http://www.knjigarna.com/UserFiles/File/9789612099855

FRANCOSKI TESTAMENT Andreï Makine

Priročnik za spoznavanje književnih del

Jure Šink

Andreï Makine, FRANCOSKI TESTAMENT Priročnik za spoznavanje književnih del Jezikovni pregled: Katjuša Škerlj

Vse knjige in dodatna gradiva Založbe Rokus Klett najdete tudi na naslovu www.knjigarna.com.

Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu in postopku, kot tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.133.109Makine A.

Založba Rokus Klett, d. o. o.

Stegne 9 b, 1000 Ljubljana Telefon: 01 513 46 00 Telefaks: 01 513 46 99 E-pošta: rokus@rokus-klett.si www.rokus-klett.si

ŠINK, Jure Francoski testament, Andrei Makine : priročnik za spoznavanje književnih del / [Jure Šink]. - 1. izd. - Ljubljana : Rokus Klett, 2009. - (Kresnice : najpopularnejši literarni vodniki za maturo in domače branje) ISBN 978-961-209-985-5 1. Gl. stv. nasl.

246965760 DN090376

Kazalo ŽIVLJENJE IN DELO ANDREÏA MAKINA

4

POVZETEK

8

VSEBINA

11

ANALIZA

42

GLAVNE KNJIŽEVNE OSEBE Aljoša (pripovedovalec, Andreï Makine) Charlotte Lemonnier Fjodor Aljoševa sestra Albertine Lemonnier Norbert Lemonnier Aljoševa (krušna) mati Aljošev (krušni) oče Aljoševa mati (Maria Stepanovna Dolina) Sestra Aljoševega (krušnega) očeta Dmitrič Sergej Paška Berija Gavrilič Avdotija Alex Bond in Val Grig

53 53 56 58 59 59 60 60 60 60 61 61 61 62 62 62 63 63

TEMATIKA IN MOTIVI Tematika identitete Socialna in družbenokritična tematika Tematika vojne Ljubezenska tematika oz. tematika spolnosti Motiv posameznika, družine in družbe

64 64 67 69 70 71

ZGRADBA, ČAS, PROSTOR IN PRIPOVEDOVALEC

73

VAJE

74

PREDLOGI ZA ESEJ

78

KVIZ

79

VIRI IN LITERATURA

81

A NDREÏ MA KIN E

4

ANDREÏ MAKINE

Življenje in delo Andreïa Makina ndreï Makine se je rodil 10. septembra 1957 v Krasnojarsku v tedanji Sovjetski zvezi, danes Rusiji.

Krasnojarsk je tretje največje mesto v Sibiriji, ki je imelo leta 2005 nekaj več kot 917.000 prebivalcev, leta 1959 – dve leti po Makinovem rojstvu – pa le 328.000.

Odraščal je v manjšem mestu Penza, približno 625 kilometrov jugovzhodno od Moskve, ob katerem teče reka Sura, ki jo v romanu tudi omenja. Kot otrok se je navdušil nad Francijo in francoščino, predvsem zaradi francoskih korenin svoje babice (to ni 100-odstotno dejstvo, saj je sam v poznejših intervjujih trdil, da se je jezika naučil od prijatelja). Študiral je filologijo in po doktoratu iz francoske književnosti predaval v Novgorodu. Leta 1987 je odšel v Francijo v okviru učiteljskih izmenjav in tam tudi ostal. Dobil je politično zatočišče in se začel ukvarjati s pisateljevanjem. Po prošnji za politični azil je preživel sedem let tako, kot bi si predstavljali za romantičnega pisatelja v tem romantičnem mestu: redno se je selil po mestu, spal tudi zunaj in se preživljal s poučevanjem ruščine. Njegovi rokopisi so bili vedno daljši, tak pa je bil tudi spisek negativnih odgovorov na njegove prošnje založnikom po objavi. Da bi mu objavili romane, je počel vse mogoče: iste romane je pošiljal pod različnimi naslovi, spreminjal je le začetne in zadnje strani – misleč, da uredniki sredine sploh ne berejo.

