je izmuznil ven. Ko je prišel ven, si je z dlanmi zastrl oči pred svetlobo, odbijajočo se od cestnih luči in pod njimi lesketajočega se snega. Zazeblo ga je, zato se je napotil proti smetnjakom, ki so stali v bližini. V njih je našel plašč, sicer malo objeden od moljev, a ga to ni motilo, zato ga je oblekel. Ozrl se je naokoli. Kamorkoli je obrnil glavo, je videl sneg. V daljavi so se zaslišali klici policistov, verjetno oddaljenih kakšno ulico ali dve, zato se je s hitrimi koraki odpravil proti prehodu za pešce. Ko se je luč obarvala zeleno, je sledil gneči na drugo stran, nato pa obstal ob drevesih zraven pločnika. »Le kam naj grem?« je pomislil. Kmalu je veter mimo prinesel letak, ki je oglaševal prihod Božička v nakupovalni center. Ko ga je zagledal, je takoj vedel, kaj bo storil. Njegove oči so preletavale letak, dokler ni našel ure Božičkovega prihoda. V bližini ni videl ure, zato ni mogel določiti časa, pozornosti pa tudi ni želel vzbujati.

Nazadnje je sklenil, da se je verjetno že začelo, sodeč po temi, ki je požirala ulice in ljudi. Še enkrat je pogledal na letak, da bi videl, kje se ta nakupovalni center nahaja, in bil vesel, ko je prepoznal naslov. Od njega je bil oddaljen le nekaj minut, a se je bil zaradi policije, ki je pregledovala ulice, večkrat prisiljen umakniti v ozke in temne uličice ali med smetnjake. Sčasoma je le prispel na svoj cilj, četudi je to terjalo več časa, kot je predvideval. Ko je vstopil, se je marsikatera glava obrnila za izmučenim dečkom, on pa je kljub temu pogumno stopal naprej. Po nekaj minutah tavanja naokoli je Beno opazil Božička, ki je sedel na mogočnem rdečem prestolu, obkrožen z darili in škrati. Fant se je postavil v vrsto in potrpežljivo čakal. Kmalu se je znašel pred njim. »No, kaj si želiš, mladi mož?« ga je vprašal Božiček. »Želim si, da bi imel družino,« je žalostno odgovoril Beno. Božiček ga je začudeno pogledal,

a preden bi lahko kaj rekel, se je deček pognal v tek, saj je s kotičkom očesa opazil približujoče se policiste. Prerival se je skozi množico ter iskal izhod, ko je pod sabo nenadoma začutil oviro – najverjetneje nogo. Telebnil je na tla in od nenadne bolečine v nosu zaprl oči. * »Je v redu? Za vsak primer sem poklicala reševalce.« »Preveri, ali sploh diha,« je Beno zaslišal zaskrbljene glasove. Ravno je želel odpreti oči, ko je v nosu in nogi začutil ostro kljuvajočo bolečino. Skremžil se je in se prisilil umirjeno dihati. »Prebuja se!« je olajšano zašepetal ženski glas. Zdaj umirjen, je Beno odprl oči, ne da bi se zmenil za boleče dele telesa. Pred sabo je zagledal majhno družinico, okoli nje pa reševalce, ki so ga dvignili na posteljo v reševalnem vozilu. Ženska, verjetno stara okoli 30 let, je pristopila k njemu. Od skrbi so se ji obrvi stikale, medtem ko so bili reševalci videti popolnoma mirni. »Kje imaš starše?« ga je prijazno vprašala. Benu so se od žalosti orosile oči. »Nimam jih.« Ženska je bila za trenutek videti zmedena, nato pa je od presenečenja široko razprla oči. Odhitela je k nekemu moškemu, verjetno svojemu možu. Fant ni mogel slišati njunega pogovora, a mu je uspelo ujeti nekaj besed, med katerimi so bile tudi »ubogi fant« in »sirota«. Bil je tako zaposlen z opazovanjem, da se je prestrašil, ko ga je deklica, zdaj zraven njega, ogovorila: »Si padel? Te kaj boli? Kako ti je ime? Jaz sem Viki. Koliko si star?« Besede so kar vrele iz nje, medtem ko je Beno samo zmedeno mežikal. K deklici je pristopil moški. »No, no, Viki! Pusti mu vendar do zraka,« jo je okaral. Obrnil se je k dečku in mu rekel: »Živijo, jaz sem Matej, Vikin oče. Vidim, da si tudi že spoznal mojo ženo.

