Škodljivi vplivi UV sevanja in staranje kože

Matej Žnidarič, dr. med.

Slika 1: Spekter elektromagnetnega valovanja

Ultravijolično sevanje (UV) je elektromagnetno sevanje z valovno dolžino 100- 400 nm. Vir ultravijoličnega sevanja je lahko sonce ali pa umetni oddajniki.

Najbolj znani viri umetnega UV sevanja so solariji, črne sijalke, kratkovalovne UV-sijalke, plinske UV-sijalke, laserji in svetleče diode. Notranjost črne sijalke je premazana s fosforjem, zato te svetilke oddajajo namesto vidne svetlobe UVA. Močnejše črne sijalke vsebujejo živo srebro. Kratkovalovne UV sijalke oddajajo UVC z valovno dolžino 253,7 nm in 185 nm. V notranjosti svetilke se nahaja živo srebro. Svetilka je izdelana iz kremenovega stekla, ki zaustavi UVC žarke z valovno dolžino 185 nm. Uporabljajo se za razkuževanje površin in vodnih virov.

DELITEV UV

UV sevanje se glede na valovno dolžino deli na UVA, UVB in UVC sevanje. UVA UVA je sevanje z valovno dolžino od 315-400 nm. Predstavlja 95 % UV sevanja Sonca, ki doseže površje Zemlje. UVA sevanje ima v primerjavi z UVB manj energije in povzroča manj poškodb. UVA sevanje prebije epidermis in doseže dermis. Preko prostih radikalov povzroča oksidativni stres, ki vodi so sončnih opeklin, staranja kože in nastanka kožnega raka. Po drugi strani deluje UVA zaščitniško, saj stimulira produkcijo melanina in njegovo oksidacijo.

UVB

UVB je sevanje z valovno dolžino od 280 do 315 nm. Večino sevanje ustavi atmosfera. Za razliko do UVA ne penetrira epidermisa. Zaradi velike energije UVB uničuje DNK v epidermisu. Prav tako kot UVA stimulira proizvodnjo melanina. UVB je glavni vzrok sončnih opeklin. Povzroča tudi določene oblike kožnega raka.

UVC

UVC je sevanje z valovno dolžino manjšo od 280 nm. UVC sevanje ne doseže površja Zemlje, ker ga atmosfera popolnoma absorbira. Možna pa izpostavitev umetnim virom. UVC žarki imajo večjo energijo v primerjavi z UVA in UVB. Ker ne prodrejo skozi kožo, povzroči zgolj površinske opekline. Sončno obsevanje Sonce je glavni vir UV sevanja, čeprav predstavlja majhen del celotnega sončnega sevanja. Večina žarkov, ki doseže tla je UVA. Moč ultravijoličnega sevanje ni konstantna, ampak na njo vplivajo številni dejavniki. UV sevanje je najmočnejše med 10 in 16 uro, močnejše je med poletnimi meseci, moč pada z oddaljenostjo od ekvatorja, je močnejše na višji nadmorski višini in ob sončnem dnevu. UV sevanje je na južni polobli na enaki zemljepisni širini močnejše kot na severni. Nova Zelandija je izpostavljena 40 % višjemu UV indeksu v primerjavi z območji na severni polobli ob enaki zemljepisni širini.

Slika 2: Večina sončnih žarkov, ki doseže tla je UVA