Uvodnik

Čar jeseni

Jesen ima zame poseben čar. Prevzemajo me barve dreves, ki se spreminjajo iz dneva v dan. Navdušuje me ples listja v jesenskem vetru. Kar naenkrat opazimo vedno bolj gole drevesne veje, pod nogami pa slišimo šelestenje listja, v katerega se zapletajo naši koraki. Poseben čar doda žar večernega sonca, ki v jesenskih večerih obarva nebo z rdečkastimi odtenki in z obrisi gora v ozadju ustvarja nepozabno jesensko kuliso. Jesen pa prinaša tudi dar. Letos še posebej obilen. Veliko je sadja. In gob, kot že dolgo ne. Tudi temperature so prav nenavadne za ta letni čas. Niso redki, ki se še sprehajajo v kratkih rokavih.

Dnevi postajajo vse krajši, zato je lažje najti čas za druženje s kakšno dobro knjigo ali s kakšnim dobrim filmom. Jesenski večeri prinašajo mir in spokojnost, zato lahko v njih drsimo po spominu. Tudi do tistih, ki jih ni več med nami. V dneh, ki prihajajo, se poklanjamo spominu nanje. V teh dneh pogosteje kot sicer postojimo pred spominskimi obeležji, na katerih so izklesana imena ljudi, ki so nam dali življenje in nas naučili živeti. Pa imena naših prednikov in sorodnikov ter imena ljudi, ki so nam bili blizu. Izklesana so imena ljudi, ki so vstopili v naša življenja in pustili neizbrisen pečat v naših srcih. Z enako pozornostjo postojimo in zremo v imena ljudi, ki so pomagali tlakovati pot do naše samostojnosti in neodvisnosti. Spomnimo se imen ljudi, ki so ustvarili naš jezik, gradili našo državo in našo kulturo. S kakšno obrobno mislijo se spomnimo tudi tistih, ki smo jih komaj poznali. V spominu postojimo tudi pri vseh, znanih in neznanih, ki so dali svoja življenja, da lahko mi živimo v miru in na svojem.

Ob tem, ko v tišini strmimo v hladne kamnite plošče in se z mislimi dotikamo vseh, ki so zapisani na njih, se v nas prebuja zavedanje, kako življenje ves čas odteka. Z vsakim dnem ga je manj. Edini resnični so trenutki, ko zares živimo. Veliko jih zdrsi mimo nas. Dokler smo živi, ni prepozno, da jih ujamemo.

Dan spomina na mrtve pa naj ne bo le spomin, pač pa tudi opomin, da je življenje vsakega izmed nas največje bogastvo, vredno največjega spoštovanja. V tišini, ki nas objema v teh dneh, glasneje opozarjajo nase besede: prijaznost, strpnost, iskrenost, povezovanje, spoštovanje, sodelovanje, ljubezen, svoboda, pogum, dostojanstvo, pripadnost, solidarnost, hvaležnost, družbena odgovornost, moralnost, človečnost, čuječnost, minljivost, krhkost, ranljivost … Prisluhnimo jim.

Prisluhnimo tudi resnici, da je vsako srečanje in doživetje nekaj enkratnega. Nekaj, kar se ne bo nikoli ponovilo na enak način, zato v njem uživajmo. Če prebivamo v preteklosti ali prihodnosti, zamujamo trenutek. Dajmo priložnost sedanjosti. Dajmo priložnost drug drugemu.

Uspelo nam bo, če bomo pogosteje prisluhnili glasu srca, ki ga včasih preglasi hrup, ki nas obdaja: »Ne stori drugemu tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi.«

Imejmo potrpljenje zase in za druge. Ne vznemirjajmo se zaradi tistih, ki nas ne marajo, ampak raje uživajmo s tistimi, ki nas imajo radi.

Dragi občanke in občani, mirno in prijazno jesen vam želim.

Vaš župan Jože Kužnik