A dovolj o moji družini. Povej mi, fant, kako ti je ime?« Bena je vprašanje presenetilo, zato je okleval, preden je končno izustil: »Beno.« Za delček sekunde je v njegovih očeh opazil rahel preblisk čustva, ki ga ni mogel določiti. Vprašal se je, kaj bi to lahko pomenilo, a ga je zmotila ženska, ko je prišla nazaj. Z upanjem na obrazu se je obrnila proti možu, ki ji je pokimal. Njena usta so se od sreče ukrivila navzgor, ko je rekla: »Kaj ko bi za nekaj časa ostal pri nas?« Beno je vznemirjeno vprašal: »Za koliko časa natančno?« Srce mu je razbijalo ob misli na to, da bi imel družino in dom. Nasmehnila se je in mu odgovorila: »Za kolikor časa želiš.« *

ČEZ 5 LET ...

Beno: Ne vem, zakaj to sploh počnemo. No, saj vem, da imamo nadomeščanje, ampak ali nas mora učiteljica res spraševati po vsaki podrobnosti v našem življenju? Postaja nadležno. Pri vsakem vprašanju izbere enega učenca, da odgovori. Upam, da mene ne bo izbrala.

Ravno mislim vprašati učiteljico, ali smem na stranišče, ko znova zastavi vprašanje: »Kateri dan v vašem življenju je najsrečnejši in zakaj?

Beno, zdaj si ti na vrsti.« Dih mi zastane in srce mi začne razbijati, kot mi je tisti dan. Nenadoma se spet spomnim vsake podrobnosti tistega čudovitega dneva, tistega božičnega čudeža. »Zame je to dan, ko sem bil posvojen,« rečem.

Eva Polenšek, 7. razred OŠ Slivnica pri Celju Mentorica: Nisa Golob Drofenik Markovo najboljše darilo Mark je zdolgočaseno sedel v velikem modrem fotelju v dnevni sobi, ko so se vrata sunkovito odprla. V sobo sta privihrala njegova mama in očka. »Mark, z očetom morava v službo na zelo pomemben sestanek in vrnila se bova šele zvečer. Če boš lačen, si vzemi kaj iz hladilnika ali pa kakšen prigrizek,« mu je v naglici rekla mama. »In ne pozabi narediti domače naloge za matematiko!« mu je zabičal oče, nato pa sta z mamo odhitela do avta in se odpeljala. Mark je spet ostal sam. »Vrnila se bosta šele pozno zvečer, jutri pa bo spet enako,« si je mislil. »Kaj naj z najboljšim telefonom, PlayStationom in kupom igrač, ko pa sem osamljen in nima nihče časa zame!« Svoj iPhone je jezno vrgel na fotelj in se po dolgem belem hodniku, polnem slik, kipov in lestencev, ki so se močno bleščali, odpravil v svojo sobo.

Markova starša sta bila zelo bogata in Marku sta kupila vse, kar je hotel. Imel je najboljši telefon v razredu, najboljše hlače in najlepšo majico, na kupe stripov in sladkarij, celo zbirko igric. Družabnih iger je imel bolj malo, saj mu niso ravno koristile. Za takšne igre morata biti vsaj dva, zato jih je igral samo takrat, ko je na obisk prišla njegova teta – mamina sestra Zala, ki je imela v primerjavi z drugimi vsaj malo časa zanj. Mark jo je imel zelo rad in vsak teden je komaj dočakal nedeljo in obisk tete Zale. Poleg vseh stvari, ki jih je imel, je Mark s starši živel v razkošni beli hiši, ki je ni bilo mogoče spregledati, tako lepa je bila.