Založniki so njegova prva dela obravnavali z zadržkom, češ da gre za ruskega pisatelja, ki sicer piše v dobri francoščini. Dela je zato objavljal kot prevode (prva dva romana naj bi prevedel izmišljeni prevajalec Albert Lemonnier – priimek je po njegovi babici; drugi roman je moral celo prevesti v ruščino, saj je založnik hotel videti izvirnik). Prva dva romana nista bila uspešna, zato je za najboljše delo Francoski testament potreboval kar osem mesecev, da je našel založnika. Ta prelomni roman je izdal leta 1995, postal pa je edini roman v zgodovini, ki je prejel istočasno nagradi Goncourt1 in médicis,2 dodatno pa še nagrado Goncourt des lycéens.3 Veliko presenečenje je tudi, da je nagrade prejel ruski emigrant. Po teh uspehih so nenadoma vsi hoteli brati njegove knjige. Na kosilo ga je povabil celo tedanji predsednik Jacques Chirac, posledično pa je Makine hitro prejel francosko državljanstvo. Zaradi globoke ljubezni do Francije, izražene v Francoskem testamentu, je dobil na tisoče oboževalcev, roman pa so

F R A N C O S K I T E S TA M E N T

5

Njegovo ustvarjanje nekateri primerjajo s Čehovom in Proustom.

O njegovem siceršnjem življenju ni znano veliko, saj se ne izpostavlja.

Vseeno pa so novinarji v intervjujih izvedeli tudi nekaj zanimivosti.

Makine je zelo zanimiv človek, ki ga novinarji obožujejo. Vsi poudarjajo njegov ruski naglas, brado in filozofske poglede na svet. Neki novinar ga je označil za bolj resničnega Sibirca od same Sibirije, obenem pa kot idealnega človeka za legendo: Rusa, emigranta, osamljenega, revnega pisatelja, ki ga zavračajo založniki, popolnoma neznanega, ki pa nenadoma prejme nagrado Goncourt. Označili so ga še kot avro na velikonočni ikoni in da ima oči Kristusa na primitivni sliki. Njegov uspeh je fascinanten in skoraj mitičen: čez noč se je iz revnega ruskega emigranta prelevil v dobitnika najbolj cenjene francoske literarne nagrade. Živi v majhnem stanovanju, iz katerega občasno pobegne v kočo, ki jo je stesal sam, na francoskem podeželju. Daje občutek, kot da zase ne zapravi nobenega denarja in da živi samo za književnost. Nek novinar je zapisal, da živi od kruha, mleka, čaja in da piše na roko kot pisatelji pred več stoletji. Pohištvo, ki ga ima v stanovanju, je izdelal sam, vključno s posteljo in pisalno mizo. Kot pravi, je vse zelo osnovno. »Rad imam svobodo, ko si lahko rečem: 'Zvečer je polet iz Pariza v Sydney. Vzel 1 Nagrada Goncourt (Prix Goncourt) je nagrada, ki jo podeljuje Akademija Goncourt (imenuje se po znamenitih bratih) avtorju najboljšega proznega dela v posameznem letu. Vsak avtor jo lahko prejme samo enkrat. Dvakrat jo je prejel le Romain Gary v letu 1956 in 1975 pod drugim imenom (psevdonimom) Émile Ajar. Nagrado podeljujejo od 1903, med znanimi nagrajenci pa so npr. Marcel Proust, André Malraux in Simone de Beauvoir.

2 Nagrado médicis podeljujejo v novembru francoskemu pisatelju, čigar »slava

še ni skladna z njegovim talentom«. Podeljujejo jo od leta 1958, ustanovitelja pa sta Gala Barbisan in Jean-Pierre Girandoux.

3 Nagrado Goncourt des lycéens so začeli podeljevati leta 1988, bila pa naj bi

»mlajša« različica nagrade Goncourt. Deset članov Akademije Goncourt vsako leto izbere dvanajst nominiranih romanov. Približno 2000 mladih bralcev jih potem prebere, se o njih pogovarja, razpravlja, nato pa izberejo najboljšega.

Eden izmed pokroviteljev je tudi francosko šolsko ministrstvo, ki tako spodbuja mlade k branju. Vsako leto je nagrajenec razglašen v kraju Rennes na isti dan kot nagrajenec nagrade Goncourt.

A N DREÏ MA KINE

prevedli v več kot 30 jezikov. V Rusiji so ta roman sprejeli zadržano, označili so ga za preveč sentimentalnega in klišejskega. Makine je pozneje dejal, da ni nikdar zapustil Rusije, ampak je Rusija zapustila njega.

A NDREÏ MA KIN E

6

ANDREÏ MAKINE

bom taksi in odletel nocoj, ne jutri.'« Sebe ima za neorganiziranega pisatelja, ki dela nekaj časa zelo trdo, dneve in noči, potem pa se več mesecev predaja popolni lenobi. Piše hitro, vendar šele po mesecih natančnega razmišljanja. Zadnje čase uporablja tudi računalnik.

