Spomini in zahvale

Kjer koli si, v našem srcu boš vedno z nami. Ne mine dan, da ne pomislimo nate.

V spomin

Ko veš, da je naposled spomin vse, kar imaš … Mineva že peto leto, ko te nimamo več ob sebi, si pa globoko v naših srcih vedno z nami. Ti si naše srce, naš angel varuh, ki nas gleda z neba. MARIJA ŠKETA z Brega pri Polzeli

Iskrena hvala vsem, ki postojite ob njenem grobu, ji prižgete svečko in se spominjate lepih trenutkov z njo. Vsi njeni Človek živi tako dolgo, dokler se ga ljudje spominjajo.

Zahvala

SLAVICA KOŠEC (22. 7. 1955–24. 6. 2022)

Ob boleči izgubi naše ljubeče in srčne žene, mami, babi in tašče se vsem, ki ste jo imeli radi, iz srca zahvaljujemo za tolažbo ter darovane sveče in rože.

Neizmerno te bomo pogrešali. Franci, Saša in Jure z družinama

LOVCU IVU V SLOVO

Sredino sončno jutro so v trenutku prekrili temačni oblaki, ko je med nami odjeknila žalostna vest, da nas je za vedno zapustil dolgoletni član Lovske družine Polzela Ivi Posedel. Ivi Posedel je vstopil v našo lovsko družino leta 1976. Takrat sta mu bila največji vzor njegov oče Ivi in stric Franc. Že takratno članstvo v lovski družini je opazilo, da je Ivi »ta pravi jager«, s srcem in dušo predan skrbi za divjad, zato so ga poslali na šolanje za lovskega čuvaja, kar je uspešno opravil leta 1978. Ob neizmerni podpori žene Ivice ter sinov Robija in Boruta je svoje dolgoletno odhajanje od doma v zgodnjih urahv naravo doma navduševal z zgodbami, ki jih je s seboj prinašal iz narave.

Lovsko čuvajsko službo je vestno opravljal 44 let, vse do dne, ko mu je njegovo telo ugrabila zahrbtna bolezen. Takrat je še zadnjikrat odšel na čuvajski obhod pogledat svoje srnice, zajčke in ptičke v njegov najljubši del lovišča Slatine. Srnice se pasejo, zajčki skačejo, ptički prepevajo ter čakajo prihod Ivija, a njegovih korakov več ni …

Ivi je prejel odlikovanje Lovske zveze Slovenije »red za lovske zasluge III. Stopnje«, zlati znak za lovske zasluge in zlati znak Lovske družine Polzela. Največje priznanje pa je dosegel, ko je kot mentor lovskim pripravnikom predajal svoje bogato znanje mnogim našim zdajšnjim članom. S svojim predanim delom tako v lovišču kot na našem lovskem domu je dajal poseben zgled bodočim lovcem. Člani smo upali, da bomo našli besede ob nenadomestljivi izgubi našega Ivija. Ko nas pot zanese čez Slatine, nam naše rosno oko išče našega Ivija, kje se bo izza kakšnega drevesa prikazal, kot se je znal le on. A čakamo zaman, Ivija ni več. Ko smo Ivija na pokopališču na Polzeli položili k zadnjemu počitku in mu je zadnjikrat v slovo zapel lovski rog, ko so odjeknili poslednji streli v slovo za njegov zadnji lov, takrat nam je vsem zbranim zastal dih.

Ivi, mi vemo, da nisi umrl, ampak si samo odšel na svoj zadnji lov, tja, kamor mi tako ali drugače tudi pridemo enkrat za teboj. Naj ti bo lahka Slovenska zemlja, sveti Hubert in boginja Diana pa naj te popeljeta v večna lovišča. Vsem domačim, znancem in prijateljem izrekamo globoko sožalje.

Lovska družina Polzela