Okrog nje je bila lepo pokošena trava in grede s pisanimi rožami so bile skrbno urejene. Kot raj navzven, navznoter pa pust kraj brez ljubezni, topline in čarobnosti, kjer si zaklenjen med štirimi belimi stenami, ki so le zidovi, ki med seboj ločujejo družinske člane. In ravno to je bila Markova težava. Zaradi vseh stvari, ki jih je imel, se je čutil pomembnejšega od drugih in vedno je hotel biti glavni. Mark sploh ni vedel, kaj sta dobrota in prijateljstvo.

Naslednji ponedeljek je bil spet katastrofalen. Mark je motil pouk, klepetal s svojimi sošolci in se skregal s sošolko Gajo. A najhujše je šele

prišlo. Ta dan je imel njegov razred na urniku etiko. Ker prihaja božični čas, v katerem vsi postanemo še bolj solidarni in prijazni do drugih, se je učiteljica odločila, da bo razred bližnjim brezdomcem polepšal božič. »Učenci, najprej bomo iz sestavin, ki sem jih prinesla, spekli piškote in jih zapakirali v vrečice ter dodali kakšno lepo misel. Nato vas bom prosila, da vsak od doma prinese nekaj hrane, ki jo bomo podelili med brezdomce, in kakšno staro odejo ali oblačilo. Čez tri dni, na božični večer, bomo odšli do podhoda pri bližnji trgovini in vse stvari razdelili ubogim ljudem,« je končala učiteljica. »Jaa!« je zavpilo nekaj otrok. »Zagotovo bodo veseli!« se je oglasila deklica z rjavimi lasmi. »Komaj čakam!« je veselo vzkliknila deklica poleg nje. »No, potem pa zavihajmo rokave, veliko dela nas čaka,« je rekla učiteljica. »Ne, jaz pa nočem narediti tega, sploh pa ne za klošarje!« je zavpil Mark in vstal. »Sami so si krivi, da živijo na cesti! Jaz jim ne bom pomagal!« Jezno se je usedel nazaj na stol. »Kaj pa ti je, Mark? Tako pa ne boš govoril o drugih ljudeh. In seveda nam boš pomagal! Lahko vsaj poskusiš, če pa ti ne bo všeč, boš končal,« mu je rekla učiteljica. »No, prav, bom poskusil,« je čemerno dejal Mark in se počasi pridružil skupini sošolcev in sošolk, ki so že stali ob mizi, na katero je učiteljica položila testo. Valjali so ga, vanj z modelčki odtiskovali piškote ali pa jih odtiskovali kar po svoje.

Neznansko so se zabavali, tudi Mark. »Sem vedela, da ti bo peka piškotov navsezadnje še všeč,« je Marku rekla učiteljica. »Težko priznam, ampak res je kar v redu,« ji je odvrnil.

Manjkal je samo še en dan do božiča in vse je že bilo pripravljeno.

Piškoti, hrana, oblačila, odeje … Učiteljica in nekaj deklet so vse stvari razdelile na enake dele in jih spakirale v lične škatlice, ki so bile videti kot prava darila. Vsak učenec je vzel eno škatlo in jo dvignil. »Zdaj bomo odšli do podhoda k brezdomcem in jim razdelili darila. Prosila bi vas le, da ste do njih prijazni in spoštljivi, tako bo vsem lepo,« jim je rekla učiteljica. In res, razred je kmalu prišel do podhoda. Tam je kar na tleh sedelo dvajset brezdomcev. Bili so umazani, nosili so raztrgana oblačila in videti je bilo, da so lačni in da jih zebe. Tudi Marku so se zasmilili in malce ga je stisnilo pri srcu, saj je vedel, da ima sam preveč reči, ki jih sploh ne potrebuje, ljudje pred njim pa nimajo niti za kruh.