O odraščanju in razlogih, zakaj je zapustil Rusijo, noče govoriti. Prav tako noče govoriti o tem, kateri romani so avtobiografski ali imajo take prvine.

Družine nima in si je tudi ne more predstavljati. »Pogosto delam ponoči. Ne moreš vsega dela prenesti na nekoga drugega. Ritem mojega dela je tak, da bi morala biti druga oseba moj suženj.« Omenil je Tolstoja, ki je skušal kombinirati življenje pisatelja in družine, vendar je to šlo tako daleč, da se je jezil na otroke med igranjem, češ kako so lahko tako lahkotni, ko pa na drugi strani (med njegovim pisanjem) umira princ Andrej.

Njegov najljubši pisatelj je Rus Ivan Bunin. »Bil je odličen stilist in je pisal zelo sugestivno. Ni nas obremenjeval s svojimi ideologijami in skrbmi. Njegovo pisanje je čista poezija.« »V vseh enojezičnih ljudeh deluje jezik totalitarno, ker vidijo ti ljudje stvari le skozi en jezik in mislijo – zavedno ali ne –, da s tem objemajo celoten obstoj vsega. To občutenje pa lahko vodi v skrajnosti in ksenofobijo, čeprav se to v današnjih (varnih) časih kaže manj očitno.

To seveda ne velja le za Francijo, gre za univerzalen pojav. Ko obvladaš več kot en jezik, postajaš pozoren na manjkajoče, ne le tišino, ampak to neverjetno stvar, ki jo sam imenujem jezik začudenja … to je nekaj, kar je zunaj jezika in obenem v njem samem.« (V intervjuju s Sophie Masson, objavljeno v Quadrantu, november 1998.) »Zame je Rusija kot nekdanja ljubica. V glavi imam njeno podobo o tem, kako je bila videti in kaj mi je pomenila. Bojim se uničiti Rusijo v meni, saj jo moram vključevati v svoje romane, moram jo obiskovati in nadomeščati nekdanje spomine z novimi.

Mislim v obeh jezikih. Vem, da je to vedno presenečalo ljudi, ampak zame je res vseeno, v katerem jeziku pišem. Najprej sem pisal poezijo v ruščini, morda bom nekoč spet pisal v tem jeziku, toda zdaj pišem

F R A N C O S K I T E S TA M E N T

7

Makine je avtor 12 romanov, in sicer: La fille d'un héros de l'Union soviétique (1990), Confession d'un porte-drapeau déchu (1992), Au temps du fleuve Amour (1994), Francoski testament (1995), Le Crime d'Olga Arbelina (1998), Requiem pour l'Est (2000), Glasba njegovega življenja (2001), La Terre et le ciel de Jacques Dorme (2003), La femme qui attendait (2004), L'Amour humain (2006), Le Monde selon Gabriel (2007) in La Vie d'un homme inconnu (2009).

V slovenščino sta prevedena samo dva njegova romana: Francoski testament (preveden 2005) in Glasba njegovega življenja (preveden 2008). Oba romana je prevedla Nadja Dobnik.

Stalnica Makinovih romanov je, da se kot glavne osebe pojavljajo Rusi s svojim zelo slovanskim načinom čustvovanja in intuitivnega dojemanja sveta. So osebe, ki jih pisatelj s svojim ustvarjanjem potegne iz brezimnosti, v katero jih je potisnila zgodovina. Makine poudarja, da je zanj pisanje način, da se bori proti nepreklicnemu izbrisu oseb, ki so mu bile drage, je zanikanje dokončnosti njihovega izginotja.

(Nadja Dobnik v spremni besedi k prevodu Francoskega testamenta, Študentska založba Litera. Maribor, 2005. Stran 264.)

»Jezik je samo slovnica, ki se je nekdo lahko nauči. Pravi jezik literature se oblikuje v srcu, ne v slovnici.« A. Makine

A N DREÏ MA KINE

v francoščini, saj pišem za francoske bralce. Morate razumeti, da ima francoščina 26 različnih časov in da lahko Francozi jedo, hodijo in se ljubijo v teh različnih časovnih dimenzijah. V ruščini pa imamo le osnovne tri: preteklik, sedanjik in prihodnjik; to pa spreminja način, kako gledamo na življenje.« (A. Makine: Skozi železno zaveso v Pariz. Intervju z Natasho Fairweather v Independent, 31. 1. 1999.)