Ko jim je učiteljica dala znak, je vsak stopil do enega reveža, mu izročil

darilo in zaželel lepe praznike. Mark je zagledal nekega dečka in njemu nesel škatlo. »Hvala,« mu je odgovoril plašni deček. Ni bil najbolj zgovoren. »Kako ti je ime?« ga je vprašal Mark. »Miha,« mu je potihoma odgovoril. »Jaz pa sem Mark. Če želiš, lahko danes zvečer prideš k meni in bova skupaj preživela božič. Moja starša sta ves čas v službi in mogoče bom moral biti še za božič sam. V dvoje pa nama bo lepše. Kaj praviš?« mu je rekel Mark. »Z veseljem pridem,« mu je ogovoril Miha. »Potem pa se vidiva ob petih popoldne!« je Mihi zaklical Mark, preden so se poslovili.

Ding dong, je kmalu zazvonilo na vratih Markove hiše. Pred vrati je stal Miha. »Ooo, lepo da si prišel,« ga je pozdravil Mark. »Božični večer je lepše preživljati s prijateljem kot pa na cesti,« mu je odgovoril Miha. »Vstopi. Najbolje, da najprej kaj prigrizneva. Pripravil sem nekaj prigrizkov,« ga je povabil Mark. Po hodniku sta se sprehodila do dvigala in Miha se kar ni mogel načuditi vsem lepim slikam na stenah in lestencem, ki so viseli s stropa. »Imate v hiši robota?« je prestrašeno vprašal Miha in pokazal na dvigalo. »Ne, nič ne skrbi. Tole je dvigalo.

Naša hiša je zelo velika in imamo ga zato, da ni treba vedno hoditi po stopnicah. Pridi, boš videl, kako zabavno je,« mu je razložil Mark. Nato sta vstopila v dvigalo in se odpeljala do tretjega nadstropja. Miha še vedno ni razumel, kako sta izstopila iz naprave, v katero sta prej vstopila, le da sta bila zdaj tri nadstropja višje kot prej. Potem sta odšla v jedilnico. Bila je zelo velika in v njej je bila dolga miza z elegantnimi stoli, teh je bilo več kot deset, čeprav so v hiši živeli le Mark in njegovi starši. Na mizi je bilo že kar nekaj hrane, ki jo je pripravil Mark.

V posodah je bil čips, na krožniku sendviči, nekaj sladkarij in še pomarančni sok. Usedla sta se vsak na svoj stol, jedla in uživala med klepetanjem. Ko sta končala, je Mark Miho povabil v dnevno sobo. »Kaj praviš, bi mogoče igrala šah? Veš, jaz imam nekaj družabnih iger, a jih ne uporabljam veliko. Moja starša nimata nič časa zame, sam pa družabnih iger ne morem igrati,« je rekel Mark. »Z veseljem! Jaz nisem še nikoli igral šaha, saj brezdomci nimamo iger,« mu je odgovoril Miha. »V redu, potem pa grem po šah, takoj bom nazaj,« je rekel Mark, švignil za vogal in se vrnil s šahom. Mihi je začel razlagati pravila igre: »Poglej, na mizo postaviš igralno ploščo in na njo razporediš bele in črne figurice …«

Igrala sta že tretjo rundo šaha, ko je zazvonil hišni zvonec, a sta bila tako zatopljena v igro, da ga sploh nista slišala. Nenadoma se je na vratih pojavila Markova mama. »Boris, pridi hitro sem!« je zavpila in poklicala Markovega očeta. »Ja, kaj pa je?« se je hitro odzval in prihitel po stopnicah do dnevne sobe. »V naši hiši je tat!« je še enkrat zavpila. »Ne vem, ali vidiš prav. Verjetno se ti blede,« ji je rekel mož. »Ne imej me za noro, Boris. Čisto prav vidim. Sedi v najlepšem fotelju naše dnevne sobe in igra šah z Markom!« je že malo živčno rekla mama. »Čakaj, da pogledam … Pa res! Kdo je to? Prvič ga vidim!« je vznemirjeno rekel očka. Mark je dvignil glavo in jima odgovoril: »To je moj prijatelj.« Zdaj se je šele mama zgrozila. »Prijatelj, praviš? Kakšen prijatelj! Prej tat! Kako si ga lahko spustil v hišo? Nas bo še okradel!« je mama povzdignila glas. »Tako pa ne bosta govorila z njim!« se je pritožil Mark. »Sam sem ga povabil k nam. Je edini, poleg tete Zale, ki me posluša, se igra z menoj in ima zame čas,« jima je zabrusil. »Ja, ja, kaj pa midva?« ga je vprašal očka. »Vama se vedno mudi v službo, na sestanke, še na božični večer ne prideta domov pravi čas.« Marku so po licih spolzele solze.