8

ANDREÏ MAKINE

POVZ ET EK

Povzetek Dogajanje v romanu se dogaja večinoma v Sibiriji v kraju Saranza, delno pa tudi v Franciji, predvsem v Parizu. Skozi oči pripovedovalca, ki je le enkrat v romanu imenovan kot Aljoša, izvemo zgodbo njegove babice Charlotte, ki je iz Francije odšla v Rusijo. Preživela je najbolj stresna obdobja 20. stoletja, bila je kruto posiljena, trpela je lakoto, moža so ji zaprli, predvsem pa je bila izgubljena v širnem in neznanem svetu.

Njen vnuk (avtor romana) hodi k njej večinoma s sestro na poletne počitnice, kjer ga je babica navdušila nad Francijo in francoščino, zaradi česar se je pozneje tudi preselil v Pariz.

Charlotte Lemonnier je svojima vnukoma vsako poletje brala francosko književnost, prebirala jima je tudi stare časopisne izrezke in pripovedovala o svoji mladosti, ki jo je preživela v Franciji. Prvi konflikt sta pri njej doživela, ko sta razmetavala kamenčke, ki jih je babica zbirala. Takrat še nista vedela, kaj ji pomenijo na videz nesmiselni kamenčki. Pred pripovedovalcem je skrivala tudi nekatere slike, ki so njega še posebej zanimale, a jih pojasni šele pozneje. Francijo iz njene mladosti sta najstnika dojemala kot Atlantido, ki je rasla iz babičinih besed. Izrezke iz časopisa je shranjevala v kovčku, shranjenem pod posteljo. Pomotoma ga je vzela na begu na začetku druge svetovne vojne, zdaj pa ga je hranila kot dragoceno relikvijo.

Charlotte se je rodila v Neuilly-sur-Seine, in ko je bila mlada, naj bi videla igrati tenis tudi Prousta. Pripovedovala je o poplavah, ki so prizadele Pariz, o obisku ruskega carja Nikolaja II. in o ljubezenskem razmerju francoskega predsednika Faureja. Informacije je pisatelj izbrskal tudi sam iz babičinega kovčka. Charlotte se je v Rusijo preselila z materjo Albertine, a je v njej ostala želja po Franciji. Živeli sta v veliki revščini, mati pa je bila odvisna od morfija. Rusija je na obe vplivala nekako čudežno, saj je kljub veliki stiski hotela zelo hitro nazaj iz Pariza, ki ga je obiskala. Albertine se je na začetku 20. stoletja sama vrnila v Sibirijo, 20-letna Charlotte pa je to storila po koncu prve svetovne vojne kot prostovoljka, da bi pomagala ljudem. Albertine nad njeno vrnitvijo ni bila navdušena, saj je čutila, da dežele ne bo mogla več zapustiti.

Naivna Charlotte je vseeno hotela urediti dokumente, da bi z materjo odšli, vendar jima ni uspelo, papirje so jima zaplenili in bili sta obsojeni na hudo lakoto in boj za preživetje v neizprosni Sibiriji. Delali sta pri nekem kmetu, da sta lahko preživeli, čez dve leti pa je Albertine umrla.

Kmalu se je Charlotte poročila z ljudskim sodnikom Fjodorjem, ki so

F R A N C O S K I T E S TA M E N T

9

Pripovedovalec, ki je med obiski pri babici v najstniških letih, spoznava svojo dvojno identiteto. Ljubi Francijo, prebira vse v tem skrivnostnem jeziku, postaja odtujen med sošolci in se zapira vase.

Najbolje se je razumel z drugim razrednim izobčencem Paško, ki je smrdel po ribah. Skupaj sta jih lovila v Volgi, pri tem sta uživala, čeprav je bilo tudi nevarno – Paški se je v ledu večkrat udrlo in enkrat bi kmalu utonil. Odnos do babice se je sčasoma spremenil, govorila sta bolj malo, pogosto pa je hodil tudi sam po stepi in razmišljal. Umrla mu je tudi mati, oče je postal odtujen, sam pa je razmišljal le o Franciji.

Na pogrebu je bila najbolj hladna Charlotte, ki ga je tudi povabila, naj jo obišče kadar koli. K njim pa se je preselila očetova starejša sestra z dvema otrokoma. Oče je imel nad levim ušesom zelo tanko kožo, ki je prekrivala luknjo, in bi lahko že ob manjšem pretepu umrl. To se sicer ni zgodilo, vendar ga je v mrazu zadela kap, in ko so ga peljali na streznitev (mislili so, da je pijan), je res umrl. Pripovedovalec je bil vedno bolj jezen na Charlotte in na njeno Francijo, ki ga je okužila.