Tedaj je spet pozvonilo pri vratih. »Kdo je že spet?« je rekel Mark, ki si je hitro obrisal solze, saj ni maral, da ga drugi ljudje vidijo, ko joče. »Greva midva odpret vrata,« je rekla mama. »Verjetno je teta Zala.« V tišini sta premišljevala o dogodku, ki se je pravkar zgodil. Ko sta odprla vrata, je pred njimi res stala Zala. »Lepe praznike želim!« je veselo vzkliknila, a je kmalu ugotovila, da ljudje okoli nje niso tako dobre volje kot ona. »Kaj se je pa tukaj zgodilo, da se vsi držite tako grdo?« je vprašala Markove starše. »Ah, najin zlati Markec je v hišo pripeljal nekega neznanca, za katerega pravi, da je njegov prijatelj.

Tako grdo je oblečen in zelo umazan,« je rekla mama in se od groze kar stresla. »Hmm, to je res čudno,« je odvrnila teta Zala. »Ampak mora biti neki razlog za to,« je Zala razmišljala naprej. »Preden si prišla, nama je Mark rekel, da si je našel prijatelja, ker midva nimava nič več časa zanj in mu je dolgčas,« se je spomnila mama. »Aha, to bo verjetno to.

Dolgčas,« je rekla Zala. »Vesta, moram vama priznati, da tudi sama opažam, da je res čedalje bolj osamljen. Družbo ima samo takrat, ko pridem na obisk jaz ali kakšni njegovi prijatelji. Vidva bi se morala bolj ukvarjati z njim in mu posvetiti več svojega časa; saj ni čudno, da je takšen!«

Mama se je zamislila in očka je globoko zavzdihnil. »Joj, imaš prav.

Zadnje čase z Markom ne preživiva skoraj nič časa. Še tega ne veva, kako se počuti, kaj se dogaja v šoli, kaj si v resnici želi …« je ugotovila mama. »Ves čas nama vzamejo služba in nepomembne dejavnosti, ki postajajo pomembnejše od Marka,« je rekel očka. »Bravo! Končno sta ugotovila, da delata veliko napako! V tem trenutku se mu pojdita opravičit in naj se to ne ponovi več!« je Markova starša okregala teta Zala. Ponižno sta stekla v dnevno sobo. »Mark, rada bi se ti opravičila,« je rekla mama. »Videla sva, da delava napako, in ugotovila, koliko nama zares pomeniš,« je povedal očka. »Rada bi se ti opravičila in obljubiva, da se ne bo več ponovilo.« Mark je bil presenečen nad opravičilom svojih staršev, zato je samo stekel k njima in ju močno objel. Vsi so bili trdno prepričani, da bodo od zdaj naprej skupaj preživeli vsako minuto prostega časa.

In tako je tudi bilo. Skupaj so se igrali družabne igre, na katerih se je prej že nabiral prah, skupaj so šli v kino, kolesarit ali pa so se samo pogovarjali o tem, kar se jim je tistega dne pripetilo.

Tudi učiteljica v šoli je opazila, da se je Mark spremenil. Do drugih je postal strpen, ni se več pritoževal in prepiral z drugimi. Nekega dne ga je poklicala k sebi. »Novi prijatelj Miha, s katerim se družiš, in preživljanje časa s tistimi, ki jih imaš rad, so te spremenili. Zelo sem ponosna nate! Neverjetno, kaj vse zmore božič, ta čas čudežev!« Med vsemi stvarmi, ki jih je Mark že imel, mu je manjkala le še ena. In to darilo, polno ljubezni in sreče, mu je prinesel čas čudežev.