Ljubiti je začenjal Rusijo. Zadnje poletje, ki ga je preživel v Saranzi, mu je babica pripovedovala o samovarjih, vojnih pohabljencih, ki se jih je oblast znebila, čeprav so pripomogli k zmagi. Povedala mu je tudi za svojo prvo ljubezen, za vojaka iz prve svetovne vojne, ki ji je podaril kamenček Verdun. Ko je odšla v Rusijo, je bila njuna ljubezen obsojena na propad.

Mož očetove sestre Dmitrič mu je povedal zgodbo o Beriji, človeku, ki je ugrabljal in posiljeval mlade ženske, po posilstvu pa jih nihče ni več nikoli videl. Iz pogovorov je izvedel tudi ključno skrivnost celotne družine, namreč da je neki Uzbek v Centralni Aziji posilil Charlotte in jo želel ubiti, a mu je zmanjkalo časa. Rešila jo je antilopa. Rojeni otrok

POVZ ET EK

ga premestili na drug kraj države, prepovedal ji je govoriti o njenem francoskem življenju, s sabo pa ji je dovolil vzeti kovček z izrezki.

O njenem življenju so vsi zelo radi govorili, a skrivnosti sama ni delila z Aljošo, ampak je lahko poslušal zgodbe ob večerih v njihovi kuhinji.

Izvedel je, da so moža Fjodorja aretirali na novoletni večer, ga zaprli in pozneje premestili na drug konec države ob poljski meji. Ko se je začela druga svetovna vojna, je morala pobegniti in je komaj ujela zadnji tovorni vlak. Pomotoma je s sabo namesto kovčka s hrano in oblačili vzela tistega s časopisnimi izrezki. Med vojno je delala v bolnišnici, kjer je skrbela za ranjence s fronte. Dobila je dve obvestili o moževi smrti, ki pa sta se izkazali za neresnični, saj se je po vojni vrnil. Njegovo telo je bilo polno brazgotin, odnosi med njima so bili hladni, Skupaj so se preselili drugam, zelo kmalu pa je umrl.

POVZ ET EK

10

ANDREÏ MAKINE

je izstopal po svoji temni barvi polti, to je bil njegov stric Sergej, ki pa so ga vsi v družini popolnoma sprejeli. Po tem poletju se je znova vrnil k dvojnosti svoje identitete. Babica ga je znova presenetila s poznavanjem književnosti in mnenjem o prevodu Baudelairove pesmi.

Pripovedovalec se je v Sibiriji tudi zaljubil, zavrnil je neumnega Paško in imel prvič spolne odnose. Dekle je sicer povedalo prijateljem, da je slab ljubimec, kar ga je prizadelo.

Po zadnjem poletju z babico je odšel v Moskvo in pozneje v Francijo.

Roman se nadaljuje dvajset let pozneje, ko je padla železna zavesa in ko so ukinili radijsko postajo, kjer je pripravljal oddajo v ruščini. V Parizu je živel skromno in tudi bohemsko, nekaj časa je spal celo v kapelici na pokopališču. Sčasoma je njegova želja postala pripeljati babico v Francijo. Spoznal je poslovneža Alexa Bonda, ki je šel v Moskvo, mimogrede pa mu je naredil še uslugo in šel do Saranze pogledat babico.

Osebno je ni videl, vendar so sosede rekle, da je zelo aktivna in dejavna.

Babice ni mogel pripeljati, ker ni imela francoskega državljanstva, zato ga je skušal pridobiti. Vmes je najel novo stanovanje in ga uredil tako, da bi bilo gostji čim bolj všeč. Živel je le še za njen obisk. Pisati je začel tudi Zapiske o njenem življenju. Veliko razočaranje je doživel, ko so njegovo prošnjo za državljanstvo po več mesecih zavrnili. Čez nekaj mesecev po zavrnitvi mu je neki novopečeni ruski bogataš posredoval nekakšno zapuščino od nekoga iz Rusije. Izvedel je, da gre za več strani dolgo besedilo od Charlotte. Umrla je samo mesec dni po obisku Bonda v Saranzi – tudi če bi bil uspešen pri pridobitvi državljanstva, bi bila babica takrat že pokojna.

Besedilo oz. pismo je bilo nenavadno in se mu je zdelo nesmiselno.

Babica je opisovala življenje neke hčere ruskega kulaka, ki so jo zaprli v gulag, tam pa je bila posiljena in je rodila otroka. Povedala mu je, da je to on. Ljudje, s katerimi je živel, so bili njegovi krušni starši. Šele zdaj mu je postalo jasno, kdo je bila ženska na fotografiji, ki mu jo je babica skrila (fotografija je bila priložena). Začutil je prisotnost Charlotte, njeno ljubezen, a je ostal brez besed.